OHK - Geografija III B 21 ! GEOGR. OBZORNIK /1990 1 491990001£4. 1 tAFSKI 1 ORNIK cd - 5 I.etnik XXXVII 2 49199000124,1 1990 Ixtnik XXXVn GEOGRAFSKI OBZORNIK YU ISSN 0016-7274 časopis za geografsko vzgojo in izobraževanje Leto 1990, letnik 37, številka 1. Izhaja štirikrat letno. Izdaja Zveza geografskih društev Slovenije, Komisija za geografsko vzgojo in izobraževanje, Ljubljana, Aškerčeva 12. Izdajateljski svet: dr. Borut Bclec, mag. Slavko Brinovec, dr. Matjaž Jeršič, dr. Jurij Kunaver, dr. Drago Mezc, dr. Vladimir Klemenčič, dr. Mirko Pak, Franc Pisancc, dr. Darko Radinja, Stane Vizjak, dr. Igor Vrišer, Jože Žumcr. Uredniški odbor: dr. Božo Kert, mag. Marija KoSak, dr. Franc Lovrcnčak, Cila Marjeiič, mag. Metka .S/ie.% Maß Umek. Glavni in odgovorni urednik: mag. Slavko Brinovec. Tehnični urednik: mag. Milan Orožen Adamič. Upravnik: mag. Drago Perko. Namizno založništvo: MHojka Žalik Uuzjan. Tisk: Povše. Cena: 27 dinarjev Naklada: 1000 izvodov. GO izhaja s finančno pomočjo Izobraževalne skupnosti Slovenije. Za vsebino in jezik prispevkov odgovarjajo avtorji Žiro račun: 50100-678-44109 Geografski obzornik je bil v celoti urejen in pripravljen za tisk z namiznim založništvom na računalniku ATARI ST, s programom STEVE Primoža Jakopina Naskrvna stran: Akademik prof. dr. Svetozar Ilcšič (fotografija M. Orožen Adamič) Po mnenju Republiškega komiteja za informacije spada glasilo med izdelke iz 7. točke prvega odstavka 38. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. KAZALO IZ UREDNIŠTVA 3 PEDAGOŠKA PRAKSA ^331-021 int.58. Za najboljša dela bo žirija podelila več priznanj. Nagrajena dela in izbor iz ostalih bomo predstavili na 15. zborovanju slovenskih geografov v Portorožu od 25. do 27. oktobra 1990. Vabimo vas, da tudi svojim kolegom razkrijetc najlepše skrivnosti vaših fotografskih zbirk. Izvršni odbor LGD 22 ILESICEVI DNEVI 1990 Prispevki s posvetovanja 23. in 24. 2.1990. Cankarjev dom Ljubljana 23 GEOGRAFSKI POGLED NA POLOŽAJ JUGOSLAVIJE V EVROPI Mirko Pak SPIjOŠNI POLOŽAJ JUGiJSI AVUE V EVROPI Hitre družbenogospodarske spremembe, katerih vrh bo kar srhljivo hitro se bližajoče leto zahodnoevropske integracije leta 1992, in katerim so se v zadnjih mesecih pridružile tudi hitre politične spremembe skupaj z že načetimi družbenoekonomskimi spremembami v vzhodnoevropskih državah, so postavile v ospredje tudi mesto Jugoslavije v teh procesih. Kljub geografski pripadnosti Evropi, sc v zvezi s tem venomer govori o "vstopu Jugoslavije v Evropo" itd., pri čemer gre za kompleks vprašanj, zanimivih neposredno ali posredno tudi za geografski pogled ali analizo. Številni dejavniki od položaja do ekonomskega razvoja so namreč močno oprti na sestavo Jugoslavije kol take in njen geografski položaj v Evropi na sploh. Kar dobra se mi zdi Rogičeva misel, da je Jugoslavija enkraten primer političnogeografske integracije pokrajinsko kontrastnih delov evropskega prostora (1). Jugoslavija je največja država jugovzhodne Evrope in Balkana in ima najdaljše ter najbolj raznolike meje v fizičnem in političnem pogledu ter kar 7 sosed. Danes nima niti ena evropska država tako raznovrstnih sosed. Na prehodu med Vzhodno in Zahodno Evropo, Evropo in Azijo, bolj odprto navzven kot notranje povezano, je bilo to območje od prazgodovinskih obdobij prehodno za gibanje etničnih in političnih skupnosti iz Evrope v Azijo ali obratno. Tu so se stoletja srečevale in prepletale grška, bizantinska, turško-vzhodnjaška, romanska evropska in patriarhalna balkanska kultura; tu so se srečavale religije - pravoslavje in katolicizem, krščanstvo in islam (2, 79-95). To prehodnost je ugotavljal že Cvijič, ki je tudi geološko-geografsko posredništvo med Evropo-Azijo, Bližnjim vzhodom in Sredozemljem opredelil za ključno tranzitno območje, njen položaj pa "prehodni" (3). Stari Jugoslaviji je bila z versajsko mirovno pogodbo skupaj s še nekaterimi namenjena vloga "shatter belt"-a ali "cordon sanitaire"-a med dvema centroma moči, Srednjo Evropo in SSSR. Po drugi svetovni vojni je Jugoslaviji ponovno pripadel specifični geopolitični položaj med dvema političnima grupacijama ob številnih drugih elementih, med katerimi strateško nadvse pomembno in vedno bolj obremenjeno Sredozemsko morje ni na zadnjem mestu. Geografski položaj Jugoslavije je mnogo važnejši od njene velikosti in števila prebivalcev. To je dežela stikov makroobmočij: srednjega Sredozemlja, Alp, panonskega srednjega in pontijskega dolnjega Podo-navja ter rodopskega vzhodnomediteranskega prostora. Edino osrednji dinarski gorski prostor, ki predstavlja okostje, okoli katerega se nizajo druge velike geografske enote Jugoslavije, je močno ločen od sosednjih velikih geografskih enot Evrope (1). Glede na to sc Jugoslavija označuje za alpsko, mediteransko, panonsko, podonavsko, balkansko in srednjeevropsko državo z vsemi antropogenimi posledicami. Pomen tega sc v najnovejših družbenoekonomskih in prostorskih proccsih integracije, evropeizacije in ekologizacije le še stopnjuje. Pri tem je umestno še posebej opozoriti na naš srednjeevropski položaj, ki je bil v posameznih obdobjih sicer nekoliko manj naglašen, v resnici pa je bil kljub prostorskemu širjenju neposrednega povezovanja in interesov vedno močno važen in primaren v političnem, gospodarskem, populacijskem in drugovrstnem povezovanju Jugoslavije z Evropo v celoti in še posebej z njenimi gospodarsko najbolj razvitimi in na sploh vitalnimi območji. Od tod pomembnost pojma Srednje Evrope, danes ponovno potencirane kot kulturni prostor, žal pa geopolitično ponovno s prevlado negativnega v primeru obeh Nemčij. Del Jugoslavije je bil v preteklosti član srednjeevropske skupnosti v Avsro-ogrski monarhiji, drugi del pa v osmanskem cesarstvu. Še do predkratkim zatečen položaj Jugoslavije v evropskih združenjih sc vslcd integracije 1992 hitro spreminja. Razen tega, da ima Jugoslavija z vsemi sosednjimi državami sporazume o gospodarskem, industrijskotehničnem, prometnem, turističnem, znanstvenem, kulturnoprosvetnem in še o drugih oblikah sodelovanja, ki sc pač izvajajo glede na zain- 24 teresiranost in portrebe posameznih držav, ima Jugoslavija naslednje stike: • v SEV (Svet za vzajemno gospodarsko pomoč) je Jugoslavija opazovalka. Kot prva nečlanica je leta 1964 sklenila sporazum o sodelovanju pri delu posameznih organov zveze. • Temeljne odnose z EGS (Evropska gosdpodarska skupnost) je Jugoslavija vzpostavila leta 1976, živahna trgovinska menjava poteka od leta 1980 in 1987, ko je sklenila protokol o trgovinskem režimu ter finančnem in drugem gospodarskem sodelovanju. • Leta 1983 je Jugoslavija podpisala deklaracijo o sodelovanju z EFTA (Evropsko združenje za prosto trgovino) na področju trgovine, industrije, turizma, transporta in izmenjave informacij. • Tudi z OECD (Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj) ima Jugoslavija sporazum in redno sodeluje v njenih odborih. PRI-KOMFJNI PROMETNI TOKOVI Neposredna odprtost, oziroma povezanost Jugoslavije z ostalim evropskim prostorom se kaže v pretoku blaga, ljudi, informacij, znanja itd. Tudi v tem je Jugoslavija v Evropi specifična. Ima velik delež tranzitnega prometa blaga in ljudi preko kop- nih meja, morja in Donave ter po zraku, ob tem pa še izredno neenakomerno porazdelitev prekomej-nega prometa. Ob najštevilnejšem potniškem prometu leta 1978 je kar 57,9% potnikov potovalo čez mejne prehode z Italijo (29,8%) in Avstrijo (28,1%), čeprav je to po dolžini le 19,2% jugoslovanskih kopnih meja. S 13,6% je sledil promet preko mejnih prehodov z Grčijo, z Madžarsko 12,6% in le 6% z Bolgarijo. Na vseh teh mejnih prehodih je močno udeležen tudi tranzitni promet. Na mejah Italije in Avstrije gre kar okrog 75% tega prometa preko štirih mejnih prehodov, podobno je na mejnih prehodih z Madžarsko. Med mejnimi prehodi pa je leta 1982 prednjačil Šentilj s 15,3% prehodov,Kozina 6,6%, Gradina 6,4%, Ljubelj 6,1%, Fernetiči 5,0% itd. To jasno kaže na polarizacijo in koncentracijo pre-komejnih tokov in smeri intenzivnega povezovanja z Evropo. Ko pa že govorimo o pretoku oseb je še nadvse pomembno številno jugoslovansko prebivalstvo, ki stalno živi ali začasno dela v drugih evropskih državah. Ti predstavljajo raznovrstno, med drugim tudi močno gospodarsko povezovanje, še posebej tisti v gospodarsko najbolj razvitih evropskih državah. Leta 1981 je bilo na začasnem delu v evropskih državah skupaj z družinskimi člani 875 000 prebivalcev Jugoslavije. Prehod potnikov čez meje Jugoslavije leta 1978 GOSPODARSKO POVEZOVANJI'. JUGOSLA-VUF. Z EVROPO Gaspodarska razvitost Jugoslavije, njeno mesto v Evropi in njeno povezovanje z gospodarstvom evropskih držav je vsekakor najbolj relevanten pokazatelj položaja naše države v evropskem prostoru in njenih možnostih enakopravnega vključevanja v Evropo 1992. Po družbenem proizvodu na prebivalca kot sintetskem pokazatelju je Jugoslavija z 2100 ameriškimi dolarji na prebivalca leta 1984 med zadnjimi v Evropi, kar se je doslej še nekoliko zmanjšalo. Toliko sta imeli tudi Madžarska in Poljska, sosednja Grčija pa 3800, Španija 4400, Avstrija 9100, medtem ko sta imeli Švedska 11800 in Švica 16300. Leta 1976 je Jugoslavija dosegla 31,5% avstrijskega, 19,3% švedskega, 18,9% švicarskega, 64,8% grškega, 73,7% madžarskega družbenega proizvoda na prebivalca. Leta 1984 pa je delež celo nazadoval na 23,3% v Avstriji, 17,9% na Švedskem, 13,0% v Švici, 47,7% v Španiji, 56,3% v Grčiji in le na Madžarskem je bil višji s 101%. To zaostajanje je posledica počasne rasti družbenega proizvoda, ki je z le 2.95% stopnjo rasti bil v obdobju 1971-84 celo nižji kot v vseh nesocialističnih državah v Evropi (4). Ob tem izkazuje Jugoslovanska industrijska proizvodnji), pa tudi proizvodnja večine industrijskih panog, kar podobne vrednosti kot razvite evropske države. Zaostaja pa močno v rasti družbenega proizvoda v terciarnem sektorju gospodarstva. Zaradi visokega naravnega prirastka prebivalstva (1988- 6,1%), to nadpovprečno narašča.Medtem ko v razvitih evropskih država hraste delež terciarja v družbenem proizvodu mnogo hitreje od deleža sekundarnega sektorja, je v Jugoslaviji ta rast izenačena, posledica pa je zmanjševanje deleža terciarnega sektorja v skupnem družbenem proizvodu. To in razvijanje surovinske industrije ob ekstenzivnem izkoriščanju energije, je Jugoslavijo med razvitimi evropskimi državami pripeljalo do zadnjega mesta v porabi energije na enoto proizvoda. S tem je povezana nizka produktivnost, ki se še nadalje zmanjšuje (družbeni proizvod na aktivnega prebivalca). Ob indeksu 100 za Jugoslavijo je v Grčiji indeks produktivnosti 148, Španiji in Italiji 243, Avstriji 365, ZRN 382, Švici 414 in Švedski 442 (4). Okoli dve tretjini rasti družbenega proizvoda je bilo zasnovano na povečanju zaposlenosti in samo tretjina na povečanju produktivnosti dela. Najbolj neposredno, raznoliko in pogosto je trgovinsko sodelovanje Jugoslavije z drugimi evropskimi državami. Jugoslovanska zunanja trgovina je bila močno odvisna od nestabilnih gospodarskih pogojev doma in v tujini in je močno nihala. Značilen je bil visok zunanjetrgovinski primanjkljaj, ki si ga Jugoslavija prizadeva že od gospodarske reforme leta 1965 zmanjšati. To dosega predvsem z zmanjšanjem uvoza, medtem ko izvoz zaostaja. Tako je bil zunanjetrgovinski primanjkljaj zmanjšan na 85% pokritosti uvoza z izvozom. Na Evropo odpade 77% vrednosti jugoslovanske zunanje trgovine, nekaj več izvoza kot uvoza. Podobno je vse zadnje osemletno obdobje. Primerjave zunanje trgovine z EGS, EFTA in SEV kažejo na tipičen proces našega gospodarskega razvoja in s tem povezanega zunanjetrgovinskega gibanja in njegovo usmeritev: sprva rahlo, v zadnjih letih pa močno povečanje deleža izvoza in zmanjšanje uvoza iz razvitejših evropskih držav in obratno, v zadnjih letih nazadovanje deleža zunanje trgovine z vzhodnoevropskimi državami. Značilno za trgovinsko izmenjavo z državami EGS je visok primanjkljaj, še posebej z ZRN, ki je dosegel višek okrog leta 1980-81. Nov petletni trgovinski sporazum z EGS leta 1980 je položaj