Pod turškim armom.

Povest iz vojske Grkov proti Turkom.

Posloveni] F. H.

-

V Ljubljani 1S03.

Založil in prodaja Janez Giontini.

//tJfd

110 S5 3


Natisnil Ivan Pr. Lampret v Kranju.

prvo poglavje.

Če greš iz Bosne dalje skozi Albanijo,
ni še daleč, dokler ne prideš do egejskega
morja, in če tam vprašaš po grški deželi,
pokažejo ti na desno, in tam prideš med
visokimi gorami v deželico, okrog in okrog
od morja obkroženo, z griči in gorami, pa
tudi s prijaznimi dolinami, kjer raste oljika
'in vinska trta, fige, pomaranče in limone,
sploh sadovi južnih dežel. To je grška dežela.
V nekaterih krajih je lepa in rodovita, v druzih
pa so zopet grozne pečine, sivo skalovje, divje
strmine. Prebivalci te dežele so Grki, ki so
krščanske vere, pa imajo svoj posebni grški
jezik. V Trstu te ljudi dobro poznajo, ker
'majo mnogo trgovine s Trstom, zato se tudi
vedno mudi mnogo bogatih grških trgovcev
v Trstu ter imajo tam tudi svojo posebno
cerkev. Z ladjo se pride po morji iz Trsta
v grško deželo v kakih treh, štirih dneh,
če je vreme ugodno. Grška dežela je bila
nekdaj pred Kristovim rojstvom, prva med
vsemi deželami, ker tam se je začela učenost
•n vse lepe umetelnosti; ko so bili drugod

4

še povsod divji narodi, znali so Grki že pisati,
pesmi skladati, lepo peti in gosti, slikati in
podobe rezati iz kamenja; imeli so dobre
postave, šole za mladino in dobro izučene
vojake. Ko pa je divji Turek prišel v naše
dežele, prihrumel je tudi v Grecijo ali Grško
in je to deželo podjarmil, kristjanski Grki
so postali turški sužnji. Več sto let so Grki
vzdihovali pod težkim turškim jarmom, pa
si niso mogli pomagati. Druge srečnejše dežele,
ki so se Turkom ubranile, niso se domislile
Grkov in drugih kristjanov, ki so pod Turkom
toliko trpeli, samo Rus se je potezal zanje
ter bi bil Turke rad pregnal, pa mu tudi ni
bilo tako lahko mogoče, ker je bil Turek
močan, Rusa so pa še druge države zavidale,
pa jih ni bil prav varen. Vendar se je Rus
neprestano vojskoval s Turkom in mu jemal
deželo za deželo, in le z njegovo pomočjo
so se osvobodili Grki in Rumunci, Srbi in
Bolgari. Grki so se večkrat vzdignili zoper
Turka, pa njih moč je bila preslaba. Šele
v začetku tega stoletja, pred kakimi sedem¬
desetimi leti, pregnali so Turka iz dežele in od
tistega časa imajo svojega lastnega kralja, ki
biva v Atenah, tako se imenuje glavno mesto
grško. Grki pa so se že prej večkrat uprli
Turkom, in vselej so jim pomagali vrli Črno¬
gorci, pa dolgo so zastonj prelivali kri, zakaj'

bilo jih je premalo, Turek pa je bil močan in
strahovit.

Naša povest se je vršila še v prejšnjem
stoletji, tedaj pred več ko sto leti. Tudi
tačas so se Grki vzdignili zoper svoje tlači¬
telje in dali Turkom dosti opraviti, vendar
še niso dosegli svoje svobode, morali so
čakati še dolgo, ker šele drugi rod potem je
žel sadove iz krvi, prelite od grških junakov.
Strašni so bili ti boji s Turki, ali pokazali
so se takrat tudi najlepši moški značaji,
svetili so se pred svetom slavni junaki, tako
med Grki, kakor med Bolgari, Srbi in Boš¬
njaki, kateri so se žive svoje dni vojskovali
s Turki ter neprestano živeli v smrtni ne¬
varnosti. Med vsemi so se odlikovali slavni
Črnogorci, kateri se Turkom nikdar niso
podali, ampak rajše spali s puško in nožem
v rokah, nego bi se uklonili turškemu jarmu.

Bilo je proti koncu osemnajstega sto¬
letja, pred več ko sto leti, ko se je v grški
deželi začelo novo gibanje. Govorilo se je,
da bo Rus Turku vojsko napovedal in da
pride Grke rešit. Ruska cesarica Katarina
se je res pripravljala na vojsko s Turkom.
Zato je poročila Črnogorcem in Grkom, naj
se le vzdignejo in upro, ker pridejo Rusi
kmalu na pomoč. Obljubila je tudi, da pošlje
orožja in denarja. V Črnogoro ie prišel že

6

leta 1776. človek z Ruskega, kateremu so
rekali »mali Štefan". Ta je pravil ljudem,
da je ruski cesar Peter tretji, in Črnogorci
so precej za njim potegnili v vojsko zoper
Turke. Pozneje se je seveda zvedelo, da mali
Štefan ni noben cesar, vendar so nekateri
preprosti ljudje še zmerom verjeli v to, drugi
pa, ki so sicer vedeli, kako je, imeli so ga
vendar radi, ker je bil pogumen in je Črno¬
gorce v vojski dobro vodil. Rusija je vedela
za njegovo delovanje ter mu je pošiljala
pomoč v orožji in v denarjih. Rusi so obe¬
tali tudi vojnih ladij, pa ni prišlo do tega.
Tudi od drugih stranij so hrabrili vstaše.
Mesto Benetke, ki je bilo tačas še samo zase,
pošiljalo je vstašem po morji živeža.' Tako
se je tedaj vstaja začela v Črnigori in na
Grškem. »Ta mali Štefan" je Turke tako
dobro klestil in preganjal, da je bil sultan že
v skrbeh. Napel je vse moči, da bi vstajo
zadušil.

V tistem času je v grškem mestu Spirgi
ali Spiri gospodaril turški paša Mustafa. Imel
je v svoji službi več uradnikov in nekaj
stotin vojakov.

Bil je ravno čas, ko je po vsi deželi
že vrelo in ko se je bilo vsak dan bati, da
bukne vstaja. Paša je sedel ravno na svojih
blazinah sredi lepe, s preprogami pogrnjene

7

sobe. Imel je dolgo turško pipo, „ čibuk "
imenovano, v ustih in majhen fant mu je
položil goreč ogenj na tobak, da se je užgal.
Čibuk je bil obrobljen z demanti, pasova
obleka se je lesketala v zlatu. Paša je dolgo
tam sedel in kadil, ne da bi izpregovoril
besedico. Nato vstopi črnobradat Turek v
obleki turških uradnikov ter mirno postoji
pred pašo; ko mu pa paša migne, reče črniTurek:

»Tudi v Spiri, gospodar, pokazuje se
uporni duh. Na skrivnem se pripravljajo
krščanski psi, da udarijo na nas, kadar se
jim da znamenje/

„Ali imaš dokaze, Kusuf?" vpraša ga
Mustafa in ga ostro pogleda.

„Imam,“ reče uradnik, „vsak dan več
zvem od svojih ogleduhov. Že mi je znano,
kdo stoji na čelu zarote/

Povej, kdo, in Allah me kaznuj, če
ga ne pomendram kakor črva/

„ Posebno se odlikujeta med njimi dva
moža/ reče Kusuf, „ki ne smeta več dolgo
zasmehovati preroka, in ta dva sta: Miha
Remec, ki je z „malim Štefanom" v zvezi,
in pa Pano Renat, kateri oskrbuje kristjane
z orožjem/

„Pano Renat!" vzklikne Paša in izpusti
gosto meglo dima iz ust, „ta se mi je že
davno videl sumljiv. Privedi oba k meni!"

8

Okolu sedeči Turki hočejo nato vstati
in oditi.

„Saj tebe ne bo treba zraven," reče
paša nekemu mlademu Turku, ki je tudi
vstal, da bi šel s Kusufom. „Naj le drugi
polove in zvežejo naše sovražnike," nada¬
ljuje Mustafa, „ midva bova pa nekoliko
kvartala, da čas mine. Zmirom me ti pre¬
magaš v igri, bomo videli, kako bo zdaj."

„Ge ti ukažeš," odgovori nagovorjenec;
„za mene je sreča, ako smem biti pri tebi
in igrati s tabo. Vendar bi bilo morda bolje,
ko bi šel še jaz loviti kristjane. Z Renatom
sva znana, in on me ima za prijatelja nje¬
govega rodu. Meni se ne bo skrival, drugim
pa morda uide, če jih ugleda. On je zvit
lisjak in ima svoje ogleduhe. Meni pa vse
zaupa, in. jaz ga še najprej privedem sem¬
kaj."

„Zakaj pa ravno tebi toliko zaupa?"
vpraša Mustafa nekako nezaupno, „s čim
si pridobil njegovo zaupanje?"

Meni se je že davno zdel sumljiv.
Zato sem mu rekel, da držim s kristjani,
samo da bi kaj izvabil iz njega in zvedel
njegove naklepe."

„ Zakaj pa meni nisi ničesar povedal o
tem?" vpraša Mustafa nadalje.

9

„  Hotel te nisem prej vznemirjevali,
dokler nisem izvedel vsega natančno. Hotel
sem izvohati prej še vse Renatove pomagače,
potem sem ti mislil zajedno razkriti vso za¬
roto,* odgovori Kadulep.

„Ti si morda delal prav zvijačno,* reče
paša, „pa to ni prav, da meni nisi ničesar
povedal o tem."

„Ge nisem prav delal,* reče mladi Turek,
* nikar mi ne zameri tega, imel nisem sla¬
bega namena. Vedel sem, da je Renat zelo
čislan in spoštovan med tukajšnjimi Grki; če
bi ga mi nenadoma zgrabili, naredilo bi to
med ljudstvom veliko razdraženost, in tisti,
ki so krivi, izognili bi se bili nevarnosti.*
„Kaj misliš, da bi še zdaj prizanašal
tema upornikoma? To ne gre. Ti psi se
morajo uničiti in podaviti.*

„Še danes bosta čutila mojo jezo. Po¬
kličem ju pred trdo sodbo in izvabim iz njiju
imena vseh drugih sokrivcev. Brž na noge,
pojdite ponja in privedite ju sem!*

Zdaj vstane star Turek z dolgo, belo
brado in izpregovori:

»Mogočni paša spirski, kar je povedal
Kadulep, to so biseri in čisto zlato. Ne za¬
vrzi njegovega sveta! Ge zgrabiš ta dva moža,
prestrašijo se vsi njiju prijatelji in tovariši;
zbežali bodo iz mesta in šli med ustaše ter

10

tam napravili še več škode, ko zdaj, ker
rujejo in godrnjajo le na tihem. Če hočeš
poslušati svet starega moža, pošlji k njima
in ukaži, ju na tihem privesti sem. Tvoj
poslanec jima povej, da imaš ti zanju po¬
sebno opravilo, da ju hočeš kam poslati ali
kaj takega.*

„In kaj se zgodi potem? “ vpraša Mu-
stafa.

„Ti ju spraviš v kraj iz mesta, vtakneš
ju kam, da ne bosta mogla več škodovati.*

„Prišla bosta nazaj.*

Pošlji ju pa tako daleč, da se ne bosta
mogla več vrniti. “

Paša se zamisli. Nova misel mu šine v
glavo; zgubanči čelo in široko raztegne usta.

„Rodovine izdajalcev ostanejo tukaj,*
govori sam seboj. Potem se obrne do sta¬
rega Turka in mu reče: „Starost je modra,
mladost pa zvita. Starost služi z dobrimi
sveti, mladost pa z zvijačnimi načrti. Jaz
sem si stvar premislil ter se bom ravnal po
vajinem svetu. Bašij naj gre k Renatu ter
naj mu pove, da bi rad nekaj govoril ž
njim; Jušol pa poišči Remca in mu po¬
roči isto.*

Nato vstaneta dva zaspana Turka, glo¬
boko se priklonita in odideta.

11

Paša pa se obrne zopet do starca in
ga vpraša:

„ Povej mi zdaj, kaj naj storim s krist¬
janoma, kadar ju dovedejo? Kar mi boš ti
svetoval, to pa storim."

„Moj duh je čist kakor studenčnica,"
odgovori stari Turek, „ spiši dve pismi, jedno
paši v Korint, drugo paši v Navarki. Zapiši
v obe pismi, naj paša tistega, ki prinese
pismo, vrže v najhujšo ječo. Tako izgineta
Renat in Remec, in kadar bosta uničena
poglavarja vse zarote, potem bodo njiju
tukajšnji tovariši in pomagači brez glave,
brez sveta ter bodo mirovali, ker si ne bodo
vedeli pomagati. Ujeli se bodo kmalu v na¬
stavljene zanjke. “

„Tvoja beseda je dobra in pametna,"
reče paša, „boljšega sveta mi ne da nihče.
Po tvojih besedah se hočem ravnati. Kusuf
naj gre z mano, da spiše obe pismi."

Mustafa vstane in gre s Kusufom v
stransko sobo. Starec in Kadulep ostaneta
sama. Deset minut si sedita nasproti, ne
da bi izpregovorila. Naposled reče starec:
„ Povsod te hvalijo, kako dobro kvartaš. Le
redko se zgodi, da bi ti izgubil, navadno
premagaš vsakogar. Rad bi poskusil, če si
res tako spreten; pojdi, vrziva jih."

12

„Stari Ibrahim kvarta bolje nego mi
vsi,“ reče Kadulep, „ako ti je drago igrati,
z mano, štel si bom to v svojo čast; naj
dobim ali zgubim, to si bom štel v srečo,
da smem igrati s tako imenitnim možem."

Nato jameta igrati, pa starec kmalu
zapazi, da ima močnega nasprotnika pred
seboj. Kolikorkrat sta vrgla kvarle, vselej
je Ibrahim izgubil. Bil je že nejevoljen, pa
tega ni hotel pokazati.

