Cerkvene zadeve. Prelat Fran Kosar. (Dalje.) Ko je osirotela lavantinska škofija I. 1889. dobila zopet višjega pastirja, in so škofijsko stolico zasedli prevzvišeni knez in škof Mihael, bila so zopet zgovorna usta kapitolskega vikarja Kosarja, ki so navdušeno pozdravila novega vladiko in svečano blagrovala njihov prihod, rekši: »Gast vam bodi, prevzišeni in prečastiti knez in škof, ki pridete m ker pridete v imenu Gospodovem ! Kakor ste nekdaj pohvalno služili svetlega cesarja, tako zdaj prejmite vodstvo duhovne vojske v naši Skofiji. A tudi mi, svetli knez, približujerao se Vam v imenu (iospodovem in Vašo škofijsko stolico trumoma obdajamo, da Vam v prisotnosti cerkvenih in državnih oblastij, v imenu duhovništva in vernega Ijudstva, kakor smo dolžni in se spodobi, prisezamo zvestobo. . . . Radostno Vam danes prinesemo v dar olročje spošlovanje, katero smo Vam, kakor duhovnemu očetu in predstojniku dolžni; za vselej obljubimo duhovno pokorščino, ki nas veže na Vas, voditelia in višjega pastirja našega; v znak Ijubezni in duhovne edinosti poljubljamo Vam posvečene roke; ista ljubezen naj nas odslej veže, da smo z Vami eno duhovno telo, čegar glava je Kristus .... Sv. apostol Peter je nekdaj rekel Gospodu: Za teboj pojdem, kamor koli greš, — in če mi bo umreti s teboj! Polni vere in zaupanja v Boga, mi danes ponavljamo isto obljubo ter pravimo: Prevzvišeni knez, za Vami pojdemo, kamorkoli greste, in če bi nam bilo umreti z Vami! . . . Še nam je v spominu, kako potem pri slavnostnem obedu hiti trgati cvellice, da z njimi oveseli novega pastirja, in kakor se mu mudi, vezati vence ter opletati prestol mladega škofa, govoreč zdravico, kakor \e bila brati v »Slov. Gosp.« 1. 1890. na str. 98. Ocenjujoč toliko udanost in ljubezen, so pa tudi škof prelata po vrednosli odlikovali ter ga očitno in glasno očetovskega svojega prijatelia imenovali. Ko nam je nemila smrt nenadoma pokosila preblagega gospoda, govorili so mii višji pastir sami nagrobno besedo, katero njim je očividno narekovala topla in hvaležna Ijubezen do pokojnika. »Kakor gromov udar — rekli so — prelreslo je naša srca brzojavno poročilo: Stolni dekan Fran Kosar so mrtvi! In danes smo se v tej Gospodovi hiši zbrali, da bi poslednjikrat Castno spremili moža po božji volji in duhovnil<a Gospodovega, kateri nam je vsem bil neizrečeno mil, Ijub in drag .... V Gospodu žalujoči poslušalci! Dobro vem da je pokojnega gospoda panižnost prikrivala vse, kar bi niim nečimerno človeško hvalo donašalo. Vendar pa je prav in primerno, ako zvestega služabnika Gospodovega po smrti po zasluženju poveličujemo, ker s tem poveličujemo le Gospoda, kateri je v svojih služabnikih hvaljen in češčen zaradi mnogih in velikih milostij, katere iim je podelil .... Bili so izvrsten mašnik. To spričuje udanost sv. očetu, spoštovanje in zvestoba svojemu škofu, požrtvovalna pokorščina v cerkvenih naredbah, žalost, ki jih je napadla, ako so videli, da so sv. materi cerkvi njeni laslni olroci krivice prizadevali .... Tako nam je smrt pograbila onega, ki so nam bili neizmerno Ijubi in dragi. .... Predno tri lopatice blagoslovljene zemlje položim na krsto svojpga očetovskega pri.ialel.ia, modiega sveiovalca in neutrudljivega sodelovaloa v vinogradu Gospodovem, priporočam jih kar najijolj živo, v pobožno molitev, za katero nas vse v svoji oporoki prosijo .... Ime Frana Kosarja bode se vedno s častjo imenovalo v lavantinški školiji in še daleč črez njene meje. »Njihov spomin bo blagoslovljen«. f Franc Fcrcnčak. Žalostno so zapeli zvonovi dobovski dne L8. marcija t. 1. in naznanili prežaloslno vest, da Rekdanjega vlč. g. dekana in mestnega župnika brežiškega, Franea Ferenčaka, ni več med živimi. Zaplakali so sorodniki, zaplakali prijatelii njihovi, ko se je raznesla ta novica. Pokojni gosp. Franc Ferenčak so se rodili pri Brežicah v Dobovi 1. 