Goriška knjižnica »Franceta Bevka« STUDIJSKI ODDELEK tiJRlU/.iv-- «••»'* m.8414 Koledar 1983 KOLEDAR Goriške Mohorjeve družbe za leto 1983 Izdala Goriška Mohorjeva družba Katoliško tiskovno ¡društvo Gorica 1983 BGKCZKAKS/70 8414 r. šo Koledar uredil dr. Jože Markuža Na platnici cerkev Marije vnebovzete na Repentabru pri Trstu. Slike grbov starih slovenskih mest so vzete iz Zgodovinskega atlasa Slovenije, ki ga je izdala Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu 1960. Natisnila tiskarna Budin v Gorici JLh> 1983 je navadno leto in ima 365 dni, to je 52 tednov in 1 dan. Začne in konča se s soboto. 1. januarja 1983 po našem — gregorijanskem — koledarju je isti dan: 19. december 1982 po julijanskem koledarju 16. Rabi-oul-Aououal 1403 po muslimanskem koledarju 16. Tebeth 5743 po judovskem koledarju 23. Keihak 1699 po koptskem koledarju Letni časi Pomlad se prične 21. marca ob 6. uri, poletje se prične 22. junija ob 0 uri, jesen se prične 23. septembra ob 16. uri, zima se prične 22. decembra ob 11. uri. Lunini mrki Delni, 25. junija 1983, viden v Ameriki, Avstraliji in na Antarktiki; začetek polsence ob 6.45, začetek popolnega mrka ob 8.15, maksimum ob 9.22; konec popolnega mrka ob 10.30, konec polsence ob 12. uri; velikost mrka 0.335. Polsenčni mrk 20. decembra 1983 viden v Ameriki, Evropi, Afriki in Aziji; začetek polsence ob 0.48, maksimum ob 2.49, konec polsence ob 4.50; velikost mrka 0.889. Sončni mrki Popoln sončni mrk 11. julija 1983, viden na Javi, Celebesu in Novi Gvineji, kot delen je viden v Avstraliji, Madagaskarju, jugovzhodni Aziji in otočju med Azijo in Avstralijo. Začetek mrka ob 3.10, maksimum 5.43, konec 7.16; velikost mrka 1.027. Obročast sončni mrk 4. decembra 1983, viden v Afriki nedaleč od ekvatorja, kot delen je viden v južni Evropi, v jugozapadnem delu Azije, v Afriki in severovzhodnem delu Južne Amerike. Začetek mrka 10.41, maksimum 13.30, konec 16.20; velikost mrka 0.984. Pri nas je viden kot delen ob približno 13. do 14. ure. N. B. - Mišljen je srednjeevropski čas; za čas legalne ure dodaj eno uro! JANUAR ^^ PROSn,EC VODNAR 1 Sobota Osmina Gospodovega rojstva; Marija Mati božja 2 Nedelja Gospodovo razglašenje; Trije kralji; Bazilij Veliki, šk. 3 Ponedeljek Genovefa, dev.; Meliton, menih 4 Torek Angela, red.; Benedikta, muč. 5 Sreda Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev. 6 Četrtek Ermin, opat C 7 Petek Rajmund Penjafortski, duhovnik; Lucijan, muč. 8 Sobota Severin, opat; Erhard, škof 9 Nedelja Jezusov krst; Julijan in Bazilisa, muč. 10 Ponedeljek Viljem, škof; Agaton, papež 11 Torek Pavlin Oglejski, škof; Teodozij, opat 12 Sreda Alfred, opat; Tatjana, muč.; Ernesta, muč. 13 Četrtek Hilarij (Radovan), škof, c. uč.; Veronika, dev. 14 Petek Oton, menih; Feliks (Srečko) Nolanski, duh. ® 15 Sobota Pavel, puščavnik; Maver, opat 16 Nedelja 2. nav. - Marcel, papež; Berar, Oton in Peter, muč. 17 Ponedeljek Anton (Zvonko), opat; Marijan, muč. 18 Torek Marjeta