s LITERATURA PLANINSKIVeStnik 2 / 2002 Tam pod goro Kaninovo Milan Grego, Roberto Dapit, Rezija, PotomonograPija, Družina, november 2001. -V N * V ■ T . Na oni strani Kanina, obdana od strmih gorskih grebenov, leži dolina - pozabljena, neznana, skrivnostna. Rezija. Fotograf Milan Grego in pisec besedila Roberto Dapit to dolino zdaj odstirata v imenitni, bogato opremljeni Potomono-graPiji Rezija, ki je nedavno izšla pri založbi Družina. Kar devetdeset strani besedila v slovenskem in italijanskem jeziku tudi nepoznavalcu predoči najpomembnejše o dolini (in o sosednji Učji), ki je bila poseljena že pred tisoč leti in ki ima še danes mnogo slovenskega, četudi je današnjih prebivalcev komaj poldrugi tisoc. Značilna govorica, narečje, ki so ga raziskovali mnogi, je tisto, kar dolini daje še poseben čar. Zven, nenevaden, še vedno ohranjen (tudi mladina se v šolah od šolskega leta 1999/2000 spet dodatno uči rezijanščine) se zliva z značilno glasbo. Citira in bunkula sta inštrumenta, ki se še oglašata po drobnih vasicah v Reziji, nad strmimi grapami, ob ozkih ravnicah, ki so jih prebivalci v zgodovini iztrgali divjim potokom in strmim pobočjem. Pesnica Silvana Paletti je za predlist kot uvod v knjigo, za katero je napisala tudi spremno besedo, prispevala nekaj svojih pesmi v rezi-janščini. Roberto Dapit, ki raziskuje predvsem rezijansko govorico, v uvodu pravi, da je na tej mitizirani zemlji, v rezijan-skih ljudeh in tleh, še mnogo skritega bogastva. Pred bralce ga je uspel postaviti le delček, vendar je že s tem narejeno veliko delo, ki bo za vedno ohranilo nekaj dragocene zgodovine. Kdo in kako so prišli v tisti svet pod gorami, kdaj in po kateri dolini, kako so si izborili svoj prostor za življenje »tam pod goro Kaninovo«? Kanin, ki v zatrepu doline bdi nad prebivalci, je v njihovi zavesti, saj živijo v njegovi senci. »Oj, gora ti Kaninova, ne morem te pozabiti, jaz te vedno v srcu nosim,« pravi Silvana Paletti. V pisanju Roberta Dapita stopijo pred bralca zgodovina doline, vključno s cerkveno, ki ji še poseben ton daje samostan v Mužcu (Moggio). Predstavljeni so naselja in zaselki, krajina in poimenovanje posameznih delov, vode, planinske koče in bivaki, arhitektura, gospodarstvo. Brez prebivalcev pa Rezija ne bi bila to, kar je, zato izvemo marsikaj tudi o njenih ljudeh, zlasti pa o nenavadnem jeziku, na koncu je nekaj strani namenjenih še ljudskemu izročilu teh krajev. Dolina pa zaživi v polnem sijaju šele v podobah Milana Grega. In ko se na prvi fotografiji s planine Kanin skozi rumene šope trave, med katerimi že zeleni nova, ozremo navzdol po dolini, vemo, da se ne bomo ustavili do konca knjige. Dolina je stisnjena med strma pobo- čja visokih gora, ki si jih ogledamo z gorskih grebenov in iz dolinskega dna, v zimi in dehte-čem poletju, v podobah barvite jeseni ali prebujajoče se pomladi. V vročem poletju se hladimo ob tolmunih Bile, zaidemo v skrite soteske z mogočnimi slapovi, ob igrive brzice, se sprehajamo po planinskih pašnikih, ki so ponekod že hudo zaraščeni. Kljub hudemu potresu leta 1976 je nekaj arhitekturne dediščine še ostalo -kamnite staje, pisani korci na strehah, sončna ura na pročelju hiše, značilni rezijanski ganki na Koritu, arkadni hodniki -vse to je ujelo oko fotografa in zabeležilo tudi za nas, ki živimo na drugi strani gora. K soncu se iztezajoči zvoniki cerkva (nekaj je novih) in znamenja ob poteh pričajo o vernosti Rezijanov. Tudi ljudskega izročila in nekaterih posvetnih navad v teh krajih niso nikoli opustili. Proti koncu knjige pred bralca, bolje rečeno, ogledo-valca stopijo ljudje - brusači, po katerih je Rezija postala znana tudi v sosednjih dolinah in v svetu, plesalci v pisanih nošah ob različnih praznikih, ljudski godci na citiro in bunkulo, maškare (maškire). Ker pa ni, da bi po teh krajih človek hodil prehitro, nam