Josip Murn — Aleksondrov Štiri doslej neznane pesmi*
o£ne 4-a'me'mu...
Tožno samemu sedeti lepe je in jasne dni, tožno žalosti je bdeti tihe in temne noči.
Neme muke, dan bežeče kakor hidre se zbude, kot zveri, ki jih glad vleče v temno noč na rop hite.
Brez miru in, ah, brez konca hladostrastno duše tro, kot snežnikov led brez sonca rastejo one z nočjo.
Srce pa, udano zmoti, brez utehe trepeta, kakor lampica tam v koti i gasni, i vzplapola ...
Oj le lijte, solze moje, oj le lij mi, potok vroč, saj nihče vas zdaj ne vidi, saj temna je zdaj polnoč ...
Ah, temna, temna je ona kot mladosti dnevi vi, mrzla sapa ostro brije, mrzla kot srca ljudi.
Rokopis teh prvič objavljenih pesmi se sedaj nahaja v Mestni knjižnici v Ljubljani.
4 2iva njiva
ece//r- v
Na krovu mornarji sedijo, pa menijo to se in to, iz pipic holandskih kadijo zelišče kot turško zlato.
jim zibkajo ladjo lahno, ob morji signori hlade se, oignore z družino svojo.
Iz mesta sem pesmi donijo, kot sen lahak plavajo, v čarobno noč dušo topijo in z njo poigravajo ...
Aj, čul sem bajko, bajko prekrasno, kak srce si je Pelikan skljuval, umirajoč ga svojim mladim dal, da vtešil glad jim z lastno bi krvjo. No, davno, davno je že to bilo ...
Po zemlji takrat mraz je kraljeval, vkoval v ledeno plast morja vsak val bolj kot najtrdnejši oklep močno...
A čul sem bajko, bajko drugo spet... Vesoljni svet pokril je debel led, pokril vsa srca je in vse roke, pokril je ljudstva vsa in vse zemlje, in zemlja pila je brezsrčno kri, ki žge in po osveti koprni...
Pod njimi valovi pode se,
Anton Debeljak
Kot da nenadno je smodila slana, osul se zdrav gore je naše list.
Iz rok, prijatelj, kruta je Morana izvila ti deščico z barvo, kist.
Lepote žejni potnik in daljinar, še mar ni tebi enodnevnih muh, učitelj, ilustrator, gibki duh, obrazar nič manj ko krepak krajinar.
Pariz ko Praga v tebi žarko seva.
In dasi član umetnostnih udruženj, nikjer nikomur, Ivan, nisi suženj.
Od rane zore vse na konec dneva pred tabo ščit je z geslom trojnim visel: Mladina, Delo, Samostojna misel.
»Življenje moje — lepa bajka. Tako brnim brez dela, povsod obilo jela.
Le žal, da Bog ustvaril družini naši je v nadlogo pajka,« modruje mi na sluh modrica muh.
Iz kotnega ograjka oglasi zdaj se mrežar, neutrudljivi prežar:
»Kar davi sem napredel, ometih je omedel.
Tako se večno trudim, dokler se v grob ne zgrudim.
Še dobro, da preblagi Duh družini naši je podaril nešteto muh.«
Anion Debeljak
CMtzneea
Ne toži, če je moja pot končana in sem ostal nerazcvetena roža ter usahnil kakor ta, ko jo poboža z ledeno roko vse moreča slana.
Tako nevarnost zmot ne bo mi dana, občutila ne bo udarcev koža, vcrljivih sreč, krivične zlobe noža, in pot grozot mi večno bo neznana.
Ti boš pa, mati moja, še trpela, vsa prav do konca dohodila pota in delež zlo ti prej bo ko dobrota.
Sele ko vse do dna boš doumela, sklenila mirno boš račune svoje, zaključila poraze, zmage, boje.
tvoje roke in vsi udi so ko bele krizanteme, in tvoj sladki smeh srebrni vabi tiho: »Vrni, vrni, vrni v moje se objeme!
