-----    396    -----
Tristogodisnjica Nikole Zrinjskega v Zagrebu.
Iz Zagreba 28. novembra.
Iz davnih časov gimnazijalnega ucenja se mi doni na usesa, kako je z navduseno besedo tadanji profesor nam pesniski opisoval hrabro branitbo in smrt Nikole Zrinjskega v trdnjavici Sigetski. Ne bo menda nikomur nasih bralcev zal, 6e mu pri ti priloznosti, rekel bi za predgovor k nasemu predmetu, povem na kratko, kdo je bil ta moz in kako je deloval in za koga, dokler ni 8. septembra 1566 umrl slavne in preslavne smrti.
Nikola Zrinjaki ima panogo iz slavne rodbine Bribirske, kteri je glavni sedez bil v danasnjem hrvaskem primorji med Crkvenico in Novim, in ki je ime svoje vzelo od grada Zrinja, ki so mu se sedaj raz-valine z brsljanom in vinsko trto ovite pri Uni na za-padu od Kostajnice v drugem banskem regimentu. Nikola rojen leta 1518 se skoro kot otrok je leta 1529., ko so Turki prvikrat obsedali Be6, pokazal svetu, Sesa se ima nadjati od njega; ker za presrcno hrabro obna-Sanje poklonil mu je cesar Karol V. bojnega konja in zlati lanec. Pozneje v boji zoper Zapoljo in njegovega bojnega zaveznika sultana Solimana osnoval je Nikola za dobro sluzbo lahko konjanistvo, ter kot vojvoda manjsih vojsk slovel tako, da je na pr. leta 1562. se samim svojim prihodom na bojisce pri Budimu (Ofen) mahoma odlo&l bitko, ktera je popred veliko ur se previjala na to in na uno stran. Njemu se je dalje Hrvaska in po takem tudi St ajar ska in Kranj-ska imela zahvaiiti, da unih dvanajst let, kar je on bil ban na Hrvaskem, turski divjaki niso mogli po stari svoji navadi, kakor povodnja razlivati se na njih okra-jine in pozigati hrvaskih in slovenskih krajev. Njego-vemu delovanju in zraven tudi zavodu vojniske granice, kteri se je pa danes ze prezivel, ima se Hrvaska veliko zahvaiiti, da je ostala slobodna , akoravno je celi iz-hodnji del ogerske (magjarske) zemlje vse do Munkaca jecal pod turskim jarmom, in kar te zemlje ni bilo ne-posredno pod tern jarmom, imelo je Turkom placevati tezki davek. — Turki ze leta 1562. po Nikoli hudo pobiti pod gradom Sigetom, ki je ob levem bregu Drave kakih 5 ur od Petcuha (Funfkirchen), razkaSeni so od-lo5ili leta 1566. pod hudim svojim sultanom Solimanom, da cez Siget naravnost zopet gredo pred Bee. Glasoviti veliki vezir Sokolovic, kakor mu ze ime kaze, odpad-nik ali izrodnik jugoslavenski, pri Oseku ni mogel Sez Dravo, ki je v veliki povodnji zadrzevala azijatske bar-bare. Hudo velik broj ljudi se je potopil, dokler niso dovrsili mostii cez Dravo , in turska armada ze trinaj-stikrat hiti naravnost pod Siget. 3. avgusta nastane se prednja straza pod mestancem, in samo Sokolovicev razdei stel je 65.000 vojakov. Ko to vidi Nikola Zrinj-ski, ki mu je trdnjavica Sigetska bila lastnina, zbere svojih 3000 vernih drugov in junakov; vsi mu prise-fcejo, da hocejo umreti za vero, za domovino in cesarja. Ni tukaj mesta, da dalje pripovedujemo, kako so pred strasnimi topovi turskimi najpred iz zunanjega mesta odstopili v notrauje novo,  in kako so 19. avgusta , ko
