VZTRAJATI!
F i 1 i p   K a 1 a n
1
Veliko življenje se je nagnilo v zaton:
To življenje, spočeto v pozni jeseni zamirajočega liberalizma, je črpalo svoje prve idejne spodbude iz tiste miselnosti, O' kateri je bilo že nekoč zapisano, da so ljudje, pismeni ljudje, ljudje duha in peresa, različni po družbenem poreklu in narodnosti, različni po nazorih in politični pripadnosti, različni po temperamentu in javnem nastopu, govorili vsem in vseomu nakljub še neko skupno govorico — jezik evropske strpnosti.
To življenje, čeprav že v počelu zasenčenoi s slutnjami o minljivosti vsega posvetnega, je raslo v svoj poldan tisti čas, ko so bili ljudje še vzgojeni v zavesti osebne varnosti in sorazmernega blagostanja in so sipoštovali sleherni glas uglednega javnega delavca do tolikšne mere, da je veljal umetnik ali znanstvenik, ki je s svojim delom prodrl čez meje domače dežele — za mednarodno osebnost z nepisanimi pravicami diplomatske nedotakljivosti.
To življenje, razpeto med protislovja dveh sovražnih si epoh. je dozorevalo v svetoi\no priznanje takrat, ko so nosilci totalitarizma pričeli svoj pohod zoper kulturo s tem, da so' veleli nepismenim pisunoni sramotiti mojstre evropske misli, in ga zaključili s tem, da soi uzakonili nasilje kot vodilni regulativ javne dejavnosti ter odstranili iz te dejavnosti vse tiste ljudi, ki takšnega regulativa nikoli in nikjer niso priznavali — resnične kulturne delavce.
To življenje, dozoreloi v nenehni prisebnosti, ni moglo priznavati tega, da so uradni pismouki maloumnih saniozvancev izrekli svoj ana-tema nad dostojanstvom osebnosti in proglasili misel o nedotakljivosti duha za smešno utvaro — dvigniloi se je v protest in pričelo znova izgorevati, polno bridkosti in razočaranja, samotno in domotožno, a-preteklost zagledano in zaskrbljeno za bodočnost, utrujeno morda in
3T   Naša sodobnost                                           577
vendar neutrudno, zaverovano v eno samo zapoved — biti samo sebi zvest 01.
Zdaj je minljiva gmota tega velikega življenja že zašla v kraljest^•o senc in misel tistih ljudi, ki so dobre volje in jim megla vsakdanjih tegob še ni skalila pogleda v veličino^ duha, se dviga v patos moralnega priznanja, kakor je bilo že nekoč izpo^'edanoi z besedami bridke radosti:
»Storjeno je. Starec, malodane zlomljen od strahot časa, v katerem je pisal, in od tistih strahot, ki so bile predmet njegovemu pisanju, gleda z nedoločnim zadoščenjem, na visoki kup oživljenega papirja, ki je delo njegove marljivosti, plod teh let, prenasičenih tako s spomini kakor s sodobnim dogajanjem. Dognana je naloga, ki ji po naravi nisem bil kos, ki zanjo nisem bil rojen, pač pa poklican zavoljo ljubezni, zvestobe in pričevanja. Kar to lahko zmore, kar zmore predanost, to je bilo' storjeno — toi si lahkoi priznam.«
Te besede, zapisane na pragu sedemdesetega leta, sredi prvih odmevov druge svetovne vojne, zaključujejo zadnji veliki opus velikega pokojnika, zajeino intelektualno poemo o pasijonu umetništva s simboličnim naslovom »Doktor Faustus«, in nanje sem mislil to jesen, na te besede nedvoumnega samoispoznanja, na te bridko radoistne besede o mejah umetniške stvarilnosti in o neomejenosti moralne zavesti, ko sem sedel pod noč med prijatelje v kavarno Le Dome na Montparnassu in so mi povedali, da je umrl gospod iz Liibecka, zadnji patricij evropske proze — Thomas Marin.
