1. štev.
Januvar. — 1883.
Letnik VI.
nr
l L
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr. Vre&ništvo in opravništvo sta na mestnem trgu št. 10.
Gloria in excelsis Deo.
jjloria je oni krasni slavospev odrešenja, ki je deloma donel iz ust ne->beških trum, deloma pa prišel iz srca sv. cerkve. Začeli so ga bili angelji na betlehemskih planjavah na sv. večer o polnoči; cerkev pa ga je nadaljevala in dovršila. Ko je bil Bog zemlji temelj postavil, pravi sv. pismo, takrat so se zvezde radovale ter angelji veselili (Job 38.): to radovanje in veselje je utihnilo, odkar je človek grešil in je zemlja obložena s prokletstvom. Ko pa se je bil Izveličar prikazal, smeli so angelji zopet veseliti se in med hrepeneči v revščino zakopani svet zadonela je njihova vesela pesen: Gloria in excelsis. V njej nahajalo se je vse, česar je zemlja potrebovala in po čemer je hrepenela: Bogu slava — ljudem mir. „ Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje", pojemo tudi mi pri sv. maši z angeljskim zborom. Kajti tu na altarji se v resnici spolnuje to nebeško voščilo, ta vesela novica angeljev. Tu se daje Bogu čast, ki mu gre, ker se večna beseda ponižuje in daruje v hvalo in češčenje božjega veličastva. Tu se deli mir ljudem: kajti tu nam Jezus pridobiva se svojo daritvijo milost, mir in spravo. Potem ko je bil se svojo smrtjo na križi ono steno podrl, katera je nas od Boga ločila in rod človeški sam razdvojila, postal je On sam „naš mir" (Ef. 2, 14.). Sv. maša, v katerej „se vrši naše odrešenje", je prava, krasna spravna daritev, ki nam deli in vtrjuje oni mir, kateri v sebi hrani vse učinke našega odrešenja in presega vse človeške misli: mir v srci z Bogom, mir ljudi med saboj, mir za čas in večnost. Prekrasne začetne besede iz angeljskih ust so thema vsi „gloriji": ona je vzvišena, častilna, hvalna in prosilna pesen, ki v vsili delih meri na to, da daje Bogu čast in slavo, ljudem pa pridobiva milost in mir. Ves prvi in zadnji del glorije ni nič druzega kakor opis besed: Slava Bogu na višavah. „ Hvalimo Te, slavimo Te, molimo Te, poveličujemo Te, zahvaljujemo se Ti zavoljo Tvoje velike slave".
To je jedro krasne molitve, v kateri cerkev pri sv. maši dolžnost poveličevanja božjega toliko lepo spolnuje. Naravno je toraj, da se glorija le tadaj moli in poje, kadar praznik ali skrivnost dneva veselo slavljenje povzročuje. Kadar pa pokora ali žalost vlada, v adventu, postu, pri mašah za ranjke, ne moremo prepevati vesele glorije. Opuščamo jo ob tacih dnevih, ker smo vsled greha prvih starišev od vdeležbe pri angeljskih hvalnih pesnih izključeni
ter v tem revnem življenji ob babilonskih rekah sedimo in jokamo spominjajoč se onega Siona, v katerem se Bogu hvalile pesni prepevajo.
Kakor po svoji vsebini, tako je „Gloria" tudi po svoji starosti jako častitljiva in sveta. Brez dvojbe so se angeljske besede: „Gloria in excelsis Deo et in terra pax hominibus bonae voluntatis" že od začetka pri daritvi sv. maše rabile; že papež Telesfor (f 138) je zaukazal, da so jih v ponočni maši božičnega praznika prepevali, in v 3. stoletji bila je glorija že v današnji obliki navadna. V tako zvanih „Constitutiones apostolicae" ter v nekem spisu, ki se pripisuje sv. Atanaziju priporoča se vernikom kot cerkvena jutranja molitev. Papež Simmah (f 514) je zapovedal, da se mora peti ob nedeljah in obletnicah mučencev. Papež Gregorij Veliki je določil, da škofje morajo „Gloria" peti ob nedeljah in praznikih, mašniki pa samo o veliki noči. Od 11. stoletja dalje nastala je današnja navada. — Imamo li kaj, kar bi se smelo meriti s to po svoji vsebini in starosti toliko častitljivo in sveto molitvijo ? Ali kako se more to opravičiti, da se mestu „angeljske", po njenem viru, po njenej vsebini in starosti skozi in skozi sveti pesni postavlja kaka človeška krparija, katera se z „Gloria" v nikakoršnem obziru primerjati ne sme??