Kdo te ljubi bolj goreče, bolj goreče, hrepeneče, kckor moje srce vdano?
Kdo bi dal, kar jaz ti dajem: vso mladost s cvetočim majem in vso dušo razigrano?«
Ljubim te kot sonce ljubi zemljo z žarkimi poljubi, da te več in bolj ne morem, da njen najmlajši bo pozdrav dobil.
Marij Skalan
Tvoje mlade, voljne grudi,
Pavel Karlin
Za Rožnikom zarja počasi pojema, leno voda po tesni strugi polzi, z murnovih gosli se nosi pesem bohema, ob stari vrbi dvoje mladih sloni.. .
Na drugem bregu žena osivela solato reže s črnih njiv, jutri na trg bo z njo hitela, da njen najmlajši bo pozdrav dobil.
Rojenemu brez sestre sestra bodi, Ifigenija, ki me odreši furij telesa zdaj in v slednji moji uri, očisti mi duha, ki v noči blodi.
Odtrganemu z grude mati bodi: naj mi spomin na njo na tvoji cesti vonj drage zemlje rodne nadomesti, v mladost nazaj me neskaljeno vodi.
Poslanstvo tvoje naj bo več kot mati samo in skrbna varuhinja doma — prijateljica bodi mi na poti!
Če meni ne, otrokoma si dolžna dati
—	do njih mi misel sleherna poroma —, vse to, če dečka bosta kdaj siroti...
Sveto bitje! Kalil često sem božji mir v srca tvojega dnu, globljih in skritejših, tajnih boli življenja sem te mnogih naučil jaz.
Zabi, ne obtožuj! Kakor pod mirnim tam mesecem, glej, oblak, tonem v temo in ti siješ, blestiš se v svoji
Leopold Stanek
Friedrich Holderlin *
'/'-odnid
spet milini, ti blaga luč!
Prevede! B. Žerjav
Letos poteče sto let, odkar je umrl veliki lirik (1770—1843).
Anton Debeljak
uta-uce
(Po Fitzgeraldu)
35
Ta vrč, ki rahlo se je zdaj glasil, po mojem moral biti stvor je živ pa z ustni — hladnimi seve sedaj poljube je dobival in delil.
36
Nekoč uzrl sem (dan je šel v zapad): lončar je gnetel ji, ko naenkrat mu krotko v roki stvar zašepeta: »Polahko, prosim te, polahko, brat! «
37
Zato le pij, pokaj obraz bi strog?
Glej, čas beži tako nam izpod nog. Včeraj je mrtev, Jutri rojen ni.
To nič ne de, samo da Zdaj ni ubog.
38
Le hip na pragu zničenja postoj, le hip okušaj zemeljski napoj!
Blede že zvezde, karavana gre v Nebit. — Oj hiti, daj, začni takoj!
39
Doklej, doklej iskanja trud in mud? Čemu bi z dvomi si zastrupljal grud? Privošči rajši si veseli grozd, a pusti sad, ki končno zbuja stud.
40
Spominjaš, drug, na davni se večer, ko s svati sem doma priredil pir: zapodil Pamet, babo jalovo, za ženo vzel sem Lozičevo hčer.
41
Z merili če dognal sem mnogo b i t, brez njih pa tudi marsikak privid, nikjer poglobil jaz se nisem bolj kot pa v poglavju tega znanja: pit.
Juan Ramon Jimenez
H€y,ina
4iC€Z
Zakaj bi rada, da ti govorim?
Nikar, nikar...
Glej nebo to sivo, glej to polje, ki ga otožnost čez in čez pokriva.
Da, prav rada bi, prav rada!
... Ah, odmakni svoje lice
proč od mojih usten, ki so trudne!...
Molči, molči, duša moja sanja.
Ne, ne joči, ker tvoj jok rne boli!
In ne glej me vsa tesnobna, ne vzdihuj; tvoji vzdihi me vznepokojijo!