Ogrska, dev.; Suzana, muč. 19 Sreda Knut, kralj; Germanik, muč. 20 Četrtek Fabijan, papež; Sebastijan, muč. 21 Petek Neža (Janja), dev., muč.; Fruktuoz, škof, muč. 22 Sobota Vincenc (Vinko), diakon, muč.; Anastazij, muč. J> 23 Nedelja 3. nav. - Ildefonz, škof; Emerencijana, muč. 24 Ponedeljek Frančišek Šaleški, škof, c. uč.; Felicijan, škof, muč. 25 Torek Spreobrnitev sv. Pavla; Ananija, muč. 26 Sreda Timotej, škof; Tit, škof; Pavla, spok. 27 Četrtek Angela Merici, dev.; Vitalijan, papež; Julijan, muč. 28 Petek Tomaž Akvinski, c. uč.; Peter Nolasco, red. ® 29 Sobota Valerij, škof; Julijan Ubogi, spok. 30 Nedelja 4. nav. - Martina, dev., muč.; Hijacinta, red. 31 Ponedeljek Janez Bosko, duhovnik; Marcela, spok. CELJE Vse, kar delate, v besedi ali v dejanju, Vse storite v imenu Gospoda Jezusa in po njem sa zahvaljujte Bogu in Očetu. (Kol 3, 17b-18) VREMENSKI PREGOVORI Če v prosincu ni snega, ga mali traven da. Kadar Anton (17) z dežjem prihaja, se dolgo potem zemlja napaja. Na spreobrnitev Pavla (25) jasno vreme, obeta sadov lepo breme. Lune Zadnji krajec 6. ob 5. uri Mlaj 14. ob 6,08 Prvi krajec 22. ob 6,34 Šap 28. ob 23,27 NEDELJSKI EVANGELIJI 1. Našli so Marijo, Jožefa in Dete... (Lk 2, 16-21) 2. Z Vzhoda smo se prišli poklonit (Mt 2, 1-12) 9. Oče pričuje o Sinu (Lk 3, 15-16. 21-22) 16. Jezusov prvi čuidež (Jan 2, 1-12) 23. Pismo se spolnjuje na Jezusu (Lk 1, 14. 4, 14-21) 30. Jezus ni prerok samo za Jude (Lk 4, 21-30) K FEBRUAR SVEČAN RTRT 28 DNI 1 Torek Brigita Irska, dev.; Sever, škof 2 Sreda Svečnica (Gospodovo darovanje); Simeon in Ana 3 Četrtek Blaž, škof, muč.; Oskar, škof 4 Petek Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, duh., muč. C 5 Sobota Agata, dev., muč.; Album, škof, muč. 6 Nedelja 5. nav. - Pavel Miki in tovariši, jap. muč.; Teofil, muč. 7 Ponedeljek Rihard, kralj; Koleta, dev. 8 Torek Hieronim Emiliani, red.; Janez de Matha, red. 9 Sreda Apolonija, dev., muč.; Nikefor, muč.; Sabin, škof 10 Četrtek Sholastika, dev.; Viljem, puščavnik 11 Petek Lurška Mati božja; Saturnin, muč. 12 Sobota Evlalija, muč.; Benedikt Anianski, opat 13 Nedelja 6. nav. - Katarini de Ricci, dev.; Hermenegilda • 14 Ponedeljek Ciril in Metod, slov. apostola; Valentin (Zdravko), muč. 15 Torek (Pust) - Jordan Saški, red.; Sigfrid (Zmago), škof 16 Sreda P e p e 1 n i c a ; Julij an, muč.; Onezim, škof 17 Četrtek Aleš in šest tovarišev ustanov, servitov; Silvin, škof 18 Petek Simeon, škof, muč.; Flavijan, škof 19 Sobota Konrad, spok.; Julijan, muč. 20 Nedelja 1. postna - Silvan, muč.; Leon, škof; Sadot, muč. > 21 Ponedeljek Peter Damiani, škof; Maksimilijan, škof; Irena, dev. 22 Torek Sedež sv. Petra; Marjeta Kortonska, spok. 23 Sreda Polikarp, škof; Romana, spok 24 Četrtek Sergij, muč; Lucij, muč.; Montan, muč. 25 Petek Valburga, dev.; Viktorin in Viktor, muč. 26 Sobota Aleksander, škof; Matilda, dev. 27 Nedelja 2. postna - Gabrijel Žal. M. božje, red.; Baldomir © 28 Ponedeljek