Ta gospod iz Liibecka:
Spomin se vrača v mladost, v tista leta med obema vojnama, ko sm{} ga mladi ljudje doživljali še povsem neposredno, tega evropskega humanista z mednarodnim slovesom. Doživljali smo ga, kakor pač mladi ljudje vselej doživljajo sleherno osebnost, ki jih vznemirja s protislovji svoje narave: zavračali smo ga in ga občudovali, oboje hkrati, in med njim in nami, med pisateljem in bralci, se je vnemala venomer znova strastna diskusija. Diskusija? Spor in dvogovor o sporu? Ne, diskusija ni pra\ a beseda za ta mladoistni nemir. Bili so- samogovori, med branjem rojeni, stopnjevani v nespečnih nočeh do prave demonije, privlačni in boleči saniogovori med seboj in svojo vestjo, brezpogojni v svoji odkritosti in porazni v svojih premih zaključkih. Bilo je kakor mlada ljubezen, lepa in nespametna, polna pekoče radovednosti in popolne neizkušenosti, čista v svoji brezpogojnosti in kruta v svoji nasilnosti in kakor \ saka prva ljubezen — neizljnbljena.
578
2
Tisti čas pred dobrimi dvajsetimi leti:
Bilo je na jesen 1931, ob prvem višku Mannovega mednarodnega slovesa, komaj šesto leto po izidu znamenite »Čarobne gore« in komaj poldrugo leto po podelitvi Nobelove nagrade, ko sem napisal sredi tega razburljivega doživetja svoj prvi esej, kratko in strastno razmišljanje o vodilnem pisatelju weimarske republike, velikopotezno po zamisli in hudo nebogljeno po izvedbi, tri strani mladostne proze o moči in nemoči velikega pisatelja. Bila je prava ljubezenska izpoved mladega človeka, polna nebrzdane napadalnosti in bolestne bistrovidnosti, polna neizkušene zagledanosti in nezadržane prizadevnosti, vsa usmerjena v en sam smoter s tolikšno zagnanostjo, da tega poleta ni mogoče poimenovati drugače kakor -2; neironičnim nazivom brezpogojnosti — dojeti bistvo stvari, zajeti protislovja, razkriti središče te vznemirljive osebnosti.
Bilo je še malo jasnih razgledov do tega središča:
Takrat še niso bile izoblikovane tiste orjaške epske gmote, ki se dvigajo z biblijsko tetralogijo' Jožefa in njegovih bratov nad jesensko pokrajino Mannovega opusa in vse tiste malodane dekadentno rahločutne izkušnje o umetniški stvarilnosti, ki so bile pozneje zapisane v nepozabnih esejih o veličini in trpljenju mojstrov, še niso* bile zbrane v pregledni knjižni obliki, in daleč, še zelo daleč je bilo' do zadnjega viška Mannove stvarilnosti, do monnmentalne pripovedi o doktorju Faustusu. zakaj odmevi prve svetovne vojne se še niso' povsem polegli nad razvalinami liberalne civilizacije in drviga vojna še ni zagkišila s svojim nečloveškim hrupom intimnih utripov evropske zavesti in vse Mannovo delo, resda artistično dognano do nenavadne rahločutnoisti, je bilo takrat že razpeto med dva dosežka, med mladostno melanholijo »Buddenbrookov« in moškim skepticizmoim »Čarobne gore«.
Vznemirljivo delo, privlačno v svoji idejni nezaključenosti in nevarno v spogledljivi dvojnosti patosa in ironije:
Osrednje vprašanje tega predela v Mannovem opusu je bilo vsekakor vprašanje umetniške stvarilnosti, bolje: razmerje te stvarilnosti do družbene zavesti umetniškega ustvarjalca. In tako« sem zapisal takrat sebi in drugim v opombo, da je dosegel Thomas Mann svoj najčistejši izraz v novelah »Tonio Kroger«, »Težka ura«, »Smrt v Benetkah« in da je »Čarobna gora« pravzaprav umetniški poraz in da so bili pravi temelj vsega njegovega umetništva »Buddenbrooki«, ta lirična kronika o propadu stare meščanske rodbine, in da tega svojega temelja ni nikoli prerasel in da je vse njegovo poznejše početje samo še pisateljsko mojstrstvo, samo zagovor in utemeljitev njegove umetniške biti.
57*                                                                    579
Bila je prva težka ura v moji mladosti:
To vznemirljivo dognanje, da velik pisatelj ni vselej tu<li velik umetnik in da se porajajo nenehna protislovja med umetniškim navdihom in pisateljsko dejavnostjo, m.ed intimnimi sferami individualnega doživetja in družbeno odgovornostjo javnega nastopa, med stvarilno silo in moralnim poletom kulturnega delavca.