Gloria in excelsis Deo! mašnik pri altarji zapoje, zbor pa v imenu vernikov pesen nadaljuje. Mašnik je, rekel bi, angelj Gospodov, ki oznanuje veselo novico; in ravno altar je kraj, kjer se Bogu čast daje in ljudem mir deli. Oni pa, katerim velja vesela novica, v svetem navdušenji dalje pojo, kakor so trume nebeških duhov Boga hvaleč prepevale veselo poročilo angelja.
Prav za prav je „Gloria" pesen z odpevanjem. V gregorijanskem koralu dva zbora razne stavke drug drugemu odpevata. Dovoljeno je tudi, vsak drugi stavek z orglanjem nadomestovati, ako med tem eden ali dva pevca besede razločno izgovarjata ali recitujeta. Vendar pa nikdar ni pri-puščeno, besede iz glorije samovoljno izpuščati in krajšati. Spodobi se, da jo zbor vso poje, kakor jo mora mašnik vso moliti. Pri nekaterih besedah: adoramus Te, gratias agimus Tibi, suscipe deprecationem no-stram, Jesu Christe, je mašniku zapovedano, da se z glavo priklone in tako svoje notranje češčenje, hvalo in ponižnost, ki je te besede pomenijo, po zunanjem razodene. Pri zadnjih besedah glorije se mašnik prekriža in tako očitno spozna presveto Trojico, katera se v konečnih besedah poveličuje.
In kako naj se vdeležimo te angeljske hvalne pesni?
Moliti jo moramo z angeljsko pobožnostjo in nebeškim mišljenjem. Srce in usta naj bodo združena s zbori angeljev, ki se ne utrudijo Bogu vedno hvalo prepevati in razširjati njegovo češčenje.
Pri betlehemskih jaslicah učili so nas angelji te pesni, s katero naj bi Boga hvalili, ker je nas iz praha vzdignil in izvolil, da bi ga tudi mi ž njimi častili na vekov veke. „Kadar moliš ali poješ glorijo, čudi se, da sme grešnik v tuji deželi prepevati hvalno pesen angeljev. Vnemaj v sebi iskrice češčenja, hvale, vere, upanja in ljubezni, kakor jih zahteva pomen besed. Besede pa: „Tu solus sanctus" i. t. d. izgovarjaj s povekšanim afektom ljubezni do Jezusa in hrepeni, da bi ga vsi ljudje ljubili, častili in poveličevali". (Kard. Bona.) Kako lepa je bila pač navada prejšnjih stoletij, ko je bila „angeljska hvalna pesen" v tolikem čisli, da so jo rabili za jutranjo molitev;
dandanes jo pa ljudstvo skoraj le samo po imenu pozna! To so bili časi, v kojih je bila vera srčna skrb vernikov in so se za cerkvene reči in molitve tolikanj zanimali, da so si je spominu dobro vtiskali in radi rabili. Kako vse drugač je to naše dni, ko se vkljub mnogemu podučevanju v šoli in cerkvi za potrebne cerkvene molitve komaj ve, da so! Naj bi se to zopet zboljšalo, da bi vsaj vsakdanje cerkvene molitve občno blago postale in da bi bili verniki v stanu, očitnim cerkv. molitvam in pesnim pri slovesni sv. maši z razumevanjem ter se srčno ljubeznijo in pobožnostjo slediti! Kakor doni angeljev pozdrav: „Ave Maria" neprestano skozi vse rodove — „zakaj glej, odsihmal me bodo blagrovali vsi narodi" — tako naj ne utihne angeljska pesen „Gloria in excelsis Deo", ki je nam naznanila veselo novico odrešenja, temuč skoz vse veke naj se razlega v srcih in ustih vsih vernih, dokler ne najde konečne izpolnitve v večni hvalni pesni!