Stari Ibrahim se je štel za modrega in
zvitega lisjaka, da mu ni para, zato ga je
bolelo, ko je tega mladeniča videl v taki sreči
in mu ni mogel do živega. „Kaj sem že res
tak neumen tepec, da me pri igri premaga,
vsak mladenič?“ vskliknil je ves nejevoljen,
,,štirih iger po vrsti še nisem nikoli iz¬
gubil! M

,,To ni moja spretnost ,* 4  reče Kadulep,
,,ampak le srečo imam, boš videl, da se
sreča kmalu obrne . 44

Zopet vržeta kvarte, starec pa gleda
Kadulepu na prste. „Ti slepariš , 44  zavpije
zdajci na mladeniča.

,,Kako se boš dal slepariti po meni , 44
reče Kadulep mirno, „saj sam praviš, da je
tvoj duh čist kakor studenčnica, kako bi
jaz tepec sleparil tebe ? 44

Morda bi se bila sprla do dobra, ali
v tem trenutku stopi paša v sobo, za njim
pa Kusuf.

Kmalu za njima pride tiste Jušol, ki ga
je bil paša poslal k Remcu.

»No, Jušol, ali si prišel sam?" vpraša
ga Mustafa začuden.

„Že pred dvema dnevoma je Remec s
,,svojo rodbino šel iz našega mesta, " odgovori
^Turek; »pravijo, da je potegnil v Črnogoro."

»Bes ga plentaj!" zakriči paša in udari
z nogo ob tla. »Kaj delajo moji uradniki?
Ali so zato plačani, da ne vidijo ničesar, in
■ da mi take reči naznanijo šele potem, kadar
je že prepozno?"

Kusuf se čuti po teh besedah zadetega
ter se kar zgane od strahu. .

Ibrahim pa je hotel pašo potolažiti, češ,
da le Renata dobimo, potem bomo že tudi
zvedeli za vse druge.

»Morda jo je tudi ta že popihal," reče
paša jezen; »če je pa tako, izgubi Kusuf
svojo službo."

Za nekaj minut pa se vrata odpro,. in
v sobo stopi Baši j, za katerim pride velik,
lep mož. Mustafi se oči zasvetjo. Prijazno
ogovori Renata:

»Ti, R.enat.,“ reče mu, »ti si dober
oodložnik in ljubiš mir in red, ti nisi jeden

14

tistih upornikov, ki godrnjajo proti naši vladi.
Vidiš, v resnih časih živimo; svoje uradnike
in vojake potrebujem vedno okoli sebe.
Imam pa neko poročilo do paše v Korintu,
in ker ne morem pogrešati nobenega svojih
ljudij, odločil sem se, da pošljem tebe s tem
pismom v Korint. Spravi se nemudoma na
pot in pozdravi mi pašo, kadar dojdeš k
njemu. Pa hiti! Še to noč ti morajo zvezde
svetiti napoti v Korint.Pridi kmalu nazaj! Tvoja
rodovina naj bo brez skrbi, čuval jo bodem. “
Lepo obličje grškega moža” se zatemni.
„Veliko čast mi izkazujete, spirski paša,“
reče počasno, „vender ne vem, ali se vam
‘ smem zahvaliti zato. Moja žena je bolna in
ne more ostati brez moje pomoči. Ako ni¬
mate pripravnega človeka, da bi vam oskrbel
ta posel, preskrbim vam koga jaz."

„Ne, ravno tebe sem izvolil za ta posel,"
reče paša; ,,ko bi zaupal to stvar drugemu,
poklical bi ga že sam. Varuj se moje jeze,
nikar se ne brani! Vzemi pismo, pojdi in
pazi, da te kdo ne zadrži na poti!“

Renat hoče še nekaj ugovarjati, Mu-
stafa pa mu namigne tako grdo, da je vsak
ugovor odveč. Grk se obrne in odide skozi
vrata, kjer ga čaka Kadulep.

„Nikar ne hodi!“ šepne mu Kadulep na
uho, tako da ga nihče ne zapazi.

17

„Ali hočeš storiti, kar ti je naročil?"
vpraša ga žena. \

„Ne,“ reče Renat; ,,že Kadulep me je
svaril, naj nikar ne hodim. Mustafa bi me
rad pokončal. On sluti, da netim upor, zato
me hoče spraviti v kraj. Dal mi je pismo
za pašo v Korintu. Pogledal bom, kaj je v
|i njem.“

„Ali ga boš odprl ?“

„Opreznost je dobra reč; morda je to
moja rešitev.“

Renat zapečati pismo. Pisano je v
! v turškem jeziku. Renat je ta jezik razumel
in bral v pismu, da je zapadel smrti in da
bi moral to svojo smrtno obsodbo sam nesti
jv Korint.

„0, ti malopridneš!“ vskliknil je in vrgel
pismo ob tla ter ga poteptal z nogami, „to
/je več, nego sem se bal. Jaz naj bi nesel
pismo v Korint, da bi me tamošnji paša
vrgel v ječo, iz katere ni rešitve; tam naj
poginem, ločen od svoje rodovine! Bodi ti
kletev in maščevanje, trinog! Mene bi rad
pokončal, pa boš sam poginil sramotno kakor
vsi trinogi!“

„Pobegnimo torej!“ zakliče Klavdija vsa
,,'srčna.

> i ,,Bog živi naš in našo domovino!“

U I ■ r •

18

„Še nocoj moramo bežati,“ reče Renat,
,,vsak izgubljeni trenutek prinese lahko veliko
nevarnosti Pojdimo proti Majni. Tam so
krepki hribovci, ki se Turkom vedno upirajo
in so ravno zdaj že začeli vojsko ž njimi.
Tam imam znance in prijatelje, tam nas
vsprejmo odprtih rok, tam najdemo zavetje,
dokler se bodo naše žilave roke še mogle
gibati . 44

„Težko se ločim od tega kraja, ki nam
je bil ljub dom toliko let , 44  reče Klavdija,
„pa, če ni drugače, udajmo se sili. Uidimo
silni roki krvoločnega Mustafe! Jaz in tvoj
otrok greva s teboj tudi v smrt." Pri tem
se ozre Klavdija na svojo sestro, ki sloni
zamišljena pri oknu.

„Ljudmila!“ pokliče jo, „ali pojdeš tudi
ti z mano? Kaj hočeš sama početi tukaj ? 44

„Kaj me vprašuješ kaj tacega," reče
Ljudmila, ter objame svojo sestro, ,,kjer si
ti in tvoj mož, tam je moj dom, tam hočem
biti tudi jaz."

,,Kaj pa, če bo treba iti v velike ne¬
varnosti ?“ vprašuje Renat.

„To me ne plaši,“ reče Ljudmila; „če
ostanem sama tu, morda me doleti še kaj
hujega. Kje bi iskala prijatelja, če vaju z p,- ;
pustim?"

19

„Ako govorimo po pravici," reče Renat,
„imaš prijatelja, in to je Kadulep. On je
sicer Turek, pa kakor sovražim Turke, tega
Turka imam vendar za poštenega, on je
boljši od vseh drugih. On na tihem sovraži
Mustafo in vse njegove ljudi, in kolikor jaz
-čutim, on bi dal zate kri in življenje."

„Beži, beži," odvrne Ljudmila in se
nasmehne, kako smem jaz, samotno dekle,
vzeti pomoči od njega?"

„No, seveda," reče Renat, „saj to je bila
sama šala; le mene se drži in moje žene,
saj si naša; kamor gremo mi, pojdeš tudi ti.
— Zdaj’ je pa dosti praznih besedij. Le hitro
pograbite najpotrebnejše reči po hiši, potem
pojdemo na potovanje, ali bolje: na beg!"

Renat gre v svojo sobo, da se oskrbi z
orožjem in kar še sploh hoče vzeti s seboj.
Ljudmila pa potrka svoji sestri na ramo in
ji reče:

„Ali nisem govorila prav, ko sem slu¬
tila nekaj hudega? Naj bi bila to naj večja
nesreča, ki nas zadene!"

Tudi Klavdija ni bila več vesela kakor
prej, ampak vsa skrbna in žalostna. Solze
ji stopijo v oči, *ko objema svojo hčerko in
jo oblači za potovanje v neznano tujino.
Vzela je s seboj nekaj najpotrebnejše obleke
in malo hrane v jerbas, da bi bili preskrb-

20

ljeni vsaj za nekaj dnij. Ljudmila ji je po¬
magala nakladati./

Kmalu je bilo vse pripravljeno za pot.
Renat osedla svoje osle (ker v grški deželi
rabijo najrajši osle za nošnjo ali vožnjo).
Tem živalim pripaše na hrbet vse tovore,
v katerih je bila shranjena potrebna hrana
. in obleka za vso družino. Potem sedejo na
osle in odjezde — kam? Po svetukjer  bi
jim zasijala zlata sloboda, kjer bi se jim
odprla gostoljubna vrata, kjer bi bili varni
jeze hudobnega paše Mustafe.

Bleda luna se je že svetila nad gorami
ter s srebrnimi žarki obsevala bližnje gore,
ko je šla družinica na dolgi pot.

Kakih sto korakov od hiše pogledata
ženski še jedenkrat nazaj na svoj ljubi dom.
Milo se jima stori pri srcu; spominjata se še
jedenkrat marsikatere srečne ure, ki sta jo
v tem kraju doživeli, v mladostni sreči. Na
tihem se utrne obema gorka solza iz očesa
— toda ni bilo časa, ne primerno, da bi
glasno razodevali svojo žalost. —Renat ukaže,
da je treba urno in pogumno dirjati naprej
in ne misliti na nič druzega — bati se je
bilo turških ogleduhov!

Da bi le že prišli v hribe, potem se ni j]
več toliko bati! Šli so skozi gozd samih tj
u oljik in prišli do obrežja reke Alfeja. j

21

Tiho, tesnega srca in žalostne duše so
hiteli potniki dalje. Pot se je začel obračati
v hrib pod skalovjem, med divjimi, strmimi
gorami. Zveste živali, vajene kraja, stopale
so varno po kameniti stezi, po kateri bi si
človek ponoči ne upal hoditi, zakaj pod njimi
so v gosto temino zakriti zijali grozni prepadi.

Tako so potovali pet dolgih ur, in že
se je danilo nad gorami daljnega izhoda.
Divji Alfej, gorska reka, skakal je črez pečine
in metal v zrak belo peno. Steza jih privede
do vode, in treba jo je prekoračiti. Ali voda
je že toliko globoka in močna, da je ni
mogoče povsod prebresti; samo v nekaterih
krajih je plitvejša, kjer teče bolj na široko.
Renat reče svojima ljubima: „Zdaj pojdita
nekoliko bolj vkreber, na varen kraj, da si
odpočijeta. Tačas jaz reko pregledam, kje
bi se dalo priti čeznjo.“

Šli so torej v hrib, v varno zavetje;
bila je majhna ravninica med skalovjem,
kjer so se vstavili in sedli na tla. Vzeli so
iz torb kruha, vina in sadja ter se nekoliko
okrepčali.

Zajuterk še ni popolnoma povžit, kar
se začuje v daljavi neko tožno petje. Renat
stopi na skalo in vidi onkraj vode tolpo
ciganov. Bilo jih je petnajst, moških, žensk
in otrok. Najbliže pri vodi je stala star^

22

ciganka, suha, razmršenih las, v raztrgano
obleko zavita, s črnim pasom opasana.

Ciganski moški so stali doli pri vodi iu
gledali, kje bi se dalo priti čeznjo, stara
ciganka pa se je iznad skale ozirala, ali ne
bi kje pretila nevarnost. Zdajci zapazi Re¬
nata in njega družino. Zakaj tudi Renatove
ženski sta bili iz radovednosti stopili na
skalo, da si ogledata kraj; ko pa zapazita
staro ciganko, poskrijeta se takoj zopet v
skrito ravninico.

V tem času pa so cigani našli brod.
Začeli so takoj bresti skozi valove. Kmalu
so bili na nasprotnem bregu. Gotovo so bili
namenjeni v Spiro. Morali so iti po tistem
potu, po katerem so prišli Renat in njegovi
ljudje. Stara ciganka jim je vendar pokazala
še drugo stezo, po kateri so udarili, da bi
naposled prišli na cesto, po kateri se pride
v Spiro.

„Ako bi šli zraven vode,* reče poglavar
ciganov, »prišli bi za jedno uro prej na
cesto. *

»Seveda,* zavrne ga ciganka, »pa po¬
tem bi morali mimo onih potnikov, ki smo
jih videli čez vodo, in povedati bi jim morali,
v kaki nevarnosti so; pa naj poginejo ti
gosposki obrazi, saj se tudi nam ne godi
l  nič dobrega na svetu! — Bes me udari, če

23

ne kaže vse na nesrečo v tej deželi, še
skalovje je tako rdeče, kakor bi bilo krvavo!
Žalostno je tukaj, vendar nisem imela miru,
dokler nisem zopet prišla v ta kraj — res,
ciganska usoda je, potovati po svetu, po
dobrih in slabih krajih, dokler nam trudna
noga ne otrpne! hitite naprej, vi polži, kaj
se ogledujete? Naprej, po tujem, nemilem
svetu, naprej!"

Ko je stara ciganka tako govorila sama
s seboj, prikazal se je velik orel nad njimi
v oblakih. Cigan, ki je imel puško, nameril
je in ga ustrelil. Orel pade zadet v globo¬
čino. Od zdolaj iz nizke otline poleg reke
se začuje divja kletev.