nekoliko izboljšal. Vendar so vsa dogajanja pripeljala do visoke zadolžitve okrog 20 milijard ameriških dolarjev, pri čemer smo leta 1980 z zadolžitvijo 820 dolarjev na prebivalca prehiteli Poljsko. Prenos težišča zunanje trgovine na vzhod je pripeljalo do močne pozitivne bilance, še posebej s SZ. Vse to je povečalo inflacijo, v odnosu z zahodnoevropskimi državami pa še ohranilo nizko produktivnost, slabo konkurenčno sposobnost in nezadovoljiv marketing (5). Tudi krediti niso bili usmerjeni v projekte, ki bi zmanjševali izvozno odvisnost in niso bili vloženi v visokoakomulativno gospodarstvo, kar je pripomoglo k odlivu sredstev iz kreditnih odnosov Jugoslavije z inozemstvom (4). Nujen je bil torej preokret v naši zunanjetrgovinski politiki. Najvišji zunanjetrgovinski primanjkljaj iz leta 1979 se je trikrat zmanjšal. V tem obsegu se zmanjšuje zunanjetrgovinski promet z vsemi vzhod- 26 ^TRGOVINA Z IZBRANIMI EVROPSKIMI DRŽAVAMI L. 1988 noevropskimi državami. V primeru treh naših največjih zunanjetrgovinskih partnerjev pa se je v zadnjih treh letih (1986-88), ki že močno kažejo naše spremembe v zunanjetrgovinski usmeritvi, zmanjšal delež SZ od 24,6% na 21,1%, povečal pa se je delež ZRN od 18,8% na 18,9% in Italije od 13,0% na 16,7%. INDUSTRIJSKO SODELOVANJE Z menjavo zakonodaje je ekonomskotehnično sodelovanje Jugoslavije z inozemstvom doseglo pravi razcvet. Samo v letu 1989 je bilo sklenjenih več tovrstnih pogodb kot v zadnjih dvajsetih letih skupaj. Levji delež tega odpade na evropske države. V letu 1983 jc bila struktura sklenjenih pogodb naslednja: 39% za investicijska dela, 21% za dolgoročne kooperacije, 13% za pravice za prevzem tehnologije, 8% za osnovanje lastnih podjetij v inozemstvu, 6% za poslovnotehnično sodelovanje, 5% za vlaganje v jugoslovansko gospodarstvo in za osnovanje manjših podjetij, 2% za investicijska dela tujih firm v Jugoslaviji in 1% za odstopanje naše tehnologije tujim podjetjem. Po letu 1985, ko se jc sodelovanje razmahnilo, so se še posebej pomnožile nekatere slabše zastopane kategorije dotedanjega sodelovanja, samo sodelovanje pa se jc bolj nagnilo v prid razvitih evropskih držav, z večanjem števila in vrednosti sodelovanja. Tudi regionalno kaže to sodelovanje značilen vzorec, ki se še krepi. Tako je bilo v letu 1983 z ZRN zaključenih 652 pogodb, z Italijo 135, z ZDA 127, z Avstrijo 91, s Švico 86, s ČSSR 72, z NDR 40, s SZ 38. Značilne so tudi usmeritve znotraj Jugoslavije: 666 pogodb so sklenile organizacije iz SR Srbije, 546 iz SR Slovenije, 465 iz SR Hrvatske, 176 iz SR BiH, 124 iz SR Makedonije in 15 iz SR Črne gore. Težišče kvantitete in kvalitete tega sodelovanja je na SZ Jugoslavije. To kažejo tudi nadaljni razvojni trendi, pri čemer je posebej v ospredju Slovenija (7> Najnovejši procesi spreminjanja zakonodaje in družbenoekonomskih prilik, kljub domačim političnim problemom, močno pospešujejo tuja vlaganja v lastna solastniška podjetja, v lastna in mešana podjetja in v družbena podjetja. V obdobju po letu 1968, ko se je ta zakonska možnost sploh pojavila, se je število pogodb vsako leto večalo: leta 1988 je bilo sklenjenih 29 pogodb, v prvih treh mesecih leta 1989 pa že več kot 100, od tega nad 80% z zahodnoevropskimi državami (4). Vedno večji delež višjih oblik tehnološkoproizvodnega sodelovanja kaže množičnost takoimenovanega "joint ventures" (9). TURIZEM Jugoslavija sodi med takoimenovane turistične države z 8 milijonov tujih turistov in 52,3 miljonov njihovih nočitev leta 1988. Od tega je bilo turistov iz evropskih držav 98%, njihovih nočitev pa 97%. To pomeni absolutno evropsko turistično usmeritev, kar še dopolnjuje usmeritev potovanj jugoslovanskih državljanov v tujino. Jugoslavija jc torej sestavni del najbolj atraktivnega evropskega sredozemskega turističnega območja s še številnimi drugimi turističnimi privlačnostmi, ki pripomorejo k povečanju turističnih tokov k nam. Vendar zaostaja za turistično bolj razvitimi evropskimi državami zlasti v kvalitativnih elementih, ki se pri nas rezultirajo v podpovprečnem dohodku iz turizma. delež tujih turistov dohodek število v svetovnem turističnem iz postelj prometu turizma1 v os.obj. 1982 1986 na 1000 prebivalcev Italija 7,77% 7,23% 12,0% 28,0 Francija 11,66% 10,57% 13,2% 30,0 Španija 9,10% 8,77% 13,0% 22,0 Grčija 1,75% 2,06% 73,6% 32,5 Jugoslavija 2,07% 2,48% - 14,0 1 odstotek jugoslovanskega dohodka iz turizma v dohodku iz turizma navedenih držav leta 1985 (10). Vir Statistični godišnjak Jugoslavije 1989, Beograd 1989. STRUKTURA IZVOZA IN UVOZA Medtem ko je po številu skupnih turističnih ležišč na 1000 prebivalcev Jugoslavija na ravni drugih držav, pa močno zaostaja za enakim pokazateljem za osnovne turistične objekte (hoteli, moteli, pensio- 28 NOČITVE TUJIH TURISTOV V JUGOSLAVIJI OSTALE DRŽAVE | ] ZRN AVSTRIJA ITALIJA [ j V.BRITANIJA jjfrf/ ] ČEŠKOSLOVAŠKA NIZOZEMSKA FRANCIJA % 100 90 80 -I 70 GO 50 40 30 20 10 0 1975 1981-85 1986 1987 17" 'i--: .->VN J \ N' 'V',1 ' N/ 1 / v / / - t. -/ - 1 < -- V' v i' 1 ' -"i ¿¿V - V77 ■V--' /1' \' i ^ □ □ 1988 • \//v ' STRUKTURA IZVOZA IN UVOZA 1 1 OSTALI SVET | EFTA SEV I OSTALA EVROPA % 100 90 80 70 60 50 40 30 20 10 0 UVOZ 1975 1980 1984 1988 29 IZVOZ 1975 1980 1984 1988 ni, gostišča). V ustvarjenem turističnem prometu pa Jugoslavija dosega le 12% prometa Italije in 73% prometa Grčije. Ob tem pa ob Grčiji edina izmed sredozemskih držav kaže porast deleža v svetovnem turističnem prometu. To pa pomeni predvsem tokove iz evropskih držav. Z nekaterimi že izvedenimi političnimi spremembami v vzhodnoevropskih državah in boljšimi možnostmi potovanj v tujino ostaja Jugoslavija potencialno ena najbolj privlačnih držav za turista iz vseh ostalih držav. Gibanje turističnih tokov iz posameznih območij Evrope v Jugoslavijo kaže v glavnem vztrajno naraščanje turističnega prometa iz zahodnoevropskih držav, stagnacijo iz južnoevropskih z Italijo ter nazadovanje iz zahodnosrednjcevropskih in vzhodnoevropskih držav. Jugoslavija pritegne tudi velik del tranzitnega turističnega prometa, ki pa ne daje takšnega ekonomskega učinka kot v bolj razvitih državah (Švica, Avstrija) itd.). SKLEP Jugoslavija ima številne specifične pogoje za uspešno vključevanje v evropske razvojne toko-ve.Med njimi še posebej izstopajo njen položaj in naravni elementi z naravnimi potenciali. Družbeni, ekonomski in politični pogoji s svojo notranjo pestrostjo, pa vsaj za sedaj, predstavljajo omejitveni dejavnik. Tako naš geografski položaj omogoča izjemen prometni pomen v vseh smereh, ki pa ga vsled gospodarske (ne)razvitosti in drugih zaviralnih dejavnikov še zdaleč ne izkoriščamo. Prav glede na naravne pogoje in pestrost gospodarske razvitosti in usmeritve, pa bi morali pozitivno opredeliti naš razvoj znotraj celotne evropske skupnosti. To pa pomeni tak razvoj, ki bi ustrezno valoriziral vsa naša območja in ne omogočal negativnih socio-ekonomskih in drugih, predvsem pa prostorskih posledic. 1. Rogič, V, 1982, Regionalna geografija Jugoslavije. Zagreb. 2. Grgič, M., 1984, Geopolitički položaj Jugoslavije u proSlosti i danas. Zbornik radova XXXI, Beograd, str. 79-95. 3. Cvijič, /, 1966, Balkansko poluostrvo. Beograd. 4. Produktivnost rada u Jugoslaviji. Jugoslovenski pregled XXX, 1986-10, Beograd 1986, str. 465-474. 5. Djekovič, L., 1982, Jugoslawien zwischen EG und RGW. Südosteuropa Mitteilungen 22, 1982-2, München, str. 3-12. 6. Platni bilans i zaduženost Jugoslavije u inostran-stvu 1971-1986. Jugoslovenski pregled XXXI, 1987-6, Beograd 1987, str. 297-304. 7. Jugoslavija 1945-1985. Beograd 1986. 8. Sira na u laganja. Jugoslovenski pregled XXXIII, 1989-7-8, Beograd 1989, str. 289-294. 9. Pfaff, Z?, 1988, Praktische Erfahrungen mit pint ventures in Südosteuropa. Südosteuropa Mitteilungen 28, 1982-2, München, str. 114-127. 10. Statistički godišnjak Jugoslavije 1989. Beograd 1989. PROCESI IN POJAVI REGIONALIZMA V EVROPI Iiojko Bučar V klasičnih mednarodnih odnosih, kjer so države temeljni subjekti mednarodnega prava in mednarodnih odnosov, se regionalizem pojmuje kot regionalno povezovanje držav v nasprotju z univerzalnim sodelovanjem na svetovni ravni. Zato se regionalno sodelovanje odvija dokaj različno in ne le kontinentalno ali geografsko. Lahko gre za kulturno-civiliza-cijsko, jezikovno-etnično, versko-ideološko, politično, zgodovinsko, geopolitično ipd. regijo ali za kombinacijo tega. Regija se torej nasplošno pojmuje kot omejen prostor v svetu in regionalno sodelovanje kot razlika do univerzalnega. Pri tem države sodelujejo z različno intenziteto, t.j. govorimo o kooperacij-skih in integracijskih procesih. Prav tako pa regionalno sodelujejo na različnih področjih npr. vojaškem, političnem, ekonomskem in drugih, pri čemer je potrebno vedeti, da v praksi ni čistih tipov intenzitete in vrste sodelovanja, tako kot ni čistega tipa regije. Prav tako pa se povezujejo z različno stopnjo formalnih obvez, s tem, da je pri tem opazna ten- 30 dcnca neformalnega sodelovanja, ki pa zaradi lega ni nič manj uspešna. Tako v Evropi poznamo, ali bolje, smo poznali regionalizem na osnovi ideološke razdelitve kontinenta (tu moramo spregledati poizkuse vseevropskega povezovanja v okviru regionalnih ekonomskih komisij npr. Ekonomske komisije OZN za Evropo - ECE ipd.). Na vzhodu in zahodu Evrope so se izoblikovale regionalne povezave na osnovi ideološke razdelitve kontinenta, na vojaškem (NATO in Varšavski pakt) in gospodarskem področju (EGS in SEV). Uvrstili smo jih v regionalne organizacije, čeprav je v osnovi šlo za subregionalnc povezave držav. Ob tem se je razširilo tudi subregionalno sodelovanje držav, ki pa ga često zaradi različne narave sodelovanja imenujemo tudi regionalno. Tako npr. poznamo nordijsko sodelovanje v okviru Nordijskega sveta ali balkansko sodelovanje, v zadnjem času pa se npr. razvija sodelovanje Avstrije, Madžarske, Jugoslavije, Češkoslovaške in Italije. Končno je potrebno omeniti še politično sodelovanje držav v okviru regionalne mednarodne organizacije Svet Evrope, ki je kot zahodnoevropska organizacija tendirala k tesnejšemu političnemu povezovanju celotne Evrope. Čeprav gre formalno za konferenco držav, je vendarle političen proces povezovanja cclotne Evrope Konferenca o evropski varnosti in sodelovanju (KEVS). Vse to regionalno sodelovanje pa izhaja iz držav kot tvorca mednarodnih odnosov in se zato mednarodni regionalizem enači z meddržavnim regionalnim sodelovanjem, kjer to sodelovanje vedno zajema celoto ozemlja posamezne države. V mednarodni skupnosti pa poznamo vrsto sodelovanja držav, kjer sodelovanje zajema le del njihovega ozemlja, torej subnacionalne regije. Včasih ločimo regionalizem "v ožjem smislu", ki zajema področje celotne države in drugi, ki zajema le del ozemlja, ki ga imenujemo transnacionalni ali čezmejni. V osnovi gre pri tem za programe skupnega načrtovanja in izvajanja razvoja na določenih ožjih zemljepisnih območjih, večinoma obmejnih. Tudi tu poznamo več tipov sodelovanja od funkcionalnega (npr. urejanja plovnih režimov) do političnega (npr. Britansko-Irski sporazum o Severni Irski) ali npr. zaščite manjših (Južni Tirol). Pri tem gre večinoma za sporazume, ki urejajo določene režime v t. i. transnacionalnih regi- jah ali pa za različne oblike sodelovanja na najrazličnejših področjih, ki se urejujejo v okviru t. i. mešanih meddržavnih komisij. Vse to pa klasični mednarodni regionalizem ne obravnava, čeprav gre za pojave, ki so vse številčnejši, pomembnejši in imajo vpliv na mednarodne odnose, ki je mnogo večji, kot se na prvi pogled dozdeva. Pri tem pa prihajamo že na področje sociologije mednarodnih odnosov, čeprav so subjekti sodelovanja še vedno države. Toda funkcija tega sodelovanja je že urejanje družbenih odnosov ob meji. Govorimo o čezmejnem sodelovanju držav. Toda v zadnjih petnajstih letih se je razvilo mednarodno sodelovanje subnacionalnih regij posameznih držav, ki ga pogojno lahko imenujemo "pravi regionalizem". Gre za mednarodno sodelovanje subnacionalnih regij, ki pa so vedno politično teritorialne upravne enote. V glavnem