je novo mesto tudi svignilo v plamen, skr&li se v srednjo trdnjavico, kjer so se od 26. avgusta do 1. septembra vsaki dan neprenehoma imeli boriti z nebroj-nimi cetami turskimi. Sultan zacel je velike darove obetati Zrinjskemu; ko to ne pomaga , lazljivo mu se grozi, da mu hoce vjetega sina umoriti, ce se ne podd Turkom. Zastonj! Nikola stoji kot skala neomajen. 4. septembra hudemu sultanu jeze poci sree, da umrje; al veliki vezir zatajil je vojnikom njegovo smrt, in sledeSi dan v roke dobi unanji del trdnjavice. Al ker za hrabre branitelje v notranjem delu ni bilo ziveza, zato Nikola tovarse zbere okoli sebe, razlozi jim, nacemso, ter jim razodene^ da jim sedaj ni druzega na izbiro kot castna smrt ali pa sramotno robstvo. Vsi enoglasno volijo smrt, ktero so tudi nasli planivsi iz trdnjavice v zadnji boj. In malo za tern podlozeni strelni prah vzge in po-koplje hudo veliko Turkov. Vsega skup padlo je pri tern mestu cez 20.000 Turkov in sam hrabri sultan. Da ta slavna bramba ni bila brez velikih nasledkov, vidi se iz tega, da se pijani naslednik Selim II. ni upal naprej iti nad Maksimilijana II., ki je se cudno svojo armado stal pri Rabi kraj Donave, ampak je sel na to, kako bi od Venecanov dobil otok Cipar.
S temi vrsticami hotel sem le pokazati, da je vredno bilo, da so se Hrvatje ze ved <Sasa priprav-ljali, kako bi to svecanost tudi v glavnem mestu slavili lepo in pristojno. Videti pa je iz tega, da je vsa Av-strija ravno tako, kakor ogerska zemlja imela dosti raz-loga, sve^avno obhajati spomin Nikole Zrinjskega.
Po nacrtu, kterega je bil izvrstno zlozil centralni odbor za to svecanost, zaceli so 24. novembra ob stirih popoldne zvonovi peti v stolni cerkvi, in kakor da spo-minjajo na narodno slogo, vsi so se zvonovi celega mesta pridruzili in peli tudi svojo zahvalnost Najvisemu, da je narodu dal takega moLa, pa ga prosili, naj mu jih d& ve6 takih, kteri bi posebno pri sedanji veliki narodni nevarnosti tako slavno zastopali narod, kakor Zrinjski pred tremi stoletji. Ob enem s to zvonitvo dvignile so se po vseh hisah narodne zastave, tako, da je bilo veselje gledati po dolgi dolgi nasi Ilici in po krasnem trgu Jeiacica bana. Po ulicah pa je za6elo vreti ljudstvo, ki ga je od vseh strani privrelo mnogo mnogo.
Kar se je moglo poprej ra6uniti, prislo je iz §a-mega Karlovca do seststo ljudi, od vseh strani prisle so mestne deputacije , ravno tako iz vojniske granice, posebno iz Petrinje in Kostajnice, blizo kterih mest, kakor smo ze omenili gori, se danes vidis podrtine Zrinja grada. Al kar je tej svecanosti dalo tudi na-rodno-politisko veljavo , in kar je , ko se je zaculo v cetrtek, toplo presinilo vsa srea, to je bil slovesni dohod Slovencev, posebno iz bele Ljubljane. Zacuvsi centralni odbor to rec, odredilo se je, da zagrebska gospoda na podpise oglasenim Sokolcem in citalnicarjem napravi skupno kosilo in vecerjo, defcelni poslanci pa in druga odlicna gospoda, da se povabijo kot gostje k banketu za nedeijo, v kazaliscu pa da se tern ravno recenim pridrzi   posebna loza,   a tudi Sokolcem   posebna mesta.