Slavni apostol in varuh rimskega mesta — sv. Filip Neri — je bral še dan svoje smrti (praznik sv. Rešnjega Telesa dne 26. majnika 1. 1595) tiho sv. mašo. Pri gloriji pa se je kar zamaknil in začel je peti: poln pobožnosti in srčnega veselja pel je z donečim glasom angeljsko pesen od konca do kraja, kakor da bi se bil že ločil od revne zemlje in bi nad njo plaval med zbori nebeških duhov. O da bi bilo tudi naše petje, naše delovanje za sveto glasbo in naša smrt krasen „Gloria in excelsis Deo!" — to želi k novemu letu „Cerkveni Glasbenik" svojim bralcem in sebi.
Navod za podučevanje v petji po Pariš - Galin - Cheve - ovi metodi (se številikami).
(Sostavil Greg. Jakelj.)
Sploh veljavno pravilo je: Vsak šolski poduk naj meri na to, da učencu koristi za življenje; toraj mora tako vravnan biti, da se učenec lahko v njem še dalje izobrazuje po dokončanem šolskem obiskovanji, da se spne prej ali slej do samostojnosti v predmetih mu predavanih. Kakor drugi, tako mora tudi pevski predmet na ta način vravnan biti, ako hočemo, da bo imel kaj koristi od njega v življenji. Toda vsak nepristranski pevoučitelj mora priznati, da dosedanji pevski nauk v ljudskih šolah ni dosegal tega namena. Večidel obstaja le vtem, da se otroci navadijo po posluhu peti nekatere pesmi za šolo, dom in cerkev, ki jih pa v poznejših letih deloma kot otročje opuste, deloma pozabijo, z drugimi nadomestiti pa si jih ne morejo, ker v tem predmetu samostojnosti nimajo, kakor n. pr. v čitanji, ki jih zmožne stori citati poljubne knjige. Po mnogih brezvspešnih poskušnjah z navadnim pevoukom po notah prepričal sem se, da skraja omenjeni smoter pevouka vtegnil bi se v ljudskih šolah doseči le po Cheve-ovi številikni metodi. Dveletna skušnja me v tem prepričanji popolnoma potrjuje. Dosegel sem namreč že z enoletnim podukom kaj vesele vspehe celo pri najmlajših (6 — Tletnih) učencih novincih, še bolje seveda pri nadarjenih starejših, tako da so bili odličniši v 5 — 6 mesečnej dobi z navadnim skromnim šolskim na teden dvepopolurnim podukom zmožni pesmice v obsegu 1 kvinte samo-
stojiio se naučiti brez ali le z majhnimi napakami, kar so pa tudi manj zmožni lahko dosegli z nekoliko pomočjo. Z obilnišim podukom in s zmož-nejšimi učenci seveda bi se ta vspeh dosegel veliko poprej. Ker se po tej metodi naj gotovejše, najlaglje in najpred, tedaj najcenejše pride do pevskega smotra, to je: do samostojnosti v petji, je ono tudi najboljša in najbolj priporočevanja vredna, ne samo pri otrocih, teinuč tudi pri odraščenih; kajti prehod iz številiknega na notni sistem (ako se hoče na vsak način po notah peti) je Iehak in razviden iz pridevka v Fr. Stahl-ovi „Singschule". Ta metoda je močno razširjena po Francoskem, Nemškem, Angleškem itd. in se čedalje bolj razširjuje. Najveljavnejše muzikalne auktoritete se o njej pohvalno izjavljajo; med drugimi piše slavno znani dr. Witt: „den Ziffern - Stimmheften gehore die Zukunft" in jo še drugače priporoča, kakor je brati v njegovih „Flieg. Blatter" letnik 1876, str. 2, in 1. 1878. št. 2., str. 19.-21.