se zahteva, da imajo določeno legitimno politično predstavništvo določenega ozemlja posamezne države, pa naj so v notranje upravno političnem smislu to države, dežele, regije, kantoni, province, avtonomne skupnosti ipd. Takšne regije so se pričele med seboj povezovati in sodelovati bodisi z izrecnim pristankom držav, bodisi z njihovim tihim pristankom ali na osnovi notranje pravnih in ustreznih pooblastil. Tudi tu ni čistih tipov toda tendenca gre k vse večjem samostojnem sodelovanju subnacionalnih regij preko državnih meja. V začetku šestdesetih let so se začeli prvi poizkusi bolj organiziranega čezmejnega sodelovanja teritorialnih enot manjših od držav in večjih od lokalnih oblasti. Domnevamo lahko, da se je manj organizirano oz. neorganizirano sodelovanje odvijalo že pred tem in je najbrž staro kot so stare nacionalne oz. državne meje. Življenska nuja, t. j. gospodarski interes, pa tudi številne kulturne, etnične in družinske vezi so na "mednarodne" sosedske odnose na subnacionalni ravni vplivale vse drugače, kot pa so to lahko domnevali načrtovalci nacionalnih meja. Prizadevanja v šestdesetih letih so bila na eni strani spodbujena od strani samih regionalnih enot, ki so težile k večji samostojnosti pri urejanju lastnih zadev v procesu nadaljevanja demokratizacije notranjepolitičnega in družbenega življenja. Po drugi strani pa je ta proces demokratizacije potekal vzporedno z razvojem vse bolj zapletenih družbenoekonomskih in družbenopolitičnih procesov, ki so od držav terjale 31 decentralizacijo upravljanja življenja in dela na njenem ozemlju. Razvoj mednarodnopolitičnih razmer, ki je povzročil približevanje držav in celo integracijske procese v mednacionalnih gospodarskih odnosih, torej razvoj zaupanja v mednarodnih odnosih, pa je tudi sovpadal s koncentričnimi gospodarskimi in družbenimi interesi regij, kjer so povsem obmejne iskale določeno kompenzacijo in izrabo primerjalnih prednosti v sosednjih regijah onkraj državnih meja. Rezultati teh prizadevanj so postali otipljivejši v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let tega stoletja, ko je bila ustanovljena vrsta "regionalnih združenj" na teritorialni osnovi, kjer so se posamezne subnacionalne regije, predvsem obmejne, trdneje pričele povezovati preko državnih meja in tudi na ta način poizkušale odgovoriti na nekatere stare in nove izzive obstoja in razvoja prebivalstva na svojem območju. Njihove povezave so tako številne, da danes med zahodnoevropskimi državami praktično ni več meja, kjer se na ta ali oni način regije z obeh strani meje ne bi med seboj povezovale. Osnova njihovega sodelovanja je pravno in politično različno urejena, toda področja sodelovanja in rezultati so si dokaj podobni, saj sodelovanje, razen nekaterih specifičnosti, odgovarja njihovim potrebam. Naštejmo zato samo nekatere regionalne povezave, predvsem tiste, ki so se razvile v hribovskih območjih. Delovna skupnost regij osrednjih Alp (Arge Alp) je kot prva nastala že leta 1972 in nato vplivala tudi na nastanek npr. Delovne skupnosti Alpe Jadran (1978), Delovne skupnosti zahodnih Alp(COTRAO 1982), Delovne skupnosti Pirinejev (1983) ter Delovne skupnosti Jurskih regij (CTJ 1985). Približno v istem časovnem obdobju pa so zaradi svojih podobnih interesov pričele sodelovati tudi različne subnacionalne enote ene države s subnacionalnimi enotami drugih držav, ki so bile v podobnem položaju, s podobnimi problemi. Dvostransko sodelovanje različnih enot je pokazalo možnost in potrebo po večstranskem sodelovanju in tako so nastale večstranske nestrjene ozemeljske interesne povezave, ki jih zaradi poenostavitve združimo s funkcionalnimi mednarodnimi povezavami subnacionalnih regij. Tako je že leta 1965 nastalo Združenje regij glavnih mest držav Evropske skupnosti, leta 1971 Združenje evropskih obmejnih regij (ARFE), leta 1973 Konfe- renca obmorskih obmejnih regij (CRPM), leta 1984 Delovna skupnost industrijskih regij (RETI), in kljub nekaterim pomislekom prištejmo sem še Interregio-nalno transportno komisijo v sredozemskem bazenu (CITRAME), ki je prvič zasedala leta 1985. Toda regije držav članic Sveta Evrope in predvsem tudi regije držav članic Evropske skupnosti so se vse bolj zavedale nujnosti sodelovanja in spremljanja organiziranega sodelovanja svojih držav na mednarodnem nivoju (t. j. v Svetu Evrope) in tudi na meddržavnem nivoju z nadnacionalnimi prizadevanji (t.j. Evropska skupnost). Prav v naddržavnih odločitvah so videle izziv in nevarnost za svoje interese, saj se meddržavne in nadnacionalne odločitve najprej in najposredneje odrazijo prav na regionalnem nivoju. Pri odločanju so želele biti prisotne vsaj v toliko, da se po nemarnosti ne prezrejo njihovi interesi, obenem pa so si želele zagotoviti kar največ blagodcti nadnacionalnega povezovanj;!. Zaradi tega so evropske regije ustanovile še dve splošni interesni združenji t. j. Evropski Center za regionalni razvoj (CEDRE) in Skupščino evropskih regij (AER). Gre v osnovi za dve organizaciji evropskih regij, ki pa sta med seboj tesno povezani. Prva ima upravno-tehnič-ne in strokovne naloge,druga pa politične naloge. Obe pa služita medsebojnemu povezovanju regij v evropskem prostoru in zastopanju njihovih interesov navzven. Pri procesih in pojavih regionalizma v Evropi lahko zato po eni strani govorimo o meddržavnem povezovanju, ki sega od enostavnih koopc-racijskih procesov do integracijskih prizadevanj z različno stopnjo formalizacije teh odnosov. Razvoj gospodarskega in družbenega življenja je že presegel ozke državne okvire in povezovanje držav na subre-gionalni in regionalni ravni je postal nujnost. Poleg tega pa se na vseh mejah, kjer ni ideoloških preprek, intenzivno razvija čezmejno meddržavno sodelovanje. V Evropi pil je prav zaradi razvoja proizvajalnih sil in demokracije prišlo do večje samostojnosti poli-tično-upravnih subnacionalnih regij. Večja samostojnost teh regij in želja po hitrejšem razvoju pa je tudi po svoje pokazala na ozkost državnega okvira. Zato so se te regije pričele povezovati in nastopati v mednarodnem prostoru. Najprej bilateralno, predvsem interesno in nato čezmejno. Pozitivne izkušnje so vzpodbudile multilateralno čezmejno sodelovanje, 32 nato pa še večstransko interesno povezovanje. Ogroženost z integracijskimi prizadevanji držav in vse večje samozavedanje regij pa je na koncu pripeljalo do regionalnega političnega splošnega združenja. Skoraj paradoksalno se sliši, da so pojave mednarodnega regionalizma med drugim vzpodbudila tudi meddržavna integracijska prizadevanja. V želji po eliminaciji ovir, ki jih v meddržavnem povezovanju predstavlja pojem suverenosti, so meddržavne tvorbe našle svojega zaveznika tudi v regijah in tako se danes pristojnosti držav nezadržno ožijo v korist meddržavnega povezovanja po eni in regij po drugi strani. Kot vse kaže, se bodo ti procesi nadaljevali. Bučar, R, Mednarodni regionalizem - mednarodno večstransko sodelovanje evropskih regij, doktorska disertacija, FSPN, Ljubljana, 1989. GEOGRAFSKI VIDIKI KRIZNIH ŽARIŠČ V JUGOVZHODNI AZIJI Franc Lovrcnčak Med velike makroregije Azije spada tudi njen jugovzhodni del, ki ga označujemo z imenom Jugovzhodna Azija (JV Azija). Zajema Indokitajski polotok in obsežni otoški svet med tem polotokom in Avstralijo. Meri 4 495 465 km2, kar je skoraj polovica ZDA. Nahaja se med dvema celinama Azijo in Avstralijo ter dvema oceanoma Tihim in Indijskim ter dvema omikama indijsko in kitajsko. Tak položaj je močno vplival na nastanek mnogih posebnosti in značilnosti tako naravnogeografskih kot družbenogeografskih med njimi tudi mnogo nasprotij, ki obstajajo tudi v sedanjosti. JV Azija leži v tropskem pasu. Velika azijska celinska masa na eni in avstralska na drugi ter vplivi iz obeh oceanov in lega ob ekvatorju pogojujejo podnebne razmere. Bolj kot poletni in zimski letni čas se uveljavljata suha in deževna letna doba. Indokitajski polotok ima večinoma monsunsko, na jugu ležeče otočje pa ekvatorialno podnebje. Naravne razmere omogočajo gojenje mnogih kulturnih rastlin. Pomembnejši kmetijski pridelki so riž, koruza, kasava, banane naravna guma, kokosov oreh, sladkor, palmovo olje in opij. Gospodarsko pomemben je tudi tikov les,sandalovina, palisandcr in bambus. Zaradi ugodne geološke sestave ima JV Azija tudi pomembna rudna bogastva, zlasti nafto in zemeljski plin, kositer, baker, svinec in cink. V JV Aziji so se pomešala ljudstva, rase in kulture bolj kot v drugih delih Azije. Tu so se naseljevala mongolidna ljudstva iz Tibeta, stara še pred kitajska ljudsta z Kitajske, Dravidi in arijci iz Indije, negroidi iz Avstralije in Mclanczije, Kitajci, Arabci in Evropcjci. Prebivalci notranjih delov Indokitaj- skega polotoka so večinoma budisti,v primorskih delih Malezije, v Indoneziji in južnih Filipinih so muslimani in severnih Filipinih kristjani. Lega na križišču poti iz enega v drugi ocean, iz ene na drugo celino, agrarna in rudna bogastva ter politična razdrobljenost JV Azije so pritegnile pozornost velikih sil. V Burmi in delu Bornea so se uveljavili Angleži, na vzhodnem delu Indokitajskega polotoka Francozi,v Indoneziji Nizozemci, na Filipinih Španci in kasneje ZDA. Prav ta geografska, etnična in kulturna razdrobljenost JV Azije ter različen gospodarski in zgodovinski razvoj so povzročili nastanek kriznih žarišč, kar otežuje novo politično in gospodarsko ureditev tega dela Azije. Čeprav ne gre za politično vprašanje ima JV Azija še eno posebnost. Na ozemlju severnega Laosa in Tajske ter vzhodne Burme na nezakonit način gojijo opijski mak. To ozemlje je znano pod imenom "zlati trikotnik". Uvršča se med najpomembnejše svetovne vire opija, iz katerega izdelujejo heroin. PREBIVALSTVENA VPRAŠANJA V JV Aziji živi okoli 8% vsega prebivalstva na Zemlji, po ocenah za leto 1986 je bilo to 408 444 000 ljudi. Daleč največ prebivalcev med desetimi državami J V Azije ima Indonezija, kjer na 12 000 otokih in otočkih živi nad 17o milijonov ljudi(1.1986 169 482 000). Sledijo ji Vietnam, Filipini, Tajska in Burma. Naslednje štiri države Laos, Kambodža, Malezija in Singapur z manjšim številom prebivalcev 33 tvorijo tretjo skupino. Mali Brunej z okoli četrt milijona ljudi ima najmanjše število prebivalcev. Število prebivalcev je v zadnjih dvajsetih letih v Tabela 1: Število prcbivalccv in naravni prirastek Država Število Naravni preb. prira- 1964 stek v 000 1958-64 v% Brunej 97 42 Mjanma (Burma) 24229 20 Filipini 31270 33 Indonezija 102200 22 Kambodža (Kampučija) 6120 30 Laos 1960 23 Malezija 7810 31 Singapur 1820 31 Tajska 29700 30 Vietnam 34115 34 relativno visok naravni prirastek, ki je v povprečju znašal 23,5% (1980-1985). Vendar ta prirastek že kaže upad, saj je bil pred okoli 2o let 29,6% (1958-1964). Največje naraščanje prebivalstva se kaže v Bruneju, Laosu in Maleziji,kjer se je prebivalstvo podvojilo. V teh državah je tudi visok naravni prirastek. V Bruneju celo največji v vsej JV Aziji. V drugo skupino sodijo države, kjer se je prebivalstvo povečalo za 30-45%. To so večinoma države na Indokitajskem polotoku in obe otoški državi (Filipini in Indonezija).Najmanj je poraslo število prebivalcev v Singapuru in Kambodži. Zanimiva je primerjava med številom prebivalstva in naravnim prirastkom obeh držav. V obeh se je v zadnjih dvajsetih letih znižal naravni prirastek, zlasti v Singapuru (za 19%). V Kambodži pa ostaja med najvišjimi (26% ). Vendar je bila rast prebivalstva v Singapuru večja (29%) kot v Kambodži (16%, tabela 1). Med vzroke slabe rasti števila prebivalstva v Kambodži, kjub visokemu naravnemu prirastku, sodijo neurejene politične razmere, notranji spopadi, vietnamska zasedba države. Vse to je terjalo veliko človeških žrtev in povzročilo močan tok bcguncev v sosednje države. vseh državah JV Azije naraslo, s povprečno vrednostjo 39% za celo regijo (tabela 1). Med glavnimi vzroki naraščanja prebivalstva je Naravni Rast preb. prira- 1964-85 stek v 000 v % 1980-85 v% 39 127 56 12924 35 24 23108 42 22 61193 37 26 1164 16 23 2157 52 26 7747 50 12 738 29 20 21601 42 20 25060 42 Kako mnogoteri so vplivi na spreminjanje števila prebivalcev kaže primerjava med naravnim prirastkom in bruto družbenim proizvodom v Bruneju in Singapuru. Splošno znano je, da v državah z visokim bruto družbenim proizvodom (BDP), ki večinoma odraža tudi visoko gospodarsko raven, naravni prirastek upada.Ta zakonitost se lepo kaže v Singapuru, saj je na drugem mestu v JV Aziji po višini BDP na človeka (karta 1) in ima nizek naravni prirastek (tabela 1). Obratno je v Bruneju. Ta z nafto bogata država ima zelo visok DBP na človeka (1. 