„Kaj si pa naredil, mulec?“ vpraša
starka tistega cigana, ki je ustrelil orla. po¬
glavar naj ti puško vzame, če je ne znaš
rabiti o pravem času. Poglej, tam doli jaha
imeniten gospod, in prav zdi se mi, da je
perje in kri ustreljenega orla priletelo nanj
in ga onesnažilo, zato je bil tako hud, da
je zaklel. “

Po stezi pri vodi je namreč jahal paša
Mustafa iz Spire s svojimi vojaki, ki so bili
vsi na konjih. Ustreljeni orel je padel ravno
na pašo in ga poškropil s krvjo.

Kaj se ta zanikerna sodrga zopet klati
po naši deželi ?“ zavpije paša jezen, ko ugleda

24

cigane. „Ali hočete, da vas vse ukažem obe¬
siti na drevesa?”

„Le počasi, gospod, “ odgovori mu stara
ciganka Pomela, „nas pustite pri miru in
lovite druge, ki so bolj vredni kazni.“

Mustafa pogleda starko. „Ali si jih
morda videla? — Moža in dve ženski z
majhnim otrokom ?” vpraša pozorno.

„Nekaj smo videli,“ reče starka, „pa
ne smemo povedati.”

,,Kaj, meni ne boš povedala,” zadei*e
se paša ter ukaže svojim ljudem, naj konje
obrnejo v breg, da bi polovili cigane.

„Nikar se ne trudite,” reče starka; „jaz
le zato nisem hotela povedati, ker se bojim
za vas. Pripetilo se vam je nekaj neljubega.
Kri mrtvega orla vas je okapljala, in to ne
pomeni nič dobrega.”

„Kje so begunci?” kriči paša.

„Če že hočete zvedeti po vsej sili,
obrnite se navzgor, da pridete do ravninice
med skalovjem, tam jih najdete.”

,,Bomo videli, če je res,” vpije paša;
„če si se zlagala, potem gorje tebi in tvojim
ljudem!“

Ciganka se globoko prikloni. Ko pa
Mustafa odjaha, šepeta si v suhe čeljusti:

„Le pojdi! Ako me je moja mati prav
učila vedeževanja, nimaš danes pričakovati

25

ničesar dobrega! Pa jedenkrat te hočem še
svariti, ker mi je tvoj oče enkrat v Drino-
polju otel življenje. “

Skoči čez skale kakor stara koza, stopi
na vzvišen kraj ter zavpije za pašo: „Tvoj
oče mi je bil nekdaj milosten. Svarim te:
Ne dotikaj se danes krvi in mesa!" Paša
pa, ali je slišal te besede ali ne, ni pazil
to in jahal dalje.

Krvoločnik je jahal dalje po tisti stezi,
Hjjikor mu jo je pokazala ciganka, in kmalu
je prišel s svojim spremstvom do višine,
od koder je ugledal Renata in njegovo dru¬
žino. Ti so se bili v tem že vzdignili in so
stali že doli pri vodi; Renat pa je iskal
broda, kjer bi mogel čez vodo. To se pravi:
Renat in njegova žena sta bila že doli pri
vodi, Ljudmila z otrokom pa še gori v za¬
vetju, odkoder sta jo hotela poklicati, kadar
bi našla brod.

„Glej, tukaj je ta prokleti rod!* zavpije
paša, ko ugleda Renata in njega ženo.
„Ne bodo nam ušli!" zakliče svojim hlapcem;
* spustite pse nanje!"

Paša je bil namreč zvedel, da je Renat
z družino vred zbežal, in pridirjal je s
vojaki za njimi. Renat pa je mislil najprej
spraviti ženo čez vodo, potem pa Ljudmilo
z otrokom. Stal je z ženo že sredi vode,

2G

ko je Mustafa z vojaki in psi pridirjal za
njim. Kmalu zapazi veliko nevarnost in bolj
nese nego vede svojo ženo na nasprotni
breg.

„Tako ti izpolnuješ moje ukaze?" vpije
paša za njim. „Na noge! Hitite za njim čez
vodo! Prinesite mi živega ali mrtvega!"
ukaže svojim vojakom.

,Le pošlji jih sem k meni," kliče Renat,
„ne bo se jim godilo bolje nego tebi, če
prideš sem!"

„Kaj, ti pobalin, tako govoriš z go¬
spodarjem špirskim?'* vpije paša ter priganja
svoje vojake, naj brž prebredejo vodo.

Osem turških vojakov se spusti v vodo,
da izpolnijo povelje svojega gospoda. Renat
pa napne puško in ustreli prvega, ki stopi
v vodo. Vsi ostali Turki zdaj pomerijo na
Renata in njegovo ženo. Izprožijo — in Re¬
natova žena je lahko ranjena na roki. Oba
sta v hudi stiski. Ločena od svojega otroka
in od Ljudmile in v toliki nevarnosti! Vendar
nista obupala. Tudi Klavdija potegne samo¬
kres izza nedrij in pomeri na sovražnike.
Imela je srečo, jeden od Tukov se je zvalil
v valove bistrega Alfeja. S tem sta pa še
bolj razkačila ostale Turke; kakor divji bre¬
dejo skoz vodo, paša pa jih od zad še pri¬
ganja. Kmalu pridejo do brega. Renat spozna,

27

da bi se proti šestim ne mogel ubraniti, to¬
liko menj, ker zdaj plavajo še pašovi psi
čez vodo, da bi raztrgali begunca. Zdaj ni
bilo dosti pomišljati.

K sreči je vedel Renat za bližnjo pod¬
zemeljsko jamo, ki je bila skrita in za brambo
jako pripravna.

,,Beživa,“ reče ženi, „le za mano pojdi!“

„Kaj pa z Mimico in Ljudmilo ?“ vpraša
žena na begu.

„To pustiva za zdaj! Bog ji bo branil.“

Pritekla sta do tiste jame, ki je bila
tako skrita, da bi ju vojaki ne bili zasledili,
ako bi ne imeli psov. Jama je bila za brambo
res pripravna. Vhod je bil tako ozek, da
nista mogla dva vštric vanjo.

Psi kmalu zavohajo sled. Turki pridejo
za beguncema z napetimi puškami. Jedna
krogla je Renata nekoliko oprasnila, pa tega
v vročem boju niti čutil ni. On in Klavdija
sta bila v tem puški nabasala. Vsak po
jednega Turka sta ranila do smrti, tretjega
je Renat z velikim kamenom zadel tako
dobro, da se je kar zavalil čez skalovje.
Ostali so le še trije Turki živi. Ti so že
vsi oplašeni obstali pred jamo in se po¬
svetovali, kaj jim je storiti. Niso si upali
dalje in so se vrnili proti vodi, kjer jih je
paša čakal.

28

Mustafa je kar škripal z zobmi, ko je
videl, da se vračajo samo trije vojaki brez
Renata. Z grdo kletvijo zapodi svojega konja
v vodo, da bi sam vodil napad na Renata.
Toda zgodi se mu bolje, nego njegovim
hlapcem. Renat, ki je v tem zopet nabasal,
ustreli konja v prsi, da se zvali na tla z
jezdecem vred. Težko se paša skobaca izpod
konja in se vrne čez vodo. V istem hipu
ustreli Renat še jednega Turka s samokresom
svoje žene.

Ves srdit se paša vrne in prebrede vodo,
toda z drugačnimi čutstvi, nego prej, ko je
mislil, da ukroti Grka in njegovo rodbino,
kakor mladega ptiča.

Ušli so mu tisti, katere je najhuje črtil;
ostala sta še dva, na katerih se je hotel
znositi.

Ljudmila je sedela z otrokom še vedno
gori na hribu na tisti ravninici ter čakala,
kdaj jo Renat pokliče, da gredo dalje. Slu¬
tila ni, kaj se je zgodilo v tem času. Ven¬
dar je čutila nekako bojazen in opasnost
pri srcu. Grozno jo torej prestraši, ko zasliši
pašovo vpitje in lajanje njegovih psov.

Imela je tudi ona samokres pri sebi;
pa bila ni tako srčna kakor Klavdija. Mi¬
slila je, da je najbolje, če se precej poda.
Kmalu nato se res psi pridrve nanjo in

29

jo začno grizti. Za psi pridrve tudi možje,
njim na čelu Mustafa. Ozre se po Ljudmili;
lepa je, še lepša od sestre Klavdije. Paši
je bodla v oči. Zato ukaže vojakom, naj pse
odpravijo ter naj ženski ne store ničesar.

Drugače je ravnal z malo Mimico. Zgrabi
jo in dvigne.

,,Paša, paša! - ‘ zakliče stara ciganka, ki
je prišla ravno okolo ovinka, da zamore
videti, kaj dala paša. ,,Ne pozabi, kar sem
ti rekla, in ne dotikaj se danes mesa in
krvi!“

„Molči, baba grda!“ zavpije paša in
trešči otroka v prepad.

Ljudmila grozno zakriči in omedli. Paša
se ozre nanjo temno in neusmiljeno. ,,Pri¬
vedite jo za menoj!*‘ ukaže hlapcem. Potem
zasede konja in jaha proti domu.

Ko se Ljudmila nekoliko zave, posade
jo in privežejo na konja ter odidejo ž njo
proti Spiri v pašovo hišo.

Ko izginejo Turki za hribom, prikaže
se Pomela, stara ciganka, izza grma in drži
Renatovega otroka v naročaju. Otrok se
namreč ni ubil, ampak k sreči je priletel
na grmovje in pod grmovjem na mah, tako
da se mu ni nič zgodilo. Ciganka ga je tam
poiskala.

K \\

30


»Glej no, hudobneža!" mrmlja sama v
sebi in zavija otroka v stare, grde cunje,

* vedela sem, da ne prizanese otroku; pa
kazen zato mu ne uide. — Nedolžno dete,
kako si ljubko! Odslej boš moja, samo moja
hčerka, jaz te ne dam več iz rok! Namenjena
ti je ciganska usoda. Stara Pomela bo skrbela
zate, nič se je ne boj!" Tako prigovarja
otroku in ga boža. Potem gre z Mimico v
naročaju za svojimi ljudmi, ki tam v grmovju
kurijo in kuhajo.

Tretje poglavje.

Drugo jutro je bil paša sam v svoji
sobi. Odslovil je bil svoje svetovalce in to¬
variše ter čakal Ljudmile, katero je dal po¬
klicati predse. Kmalu privedeta dva slu- I
žabnika mlado, preplašeno dekle. Mustafa
migne, in služabnika odideta.

„S teboj bi se lahko ostro ravnalo,"
izpregovori paša, »ker si bila v družbi upor¬
nikov. Toda izkazati ti hočem milost, če je
boš vredna. Ti si toraj vedela za Renatove
spletke in si ga spremila na njega straho¬
petnem begu?“

»Renat ni bil nikdar strahopetec," za¬
vrne ga Ljudmila pogumno, »bežal je, ker
je vedel, da ste ga poslali v smrt."

31

»Tedaj je ta malopridnik odpečatil pismo
in ga prebral?* zareži se paša. »Seveda, to
je lahko umevno. Drugič ne bom več po¬
slušal starega Ibrahima; tudi starost se moti.
— Saj ni res, da bi ga bil poslal v smrt,
on ni prav razumel pisma,* laska se zdaj
paša Ljudmili lažnivo — »toda vi, Grki, ste
že tako nezaupni, da povsod vidite nevarnost.
Saj sem dober vladar, samo upornike ostro
kaznujem; to pa moram, kakor izprevidiš
sama; ali bi se jim dal kar v roke]? Ge se
odpoveš tem rovarjem, pozabim vse in še
osrečim te, ako mi izkažeš ljubezen, kakor
jo zahtevam od tebe.*

Dekle začudeno pogleda Turka.

»Ge hočeš bili moja, godilo se ti bo
dobro,* ponovi paša.

»Kaj? Vaša? Nikdar!* reče Ljudmila
moški; »vzemite mi življenje, saj ga imate
v rokah; ljubezni pa ne zahtevajte od ljudi j,
ker je sami niste nikdar poznali.*

»Prav ošabno govoriš,* reče paša po¬
smehljivo, »pa ne pomisliš, kje si. Ali ne
veš, da te imam v oblasti in da ti lahko
pristrižem perutnice, ti golobica prešerna?*
»Storite z mano, kar hočete; smrti se
ne bojim.*

■ »Ti bedakinja, kaj se ustavljaš lastni
sreči? Ali ni čast ženski, da je v moji mi-

32

losti ? Premisli si to še prej, sicer bom moral
— dasi nerad — napeti druge strune?

* Rajši trpim najhujše muke in bolečine,
predno bi ljubila morilca nedolžnega otroka!"
odgovori Ljudmila navdušeno. „Odvedite me
nazaj v ječo; rajši gledam temne, mokre
zidove svoje ječe nego vaše obličje!"

Paša zaškriplje z zobmi. „Seveda," reče
potem, „tvoja sedanja ječa je veliko pre¬
dobra in prelepa! Počakaj, dali te bomo v
drugo; morda se tam prej omehčaš!" Nato
glasno pokliče dva služabnika, ki takoj pri¬
tečeta, in jima veli: „Odvedita to dekle v
stari stolp! Denita jo v najspodnjo ječo,
Musendij bo že vedel, kaj je njegova
dolžnost."

Služabnika primeta deklico vsak za
jedno roko in jo odvedeta.

Tisti stari stolp je stal kakih sto ko¬
rakov od pašove hiše. Okolo njega je bil
zgrajen trden zid; gotovo je bila to nekdaj
trdnjavica. Že dolgo let pa se je rabil ta
stolp kot težka ječa za velike hudodelce ali
za take, ki jih je hotel paša držati posebno
ostro. Med ljudstvom so šle grozne govorice
o tem stolpu; pravili so, da, kdor pride vanj,
tega ni več nazaj, da ljudi grozno mučijo,
potem pa jih umore. Vsakogar je treslo,
ki je šel tu mimo in se ozrl na stari stolp.