—	Glej kako se dvigajo sopare z zemlje.
Bedna zemlja, vsa v premrazu! Kaj ni takšna ko prekrasna deklica premrla?
Tam v višini že bleščijo zvezde,
zvezde dremajoče, kakor luči, spremljajoče k smrti... —
Kakšna megla, kakšne sence!
Zapri, zapri
okna. Čutim mraz po celi duši!
...O zakaj me — bleda vsa — poljubljaš?
Kaj? Kaj hočeš? Da bi te poljubil?
... Nikar, nikar...
Glej nebo to sivo, glej to polje, ki ga otožnost čez in čez pokriva.
Iz ..Moderne španske lirike" — Prevedel A. Gradnik, ilustriral M. Maleš, uvodni esej napisal B. Borko
/
JOUBERT:
Nekaj nečimernosti in nekaj sladostrastja, evo iz tega se sestoji življenje večine žensk in moških.
BALZAC:
Čim dalje se kdo upira, tem silnejša je potem želja po ljubezni.
(Zakonik XII. stoletja):
Zelo lahek uspeh odvzame kmalu dražest ljubezni; zapreke ji večajo ceno.
ET. REY:
Krutost v ljubezni ni drugega kot želja po neizpolnjenem poželenju.
I5ARBUSSE:
Ljubim te! Beseda, ki daruje dušo in telo, mogočen krik bitij narave.
A. THEURIET:
Najpopolnejši izraz ljubezni je neučinkovit, če ni v zvezi z darom ugajanja.
R DE GOURMONT:
Ljubezen je čista, pa naj bodo njeni nastopi kakršni koli.
CL. ANET:
Med lepimi in mladimi ljudmi, ki imajo od športa gibko mišičevje, je sramežljivost nekoristna preživelost.
PASCAL:
Spoštovanje in ljubezen morata biti tako dobro razdeljena, da se medsebojno podpirata, ne da bi spoštovanje udušilo ljubezen.
NINON DE LENCLOS:
Ni točno ugotovljeno, ali ni največja naklonjenost gotov dokaz, da ženska ljubi tistega, ki mu jo izkazuje.
MIRABEAU:
Sramežljivost ima svojo lažnjivost, poljub svojo nedolžnost.
H. BATAILLE:
Ljubezen je veliko pribežališče človeka pred samoto, pred neizmerno samoto, ki mu jo vsiljuje narava, družabni razred, večni zakoni.
A. THEURIET:
Ni dovolj, da ljubiš vroče, če hočeš biti ljubljen.
BARBUSSE:
Tudi v najčistejši ljubezni ne moremo zatajiti sami sebe.
BALZAC:
Eno izmed slavnih dejanj družbe je to, da je ustvarila žensko tam, kjer je narava naredila le samico, da je ustvarila večno trajanje strasti tam, kjer je narava postavila samo večno porajanje vrste, da je končno iznašla ljubezen — najlepše človeško verovanje.
STENDHAL:
Ljubezen je čudež civilizacije. Pri divjakih ali zelo neciviliziranih ljudeh naletiš zgolj na čutno ali najbolj robato ljubezen.
TH. GAUTIER:
Ljubezen more nuditi samo sebe. Kdor išče v njej kaj drugega, ni vreden, da ga kdo ljubi.
R. DE GOURMONT:
Ubiti moramo mnogo ljubezni, da se dokopljemo do ljubezni.
REY:
Nič ne naredimo za ljubezen, če vsega ne storimo zanjo.
SAIN PAUL:
Čeprav bolj ljubim, sem mogoče manj ljubljen.
(Code d’amour du XIIe s.) :
Nihče se ne more predati dvema ljubeznima. A. THEURIET:
Ljubezen je redka cvetica, ki ne poganja na velikih cestah.
REY:
Bolest, katero povzroči ljubezen, more ozdraviti samo ljubezen.
SlIARES:
O kako pogosto ženske ne spoznajo strasti! In kako pogosto moški v njih ne spoznajo ljubezni!