1986 je bila na 14. mestu na svetu), hkrati pa ima tudi največji naravni prirastek v celi JV Aziji. Po ocenah Združenih narodov naj bi L 2000 bilo v JV Aziji 520 milijonov ljudi ali 25% več kot sedaj. Ta porast prebivalstva pomeni, da bodo mesta in podeželje gosteje poseljeni, čeprav bo rast mestnega prebivalstva večja. Zaradi gospodarskih, družbenih in političnih vezi bodo potekale selitve ljudi med državami in v njihovi notranjosti. shlitvf. beguncev Med demografska vprašanja JV Azije, ki so nasta- v JV Aziji Število preb. 1985 v 000 224 37153 54378 163393 7284 4117 15557 2558 51301 59175 34 JUGOVZHODNA AZIJA BRUTO DRUŽBENI PROIZVOD IN RAST PREBIVALSTVA RAST PREBIVALSTVA ISM - »iS r •/. BRUTO DRUŽBENI PfKHZVOO V DOLARJU ZDA NA PREB L. 1986 UMU JUGOVZHODNA AZIJA KRIZNA ŽARIŠČA koreja japonska OBMEJNI SPOPADI ZLATI TRIKOTNIK NOTRANJ SPOPADI IN ZASEDENO OZEMLJE PRIKLJUČENO OZEMLJE K NDOfEZUI I TIMOR) POLITIČNE SPREMEMBE V DRŽAVI RANCUN DRŽAVE ASEAN SOCIALISTIČNE DRŽAVE PREDEL PRATSXIH NAPADOV ►OKUALA \LUMPUR tOOOkm O la zaradi različnih kriznih žarišč spada gotovo preseljevanje beguncev. Po ocenah je od L 1975 okoli 2 milijona beguncev zbežalo iz Vietnama, Laosa in Kambodže.Iz Laosa in Kambodže so se begunci zatekli v Tajsko, ki je prevzela veliko število ljudi (tabela 2). Tisoči pa so pobegnili iz Vietnama s čolni proti Indoneziji, Filipinom, Maleziji itd. (karta 2). Tabela 2: Begunci v JV Aziji (1.1986) V državo Iz države Število beguncev Mjanma(Burma) Kitajska,Malezija 1050 Hongkong Vietnam 8500 Indonezija Vietnam 4400 Kitajska Vietnam 11500 Japonska Vietnam 800 Koreja Vietnam 200 Macao Vietnam 600 Malezija Filipini,Vietnam 97600 Papua N. Gvineja Indonezija 10050 Filipini Vietnam,Kambodža,Laos 12900 Singapur Vietnam 125 Tajska Burma,Laos,Kambodža 405300 Vietnam Kambodža 20000 Najpomembnejše begunske države Kambodža 308 200 beguncev Laos 90 700 " Vietnam 51 925 " Ti begunci imenovani "ljudje v čolnih" so bili često tarča napadov morskih roparjev, zlasti v Tajskem zalivu, ko so mnogi izgubili življenje. Poleg Tajske so sprejemale begunce tudi druge države JV Azije za stalno ali začasno. L. 1985 so cenili, da je bilo v J V Aziji 300 000 beguncev,v I. 1986 pa nad 500 000 v raznih državah JV in Vzhodne Azije (tabela 2). Tudi v tem letu je sprejela največ beguncev Tajska, sledi ji Malezija. Veliko beguncev iz Kambodže je zbežalo v Vietnam in na Filipine, kamor so se zatekli tudi begunci iz Vietnama in Laosa. Veliko beguncev se je izselilo v ZDA, zlasti iz Vietnama, ko so dokazali, da imajo sorodnike v tej državi. Begunce so sprejele tudi Kanada, Francija in Avstralija. Iz verskih in političnih vzrokov so se ljudje selili tudi iz Burme, Tajske, Malezije in Indonezije ter Filipinov. Tako je okoli 90 000 muslimanov iz Filipinov odšlo v Sabah(severni Borneo) v vzhodni Maleziji in okoli 11 000 Indonezijcev je zapustilo Novo Gvinejo in se odselilo v Papuo Novo Gvinejo. Glede na število beguncev in begunske tokove lahko države JV Azije delimo na tri skupine. V prvo sodijo tiste, ki so le sprejemale begunce, to sta Tajska in Singapur. V drugi skupini so države, iz katerih so begunci bežali, Laos, Kambodža. Tretja skupina zajema države, ki so oddajale in sprejemale begunce. Po oddajanju beguncev močno prednjači Vietnam. V to skupino sodijo še Filipini, Indonezija, Burma in Malezija. POLITIČNA VPRAŠANJA V JV Aziji se že dolgo pojavljajo razni spori in vojaški spopadi. Zato obstajajo različni vzroki. Vedno bolj pomemben postaja vzpon zavesti o enakosti med narodi. Ta izhaja iz mnogih etničnih in verskih razlik, iz razlik med manjšinami (posebno Kitajci) in večinskim narodom. V večih državah živijo narodne manjšine, ki se niso pripravljene podrediti večinskemu ljudstvu. Pomembne so tudi močne družbene spremembe. Velika revščina in gospodarska zaostalost je privedla do revolucionarnih sprememb. Največkrat se je začelo odporniško gibanje proti domači oblasti, ki je zamenjala prejšnjo kolonialno. Često je bila pobudnica teh gibanj komunistična partija. Ta je prišla na oblast v Severnem Vietnamu takoj po osvoboditvi. Tudi na Filipinih deluje gverilsko gibanje pod vplivom komunistične partije. Pomembni vzroki spopadov izvirajo tudi iz kolonialnega obdobja. Politične meje, ki so jih potegnili kolonialisti niso upoštevale razširjenosti etničnih skupin. Zato so bile in so še meje vzrok sporov in tudi vojaških spopadov. Tako so sporne meje med Brunejem in Malezijo, Malezijo in Filipini, Malezijo in Tajsko, Indonezijo in Papuo Novo Gvinejo, Burmo in Kitajsko, Tajsko in Kambodžo, Vietnamom in Kitajsko. Sem bi lahko šteli tudi sporno ozemlje Vzhodnega Timorja. To bivšo portugalsko posest so Indonezijci priključili k zahodemu delu Timorja, čeprav se del prebivalcev s tem ni strinjal. Po politični, gospodarski in družbeni ureditvi lahko države JV Azije delimo na dve skupini. V 37 prvo spadajo tiste, ki so se leta 1962 povezale v Zvezo držav JV Azije (Association of Southeast Asian Nations-ASEAN): Indonezija, Filipini, Tajska, Malezija, Singapur in Brunej. Večina od njih spada med neuvrščene, toda njihovo gospodarstvo jih veže na države Zahodne Evrope, Severne Amerike in Japonsko. V drugo skupino uvrščamo ostale štiri države: Burmo, Vietnam, Laos in Kambodžo, ki so socialistično usmerjene. Zadnje tri so se v družbeni ureditvi zgledovale po Sovjetski zvezi in Kitajski. Tudi Burma je bila usmerjena socialistično, z eno stranko in državnim gospodarstvom. L. 1989 so se odločili za več strank in tržno gospodarstvo. Hkrati so spremenili ime države iz Socialistične republike Burme v Unijo Mjanma. Države JV Azije so na različne načine odvisne od gospodarsko razvitih držav izven regije. Stopnja odvisnosti je povezana s tujimi vlaganji, vojaškimi zvezami, gospodarsko pomočjo, zunanjo trgovino in turističnimi tokovi. Države članice ASEAN so tudi povezane z medsebojnimi političnimi in gospodarskimi vezmi. Vojaških povezav je sedaj manj Vendar ni bilo vedno tako. Državi Tajska in Filipini sta bili s Pakistanom, ZDA, Veliko Britanijo, Avstralijo, Novo Zelandijo in v začetku z Francijo povezani v Jugovzhodno azijski obrambni pakt(Southcast Asia Treaty Organization-SEATO). Ta naj bi bil obramba pred širjenjem komunizma iz Severnega Vietnama. SEATO je prenehal obstajati L 1975. Zelo burna politična in družbena dogajanja v JV Aziji se lepo kažejo na primeru Vietnama in Kam-bodže. Vietnam je bil I. 1954 razdeljena po 17. vzporedniku na severni del, ki je postal Demokratična republika Vietnam in južni, kjer je nastala Republika Vietnam. Severni Vietnam se je oprl na Sovjetsko zvezo in Kitajsko, Južni na ZDA. Vendar je Severni Vietnam želel združitev in je vojaško pritiskal na jug. Južni Vietnam se je obrnil po pomoč v ZDA. Izbruhnila je vietnamska vojna, v katero so se zapletle na strani Republike Vietnam ZDA in na strani Demokratične republike Vietnam Kitajska in Sovjetska zveza. Vojna se je končala I. 1975 in I. 1976 je nastala enotna država. V njej so uvedli socializem. Že takrat se je začel tok beguncev, ki zaradi gospo- darskih in političnih razmer še sedaj ni presahnil. Vietnam se je po I. 1975 povezal s Sovjetsko zvezo in se s tem oddaljil od Kitajske, ki je bila v sporu s SZ. Med Kitajsko in Vietnamom so se zaostrila nasprotja. Zlasti še po I. 1978, ko je Vietnam napadel Kambodžo. Na meji med obema državama so se začeli vojaški spopadi, ki jih je Kitajska večkrat stopnjevala, da bi oslabila moč Vietnama in ga prisilila k umiku iz Kambodže. Vietnam je razširil svoj vpliv tudi na Laos, kjer je podpiral njemu naklonjeno gibanje Patct Lao. Tako je tudi ta država prišla pod vpliv Vietnama. Vojaški spopadi in politične spremembe so tudi v Laosu sprožile tok beguncev. Buren politični razvoj je prešla tudi Kambodža. Neodvisna je postala I. 1953. Norodom Sihanuk vodja države od 1. 1960 je želel, da bi država ostala nevtralna. Vendar so notranja politična trenji» in vplivi tudi iz Vietnama povzročili politične spremembe. L. 1970 je Sihanuka odstavil desničarski general Lon Nol, razglašena je bila Khmerska republika. Začeli so se spopadi med vladnimi četami in Rdečimi Khmcri. Ti so l. 1975 zasedli glavno mesto. V petletni vojni je padlo čez 100 000 ljudi. L. 1976 je država dobila ime Demokratična Kampučija in Rdeči Khmeri so prišli na oblast. Vladali so z nasiljem, zlasti nad pripadniki drugih narodov in padlo je veliko žrtev. L. 1978 so državo napadli Vietnamci in naslednje leto zasedli glavno mesto Phnom Pcnh in postavili sebi naklonjeno vlado. Razglašena je bila Ljudska republika Kampučija. Zopet so številni bcgunci zapustili domovino. Začel sc je osvobodilni boj. Politično različne skupine so se združile v borbi proti Victnamcem. V začetku leta 1988 so potekali razgovori o umiku vietnamskih čet vendar brez uspeha. V drugi polovici tega leta se je del Vietnamcev umaknil, v celoti naj bi se vse vojaške sile umaknile do konca 1. 1990. V 1. 1989 je država zopet dobila ime Kambodža. Politične razmere še sedaj niso urejene. Vsa ta dogajanja so močno vplivala na demografsko podobo ter zelo prizadela gospodarske in družbene odnose v državi. Tako, da je prav v Kambodži najbolj pereče krizno žarišče cele JV Azije. 1. Petrovič, /?., 1976, Ekonomska geografija Azije, A vstralije i Okeanijc. licograd. 2. Uiack, R., Pauer, G, 1989, Atlas of Southeast 38 Asia. New York. 5. Demographic yearbook 1965. New York 1966. 3. Der Fischer Weltalmanach 1989. Fankfurt am 6. Demographic yearbook 1985. New York 1987. Main 1988. 7. Calendario Atlante De Agostini 1989. Novarra 4. The World Almanac 1988. New York 1987. 1988. NARAVNI POGOJI V OZADJU ZGODOVINE IZRAELA Ivan Gams Pred ustanovitvijo izraelske države 1. 1947 so vse njeno sedanje ozemlje in ves svet med obalo Sredozemlja in Jordanskim jarkom imenovali Palestina. To ime bomo uporabljali tudi tu. Palestinsko ozemlje razpade v glavnem na štiri enote: 1. Obalna nižina ob Sredozemskem morju je med libanonsko in egiptovsko mejo dolga 187 km in do 20 km široka. Prevladujejo kvartarne naplavine in terciarni vododržni nekompaktni scdimenti. Podobno nižinski in mestoma naravno zamočvirjen je svet tudi v južni Galileji, ki povezuje severni konec Jordanskega jarka s Sebulonsko ravnino severno od gore Karmal oziroma Haife. Naokoli ločenih ravnin, od katerih je večja ob reki Kishon, prevladujejo v gričevju magmatiti. 2. Gorata Palestina kot južno nadaljevanje libanonskega gorovja. Vzhodno od Jordanskega jarka je hribovje oz. gorovje dolgo okoli 320 km. V severnem delu, v Galileji, je razkrojeno, južneje, v Samari-ji ter Judeji (ta imena so se uveljavila na Zahodu preko biblije, domačini imajo zanje drugačna imena ) pa je sklenjeno gorstvo z bolj razčlenjenim in bolj padavinskim zahodnim ter bolj strmim in sušnejšim vzhodnim pobočjem. Vrhovi kolebajo med 800 in 1000 m in prehajajo v Judeji v planoto. 3. Negcv oziroma južni puščavski Izrael je ob stiku z obalno ravnico na severovzhodu nižavje, večino pa je površje hribovito in planotasto. 