33

Mož po imenu Musendij je bil oskrbnik
ali jetničar v tem stolpu. Ta Musendij je
bil hudoben, trdosrčen človek, osivel v vseh
hudobnostih. Že obraz in pogled mu je bil
tak, da bi se ga vsak ustrašil; bil je kakor
porojen za muko drugim ljudem. Okame-
^ nelo in brez svita je bilo njegovo oko. Naj
bi se gore podirale in padale zvezde z neba,
Musendijev mrzli pogled bi ostal vedno jednak.
Njega ni genilo nič na svetu, ko samo še
denar, pa dosti ga je moralo biti. Da bi
pašo sleparil in prizanašal jetnikom, moral
je že prejeti veliko plačo; za majhne vsote
> se ni menil. Bal se je pasove jeze in se
ravnal po njegovih ukazih, če so bili še
tako neusmiljeni. Poznal je že vse njegove
navade, trebalo je torej le malo besedij, in
Musendij je vedel, kaj storiti.

Temu človeku je bila izročena Ljudmila.

„V najspodnjo ječo!“ rekla sta služab¬
nika, ki sta jo privedla. Musendij se na
kratko ozre po Ljudmili in odslovi oba biriča.
Sam pa odpre velika železna vrata ter Ljud¬
milo potisne v stolp. Šla sta po tesni, temni
lopi, ki je bila razsvetljena po majhnem
okenci. Nema stopa Ljudmila pred krvolokom
kakor jagnje, če ga vedejo v mesnico. Zdaj
' prideta do stopnjic, držečih v neko klet. Jet¬
ničar vzame tam stoječo svetilko in jo prižge. V

34

Ljudmila se strese, ko pogleda po tem¬
nih, strmih stopnicah. Bilo jih je kakih tri¬
deset, vhod ozek in teman. Groza jo obide,
ko pomisli, da bo morala tu doli lezti kakor
v živ grob.

„Le doli!k' zarenči jetničar na dekle,
ki se strese kakor trepetlika. To je bila prva
beseda, ki jo je spregovoril in zdela še je
dekletu strašna kakor smrtna sodba.

„Kaj, v to grozno jamo naj zlezem?"

' vpraša trepetaje, „ali je mogoče človeku
živeti tu doli?"

Nikar da bi odgovoril, položi ji Mu-
sendij trdo, mrzlo roko na ramo, da se
deklica kar zgane, kakor bi jo kača pičila.
Groza jo je bilo tega človeka; videla je, da
ni pričakovati milosti od njega. Toda ni mu
hotela pokazati slabosti in boječnosti, da bi
se ji ne posmehoval. Zato se je osrčila in
stopala hitro po stopnjicah. Ko prideta do
tal, stopita še nekaj časa po ravnem mimo
mokrega zidovja po tesnih ovinkih. Naposled
obstoji Musendij pred nizkimi durmi. Tam
odklene železni zapah in veliko ključanico
ter odpx - e vrata. Prideta v tesno ječo, le
slabo razsvetljeno. Semkaj pahne jetničar
nesrečno Grkinjo, sam pa se zopet odpravi
in zaklene vrata za seboj. Ljudmila sliši le
še njegove počasne korake po lopi, potem

35

pa vse utihne. Zdi se ji, kakor bi se bila
vzbudila iz groznih sanj. Ali kakšno je
njeno prebivališče! Pogleda kvišku, od koder
se sveti slabotna luč. Bila je v stolpu; visoko
nad njo je bil odprt, in od tam je prihajalo
malko luči v ječo. Luknja nad stolpom je
bila zaprta z železnim omrežjem.

Bilo je to omrežje videti kakor raženj
v peči. Stene so sezale do vrha stolpa.

Peklenskega brezdna si ne moremo
misliti groznejšega, nego je bila ta ječa.

Ljudmila trepetajoča vse ogleda. Po¬
gleda okolo sebe: po stenah doli kapa
smradna voda in se zbira po tleh v ječi.
Nekaj gnile slame leži tam v kotu, —• dru¬
gega ni videti v ječi. Jedi ali pijače ni pri¬
pravljene. Grozna misel se porodi Ljudmili
v glavi: Kaj, ko bi bila obsojena, da umre
tukaj od lakote?! Spoznala je, da bode
morala tako ali tako tukaj poginiti in da
ni pričakovati rešitve.

Bojazen, da bi morala umreti od lakote,
bila je neopravičena. Kmalu se namreč od¬
pre stena, jetničar potegne kamen iz stene
in potisne skozi špranjo jetnici kos kruha
in vrč vode v temno ječo. Ljudmila vzame
oboje in vpraša, ali dobi kaj nove slame
in odeje za po noči.

36

„Mi nimamo slame, ne odeje," od¬
govori človek, ki je prinesel kruh in vodo.

„  Tukaj vendar ne morem spati. Povej
svojemu gospodu, naj ravna lepše z menoj! “
zakliče Ljudmila skozi špranjo.

Odgovora pa ne dobi nobenega. Cula
je, kako je še položil kamen v špranjo nazaj.
Pojedla je tisti kruh in čakala slame. Ali
prešla je ura za uro, toda nikogar ni bilo
več blizu. Mračilo se je; kmalu potem je
zapazila skozi omrežje nekatere zvezde na
nebu. V celi ječi ni bilo snažnega prostorčka,
kamor bi mogla leči; vendar jo je spanec
že nadlegoval. Naposled ni kazalo drugega,
nego leči na mokro, gnilo slamo tam v kotu,
kjer je še od zidovja kapala zelenkasta,
smradna voda. Po tolikih mukah, ki jih je
prebila nje duša ta dan, omagale so napo¬
sled njene moči, in deklica je trdno zaspala.

Ponoči je slišala neko škripanje nad
seboj, toda mislila je, da se ji je le sanjalo.
Zjutraj se je zbudila ravno, ko ji je stražnik
pomolil kruh in vodo skozi špranjo. Takrat
je dobila tudi nekaj mleka. Vesela ga vsprejme
in použije, misleč, da ji morda vendar počasi
kaj poboljšajo in ji zlasti preskrbe boljše
ležišče.

Po zajutrku pogleda kvišku, da bi morda
spoznala, kako pozno je že v jutru. Dolga

37

zre gori, delj časa, nego bi bilo razločiti, je
li že velik dan ali se šele dani. Toda opa¬
zovala ni dneva, ampak nekaj drugega. Zdelo
se ji je, da se je železno omrežje pomeknilo
bliže doli. Prej ta dan je bilo na vrhu stolpa,
danes pa za seženj globokeje./ Ali se je zmotila,
ali je istina, in kaj to pomeni? Čemu bi
bilo to, in kako je mogoče, premikati omrežje
bliže ali delj, saj je menda pribito na steno?

Dolge in otožne so bile ure drugega dne.
Mislila je na to in ono. Spominjala se je
hudobnega paše, bega v hribe, psov in Tur¬
kov, ki so jo prijeli in privedli v ječo, mislila
je na sestro in svaka ter na njiju nesreč¬
nega otroka, katerega je že štela med mrtve.
Za Ljudmilo je bila sreča, da se je mogla
tako zamisliti, da je pozabila-vse okolo sebe,
ker tako si je najbolje krajšala čas. Spom¬
nila se je tudi naukov naše svete vere in je
našla v njih dosti tolažbe v svoji žalostni
usodi. Vroče je molila in se pripravljala
kakor na smrt; saj rešitve skoraj ni bilo
upati. Tako ji je minil dan v molitvah in
premišljevanju. Da bi se ne zabavala sama
s seboj, morala bi kar obupati.

Ta večer je še prej zaspala, nego prej
, to noč, in imela je celo prijetne sanje. O
čemer je premišljala ves dan, o nebesih, o
j,  angelih, o nebeškem petju, o srečnih bojih,

mrli

38

v katerih je Renat premagal Turke i. t. d.,
vse te reči je videla tudi ponoči v sanjah.

Drugo jutro je najprej pogledala kvišku
na tisto omrežje, ali je na svojem kraju. Ali,
oj groza! — vsa trda od strahu skoči po
konci, zakriči, da bi se lev prestrašil in
kakor okamenela gleda navzgor — zdaj ni
nobene zmote več: za dober seženj se je
omrežje zopet pomeknilo nizdol!

Zdaj ji je vse jasno: tu je bil nje grob;
tisto omrežje je bilo zato, da se pomakne
počasi čisto do tal, da jo stlači in umori;
zato se je vsako noč pomikalo bliže! Morda
še dve, tri noči, pa je vse končano! O groza,
o žalost! Človek bi zblaznel!

Rešitve pa nobene! Železnih vrat ne
bi predrl noben junak; debeli zid je bil
zidan kakor za večnost. Ljudmila še tistega
kamena ni mogla premekniti, ki ga je jet-
ničar vsak dan jemal iz zidu, da je mogel
jed poriniti v stolp.

Ko ji drugi dan jetničar zopet prinese
jesti, vpraša ga, kaj jo tukaj čaka. Ponujala
mu je denarja in svoje zlate uhane in prstane,
ako bi jo rešil iz te ječe. Vse zastonj —
še odgovoril ji ni. Vsa žalostna se po nje¬
govem odhodu skloni na tla in se bridko
joka, da bi se je kamen usmilil — toda pri
Turku ni usmiljenja!

39

Bila je danes tako prestrašena in raz¬
burjena, da še zaspati ni mogla. Molče in
povešene glave je korakala po ozki ječi. Z
grozo jo je navdajal tisti bližnji trenutek,
ko pade težko omrežje nanjo in jo stlači.
Pokleknila je in goreče molila k Bogu, vse¬
mogočnemu vladarju nebes in zemlje; v taki
sili ji more le še On pomagati. Človeške
pomoči ni več upala.

Bilo je okolo polunoči, ko se je zasli¬
šalo zopet tisto škripanje, kakor vselej, kadar
se je omrežje pomikalo nizdohr. Pazila je
dobro in videla, kako je zarožljal nekov
stroj in vselej se je omrežje pomeknilo za
jedno ped nizdolu. To rožljanje in škripanje
je trajalo nekaj minut.

Uboga jetnica je vzdihovjala in si z ro¬
kama zakrivala oči. Ubožica, kaj ti pomaga?
Šele proti jutru je nekoliko zadremala. Kaj
jo čaka, če se vzbudi ? Bolje skoro, da bi
se nikdar več ne! Videla je omrežje zopet
zaseženj niže, torej tudi svojo smrt toliko bliže.

Minili so še trije dnevi. Ne moremo
popisati, koliko muke in koliko strahu je
prebila uboga deklica v tem času. Omrežje
se je znižalo že tako, da je morala hoditi
pripognjena, da se ni z glavo zadevala
vanj. Le še jedno noč in umreti bi morala.
Vrhutega si je ogledala od bliže tudi tla

40

in našla dosti stare krvi po njih razkropljene;
jasen dokaz, da je bil že marsikdo stlačen
pod železnim omrežjem. Kaj je Ljudmila
prebila strahu! Kdo bi spal med strupenimi
kačami? Kdo bi zlezel živ v grob in bi se
dal vanj zasuti? Ta strah je čutfla Ljudmila,
saj je ves dan gledala železnega krvnika
nad glavo, pokonča jo še to noč!

Vse mine, tudi ta tožni, grozni dan je
minil, in prišla je strašna noč, v kateri ni
bilo več odlašanja? Mrzel pot je tekel Ljud¬
mili s čela; toliko, da se je še zavedala.
Vpila je in molila, vila roke, lase si ruvala.

O polnoči mora priti nje zadnja ura. Pre- j
mišljala je, ali bi ne bilo bolje, ako bi
umorila sama sebe. Našla je pri sebi šivanko;
kaj, ko bi si ž njo prebodla srce? Toda ne?
Greh je, prepovedano je! Morda pride še
rešitev? Oh, v mladosti se človek tako težko
loči od življenja! Saj ima v srcu še toliko
želja, ki se še niso izpolnile, še toliko upov,
ki ga osrečujejo! Grozna je bila Ljudmili
misel, da mora umreti! Podprla si je glavo
in vzdihovala, potem pa zopet pogledala
kvišku, od koder ji mora priti smrt!

Ko tako gori gleda, zdi se ji, kakor
bi se na vrhu nekaj premikalo. To ji kaže
pač le nje živa domišljija? Kakor bi bila od
kamena, gleda nepremično kvišku na tisto |


41

senco, ali kaj je? So li duhovi, so li po¬
nočne ptice ? Toda čuj! Zdaj se sliši trkanje,
kakor da bi nekdo kaj pribijal . . . sliši se,
kakor bi bilo nekaj padlo po zunanji strani,
kakor vrv ali kaj takega! Ljudmila se dvigne.
Misel, da bi ji utegnila vender še priti re¬
šitev, napolni ji vso dušo. Ali kdo jo hoče
rešiti? Renat je daleč, kdo ve, kje! Brata
ali očeta nima; znanci se za njeno usodo
ne bodo brigali toliko? Sploh pa kristjani
še vedeli niso, kam jo je zaprl paša. Kdo
jo hoče potem rešiti?

Ali Ljudmila ni mislila na to. Iz živega
hrepenenja po življenju in po rešitvi je
vzraslav nji trdna misel, da je rešitelj blizu.
Ni se zmotila.

Kmalu zapazi na vrhu stolpa pri otlini
moža. Ta je gori pribil vrv k zidu, potem
je vrv od znotraj spustil doli in plezal po nji.

Ko pride do železnega omrežja, zakliče
rahlo: »Ljudmila! Ali imate še toliko moči,
da pobegnete z mano?“j*

»Ali prav slišim? fc  odgovori Ljudmila,
»to je Kadulepov glas?“ vpraša začudena.

»Da, da, rešil vas bodem iz tega straš¬
nega kraja! “

, Kakor angelsko petje so zvenele te
| besede Ljudmili na uho. Čudila se je po-/
j gumu, požrtvovalnosti in ljubezni mladega

42

Turka. Poznala je Kadulepa prav malo,
toliko, da ga je nekolikokrat pozdravila na
ulicah. On pa je ves gorel za njo, zato je
šel v tako nevarnost, da bi jo rešil.