Roman, opat; Osvald, škof; Hilarij, papež ČRNOMELJ Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva,... ljubezen nikoli ne mine. (1 Kor 13, 4, 8a) VREMENSKI PREGOVORI Svečnica (2.) zelena, velika noč snežena. Kakršno vreme na Petrovo (22.) kane, tako rado cel mesec ostane. Če konec svečana burja pometa, se dobra letina obeta. Lune Zadnji krajec 4. ob 20,17 Mlaj 13. ob 1,32 Prvi ¡krajec 20. ob 18,32 Ščip 27. ob 9,58 NEDELJSKI EVANGELIJI 6. Apostoli pustijo vse in gredo za Jezusom (Lk 5, 1-11) 13. Blagor ubogim, gorje bogatinom (Lk 6, 17. 20-26) 20. Jezus zavrne skušnjavca (Lk 4, 1-13) 27. Jezus se med molitvijo spremeni (Lk 9, 28b-36) MAREC SUŠEČ OVEN _ 1 Torek Albin, opat, škof; Antonina, muč. 2 Sreda Neža (Janja, Ines) Praška, dev.; Henrik, red. 3 Četrtek Kunigunda, cesarica; Marin, muč. 4 Petek Kazimir, poljski kraljevič; Hadrijan, muč. 5 Sobota Hadrijan (Jadran), muč.; Janez od Križa, red. 6 Nedelja 3. postna - Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika) € 7 Ponedeljek Perpetua in Felicita, mučenki 8 Torek Janez od Boga, red.; Janez Avilski, duhovnik 9 Sreda Frančiška Rimska, vdova; Gregor Niški, škof 10 Četrtek 40 mučencev; Makarij, škof 11 Petek Sofronij, škof; Evdogij, muč.; Konstantin, spok. 12 Sobota Dorotea, muč.; Maksimilijan iz Theveste, muč. 13 Nedelja 4. postna - Kristina, dev., muč.; Nikefor, škof; Teodora 14 Ponedeljek Matilda, kraljica; Florentina, opatinja • 15 Torek Klemen Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red. 16 Sreda Hilarij, škof, muč.; Tacijan, diakon; Julijan, muč. 17 Četrtek Patricij (Patrik), škof; Jerica (Jedrt), opatinja 18 Petek Ciril Jeruzalemski, škof, c. uč.; Salvator, red. 19 Sobota Jožef, Jezusov rednik; Sibilina, dev. 20 Nedelja 5. postna - Klavdija in tov., muč.; Martin, škof 21 Ponedeljek Nikolaj iz Filie, puščavnik; Filemon, muč. 22 Torek Lea, spok.; Zaharija, papež; Katarina, spok. 23 Sreda Turibij, škof; Frumeneij, muč. 24 Četrtek Dionizij, muč; Aleksander, muč. 25 Petek Gospodovo oznanjenje - Humbert, opat 26 Sobota Ludgar, škof; Evgenija, muč. 27 Nedelja 6. postna - cvetna - Rupert Salzburški, škof; Lidija 28 Ponedeljek Bojan, knez, muč.; Sikst III., papež ® 29 Torek Bertold, red.; Ciril, diakon 30 Sreda Amedej (Bogo), knez; Janez Klimak, opat 31 Četrtek Veliki četrtek - Modest, škof; Gvido, opat. DRAVOGRAD S srcem se namreč veruje za opravičenje, z usti pa se priznava za zveličanje. (Rimlj 10, VREMENSKI PREGOVORI Sušeč grmi, lakota beži. Ce je Jožef (19.) lep in jasen, je dobre letine prerok glasen. Do Benjamina (31.) kar zeleno, bo osorej posušeno. Lune Zadnji krajec 6. ob 14,16 Mlaj 14. ob 18,44 Prvi krajec 22. ob 3,26 Ščip 28. ob 20,27 NEDELJSKI EVANGELIJI 6. Pokora odvzame božjo kazen (Lk 13, 1-9) 13. Izgubljeni sin se vrne k očetu (Lk 15, 1-3. 