4. Jordanski jarek je severni konec 6000 km dolgega tektonskega jarka Rdečega morja in Akab-skega zaliva.Med Palestino in Jordanijo je v povprečju 12 km širok, s kvartarno ravnino na dnu, katere nadmorska višina je med 400 m nad morsko gladino pri izvirih Jordana in 400 m pod morsko gladino okoli Mrtvega morja. Ker je letnih padavin premalo, so možna naselja le ob trajnih izvirih v podgorju. Novejše oaze je omogočilo izkoriščanje talne vode, ki pa je večidel preslana za namakanje in pitje. Te shematske reliefne poteze je bilo potrebno navesti za razumevanje klime in vegetacije. Vzpetine dobijo več padavin, njihova letna količina pa pade od 1-2 m na gorovju Hcrmon in na Golanu na 660 mm v Jeruzalemu in 300 mm v južni Judeji. V južnem, puščavskem delu Izraela je pri Beer Shevi 200 in v Elatu ob Akabskem zalivu 20 mm letnih padavin. Te padavine padejo večinoma med novembrom in aprilom, z viškom med decembrom in marcem. Ker so tedaj dovolj visoke temperature za poljščine, je mogoče, ako je letnih padavin več kot 300-400 mm, pozimi in spomladi obdeloti zemljo brez namakanja. Približno s to mejo se tudi ujema južna meja naravne poraščenosti z drevjem in hosto. Ker je relativna vlaga na obalni ravnici večja (v letnem povprečju v Tel Avivu 73 %, v Eilatu med 28% avgusta in 46 % januarja ), sega naravna vegetacija drevja dalje na jug, do bližne Gaze. Južno od Judeje in vzhodno od nje je puščavska klima z redko, pozimi rastočo travo. Tu je bilo do tega stoletja območje nomadske živinoreje. Območje gozda in hoste pa je bilo prvotno domena stalne naselitve. Točna razmejitev puščavske in gozdnate vegetacije ni znana. Zaradi prepustne podlage, kakršni so prevladujoči karbonati v palestinskem in jordanskem višavjursta se prvotno polpuščava in puščava oazno vrivali med gozdnate predele, in obratno. V naši skici je ta meja vrisana shematsko, tudi na podlagi opazovanj med ekskurzijo ljubljanskega geografskega društva za prvomajske praznike 1.1989 (1). V pomoč so bili klimatski podatki iz knjig (2 in 3), od koder je tudi večina ostalih tu navedenih kvantitativnih podatkov. Kot povzetek zgoraj navedenih naravnih razmer je konstatacija, da poteka čez Palestino meja med severnejšim, naravno gozdnatim območjem, ki se proti severu razširja v libanonske gore, in med puščavskim območjem na jugu. Gozdnato območje sega v pomolih dalje na jug po goratem svetu v Palestini in zahodno od Jordanskega jarka po vrhu planote do Ammana. V nižinah se puščava in polpuščava v pomolih vrivata proti severu, bolj ob Jordanskem jarku, katerega pobočje je bolj puščavsko na zahodni strani kot na privetrni vzhodni strani, na obeh pa tem više, čim južneje gremo. V bibliji stare zaveze (4), spoznamo iz življenskih navad, prehrane,odnosa do vode, vojnih dogodkov in podobno, da so bili tedaj Judje nomadsko pastirsko ljudstvo, živeče v plemenskih skupnostih, ki so bile v bolj ali manj trajnih sporih za pašnike,vodo in imovino. Živeli so vzhodno in južno od Judeje. V takem okolju, v gorah Sinaja, je Mojzes prerokoval "obljubljeno deželo", ki je lahko nomadu bila le pokrajina s trajnimi vodnimi viri in trajno kmetijsko naselitvijo. Taka je bila sosednja Palestina, kamor so Judje usmerili osvajanje na koncu drugega tisočletja pred n. št. V začetni dobi kraljev so štrli odpor v Palestini živečih Makabejcev in uvedli v novi gorati domovini pobočne obdelovalne terase. Zahodno od njih, pretežno na obalni nižini, so bivali Filistejci, ki so jih Izraelci po dolgih vojnah podjarmili. Dejstvo,da so jih rasno preplavili, si je mogoče razložiti s splošnim pojavom, da je rodnost žilavih gorskih ljudstev praviloma večja kot ravninskih, zlasti obalnih prebivalcev. V dobi kraljev (okoli 1000 pred n. š. do okoli 722 pred n. št.), ko je bila judovska država na višku moči, so izboljšali tehniko oskrbovanja z vodo. Iz tega časa je tunelska nepeljava vode od kraškega izvira-zagan-jalke Gihon v Jeruzalem. Jugozahodno od njega si je naša ekskurzija ogledala En Ilandak, zajetje kraškega izvira in ostanek jezu za vodno akumulacijo, ki je menda eno najstarejših te vrste na svetu. Ker je samarijsko in judejsko višavje v osredju pretežno iz vodoprepustnih karbonatovje večina večjih kraških izvirov v podgorju ob obalni ravnici in v Jordanskem jarku. Vzrok za slavno judovsko diasporo, to je razselitev po svetu,vidijo Judje v zmagi rimske vojske in v porušenju Jeruzalema v I. 70 po n. št. Po tem letu merijo navadno tudi čas vnaprej in nazaj.Po spoznanjih iz Dinarskega krasa pa lahko upad judovske 40 moči razlagamo tudi z erozijo prsti, ki je morala slediti intenzivni dcforestaciji in naselitvi v času kraljev. Ta proces je bil seveda počasen in počasna je bila tudi zamenjava stalnega kmetovanja z nomadi-zmom, ki so ga prinesla arabska ljudstva. Križarji so v Palestini še našli večidel zeleno pokrajino, ne pa več potniki iz konca turške okupacije v preteklem stoletju. Dotlej naj bi po Lowdcrmilku (1946 ) erozija odstranila v povprečju nad en meter debelo odejo prsti. Tako močno erozijo, ki jo je bilo mogoče po ven štrlečem kamenju na terenu med našo ekskurzijo tudi potrditi, si lahko razlagamo na naslednji na-žin. Večina karbonatov ni trd apnenec, ki z ven štr-lečimi čeli skladov zavira površinsko spiranje, temveč krhek lapornat in meljnat sediment, v katerem je malo površinskih kraških depresij. Tak proces napredovanja aridne stepe in polpu-ščave,ki ga ponekod v Afriki spremljajo v sedanjosti,imenujejo desertifikacija, kar bi lahko prevedli v upoščavljanje. V Izraelu je bil na delu že pred tremi tisočletji. V sedanjosti pa je obraten proces-puščava in polpuščava se tako v Jordaniji kot v Izralu umikata na jug,ker ju na severu odmika načrtna forcstaci-ja. Samarijsko in severno judejsko višavje je po vrhovih delno, po zahodnem pobočju pa pretežno gozdnato, z obnovo naravnega gozda hrasta in alep-skega bora, ali pa poraščeno z sredozemsko makijo. Puščavsko pa je ostalo vzhodno pobočje, zlasti v Judeji. Vse kaže, da se je "obljubljena dežela" Judom po zavojevanju izrodila. Toda njena podoba je ostala ob njihovem branju biblije stare zaveze živa in z njo vred upanje na bodoči prihod rešenika. Pomagala jim je skupno z vero ohraniti etnično zavest v tujem okolju. Botrovala je tudi usodnemu sklepu sionistič-nega kongresa I. 1897, da si bodo prizadevali ustanoviti državo v "obljubljeni" deželi, Palestini, ki pa je v času diaspore postala arabska. L. 1880 je v Palestini živelo okoli 450 prebivalcev, med njimi pa le 20.000 Židov in to večidel v mestih. Sklep iz L 1897 je pomenil začetek kolonizacije Palestine. Osvojitev pa se ni pričela z juga, kot pred štirimi tisočletji, temveč od zahoda, od sredozemske obale. K temu so prispevale tudi navade prvotnih naseljencev-poljedelcev iz Vzhodne in Srednje Evrope, ki so našli na obalni ravnini najboljše pogoje za gojenje poljščin. Z izsušitvijo močvirij, ki so bila malarična,izsekanjem gozdov in navodnjavanjem iz rek in kraških podgorskih izvirov je bilo mogoče bistveno razširiti in intenzivirati kmetijstvo za nove doseljence. Zdaj je ta ravnina najbolj gosto naseljeni del Izraela. Na njej je 4/5 vsega prebivalstva in gospodarskih kapacitet, tu so poleg Jeruzalema največja mesta (somestje Tel Aviva in Jaffe-hcbr. Jafo, šteje 1,5 milijona preb.), skratka, to je hrbtenica izraelskega gospodarstva. Država iz leta 1947 je obsegala predvsem to obalno nižino in Galilejo, kjer so se judovski naseljenci pomešali z Arabci ter tako ustvarili naselitveni most do Galilejskega jezera. Na že omenjeni ekskurziji sem spoznal, da je Izrael najbolj totalitarna država na svetu. Ne v smislu kratenja človekovih pravic, temveč v smislu podrejanja vsega življenja interesom obrambe države, na kar pa ljudje pristajajo le, ako imajo občutek ogroženosti vse skupnosti oziroma življenja v trdnjavi sredi sovražne okolice. In Izraelci so več ali manj v vojni z Arabci že eno celo stoletje, vse, odkar so pričeli osvajati zemljo na obalni ravnici z nakupi poceni zemlje in prisilnimi izselitvami Palestincev. Enak občutek ogroženosti je pri Palestin-cih.Oboji pa se sklicujejo na zgodovinsko pravo do iste zemlje. Za krepitev izraelske moči žrtvuje država velike vsote za večjo nataliteto, vrtce in šole, tako kot na drugi strani rabinat, to je vrhovna cerkvena oblast, ki daje norme za moralno in družinsko življenje, krepi obrambno moralo. Ker judovska država v Palestini samo izvaja skupni sionistični načrt, v deželi biva le 1/5 vseh Zidov sveta, je morala priseljencem prikrbeti tudi zemljo in vodo. Zemljo, opremljeno za namakanje, so dobili naseljenci od države v najem. Podobno kolonizacijo so pri nas v srednjem veku izvajali fevdalci, ki so na svoji zemlji naseljevali podanike. V najemu imajo zemljo kibutci, kot tudi mošavc raznega tipa glede na lastništvo proizvodnih sredstev, in vse druge obdelovalne skupnosti. Sprejem čez dva milijona doseljencev pa je omogočila predvsem nova industrija, ki zaposluje zdaj največ ljudi. Toda tudi ta je prinesla povečane potrebe vode. Država jim je zadostila predvsem ob finančni pomoči svojih rojakov po svetu. Po tej plati in po tehniki so Judje daleč prekašali domačine, kar je omogočilo židovsko širjenje obdelovalne zemlje na prej malo ali nič izrabljene aridne predele med arabskimi naselji. 41 Poleg pospešenega črpanja talne vode iz vrtin je država za prvi večji vodovod, ki je segal že v Ne-gev,izkoristila kraški izvir in reko Jarqon blizu Tel Aviva. Nato so se lotili zahodnogalilejsko-kishonske-ga projekta, ki je v omrežje zajel nižinski svet v južni Galileji. V petdesetih letih je novi izraleski državi z načrtovanjem vodovodov pomagala tudi OZN. Od tod ime Johnstonov načrt za največje sklenjeno omrežje severnega in zahodnega Izraela, ki dobiva glavnino vode iz Galilejskega jezera. Ko je prvotni dogovor med vsemi državami, ki zasedajo porečje Jordana (poleg Izraela in Jordana malenkostno tudi Libanon in Sirija), propadel, sta pričela Jordaniji) in Izrael sama graditi vodovodno omrežje in črpati vodo na svojo roko. Sladka voda Galilejskega jezera, ki jo dopolnjujejo lokalni izviri in talna voda iz vrtin,teče do osrčja Negcva, kjer je ekskurzija na obisku inštituta Ben Gurion (s pokopališčem tega prvega predsednika države) v mošavu Ilaniya opazovala poskusno dovajanje vode do kultur preko cevi, ki imajo luknjico za kapljanje pri vsaki rastlini. Voda se ob metodi kapljanja bistveno bolj uporabi,ker je manj izhlapi kot pri metodi škropljenja. Zaradi lokalnega dotoka vode do korenin je počasnejše zasoljevanje (salinizacija) zemlje kot pri širšem ovlaženju ob škropljenju. Za Izrael je namreč voda dragocena tekočina in brez vode iz Galilejskega jezera bi usahnilo kmetijstvo, ki namaka 70 % obdelovalnih površin. V njem se preživlja okoli 8 % prebivalstva,njegov delež v izvozu (rože,južno sadje) pa je enkrat večji. Podobno je v industriji, kjer je zaposleno razmeroma malo ljudi v obratih predelave dragih kamnov, diamanti pa predstavljajo nekaj manj kot polovico vrednosti izvoza. Ko so sirijski topovi z robne,izredno lepo uravnane Golanske planote leta 1973 ogrožali črpanje vode iz Galilejskega jezera, so v tej vojni zmagoviti Izraelci zavzeli vso Golansko višavje in s svojimi ljudmi kolonizirali opuščene arabske vasi.Spct ena poteza, ki jo smatrajo Izraelci za obrambno, Sirijci pa za napadalno. Iz takih obrambno-napadalnih potez je zgrajen niz stoletne vojne med Arabci in Izraelci,v kateri so doslej Izraelci zaradi boljše tehnike in discipline napredovali. Ozek dohodni pas iz nižavja do Jeruzalema in njihovega porušenega templja (zid objokovanja), so si zagotovili že 1.1947 in ga doslej z naselitvijo razširili ter zgradili moderno mesto s pol milijona prebivalcev. Na robovih ozemlja palestinskih Arabcev so zgradili svoja nova naselja. V njih vidijo Palestinci dokaz agresije, Izraelci pa obrambo pred nevarnostjo, da bi morebitna palestinska država uresničila grožnjo o izrinjenju Judov iz Palestine. Ker je v gorati Palestini največ zgodovinskih krajev ne-le iz življenja Kristusa, ki uživajo versko-turistični obisk, ampak tudi iz starejše judovske zgodovine oziroma "obljubljene dežele", je vladanje nad tem delom Palestine najbrž sen mnogih Judov, ki se sklicujcjo na zgodovinsko pravico. Sledove vojnega stanja smo videli v mnogih krajih. Videli smo oboroženo spremstvo otrok in dijakov na ekskurzijah v kraje, ki so sredi arabskega življa in v kraje ob državni meji. Meje pa so črte prekinitve bojev v doslej treh velikih vojnih spopadih med Izraelci in sosedi in niso potrjene z mirovno pogodbo. Izjemi sta libanonska in egiptovska, kjer pa občasno tudi prihaja do incidentov. Čeprav so Izraelci doslej iz vseh teh vojn izšli kot zmagovalci, so nekateri izraelski intelektualci pesimistični do odločitve o židovski državi v Palestini. V Izraelu (brez zasedenega ozemlja) je danes Judov (točneje Izraelcev 85 % judovske vere) več kot Arabcev. Toda njihova nataliteta znaša 35 in pri Izraelcih le 23 promil. Razmerje je v tem pogledu podobno kot med Albanci in Slovani na Kosovu, kjer prav tako prihaja do napetosti. Ni težko izračunati, čez koliko let v prihodnosti bodo Judje manjšina v lastni državi. Pri vsem tem pa se del Judov izseljuje v naselja v okupirani Palestini (v govorici zahodnih novinarjev Zahodni breg-Wcst Bank, čemur pa geografi nasprotujemo, saj nc gre samo za zahodni rečni breg Jordana. Zaradi podobnega razloga odklanjamo ime Obala za Koprsko Primorje). Razlike v nataliteti med Palestinci in Judi potrjuje pravilo o večji rodnosti gorskih ljudstev in počasni etnični asimilaciji podgorja.Tako so pred tremi tisočletji Judje asimilirali Filistejce na obalni nižini. Tam, kjer je danes osrčje naseljenosti in gospodarstva Izraelcev, ki z vedno večjimi žrtvami vojaško obvladujejo sovražno "obljubljeno deželo". 