Ivo Svetina
In pričenja se konec neminljivi
1.
Vse, kar diha, je zapisano lačnim čekanom;
ludi rogati orel in rdeča školjka, kipeča krvi.
Sovraštvo tistih, ki se s strupeno srečo hranijo
in gojijo delo kot setev, ki je še pred prvim
mrzlim vetrom žetev, obilna v kašči,
kjer sanje nimajo moči.
In ne ved6, da je delo iz take snovi,
ki nikdar ne skopni, in gaje toliko več,
kolikor ga je postorjenega.
Postavijo si bogate šotore v zemlji
petih strupov, na travniku,
kjer se stopalo obuje v vonje
in sokove mavričnega cvetja.
Nikdar resničnejši kot po smrti,
Graditeljici slavoloka pravice,
pod katerim stopajo, oviti v svilnate rane,
korakajoč kot divji žrebci,
z jezo in srdom obarvanih lic, sami,
brez ljubljenih, bratje črnega časa.
Že vidijo hladen grič, porasel z žarki milosti,
ki so jo zavrgli kot sedlo tovorne živali,
da so lahkotni krenili na sprehod;
prek plitkega snega, skoz redko meglo,
ko je z golih vej padalo iskreče se biserje -
nekoč solze, zdaj samo še zmrznjene kapljice vode.
2.
Kaj roža ve o tistem, ki jo zaliva?
O vodi, ki iz mrzle roke teče trpek dar?
Je dež, ki čašo napolni in krono umije?
Kaj kamen o gospodarjevem koraku,
ki ga gladi, tam, svetli, četudi temnega
kot tulipan, nikdar vzgojen?
Kaj trdna in varna tla o vrtoglavici,
ki granit mehča in prepade seje
kot osončene jase na dnu sveta?
Kaj strah in groza o snovi,
ki sama sebe ne pozna, a misli tuja znanja?
Roža v kamen zaspi, tla groza kot preproga
pregrne in tedaj spregovori,
ki krvavih rok cvetom daje pit:
»Ni me in me ne bo. Nimam in ne bom imel...«
In vrtnar darila ubija, ko z vodo hlapi na soncu.
Vonj, ki prst z nebom poveže,
da zapuščena hiša zrase za obzorjem.
3.
Pridejo vrhovi kot modri z darovi in vzamejo srce na svoje blage hrbte in spod plošče vodene vzklije sonce v sneg, da vijoličaste sence posele možgane in se kosti biserom in semenom zde sestre. Silni vozli presekajo žile, da čelo kladivo tolče ob blagoslovljene skale. Ptič, rosa in mir pobegnejo od trušča pokajoče in drobeče se lobanje. Le še nebo si želi poljuba, utapljajočega se v močvirju krvi, lepljivem blatu, po železu dišečem. Ko bi tedaj mesu kdo podaril svojo toplo bližino,
bi se samo od sebe vzpelo do najvišjih oken palače, ki jo v pomladni svetlobi belijo, na usnjene vrvi privezani molilci. Oko megleno zre skoz okno in opazuje od mehkega zraka in mladega apna pobeljena telesa. Otroke kamna in neba.
4.
Brez sladke smole in trpkega vina
na dna svetov in k nebom,
nikogar vabečih, nihče preklinjajoč jih,
se iz srca suka žila rubinastega dima,
pekočega v solzah oko, pod čelom mračno
zroče v čašast žafran, komaj obarvan
od mrzlega časa, najbolj samega.
Črn in krhek se sveti kljun
nad mesom visoke živali,
prek vode in k rdečim skalam kri pršeče.
Njena duša, še malo prej le dih,
divja in mlada od senc drevesa
in votline, v kateri je stražila
vrelec krikov in bolečine.
Visoko rogovje in ostra dlaka iščeta
mesto, kjer se bo sonce razprlo,
blisk v steni, da leže meso k požrtiji,
a ime vrste vodnik k čredi mladičev,
mastnih in smrdečih v redkem jutranjem zraku,
kralju vseh samot.
5.
Izsušil seje vrč, žejni brat tolažbe; le mračna sopara še votlo zveni med njegovimi boki, ki je hodil ob dopolnjenih urah žarečega kamenja k postelji, prazni kot pljuča, dihajoča prst.
Ker zrak je s selivkami odletel k južni skali, kjer dež cveti, prepojen s sladkostjo in roso sadežev, ki so se v glinasti kupoli spreminjali v sok, senco in pozabo. In zdaj sam išče zvokov, da ga napolnijo do vratu, do teže, ki zvenenje rodi kot s škrjancem okrašen zvon. A strah še bolj kot slast peče, ker ni snov, četudi od skrivnosti, da v grlo nalije blage tekočine, ne vina ne krvi.
Le še spomin, neoblikovan, prhek, se zli prah nabira na ročaju, zlizanem od nežnih dlani, ki so uzde vanje vtisnile tisočero skelcčih steza.