Zdaj vzame Kadulep iz žepa žagico,
s kakršnimi se žaga železo. Seveda je bilo
treba potrpežljivosti, predno je prežagal
debelo železno omrežje.

Žagaje pa je Ljudmili tako govoril:
»Vedel sem, da so vas zaprli v stari stolp.
Poslal sem dobrega prijatelja k jetničarju
Musendiju, da mu je ponudil škatljico bi¬
serov in zlatih kamenov in precej denarja,
ako bi vas izpustil. Jetničarju je bilo še vse
premalo. O tej priliki je moj prijatelj zvedel,
v kako strašno ječo ste vrženi in da vas
hočejo počasi umoriti. Mislil sem na to in
ono, kako bi vas rešil. Naposled sem spo¬
znal, da ne kaže drugega, nego zlesti na
stolp, od tam pa z vrha doli k vam, da
vam odklenem okove. Vzel sem nekaj kosov
mesa, katere sem prej ostrupil; tega sem
vrgel psom, ki stražijo stolp, da so vsi po¬
ginili. Tako sem se stolpu lahko približal
brez hrupa."

»Ali ste sami?" vpraša Ljudmila.

»Ne; pri meni je Lirisbej, prijatelj moj.
Na zunanjem zidu stoji in mi bo dal zna¬
menje, če bi bila nevarnost."

43

Daši je imel Kadulep dobro pripravo,
vendar je trajalo dolgo, predno je prežagal
železno okrajo. Ko je izrezal tako luknjo,
da se je mogla Ljudmila preriti skozi njo,
ni se dalje trudil z žaganjem. Ko se je s
; Kadulepovo pomočjo pregnetla skozi omrežje
in stopila na njih gorenjo plat, pokazal ji
je nje rešitelj, kako naj se prijema za vr-
veno lestvo, in po nji je splezala kvišku na
vrh stolpa. Za njo je splezal Kadulep, in
ko je še on dospel na vrh, potegnil je vrv
za seboj in jo potem spustil po zunanji
plati doli.

„Jaz bom prvi splezal doli," rekel je
Ljudmili, da napnem lestvico." Skoro je
bil pri tleh na dvorišču in dal je Ljudmili
znamenje, naj spleza še ona doli.

Tudi ona srečno pride doli, in zdaj
ni več težko priti čez zid, ki je postavljen
okrog stolpa.

Lirisbej je bil že vse pripravil. Ponudil
je Ljudmili svojo pomoč, da jo privede v
varno zavetje v Gostunj.

„Le pojdite ž njim," reče Kadulep Ljud¬
mili; Jaz ne morem z vami, ker moram
vsekakor ostati v Spiri; pa kmalu boste kaj
slišali o meni. Temu mojemu prijatelju smete
, zaupati kakor meni."

44

„Bog vas blagoslovi in vam povrni
tisočkrat, kar ste mi storili dobrega!" reče
Ljudmila ginjena in poda Kadulepu roko,

„nikdar ne bodem pozabila svojega rešitelja.
Toda povem vam, da še v Gostunji ne bom
varna ogleduhov pašovih; najrajše bi pobeg¬
nila v Argostole. Tam imam strijca. Če je
mogoče, da me spravite tja, prav lepo vas
prosim. Pri mojem stricu bom varna."

„Saj je to prav lahko," reče Kadulep;

„jutri gre ladja v Kefalonijo; nje kapitana
dobro poznam. Moj prijatelj vas povede v
Gostunj, od tam vas spravi na ladjo, da se
pripeljete v Argostole."

Ljudmila je bila prav srečna, ko je to
slišala. Solznih oči se je poslovila od ple¬
menitega mladeniča Kadulepa in odšla z
Lirisbejem V temni noči hitrih korakov proti
Gostunju.

Četrto poglavje.

Ne daleč od Dleta, med divjim skalov¬
jem ležala je četa grških vstašev. Bilo jih
je kakih štiristo. To je bilo v tistem kraju,
kjer gre cesta proti Koroni in v Navarin. ■
Hrib, kjer so bili vstaši, bil je po groznih
prepadih ločen od nasprotne gore, koder je
držala cesta. Med skalami je bilo tupatam
raztreseno gosto grmovje. Pod goro se je \

45

:fr

penil in bobnel močni gorski potok ter hitel
proti dolini, kjer se je pomiril ter se zvijal
v srebrnem lesku med oljičnem drevjem in
vrbami. Tik vode se je dvigala velika, strma
skala. Vrhu te skale je stalo zidovje, nekdaj
menda viteški grad, zdaj razvalina, ki je
kakor v strašilo gledala v dolino, zaraslo z
oljikami, smokvami, platanami in cipresami,
pod katerimi se je tupatam skrival kak
lovorjev grm.

Tu vrhu skale z mogočnim in krasnim
razgledom sta stala krepka moža, oborožena
s samokresi, bodali, handžarji in puškami.
Na glavi sta imela kosmate kape, na nogah
opanke.

Znana sta nam že oba. Jeden je Renat.
Po dolgih in hudih bojih in velikih nevar¬
nostih si je pridobil tako zaupanje med
uporniki, da so si ga izvolili za glavarja.
Tistih štiristo vstašev, o katerih smo- govo¬
rili prej, bili so njegova četa. Tudi o drugem
možu smo že slišali. To je Miha Remec, ki je
je bil že prej pobegnil iz Spire, ker jejslutil,
da mu je paša že za petami. Remec je bil
porojen Kranjec. V Trstu se je bil seznanil
z neko Grkinjo in ž njo se je potem pre¬
selil na Grško, kjer si je kmalu pridobil
veliko veljavo, pa tudi kar najgorečneje
delal na to, da bi se Grki rešili turškega

46

jarma. Miha je bil kaj pripraven za posre¬
dovanje med Grki in Črnogorci, ker je bil
kot Slovan zmožen srbskega jezika in je
torej lahko občeval s Črnogorci. Ko je zbežal
iz Spire, šel je v Črnogoro, da bi tam pod¬
kuril vstajo in jo razširil po vsi turški dr¬
žavi noter do Grecije. Ali Črnogorci so ostali
osameli, došla jim ni zadostna pomoč; Srbi
in Bošnjaki, Hercegovinci in Bolgari so bili
prehudo uklenjeni v turške verige, da se niti
geniti niso mogli, dasi bi se bili radi opro¬
stili. Tako so se Črnogorci sami borili nekaj
časa, dokler niso omagali.

„ Tedaj s Črnogoro ni nič?“ vpraša
Renat Remca.

»Skoraj da ne,“ odgovori Miha. „Ne
verjameš, koliko krvi je teklo, in skoraj bi
rekel, zastonj. Bosanski in rumeljski paša
sta pridrevila kakih petdesettisoč Albancev,
Kurdov, Turkov in sploh raznih azijskih
divjakov v ubogo deželico. Črnogorci so se
bili kakor levi. Dostikrat so odgnali Turke
ter jih na tisoče poklali s svojimi handžari.
Skoraj tri dni so se tolkli v Dugi soteski.
Turki so dobivali vedno novo pomoč, število
Črnogorcev pa se je krčilo od dne do dne.
Morali so se umekniti.*

»Kaj pa je z,malim Štefanom'?“ vpraša
Renat.

47

„Čakal je ruske pomoči in se zagradil
z 10.000 možmi v Monastiru. Tam je star
samostan, čegar trdni zid mu je bil za trd¬
njavo. Turki ga jamejo oblegati v tej trd¬
njavi. Štefan se je ljuto branil. Pričel se je
strašen boj, kakršnih je malo v svetovni
zgodovini. Padlo je na stotine Turkov; tudi
med Črnogorci je smrt pogosto pobirala
svoje žrtve. Ko je že pohajalo strelivo in
živež, prikipela je brezupnost Štefanova do
vrhunca. Sreča mu je bila vendar mila. Po¬
noči je našel skrito pot iz samostana v hribe.
Nezasačen je pobegnil s tistimi možmi, kar
je bilo še živih in zdravih, v temni noči iz
samostanskih zidov v bližnje črnogorske
hribe, kjer so se brambovci oddehnili in se
pripravljali na nove boje. Z yelikim nasko¬
kom so Turki drugi dan pridrli vMonastir,
ali na svoje začudenje niso našli ne Štefana,
ne njegovih junakov. Črnogorci se sicer ne
bodo še podali, vendar so že prcoslabeli z«,
velike bitke; obetane pomoči pa tudi ni od
nikoder, toraj mislim, da bodo vzprejeli tudi
neugodne pogoje, ako jim jih sultan po¬
nudi, in mi Grki ostanemo osameli; brez
zunanje pomoči moramo ali zmagati ali pa
poginiti. “

„Pravijo, da je bosanski paša grozovito
mesaril po Črnigori, “ pristavi vprašaje Renat.

48

„Kakor že Turki znajo," pripoveduje
Remec. * Dvanajsterim načelnikom vstaje, ki
jih je paša ujel, dal je odsekati glave. Dru¬
gim je porezal ušesa in nosove. Nekaj vreč
odrezanih ušes in nosov in dve priplenjeni
zastavi, zlat križ in nekaj molitvenih bukvic
poslal je V ' Carigrad, da so se Turki veselili,
ko so gledali te stvari.\ Kamor je prišel,
povsod je plenil, požigal, moril otroke in
starčke davil v grozovitnih mukah. Vso de¬
želo bi bil uničil in opustošil, pa Rus mu
je pretil z vojsko in moral je svojo vojsko
zbirati na ruski meji tako, da so si Črno¬
gorci nekoliko oddehnili."

„Res žalostne reči pripoveduješ 44 , meni
Renat, „tega našim ljudem še ne smemo
povedati, da ne izgube poguma. Jaz se še
ne podam, ker vidim, kako je ljudstvo na¬
vdušeno za boj; saj prej ne bom imel miru
in pokoja, dokler se ne iznebimo teh tur¬
ških krvopivk. Grška zemlja mora biti slo-
bodna; in upam, da me ne zapustiš, ampak
me bodeš podpiral izvršiti veliko nalogo.
Takih pomagačev, kakor si ti, želel sem si
že davno . 44

„Izkusil in prebil sem v Črnigori za¬
dosti , 44  reče Miha, „pa človek se privadi
tudi tega divjega življenja, in s Turkom
vojskovati se, to mi je že kakor potreba. ;

49

Če tara nismo premagali, morda bo tukaj
bolje! Torej le pogum! Pojdem ti jaz na
roko z dobrim svetom in svojim nabrušenim
handžarom!"

„Tako je prav, dragi prijatelj,“ reče
Renat ter poda Remcu roko, .„skupno se
bova borila in skupno padla ali pa zma¬
gala!"

Nato gresta oba moža med šatore, kjer
počivajo vstaši.

V jednem teh šatorov, ki je bil nekoliko
večji in lepši od drugih, bivali sta družini
obeh voditeljev, namreč R.emčeva žena in
dvoje njegovih otrok, bistroumnih fantičev,
pa Renatova žena Klavdija.

Ta je zamišljena sedela in milo pogle¬
dovala Remčeva fantiča. Ko -stopi Remec
v šator, reče mu: „Kako ste srečni, ker imate
tako lepe, zdrave otroke, mene pa tare vedno
še žalost po moji jedini hčerki! Kdo ve, če
še živi in kaj je ž njo? Težko, da bi jo še
kdaj videla."

„Ali niste nikoli več slišali o nji?"
vpraša R.emee.

„Nikoli," reče Klavdija klaverno; „ko
sva z Renatom odbila napad sovražnikov,
šla sva na tisto ravninico vrhu hriba, kjer
.Sva pustila Ljudmilo z otrokom. Vendar ni
Vbilo več sledu ne o sestri ne o detetu. Vpra-

50

šala sva vse ljudi v okolici, ali so kje vi¬
deli izgubljenca, pa nihče nama ni vedel
povoljnega odgovora. Šele v Majni sva zve¬
dela po nekem znancu, da je Ljudmilo paša
ujel in da jo ima gotovo zaprto v svojem
haremu. “

Remec in njegova žena sta v svoji
usmiljenosti vedno tolažila ubogo Klavdijo,
katera bi bila izvestno že umrla od žalosti,
da je ni krepila ljubezen do domovine, ka¬
teri je bila tako srčno udana kakor le kak
moški domoljub.

Med takšnimi razgovori je došel Renatov
ogleduh, kakršne je pošiljal po deželi, da
so pozvedli, kako se ljudstvo vede, kako se
vstašem drugod godi in kje se pomikajo
turške vojske. Ta ogleduh je pravil, da je
turški sultan izdal oklic na vse Grke, da
morajo vsi moški oddati svoje orožje tur- j
škim oblastim. Grški možje v dolinah, kjer
se še ne upajo upreti očitno, pa so tako
zviti, da dajo biričem samo stare puške, ki
niso več za rabo, svoje nove in dobre puške
in drugo orožje pa skrbno skrivajo za pri¬
pravni čas.

»Gorjanci in otočani (taki, ki so po
otokih v morju) pa se bodo sultan ugotovo , '
le posmehovali," reče Remec; »saj pravijo,^!

51

da pridejo kmalu ruske ladje, ki pripeljejo
vstašem dovolj orožja in streliva.*

Vprašali so ogleduha, ali v6 še kaj
drugega; rekel pa je, da nič takega, samo
da je videl blizu tu nekaj ciganov, kateri
bi utegnili biti turški ogleduhi.

* Ciganski sodrgi se ne sme preveč za¬
upati,* reče Remec. „V Čmigori smo dva
ujeli, pri katerih smo dobili turška pisma.
Za denar store ti vlačugarji vse. *— Treba bo
tudi te cigane poloviti, da jih preiščemo.*
Renat takoj ukaže, naj gredo nekateri
možje, da cigane ugrabijo in jih privedejo
v šator. Ogleduh gre ž njimi, da jim po¬
kaže pot.

