156 
Naša šola
(Mladostni spomini; spisal  Dobravec IV.
Še jedno o Ivaničevem Janku in Rogljevem Vladku!
Nekega dne po preteklih binkoštnih počitnicah smo poskusili srečo
z račjim lovom. Bilo je v četrtek popoldne, naloge in druge sitnosti smo imeli žo v redu, ko se je spomnil Vladko: pojdimo rake lovit. Voda ni bila ved mrzla, a starišem smo morali obljubiti, da bomo lovili le tam, koder je plitvo, pa čevlje na ramo in hajdi! po trati naravnost k potoku, ki teče pod našo vasjo. Ivaničev se je nekam dolgo mudil na bregu. Vsi smo ga klicali za seboj v vodo in mu že kazali kleščarje, ki so nas grizli in šči-pali, kjer so mogli doseči. Toda Janko je moral imeti drugačne muhe.
»Koliko stavim«, je rekel Vladku, »da  bom  potem  prej obut kot ti?«
»I, kaj ti še ne pride na misel? Moji čevlji so lahki, dovolj veliki in tudi brez onih sitnih luknjic, kakor moraš ti pretikati vrvico in stikati in natezati, vozlati in stokati prej kot je kaj. Jaz ne stavim.«
»No, vendar za pest češenj jutri ob 10. uri.«
»Torej naj bo, pa vedi, da jih bom zobal jaz in ne ti. Sedaj pa brž v vodo, da mi podaš roko, sicer ne velja. Baličev Lojze je vjel že dva velika raka. Vsaj tolika sta kot berača Jeronima brezpetnik.«
Janko ni dosti poslušal o rakih, oprezno se je ozrl po čevljih na bregu, mcnda se je bal, da bi jih kdo ne pobral ali kaj, potem je še-le skočil v vodo in dejal: »velja!« Vladko mu je pritrdil, in vsi smo lovili, le Cerkovnikov Tonček je nabiral plen v veliko rdečo ruto ter bredel za nami.
Zazeblo nas je in skobacali smo na suho. Tonček je moral vpričo vseh razgrniti ruto po travi in prešteti rake, potem pa k čevljem, Balidev je stražil ujetnike.
»Ti«, pravi navihani Janko Vladku, »ali še veš, da sva stavila?«
»Vem«, reče mu ta in hiti natikati desni čevelj.
»Pa veš tudi, da rada zleze kača v obuvalo, kjer je gorko?«
Vladko se ni dosti zmenil za svarilo, marveč hitel tlačiti nogo še v drugi čevelj. Mislil si je menda: Tebi že kaže tako govoriti, ali češnje, češnje bodo pa le moje. Kar začuti v čevlju nekaj mrzlega —-------.
»Kačo, kačo imam v čevlju! Pomagajte, pomagajte! Oh, če je gad in me ugrizne! Moj Bog, moj Bog!« čevlja ni mogel več stresti z noge in valjal se je samega strahu po travi, da se nam je sinilil vsem. Kaj naj začnemo? — Pogumnejša kakor: Baličev in Cerkovnikov sta stopila bližje ter molčč ugibala, kaj bi, kako bi? Slednjič se jima pridruži še Janko, prime junaški za čevelj in veli Lojzetu: »Drži ga ti za nogo, da ga sezujeva!«
Kmalu je bil čevelj sezut, iz njega je pa skočila — mala zelena žaba, ki je prišla iz velikih stisk zopet na zlato svobodo. Vsi smo se zakrohotali kakor iz jednega grla, le Vladko je bil še bled od straha. Slcdnjič je po-gledal Janka, zasmejal se z narni in mu rekel: »čakaj, Janko, dobil si stavo,
-*S 157 5*-
pa po zvijači, ker si mi sam dejal žabo v čevelj, to vem. Cakaj, midva se že še pobotava.«
Janko stopi k njemu in reče: »Ne zameri, Vladko, nisem mislil, da ti bo tako hudo, tudi za češnje ne maram. Menil sem, da otreseš čevtlj prej, ko ga natakneš na nogo. Saj bi ti lahko prišel vanj tudi zajec, ne le žaba.«
Nihče se ni več oziral na te besede, saj smo bili prijatelji. Veseli smo se vrnili domov ter izročili rake Vladkovi materi za nekoliko drobiža.
Drugo nedeljo potem je bil gospoda Brneta god.
Oče Rogelj mu je hotel napraviti voselje s tem, da je skrivaj naučil Vladka, Janka in Baličevega Lojzeta po jedno pcsem za voščilo. Učili so se, da je kar pokalo. Soboto zvečer je bila pri Rogljevih zadnja poskušnja. Vse se je sponeslo gladko. Dečki so se naučili menda prav dobro in tudi zapom-nili so si, katere besede v voščilu treba posebno poudariti, kedaj treba na-kloniti glavo in kedaj kreniti z roko ali očmi. Vsi so znali, najbolje pa Vladko. Oče župan jih je pohvalil in jim naročil, da se ne smejo naslednji dan kar nič prestrašiti. »čemu tudi ?« jim je rekel. »človek, ki pride v hišo s poštenim namenom, želeč svojemu učitelju pokazati srčno hvaležnost za prejete dobrote, pa bi se bal? To je nespametno.«
Zato so vsi trije mirno zaspali tisti večer.