Ze popoldan je centralni odbor pozdravil slavnega dr. Hurbana in njegovega tovarsa prof. Zlota, ki sta kot poslanca slovaske Matice prisla pozdravit svoje brate Hrvate na jugu. Odborov podpredsednik J. Ku-kuljevic pozdravivsi nju prinese njima srocno dobrodo-slico. Superintendent Hurban zahvaljuje se na sreni pozdrav v dolgem hrvaskem govoru, ter spominja, kako pri Slovakih ni spomin izbrisan o letu 1848., ter tako tudi sedaj pricakujejo pomoci od hrvaskih bratov. Ob sedmih imela se je v kazaliscu zaceti predstava hrva-skega prevoda Kornerjeve igre „Nikola Zrinjski"; al ze pred sestimi   bila   so   prostorija  tako prenapolnjena,
-----397    -----
<!a je mnogo ljudi odhajalo, ker ni mogoce bilo dobiti mesta. Med tem je veliko gospode in mnogobrojno 4judstvo vrelo na kolodvor, da pricakajo in pozdravijo dr. J. Bleiweisa in dr. Tomana, ki sta, kakor se je do-«nalo, po zeleznici imela priti iz Ljubljane. Veliki zupan zagrebski J. Kukuljevid kot prvosednik central-nega odbora pozdravlja dosle Slovence, to je, dr. Bleiweisa in dr. Tomana, Luka Svetca, g. Kapeleta in g. Sovana, velec, da je to prevazen dan, ko tako imenitni gospodje pridejo k bratom svojim Hrvatom, da skupaj obhajajo svecanost, ki nazaj sega v une 6ase, ko so Hrvati in Slovenci skupaj borili se zoper grozovitega Turka. Dr. Bleiweis se v imenu svojih rojakov zahva-Ijuje za prekrasno dobrodoslico, ter z ozirom na to, kar se snuje sedaj v Pestu, posebno naglasuje, naj v Be6 in Pest doni glas, da bratinska vzajemnost med Hrvati in Slovenci ni prazna beseda, marve6 prezivo je 6utilo cavno sedaj , ko po nameravanem razcepu Avstrije na 4voje obema preti enaka nevarnost. Navduseni zivio-klici razlegajo se po kolodvoru, in se opetujejo, ko jslavni nasi gostje stopijo iz kolodvora med mnogobrojno ljudstvo. V dolgem, dolgem redu vijejo se vozovi proti Iliei, za njimi pa vrvi svetina ter gazi blato, ki ga je deL ravnokar namesal, kot da bi htel kaliti lepo svecanost.
Med tem se je v kazaliscu, vrlo lepo nakinSanem z zelenimi vejami, zastavami in sijajno razsvetljenem, zafiela predstava. Ko se prikaze prevzviseni biskup Strossmajer, ga vse obcinstvo pozdravlja se srcnimi zi-viokliei: in ko se v lozi pokazejo Bleiweis, Toman in Svetec, tako jih je obcinstvo pozdravilo srSno, da je bilo milo videti, kako Hrvatje cenijo zasluge rodoljubov nasih. Isto tako sta lepo bila sprejeta slovaska gospoda Hurban in Zlota.
Ko se je dvignii kazaliscmi zastor, pokaze se pod lepim velikim baldakinom velika slika sigetskega ju-naka, okoli postavljena vojniska banda pa je zaceia svi-rati popotnico, ktero je za razpisani jiatedaj zlozil za-grebacke kazalisne godbe vodja A. Svarc, ter z njo dobil prvo nagrado. Na koncu predstave pokajse se prelepa slika, kako se objemata Zrinjski in Leonida, in z lepo primerjenim epilogom dovrsi se ta del svecanosti.