Odločeni možje hite za cigani in jih
dobe ne daleč od Alfeja. Cigani se upirajo
in prepirajo; ko zvedo, da morajo pred po¬
veljnika vstašev.

.Nikar se dolgo ne brani, Soluko,* reče
stara ciganka poglavarju ciganov, .saj ti go¬
spodje ne bodo štorih ničesar. Oni imajo
moč, in ti moraš slušati. Jaz pojdem s te¬
boj, da bom govorila zate. Iz roke znam
oznanjati prihodnjost, morda poslužim go¬
spodom s svojo umetnostjo, in še obdaro¬
vani odidemo iz šatorov.*

Nato se poglavar ciganov udd s tem,
da ga stara ciganka spremi do šatorov.

52

Ko dospo tja in starka ugleda Renata, na-
kremži še grje svoj krmižljavi obraz. Pogleda
plašno okolo sebe. Ker jo pa Grk le hladno
in zaničljivo pogleda, ne boji se, ker iz tega
sklepa, da on ne ve, kje je njegova hči.

»Čemu se potepate okolo naših šato-
rov?" vpraša Remec poglavarja ciganov.

»Mirni potniki smO," reče cigan, »in
smo namenjeni v Navarin. Ničesar vam
nočemo in zahtevamo, da tudi vi nas pu¬
stite pri miru.“

»Kako se drzneš govoriti tako ošabno?"
vpraša Remec; „ali ne veš, da si v naši
oblasti? Takih ljudij ne potrebujemo tukaj.
Vi znate krasti in ovadbe delati. Le zapom¬
nite si, naj le slišim, da nas je kdo izmed
vas ovadil ali sploh Turkom šel na roke,
dam vas vse obesiti, kadar vas dobim v pest.
7Ak]  pa le pojdite!"

„0, tako dobrega gospoda ni več na
svetu!" reče ciganka, tista stara Pomela, o
kateri smo že povedali, kako je pobrala in
s seboj vzela Renatovo hčerko. »Ker ste
tako dobri," pravi ciganka, „hočem vam
povedati, kaj vam obeta prihodnjost. — Po¬
kažite mi roko!"

»Pojdi se solit!" reče Remec, »glej, da
se kmalu pobereš iz teh šatorov, če ne ti
bodo moji ljudje pomagali!"

53

Ciganka se globoko prikloni, pri tem pa
zapazi, da Remčeva žena svojemu možu
miga, naj ciganko še pridrži, da jo bo nekaj
vprašala.

„Saj sem vedel, da je ni Grkinje,, ka¬
tera bi ne verjela tem ciganskim vražam! "
reče Remec.

„Saj tudi vi možje dostikrat vprašujete
ciganke," reče Remčeva žena, „zato mi boš
že dovolil, da mi ciganka razodene prihod-
I njost."

Pomela pogleda ženi na odprto roko.
»Tu so zapisane različne reči," jame pra¬
viti; »zapisano vidim marsikatero trpljenje,
ki ste ga že prebili, pa tudi tako, ki vas še
čaka; vidim vaše upe in prazne želje, vidim
pa tudi srečo in zadovoljnost v družini."

»Pojdi s svojimi čenčami!" reče Remec,
»ti delaš moji ženi težko srce, podiraš ji
S \  pogum in upanje ter jo mučiš s svojim pre-
l! rokovanjem, ki je vseskozi prazno."

»Kako bi se predrznila, govoriti dru¬
gače, kakor kažejo črte na roki?" roti'se
ciganka; »če bi bili vi prav moj smrtni so¬
vražnik, vendar bi vam povedala resnico.

1 j ;  In da spoznate, da govorim resnico, povem
|| jednemu izmed vas minulost; ugenila bom
| vse, kar se mu je kdaj pripetilo.—Dovolite,
I da pogledam vašo roko," obrne se k Rena-

54

to vi ženi, „vi boste pričali, da govori uboga
ciganka resnico. — Le glejte: tu vidim drevo,
katero je strela podrla na tla! Vas je za¬
dela velika nesreča, to, kar ste najbolj lju¬
bili, bilo vam je vzeto. Pa verjemite mi,
da otrok, po katerem žalujete, še živi. Tu¬
kaj je kot na tri vogle; ta pomeni, da je bil
otrok rešen."

Klavdija se pri teh besedah pomenljivo
ozre po svojem možu.

„Ali vam hočem oznaniti še prihod-
njost?" vpraša ciganka.

»Ne, ne,* reče Renat, to je pregrešno,
to vč le sam Bog. Kar nam On pošlje, bomo
pretrpeli potrpežljivo. Prihranite svojo mo¬
drost drugim ljudem!"

„Škoda, škoda," reče ciganka, marsi¬
kaj bi se dalo povedati. Pa vi me nočete
poslušati, in jaz odidem. Samo darilca bi
še prosila."

» Kajpak, sevčda, rečejo možje, in
vsak ji vrže nekaj krajcarjev.

»Zdaj se pa le spravite," pravi Remec,
»važnejše opravke imamo, nego se z vami
razgovarjati. “

Pomela se zareži, ko spravlja denarje
v žep, priklanja se na vse strani ter odide
s poglavarjem ciganov.

55

Ko dohitita svoje tovariše, gredo vsi
skupaj dalje proti Navarinu. Nekaj ur pred
mestom se ustavijo v hosti.

„No, le pridi k meni, golobičica,* za¬
klicala je Pomela majhni deklici, kojo vzdigne
z voza in vzame v naročaj; * toliko, da te
niso dobili tisti nazaj, katerim si bila vzeta.
Dokler stara Pomela živi, ne izpusti te
iz rok.*

„ Vendar se mi zdi neumno, da vlačiš
tega otroka s seboj,* reče poglavar ciganov;
„lahko nam napravi še velike sitnosti. Če
bi bili tam gori pri vstaših videli otroka in
ga spoznali za hčer poveljnikovo, bili bi nam
vsem porezali vratove. Pusti otroka, naj gre
kamor hoče, in ne brigaj se dalje zanj;
dobri ljudje ga bodo že oskrbeli.

„Ti govoriš, kakor razumeš,“ zavrne
ga ciganka; „jaz znam na roko in na kvarte
ugeniti prihodnjost, jaz vem več, nego vsi
drugi. — Otrok ostane pri nas!“

/ peto poglavje.

Paša Mustafa v Spiri je sedel s Kadu-
lepom za mizo in kvartal ž njim. S čme-
rikavega obraza se mu je poznalo, da ni
prav pri volji. Kvartala sta že kaki dve uri,
pa Mustafa ni mogel dobiti niti jedne igre.

56

Zdaj vstopi belobradati Ibrahim; paša ga po¬
kliče in mu reče:

„Sreče nimam, kadar igram s Kadu-
lepom; poskusi ti svojo srečo, morda ga ti
uženeš . 44

,,Saj se tudi meni godi taka, kadar
igram s Kadulepom, reče Ibrahim, „vendar,
ker želiš, hočem poskusiti še jedenkrat . 44

Ibrahim sede in jame s Kadulepom
igrati, toda izgubi kakor po navadi. Mustafa
se je starcu natihoma posmehoval, ker se
je ta večkrat bahal, da mu ni nihče kos
pri igri; zato mu je privoščil^ da je dobil
svojega moj str p.

Ker je Ibrahim vedno izgubljal, gledal
je kmalu še grje, nego prej paša.

Ravno zopet razdelita kvarte, kar stopi
v sobo prijatelj Ibrahimov in ga pokliče iz
sobe. Ibrahim stopi k njemu, in došlec mu
nekaj zašepeče na uho. Oni potem odide,
Ibrahim pa sede nazaj za mizo. Dokončala
sta pričeto igro, toda Jbrahim je izgubil tudi to.

,,Kadulep je mojster v igri , 44  reče Ibrahim,

,,premotiti zna nas in preslepiti naše oko . 44

„Tega pač ne znam , 44  zavrne ga mladi
Turek, ,,samo srečo imam, kakor sem vam i
že rekel, samo srečo . 44  !

,,Ti si vendar lisjak — ti si slepar ! 44  j
reče starec, „ti varaš služabnike prerokove! I

I

57

Imeli smo te v časti, ker si tako prekanjen in
prebrisan; v naši sredi smo ti dajali prostor,
ti nas pa plačuješ z zvijačo in hinavščino!“

»Kdo mi more očitati hinavščino ?“
zavpije Kadulep.

»Ibrahim, ki vse zve," odgovori Ibra¬
him. Hlinil si se nam prijatelja, na tihem
pa podpiraš naše sovražnike; ti si rešil ono
deklico iz starega stolpa, ti pri vsaki priliki
pomagaš upornikom!"

Kadulep obledi. Ves začuden je slišal
paša to obtožbo in zahteval je pojasnila.

»Kadulep je izdajalec," toži ga Ibrahim,
,,kača je, ki smo jo gojili na svojem nedriju,
da nam poplača s smrtnonosnim pikom.
Skrivne zveze ima z uporniki, rešil je Gr¬
kinjo iz starega stolpa. Saj veš,, da jeMusendij
pravil, kako so ga hoteli podkupiti. Jaz sen$(
dal prijeti človeka, ki je bil tak, kakršnega
mi je Musendij popisal, da je bil pri njem
zaradi podkupovanja. Prišel je iz Gostunja
in ni mogel tajiti, da je on tisti, ki je bil
pri Musendiju s hudobnim namenom. Da bi
bil pa on deklico rešil, to je tajil. Dal sem
mu tri ure odloga in ravno zdaj zvem, da
1 je priznal, namreč da je Kadulep pravi zlo«

| činec in da je on deklico rešil iz stolpa,

| onemu jo pa le' izročil, da jo je spravil na
! j ladjo, ki je jadrala v Argostole.“

58

Ves srdit potegne paša sabljo iz nož¬
nice, da bi Kadulepa razsekal.

,,Ali me hoče Mustafa, zvezda modrosti,,
pokončati na ovadbo ničvrednega človeka?*'
vpraša Kadulep mirno in moški. „Vsak bo¬
jazljivec lahko zvali svojo krivdo na glava
poštenega človeka! Paša spirski — Alab
mu daj nebesa — pravičen je dosti, da me
ne obsodi brez dokazov."

Sklicevanje na njegovo pravicoljubje je
delo paši dobro. Zato se pomiri in ukaže,
naj privedejo jetnika.

Kmalu potem ga privedejo. Pogledavši
Kadulepa, povesi ujeti mož glavo in odgo¬
varja na pašova vprašanja le počasno in
nedoločno. Bilo ga je sram, da je izdal
Kadulepa; vendar je potrdil to, kar je že
prej izpovedal.

Zdaj so rekli Kadulepu, naj se zago¬
varja. Na splošno začudenje pa ni storil
tega. Ko je videl, kako se Lirisbej trese ne
vsem životu, hotel ga je osramotiti; zato je
stopil krepko pred možake in govoril tako:
„Ni vsak zadosti krepak, da bi molčal v smrtni
nevarnosti in s tem svojega prijatelja rešil
jednake usode. Lirisbej me je izdal, ker je
mislil, da pomaga sam sebi. Ne zamerim
mu tega. Samo, da je nesrečno Grkinjo JI
spravil v varnost, s tem mi je storil toliko I I

59

uslugo, da mu oprostim vse drugo, dasi je
težko videti prijatelja tako nezvestega in ne-
moškega. Nič se ne kesam, da sem to storil,
in še to rečem, da ravnajo kristjani prav,
1 če se upirajo nam Turkom, ker jih toliko
mučimo in trpinčimo in jim čisto po krivici
prizadenemo toliko hudega. Ker sem spo¬
znal, na kateri strani je pravica, zato sem
podpiral grško vstajo, in mislim, da mi bo
to v slavo, ne pa v sramoto."

„Nesrečni bedak," zakriči paša, „ob-
čutil' boš mojo jezo! Proč ž njim! Vrzite ga
v tisto ječo, iz katere je rešil grško vla¬
čugo !“

Zajedno paša ukaže, naj se poišče sled
za Ljudmilo, in če jo dobe, naj jo prive¬
dejo sem.

Odvedli so potem Lirisbeja. Kadulepa
pa so zgrabili in ga tirali proti staremu
stolpu.

Kakor smo že povedali, ni bil ta stolp
daleč od pašove hiše. Vendar se je zvitemu
Kadulepu na tem kratkem potu posrečilo,
da je ušel krvnikom. Šel je namreč nezve-
zan med dvema stražnikoma. Ko so prišli
do vrat, ki so bile vdelane v zunanji zid,

< i potisnil je oba stražnika skozi vrata na dvo¬
rišče, sam pa se je obrnil in utekel, kar so
i  ga nesle noge. Stražnika se pogledata in

60

obstojita kakor obstreljena, potem pa se
vzdramita in dirjata za njima; ali bil je že r
daleč pred njima. Vpila sta sicer, naj ubež¬
nika prime, kdor ga doseže, toda mimo- £
gredoči kristijani so se jima le posmehovali, 5
ker se jim je še dobro zdelo, da je zopet
nekdo ušel turškim biričem. Kadulep je ,
tekel tako urno, da sta ga stražnika kmalu
izgubila iz očivida in se naposled prazna
vrnila.

Kadulep je našel dobro zavetje. Tu
se je skrival, dokler ni nastopila noč; po-
noči pa je ubral pot v visoke gore, kjer
so taborili grški vstaši; steze so mu bile
dobro znane.

Drugi dan se je zopet skril v neko
jamo, ne daleč od tiste, kjer se je Renat
branil Turkom in jih toliko pokončal. Ko
se je zmračilo, spravil se je zopet na noge,
da bi bežal dalje. Jedel je nekaj sadja, ki i
ga je tupatam pobral po tleh. Ko je ne- 1
kaj časa tako begal dalje, stopil je na vzvi¬
šen hrib, da bi se nekoliko ozrl, kje je.