Da bi se toraj s pomočjo te metode, ki je prevojena iz Francoskega že v nemški, angleški, hollandski, ruski in danski jezik, pevouk pri našej mladini vspešnejše predaval, sprosil sem si od g. Stalila, autorisiranega prevoditelja v nemški jezik, in z njegovim posredovanjem od sedanjega lastnika te metode, Amand-a Cheve-a v Parizu, dovoljenje, da jo smem prevoditi tudi v slovenski jezik ter podati gg. pevovodjem v porabo. V sledečem jim podam kratek navod, kako naj po tej metodi podučujejo, poslužejoč se za učilni pripomoček Fr. Stahl-ove „Singschule", I. Theil, I. Heft ali njegove „Singschule fiir kleine Kinder" poleg moje po Stahl-ovi „Singsch. f. ki. K." z nekaterimi spremembami posnete zbirke lahkih pesmic, nahajoče se v tisku pri g. Milicu, ki se učencem po dovršenih melodičnih vajah v obsegu peteroreda (prvih 5 tonov durškale) t. j. po št. 8 v „Singschule" in po celoclobnih taktičnih vajah učencem prisvojenih lahko da v roke kot učilo, da se s pisanjem pesmic na tablo in prepisovanjem preveč časa ne pogubi; ali če razmere tega ne dopuščajo, za domačo porabo priporoča. Če se ta I. stopinja pesmične zbirke, namenjene za I. razred ljudskih šol (ako jo namreč pripuščajo šolske oblasti, sicer pa za privatno rabo v I. kurzu pevouka), blagovoljno sprejme, vtegnejo jej slediti še dalje 3 stopinje za druge razrede, oziroma kurze, da se v dobi šolskega obiskovanja more dovršiti ves pevouk po Cheve-ovej zistemi s prehodom v notno zistemo vred, vsled česar zamorejo učenci v petji doseči popolno samostojnost in precejšnjo izurjenost. Pevovodje in organisti ne bodo potem v zadregi s pevci dobro vajenimi, s katerimi ne bo skoraj nič truda pri vajah, in tako se vtegne tudi spolniti ukaz našega visoko-častitega knezoškofijstva, prijavljenega v 12. št. „Laib. Diocesanblatt" 1. 1880 pod 1. točko: „Naj se izlikujejo izurjeni pevski kori pri farnih cerkvah" ter s tim doseči toliko potrebna reforma cerkvenega ljudskega in liturgičnega petja.	--(Dalje prih.)
Evropejski kongres za liturgično petje v Arezzi od II. do 15. septembra p. I.
(Dalje.)
Abbe Couturier predlaga kongresu spomenico o organizaciji pod-učevanja v glasbi v Langres na Francoskem; o tej spomenici naj bi se po-
ročalo. — O isti tvarini so pisali in kongresu poročali še gg. Ricci, Luigi d' Assisi, Borbazi, Pelicia di Napoli, Domergue i. dr.
Gospod Alojzij Kune, vrednik glasbeniku „Musica saera" v Toulouse je stavil nekoliko dotičnih predlogov, katerih konečni je ta, naj bi se prepustil poduk koralnega petja benediktincem, ki so prvi strokovnjaki; „cantus planus" mora pri liturgiji zvonec nositi.
G. M. J. A. Lan s, vrednik nizozemskemu „St. Gregorius-Bladu" enako predlaga, naj bi bil „cantus planus" bistven del liturgije, od katere se ne da nikakor ločiti.
Abbe Perriot svetuje, naj bi se ne delalo prenaglo, marveč polagoma čedalje več tirjalo; prehod od sedanjih okoliščin do zaželjenega smotra naj bi bil počasen. Ne bilo bi mogoče ondi, kjer se koral počasi poje, koj živahni halleluja prepevati, ker bi njegova dolgost počasne pevce preveč spehala. Da le dospemo do hitrejšega tempo, potem bode tudi mogoče take pesni predavati. Za zdaj je treba, da se korala znanstveno in praktično učimo; treba, da pridemo do pravega vira njegove tradicije.
Nadmašnik g. B o u s q u e t iz Montpellier-a predlaga, naj bi se obračali tudi na učitelje voronauka, in ti naj bi učili „cantus planus". Enako naj bi na ženskih Iicejih učiteljice v tem petji podučevale.
Gospod predsednik Amelli konča sejo z navdušenim govorom, v katerem povdarja splošno željo, da bi se „cantus planus" temeljito preiskoval in študiral ter da bi se v to svrho dobila pripravna sredstva.
Tretji dan zborovanja, t. j. dne 13. septembra, bila je votivna maša „in hon. s. Ambrosii". Maševal je č. g. Dom Pothier.
Peli so jo v koru za altarjem po Ratisbonski izdaji gg. Fr. Ks. H a b e r 1, P. Utto Kornmuller (bavarska Nemca), kanonik Donelly (Irec), profesor Lan s (Holandec) in J. Gnjezda, vrednik „Cerkv. Glasbenik-a" (Slovenec) — toraj le petorica, ki so jo kongresisti šaljivo imenovali »mednarodni zbor"; in to po pravici, ker je pet pevcev zastopalo štiri narodnosti. Petje je bilo prav dobro, kar so celo Haberl-ovi nasprotniki, Francozje, pripoznavali.