11-23) 20. Grešnik ne sme obsojati grešnika (Jan 8, 1-11) 27. Trpljenje N. G. Jezusa Kristusa (Lk 22, 14-71; 23, 1-56 ali 23, 1-49) BIK APRIL MALI TRAVEN 30 DNI 1 Petek Veliki petek - Hugo, škof; Venancij, škof, muč. 2 Sobota Velika sobota - Frančišek Pavelski, red.; Marija Egip. 3 Nedelja Velika noč - Gospodovo vstajenje - Rihard, škof 4 Ponedeljek Izidor Seviljski, škof, c. uč. 5 Torek Vincenc Ferrer, duhovnik; Irena, muč. € 6 Sreda Viljem, opat; Marcelin, muč. 7 Četrtek Janez K. La Salle, duhovnik; Herman Jožef, red. 8 Petek Albert, škof, muč.; Valter, škof 9 Sobota Tomaž Tolentinski, muč.; Marija Kleofa, žena 10 Nedelja 2. velikon. - bela - Ezekijel, prerok; Apolonij in tov. 11 Ponedeljek Stanislav, škof, muč.; Gemma Galgani, dev. 12 Torek Zeno, škof; Julij I., papež 13 Sreda Martin I., papež, muč.; Hermenegild, muč.; Ida ® 14 Četrtek Valerijan in tov., muč.; Lambert, škof 15 Petek Helena (Jelka), kraljica; Anastazija, muč. 16 Sobota Bernardka Lurška, dev.; Benedikt Labre, spok. 17 Nedelja 3. velikon. - Fortunat, muč.; Rudolf, muč. 18 Ponedeljek Apolonij, muč.; Viktor, muč. 19 Torek Ema, red.; Dioniz, muč. 20 Sreda Hilda, dev.; Teotim, škof; Sulpicij, muč. ® 21 Četrtek Anzelm, škof, c. uč.; Konrad Parzham, red. 22 Petek Aleksander (Saša), muč.; Luka, muč. 23 Sobota Jurij, muč.; Adalbert (Vojko), škof, muč. 24 Nedelja 4. velikon. - Fidelis iz Sigm., red.; Honorij, škof 25 Ponedeljek Marko, evangelist; Ermin, škof, muč. 26 Torek Pashazij, opat; Franka Vis., opatinja 27 Sreda Hozana Kotorska, dev.; Cita, dev. ® 28 Četrtek Peter Chanel, duhovnik, muč.; Vital, muč. 29 Petek Katarina Sienska, dev., c. uč.; Peter, muč. 30 SObota Pij V., papež; Jožef Cottolengo, duhovnik KRANJ Tu je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sam vas jaz ljubil. VREMENSKI PREGOVORI Če malega travna grmi, se slane več bati ni. Če v dežju drevo cvete, nikdar sadja ne daje. Če je na Jurjevo (24.) sončno, toplo, trta bogato rodila bo. Lune Zadnji krajec 5. ob 9,39 Mlaj 13. ob 8,59 Prvi krajec 20. ob 9,58 Ščip 27. ob 7,31 NEDELJSKI EVANGELIJI 3. Potrebno je bilo, da je Kristus vsal od mrtvili (Jan 20, 1-9) 10. Čez osem dni je prišel Jezus (Jan 20, 19-31) 17. Jezus da apostolom jesti (Jan 21, 1-19 ali 1-14) 24. Dobri pastir daje večno življenje (Jan 10, 27-30) TT DVOJČKA 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek 7 Sobota 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 29 Nedelja 30 Ponedeljek 31 Torek MAJ VELIKI TRAVEN 31 DNI 5. velikon. - Jožef, delavec; praznik dela Atanazij, škof, c. uč.; Mafalda, dev. Filip (Zdenko) in Jakob mL, apostola Florijan (Cvetko), muč.; Cirijak, škof Gotard, škof; Angel, muč.; Silvan, muč. C Dominik Savio, dijak; Evodij, škof Gizela, opatinja; Flavij, muč. 6. velikon. - Viktor (Zmago), muč.; Dezider (Željko) Pahomij, opat; Herma, učenec sv. Pavla Antonin, škof; Gordijan in Epimah, muč. Sigismund (Žiga), kralj; Mamert, muč. Leopold Mandič, duhovnik; Nerej in Ahilej, muč. • Servacij, škof; Peter Regalati, red. Matija, apostol; Justina, muč. Gospodov vnebohod - Izidor, kmet; Zofija (Sonja) . Janez Nepomuk, muč.; Ubald, škof Pashal Bajlon, red.; Bruno, škof; Jošt, opat