Iskal sem geslo, ki naj bi ponazorilo moralno vsebino Manno^ e pisateljske zavesti, in našel sem ga v besedi, ki jo pripisiije pisatelj Schillerju v usodni noči »Težke ure«:
Aushalten!
Vztrajati! Vztrajati! Vztrajati!
Mar ni to znamenje resigiiacije:
Ta \ ztrajnost. ta brezupni boj za obstanek, ta stanovitnost za vsako ceno, ta moralna zakonitost Mannove zavesti?
Tako sem se vpraše\al.
Bila je vznemirljiva misel, polna nerazrešenih protislovij in stalne dvoličnosti:
Pisati in vedeti za svojo nemoč, to je vendar nemogoče, vsaj na videz nemogoče. In vendar vse kaže, da: je to značilna poteza tega problematičnega umetnika. Izpovedne strani v obširnem delu tega avtobiografa pričajo, da pisec natanko ve, kako in kaj je z njim. Vse kaže, da je občutil že ob svoji prvi knjigi, da njegov dar ne izžare^ a tiste prvobitne in neizčrpne sile, ki se brezskrbno^ razdaja v svoji plodnosti. In ob takšnem poraznem spoznanju je lahko izbral samo med dvema skrajnostima: ali odnehati in se vdati v moJk ali ustvariti z \ semi napori in zvijačami, kar jih je v človeški domiselnosti — ^ iclez velike osebnosti.
Thomas Mann, potomec stare patricijske rodbine, mešanec po poreklu, meščan po zavesti, Nemec po očetu, Prus po značaju: mož takšnega kova se je moral odločiti za drugo možnost. Aushalten! Vztrajati! »Da sein ganzes Wesen auf Ruhm eingestellt war, zeigte er sich, wenn nicht eigentlich friihreif, so doch, dank der Entscheidenheit und pcr-sonlichen Pragnanz des Tonfalls, friih fiir die Offentlichkeit reif und geschickt« — tako opredeljuje avtor svojega pisateljskega dvojnika Aschenbacha v znameniti noveli »Smrt v Benetkah«. Izpoved je tako brezobzirna v svoji iskrenosti, da nehote zavrača očitek prazne slavo-hlepnosti. zakaj  s slavo, tako' je zapisano, prevzame mož tudi javno
580
3
odgovornost za svoje delo: »Zehn Jahre spater hatte er gelernt. von seinem Schreibtisch aus zu reprasentieren, seinen Ruhni zu verwalten!«
Kakšna pustolovščina:
Ta dvolična igra moralnega patosa in življenjske ironije!
Tako sem si dejal.
Zakaj za to- igro zveni znova in znova strašna bojazen:
>Aber verstandig biess es — den Bogen nicht zu uberspannen!«
Po tej zamenjavi junaka z avtorjem sem razmišljal naprej v poletu mladostne neizkušenosti:
V svojih aforizmih o življenjski modrosti prispodablja Schopen-hauer človeško vitalnost z dvema svetilkama. Prva hrani veliko olja, da gori lahko dolgoi ob širokem stenju. Druga ne premore toliko goriva, zato velja pri njej skopariti s stenjem, da plamen prezgodaj ne zamre. O Aschenbachovi zgodbi je zapisal ugleden kritik, da je toi stilno najbolj dognano delo. ki ga je kdaj predal našemu občudovanju mojster nemške proze. Drži, sem si dejal. Vendar plamen te umetnosti ne gori iz izobilja, sem ugovarjal. In — mar je sploh umetnik, kdor ne izgoreva iz preobilja življenjske strasti? Tako^ sem se vpraševal. Zakaj nekaj umetniške stvarilnosti premore naposled sleherni kultivirani estet, sleherni občudovalec lepote. Morda vznemirja Mannovo domišljijo zgolj takšna sla po lepoti — samo življenje pa mu je deveta stvar. Tako' sem se vpraševal. Mar ne priliva svoji skromni lučki duha očarljive ironije in ne zakri\ a borne vsebine z bleščečim stilom, da bi mi, očarani, presenečeni, poraženi bralci, ne odkrili njegove stvarilne nemoči?