V seji po maši prebral se je telegram kapelnika trevirskega, g. Hermes-dorf-a, s katerim je pozdravljal kongres. Kmalu potem je dospel od sv. očeta blagoslov, ki ga je bil zbor prosil.
Predmet današnjega zborovanja je bil: prvotna oblika in poznejša sprememba liturgičnega petja, vrhunec njegovega razvoja in njegovo pravo izročilo v rokopisih; dalje: skrb svete cerkve za poduk in edinost liturg. petja, vzroki spremembe, in na zadnje: je li mogoče, dobro in potrebno, da se koral glede na sedanje resnične tirjatve glasbene liturgike popravi. Ta velika naloga, se ve da, se nikakor ni mogla dognati, akoravno se je obdelovala v treh oddelkih.
Dom Pothier je povdarjal, daje bilo prvotno cerkv. petje od Hebrejcev v cerkev vzprejeto, da je bila psalmodija glavni del liturgije in da je bil naglas bistveni princip liturgičnega petja.
Predsednik Amelli omenja, da se je že po določbah najstarejših cerkvenih zborov, n. pr. laodicejskega, kartaginskega tje do tridentinskega za tradicijo skrbelo in predloži zboru neko delo, ki šteje 50 določeb zborov
o tej reči. Sme se, pravi, dandanes z gotovostjo reči, da je bila v nekaterih časih edinost gotova, v drugih pa so je iskali. V novejšem času je kongre-gacija za svete obrede neko izdajo liturgičnega petja priporočila, a ne velevala, da se vpelje; ona ni rekla, da je ta edina znanstvena izdaja, katera sme za-se zahtevati pravotnosti, in zato ima kongres nalogo, da izreče, v čem da obstoji prava in resnična tradicija gregorijanskega petja. (Dalje prih.)
Dopisi.
— Iz Rima, meseca decembra 1882. — čas mojega odpusta je potekel; poslovil sem se od svoje domovine, drage mi Polske, od ljubih starišev, bratov in sester — menda za vselej. Zdaj sedim zopet v svoji celici sredi večnega Rima ter se spominjam lepih a kratkih dni, ki sem je preživel z Vami v Arezzi; spominjam se tudi radostno najinega potovanja iz Arezze do Trbiža, kjer sem Vam pri slovesu obljubil, po svojem povratu v Rim od todi kaj pisati. Prosim Vas, sprejmite za dobro naslednje malenkosti o reči, ki naju enako zanima — o napredku cerkv. glasbe v Italiji. V obče smem reči, da bode imel areški kongres za Italijo dobre nasledke; že se kažejo. V dokaz temu naj Vam služi nenavadno lepa svečanost dne 22. nov., ko se je obhajal praznik varuhinje svete glasbe, sv. Cecilije, v rimskih katakombah. Tu, kjer je počivalo truplo velike svetnice do 1. 820, je bil pravi kraj, da so se zbrali njeni častilci in prijatelji svete umetnije skazovat ji svoje češčenje. Kripta in bližnji prostori bili so krasno razsvitljeni in okinčani z dragocenimi preprogami in venci. Postavljeni so bili štirje altarji, in pri mašah, ki so se brale vse jutro, bilo je navzočih veliko število Rimljanov in tujcev. Ob devetih služila se je slovesna sv. maša, pri kateri so peli gojenci gregorijanske šole dvoglasno se spremljevanjem harmonija. Poslušati teh deških glasov, ki so doneli tako ljubko in čisto, in izgovarjali tekst tako razločno, zraven pa še priprosta in sladka glasba, zagotovim Vas: mislil in čutil sem se v one čase nazaj, ko brezbožni trinogi kvistijanom niso privoščili druzega prostora za obhajanje svetih skrivnosti, kakor te ozke podzemske votline. Po maši šli smo v procesiji himne prepevaje po glavnih galerijah te katakombe in se povrnili na beli dan po stopnicah, katere je bil napravil sv. papež Damaz. Slovesnost pa se je končala v stari in mali baziliki sv. Damaza.