Janez I., papež, muč.; Venancij, muč.; Erik muč. Peter Celestin, red.; Ivo, duhovnik * Bernardin Sienski, red.; Plavtila, spok. Krispin, red.; Valens, škof; Evtihij in tov., muč. Binkošti - Renata, spok.; Julija, dev., muč . Dezider (Željko), škof, muč.; Leon Rostovski, škof, m. Marija pomočnica kristjanov; Socerb, muč. Beda Častitljivi, duhovnik, c. uč.; Gregor VII., papež Filip Neri, duhovnik; Lambert, škof; Pavlin, m. © Avguštin Canterb., škof; Julij, muč. German Pariški, škof; Bernard, duhovnik Presveta Trojica - Maksim Emonski, škof; Teodozija Ivana Orleanska, dev.; Ferdinand, kralj Marijino obiskanje; Petronila, dev. LJUBLJANA Tolažnik Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, pa vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. (Jan 14, 26) VREMENSKI PREGOVORI Ce je pred Servacem (13.) poletje, mraz rad še pritisne na cvetje. Če se Urbanu (25.) sonca zahoče, bo tudi poletje suho in vroče. Če je majnika lepo, je dobro za kruh in seno. Lune Zadnji krajec 5. ob 4,43 Mlaj 12. ob 20,25 Prvi krajec 19. ob 15,17 Ščip 26. ob 19,48 NEDELJSKI EVANGELIJI 1. Nova zapoved medsebojne ljubezni (Jan 13, 31-33a. 34-35) 8. Sveti Duh nas uči evangelij (Jan 14, 23-29) 15. Jezus blagoslavlja apostole in gre v nebo (Lk 24, 46-53) 22. Kakor me je Oče poslal, vas jaz pošljem in dajem Svetega Duha (Jan 20, 19-23) 29. Duh oznanja, kar ima Sin od Očeta (Jan 16, 12-15) JUNIJ ROŽNIK RAK 30 DNI 1 Sreda Justin, muč.; Pamfil, muč. 2 Četrtek Peter, muč.; Erazem, škof, muč.; Marcelin, muč. 3 Petek Karel Lwanga in drugi ugandski muč.; Klotilda € 4 Sobota Frančišek Caracciolo, red.; Kvirin, škof; Vincenca Ger. 5 Nedelja Sv. Rešnje telo in kri - Bonifacij, škof, muč.; Dorotej 6 Ponedeljek Norbert, škof; Bertrand Oglejski, škof 7 Torek Robert, opat; Vilibald, škof; Ana Garzia, dev. 8 Sreda Medard, škof; Viljem (Vilko), škof; Severin, škof 9 Četrtek Efrem Sirski, diakon, c. uč.; Primož in Felicijan 10 Petek Jezusovo Srce - Bogumil, škof; Itamar, škof 11 Sobota Brezmadežno Srce Marijino - Barnaba, apostol ® 12 Nedelja 11. nav. - Janez Fakundski, red.; Adelajda, dev. 13 Ponedeljek Anton Padovanski, duh., c. uč.; Trifil, škof 14 Torek Elizej, prerok; Valerij, muč. 15 Sreda Vid (Vitomir), muč.; Benilda, muč. 16 Četrtek Gvido Kortonski, red.; Beno, škof 17 Petek Gregor Barbarigo, škof; Emilija, dev. 5 18 Sobota Marcelijan, muč.; Marko, škof 19 Nedelja 12. nav. - Romuald, opat 20 Ponedeljek Mihelina, spok.; Silverij I., papež, muč. 21 Torek Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. 22 Sreda Pavlin iz Nole, škof; Tomaž More in Janez Fisher, muč. 23 Četrtek Agripina, dev., muč.; Jožef Cafasso, duhovnik 24 Petek Janez Krstnik (rojstvo); Favst, muč. 25 Sobota Eleonora, kraljica; Viljem, opat; Doroteja, dev. ® 26 Nedelja 13. nav. - Vigilij (Stojan), škof; Pelagij, muč. 27 Ponedeljek Ema Krška, kneginja; Ciril, škof, c. uč. 28 Torek Irenej (Hotimir), škof, muč.; Marcela, muč. 29 Sreda Peter in Pavel, apostola, muč.; Marcel, muč. 30 Četrtek Prvi rimski mučenci; Adolf, škof; Emilijana, muč. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes, če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj'. (Jan 6, 51 a) VREMENSKI PREGOVORI Sever, ki v tem mesecu vleče, obilo žita v deželo privleče. O svetem Vidi (15.) se skoz noč vidi. Dež na Ladislava (27.), poletje po vodi splava. Lune Zadnji krajec 3. ob 22,08 Mlaj 11. ob 5,38 Prvi krajec 17. ob 20,46 Ščip 25. ob 9,32 NEDELJSKI EVANGELIJI 5. Vsi so jedli in se nasitili (Lk 9, llb-17) 12. Jezus odpusti »pokorjeni grešnici (Lk 7, 36-50; 8, 1-3 ali 7, 36-50) 19. Jezus napove svojo smrt (Lk 9, 18-24) 26. Jezusove zahteve do učencev (Lk 9, 51-62) LEV JULIJ MALI SRPAN 31 DNI 1 Petek Estera, žena; Teobald, puščavnik 2 Sobota Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč. 3 Nedelja 14. nav. - Tomaž, apostol; Bernardin Realino, duh. € 4 Ponedeljek Urh, škof; Elizabeta Portugalska, kraljica 5 Torek Ciril in Metod, slov. apostola (v slovenskih škofijah) 6 Sreda Marija Goretti, muč.; Bogomila, spok.; Dominika, muč. 7 Četrtek Izaija, prerok; Vilibald, škof 8 Petek Kilijan, muč.; Hadrijan III., papež 9 Sobota Veronika Giuliani, opatinja; Brikcij, škof 10 Nedelja 15. nav. - Amalija (Ljuba), red.; Rufina, muč. 11 Ponedeljek Benedikt, opat; Olga Kijevska, kneginja ® 12 Torek Mohor in Fortunat, muč.; Janez Gvalbert, red. 13 Sreda Henrik I., kralj; Evgen, škof 14 Četrtek Kamil de Lellis, red.; Bogdan, škof 15 Petek Bonaventura, škof, c. uč.; Vladimir Kijevski, knez 16 Sobota Karmelska Mati božja; Evstahij, škof 17 Nedelja 16. nav. - Aleš (Aleksej), spok.;, Marcelina; Vesna 3> 18 Ponedeljek Friderik (Miroslav), škof; Marina, muč. 19 Torek Avrea (Zlatka), dev.; Simah, papež; Arsen, diakon 20 Sreda Marjeta Antiohijska, dev., muč.; Elija, prerok 21 Četrtek Danijel (Danilo), prerok; Lovrenc iz Brindisija, red. 22 Petek Marija Magdalena (Magda, Majda), spok. 23 Sobota Brigida Švedska, red.; Apolinarij, škof 24 Nedelja 17. nav. - Kristina, dev., muč.; Boris in Gleb, muč. 25 Ponedeljek Jakob starejši, apostol; Krištof, muč. ® 26 Torek Joahim in Ana, starša Device Marije 27 Sreda Klemen Ohridski, Gorazd in tov.; Natalija (Božena) 28 Četrtek Viktor I., papež; Nazarij in Celzij, muč. 29 Petek Marta iz Betanije; Beatrika, muč.; Olaf, kralj 30 Sobota Peter Krizolog, c. uč.; Abdon in Senen, muč. 31 Nedelja 18. nav. - Ignacij Lojolski, red.; Helena, muč. NOVO MESTO Opominjam vas torej... živite, kakor se spodobi za poklic, v katerega ste poklicani... drug drugega prenašajte v ljubezni... (Ef 4, 1, 3a) VREMENSKI PREGOVORI Ce Cirila in Metoda (5.) dež pere, orehe in kostanj z drevja obere. Če na Marjeto (20.) dež Iije, seno na travniku gnije. O Jakobu (25.) mora pšenica zoreti ali zgoreti. Lune Zadnji krajec 3. ob 13,12 Mlaj 10. ob 13,19 Prvi krajec 17. ob 3,51 Ščip 25. ob 0,27 NEDELJSKI EVANGELIJI 3. Kristusovi učenci prinašajo mir (Lk 10, 1-12. 