Po dovrsenem kazalis6u pokazalo se je Le vreme milejse za to svecanost, in ko v nedeljo jutro zopet .zadonijo topovi, svetina, ki je spremljala vojasko godbo po ulicah, ni vec gazila blata; nebo bilo je cisto kakor ribje oko, in zemlja trdno zmrznjena. Po takem ni samo bilo mozkega ob&nstva, ampak tudi druzih mnogo gospd in gospodicin zbranih na kolodvoru, da do6akajo dohod Sokolcev in pevsko drustvo ljubljansko. Grospod Kresic, kot ud deputacije drustva „Kola" pozdravlja z navduseno besedo mnogobrojno preradostno pricakovane goste, in dr. Costa zahvaljuje se srcno kot predstojnik Sokolcev. V vojniskem redu, prelepi dve ljubljanski zastavi pred njimi, blizajo se mestu, in zagrebski hribi so sedaj prvikrat odmevali vesele pesmi slovenskih ro-doljubnih gostov. Med tem tudi vrlo nase pevsko drustvo „Kolo" z dvema zastavama pride naproti ? zedini svoji zastavi z ljubljanskima ter vzajemno popevaje gre v mesto, za njimi pa nebrojna grmada po Ilici v pro-storije „Kola", to je, v streljano, da se tarn pripravijo za obhod po mestu.
Nisem se nikdar mesta videl tako polnega in sve-canega. Zastav je bilo brez broja; sveta pa je na mno-gih krajih prostornega nasega mesta vse polno. Do obeda ogledavali so na§i gosti mesto, stolno cerkev, spomenik Jela&ca bana, kteri ze dogotovljen Saka kakor v neki koba6i, dokler sme pogiedati beli svet.
(Konec prihodnjic.)
------   406   ------
Tristogodišnjica Nikole Zrinjskega v Zagrebu.
Iz Zagreba 28. novembra.
(Dalje.)
V stolni cerkvi je sam kardinal Haulik služil veliko mašo, in kanonik Pavlešic govoril s posebno za to napravljenega odra o našem junaku in o narodnosti ; ob enem so imeli v ta isti namen službo božjo protestanti in zidovi.
Po tem so naši slovenski narodni zastopniki šli v pohode k biškupu Strossmajer-u in velikemu županu Kukuljevicu. Presvetli biškup sprejel jih je prisrčno, in kar čujemo o vsem tem, dohod Slovencev ne bo ostal brez važnih javnih nasledkov. Preprijazen je bil tudi sprejem njih pri gosp. velikem županu.
Popoldan predstavili so se zagrebški Slovenci našim prvakom, in dr. Bleiweis je v svojem odgovoru naglaševal posebno to, da Slovenci, kteri živijo po Hrvaškem, niso brez zaslug za lepo vzajemnost, ktera se čedalje bolj razvija med Slovenci iti Hrvati.
O pol treh bil je banket (obed) pri čaru avstrijskem. Kar je koli vzvišene ali imenitne gospode narodnega duha, vse je bilo zbrano pri tem obedu, kte-rega smemo imenovati cvet vsekolike te svečanosti. Bilo je vsega skupaj blizo 200 članov v eni veliki in eni manjši dvorani. Na čelu sedel je biškup Strossmajer , kraj njega Hurban, Bleiweis, Toman, Costa, biškup Šoic, veliki župan Kukuljevic, Zmaic, Vukotinovic; med daljnimi gosti Mrazovic, Šuhaj, Svetec, Subotič, Zlota, Žuželj, Razlag, vitez A. Gariboldi, in kdo bi jih vse znal imenovati? Banda Gvulajevega polka svirala je same narodne reči, in med njimi je bil nas „Naprej zastava slave" s tako živo navdušenostjo sprejet, da ga je banda morala celo ponoviti. Med godbo pa je sledila zdravica za zdravico. Predsednik centralnega odbora, veliki župan Kukuljevic, najpopred pozdravlja vse goste, ki so rodoljubno pritekli skoro od vseh strani slovenskega naroda, da slavijo moža, kteri se je boril ter žrtoval v boji za vero, dom in cesarja. Za tem zdravico napijejopresvetlemu biskupu Stross-majer-u, kteri je v duševnem oziru danes narodu to, kar jeZrinjski bil v materijalnem unem času; kakor je Zrinjski deloval s pestjo in hrabrostjo, tako je aka-demii in vseučilišču velikanski namen, da narod dobi duševno moč, da se obrani