Molitev daje tudi slabemu pogum
neki vasici na Ogerskem je živela uboga vdova. Bila je bolna, in ker ji primanjkuje drv, pošlje svoja dva dečka s sanmi v hosto po-nje.  Starejši deček ni bil še polnih dvanajst let star, mlajši pa še le osem. Ko gresta s sanjui mimo cerkve, reče mlajši: nToDČe, menijedanes nekako čudno pri srci;
zdi se mi, kakor bi na-ju Čakala ka-ka nesreča. Pojdiva po-prej v cer-kev."—Sta-rejši odgovo-ri: BLe poj-diva v cer-kev, nimam nič proti te-mu; saj mo-ramo vsako delo z Bo-gomzačeti." Popustita toraj sani pred cerkve-nimi vrati, gresta v cer-kev in rao-lita.   Potem
otideta vese-la, da-si prav težavno lio-dita po sne-gu. Dobila sta moogo suhih drv, in ravno se pripravljata, da bi je na-ložila in po-vezala, kar zagledata od daleč dva volkova, ki sta narav-nost drla proti njima. Uiti jima ni bilo mogoče. Drevesa, da bi splezala nanje, ni bilo
blizu, ker okrog in okrog je bila sama hosta in grmovje. In kaj bi jiraa bilo po-moglo tudi najvišje drevo ? Volkova bi bila stražila in ju čakala pod drevesom; morala bi se bila jima udati. Kaj bi li storila v tej veliki sili? Starejši, pogumen deček, hitro zakrije s sanmi mlajšega brata, ter dene ndnje še drv in hoste, ter mu prigovarja: ,,Moli, pa ne gani se, jaz sem srčan!"
,,Oh, bratec moj Ijubi," reče jokaje mlajši deček, ,,ako bi midva tukaj umrla, kaj bode potlej začela najina ljuba mati!"
----•¦< ¦/   >¦»----
Manjši deček je pod drvi, a večji stopi s sekiro volkovoma naproti. Ko pride volk proti njemu, mahne ga s sekiro tako močno po glavi, da takoj telebi na tla. Ali v tem prime pogumnega dečka drugi volk za ramo in ga vrže na tla. Deček zagrabi z vso močjo volkov gobec, drži ga od sebe ter nifi ne vpije, ker se boji, da bi izdal svojega skritega bratca. Manjšega brata obide spodaj pod sanmi velika gr6za, zažene sani in drva od sebe, popade sekiro, ki je ležala na tleh, in seka z vso močjo po volku. Volk se obrne in zažene na druzega sovraž-nika od zadej, in raztrgal bi ga bil, ko bi ne bil starejši brat urno segel po sekiro, s katero je udaril volka po glavi in tudi tega pobil.
Tako sta dva slaba dečka z božjo pomočjo in pogumnostjo pokončala dva srdita volkova in se srečno otela. S strahom ogledujeta zveri, ki sta ležali na tleh z odprtima žreloma, ogledujeta hude in ostre zobe, kateri bi ju bili skoraj raz-trgali. Oba poklekneta, molita in zahvalita Boga za precudno zmago in otetbo. Potem naložita drva in mrtva volkova na sani ter gresta neizrecno vesela proti domu.