FRONT-LINE
Marjan Tomšič
Zrno od frmentona Cankarjeva založba, Ljubljana 1993
Zrno od frmentona je novo Tomšičevo delo, ki govori o Istri in njenih ljudeh. Še točneje: govori o Šavrinki, o tistem tipu literarne junakinje torej, ki ga je avtor ustoličil s knjigo Šavrinke in v Čštrigčci postavil v okolje skoraj šamanistične magije. Šavrinka Tonina je tradicionalna istrska kontrabantka, ki jo povojna (gre seveda za drugo svetovno vojno) revolucionarna oblast (vsaj delno) po krivici vrže za leto dni v ječo in skoraj uniči njen arhaični samozadostni mir. Ta fabulativna razsežnost že opozarja na določen premik v Tomšičevem pisanju. Tonina je v večjem delu romana postavljena v obljudeno, za Šavrinko najbrž netipično, "urbano" okolje zapora; to je bila za pisca bržkone tvegana poteza, ki ni ostala povsem nekaznovana. Zapor v Pulju najbrž ni idealen topos za pripoved, katere vezni tekst je v knjižni slovenščini, dialogi pa skoraj brez izjeme v sočni in z izjemnim občutkom obvladovanj istrščini. Kot (urbano) govorno okolje predstavlja namreč dovolj veliko grožnjo koherenci unikatne narečne atmosfere dela. Tako na primer po eni strani zbode v oči, da govori isti (ali vsaj zelo podoben) jezik tudi Dalmatinka, po drugi strani pa prijetno dremavico, v katero nas zaziblje melos istrskega narečja, preveč vsiljivo prekine slovnično nepravilna pogovorna - čeprav "olikana" - slovenščina na primer upravnika zapora in sodnika. Dogajalno ozadje Zrna od frmentona je na ta način morda nekoliko preveč shematizirano, preveč transparentno podrejeno notranji ideji dela in preveč odmaknjeno od faktografske stvarnosti. Ob tem se sprašujemo, ali ne meri korektna opazka pisca spremne besede Tarasa Kermaunerja - "opisa zapora - zaporov, sežanskega, puljskega itn. - ne smemo brati kot bistva Zrna" - tudi na to?
Toda pustimo ugibanja in se skušajmo posvetiti temu, kar dela iz Zrna od frmentona doslej najboljšo Tomšičevo knjigo. To je seveda na prvem mestu jezik: istrsko narečje, govorica Savrink, ki je avtor ne obvladuje odlično le po dikciji, ampak tudi po specifični notranji logiki. Ta logika je na videz preprosta, toda njeno prvinskost in avtohtonost lahko posname le posebej občutljivo pero. Tomšiču to uspeva zlasti v mojstrskih dialogih, ki jih prebiramo res z užitkom in so bistvena podlaga ter največja odli-
LITERATURA
91
ka njegovega pisanja. Ob te dialoge je treba nato seveda postaviti še "vložene zgodbe", ki zajemajo iz - očitno neizčrpnega - arzenala istrske folklore, ki jo Tomšič presenetljivo dobro obvlada. Tako dobro, da ga večkrat zapelje v parataktično kopičenje teh anekdotic. Poteza, ki bi se je najbrž razveselil Levstik, saj mu je bilo pri Jurčiču najbolj všeč ravno to, kar suvereno obvladuje Marjan Tomšič. Prizora iz obeh zaporov, kjer se kaznjenke (v prvem zaporu celo skupaj s pazniki!) zberejo skupaj v idilični poslušalski krog ter složno pripovedujejo in poslušajo nenavadne štorije, v katerih vedno nastopajo nadzemske, še raje pa podzemske sile, resni komentarji teh čudnih pojavov, ki slede tem zgodbicam oziroma jih v narativnem smislu povezujejo, ter kav-zalnologična diskontinuiteta (torej paradigmatska parataktičnost) teh štorij - vse to pred nas nezadržno postavlja podobo tiste sobice v Obrščakovi gostilni, v kateri je svoje štorije "razdiral" tudi Krjavelj. To - včasih celo prekomerno - kopičenje anekdot, ki daje delu neizbrisen pečat in tisto pristno atmosfero, nas torej v prvi vrsti spominja na Jurčiča. Na neki način pa ob njem pomislimo seveda tudi na Ferija Lainščka (v svojem zadnjem intervjuju se ta ne primerja po naključju s Tomšičem). Vendar je v načinu, kako ubesedujeta pristni "ruralni" topos, med njima bistvena razlika. Če uporablja Tomšič neposredno krajevni dialekt, ki ga izjemno dobro obvlada in je morda edini od vseh slovenskih narečij, ki dopušča tako odlično literarizacijo, ravna Lainšček drugače: ne sposoja si - denimo v Namesto koga rože cveti - lokalne (ciganske) leksi-ke, ampak zgolj njeno sintakso in stavčno logiko. Kljub nekaterim sorodnostim sveta njegove proze s Tomšičevim je njegov pisateljski duktus vendarle bistveno drugačen.
Prej omenjena jurčičevska poteza bistveno zaznamuje strukturo Tomšičevega pisanja. Osnovna kontinuitetna linija se izgublja, fabula postaja včasih skoraj preveč zamegljena. Vendar to ni posledica "etnografske" fragmentarizacije, ampak nekega globljega vzgiba, ki izhaja iz "srži" piščeve "istrske" poetike. V skladu s to tudi težišče Zrna od frmentona ni v kakšni sofisticirani in skrbno izdelani fabuli, ampak gre v njem bistveno za portret. Za portret Istranke, seveda, ki je v Zrnu od frmentona dokončno mitologi-zirana. Portretna podoba Tonine, mitsko-arhaične Šavrinke, katere prvobitnost zaznamuje že njena vokacija - nenehno "kroženje" po vedno istih kontrabantskih poteh kot prispodoba za cirkularnost mitsko strukturiranega prostor-časa povsem upravičuje preprostost fabule, ki se pokaže v tej optiki le kot tisto ozadje, ki nam pomaga uzreti neuničljivo (v Kafkovem smislu: "V vsakem človeku je nekaj neuničljivega.") duhovno trdnost in nekakšno religiozno zvestobo Šavrinke v novi luči, ki pravzaprav dopolni njeno podobo. Zato sta tudi sklepna prizora z upravnikom puljske jetnišnice in s stricem - oba delujeta nekako a posteriori in celo neprijetno prekineta v resnici že sklenjeno fabulo - morda odveč. Podoba Šavrinke je namreč sklenjena že pred tem. Njen portret je v Zrnu od frmentona ravno zaradi svoje totalnosti in popolnosti radikalno približan robu, prek katerega je možen sestop le še v epopejo sveta, ki so ga bogovi zapustili. Upravičeno se lahko vprašamo, kakšno bo naslednje Tomšičevo delo.
Tomo Virk
92	LITERA TURA