17-20 ali 1-9) 10. Kdo je moj bližnji? (Lk 10, 25-37) 17. Marta sprejme Jezusa (Lk 10, 38-42) 24. Jezus obljublja uslišanje vztrajne molitve (Lk 11, 1-13) 31. Jezus svari pred lakomnostjo (Lk 12, 13-21) DEVICA AVGUST VELIKI SRPAN 31 DNI 1 Ponedeljek Alfonz de Liguori, škof, c. uč.; Nada, muč. 2 Torek (Porciunkula); Evzebij iz Vercellija, škof C 3 Sreda Lidija, žena; Peter Eymard, duhovnik 4 Četrtek Janez Vianney, arški župnik; Tertulin, mue. 5 Petek Posvetitev bazilike Marije Snežne (Nives) 6 Sobota Jezusova spremenitev na gori Tabor 7 Nedelja 19. nav. - Kajetan, red.; Donat, škof, muč. 8 Ponedeljek Dominik, red.; Cirijak, Larg in drugi muč. ® 9 Torek Jaroslav (Verijan), muč.; Roman, muč. 10 Sreda Lovrenc, diakon, muč.; Pavla, muč. 11 Četrtek Klara (Jasna), dev.; Suzana, muč. 12 Petek Hilarija, muč.; Herkulan, škof 13 Sobota Poncijan, papež; Hipolit, duh.; Janez Berhmans, red. 14 Nedelja 20. nav. - Maksimilijan Kolbe, muč.; Mitja (Demetrij) 15 Ponedeljek Marijino vnebovzetje - Tarcizij, muč. 16 Torek Štefan Ogrski, kralj; Rok, spokornik 17 Sreda Hijacint, red.; Libérât, opat, muč. 18 Četrtek Helena (Alenka), cesarica; Agapit, muč. 19 Petek Janez Eudes, red.; Boleslav, muč. 20 Sobota Bernard, opat, c. uč.; Samuel (Samo), prerok 21 Nedelja 21. nav. - Pij X., papež; Sidonij (Zdenko), škof 22 Ponedeljek Marija kraljica; Timotej in tov., mučenci 23 Torek Roza iz Lime, dev.; Filip Benizzi, red.; Klavdij ® 24 Sreda Jernej (Bartolomej), apostol, muč.; Zlatka, muč. 25 Četrtek Ludvik IX., kralj; Jožef Kalasanc, duhovnik 26 Petek Rufin, škof; Edana E. Bichier, red. 27 Sobota Monika, mati sv. Avguština; Cezarij, škof 28 Nedelja 22. nav. - Avguštin, škof, c. uč.; Hermes, muč. 29 Ponedeljek Mučeništvo Janeza Krstnika; Sabina, muč. 30 Torek Feliks (Srečko), muč.; Gavdencija, muč. 31 Sreda Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, škof f Glejte in varuj te se vsake lakomnosti} zakaj živi j en j a nima nihče iz obilice svojega premoženja. (Lk 12, 15) VREMENSKI PREGOVORI Vreme, ki ga Lovrenc (10.) naredi, celo jesen drži. Velike maše (15.) sonce, da dosti vina sladkega. Po vremenu Jerneja (24.) se vsa jesen nareja. Lune Zadnji krajec 2. ob 1,53 Mlaj 8. ob 20,18 Prvi krajec 15. ob 13,47 Ščip 23. ob 16. uri Zadnji krajec 31. ob 12,23 NEDELJSKI EVANGELIJI 7. Vedno moramo biti pripravljeni (Lk 12, 32-48 ali 3540) 14. Za Jezusa se je treba odločiti (Lk 12, 49-53) 15. Bog povišuje nizke (Lk 1, 39-56) 21. Jezus je odrešenik vseh ljudi (Lk 13, 22-30) 28. Kdor se ponižuje, bo povišan (Lk 14, 1. 