1. Lastni zapiski in opažanja z ekskurzije geografov & Sons. 1978 L 1989. 3. Israel. Der Gross Polyglott. Rcisefuehrer. Müen- 2. Baumont, Blake, G. H, Wagstalf, J. M, The chcn 1989 Middle East, A Geographica! Study. John Willcy 4. Svetopisemski vodnik. Koper 1984. METODIČNI PRISTOPI K OBRAVNAVI AKTUALNE GEOGRAFSKE PROBLEMATIKE Tatjana I-crjan Neprestano v svetu in pri nas obstajajo aktualni problemi, ki jih povzročajo politični in gospodarski dejavniki. Gibanja v svetovnem gospodarstvu, samostojni razvoj narodov in dežel, procesi mednarodne integracije, neokolonializem itd. so sestavni del prostora, v katerem živi in dela človeška družba. Te problematike v svetu stalno obstajajo, a doživljajo trenutno večjo ali manjšo aktualnost, ali celo postanejo krizna žarišča. Številni dogodki in velike razlike v svetu zahtevajo sistematično proučevanje sprememb. Pokrajina z vsemi elementi in dejavniki je prostor za družbeno dogajanje, kar obravnava družbena geografija. Aplikacijo geografskega proučevanja, predvsem tistih pojavov v, ki jih povzročajo politični in gospodarski dejavniki, pa pomeni politična geografija. Ta obravnava tri skupine tem (1): • razvoj večjih skupnosti, odnose med skupnostmi, razvoj večnacionalnih skupnosti, • mednarodno sodelovanje in probleme od trgovine do drugih oblik sodelovanja, vplive različnih sistemov na razvoj, delovanje mednarodnih združenj, • konkretne teme: probleme v zvezi z razmejitvami, teritorialna morja, svobodne luke. Surovinska, energetska in prehrambena kriza ne odražajo samo prepada med razvitimi in nerazvitimi, temveč imajo strateške značilnosti in težnje. Trenutni aktualni gospodarski in politični dogodki so zanimivi mladim in jih je potrebno obravnavati. Posebnih ur, ki bi bile po učnem načrtu namenjene raznim aktualnim dogodkom ni, saj določenih problemov ne moremo predvideti. Pač pa o takih zadevah spregovorimo, ko obravnavamo določen pojav ali proces iz splošne geografije ali pa pri regionalni geografiji pri deželah, ki jih ti problemi zadevajo. Tako lahko govorimo o dveh skupinah tem in sicer • teme, ki so kot splošne v učnem načrtu (in so trenutno bolj ali manj aktualne), • nove problematike, ki niso v učnem načrtu, a so trenutno aktualne in so potrebne obravnave. Vsebine iz prve in druge skupine je potrebno predstaviti učencem. METODIČNI PRISTOPI Katero obliko in metodo dela uporabimo pri predstavitvi aktualne geografske problematike (kriznega žarišča), je vprašanje. Priprava na učno uro, pri kateri bomo obravnavali temo, ki je v učnem načrtu in je trenutno zelo aktualna, ali pa razni geografski dogodki, ki niso v učnem načrtu, a so trenutno aktualni in potrebni obravnave, je različna. Tako ločimo enostavne in zahtevne oblike predstavitve take vsebine. Enostavne oblike dela potekajo v toku učne ure. Sem sodi: • frontalna oblika z diskusijo na osnovi tekstov iz časopisov in TV oddaj, • skupinske oblike na osnovi literature, časopisov in TV oddaj, • individualno delo, ki ga predstavlja referat. Zahtevnejše oblike dela pa predstavlja metoda igranja vlog, ki je pri predstavitvi teh vsebin zanimiva in uspešna metoda. Posebno mesto pri enostavnih oblikah in zahtevnejših oblikah dela v razredu imajo teksti, ki se nahajajo v literaturi oz. v časopisih (Delo, Naši razgledi, Evropa zdaj). Glavno vodilo je spoznavanje, dodajanje in poglabljanje vsebine. V fazi obravnave je uporaba teksta (članka) zelo primerna. Zakaj? Učenci spoznajo probleme in procese v celoti. Le-ti pa so v tekstu nazorno prikazani, tako da spoznajo vso dinamiko v prostoru. Sigurno je, da članki dopo- 43 Injujejo razlago, jo osvetlijo še z drugega zornega kota, tako da je spoznavanje problematike bolj celovito. Kako članke uporabimo v toku ure, je odvisno od našega izbora. Variant jc več: • preberemo tekst, sledi diskusija in razlaga ob tekstu, • preberemo tekst, nato učenci sami skušajo odgovoriti na vprašanja, ki smo jih napisali na ustrezne liste, • razložimo snov, nato preberemo tekst kot dopolnitev naše razlage. Obsežnejši in strokovno zahtevnejši članki in teksti predstavljajo za učence in učitelje zahtevnejše oblike dela z njimi. S takim delom dosegamo mnogo bolj precizno in strokovno utemeljeni prikaz, kar omogoči učencu poglobljeno mišljenje in spoznavanje problematike. Pri referatu se učenec samostojno sreča s tekstom, člankom, jih obdela, povzame bistvo in poda sintezo. To je zahtevno, a učenec si odpira nadaljno pot izobraževanja. Članki, teksti in TV oddaje so osnovna izhodišča in glavni pripomočki pri pouku pri predstavitvi določene aktualne vsebine dogodkov v svetu in doma. V kakšni kombinaciji to uporabimo, pa je odvisno od naše domiselnosti, od učencev. Za prikaz zgodovinskega ozadja neke aktualne problematike je potrebna še dodatna literatura, da spoznajo razvoj do današnjega problematičnega stanja. Učencem naročimo, da jo spremljajo najavljeno TV oddajo npr. omizje žarišče, svet na zaslonu, dokumentarne serije itd. Modernejša možnost jc, da oddajo posnamemo in jo predvajamo, če za to že obstajajo potrebni tehnični pripomočki. Zahtevnejša oblika dela pri predstavitvi aktualne problematike je metoda igranja vlog. Kot pove ime, gre za učenčevo prevzemanje in igranje življenskih vlog pri uri. Mnoge aktualne geografske problematike smo pri urah že predstavljali, analizirali. Navedimo nekatere: npr. naftna kriza, vojna med Iranom in Irakom, Palestinsko vprašanje, problemi v Srednji Ameriki, aparthaid v Južni Afriki, osvobodilna gibanja v Afriki; ali pa nove problematike: spremembe v Vzhodni Evropi, vojna v Panami, zbliževanje med Vzhodom in Zahodom, problem Kosova, itd.. Navajamo nekaj primerov za obravnavo aktualne geo- grafske problematike: pri katerih uporabimo metodo igranja vlog. 1. primer Igranje vlog prevzame eden od učencev, ki • igra neko vlogo, npr. novinarja. • zamenja funkcijo učitelja in razred jc skupina, ki ji poroča. • Pogosto poverimo določeno funkcijo učencu, ki nas zamenja npr. pripravi določeno temo, ki jo posreduje v obliki referata, ki je izveden na osnovi člankov v časopisih, TV oddaj in tudi literature. Po referatu sledi diskusija, v kateri učenci postavljajo vprašanja v zvezi z obravnavano snovjo sošolcu, ki jim skuša odgovoriti. Dejansko gre za igranje vlog, česar se navadno ne zavedamo. Primer sheme za pripravo referata (poročila): pregled Ubran« literature, Casoplaov, gledanj« TV oddaj fttudlj prlacra anali ta u£en£cvl luledhi lideleve porodile . predttavitBv prtaara «lafcusl Je 2. primer Igranje vlog prevzame več učencev, ki poročajo, kot bi bili sami ekonomisti, politiki, znanstveniki. Razred delimo v skupine, vsaka ima vodjo, ki igra vlogo. Shema organizacije učne ure npr. o Vzhodni Nemčiji je naslednja: Frontalna priprava na metodo igranja vlog in prevzem vlog, ter delo ob knjigi Sodobni svet ter člankih iz časopisov. 1. skupina: država in njene značilnosti, zgodovinski razvoj, ter tipi in funkcije meja, 2. skupina: Nemško vprašanje in razmejitev obeh Nemčij, 3. skupina: spremembe v Vzhodni Nemčiji, migracije, padec zidu, odprtje meja, nadaljni razvoj. Sledijo diskusije o problemu Vzhodne in Zahodne Nemčije (igranje vlog - poročajo vodje skupin). 3. primer: Cel razred deluje kot raziskovalna skupina. Navajamo tako shemo: • o delu, • prevzem funkcije, • obdelava problema, 44 • izdelava poročila, • priprava, • Kosovo, • razdelitev tem, • specifičnosti nerazvitosti Kosova, • gospodarska geografska problematika, • sodobni geografski problemi Kosova, • demografska sestava, • obdelava, • realizacija - igranje vlog. Igra vlog poteka med učenci-raziskovalci-eko-nomisti-novinarji. Ob zaključku želijo ugotoviti pravo pot do rešitve lega problema. SKLEP Pomen predstavitve aktualne geografske problematike (kriznega žarišča) ima dvojno nalogo: • snovno spoznanje določenega problema, • spoznavanje metode (poti), po kateri učenci spoznajo in razumejo določeno aktualno proble- matiko. Izvedba navedenih in podobnih primerov ima za učence sigurno važno nalogo in sicer • spoznajo aktualno problematiko - tekoče obravnavamo dogajanje v svetu, • življensko prikažemo zgodovinsko ozadje, razvoj in razplet posameznih dogodkov, • vidijo, da se ljudje na vseh kontinentih soočajo z večjimi ali manjšimi problemi, ki jim krojijo življenje, • spoznajo pomen in vlogo spremljanja TV oddaj, časopisov, • tudi v tej smeri predstavimo geografijo kot kompleksno vedo, ki prikaže vse pojave in procese v součinkovanju. Pomen spoznavanja take problematike je širok, zajet zlasti v kompleksnem poznavanju prostora in znanju, ki je aplikativno v vsakdanjem življenju. S takim delom učence usposabljamo, da bodo znali samostojno razumeti tekst, TV oddajo, s tem razumeti dogodke, povzeti bistvo in priti do lastnih zaključkov. 1. Lah, /4, 1983, Sodobni svet, Maribor. SLOVENCI V JUŽNI AVSTRALSKI DRŽAVI VIKTORIJI Irena Hirsa La Trobe University, Melbourne, Avstralija Zaradi obsežnega izseljevanja, ki se je v večji meri pričelo okoli sredine 19. stoletja, najdemo danes Slovence in njihove potomce povsod po svetu. Med dežele, kamor se je naselilo največ Slovencev, sodi tudi Avstralija, ki jo še danes mnogi obravnavajo kot oddaljeno in nepomembno deželo. Slovenske naseljence lahko najdemo v vseh pomembnejših mestih Avstralije. Njihova razporeditev ni enakomerna, tako na primer zelo malo Slovencev živi v Hobartu v Tasmaniji in Darvvinu v Severnem teritoriju. Na drugi strani pa so v Sydneyu, Novem južnem Walesu, in v Mclbournu v državi Viktoriji Slovenci precej gosto naseljeni. Slovenska emigracija v Avstralijo se je pričela med zadnjim četrtletjem devetnajstega stoletja, toda število emigrantov je bilo zelo majhno. Takrat ni v Avstraliji obstajala nobena oblika organiziranega skupnega življenja Slovencev. Skromno priseljevanje v Avstralijo lahko pripišemo dvema dejavnikoma: • med obdobjem pred prvo svetovno vojno in posebno do leta 1921 so se Slovenci zaradi uvedbe migracijskih kvot, odločali predvsem za emigriranjc v ZDA. Ta dežela je nudila možnosti za ekonomski razvoj, ki Slovencem ni bil omogočen v domovini, • v primerjavi z ZDA je bila Avstralija predaleč. Mesta so bila manj razvita in na splošno dežela ni odpirala toliko možnosti za izboljšanje ekonomskega stanja ljudi kot v ZDA. Z drugimi besedami, odločitev za življenje v Avstraliji je spremljalo veliko tveganje, ki ga večina Slovencev ni bila pripravljena sprejeti. Večina slovenskih izseljencev iz tega obdobja je prihajala iz revnih kmečkih predelov Slovenije. Za potovanje so imeli na razpolago omejeno količino denarja. Pot v Avstralijo bi jih stala občutno 45 več kot pa pot čez Atlantik, poleg tega je bilo potovanje v Avstralijo čez Indijski ocean samo po sebi dolgo in nezanesljivo. Končna odločitev teh ljudi jc bila torej logičen zaključek glede na njihove želje, socialno in ekonomsko zaledje. Migracija Slovencev v Avstralijo se je dejansko