Gre vendar za to, kaj se nam razodene, če razgrnemo varljivi za-stor dovršene stilizacije.
In kaj se nam razodene?
Nemara samoi eno:
Stalni napor slovstvenega mojstrstva.
To:
Vztrajnost brez poleta, volja brez primere.
To je bil prvi zaključek.
Porazni zaključek prve težke ure.
Bila so vprašanja mladega človeka, ki sem jih takrat pretehtaval. vznemirljiva in neodložljiva vprašanja, absolutna v svoji nestrpnosti:
V čem je tedaj prava veličina pisatelja, kakršen je Thomas Mann — tako sem se vpraševal.
581
4
Ali v tem nenehnem, v tem nezmagovitem, v tem brezupnem boju zoper umetniško nemoč?
V  tej tragediji volje in moči?
In vendar: čemu tedaj slepomišiti z obiljem, ki ga ni?
Čemu varati bralca o pravi vsebini svojega dela z lahkotnim in priljudnim stilom svoje pripovedi?
Mar ni takšna lahkotnost prisiljena, priljudnost samo priučena?
Čemu modrovati o težkih urah, če te ure ne izvirajo iz boja pravega ustvarjalca z uporno materijo?
Če so tu naposled samo' dolge ure nečloveškega napora, ki naj stopnjujejo umetniško jalovost do pisateljske plodnosti?
Čemu nasploh pisati, če ne ustvarjaš?
Iz same vztrajnoisti?
Za osebni ugled in veljavo?
Od kod naposled moralna pravica do pisanja?
Vsa ta vprašanja, mučna v svoji brezpogojni premočrtnosti, so vsebovala že sama v sebi svoj odgovor:
Tisti trenutek, takoi sem si dejal, ko udinja umetnik svoj dar samo še ugledu in ^eljavi, ko samo še posnema pravega ustvarjalca, da bi dosegel neki osebni smoter, da. tedaj, ko pričenja izsiljevati javno priznanje s svojo osebno tragedijo — tisti trenutek je umetnik v njem umrl in od vsega njego\ega pisanja ostane samo še pisateljsko moj-strstvoi, samo še klavrni \ddez prave stvarilnosti, minljivi videz spretnega lepopis j a.
V  tem moralističnem razlikovanju med umetnikom in pisateljem se je porajal sklep, sklep mladostne brezpogojnosti:
»Čarobna gora« — preizkušeno mojstrstvo velikega pisatelja: to vsekakor. Vendar hkrati pretresljivo pričevanje oi velikem umetniškem porazu. Res, da je pisatelj dosegel svoj namen: primerjali so ga z Goethejem in prispodabljali so »Čarobno goro« z »Wilhelmom Meistrom«. Vendar: ali ga je dosegel tudi umetnik? Dvanajst dolgih let se je porajalo teh tisoč strani pripovedno esejistične proze, in vendar je prva. Ijubeznivoi ironična zamisel teh tisočerih strani vsebovana že vsa v drobni no^^eli, \- groteskno tragični zgodbi O' »Tristanu«. Tam je bil prvotni in pra^i navdih — tu je samo še priučena preciznost umetne pripovedi. S takšnega vidika pregledano: mar ne odtehta ena sama uspela Goethejeva pesem vso dvanajstletno muko Mannove marljivosti? Zakaj naposled gre samo za eno stvar: za pristni navdih, za iskro duha, za akt umetniške stvarilnosti.
V  tem zornem kotu se je javilo vprašanje, kako' prav presojati monumentalni dosežek »Čarobne gore«.
582
In odgovoril sem si, da se je v tej zajetni slovstveni gmoti uveljavilo samo staro gesloi pisateljske vztrajnosti:
Arbeiten! Begrenzen, aushalten, gestalten, fertig werden!
In summa summarum?
Obnovil sem si vsa ta mučna vprašanja in skušal spet v njih samih najti odgo^ or:
In odgovoril sem si, da je Mannovo delo naj^ečja pisateljska izpoved, ki jo lahko beremo v tem svojem stoletju, da pa je vse, kar od njegor^e osebnosti ostane, samo tragedija človeške volje, da, tragedija brez primere, zgled pisateljske odgovornosti — da, morda edini primer velikega pisatelja, ki je spoznal svojo umetniško nemoč in vendar vztraja pri svojem slovstvenem delu do zadnjega poraza.