hudih duševnih nevarnosti našega časa. — Zatem zdravico presvitli biškup Strossmajer napije Slovencem in Slovakom, ki so po-slavši preizvrstne svoje može pokazali, da želijo stopiti v bližnjo zvezo, ki bode na blagor narodnosti avstrijskih Slovanov. — Za Slovence zahvaljuje se dr. Bleiweis, razlagajoč, kako Slovenci, odkar se zavedajo narodnosti svoje, zmiraj se na slovstvenem polji pred vsem ozirajo na sosedne brate Hrvate, kako so brez abecedne vojne sprejeli isti pravopis, se korak za korakom bližali njihovemu jeziku, kako so že leta 1848, ko je bila Avstrija v pogubivni nevarnosti in je neumrli Jelačic vzdignil se na njeno pomoč, s tem razodeli isto politično idejo, da so nabirali novce za njegovo vojsko, -— kako so zidajoči si čitalnico in matico imeli pred očmi sorodne zavode v Zagrebu, ter se ob enem prevzviše-nemu biškupu Strossmajer-u zahvaljuje zato, da so ob težavnih časih začetka ti zavodi zmiraj pri njem našli duševne in materijalne pomoči. — Ravno tako se je za Slovake zahvalil superintendent(protestanški biškup) Hurban, napominjajoč, kako je že leta 1848. hrvaški sabor pred najvišim prestolom posredoval za brate Slovake , kako so slovaške begunce gostoljubno prijemali v svoje hiše, ter pravi, da narod stoji na zdravih nogah, kteri svoje junake znd tako ceniti, kakor Hrvati svojega Zrinjskega. — Prevzvišeni biškup Strossmajer odzdravlja vsem tem navdušenim govorom, ter je posebno napomenil, kako je ta tristogodnjišnica Zrinjskega junaka važna sama po sebi, še važneja pa po tem, da jo slavimo ravno sedaj, ko je morebiti najnevarniša doba jugoslavenskega naroda, — sedaj, ko je narodna lega zelo podobna onemu času, ko je Zrinjski svoje življenje dal v Sigetu. Stalna, neomajiva volja naj nam bo trdni zid v borbi za našo narodnost! — Dalj© je prevzvišeni biškup nazdravil Dalmatince, Srbe in Cehe. Dr. Lovro Toman razvijal je z živo besedo, kako bodo Slovenci gotovo na to gledali, da se njihova srca ozko primaknejo hrvaškim srcem. — Al kdo more na drobno popisati vse te zdravice in govore! Rečem tedaj le, da vrlo sta g. Dutkovic kakor prvi in g. Pajanovie kakor drugi stolaravnatelj vodila govore. Da so govori prvakov in vsi ostali, kakor še posebno govor prof. Zlote, bili radostno sprejeti, o tem ni dvomiti, vsaj so gostje bili, kakor pravimo, prav zidane volje.
Med temi napitnicami gledali smo čudno, kako je jezikoslovni   naš   starinar gosp. Franjo  Kurelac zmiraj
premetaval in prebiral neka pisma, in na enkrat sto-pivši na stolček priobči gostom, da je več kot 45 telegramov in veliko pismenih pozdravov prišlo iz Belega grada, iz vojaške granice , iz Križevcev, iz Ze-muna, iz liptovske, zvoienske in turčanske županije, nekoliko iz Prage, Plzna, Kraljevega gradca, iz Gorice na Soči, iz Kranja, Maribora, Ljubljane, Celja, nekoliko iz Beča in več drugih krajev. —
Med tem so naši Sokolci kot gostje sedeli pri velikem stolu v strelišču, ki so jim ga udje „Kola" in zagrebački pravniki pripravili na svoje stroške. Že pred poldne vodil je odbor „Kola" in pravnikov So-kolce po mestu, ter jih pri obedu lepo častil. Da je tudi tukaj bilo toliko veselih src, toliko oseb pri mizi, radi bote mi verjeli. Po tem obedu pa so Sokolci in udje „Kola" združeni šli skoz Ilico ter prisedši pred gostil-nico „cara avstrijskega", kjer je prevzvišeni biškup Strossmajer na stanu, zapojejo narodno našo vojniško pesem „Naprej." Neskončni živioklici namenjeni gosp. biskupu niso prenehali, dokler ni odlikovanec izza banketa stopil na altano, ter se iskrenim štovateljem svojim osebno pokazal.
