Januš Golec: *4 Hči mariborskega mesinega soJnika Ljudska poveat iz junaške dobe obrambe Maribora pred Turki leta 1532. Utrdbe, orožje in strelivo nikakor ni vse, da poveljnik odpodi ali se ubrani napadalca. Glavno za napad m obrambo je in bo ostal dobro izvežban vojak. Kake stalne večje posadke Maribor ni premogel, ker je bil premajhen in bi ga bilo vojaštvo preveč stalo. Za prvo silo je imel poveljnik mesta nekaj mož pri rokah in tudi oba gradova sta bila zasedena od oboroženih landsknehtov. Kakor hitro pa je pretila mestu resnejša nevarnost, je bila naloga mestnega poveljnika, da je oskrbel izvežbano posadko in si zasigural pomoč od zunaj. Poveljnik Wildenrainer je imel desno roko pri novačenju in vežbanju brambovcev v osebi mestnega stražmojstra Kajetana Hercoga. Omenili smo že, da je bival pribočnik mestnega poveljnika v najbolj visokem stolpu, od koder je imel razgled po utrdbah in okolici. Kajetan Hercog je bil v letih dvojne oblege Maribora znana in spoštovana osebnost, ki je lahko nadomeščala oveljnika povsod radi I>oznanja razmer. Mariborčani mu niti zamerili niso, da ga je rad cukal v mirnih časih, a je bil na mestu, če je opazil s atražnega stolpa sovražnika. Zavrnjena snubitev V zimi 1531/32 se je pojavil nenadoma v Mariboru graničarski stotnik Pero Čatorič z 20 uskoškimi jezdeci kot spremljevalci. Javil se je pri pobratimu Krištofu, kateri ga je vzel na stan, njegovo konjenico pa je porazdelil na hleve premožnejših meščanov. Pero je prinesel mestnemu poveljniku ustmeno ponudbo svojih sorojakov, da bi jih bilo pripravljenih kakih pet sto stopiti med branilce Maribora proti preskrbi in dobri denarni nagradi. Gospod Krištof je bil mnenja, da je za tako izdatno pomoč potreben pristanek deželnih stanov v Gradcu. Ti morajo sklepati o vojaški soldnini, ker neznatno mariborsko mesto bi samo težko zmoglo v več mesecev segajo.e vzdrževanje v prehrani ter plačilu. Uskok je bil zadovoljen z zavlačevalnim odgovorom, saj se mu ni mudilc nikamor in obdravski Maribor je bil nekaj drugega kakor dolgočasna in do golih kosti oplenjena turška granica. Mariborčani so videli uskoke prvič. Že po par dneh so se čudili, da branijo ti ljudje Hrvatsko ter Slovenijo pred Turčini, s katerimi so v marsičem izenačeni. Stotnik Pero se je izkazal vrednega poveljnika sodrge, katera se vsilju.ie med štajerske brambovce. Par dni bivanja pod gostoljubno streho gospoda Krištofa je od- prl. hišnemu gospodar ju in Kunigundi oči. Prepričala sta se, da se je priklatil brat Pero v rnesto z nekoliko drugiir? nameni, kakor jih je hlinil z vstopom med branilce. Divjaški uskok je imel oči za presojo ženske lepote ter privlačnosti. Kaj je bilo bolj na dlani nego dejstvo, da si je hotel po graničarski navadi osvojiti Kunigundo za vsako ceno. V vlogi grani.arskega snubca je poznal dvoje: predaj se mi z dušo in telesom, nagradim te s turškim zlatom in postavim, kjer koli si izbereš, grad, v katerem boš neomejena gospodarica nad imetjem in življenjem v službovanje izročene uskoške kompanije. Pero ni bil oboževatelj, kateri bi si skušal dekliško srce nakloniti s prisrčnimi pogledi, nasmehom, z ubiranjem strun in pesmijo pod oknom, z občudovanje vzbujajočim pripovedovanjem vojaških doživljajev; zahteval je popolno predajo na prvi pogled in če bi se o.e Krištof protivil, pobeg v skrita uskoška zatočišča, kamor ne sega roka pravice. Kaj je bilo njemu mar, da je bil sam priča zaroke Kunigunde z Janezom v Vrhovem dolu! Njemu je bilo v ženskem vprašanju merilo in vodilo: kdor prej pride, prej melje. .Sedaj je bil on v Mariboru