List 17.
Politiški oddelek.
Samo prepir.
Pravega domoljuba mora boleti srce, ko vidi, kako se širi vedno le prepir mej Slovenci. Nekateri so že popolnoma zgubili svoj vid, in ne vedo, da se našega prepira tako vesele tujci, katerim je jedino v korist. Da niso popolnoma zaslepljeni, morala bi jih že zmodriti pisava nemških listov, posebno pa pisava moniterja naših kranjskih nemškutarjev, ki z velikim veseljem poroča o raz-poru v slovenskem taboru. Stvari so prišle že tako daleč, da je vsaka mirna beseda nemogoča. Po vsacem, ki se upa spravo priporočati, padejo s kolcem in kriče: „Križaj ga, križaj ga!" Vsako besedo pretehtajo, če bi se le ne dal dobiti kak pezdir, da bi se potem z gorjačo udarilo po propovedovalcu miru
Tukaj ne bodemo ugibali in razpravljali, je li prepir naš domačega izvora, ali pa izvira iz tujstva. Le to lahko rečemo, da se bije z istim orožjem kakor drugod, rabijo se iste fraze. Na jedni strani se govori in piše o jezuitski hinavščini, farizejstvu, na drugi strani se pa povsod iščejo framasonski nazori. Ni nam treba praviti, kako smešno da je, če se na jedni strani vse slabo, ki se pripeti na svetu, hoče podtakniti jezujitom, na drugi strani se pa za vse dela odgovorna loža. To se vsekako pravi pripisovati prevelik vpliv tema dvema faktorjema.
Napade na jezujitski red moramo sploh obžalovati. Ta red ima gotovo tolike zasluge za povzdigo znanosti in kulture kakor noben drugi. V njem je bilo več mož, ki so se pečali in se še pečajo z najrazličnejšimi znanostmi. Tudi mej Slovenci je delovanje jezujitov pač le v prid, ne pa v škodo, ker po svojih misijonih utrjujejo vero mej prebivalstvom. Sploh ne moremo odobravati napadov na noben red, ki je priznan od cerkve. Tako napadanje pač tudi ni domač plod, temveč je prineseno iz tujstva k nam.
Nič manj pa ne obžalujemo, da se je pri nas neka-
ternikov polotila manija, da hočejo slednjega proglasiti za prostozidarja, ki se v tem ali onem ne strinja ž njimi. Mi nikakor ne mislimo, kako zagovarjati prostozidarstva. Nam je tudi premalo znano, da bi mogli govoriti o njem. Da delovanje prostozidarskih družeb ni cerkvi v korist, o tem nas prepričuje to, da papeži obsojajo take družbe. Vsekako je pa smešno, če se trdi, da vse zlo, vse krivice, ki se gode cerkvi, duhovščini, ali narodu, prihajajo od lože, da se ves liberalizem hoče proglasiti za delo lože. V javnem življenji dela preveč različnih faktorjev, da bi se mogla kaki dražbi naklanjati odgovornost za vse, kar se slabega zgodi.
Te dni je izšla brošura „ Slovenski liberalci in loža", v kateri neimenovan pisec hoče dokazazati, da naši liberalci delujejo popolnoma v zmislu prostozidarstva, da so torej prostozidarji. V tej knjigi je nakopičeno mnogo gradiva, semtertja mnogo prav smešnega. Semtertja se vidi, da^ pisatelj ni posebno bister mislec, ker sicer bi bil spoznal, kako kalni so viri, iz katerih zajema.
Vsa brošura je pisana le na podlagi knjig znanega Francoza Leona Taksila, ki je bil sam prostozidar. Kako nezanesljiv vir je Leon Taksil, to kažejo njegove knjige same. V neki knjigi trdi mej drugim, da prostozidarji odobravajo tudi politične umore in našteva celo vrsto umorov, katere so izvršili prostozidarji. Pobral je vse politične misterjozne umore, da jih je podtaknil prosto-zidarstvu. Recimo, da je to res, kar Leon Taksil piše, moramo pač vprašati, kako da se je potem upal to priobčiti. Vsaj bi vendar bil moral misliti, da ga njegovi bivši bratje spravijo s sveta. Pri družbah, kjer delajo z umorom, se težko najde človek, ki bi se izneveril, naravnost nemogoče je pa, da bi tak človek potem po časopisih in knjigah razpravljal take stvari.
Na Irskem je bila neka taka organizacija. Res se je bil našel izdajalec, ki je izdal nekaj morilcev. Ali on je to storil, ker je vedel, da ga vlada skrivaj odpošlje v kako daljno naselbino, ko mu poprej odšteje dobro plačilo. Odpeljali so ga res nekam v Avstralijo, ali na la-diji se je vozil morilec ž njim in ga je zaklal, predno je
144
ladija prišla, kamor je bila namenjena. Leon Taksil bode pa lepo mirno živel v svoji domovini, ko je zapustil prostozidarje, ako bi v teh družbah zares delovali z umorom.
Posebno to ni misliti v današnjem času, ko se povsod širi anarhizem. Mej prostozidarji je več učenih kemikov in tehnikov. Kako lahko bi bilo takim možem Leona Taksila odstraniti na način, da bi zločina ne pripisovali njim, temveč anarhistom.
Vsega tega pa nismo naveli, da bi kako zagovarjali prostozidarstvo, temveč jedino zaradi tega, da pokažemo svojim čitateljem, na kaki dvomljivi podlagi je pisana brošura, s katero se hoče pospeševati razpor, da jo bodo čitatelji znali prav ceniti. Sedaj je vidno, kako so neka-ternikom vsa sredstva dobra, da sejejo prepir.
Omeniti pa moramo, da smo v knjižici našli marsi-kako dobro zrno. Mej sredstvi, katerih se poslužujejo prostozidarji, omenja tudi to, da iz kacega časniškega članka iztrgajo kak stavek in ga potem po svoje zasučejo, da ž njim očrnijo nasprotnika. Mi ne vemo, je li so ta sredstva res prvi uporabili prostozidarji, ali obsojali smo jih že večkrat in jih obsojamo tudi danes. Tržaška »Edinost" je prinesla več člankov, v katerih je pojasnila, kako je neki dopisnik iz njenih člankov iztrgal, malo popačil nekatere stavke, in tako porabil proti njej za orožje v slovenskem dnevniku.
Prav veselilo bi nas, ako bi omenjena knjižica imela ta vpliv, da bi iz slovenskih listov izginila tako nepoštena polemika. Žal, da ne kaže, da bi v tem oziru se kmalu kaj obrnilo na bolje.
Posebno pa moramo tudi obžalovati, da se tudi tuja politika porablja v to, da se poostruje domači prepir. Mi bi bili mislili, da se da pač o belgijskih razmerah tako pisati, da se ne zbada nasprotna stranka. Sploh je le želeti, da se popuste vsaka izzivanja, ker drugače pač ni upati na konec razporov.
Mi smo že jedenkrat pisali o tem, da ti prepiri škodujejo ugledu obeh strank. V hudem boji se marsikaj razkrije, kar bi bilo bolje, da ostane prikrito. Večkrat se vlečejo celo osebne stvari na dan, razni škandali, kar je gotovo le obžalovati, ker se s tem ničemu ne koristi. Tudi zadnji čas doživeli smo tak slučaj, katerega obžalujemo, ker žali stan, kateri ima za naš narod neprecenljivih zaslug. Da bi se pa v bodoče take stvari preprečile, je pač le želeti, da se vsaj nekoliko ublažijo nasprotja, če že ne popolnoma ponehajo, to bode v korist narodu, pa tudi vsem slovenskim politikom