Zdajci pribrenči krogla mimo njegove
glave. Zapaziti ni mogel nikogar, vendar se
mu je zdelo- varneje, da odide s tega kroja.
Tekel je hitro nizdolu, toda hipoma pribeži f|
med četo Grkov, ki mu nabasane puške ;;
nastavijo na prsi. (|3

61

„Ne streljajte name, vaš prijatelj sem! a
reče jim Kadulep.

„Poznamo te po besedi in obleki, da
si Turek,“ odgovore možaki, ,,Turku ne> pri¬
zanesemo nobenemu. “

,,Kaj vas ni sram, da hočete ustreliti
neoboroženega človeka?“ vpraša Kadulep;
„če bi bil vaš sovražnik, ne bi si upal med
vas brez orožja. “

„Ogleduhi prihajajo brez orožja! ,{  reče
jeden iz čete, in precej mu prikimajo vsi
drugi Grki. ,,Škoda je krogle in prahu zanj,“
rekd jedni, „odvedimo ga, da pridemo do
drevesa, tam ga obesimo.“ (Tam blizu nam-
; reč ni bilo nobenega drevesa.)

Poslednja obvelja. Brez ozira na Kadu-
lepove ugovore ga vlečejo s seboj. Toliko,
da je bil siromak ušel grozni smrti, že je
priletel v drugo smrtno nevarnost. Akoravno
'niso bili Grki tako neusmiljeni kakor Turki,
vendar v vojski niso poznali usmiljenja za
| Turke, ker so tudi ti ž njimi tako delali in
ivsakega ujetega kristjana mučili do smrti
fin mu potem odrezali glavo. Nekatere so
! še nabadali na kolce, na katerih so po tri
| dni umirali v groznih mukah. Zato so bili
I tudi grški vstaši vsi srditi, če so zajeli kakega
Turka, in so ga navadno umorili. Kadulepa
so torej vlekli dalje, da bi prišli do drevesa,

62

1

J

1

kjer bi ga obesili. Končno pridejo do nekaj
hrastov.

Tukaj bije tvoja zadnja ura,“ reče
nekdo Kadulepu, „obrni se k svojemu Bogu,
če imaš kaj na vesti, da ti oprosti. Pet
minut imaš časa za molitev. “

Kadulepu je tesno pri srcu, ko vidi,
kako vrže Grk vrv čez močno vejo in
dela zanko. „Možje, dajte si dopovedati,
da me spirski paša preganja ravno zato,
ker sem podpiral kristjane!“ prigovarja jim
Kadulep.

„Le molči, pa nikar ne Iaži,“ reče stač
Grk; „če se ne motim, videl sem te več*
krat v družbi spirskega paše. Ti in paša
sta bila vselej prijatelja. Kaj čenčaš torej,
ali misliš, da imaš babe pred seboj?“

»Na skrivnem sem delal za vas,“ reče
Kadulep.

»Ha, ha, ha,“ zasmejejo se možje, »kako t
se laže, kakor bi rožice sadil; samo da bi
ušel smrti!"

„Kaj bi dolgo govoril,“ reče jeden nato,
„denite mu vrv okolo vratu, pa ga poteg¬
nite na vejo.“

Branitev bila je zaman. Zvezali so mu
roke in deli vrv za vrat. Zdelo se je, da
mu je živeti le še malo trenutkov; ali Bog
je odločil drugače.

j

[I

I

63

Blizu se zasliši vpitje. Grki Kadulepa
puste in pogledajo na isto stran, odkoder
prihaja hrup. Kmalu se je videlo, kaj je.
Na griču se je pokazala ženska razmršenili
‘las, ki je tekla in lezla po skalovju v hrib. Za
njo so drli Turki divje kričeč. Le malo ko¬
rakov je bila še pred njimi.

Kadulep to vidi, spozna Ljudmilo, ki
jo Turki love. Ta nevarnost njemu drage
eklice mu da novo moč. Ker nihče ne pazi
m j, lahko vrže vrvi od sebe, s katerimi
je; bil zvezan, in tisto, ki jo je imel že okolo
vratu. V naglici zagrabi puško, ki jo je bil
jeden Grkov položil na tla, pomeri in ustreli
jednega tistih Turkov, ki so lovili Ljud¬
milo. Ko Turki to vidijo, obrnejo se ter
planejo na Grke, med katerimi je bil Kadu¬
lep ujet.

Vname se krvav boj. Kadulep je naj-
'ljutejši med bojevniki ter pobija Turke s
puško kakor stekle pse. Ko vidijo Grki
njegovo hrabrost, začno še oni kresati in
streljati Tuke, in v malo trenutkih so Turki
premagani ter pobegnejo, kar jih je še živih.

„Za njimi! Za njimi!" vpijejo Grki ter
vdero doli po skalnati strmini, da se kar
pečevje vali pod njimi.

Kadulep pa teče v drugo
j kamor je prej bežala Ljudmila.

stran, tja,
„Ljudmila,

64

Ljudmila!“ kliče jo z močnim glasom, kf
odmeva po divjem skalovju.

Kmalu doide begunko. Stala je na vi|
šoki skali pred strmim prepadom. Ko zasliši
svoje ime, ozre se nazaj in ugleda Kadulepai
Takoj ga ni spoznala, ker je bil še precej
daleč, videla je le, da ima turško obleko,
in to jo je vznemirjalo. Ker je pa vedno le?
klical in mahal z ruto, spoznala je naposled
moža, ki jo je že jedenkrat rešil iz smrtne
nevarnosti. Počakala ga’je torej in jako ve¬
selo pozdravila svojega rešitelja.

-Oba sta bila začudena, da se snideta
v tem nenavadnem kraju. Kadulep ji pove
na kratko, kaj se je zgodilo potem, ko jo
je rešil iz stolpa, in kako je on ravnokar
dvakrat ušel smrtni nevarnosti. Tudi Ljud¬
mila ima dosti povedati, odkar se nista
videla.

„Ko sem prišla v Argostole,“ pripove¬
duje mu, „in ko sem hotela stopiti v hišo
svojega strica, stopil mi je on že na pot
pripravljen iz hiše naproti. Začudil se je

mojemu prihodu. Pravil mi je, da je ravnokarj|
mislil odpotovati v Morej, da se pridruži ;
vstašem in se bori proti Turkom za svobodo 1
domovine. Ravno je bil prodal svojo hišo. f
in brezumno bi bilo, ko bi ga bila odgo^ '
varjala od tega namena. Nedostojno bi bilo J

65

da bi zahtevala zase več ljubezni nego za
domovino. Povedala sem mu, kaj se mi je
vse pripetilo. Svetuje mi, naj se vrnem ž
njim nazaj po ladji, da me že on spravi v
varen kraj in me brani vseh napadov. Ja¬
drali smo čez morje na tisti ladji, ki me je
pripeljala v Kefalonijo. Prišli smo v one
hribe, kjer se je hotel moj strijc pridružiti
vstašem. Kar nenadoma nas obsuje krdelo
Turkov.

„Prerok Mohamed me prekolni,“ reče
jeden, „če ni to tista ženska, ki nam je
ušla iz stolpa. “ Po teh besedah po nama
planejo. Strijc se jim postavi v bran, pa
kmalu leži v krvi na tleh, kjer ga še ko¬
ljejo z noži in sabljami. V tem boju sem
našla priliko, da sem pobegnila ter uskočila
na vso moč v hribe. Toda gotovo bi me
bili ujeli, da me niste rešili vi, ki ste o
pravem času napadli Turke, da so pozabili
name in padli po vas, kakor sem sodila po
streljanju in vpitju. Upam, da ste nepoškodo¬
vani prišli iz boja?“

Kadulep ji pove, kako je videl Turke
besnih za njo, kako je jednega ustrelil in
kako so se potem urno obrnili in planili
<( po Grkih, odkoder je prišel strel; kako so
jse naposled s Turki bojevali ter jih zapo¬
je dili v beg.

66

Med tem pogovorom se vrnejo oni Grki,
ki so dirjali za Turki.

»Poglej ga tam gori pri dekletu!" kazali
so nanj, »to je tisto dekle, katero so Turki
lovili, ta je šel pa za njo."

Poklicali so Kadulepa in Ljudmilo k
sebi, podajali Kadulepu roko in mu govo¬
rili: »No, pod dobro zvezdo si porojen,
da si ušel taki nevarnosti! Zdaj, ko smo
videli, kako si kresal Turke, zdaj ti pa že
verujemo, da si prej govoril resnico in da
si naš prijatelj. Ostani pri nas, ker si tak
korenjak! Saj k Turkom itak ne smeš, ker
si tako delal ž njimi; tam te zdaj ne čaka

»Sreča je opoteča, in človeško življenje
h na jedni sami niti," reče še Kadu-
:onča povest; »če bi stalo tam, kjer
ujeli, drevo, ne bil bi več med ži¬
vimi. In tudi pozneje bi bilo po meni, da
ni pritekla ta deklica, preganjana po ljutih
Turkih. Res, Ljudmila, danes ste vi meni
rešili življenje, in tako ste mi j

ulep in Ljudmila vsta-
dbo, čudno dovolj, da

kar sem vam storil jaz."

67

Šesto poglavje.

Minilo je nekaj let. Vstaja je trajala
neprestano, pa za Grke ni imela povoljnega
uspeha; zlate svobode si niso še priborili,
a krutega Turka tudi ne pregnali. Benetke
so zdajci odtegnile svojo pomoč; Rusi so
sicer pomagali nekaj časa, pozneje pa so
hipoma popustili vse, in ubogi vstaši so
bili prepuščeni lastni bedi, brez streliva,
brez živeža in drugih potrebnih rečij, ki se
dobivajo pač za denar, katerega pa upor¬
niki niso imeli. Ko je Rus odjenjal in so
se vstaši malomočni umaknili bolj v gord,
začel je Turek po dolinah grozno gospodariti.
Vse je požgal in pomoril. Turkom so se
pridružili še razbojniki iz Albanije in Epira,
ki so na svoje roke plenili po vsi grški
deželi. Počenjali so take reči, da se je de¬
žela zasmilila celo že turškemu sultanu,
tako da je poslal generala Hasana Beja v
Grecijo z veliko vojaško močjo; ta je raz¬
bojnike pregnal ter ustanovil stari red,
kakor je bilo pred vstajo. To se je zgodilo
leta 1779.

Kolikor tudi pa so trpeli vstaši, vendar
se gorjanci še niso podali. Prišlo je še do
mnogih krvavih bitek, v katerih je izgubil
še marsikateri Turek svojo glavo.

68

Med tistimi, ki se niso hoteli še podati,
bila sta tudi Renat in Remec. Njiju sovra¬
štvo do Turkov se ni dalo ukrotiti. Renat
je bil še posebno zato tako razkačen na
Turke, ker so mu vzeli vse premoženje in
umorili jedinega otroka, kakor je mislil, ker
ni vedel, da je Minica še živa. Tudi Klav¬
dija je sovražila Turke iz vse duše, vendar
je pogostoma iskala tolažbe tudi pri Bogu
in v molitvi.

V tistih hribih, kjer je živela Klavdija
s svojim možem, slišalo se ni nikdar česa o
Ljudmili in o Minici. Ljudmila je bila v tem
času vzela Kadulepa za moža, kateri se je
dal krstiti in je pristopil h krščanski veri.
Kadulep je bil ves čas med vstajniki in se je
tako hrabro boril zoper Turke, da so ga krist¬
jani izvoli za poveljnika vstaške čete. Grki
so mu veliko zaupali. Ko je pa le kazalo,
da ne opravijo vstaši ničesar, ker se je Kadu¬
lep boril v bolj odprtem kraju, kjer ga niso
toliko branile skale in strmine, poznal je,
da proti preveliki turški sili ne opravi niče¬
sar, dokler ne pride pomoč od drugega
kralja; zato je za nekaj časa odložil orožje,
dal si drugo ime in se preselil čez morji
Azijo, kjer si je kupil hišico in nekaj n,
tam sta z Ljudmilo živela lepo zložno
mirno.

69

Zdajci se čuje novica, da sta avstrijski
in ruski cesar napovedala Turku vojsko. To
je bilo za cesarja Jožefa. Grki so dobili novo
upanje, in iznova so se vstaši zbirali po hri¬
bih. Kadulep je pustil prijazni svoj dom in
se s svojo ženo pripeljal v Majno. Vstaši so
ga že čakali in vzprejeli z nepopisnim vese¬
ljem. Zbral je nekaj pogumnih mož in kmalu
je bil strah Turkom. Ker so ga Turki po¬
znali, da je njih krvi in vere zatajevalec in
odpadnik, zato so ga tem bolj črtili in mu
skušali priti do živega. On je pa tudi vedel,
da ga ne čaka nič dobrega, če pride Turkom
v pest, zato se je branil toliko srditeje in
hrabreje.

V neki noči ugledajo zdajci velik požar
proti zapadni strani.

Gorel je gozd; čulo se je od tam gosto
streljanje. Vnel se je ondi ljut boj med
Turki in Grki. Turkov je bilo več in Grki
so se morali umakniti, zapustivši mnogo
mrličev in ranjencev v rokah krvoločnih
zmagovalcev. Med bežečimi Grki je bil tudi
Kadulep. Vodil jih je po strmi stezi do skrite
jame, kjer so bili vami, da so se odpočili
od hudega boja in si obvezali rane. Bilo jih
je kakih štirideset.

Ravno je jutranja zarja z rdečim trakom
robila vzhodne gore, ko je Mustafa, paša

70

Spire in Kalavrite, na čelu turške čete, ob¬
stoječe iz Arnavtov (Albancev) in turških
vojakov, lezel v hribe. Njegovo obličje bilo
je zardelo od jeze. Zvedel je namreč, da se
je Renat iznova vzdignil zoper turško oblast,
in tega človeka dobiti v pest, ki je že nekoč
tako sramotno v beg zapodil njega in osem
vojakov s pomočjo jedne same ženske (tega
mu paša ni mogel pozabiti), tega Renata
ujeti in do smrti mučiti, to je Mustafo gnalo
v hribe s tolikim spremstvom.