in vrag po onem, kateri bi jo rad za ženo bogznaj kdaj. Meščanska Kunigunda mu je bila pogodu ženska in zakaj bi ne postala življenjska družica uskoku, kateri ji bo nasul na pot zlatnikov na mernike in jo čuval, da je noben moški niti pogledati ne bo upal, kaj šele, da bi se je dotaknil, ali jo celo žalil ter ogrožal! Tako se je glasilo razkritje uskoške ljubezni nežni, Ijubki, rahločutni, pobožni in z obljubo zaročne zvestobe vezani Kunigundi, edinki mariborskega mestnega sodnika. Stotniku sta se pobesila oba konca črnih mustač preko brade, ko ga je Kunigunda v odgovor na snubitev sunila od sebe, skočila iz sobe za goste v kuhinjo ter stekla od tam na dvorišče med služinčad. Dejanski odgovor s sunkom in pobegom je razumel podivjani uskok. Ženitvena ponudba in temeljita zavrnitev sta se odigrali tako naglo in nepričakovano, da sta bili trenutno preveč za graničarja Čatoriča. še tako močan udarec turške sablje po čeladi bi ga ne bil tako omamil, kakor ga je sunek dekliške roke. Trajalo je nekaj časa, preden se je zbral in uganii, da je zaenkrat nasilno ugrabljenje predrznice nemogoče. S koncema mustač je zamigal, zarežal po pasje, zaškripal z zobmi, pljunil na tla in si dal duška v vzdihu: »Majko ti tvojo! Tiso. vragov me naj raznese v sončni prah, če ne boš moja, a ne v gradu, pač pa v uskoškem brlogu!« Uskoško maš.evanje Oče Krištof je takoj zvedel, kaj se je odigralo med njegovo edinko in uskoškim snubcem. Odobril je junaški in edino pametni postopek hčerke, katere vendar ni vzgojil za uskoškega tolovaja, ampak za poštenega, če že ije bogatega in imenitnega moža. S silo si ni upal nastopiti napram grani.arju, ki se je po zavrnitvi potajil in se delal, kakor bi ne bil skušal z grdo zlorabo gostoljubja in pobratimstva razdreti obveznosti zaroke. Ker uskok ni kazal sovražnosti ter maščevalnosti, ga je tudi hišni gospodar pustil na miru. O uskoku nikoli ne veš, če te ne bo enkrat prodal kot pobratima v turško sužnost. Kunigunda se ni več prikazala uskoškemu drznežu pred oči. On sam je znal omamiti ?rva zavrnjene ljubezni z vojaškimi razvadami. Za Kunigundo je prav kmalu začutilo vse mesto, kak zaveznik na življenje in smrt je uskoški stotnik s svojo tovarišijo. Graničarji so začeli popivati na kredo, kvartati za meščanski denar, razgrajati, izzivati pretepe ter poboje in ženske si na večer niso upale pokazati se na ulici. Mariborčani so romali v procesijah k mestnemu sodniku s prošnjami, naj ukroti uskoško svojad, jo nažene iz mesta in zapre za tolovaji vsa mestna vrata. Gospod Krištof ni bil bojazljivec, pač pa je gledal pred seboj grozeči turški vpad, v katerem bi lahko uskoška zverjad odpovedala in služila turškim plenilcem ter požigalcem za kažipote. Skušal se je znebiti nasilnežev na lep in miren način. Pošiljal je poročila v Gradec, naj od tam izposlujejo odpoklic uskokov, kateri se prav nič ne razlikujejo od bosanskih poturčencev. Mestni sodnik je čakal na učinkovite ukrepe \z Gradca; uskoška četa je že plenila po Mariboru In grozila s požigi. Mariborčani so se odločili, da zaklenejo gostilne in prekinejo vsak stik z uskoško druhaljo. Prepričani so bili, da bo trezen uskok postal zopet človek s poveljnikom vred, kateri je prednjačil z nasiljem nad imetjem in žensko častjo. Presneto slabo so naleteli meščani z odtegnjenjem vina po mestnih krčmah. Stotnik Pero si je izmislil za ukrotitev gostilničarjev prav uskoško sredstvo. Pusti! je ugrabiti prvega krčmarja, na katerega je naletel na tilici. Uskoki so ga gnali na dvorišče Wi]denrainerjeve hiše na Koroški cesti, kjer je bilo