Al še tudi na tretjem nekem mestu bilo je med tem že od pol dneva videti nekaj posebnega, za Slovence celo novega. Po starodavni narodni navadi pekli so na Novem trgu, ki se je pozneje prekrstil na Zrinj-skov trg, že od poldneva sabote velikega vola. Z glavo in rogovi vred nabode se na žrd, in na mesto drobja vtakne se jagnje, ter, kader je to pečeno, pozna se, da je tudi vol dopečen. Za to opravilo in da se lahko žrd obrača kakor na ognjišču raženj , postavi se oder na četiri stolpe. Blizo tega odra bil je kakor spomenik za silo narejen kip Nikole Zrinjskega, ki se je ogledaval, kako se je svet sukal okoli narodne veselice, ktere so z godbo povzdigovali kmečki godci, in je pazil, kako so se ljudje gneli k mesu, ktero se je od pečenega vola metalo med nje, in zraven še tudi cukali se za kruh, ki se je ravno tako delil, in za vino, ki je z visoko stoječega polovnjaka teklo za vsacega, kdor je kaj vjel od predrage kapljice. Zdelo se mi je sem ter tje, da se je naš neumrli Nikola radosten posmehoval na svojem stališču, kadar so se ljudje posebno hrabro borili za mastno, za suho in za mokro darilo. Da so se tudi uni srčno radovali, kteri so bili prišli Zrinjskega častit in so gledali to živahno gibanje prostega naroda, lakko mi verjamejo dragi čitatelji, ker bilo je sem ter tje res marsikaj smešnega videti.                                 (Kon. prih.)
------    407   ------
-----    415    -----
Tristogodišnjica Nikole Zrinjskega v Zagrebu.
Iz Zagreba 28. novembra.
(Konec.)
Približal se je mrak; gospoda, ki je skoro do tega časa bila pri banketu, kakor tudi Sokolci, hit6 v kaza-lišče, kjer se je ob šestih imel začeti koncert; zgrada bila je polna kakor prejšnji večer, na samem igrališču pa še v Zagrebu morebiti nikdar ni bilo toliko pevcev in pevk, kolikor ta večer; med zbori so peli velikansko lepo  pesem   „jetnikov"  iz Beethovenovega   „Fidelia";
banda z orkestrom pa igrala je dve overturi,   kterih je eno zložil Lisinski, drugo J. David.
Že za časa koncerta sijalo je mesto od tisočnih tisoč lampic in sveč po oknih gotovo vsake hiše. Ljudjč, ki Zagreb že dolgo poznajo, pravili so, da še ni bil nikdar v takem morji umetne svetlobe. Bilo je mnogo transparentov, med kterimi je posebno pri uni na realki, predstavljajoč našega tristogodišnjaka in vernega mu tovarša juraniča; dodani napis glasil se je tako-le:
Osvječeni slavom Tvojom Neumrli oj viteze Hrvatah potomstvo danas S duhom tvojim zaprisiže: Primjer de nam tvoj preslavni Uviek put i vodja biti, Kako valja za svoj narod Isti život položiti.
za tem uni na katoliškem semenišču   se  sledečim napisom :
Romo sjajna i slavna Atino! Svoju pjevat prestanite slavu Joholo nad sve dizat glavu; Kao da ste vi jedine majke, Koji vole pasti i umrieti Neg da puste rod si svoj zatrieti!
