Otročja molitev
Mala koč-a je stala takrat na tislem kraji, koder dela naSa reka majhen ovinek proti jugu. Po skromni brvi se je prislo čez široko strugo na (o stran, koder se vije osamela bela cesta. Ob ti pa stoji priprosto zidano znamenje Matere božje. V zidni dolbini za drobnim omrežjem stoji devica Marija z .lezuškom v naročji. Z materino ljubeznivostjo ga pritiska na svoje žareče lice. Dete pa objema z desnico njen vrat, levico pa nudi po-božnemu potniku, ki se mudi pred tem znamenjem. Pred dolbino pa je mal klečnik, koder poklekajo Marijini čestilci.
Lastnik tiste koč-e je bil drvar. Smereke in meoesne ,je hodil sekat grajskim v gore, ki meje podolgovalo do-
linico. Doma je gospodinjila žena in oskrbovala tri male nlroke. Dva pa sta že stažila za pastirja.
Trdo so bili prisluženi novei, katere je dobivaU kočar — kakor so mu navadno rekli — in toliko da j.e preživil sebe in družino. Ubožno in skromno je bil<W .življenje teh Ijudi, a vendar so bili zadovoljni kakor malokdo. C.asih sla poslala najstarejša otroka tudi žfl kako belico domov in vsak si je še vedel in znal prifl liraniti kak drobiž, če bi šlo že ravno časih kaj za kožo.H
Res   zadovoljno  in  pobožno   je  živela   kočarjevu družina!   Kolikokrat je  klečala pobožna žena z  olrocfl tam  onkraj   ceste  pred Malerjo  božjo  in jo  prosila zdn časno  in večno sreč-o!  In  kako so znali  otroci  moliti! Kolikokrat so  prišli  kar sami  čez brv k /namenju in molili  za zdravje atino  in mamino!  Mati so jih sicer svarili,  da  nikar ne  hodite  sami  čez brv, a kdo more vedno  na-nje  paziti!   Saj  jih je  vodila vselej   nevidna mka  krilalega  angeljčka,   ki  nikdar  ne  zapusli   lnalih, nko se mu  priporočajo.  ln kočarjevi  otroci so se znaH lako  lepo priporočiti vsako jutro in vsak večer angeljuP varuhu, da jih je bilo res veselje poslušati. In kako jitn je stalo vsako delo k rokam! Cesar so se poprijeli, rsflH se jim je  prav izteklo,   kar  so ukrenili, vse jim je šl<fl po volji. Tako Bog že na zemlji otroke blagoslavlja!     ¦
Tisli čas pa se je jela seliti tudi med naše ljudB tista žgana pijača iz špirita. Na. enkrat so se je poprijeH Ijiidje, vzlasti možakarji, in kočarjeva hišiea je tudi zvel dela zanj. Mati in otroci ga seveda niso pili, a oče?!...H
«Žalostne ure jim je  prinašalo   to  žganje!  Oče sfl radi  pili  in  prišli  so veSkrat iz vode namesto  čefl vodo  po  brvi.  Prošnja je  bilo obilno,  solza še več, fl oče  so  Se vedno hujše  pili.  Tudi   novcev niso  prineslt vselej domov loliko, kolikor svoje dni. Za živež in obleko jih je bilo pa še zmerom  toliko! Prošnja  obilo,  solziB obilo,  molilve obilo — a oče so bili še vedno isti očqH
Da niso bili otroci tako pohlevni, da niso bili matB lako potrpežljivi, koliko domaCega prepira bi bilo nastaloB A tega je bilo le inalo i-asili med materjo in očelom —U kadar olrok ni bilo doma ....                                     I
Bilo je nekega dae v majniku. Dnevna svetloba sfl je že umikala in večerni mrak je razpenjal svoje tnrež^
po spomladanski prirodi. Tam pri znamenji pb cesti pa kleče trije otroci. Vsi trije povzAgnejo svoje roeice proti Materi božji z Jezuškoni v naročji. Nekak skrivnosten sij se jim bere na malib obrazih in priproste molitvice se jim sujejo iz nežnih uslec.
»0 mamka Božja, pomagaj nara in mami naši! Lepo le prosimo, da nam varuješ našega aleja! Razsvetli jim um, da bodo zopet. pridni in da nas ne bodo kregali.«- —
Tako ,je molila najslarejša deklica in vsi trije zaCno zopet molili »zdravo Marijo* tako prtsrčno, kakor je le olrokom mogoče.
Ko pa že ne vedo kaj molili in prosiLi, vstanejo s kleč-nika in zapojo Se na čast Jezušku, ki tako ljubko steguje svojo ročico proti malim olroeajem.
I»Ježček moj, Bod1 z menoj! Ti pri men', Jaz pri teb'« .... ln lako še ponavljaje odidejo počasi douiov. Tam  izza  debla koSate smereke  pa zre za njimi mošk obraz.  Bisernate  solze se mu utrinjajo  pod očmi in parkrat je že malmil z rokavoin po njih. Cudno  to, saj moški ne prelivajo tako radi solza!
Ko  pa zginejo otroci v hišico onkraj  vode,  stopi
objokani mož izza smereke, hiti naravnost k znamenju
in pade na klečnik ter se ihti lako milo kakor desetleten
otrok. ln še mu lete solze po velih licih — solze kesanja.
Ta mož je bil saaa kočar.
Lel je z gore in bil ravno nameujen iti v grad po mesečno plačo. Ko pa ugleda pri znamenji svoje otroke, ki so moliVi za-nj s tako otroško zaupnostjo, ganilo ga je do solz in srca. Odločil se ,je v tistern trenutku, postati zopet stari drvar, kakor je bil nekdaj.
Tisli večer ni šel v grad po plačilo. Doma pa so se veselili očetovega zgodnjega prihoda.
Od takrat kočarjev oče niso nikdar več pokusili žganja.                                                                    B.