To' je bil drugi zaiključek.
Drugi porazni zaključek prve težke ure.
Davno je že tega, ko sem zapisal in objavil vse te mladostne brez-pogojnosti:
Leta so minila, predvojna in povojna leta in leta vojne, ta leta oborožene in brezpogojne nestrpnosti, leta, ki so' zrušila vse estetske ideale Mannovega časa, tega časa umetniške rahločutnosti in artistične dognanosti. Morda so ta leta. tako^ se'm si pogosto dejal sam pri sebi, pregnala za vselej vprašanje umetniške stvarilnosti na drugi plan, ne, v oizadje kritične presoje. Kdo- pa danes še presoja umetniško zmogljivost tega ali onega pisatelja? Vsi ocenjujejo samo njegov'oi pisateljsko zmogljivost. Pisatelji so' premagali umetnike: družbena koristnost je zasenčila vso estetsko presojo. V tem zornem kotu je Thomas Mann znova zrastel v svojem pomenu: v svojem protestu zoper ideološki pri-mitivizem, zoper politično laž, zoper uradni optimizem samoz^'anih pismoukov.
Vse to mi je bilo jasnoi prej ko slej:
In vendar sem se vračal vsa ta leta k Mannovim knjigam zno\ a in znova, vselej vzneniirjen, nezadoščen, poln nejasne nostalgije. Prebral sem znova vse njegove novele in malodane vse romane in veliko noči sem prebdel ob njegovih esejih, in vse tiste noči zvenijo a zgovorni tišini skozi moj spomin. Te novele in ti eseji vsebujejo mnoge strani tako mojstrsko brušene proze, kakršne ljudje danes ne pišejoi več, in takšna proza ne more biti samo plod pisateljskega mojstrstva, zakaj zadnja artistična dognanost je vselej stvar umetniškega navdiha. To sem si moral priznati. In mnoge strani te dognane proze so mi razodele
583
5
mnoge izkušnje o radosti in tegobah umetniškega ustvarjanja in danes vem, da tiste prečute noči niso bile zaman in da se ne motim, če si pravim, da je v vsakem velikem pisatelju nekaj Balzaca in nekaj Thomasa Manna, nekaj nebrzdanega izobilja in nekaj porazne nemoči, in da ni drugače, kakor da si v tem vozlišču vsega človeškega poiščemo pravo merilo za presojo stvarilne sile.
In tako sem neko noč, še nedavno tega, v letu 1950, prebiral Man-nove zapiske o tem, kako je pisal svoj zadnji veliki roman, in '\ tej drobni knjižici z naslovom »Die Entstehung des Doktor Faustus« sem bral. kako je Franz Werfel na svoji smrtni postelji napisal Mannu pismo o tem, da je znova prebral »Buddenbrooke« in da ta knjiga ne bo nikoli zatonila v pozabo, in kakoi si je Maiin po tem pismu zapisal te besede v dnevnik:
»Teh isinne dariiber nacli, ob es nicht dies Buch sein mag unter ali den Meinen, dem bestimmt ist, zu bleiben. Viellelcht war damit meine ,Sendung' erfUllt und es war nur noch mein Teil, ein nachfolgendes langes Leben leidig wiirdig und interessant zu erfiillen«
Ni bilo lahko pri srcu ob tem zapisu starega mojstra, in to jesen na Montparnassu, ko sem se vračal pod platanami v latinsko četrt, sem dolgo razmišljal o tem, kajti ni vselej lahko, imeti prav:
Tako mi je bilo, kakor človeku, ki po dolgih dolgih letih sreča svojo prvo ljubezen in komaj spozna za gubami na obrazu izgubljeni nasmešek mladih dni. In če sem si kaj želel tisto noč, želel iz vsega srcči, je bilo samo to, da naj bi bilo tako, kakor da nisem imel pra\-, takrat pred davnimi leti, ko sem v svoji prvi težki uri razmišljal o gospodu iz Ltibecka, in to' sem si želel, želel iz vsega srca, da naj bi ^sc tistt^ moje mlade in vznemirjene misli razveljavil — čas.
584