Vse to ogledavali so si po dovršenem koncertu tudi udje „Kola" in Sokolci z lampioni in zastavami ter prevzvišenemu biskupu Strossmajer-u kot utemeljitelju vseučilišča napravili serenado, za ktero se je zahvalil milo in presrčno. Za tem pa se je v dvorani strelišča, kjer je bila slovesna večerja gostom na čast, zbralo do 250 oseb, med njimi vsi slovenski poslanci, ki so prišli v Zagreb, za tem dr. Hurban in Zlota, in med mnozimi druzimi domačimi tudi Suhaj in Mrazovic. Bilo je tu morebiti še več napitnic in govorov, kot pri banketu, in kar je pri tem bilo bolj na kritično sitice djano, to se je^v streljani pod izvrstnim vodstvom sto-laravnatelja g. Senoa bolj naravnost govorilo v gladkih, rodoljubnih govorih, ki so, združeni s petjem, trajali skoro do zora. — Takošen je bil konec druzega dne in] praznika velevažne tristogodišnjice, kteri je celo nebo premilo bilo.
V pondeljek — tretji dan svečanosti — pa je bilo od zora do mraka zel6 neugodno vreme; lilo je neprenehoma. Vendar se je ob 11. uri zbralo dosti ljudi na Novem trgu, kteri se je po predlogu centralnega odbora danes imel prekrstiti na ime našega tristogodišnjaka. Prišla je deputacija mestnega, deželnega in centralnega odbora, vsaka se svojim glavarjem. Mestni župan g. Frigan razložil je na kratko, kaj da pomeni ta prememba imena, ter se zahvali vsej gospodi, ki je prišla na to svečanost; in za tem odredi, da panduri stare napise odtrgajo ter table (ploce) z novim imenom pribijejo. Banda zopet se oglasi, svira popotnico Zrinjo, zloženo po g. Svarcu. Koj od tod grč deputacija centralnega odbora k uzoritemu g. kardinalu, da mu se zahvali za lepo denarno podporo v ime te svečanosti, kakor tudi za to, da je razumevši narodne in državne zaslugč našega junaka sam služil slovesno službo božjo. Opoldne poklonili so se gospodje Bleiweis, Toman, Costa, Svetec, Kapele, Razlag prevzvišenemu g. banu, kteri jih je prijazno sprejel, ter se potem podali k prevzvišenemu biskupu Strossmajer-u na obed, o kterem nam naši gostje niso mogli dosti dopovedati, kako radostne so jim bile nepozabljive te ure.
Na večer odrinil je veči del naših gostov v Ljubljano in na Stajarsko, le dr. Costa in dr. Toman in še nekteri drugi so ostali na slovesnem plesu v narodnem domu, kjer je bilo toliko sveta in taka stiska, da ka-koršne še menda ni bilo v teh prostorijah; en del veselega društva komaj je odrinil,  ko je beli dan že po-
lukai v  plesišče,   da vidi, ali še ni konca in kraja veselici in v svečanosti junaka Zrinjskega.
To vam je na kratko načrtano, kar smo te dni doživeli. Ne bojimo se, da bi nam izostali blagonosni nasledki te svetkovine, in posebno nasledki v narodnem zmislu. Ni dolgo, kar smo v raznih novinah brali prepir zavoljo slovenskega programa. Prava podlaga temu programu je le to, ako se slovenski in hrvaški narod zopet bliže primakneta, kakor je to bilo skoz toliko stoletij, ter ako se v tem vzajemnem razvitku spoznd na obeh straneh, da jima je obema iti za enim ter istim ciljem, in da nobeden brez druzega v prihodnje niti na na-rodno-književnem niti na politiškem polji ne bo dosegel kaj zdatnega in stalnega. In tako naj bo vroča hvala našim narodnjakom, kteri so se udeležili zgodovinske te svečanosti in tako p"okazali, da živo čutijo vzajemnost Slovencev in Hrvatov, kakor so jo čutili že pred-dedi naši, ko so leta 1408. pri Metliki, 1418. pri Radgoni, leta 1593. pri Sisku in tako dalje združeni kri prelivali v boji zoper skupnega sovražnika, — vroča hvala pa tudi Hrvatom, ki so tako ljubeznjivo sprejeli poverjenike slovenskega naroda.                          J. M.
------   416   ------