Zjutraj pred veliko mašo so se opravili v praznično obleko in šli voščit. Baličev je imel govoriti prvi, za njim Vladko in slednjič Janko. Medpotoma je se podražil Vladko Ivaničevega, kako mu je utaknil oni dan žabo v Čevelj, in vsi so se smijali.
»Saj menda nisi jezen zastran češenj, ker jih nisem maral. Vem, da si jib raje pozobal sam.«
»Jezen nisi, mu pomaga Lojze, dobro se ti pa vendar ne zdi.«
»Jezen nisem — pa Janko bo že videl, kakšno mu nakanim.«
Bili so pred šolo.
Sleherni dan so hodili čez prag in sleherni dan so bile stopinje lažje, kot danes. Bog vedi zakaj! Zdelo se jim je, da je danes vse bolj praznično in slovesno v teh prostorih. Drug drugega so plašno pogledavali, kdo bi prvi potrkal in pritisnil kljuko. Ze tukaj se je zmešala vrsta: na mestu Lojzeta je odprl Janko.
Gospod Brne je menda že skozi okno opazil malo odposlanstvo naše šole in se odzval takoj po Irkanju z močnim, nekoliko hreščečim glasom: »Notri!« Vsem trem je začelo srce po malem lezti v čevlje. No, pa to ni bilo najhuje.
V dolgi spalni suknji je stal poleg mize naš gospod učitelj. Pero za ušesom, jedno roko na mizi, drugo na stolu, prijazno oko uprto pa k vratom, kjer so stali naši znanci.
»Velespoštovani gospod učitelj!« tako je začel po prvem pozdravu Lojze in deklamoval svoje voščilo. Ura na steni se je sprožila in začela kukati. Janko in njegov tovariš sta štela; prav devetkrat je zakukala, tudi kanarček na oknu je začel cvrčati, da jc šlo kar skozi ušcsa. Lojze se vistavi. Tovariša
-*s 158 ¦*-
ga pogledata in vse tri je bilo sram. Menda sta ga zmotila ura in kanarček ter mu zmešala štreno, da ni mogel naprej.
Sedaj se oglasi Vladko in lepo, gladko govori, a ne svojega voščila, marveč ono pesmico, katero bi imel povedati Ivaničev Janko. Navzlic vsi nesreči, ki je zadela Lojzeta, ni hotel popustiti svojega namena in hotel spraviti v zadrego Janka, da bi ne imel povedati ničesar. S tem bi se mu maščeval za žabo v čevlju.
Niso bile Iepe te misli, zakaj mašČevanje je greh.
Povedati vam hočem, moji mali bralci, samo še, kako se je to posrečilo Rogljevemu Vladku.
Ko je bil s pesmijo že blizu konca, stopi gospod Brne nekoliko korakov naprej, a Vladko zmeša svoje voščilo, da ni imelo več nobene zmisli, slednjič se ustavi, kakor prej Lojze. Menda ga je motila tudi slaba vest. Za prvo zadrego je torej prišla druga, in ker Janku ni kazalo iste stvari ponavljati za Vladkom, je  bila prvima zadregama takoj družica tudi tretja. Kaj pa sedaj?
Janko se je ondaj ojunačil in rekel: »Veleštovani gospod učitelj! Prišli smo, da Vam voščimo v imenu naše šole srečo in blagoslov božji. Hoteli smo to izraziti drrigače, pa —«
Gospod Brne je stopil k njim, prijel za desnice ter jih del in stisnil skupaj v svojo roko. Resnemu možu je oroselo oko.
»Ljubi moji učenci, vi sami ste meni najlepše voščilo. V vas samih vidim rasti, cveteti in zoreli svojo srečo. Upatn, da se boste vedno tako vedli, da se mi ne skali la sreča tudi v prihodnjosti. Torej le pogumno naprej !
Hvala vam za Častitke! Sporočite svojim starišem najsrčnejši pozdrav. Z Bogom!«
Spoštljivo so se poslovili in odšli z olajšanim srcem.
»Janko nas je rešil!« vzdahne Lojze, ko so bili zopet satni.
»Janko, ne zameri!« reče Vladko in ga prime za ramo. »Ni bilo lepo, da sem te hotel osramotiti.«
»Velika sreča je«, je izpregovoril Janko, ki se je delal, kakor da ni slišal Vladkovih besed, »da sem se jaz tako srečno domislil onega voščila. Sosedov ded so me naučili in rekli, da res ni gosposki sestavljeno, vendar ugaja vsakomur.«
Tiho so se razšli.