6.
Čebela k ledu poleti, sladka je belina, znamenje, h kateremu se nikdar ne skloni, ki je poznal tisočero oblek sreče, stotero letnih časov zadovoljstva, a eno samo uro miru: ko so otrok, kruh, vino in polje živeli in se radostili, ne da bi vedeli, da je on sam njihovo življenje in radost. Poldan trpljenja se kopa v majskem dežju, ki ga vzhodnik stori nežnega in deškega, da bi vsaka ženska hotela biti njegova mati, četudi še deklica, a nikdar sestra. Kadar v porcelanasto skodelico, prepolno kristalne vode, zre, ki še ne spi, se rdečica otroške bolezni prelije prek lica, da sanje s sanjami spočno večno budnost norosti. Višina, nič več mrzla, le zvrhana srha, kot gladina travniških vonjev.
7.
Jutro razlito kot iztaknjeno oko,
ki se v grlu zatakne in se slepo
čelo ob steni raztrešči.
More mar kamnita strmost povedati,
kolikokrat je že slišala peti pesem?
Ko se cipresa ovija v čustvo temno,
stanovitno, slast, trajajočo kot les,
preprežen z žilami, skoviki
in vzhajajočim požarom.
Modra volčja glava nizko nad sledjo gre,
kiselkast vonj zapreda grmičevje,
srkajoče kri iz kotanj spod iglic,
kamor se je gnezdo skrilo,
da v kasni dobi smrti žvrgolenje
okliče nov dan.
Brez jutra v poldan vzpet,
dan vseh dni, čas brez ur, luč,
svetlejša od tistega, kar jo spočne.
Ptičev drob se drobna smet zdi
in nikakršne prerokbe se ne razbere iz nje.
8.
Srdito se dviga srce nad milo telo, v slepi ljubezni iščoče zatočišča med zvermi v zapredenih brlogih, kamor sonce samo s curki krvi prodre. Sovraštvo je divje obrodilo, meso kot skale zvalilo v žrelo, kjer se zemlja in maternica spojita v jalovo brezno. Lajež preglasi pritajeno klikanje, parajoče pljuča, hlepeča po gladkem zraku. A sovja glava ni oko noči, le perje mastno šelesti, razplatena kovina, lističi zvena, tankega kot lobanjsko dno, s katerega škrlaten skelet poliže poslednjo lužo neba, grozde solza, zrna biserovine.
Z grivo stresa in z izbuljenimi očmi išče predele živih predmetov, da se zbero priče, v puščobi obhajane z radostjo, rodnostjo, rjovenjem, poslednjo melodijo gluhe žene, sedeče v zboru psov, sinov, cvetov. Sama ostane prošnja, naj se ne vzpne srd na prestol, ki so vrata v sužnost sebičnosti. S severa prihaja mrk meč, volčji zob, da pregrizne žilo utripalko.
9.
Snov, natopljena v vonj želje po nekdanjem
življenju, se pod kopji in biči vda -
uboga, ranljiva, sama.
Biti dojen z grozo, biti gneva sin,
pogubiti se z ljubeznijo do želje,
ki jo visoki čuvarji ljubosumno stražijo,
med jutrom in jutrom, ponosno.
Vrata se odpro samo tistemu, ki pride,
da jih časti in omamljene od čaščenja
pobije kot mlado žival, težko, vročo, črno.
Ko se slepota z gluhostjo spari,
se rodi cvet, darilo onemu,
ki je od pogleda skoprnel na robu slike.
Bel kot mesec se spreletava,
okrašen s kremplji, solzami, znojem -
nad rojstnim krajem sijajnih in strašnih
skušnjav cev.
Srce že odmeva boben, po katerem pleše gorjača. Prekleta! Nekje daleč, predaleč še tli zrno, oblikovano s senco, brušeno do visokega sijaja z bistvom kletve.
10.
Vsakogar obišče in mu pokaže
njegovo komaj rojeno podobo;
ko je bil ples in petje pričetka,
gladko in mehko meso, koža kot studenec
in oči tuje v vrtincu barv
in trepetu rib in dežnih kapelj.
Tedaj zagori lakota, ki sestrada svet,
da bo hlepel samo še po surovem vonju
lastnega drobovja.
Ne blag veter ne prvo listje,
ki roparicam izda še tako varen dom
pevk, ne zmotita sle,
prva luč plazeče se skoz podrast,
posejano z bitji,
ki jim hrbtenica lira zveni.
Moč sama iz sebe rase, silnejša
od trdnosti vere, ki na čelo sklonjeno
riše prve zakone, kopje in sekiro,
da pobije dvomeče in tiste,
ki časte kačo naslade.
K stebru, ki je on sam, priveže sužnjo
nevihto, da glasba ledenikov
v tihih sanjah zaboli.