Da se sv. oče Leon XIII. jako zanimajo za povzdigo propadle italijanske cerkvene glasbe, je Vam znano; in prav od Njih pričakujemo, da bodo revici pomagali zopet na noge. Pa tudi italijanski škofje so se jeli gibati. Naj tu omenim le vis. čast. nadškofa napolskega, Viljema Sanfelice, ki je bil meseca junija 1. 1882. sklical sinodo v Napol, kjer se je postavil med drugim tudi za zboljšanje cerkv. glasbe prevažen dekret, ki se tako glasi:
1. Volumus ut concentus musici in Domo Dei „qu£e Domus orationis est" non sint nisi časti, graves, pii nec nimis prolixi. Nihil proinde profanum aut molle, nihil martiale aut scenicum redoleant, nihilque prorsus contineant quod non ad pietatem fovendam, sed potius ad animum a Deo avertendum tendat. Sint prasterea ita distineti atque ita verbis ac sensibus per verba expressis accomodati, ut nec verba sono et cantu opprimantur et pius eorum sensus ab audientibus percipiatur. Nunquam personse diversi sexus simul concentus musicos peragant. Immo suspensionem a celebratione Missse ipso facto incurrant Parochi, aliive Ecclesiis prsefecti, quocumque nomine nuneupentur, qui mulieribus permittunt ut Missas solemnes aliasque saeras Functiones cantu prosequantur. Id licitum sit tantum Monialibus aliisque foeminis in communitate degentibus: at locus in quo canunt, sit clathris aut veliš ita circumdatus ut canentes conspici nequeant, earumque voces, quantum fieri potest, nunquam sint singulares. Volumus denique et prtecipimus ut instrumenta musica, quae in Ecclesiis adhibere veneranda antiquitas minime consuevit, prfesertim cymbalum nova; constructionis, vulgo Pianoforte, ab Ecclesiis nostrse Archidicecesis omnino excludantur. Quse omnia ut executioni demandentur, nonnullos viros, tum ecclesiasticos, tum laicos
inusicse peritissimos constituimus qui, intra duorum annorum spatiuni a promulgatione hujus Synodi, compositiones musicas sive veteres sive liovas diligenter examinent; easque tanturn adprobent pro Nostris Ecclesiis, quse menti hujus Decreti respondeant. Unde omnibus Parochis atque Ecclesiarum Rectoribus ruaudamus et prsecipimus, sub gravi, ut post duos annos nullam aliam musicam in suis Ecclesiis admittant, quse a prsedictis viris, collato consilio, adprobata non fuerit.
2. In Missis autem solemnibus extra chorum orania, quse in choro Schola canere solet, a cantoribus canantur, nempe Introitus, Kyrie, Hymuus Angelicus, Graduale vel quidquid ei substituitur, Čredo, Sanetus, Agnus Dei, Communio, castera hujusmodi. Itera in Vesperis solemnibus eitra chorum canantur omnes Antiphonas, Psalmi, Hymnus et Canticum-Magnificat.
Na podlagi tega dekreta pa je izdal vis. čast. gosp. nadškof dne 3. sept. 1882 še poseben ukaz (16 členov), po katerim se je ustanovila posebna komisija sv. Cecilije za reformo cerkvene glasbe in ki velja za vso napolsko provincijo. Komisija šteje 24 udov; njena prva naloga je, da sestavi zapisnik onih skladeb starih in novejših mojstrov, ki so dostojne za službo božjo in razen katerih se nobena druga ne bode smela v cerkvi rabiti. — Prav tako! Vivant sequentes!
—	Iz Šent-Vlda nad Ljubljano, 26. dec. 1882. — Kakor že zdaj več let zaporedoma, tako tudi letos konec leta z veseljem in lahkim srcem poročam „Cerkvenemu Glasbeniku", da tudi to leto ni minula nobena peta ali velika sv. maša v naši farni cerkvi, brez dostojnega liturgičnega petja na koru. Kar liturgični tekst zadeva, nismo ga okrajšali nikoli niti za en sam zlog, in vender se zato ni cerkev podrla, in nikoli ni bila cerkev zavoljo liturgičnega petja prazna, ampak vselej, kakor navadno, napolnjena, in včasih tudi zlo natlačena. To pa za to opomnim, ker so nam v začetku cecilijanstva nekateri prerokovali, da bodo cerkve prazne pri slovesnih sv. mašah, ako se vpelje ta — „dolgočasna muzika".