obsežno gnojišče in radi mile zime gnojnica ni bila zamrznjena. »Birt« je dobil v roke srednje dolg lesen stop v levico, v desnico pa težak bat. ^ako oborožen je moral stopiti v gnojišču na oni prostor, na katerem je bilo najbolj globoko in zbrane največ gnojnice. Krdelo uskokov mu je zapovedalo, da mora zabiti stebrič z udarci i batom pod dno gnojnice. Vsak odrek pokoršr-ine bi bil lahko ogenj v strehi za vse mesto. Ujetnik je ?a.el i zabijanjem. Skraja je šlo v redu, dokler ni bil zabit kolec pod površje gnojnice, a je moral čisto pod zemljo. Vsalc zamahljaj po glavi stebriča pod gnojnico je opljuskal gostilničar ja od kolen do glave. Kljub. temu je moraJ nadaljevati zabijanje, dokler ni bilo končano in je bfl revež ves osmrajen. Z gnojnico oblitega, da je curljalo od njega, so vp:ra- šali nasilneži, če bo odprl klet, sicer ga bodo gnali preobleč in bo moral zabiti še en stop. Osramočeni krčmar se je vdal in je raje napojil sodrgo. nego bi se pustil trpineiti do onemoglosti. Zabijanje kolca ni bilo treba veC ponoviti. Prva preizkušnja na Wildenrainerjevem gnojišču je omeh.ala vse mariborske krčmarje. Primer zabijanja stopa je klical po samoobrambi, ker se je čutil mestni poveljnik preslabega, da bi zatrl s silo strahovanje meščanov, plenitve po krčmah ter posilstva pri belem dnevu. Sklep zbora zaupnikov Duša gibanja med meščani za obračun z uskoško druhaljo po zasluženju je bil mestni stražmojster Kajetan Hercog. Svetoval je Mariborčanom, naj ukrotijo divjake z onim sredstvom, s katerim so sami najbolj grešili nad mirom ter redom — z vinom! Trgovci ter razni obrtniki morajo znova začeti popivati in kockati z uskoki po mestnih krčmah. Graničarji se morajo zopet uveriti, da jim je meščan odpustil vrse grdobije in da se z njimi brati, ker računa na njihovo izdatno pomoč v bližajoči se turški nevarnosti. Ko bo medsebojno razmerje utrjeno ter pobratimija na višku, potem pa — lop po lopovih, da bodo pomnili mariborske batine do turške granice! Kajetanov maščevalni načrt je bil od vseh nasvetov najbolj sprejemljiv in izvedljiv brez predhodnega obvestila preveč previdnemu mestnemu sodniku Mariborčani so zarajali z uskoki v vinu ter igri in plačevali hrupne ter razposajene nočne zabave iz lastnih žepov v težkem pričakovanju, kdaj bo dal stražmojster povelje: »To noč po njih!« Bolj mirni, od uskoške nadloge ne toliko prizadeti Mariborčani, so bili po dalje časa trajajočem uskoškem vpitju ter razgrajanju prepričani, da se hoče kulturni štajerski Maribor pouskočiti. Mnogoterim se je že pristudilo preobilno vino, ko je vendarle sklical mestni straimojster v krčmo k »Veselemu kmetu« v Vetrinjski ulici strogo zaupni sestanek vseh onih. kateri so prisegli dejans.ki obračun z uskoškimi pobratimi. Kajetan Hercog je dal prinesti na tajni zbor 21 dolgih ter širokih vreč iz najbolj močnega hodnega platna in prav toliko tankih konopljenih vrvi. Določili so pustni večer leta 1532. za splošno popivanje po vseh mariborskih krčmah. Vsak zaupnik naj povabi po dva uskoka na fašensko zabavo v to in ono krčmo, kjer mora že čakati večerja ter surova in kuhana pijača. Slednjič je treba ponuditi uskokom najljubšc jim »krampambole« iz žganja ter vročega medu. Ko bodo lakonce divjaške napojene do onemog.o3ti, bodo obiskali pivnice trezni ter krepki mesarji, usnjarji, kovači in tako dalje z že pripravljenimi vre.aml, katere bo treba pijanduram vreči preko glav, jih zadrgniti spodaj ter povrh še mo.no povezati vreče z vrvjo okrog in okrog, da bo izključeno vsako izmotanje lz ujetništva z lastno mofijo. (Dalje sledi)