pričela šele v letih po drugi svetovni vojni. Prva skupina priseljencev so bili politični begunci. Ti ljudje so bili poslani v Avstralijo iz različnih IRO (mdenarodna begunska organizacija) taborišč v Italiji, Nemčiji in Avstriji. Teh beguncev jc bilo razmeroma malo, ker je bil pred tem večji del slovenskih emigrantov poslan v države kot so Argentina in ZDA. Naslednja skupina slovenskih emigrantov, ki je prispela v Avstralijo, jc bila občutno številnejša. Tudi ti ljudje so bili kategorizirani kot begunci, toda od prve skupine so se razlikovali glede na begunski status, ki je bil rezultat ilegalnega prečkanja slovenskih meja. Ta način emigriranja jc bil najbolj razvit med tistimi Slovcnci, ki so prihajali iz regij blizu meje z Italijo in Avstrijo, in je postopoma zajel vedno večje število. V Avstraliji je iz teh skupin nastala mešanica različnih tipov naseljencev iz Slovenije, ki pa se v glavnem imenujejo ekonomski izseljenci. Med njimi so glede na vzroke odhoda iz domovine različni odtenki. Nekateri so se hoteli izogniti služenju vojaškega roka, drugi spet so bili avanturisti in so si obetali, da bodo v Avstraliji tudi našli željcno. Za tretje jc bil glavni motiv boljše življenje. Na začetku povojnega masovnega migracijskega programa je avstralska vlada klasificirala vse priseljence glede na njihovo domovino, ne pa na njihovo narodnost. Glede na to ne moremo z gotovostjo določiti števila Slovencev, ki so se priselili v povojnem obdobju. Kljub temu je splošna ocena, da je število priseljenih Slovencev med 25.000 in 30.000 ljudi. Nadaljna migracija Slovencev v Avstralijo se je končala v prvem četrtletju sedemdesetih let. Od takrat dalje prihajajo v Avstralijo, le še posamezniki. To je bistvena sprememba glede na obdobje največjih migracij, ko so ljudje prihajali v skupinah. V primerjavi z zgodnjo fazo priseljevanja gre sedaj za velik delež emigrantov strokovnjakov. Mnogim od teh, ki so se odločili priti v Avstralijo, so pomagali njihovi prijatelji ali sorodniki, ki so že živeli v tej deželi. Danes lahko v Avstraliji razlikujemo tri generacije Slovenccv. Prva generacija, ki jc prišla s povojno skupino, jc stara od 40 do 70 let in mnogi od njih danes živijo. Za raziskovalca je to zelo pomembno, saj lahko dobi informacije iz prve roke o poteku in motivih izselitve in o navajanju na nov način življenja v novi domovini. Vendar pa v Viktoriji ugotavljamo, da ta skupina hitro izumira. Druga generacija Slovencev jc danes tudi že precej v letih. Njihova starost je odvisna od tega, kdaj so njihovi starši emigrirali v Avstralijo. V glavnem se njihova starost giblje od 10 do 40 let. Zadnja, tretja skupina pa jc še zelo mlada. V glavnem gre za otroke, ki še niso končali osnovno šolo. SLOVIiNCI V VIK TORIJI Kot je že bilo omenjeno, najdemo v Viktoriji in Novem južnem Walesu veliko število Slovencev. Vendar pa zaradi načina, kako je avstralska vlada klasificirala emigrante, ne moremo točno ugotoviti, koliko Slovenccv v resnici živi v Viktoriji. Glede na informacije, ki jih je posredovala kaplanija slovenskih misionarjev v Mclbournu, vemo za 995 gospodinjstev po vsej Avstraliji, kjer je vsaj en član Slovenec. Na žalost tudi ti podatki ne nudijo točnega števila, vendar le dobimo neko splošno oceno. Največ Slovencev živi v glavnem mestu Viktorije, v Mclbournu. To je povezano z naselitvijo v bližnji industrijski luki, v Geelongu. Manjše število Slovencev najdemo v okoliških krajih kot so npr. Morwcll, Wodonga in Mildura. Zgodnja skupina povojnih izseljencev jc prišla v Viktorijo okoli leta 1949. Z drugimi evropskimi izseljenci, ki so prišli v tem času, so bili takoj po prihodu poslani v taborišče v Bonegilli. To taborišče je bilo daleč od Mclbourna in blizu meje z Novim južnim VValesom ter blizu VVodonga. Vsi izseljenci so morali ostati tam, dokler jim niso našli dela s pomočjo avstralske vlade. Med tem obdobjem jc avstralska vlada začela z ambicioznim priseljenskim programom s ciljem, da bi ugodila povečanemu povpraševanju po delu. Kot del tega projekta jc bila zamišljena dvoletna pogodba o delu, ki so jo morali ljudje podpisati. 46 Zaradi možnosti zaposlitve, ki so se pojavile v petdesetih letih, se je začelo prišeljevati večje Število mladih samskih Slovencev. Glavni motiv je bila potencialna denarna nagrada. Najprej so ti možje sprejeli kakršnokoli delo, ki jim je bilo ponujeno, npr. delo v rudniku, v gozdovih, na sadjarskih in zelenjavnih farmah, tovarnah ali p« so bili vključeni v dolgo verigo gradbenih projektov (Snowy Mountain Hydroelectric Scheme). V glavnem so bili vključeni v najtežja fizična dela. Ko so izpolnili dvoletno delovno pogodbo, se je veliko Slovencev premaknilo proti Melbournu, Gcclongu in drugim mestom. Na podlagi intervjujev, ki sem jih imela s posameznimi Slovenci, sem ugotovila, da je zelo malo ljudi v Avstraliji iskalo delo, ki so ga opravljali v domovini. Mnogo moških je bilo izučenih v tradicionalnih obrteh in spretnostih, saj je večina izhajala iz ruralnih območij. Bili so čevljarji, tesarji, peki, kovači, gozdarji, mehaniki in kmetje. V Avstraliji so začeli delati v industriji, kot uslužbenci, pleskarji, tesarji, kleparji in gradbeni delavci. V glavnem so bili Slovenci zaposleni v gradbenih podjetjih. Zakaj so si izbrali tako zaposlitev? Odgovor na to dobimo v povojnem razvoju Avstralije. Glede na velikansko množico priseljencev so tudi zahteve po gradnji stanovanj hitro narasle. Pred prihodom emigrantov je bilo to stanje komaj zadovoljivo za tiste, ki so tu že prej živeli. Tako je bilo kmalu premalo prostora za vso to poplavo novih prišlekov. Slovenci so ugotovili, da si bodo lahko prav v gradbenih podjetjih našli trdno ekonomsko podlago. Nezadostna izobrazba in omejeno komuniciranja v angleškem jeziku za Slovence prav v teh podjetjetjih ni bila ovira. Posledica tega je bil v slovenski skupnosti visok procent moških z lastnim podjetjem, med katerimi so mnogi postali precej uspešni med letoma 1960 in 1970. Na kratko bom opisala od kod izhajajo slovenski izseljenci. Na splošno prihajajo iz ruralnih območij Slovenije. Število posameznikov, ki prihajajo iz mest je precej majhno. Zelo veliko jih izvira iz Primorske in Notranjske, ter iz Štajerske in Prckmurja. Industrijska razvitost na Gorenjskem in njen razvoj v tistem času kaže na to, da iz te regije ni emigriralo večje število ljudi. V Viktoriji so tudi ljudje iz Dolenjske in Bele Krajine, toda teh je malo. Slovenci, ki živijo v Viktoriji, prihajajo s podeželja a so sc v Avstraliji odločili živeti v urbanem okolju. Vemo tudi za nekaj Slovencev, ki živijo v ruralnih regijah Viktorije, a je njihovo število majhno. Med načinom življenja v domovini in kasneje v Avstraliji je očitna razlika. Toda tisti, ki so se v Avstraliji ustalili na podeželju, so nadaljevali z enakimi metodami kmetovanja kot v Sloveniji. Kot primer, mnogi so se naselili v severozahodnem mestu Malduri, katerega prebivalci se ukvarjajo z vinogradništvom in vzgajanjem koščičastega sadja. Zdi se, da se Slovenci niso bili pripravljeni ukvarjati z agrokulturo, ki je tradicionalna za anglo-avstralsko prebivalstvo npr. pridelovanje pšenice in gojenje ovac. Vzemimo Melbourne kot primer urbane naselitve Slovenccv, kjer opazimo, da Slovenci ne živijo v ločenih skupinah oz. getih, kot je znano za druge večje južnocvropske skupine priseljencev, npr. Grke in Italjane. Kakorkoli, to še ne pomeni, da niso hoteli živeti drug blizu drugega. V Melbournu so tudi predeli, kjer je relativno večja zgoščenost slovenske populacije. Le-ti so na zahodnem in jugovzhodnem obrobju mesta oz. na področjih blizu industrijskih kompleksov. Eno od vprašanj v mojih intervjujih s Slovenci je bilo, ali so se za lokacijo naselitve odločili pod vplivom Slovencev, ki so že živeli v tej okolici. Vsi so to zanikali. Za sosedstvo z drugim Slovencem, so sc odločili le v primeru, če je bil ta njihov sorodnik ali pa dober prijatelj. Glede na to lahko zaključimo, da kjerkoli ugotovimo večjo zgostitev slovenske populacije znotraj metropolitanske regije Melbourna, gre v glavnem za skupine emigrantov, ki so prihajali strnjeno. Med letoma 1950 in 1960 so Slovenci živeli, kjer je pač bilo možno najti bivališče. Mnogo ljudi je v mojih intervjujih omenilo, da je bilo težko najti bivališče blizu delovnega mesta. Nekateri so živeli v najetih sobah. Tisti srečnejši so celo dobili hišo. Drugi spet so delili hišo z drugimi ali pa živeli v samskih domovih. Večina teh bivališč je bila v starih, notranjih predelih mesta. Postopoma so s prihranki kupili hišo ali posest. To je bilo v zunanjih, manj razvitih delih Melbourna kot so St. Albans in Sunshine na zahodu, Keilor in Glenroy na severu ter 47 Springvale na severovzhodu. V teh območjih je bila dovolj poceni zemlja, ki je Slovencem omogočila, sa so prišli do lastnega doma. V zadnjih destletjih je opaziti premik proti premožnejšim in prestižnejšim vzhodnim obrobjem mesta. Čeprav Slovenci ne živijo v predelih, ki so naseljeni z višjim razredom anglo-avstralske družbe, kaže njihov premik v predmestja z zgornjim srednjim razredom v Doncastru, Ralwynu in Tcmplcs-tovvnu interes za socianli ter splošni ekonomski napredek, čeprav so v tej oddaljeni deželi priseljenci. RAČUNALNIŠKO PODPRT GRAFOSKOP KOT IZHODIŠČE OBRAVNAVE JUGOSLAVIJE PRI POUKU GEOGRAFIJE Slavko Urino vec RAČUNALNIK PRI POUKU GliOGRAFUIi Iliter gospodarski in tehnični razvoj ima svoj odraz tudi v uporabi učne tehnologije v šoli. Izobraževalna tehnologija omogoča, da učitelj skrbnejc načrtuje, ustrezneje pripravlja pouk in učila pri pouku bolj funkcionalno uporablja. Izobraževalna tehnologija razbremenjuje učitelja, ki ima zato več časa za ustvarjalno delo, za pogovor z učenci, za individualne stike. Med tako tehnologijo spada tudi računalnik. Računalnik danes srečujemo na vsakem koraku. Razlog za to je preprost. Cena je postala dostopna. Kljub vsemu pa je njegova uporaba ostala omejena na ozek krog srokovnjakov in redkih uporabnikov. Nabava računalnika je postala statusni simbol. Hitro lahko ugotovimo, da večini, ki te računalnike kupujejo, manjkajo jasnejši cilji, kako in zakaj ga bodo uporabljali Podobna je situacija tudi v šolah. Zavedamo se, da je delo z računalnikom lahko pomembno vključeno v obseg posebnih predmetov. Redkokdaj pa računalnik uporabljamo v vlogi učnega sredstva. Z njim bi lahko napravili pouk učinkovitejši, nazornej-ši, zanimivejši. S pomočjo računalnika bi učenci lahko poglobili znanje o različnih zakonitostih, o medsebojni povezavi posameznih pojavov in procesov. Naučili bi se lahko reševati probleme z aktivnim, kreativnim razmišljanjem na osnovi metod, ki bi jih motivirale in bile prilagojene poteku učenja na individualnih razlikah. Za uporabo računalnika pri pouku geografije moramo biti ustrezno pripravljeni. Moramo biti računalniško pismeni. Pojavlja se vprašanje, kakšno računalniško pismenost potrebujemo takrat, ko uvajamo računalnik k pouku kot učno sredstvo. Ne gre za poznavanje posameznih računalniških jezikov, ampak preprosto za rokovanje z računalnikom. Takega rokovanja pa se lahko učitelj in učenci naučijo v nekaj urah. Uporaba računalnika pri pouku goegrafijc ni pomembna zaradi medija, ampak zaradi metod, s katerimi ga vključujemo v pouk. Pomembna je tudi zaradi različnih psiholoških ugotovitev o uspešnem učenju ter zaradi didaktičnih metod, ki nam vključevanje tega medija omogočajo. Pouk z računalnikom bi morali oblikovati tako, da njegove potenciale čimbolj izkoristimo. Načini poučevanja s pomočjo računalnika so lahko različni. Razlikovati bi morali manj zahtevne načine, ki oblikujejo tradicionalni potek pouka, to so različne vaje in testiranja, ter višje načine, ki spodbujajo miselne procese učencev. Pri vajah učenci utrjujejo spretnosti in pojme, ki so jih pridobili pri tradicionalnem pouku. Uporaba računalnika temelji na logiki programiranja pouka, kot ga je opredelil Skinner. Vsebine podajamo v majhnih delcih, to terja neprestano učenčevo pozornost in aktivnost v obliki odgovorov na vprašanja. Odgovorom takoj sledi povratna informacija. Drugi