Nove latinske maše se v preteklem letu nismo nobene naučili, ker je od teh, kar jih do zdaj pojemo, komaj parkrat vsaka na vrsto prišla. Obrnili smo pa v odškodovanje, večo pozornost na navadne nedeljske sv. maše, ki niso (pri nas) pete. Naučili smo se več skladb od domačih umetnikov, iz prilog „Cerkv. Glasbenika" in iz raznih druzih zbirk. Tudi nekaterim latinskim motetom podstavili smo slovenske tekste, katere smo nekaterikrat za spreminjavo pri tihih mašah peli; kajti, vedno le pesmice v kiticah peti, je tudi dolgočasno.
No, da pa ne bode kdo rekel, Sentvidčan vedno sam sebe hvali, naj jo pa malo zasuknem. Imel sem namreč med letom priliko slišati tudi petje drugej, v naši okolici. Imenujem le dva kraja, iz katerih še ni bilo tirati v „Cerkv. Glasbeniku" nobenega poročila, in vender v obeh krajih gojijo že davno prav lepo in vbrano, pravo cerkveno petje. Ta dva kraja sta: „Dobrova" v ljubljanski in „ Vodice" v kamniški dekaniji. Že več let zapored imel sem priliko slišati na Dobrovi peti liturgične maše, in zlasti v poslednjem času tudi prav umetno orgljanje. In priznati moram, da ravno Dobrovsko petje vpliva prav ugodno na naše Šentvidčanje, kajti naši farmani prav zelo obiskujejo ondotno slovečo božjo pot, in ker tam slišijo liturgično petje, kakor doma, pridejo do prepričanja, da to ni samovoljna zmišlarija organistova, da mora že tako prav biti, in mir ostane med ljudstvom.
Ravno tako sem imel priliko v „ Vodicah" slišati popolno liturgično petje, brez krajšanja. Tukaj imajo posebno blagoglasne ženske glasove, katerim bi, kakor tudi Do-brovskim, privoščil le še par moških glasov, da bi imelo petje potem bolj možat in krepek značaj. Sicer pa obema koroma vsa čast!
Veseli bodimo, ker naša dobra reč vender le prodira, in še veliko hitreje, kakor se je pa s početka mislilo. Le tako naprej, nič se ne obotavljati, in ne ozirati na levo ali desno!	M. T.
Razne reči.

besedah sv. pisma za samospev in mešani zbor zložil Henr. Fid. Miiller, dekan v Kassel-u. Oratorij ima šest delov in ravno toliko živili podob: 1. Hrepenenje po Zveličarji, 2. Ave Maria, 3. Rojstvo Kristovo (njegovo oznanenje po angelji pastirjem), 4. Pastirci pri jaslicah, 5. Sv. trije kralji in 6. Božična railost. Reči smemo po svojem lastnem prepričanji in po izjavah merodajnih slušateljev, da je ta oratorij povsem pripraven, da vzbuja v navzočih pobožne božične misli in izvedeli smo, da je privabil nekaterim celo solze v oči. Bile so pa tudi te predstave v vsakem obziru izgledne: petje, ki ga je vodil in na harmoniji spremljeval preč. P. An g. Hribar, bilo je milo, pobožno-veselo, krepko in čisto, podobe lepo sestavljene, obleka krasna. Kar se petja tiče, naj razen druzih gospodov pevcev še posebej omenimo gosp. učitelja Razinger-ja, ki je se svojimi recitativi venec zaslužil. — Tacih predstav in tacega petja potrebujemo; ako bi ga ljudstvo večkrat slišalo, potem bi se njegov okus kmalu zboljšal in pristudile bi se mu tiste malovredne „Božične", ki so bolj za plesišče pripravne, kakor za cerkev.
—	Sv. oče Leon XIH. so dne 1. nov. 1882 v privatni avdijenci sprejeli kapelnika Ratisbonskega, preč. g. F. Ks. Ilaberl-a, ki se že od jeseni v Rimu mudi iu Palestrinina dela za daljni tisk pripravlja. Izročil je g. Haberl sv. očetu tri novo tiskane zvezke. Sv. oče so bili jako razveseljeni, da Haberlovo trudapolno delovanje tako vrlo napreduje in izrazili so marljivemu boritelju za pravo cerkv. glasbo najgotovejše dokaze svojega priznanja in očetovske ljubezni. — Izdaja Palestrininih del šteje dosihmal 14 zvezkov; 1. 1883. pride na svitlo 15. zvezek (maše) in 29. zvezek (5glasni madrigali). L. 1884. bosta sledila 16. in 28. zvezek; 1. 1885. 17. in 27. zvezek in tako naprej do 30. zvezka.
—	Nizozemci nameravajo na svitlo dati svojega slavnega rojaka, Orlanda Lasso „Magnum opus musicum", velikansko delo, katero bode obsegalo 510 (2—12glasnih) skladeb v 10 folio-zvezkih. Vsak zvezek bode veljal za naročnike po 10 mark, pri knjigo-tržcih po 15 mark. Kdor se hoče na nje naročiti, naj se oglasi pri: Wel Ew. Heer C h. Le Blanc, Kapelaan te Utrecht.
—	Celo amerikanski Indijanci (Čujte!) lepo napredujejo v cerkveni glasbi. Tako poroča Wittova „Musica saera", št. 12. p. 1., da je preč. g. opat Aleksij Edellirock dne 9. junija blagoslovil novo lepo cerkev, katero so benediktinci vso iz kamna sezidali Chippeva-Indijanceni na White Earth Reservation. Pri tej slovesnosti je pel zbor indijanskih otrok Singenbergerjevo mašo „in hon. s. Alojsii", katera je zelo dopadla. Po blagoslovu se sv. Rešnjim Telesom, ki ga je gosp. opat popoludne ob 4. uri imel, prišli so indijanski glavarji, da so se mu zahvalili; med njimi tudi glavar zdaj popolnem katoliškega Pempin-skega rodu, proseč cerkve.
—	Preč. kanonik g. dr. Fr. Witt je vstanovil pokroviteljsko društvo (Patronats-verein) za vzdrževanje gregorijanske šole v Rimu. Akoravuo namreč ustanova „aH' Anima" razen prostega stanovanja vsako leto kakih 6700 lir daruje, vendar pa to še ne zadostuje. Kako važna da je „Scuola gregoriana" za zboljšanje cerkvenega petja v Rimu in za ves katoliški svet, sino že večkrat povedali; treba toraj da se ta zavod ohrani, in sicer po novem pokroviteljskem društvu". Ud postane lahko vsak, kdor na leto (med mesecem januvarijem) 5 gld. gosp. Witt-u (v Landshut) samemu, ali pa blagajniku cec. društva, gosp. Karolu Pustet (v Ratisbono) pošlje. Za vse ude pokroviteljskega društva" brala se bode vsak mesec (toraj 12 na leto) na grobu sv. Cecilije ena sv. maša, gojenci pa bodo na istem sv. kraji za svoje dobrotnike skupno molili.
Dopisnica vredništva lista: Č. g. —n v T. Za ta list je bilo prepozno. Prosimo, počakajte. — G. J. P. v V. Hvala lepa za vse; bomo porabili. — G. X. Y. Z. v J. Vašega dopisa ne moremo natisniti: 1. ker je brezimen, dasitudi smo se drugod prepričali njegove resničnosti, 2. pa, ker hrani preveč bodečega trnja v sebi. Ako se na dotičnem kraji nič ne brigajo za cerkvene določbe sploh, niti za novejše razglase viš. čast. knezo-škofijstva, kaj pač more pomagati revež „Cerkv. Glasbenik", ki ga še ne berejo? Res je sicer, kakor pravite, da se nekateri še najbolj boje „v cajtengc priti": toda, kakor razmere poznamo, hasnilo bi tudi to nič ne, ker so vsi merodajni faktori negativni.
umr* Prvo številko novega letnika pošljemo vsim čč. bralcem lanskega leta. Ako bi kdo lista ne hotel več prejemati, prosimo ga, naj si pridrži naslov in kazalo lanskega letnika; ta list pa s prilogo naj blagovoli poslati nazaj. Kdor obdrži to 1. številko, zapišemo «a ined naročnike za 1. 1883.
Pridana je listu 1. štev. prilog.