„Živ ali mrtev mora priti v moje roke,“
govoril je paša, „in če bi ga moral tri dni
iskati po tem skalovju! “ To rekši vzpodbode
svojega konja in dirja dalje, Turki in Ar-
banasi pa za njim.

V tem je stopala po strmi poti s hriba
doli tolpa ciganov. Bila je Pomela s svojimi
tovariši. Bili so ti ljudje v Rumeliji, Albaniji,
Rumuniji in Srbiji, naposled so se zopet
priklatili v deželo grško. Poleg Pomele je
stopalo šestnajstletno dekle, vzor krasote in
priljudnosti. Plemenit obraz in snežnobela
koža pričala sta, da ta otrok ni ciganske
rodovine. Vsak prijatelj življenja in prirode
se je veselo ozrl v to toliko zapuščeno in
vendar toliko lepo raslo stvar. Podobna je
bila cvetlicam na polju, katerim nihče ne pri¬
liva, pa se vendar razcveta jo v najlepš

71

To je bila Minica, imenovali so jo med
cigani — Viardo. Jahala je še dosti čedno
oblečena lepo osedlanega mezga, in videti
je bilo, da je Pomela res skrbela za tega
najdenega otroka. Ali ta ljubezen do Mi¬
nice ali Viarde ni bila prav zastonj; de¬
klica je ciganski tolpi pridobila marsikak
groš, ker je tako lepo pela, plesala in
prijazno občevala z ljudmi; marsikdo je
cigane gostoljubno vzprejel samo zaradi lepe
in prijazne Viarde ali Minice. Pomela je vedela,
koliko koristi Viarda vsi družbi, zato jo je
zelo čislala in zmirom skrbela zanjo. Če je
le mogla, obvarovala je Viardo vsake težave.

Ko paša Mustafa ugleda cigane, zakriči
nanje: „Hej, če se ne motim, to so tisti
cigani, ki sem jih videl že pred leti tukaj!
Čujle, cigani, ali niste videli, kje so tisti hu¬
dobneži, ki se nam upirajo? Gotovo ste jih
videli! Saj so v tem kraju. Odgovorite brez
ovinkov! Če ne, dam vas vse pomoriti!"

„Po kom vprašate, žlahtni gospod?"
reče Pomela. „ Nikogar nismo srečali na
svojem potu."

»Ha, ti grda copernica!" zavpije paša
in stisne pest, »ti bi se meni lagala? Vse
hočeš vedeti, tukaj pa ne veš odgovora!
Videli ste jih! Zakaj ne izdaš vstajnikov?
Gotovo so te podkupili?"

72

„Saj sem ti že nekoč pokazala pot, ko
si lovil begunce, “ reče starka; „ zakaj bi tega
ne storila danes? Toda povem ti, nikamor
se ne spuščaj danes! Na čelu imaš rdečo
marogo; to pomeni nesrečo!"

„To pomeni tvojo nesrečo!" zavpije
paša in ukaže svojim ljudem, naj cigane
pobijejo in posekajo.

Albanci in Turki planejo po ciganih in
jamejo po njih mahati s sabljami, čisto po
nedolžnem, ker cigani res niso videli nobe¬
nih vstašev ta dan.

Cigani zbeže na vse strani, kolikor jih
noge neso. Nekatere so Turki pobili, drugim
so zopet pomagale hitre pete, da so ušli
čez prepade in strmine. Pomela je vlekla v
Viardo (Minico) za seboj po ozki stezi v
sotesko, kjer je vedela za skrito jamo. Bežeča
je zadela ciganka z nogo na puško, katero
je na begu izgubil Mulo, tisti cigan, ki je
nekdaj ustrelil orla, da je padel na Mustafo.
^Vzemivapuško s seboj," reče starka in jo
pobere. „Da je Mulo izgubil puško, to je
dobro znamenje, ker je on že prvič s to
puško onesnažil pašo, ko je ustrelil orla."

Bežali sta potem v tisto jamo.

Toda Turki so ji že zapazili." „Alo! Za
njima!" vpije paša. M Lisici sta se skrili v
jamo; priženite ji k meni, da ji obe p>

73

lim ali prederem z mečem, kakor bi bile
dve srni.*

Nato je paša sam v svoji krvoločnosti
sklenil sledili cigankama, in šel je na tisto
ozko stezo, ki je držala v jamo, v kateri
ste bili ženski skriti. Kakor maček se je
bližal zavetju, in ženski ste trepetali od
strahu. Minica je stala spredi, Pomela pa
za njo.

„Ko bi stala jaz spredi," reče Pomela,
»bi trinoga kar ustrelila in to pošast spra¬
vila iz sveta. — Pa saj to tudi ti lahko
storiš. Na, vzemi puško, nabasana je, kar
pomeri nanj in izproži! Na, tako! — Sedaj
pomeri! Tako! Izproži! — Stara Pomela ti
priseže, da ga zadeneš!"

Uboga Minica ni imela še orožja v ro¬
kah, ali v smrtni nevarnosti se najslabša
žival brani na vso moč. Nevarnost ji c\A  ne¬
navaden pogum, trdno roko. Minica pomeri
in izproži — in krvoločni paša se zvali na tla.

Minica skoči iz jame, Pomela za njo.

»Dobro je bilo!" reče Pomela; ,,ti hu¬
dobnež si nekdaj to dekle telebil v globočino,
da bi jo umoril, in zdaj si sam smrt našel
ravno po nje roki. Svarila sem te, ali v
zahvalo si nas hotel vse pomoriti in nas
lovil kakor divjačino. Pogini, okrutnik!
tlačilo za svoje hudobnosti!‘‘

74

Paša se dvigne še jedenkrat po koncu
in hoče nekaj povedati. Pa kri se mu udere
iz ust in mu zaduši besedo. Nazaj omahne
in izdihne svojo črno dušo.

Tukaj se ni bilo varno muditi ženskama.
Albanci so slišali strel, začeli so plezati v
hrib in se obrnili proti kraju, odkoder se
je čul strel. Videli so Pomelo in Minico,
bežeči iz jame. Ko pridejo do mrtvega tru¬
pla svojega gospodarja, vsi kar zbesne. Za-
kade se za bežečima ženskama. Pomelo
zadene svinčena krogla iz turške dvocevke,
in zvali se na tla. Minica pogleda vsa pre¬
plašena okolo sebe. Nje preganjalci so le
še petdeset korakov daleč — tudi nji ni
bilo videti rešitve.

Deklica steče brzonoga naprej in pride
do zatišja, kjer najde stoječi dve četi ob¬
oroženih Grkov. Ko pridejo za deklico dirja¬
joči Albanci tem Grkom pred oči, vzprejmd
jih ti z groznim streljanjem. Nekaj Albancev
pade, drugi zbeže.

Grki pa za njimi. Ko jih dojdejo, prične
se strašno klanje. Albancem pridejo na po¬
moč še oni Turki, ki so jih prej čakali
spodi. Boj je trajal blizu jedno uro; padlo
jih je mnogo na obeh straneh. Končno pa
so vendar kristjani zmagali, posebno zato,
ker so imeli dva izvrstna vodnika. Turki

75

pa so bili po smrti Mustafovi brez pravega
poveljnika in se niso vedeli prav vesti. Kar
je še ostalo Turkov, zbežali so nizdolu proti
dolini; grške krogle so še nekaj časa bren¬
čale »za njimi. Ko je bil boj končan, pogle¬
dali so Grki okolo sebe, obezali svoje ra¬
njence in ugledali tudi Minico, ki je klečala
pri umirajoči ciganki.

„ Pomagajte mi, možje !” ogovori Minica
grške vojake, „tukaj leži na smrt ranjena
moja varuhinja in mati.”

„Kdo si ti?” vpraša Minico lep velik
mož, ki je bil poglavar vstašev.

„Kličejo me za Viardo,” reče deklica,
„ta žena, ki tu leži, bilo je dolgo let moja
jedina prijateljica.”

Poglavar pogleda ranjeno ciganko v
obraz in reče: „Ce se ne motim, to žensko
sem že nekoč videl; pa mora biti tega že
dolgo.”

„Res je,” reče ciganka in izpregleda,
„bilo je pred Navarinom. Tvoji ženi sem
nekaj brala iz roke in tudi oni drugi ženi,
— glej, to je — tukaj je njena hči! Jaz
moram umreti, čemu bi tajila, to je —“

Okolo stoječi se začudijo.

„Povej, kar imaš na srcu!” reče po¬
veljnik; ,,to dekle ni ciganski otok? Kako
v vaše roke?”

76

Ciganka si oddahne. Težko ji je bilo
razodeti skrivnost. „Paša spirski,“ šepeta
naposled, „paša, ki je danes poginil — tam

— po roki tega otroka — paša jo je pred
leti vrgel v prepad — jaz pobrala — rodi¬
telje poznaš — tvoj prijatelj —“

„Renatova hči?' 4  vpraša Grk začuden;
»ženska, kaj praviš, kako moreš doka¬
zati to?"

»Zlati križ na prsih — poglejte Viardo

— zlati križ — jaz našla — pustila —“
šepeče ciganka iz težka in zopet zamiži.

»Kaj? Renatova hči je to?“ vpraša za¬
čudeno Grk, ki je dozdaj mirno poslušal
ves razgovor.

,,Ali ga poznate? Ali je še živa?"

»On in ona sta še živa," odvrne na¬
govorjeni Grk.

»Čudno, prečudno!" reče drugi; ,,zdi
se mi, da tudi vas poznam. Vi ste Remec
iz Spire?“

„Taka je!“ reče Remec, ker to je bil
poveljnik te vstaške čete. Oni, ki ga je iz¬
praševal, pa se je dal spoznati za Kadulepa.
Poveljnik je bil druge čete, ker sta bili v
tem boju, kakor smo že omenili, dve četi
vstašev; čudno je le, da se poveljnika obeh
čet nista prej spoznala, akoravno sta šli
obe četi skupno v boj. To pa je prihajalo

77

od tod, ker obe četi niste bili še dolgo
skupaj.

Kadulep se je prej vojskoval v dolini.
Ko je pa Mustafa s preveliko močjo pritisnil
na njega, umaknil se je tudi Kadulep s
svojimi ljudmi bolj v hribe in tukaj se je
sešel z Remčevo četo. Tako je prišel paša,
ko je iskal Renata, Kadulepu in Remcu v
roke, njegova vojska je bila pobita in raz¬
kropljena, trinog sam pa je prejel smrt iz
rok nedolžne deklice, katero je pred kakimi
dvanajstimi leti vrgel v globočino, da bi jo
pogubil. Tako ga je dohitelo maščevanje!

Oba poveljnika sta si povedala še to
in to, kar ju je zmotil v pogovoru glasen
jok Minice. Stara ciganka je za vselej za¬
tisnila svoje oči.

Minica ji stisne mrzlo roko in ji gleda
objokana v obsteklele oči.

„Pojdi z nami,“ reče ji Remec, pri¬
vedemo te k pravi materi in očetu, ki že
dolgo žalujeta po tebi. ; ‘

Molčeča gre Minica z možmi čez go¬
rovje; od spomina na dogodke današnjega
jj utriplje in trepeče srce.

Po dolgem potovanju pridejo v Renatov
r, ki se je ravno vrnil iz male praske
'urki, katere je zapodil v beg.

78

Remec je Renata in njegovo ženo po¬
časi pripravil na srečno novico, na sestanek
s hčerjo, katero sta menila, da je mrtva.
Povedal je potem vse, kaj se je zgodilo in kaj
je povedala umirajoča ciganka. Tudi tistega
zlatega križa ni pozabil omeniti. Našli so
ga res na prsih Miničnih, in Klavdija ga je
takoj spoznala.

Solznih oči je objela svojo hčer. Ve¬
selje roditeljev se ne da popisati.

Potem je pa še Kadulep šel po svojo
ženo Ljudmilo, ki je svoji sestri vesela pri¬
hitela v naročaj. Zahajajoče solnce še ni
videlo lepšega prizora. Visoko v gorah, kjer
biva svoboda in kamor ni segla kruta turška
oblast, ker so svobodo in sveti križ čuvali
hrabri možje, tukaj so danes sredi krvi po¬
tokov in vojskine nesreče praznovali lep
dan srečnega sestanka po toliko bridki lo¬
čitvi, po tolikih udarcih nemile usode, po
tolikih prebitih nevarnostih.

Nesrečnemu narodu grškemu pa tačas
Se ni prisijalo solnce svobode. Vzdignili so
se večkrat zoper turško nasilstvo, pa pre¬
majhna je bila moč malega naroda; vselej
so Turki z ognjem in mečem zadušili na¬
pore svobodoljubnih mož in deželo uklenili
v nove verige. Šele v začetku tega stoletja
je s pomočjo velike Rusije otresel grški narod

79

raz sebe težki jarem turški. Vrli Remec se
je kot siv starček udeležil še tega zadnjega
boja in videl, kako je vzhajalo solnce svo¬
bode. Med prvimi borilci sta bila njegova
dva sinova Ciril in Metod, pa sin Kadulepov
in Ljudmile, hrabri Aleksander Kadulep,
slavnoznan med domobranci skalovite
Moreje.

Šele mi smo doživeli, kako je prisijala
boljša doba tudi Bolgarom po veliki turški
vojski v letih 1875 do 1878. Zdaj je turška
moč zdrobljena, in iz njenih razvalin po¬
ganjajo drevesca mladih in krepkih slovan¬
skih državic: Srbije, Črnogore, Rumelije in
Bolgarije!


'


'