način je testiranje, ki je v veliki večini vezano na odgovarjanje na naloge zaprtega tipa. Gre za izbiranje, povezovanje in urejanje odgovorov in na ta način je uporabnost računalnika tudi omejena. Način reševanja problemov sloni na iskanju informacij na eni strani in motivira učence, ker tako delo pomeni spremembo od običajnega šolskega dela. Pri njem učenci v veliki večini le sprejemajo in nato reprodu-cirajo znanje. Najbolj zahtevni način je, ko se učenci 48 miselno in čustveno aktivirajo pri simulaciji in igranju vlog, pri čemer računalnik simulira dinamične modele. Učenec s podatki, ki jih vlaga v računalnik, stopa v neposredno komunikacijo z njim. GRAFOSKOP S PLOŠČO IZ TEKOČIH KKI-STAI-OV (CP-1) Za vse te načine uporabe računalnika pri pouku geografije v naših šolah še dolgo časa ne bo možnosti. Ponuja se nam druga prilika, da računalnik povežemo z grafoskopom. S pomočjo računalniške opreme skladiščimo, pregledno in strukturirano prikazujemo in obdelujemo obsežne in raznovrstne informacije, predvsem številčne in grafične vrednosti. Na ta način pospešujemo dvosmerno komunikacijo. S takšnim načinom poučevanja bi lahko mnogo bolj izkoristili potenciale, kot nam to uspeva danes. Iskra Kibcrnctika je v svoji tovarni optičnih in ste-klopihaških naprav Vega začela izdelovati grafoskope s ploščo iz tekočih kristalov, ki jih poznamo pod oznako CP-1. Te grafoskope moramo povezati z osebnim računalnikom in tako lahko vse podatke, ki jih imamo na monitorju, posredujemo preko grafoskopa na veliko platno. Na ta način lahko vsi učenci spremljajo dogajanje na računalniku s svojih klopi. Projekcija je dovolj velika in jasna. Kakšne možnosti nam nudi računalniško podprt grafoskop pri pouku geografije? V prvi fazi naj bi na računalniku nastajala baza podatkov za nekatera programska jedra (Geografija Jugoslavije, Geografsko proučevanje domače pokrajine). Računalnik nam omogoča pripravo diapozitiva, z njegovo pomočjo pa lahko napravimo tabclsko sliko. Najvišja oblika pa je nedvomno simulacija različnih pojavov in procesov. Trenutno je v pripravi program baze podatkov za pouk geografije Jugoslavije in domače pokrajine. S pomočjo statističnih podatkov oblikujemo na računalniku tabele predvsem za gospodarstvo, prebivalstvo, v katerih skladiščimo raznovrstne podatke. Tako dobimo dve datoteki. S pomočjo računalniškega programa Graphic pa te podatke grafično predstavljamo. Sama datoteka, ko bo končana in zanjo urejen dokončen program, bo imela možnost grafičnega prikazovanja podatkov na treh nivojih. Prvo skupino bodo predstavljali dvodimenzionalni in trodimenzio-nalni diagrami, ki prikazujejo razvoj gospodarstva, proizvodnjo in deleže republik. Podobno lahko prikazujemo tudi prebivalstvo. Za boljšo predstavo lahko te podatke vnesemo v nemo karto. Dobimo kartodiagram, s katerim lahko opravimo primerjavo nekega pojava med republikami. Na tak način lahko napravimo primerjavo nekega procesa. Najboljšo in najkvalitetnejšo možnost pa nudi baza podatkov za oblikovanje kartogramov. S posebnim programom, ki še ni dokončen bo možno napraviti različne tematske karte. Te karte pa so lahko osnova za analizo katerega koli pojava ali procesa. Uporaba računalniško podprtega grafoskopa bo vnesla v pouk geografije nove možnosti za aktivnejši in učinkovitejši pouk. Pri pripravi na pouk bo učitelju ob bazi podatkov, ki jo bo potrebno vsako leto obnavljali, omogočeno lažje pripravljanje. Učitelju ne bo potrebno iskati in brskati za podatki. Z uporabo baze podatkov bo lahko pouk bolj aktualen. Saj bo potekal z uporabo najnovejših podatkov, torej takih, ki jih v učbeniku ni. Pri samem pouku geografije bosta nedvomno preskočeni dve fazi pouka. Skladiščenje podatkov z računalnika in njihovo hitro pretvarjanje v grafične predstave bo omogočilo več časa za sintezo posame-zenih pojavov in procesov. Taka uporaba grafičnih prikazov omogoča boljše prostorske predstave in lažje primerjave. Program za diapozitive omogoča pripravljati na računalniško podprtem grafoskopu tudi tabclsko sliko. Računalniški program omogoča pripravo različnih tabclskih slik, miška pa tudi oblikovanje miselnih vzorcev. Računalniški program omogoča postopno oblikovanje tabclskih slik. Na žalost računalniško podprt grafoskop ne omogoča barvnih predstav, ker predstavlja prvo fazo v razvoju oblikovanja takega grafoskopa. Tehnološki razvoj po svetu pa že omogoča tudi barvne grafične predstave na grafoskopu. 49 PRIMER: NARAVNO GEOGRAFSKE OSNOVE ZA PROIZVODNJO ENERGIJE Proizvodnja energije predstavlja osnovo za tehnični in skupni razvoj. Od zalog energije in njene porabe je odvisna industrijska proizvodnja, stopnja gospodarske razvitosti in moč države. Države si prizadevajo, da bi zato povečale proizvodnjo energije. Dokaz za to je, da smo zadnjih 25 let na svetu porabili več energije kot v vsej preteklosti skupaj. Jugoslavija v zadnjih letih skrbi, da bi proizvodnjo energije povečala, deloma ji to tudi uspeva. V uri moramo odgovoriti ali imamo bogate zaloge energijskih virov, ali je poraba energije pri nas velika, ali jo trošimo racionalno. Skratka kakšne možnosti imamo v proizvodnji energije v prihodnosti glede na zaloge in porabo. Ob tem ne smemo zanemariti tudi vprašanja odnosa do okolja, pa naj gre pri tem za izkoriščanje rudnikov, predelavo premoga, rafinerije nafte ali nuklearno energijo. Možnosti, da bi na vsa ta vprašanja odgovorili med poukom, je veliko. Najprimernejša za to je frontalna oblika, prevladajoča metoda pa razgovo-rna. Vedeti moramo, da imajo učenci že veliko predznanja. Poznajo vrste energije, probleme njihovega izkoriščanja. Vedo, kje najdemo posamezne vrste primarne energije. Prav tako so jim poznani problemi pridobivanja in izkoriščanja energije v državah v razvoju in industrijskih državah. Iz osnovne šole poznajo vsaj največja nahajališča premoga, nafte, zemeljskega plina. Predhodno znanje iz letošnjega leta pa je poznavanje hidroenergetskega potenciala jugoslovanskih rek. Naša naloga bo torej, da vse to znanje apliciramo na Jugoslavijo. Odgovorimo na postavljena vprašanja, rešimo probleme, ki so postavljeni pred nas in dobimo jasno predstavo o zalogah, proizvodnji in porabi energije ter o perspektivi proizvodnje primarnih virov kot osnove za nadaljnji razvoj gospodarstva. Če hočemo doseči vse te cilje, moramo imeti na razpolago tudi ustrezni didaktični material. To je predvsem stenska in ročna karta Jugoslavije, prosoj-nice o nahajališčih premoga, nafte, zemeljskega plina in elektrarn. Učenci morajo imeti nekaj grafičnih prikazov o zalogah, proizvodnji in porabi energetskih virov, tabel o strukturi porabe, proizvodnji premoga. Vse te podatke je možno dobiti iz baze podatkov. V računalniku imamo vse podatke, ki jih bomo pri poukt geografije rabili. Tako nastane datoteka, ki jo lahko uporabimo in vključimo v pouk takrat, ko to zahteva vzgojno izobraževalni proces. Računalniški program nam omogoča, da vse te podatkek grafično predstavimo, pri tem pa sami izberemo ustrezen grafični prikaz. Lahko se odločimo za dvodimenzionalnega ali trodimenzionalncga. Lahko izbiramo kot, pod katerim bomo nek grafični prikaz pokazali. Lahko pa ves graf tudi obrnemo vzdolž vseh osi. Z grafoskopom predstavimo delež primarne energije. Tako lahko analiziramo vrsto energije glede na zaloge, uvoz, pa tudi na varstvo okolja. Razvoj proizvodnje energijskih virov prav tako pokažemo z grafoskopom s pomočjo baze podatkov, ki jih imamo v računalniku. Analiza omogoča prikaze proizvodnje posameznih energijskih virov, odnose med njimi in potrebo po energiji. Proizvodnjo energijskih virov po republikah lahko prikažemo na več načinov. S prvim prikažemo posamezne energijske vire in delež republik v njih. Z drugim prikažemo proizvodnjo posameznih energijskih virov po republikah. S tretjim pa dele posameznih energijskih virov v proizvodnji energijskih virov. Pri analizi moramo s pomočjo prosojnic ugotovili še posamezna nahajališča. Prednosti tako uporabljenega računalnika v povezavi z grafoskopom so večja motiviranost in zainteresiranost učencev in s tem tudi večja koncentracija in vztrajnost učenccv pri učenju, v osvajanju metod iskanja, kombiniranja podatkov ter reševanja problemov, pa tudi v spodbujanju fantazije in uvajanju demokratizacije pouka. Ker vse šole ne morejo imeti take opreme, se s tem poglablja socialna diferenciacija med posameznimi šolami. Uvajanje grafoskopa CP-1 v pouk geografije pomeni nov vidik pri pouku, ki razbremenjuje učitelja, motivira učence in ustvarja nove situacije v razredu. 50 UDK 371.65:502 ŠOLSKA ZBIRKA VZORCEV KAMNIN, FOSILOV IN MINERALOV Igor Bahar Prispevek je namenjen tistim, ki si želijo urediti šolsko zbirko kamnin kot učilo in hkrati kot primer raziskovalnega dela na terenu. Vsak vzorec naj bo skromen podatek o nastanku domače pokrajine, celotna zbirka pa zgodovina nastajanja domačega ozemlja. UDK 551.507(497.12) SLOVENIJA IZ SATELITA Brane Pavlin Številni civilni sateliti že služijo človeštvu. Znani so METEOSAT-evropski, METEOR-sovjetski in TIROS/N-ameriški meteorološki sateliti; SEASAT-oceanografski sateliti, TELECOM- telekomunikacijski satelit, idr. Prispevek predstavlja le zemcljsko-opazovalne satelite LANDSAT in SPOT, način nastajanja in obdelavo njihovih posnetkov ter uporabnost za Slovenijo. UDK 379.825(497.12 Bovec) PET LET RAZISKONANJ V OKVIRU ALPSKIH RAZISKOVALNIH TABOROV Radovan Lipušček Prispevek govori o namenu, ciljih, smotrih, vsebini, udeležencih, metodah dela, rezultatih in pomenu mladinskih raziskovalnih taborov na Bovškem, pa tudi o pridobljenih izkušnjah pri njihovi organizaciji. 51 UDC 551.507(497.12) SLOVENIA AS VIEWED FROM SATELLITE Brane Pavlin Many satelites used for non-military purposes are already serving the human race. Well-known are METEOSAT - European, METEOR - Russian and TIROS/N - American meteorological satelites, the SEASAT oceanographical satelites and the TELECOM telecommunications satellite, as well as others. The paper provides a description of the earth-observation satellites LANDSAT and SPOT, of the way in which observations are made and interpreted, and of their use for Slovenia. UDC 371.65:502 A SCHOOL COLLECTION OF SAMPLES OF ROCKS, FOSSILS AND MINERALS Igor Bahar The aim of this contribution is to help those who wish to establish their iwwn school collection of samples of rocks, fossils and minerals, as a teaching aud, and at the same time as an ¡lustration of how research work can be carried out in the field. Each specimen should provide some simple data about the origin of today's landscape, and the whole collection should provide a survey of geological processes through which Slovene territory has taken its present shape. UDC 379.825(497.12 Bovec) FIVE YEARS OF WORK AT ALPINE SCIENTIFIC-RESEARCH CAMPS Radovan LipuSdek Over the past five years youth scientific-research camps have been organised in the vivinity of the village of Bovec in the Julian Alps. In the paper are described the general and specific aims of work at these camps, as well as how they were organized, who took part in them, and the results obtained. 52 PRIJAVNICE ZA EKSKURZIJE ZGDS PRIJAVNICA Podpisani: Domači naslov: Telefon: Služba: Telefon: se prijavljam na ekskurzijo na Kras. Pogoji so mi znani. Datum: Podpis: PRIJAVNICA Podpisani: Domači naslov: Telefon: Služba: Telefon: se prijavljam na ekskurzijo v Suho krajino. Pogoji so mi znani. Datum: Podpis: PRIJAVNICA Podpisani: Domači naslov: Telefon: Služba: Telefon: se prijavljam na ekskurzijo na Škotsko. Pogoji so mi znani. Datum: Podpis: 53 PRIJAVNICE ZA EKSKURZIJE ZGDS PRIJAVNICA Podpisani: Domači naslov: Telefon: Služba: Telefon: se prijavljam na ekskurzijo v Vipavsko dolino. Pogoji so mi znani. Datum: Podpis: PRIJAVNICA Podpisani: Domači naslov: Telefon: Služba: Telefon: se prijavljam na ekskurzijo na Krn in v Breginjski kot. Pogoji so mi znani. Datum: Podpis: PRIJAVNICA Podpisani: Domači naslov: Telefon: Služba: Telefon: se prijavljam za odpravo v Proklctijc. Pogoji so mi znani. Št. osebne izkaznice: , kraj in datum izdaje: Datum: Podpis: