Leto 26 ANGELČEK Stran 85 Bogdan Selimir Marjetica. Klffl am zunaj na deželi, prav pri cesti, je stala kme-P^L tiška hiša — gotovo si \o že sam kdaj videl. Spr Pred njo majhen vrt, poln cvetic in ograjen. Čisto zraven pri jarku sredi najlcpše zelene ruše je rastla majhna marjetica. Solnce jo je obsevalo prav tako toplo in lepo kakor velike, lepc rože v vrtu, in zato je rastla od ure do ure. Nekega jutra se je široko razcvetela in odprla svoje lepe liste solncu. Prav nič ni mislila na to, da je tamkaj v travi nihče ne vidi, in da je revna, zani-čevana cvetka. Bila je zadovoljna. Obrnila se je na-ravnost proti toplemu solncu, ga gledala in poslušala škrjančka, ki je v zraku pel. Mala marjetica je bila tako vesela, kakor bi bil Bog ve kako velik praznik. In vendar je bil le ponedeljek. Vsi otroci so bili v šoli. Medtem, ko so oni sedeli v klopeh in so se učili, je sedela marjetica na svojem malem zelenem stebelcu in se je učila od solnca in od vseh stvari okrog sebe, kako dober je Bog. In prav se ji je zdelo, da škrjanček tako jasno in lepo izliva v pcsem vse, kar čuti natihem. Marjetica jc spoštljivo gledala gor k srečnemu ptičku, ki je znal peti in letati, vendar pa ni bila nič potrta, ker sama tega ni znala. »Saj vidim in slišim!« si je mislila. »Solnce me obseva in vetrec me poljublja. O kako bogato me je obdaril Bdg!« V vrtu jc stalo mnogo prevzetnih, gosposkih cvetic. Čimmanj so dehtele, tembolj so se ponašale. Solnčnica se je napihovala, da bi postala večja nego vrtnica — toda ni velikost, ki stori veliko! Tulipani so imeli najlepše barve; tega se je vsak dobro za-vedal. Stali so pokoncu, da bi jih vsakdo lahko videl. Te lepe rože se niso prav nič oziralc na malo marje-tico ondi zunaj; toda ona je bolj gledala nanje in si je mislila tiho: »Kako so bogate in lepe! Gotovo, k njim sc bo spustil škrjanček in jih bo obiskal! Hvala Bogu, da sem tako blizu: lahko bom vse videla!« Stran 86__________ANGELČEK Leto 26 In ravno, ko si jc to mislila, je zažvrgolel škr7 janček nad njo, se spustil na tla — toda ne k tulipa-nom, ampak k nji na travo, k nji, revni marjetici. Marjetica se je od samega veselja tako prestra-šila, da ni vedela, kaj naj si misli. Ptiček je plesal okrog nje in pel: »Kako je mehka travica! Kako lepe, majhne cvetke so tu! Z zlatimi srci in s srebrnimi plaščki!« Ne moremo si misliti, kako srečna je bila mala marjetica! Škrjanček jo je poljubil s svojim kljunom, ji pel pesmi, potem pa zopet odletel proti nebu. Ko se je marjetica zavedela iz srečne omotice, se je sra-mežljivo, toda v srcu polna veselja, ozrla proti drugim cveticam v vrtu; saj so one vse videle to čast in srečo, ki jo je doletela. Toda tulipani so stali še enkrat bolj prevzetni kakor prej, v obraz pa so bili zoženi in rdeči, ker jih je strašno jezilo. Solnčnice so pa postale popolnoma topoglave. Mala marjetica jc videla, da so užaljene, in ji je bilo hudo. Tisti trenutek je prišla v vrt deldica z velikim nožem in je porezala tulipane, drugega za drugim. »To je grozno!« je vzdihnila marjetica. Nato je de-klica odšla s tulipani. Marjetica je bila vesela, da je stala zunaj na travi in da je tako majhna. Čutila je v srcu hvalcžnost. Ko pa je solnce zašlo, jc zaprla liste, zaspala in celo dolgo noč sahjala o solncu in o raalem ptičku. Ko je drugega jutra zopet odprla solncu liste, je začula škrjančkov glas. Toda pesem, ki jo je ptiček pel, je bila žalostna. Ubogi škrjanček je bil ujet in je čepel v kletki pri oknu. Opeval je prosti in srečni polet, pel o mladi, zeleni rži na polju in o veličast-nem potovanju, ki ga je popotoval včasih visoko po zralcu. Marjetica bi bila ptičku rada pomagala. Toda kako? Na vse okrog sebe je pozabila: na toplo solnce, na svoje lepe bele liste. Mislila je ]e na ubogega ptička. Takrat sta pa prišla iz vrta dva dečka. Eden je imcl velik, oster nož v roki, kakor prej deklica, ki je Leto 26 ANGELČEK Stran 87 bila porezala tulipane. Dečka sta šla naravnost proti marjetici. »Tukaj bi lahko izkopala lepo rušo za škrjan-čka!« je rekel eden izmed dečkov. In je pričel rezati okrog marjetice globoko zemljo, tako da je stala cvetka sredi ruše. »Odtrgaj cvetico!« je rekel drugi deček. Mar-jetica pa je zatrepetala. Kako rada bi bila še živela! »Pusti jo, naj ostane!« je branil prvi. »Tako lepo krasi rušo.« " In tako je marjetica ostala in je prišla z rušo vred v kletko k škrjančku. Ubogi ptiček pa je glasno tožil o izgubljcni prostosti in je tolkel s perutnicami ob žico v kletki. Marjetica pa ni mogla govoriti, iz-reči nobene tolažljive besede, daširavno bi bila to rada storila. Tako je preteklo celo predpoldne. »Tu ni nič vode!« je tožil ujeti škrjanček. »Vsi so odšli in so pozabili, da bi mi dali kapljico vode. Moje grlo je suho, in ogenj me žge v njem. Oj, moral bom umreti! Moral se bom ločiti od toplega solnca, od svcžega zelenja, od vsega veličastva, ki ga jc ustvaril Bog!« In zapičil je svoj kljun v mrzlo rušo, da bi si • ga malo osvežil. Pri tem je pa zagledal marjetico, ji pokimal, jo poljubil in rekel: »Tudi ti boš morala zveneti tukaj, ti uboga, mala cvetica! Tebe in to rušo so mi dali za celi svet, ki sem ga imel tam zunaj! Vsaka majhna travnata bilka naj mi bo drevo, vsak tvojih belih lističev — dehteče cvetice!« »Ko bi ga pač mogel kdo potolažiti!« si je mis-lila marjetica. Toda ni mogla premakniti nobenega lista. Dehtenje njenih venjenih listov pa je postalo močncjše. To je opazil tudi ptiček, dasiravno je po-jetnal žeje. V bolečini je trgal zeleno travo, vendar se cvetke ni dotaknil. Storil ae je že večer, toda nikogar še ni bilo, ki bi bil prinesel revnemu ptičku kapljico vode. Izteg-nil je ptiček svoje lepe perutnice, se krčevito stresel, in njegovo petje je postalo otožno čivkanje. Njegova mala glavica se je sklonila proti cvetki, in srce ptič-kovo je počilo vsled pomanjkanja vodc in prostosti. Stran 88 ANGELČEK__________Leto 26 Šele drugo jutro sta prišla dečka. Ko sta zagle- J dala ptička mrtvega, sta zajokala. Prelila sta mnogo solza in sta ptičku izkopala grob, ki je bil ves okra-šen s cveticami. Preje sta pozabila na ptička, sedaj pa sta jokala za njim in ga kraljevsko pokopala! Rušo z marjetico sta pa vrgla v prah na cesto. Nihče ni misliJ nanjo, ki fe najbol) čutila s ptičkom in bi ga bila najrajši tolažila-------. (Po Andersenu.)