Roberto Grego na koncu prikaže še nekaj tistih lepot, za katere si je treba vzeti čas - prelestno gorsko cvetje, nenevadne kriven-časte štore, lesne gobe, ivje v borovih vejicah. Tako se skozi vse fotografsko gradivo lepo prepletajo zgodovina, narava in ljudje, trije temeljni kamni, ki so dali Reziji tisto, kar danes je. Dragocen biser z bogato zgodovino, iz katere lahko črpamo vsi. Knjiga je resnično veliko delo, posebej je pomembno, da je obširen tudi pisni del, kar ni 9 PLANINSKIVeStnik 2 / 2002 navada pri podobnih delih. Bi pa v opisnem delu vsekakor prišel prav še pregledni zemljevid. Pri nekaterih izrazih, ki jih uporablja Roberto Dapit, ponekod pogrešamo še nekaj dodatne razlage. Posebej bralcem, ki o Reziji berejo prvič in jim je rezijanščina nekaj povsem novega, se bodo verjetno porajala dodatna vprašanja. Kakovost PotograPskega dela je na visoki ravni, tudi reprodukcije, razen drobnih izjem, so zavidljive. Nenazadnje je tudi urejenost PotograPskega gradiva logična in bralca privede preko naravnih in arhitekturnih lepot Rezije do Rezijanov in njihovih navad. Tako kot se bo planinski popotnik razveselil kakšne samotne duše v dolini na »oni strani gora«, ki mu bo pokazala, kje teče »Ta visoka rosojanska«, planinska pot, ki dolino obkroži po gorskih slemenih in pobočjih. Milan Grego, Roberto Dapit in prevajalka Živa Gruden so z imenitno knjigo Rezija iztrgali pozabi del ozemlja, ki ga mnogi ljubitelji gora morda prvič uzrejo prav s Kanina, rezijanske hišne gore. Marjan Bradeško Dvajset let pozneje Dvajset let pozneje: 1981-2001: 20 let zakona o Triglavskem narodnem parku: zbornik. Uredila Janez Bizjak in Martin Šolar. Bled: Javni zavod Triglavski narodni park, 2001. Konec lanskega leta, v katerem smo praznovali 20-letnico Triglavskega narodnega parka (TNP), je uprava parka postregla še z zbornikom, posvečenim tej okrogli obletnici. V iip, Uh "J-' "IrtKMhl "A'.' Dwjtui ur rov Nin 1W1 1WI njem so zbrani prispevki predsednikov sveta TNP, častnih govornikov na proslavi, predvsem pa številnih domačih in tujih strokovnjakov, ki so s svojim delom in prizadevanji pripomogli k nastanku parka. V zbornik nas povedeta slavnostna govora na proslavi marca 2001 v Zgornji Radovni, prvi ministra mag. Janeza Kopača, drugi pa predsednika sveta TNP, Tomaža Banovca. Spomine na predsedovanje svetu konec 80. let je predstavil proP. dr. Matjaž Kmecl. O strokovnem delu pri nastajanju parka, pa tudi pogledih na nadaljnji razvoj so spregovorili proP. dr. Boštjan Anko, dr. Hans Bibelriether, Marjan Debelak, proP. dr. Matjaž Jeršič, dr. Avguštin Lah in proP. dr. Tone Wraber. O bolj operativnih plateh parka v zadnjih dveh desetletjih sta pisala prejšnja direktorica Marija Zupančič-Vičar in zdajšnji direktor Janez Bizjak. Kroniko nastajanja parka v Julijskih Alpah je podal Martin Šolar iz uprave parka, ponatisnjen pa je tudi članek o zgodovini prizadevanj za ustanovitev parka žal že pokojne dr. Angele Piskernik. Evropske dimenzije sta v poročilu Komisije za narodne parke in zavarovana območja pri UICN nakazala dr. Adrian Phillips in že omenjeni dr. Bibelriether. Igor Maher Mladina je dejavna Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije v letu 2000, Ljubljana, november 2001. Sodeč po knjižici, ki se je nekoč imenovala Razpis akcij, je mladina v okviru mladinske komisije pri Planinski zvezi Slovenije (MK PZS) izjemno dejavna. Kar 92 strani gradiva, vključno s prijavnicami za razne tečaje, izpopolnjevanja, izlete, tabore in druge prijetne dejavnosti v gorah celovito zaokroži podobo »planinske mladine«. Knjižica, uredil jo je Bojan Rotovnik, tehnično pa Emil Pevec, je pestro oblikovana, popestrijo jo zanimive ilustracije, ponekod nekoliko bolj sproščen jezik, lepo dopolnilo so tudi propagandni vložki, na katerih mladino v goste vabijo nekateri planinski 10