1820. Imeli so dobre, skrbne stariše, kakor so nam sami večkrat pravili. Zlasti pa so imeli pobožno, krščansko, a zelo Juido mater, ki so gojili na skrivnem to željo, da bi njih Franček kedaj poslal mašnik. Domaeo šolo dobovsko zapustivši, so se podali v latinske šole v Novo meslo, kjer so imoli v ondotnem frančiškanskem samoslana dobrega prijatelja, ki jim je pomagal pri učenju. Gospod Frane pa so se tudi dobro ueili; kajti kmalu so irneli za seboj 8 latinskih šol. Hoteli so se posvetiti posvetnemu poklicu. Toda 13og jim pošlje kot svarilno znamenje bolezen, ki je zelo huda, skoraj smrtno nevarna bila. Po 1/olezni so se na željo materino obrnili v bogoslovje, ki je bilo takrat v Celovcu na Koroškem. Veekrat so nam pokoini gospod pripovedovali, kako hudo se jim je godilo ob njihovomu vsprejemu v duhovnišnico; kajti Sole bogoslovne so sc ondi že pričele, oni pa so prepozno prišli. Niso imeli posebnega upanja, da jih sprejmejo, zlasli, ker so bili vodja bogoslovju gosp. Fridrich, o.ister in nalančen gospod, ki so eloveka že na prvi hip spoznali, koliko velja. Vendar je bila njih proSnja le usliSana, ker njili dobra mati so doma neprenehoma molili in celo slvar izročevali Maleri božji dobovski. Gospod Frane so peli v svoji rojstni fari v Dobovi novo maSo J. 1845. Prvo službo kaplansko so dobili v Soljčavi. Od tod so prišli na KoroSko y Grebinj, potem k Devici Mariji na Jezeru, potem na Štajarsko v Sromlje, Ponikvo, v Šmarje in Žalec. Zlasti zadnja kaplanska služba .jim je bila nepozabna. ^Radi so pripovedovali, kako radi so jih imeli ljudje v Žalcu. Nabrali so v dveh dneh nad 800 gld. za župno cerkev, katero so dali preslikati. In ravno s iem so se tedanjemu knezoškofu SlomSeku zelo prikupili. Kmalu je prišel čas, da so prijeli za svojo lastno žlico, postali so župnik. Imeli so posebno srečo, kajli izmed 16 prošnjikov za Kostrivnico so bili oni najmlajši, pa so jo tudi dobili, kjer so od 1. 1858.—1875. oslali. Od 1. 1875.—1892. jiti vidimo v Vojniku, kjer je bilo mnogo dela in veliko skrbi, zlasti trebalo je staviti novo cerkev. Po njihovem prizadevanju so res že pričeli s lemeljem. Toda n.iih bolezen in druge neprijeine okoliščine jim niso pripustile izpeljati načrta. Komur je znana vojniška župnija, ve, kako težavna in obširna je. To so čutili gosp. Ferenčak, ko so jim vzeli druzega kaplnna, ko je duhovnikov manjkalo. Zeleli so si zato priti v mirno zavetišee, najrajši kam blizu svojega rojstnega kra.ia. Ta prilika se jim je ponudila, ko je bila mestna župnija Brežice izpraznjena. Prosili so zanjo in tudi dobili. Podelili so jim jo sedanji milostliivi knezoškoF, ki se nekdaj v Vojniku pri njili kaplanovali, na kar so ranjki gospod vedno bili ponosni. Toda dolgo niso bili na novi službi v Brežicah kot mestni župnik in dekan, le 1892—1894. Njih telesne pa tudi duševne moči so jim začele pešati, zlasti spomin. Zavoljo tega so se v stalni pokoj podali. Preselili so se v svojo lastno hišico v Brežicab, kjer so mirno čakali svoje zadnje ure. Pogostoraa jim je prihajalo slabo, zlasli hudo jih je mučila srčna vodenica. Bilo jo 28. marcija t. I.; zopct jim je nenavadno hudo prišlo. »Zdaj je pač zadnja!* so rekli. Gosp. zdravnik pride in pove, da zdaj-je nevarno. Gospoda sprevidijo s svetimi zakramenti. Zvečer ob 10. uri je nehalo biti njih blago srce. V soboto, 30. marcija, je bil slovesen sprcvod v Brežicah. Udeležilo se ga je 14 posvetnih čč. gg. duhovnikov in več čč. oo. redovnikov. Vrli pevci čilalnice slovenske, kalere podpredsednik so ranjki bili, so jim zapeli v cerkvi milo nagrobnico. Kaj ganljivo pa so slovo govorili vlč. g. Henrik Verk, dekan videraski, ki so gprevod vodili. Bili so nekdaj rajnemu gospodu strežnik pri sv. maši v Kostrivnici, zdaj pa njihov naslednik. Ker so gosp. Ferenčak vedno željo imeli, v Dobovi biti pokopan, se jim je ta želja ludi spolnila. Rajni gosp. Ferenčak so bili zelo gostoljubnega in posLrežljivega srca. Radi so zahaiali' v družbo duhovnikov in bili vedno dobre volje; kadar so nara kaj iz svojega življenja pripovedovali, prislavili so vselej kaj mičnega in podučljivega. Zadnje dni življenja so se čulili zelo zapuščenega. Svoje zemske reči so o pravem času uravnali. Cerkev dobovsko so postavili za glavnega dediča. Tudi svojih sorodnikov niso pozabili. — Letos bi bilo ravno 50 let, od kar so primieirali. Željiio so pričakovali onega dne, da bi obhajali v Dobovi zlato maSo. Toda Bog jih je rešil lch skrbij. Naj v nebesih pojejo večno glorijo! J. Sušnik.