7-14) SEPTEMBER KIMAVEC TEHTNICA 30 DNI 1 Četrtek 2 Petek 3 Sobota 4 Nedelja 5 Ponedeljek 6 Torek 7 Sreda 8 Četrtek 9 Petek 10 Sobota 11 Nedelja 12 Ponedeljek 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek 17 Sobota 18 Nedelja 19 Ponedeljek 20 Torek 21 Sreda 22 Četrtek 23 Petek 24 Sobota 25 Nedelja 26 Ponedeljek 27 Torek 28 Sreda 29 Četrtek 30 Petek Egidij (Tilen), opat; Verena, dev. Maksima, muč.; Antonin, muč.; Kastor, škof Gregor Veliki, papež, c. uč.; Doroteja, muč. 23. nav. - Ida, spok.; Roža iz Viterba, dev. Lovrenc Giustiniani, škof; Viktoriji, škof Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., muč. Regina, dev.; Bronislava, red. Marko Križevčan ® Marijino rojstvo; Hadrijan, muč.; Natalija (Božena) Gorgonij, muč.; Peter Klaver, red. Nikolaj Tolentinski, spok.; Luka, muč. 24. nav. - Emilijan (Milko, Milan), škof Gvido, spok.; Tacijan (Tihomil), muč. Janez Krizostom, škof. c. uč.; Amat (Ljubo), opat Povišanje sv. križa; Notburga, dev. 1 Žalostna Mati božja (Dolores); Melita, muč. Kornelij, papež; Ciprijan, škof; Ljudmila, kneginja Robert Bellarmino, škof, c. uč.; Lambert, škof, muč. 25. nav. - Jožef Kupertinski, red.; Irena (Mira), muč. Januarij, škof; Teodor (Božidar), škof Suzana, muč.; Kandida (Svetlana), muč. Matej (Matevž), apostol in evangelist; Jona, prerok Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., muč. © Marta Perzijska, dev., muč.; Paternej, škof Marija rešiteljica jetnikov; Gerard, škof 26. nav. - Avrelija (Zlatka), dev.; Sergej Rad., škof Kozma in Damijan, muč. Vincencij Pavelski, duhovnik; Adolf in Janez, muč. Venceslav (Vaclav), muč.; Lioba (Ljubica), red. Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli C Hieronim, duhovnik, c. uč.; Zofija (Sonja), spok. Glej, blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen. (Lk 1, 49) VREMENSKI PREGOVORI Če je na mali šmaren (8.) lepo, rado ostane še dva meseca tako. Če je Matevž (21.) vedren, bo še prijetna jesen. Če se zgodaj selijo ptiči, bo huda zima o božiči. Lune Mlaj 7. ob 3,35 Prvi krajec 14. ob 3,24 Šeip 22. ob 7,37 Zadnji krajec 29. ob 21,06 NEDELJSKI EVANGELIJI 4. Odpoved prinaša svobodo (Lk 14, 25-33) 11. Veselje v nebesih zaradi spreobrnjenja grešnikov (Lk 15, 1-32 ali 1-10) 18. Izbira med Bogom in bogastvom (Lk 16, 1-13 ali 10-13) 25. V večnosti ima vse drugačno vrednost (Lk 16, 19-31) OKTOBER ŠKORPIJON 1 Sobota 2 Nedelja 3 Ponedeljek 4 Torek 5 Sreda 6 Četrtek 7 Petek 8 Sobota 9 Nedelja 10 Ponedeljek 11 Torek 12 Sreda 13 Četrtek 14 Petek 15 Sobota 16 Nedelja 17 Ponedeljek 18 Torek 19 Sreda 20 Četrtek 21 Petek 22 Sobota 23 Nedelja 24 Ponedeljek 25 Torek 26 Sreda 27 Četrtek 28 Petek 29 Sobota 30 Nedelja 31 Ponedeljek VINOTOK 31 DNI Terezija Deteta Jezusa, dev.; Remigij, škof 27. nav. - Angeli varuhi; Teofil (Bogomil), škof Kandid (Žarko), muč.; Gerard, opat Frančišek Asiški, red.; Petronij, škof Marcelin, škof; Apolinarij, škof; Flavija, muč. Bruno, red.; Renato, škof; Fides, dev. ® Rožnovenska Mati božja; Marko I., papež; Sergij, muč. Pelagija, spok.; Marcel, muč. 28. nav. - Dioniz, škof; Janez Leonardo, red. Danijel (Danilo), škof; German, škof Emilij an (Milan, Milko), škof; German, škof Maksimilijan Celjski, škof; Edvin, kralj Edvard, kralj; Koloman, muč. i Kaiist I., papež, muč.; Gavdencij (Veselko), škof, muč. Terezija Velika Avilska, red., c. uč.; Avrelija (Zlata), d. 29. nav. - Hedvika, red.; Marjeta Alacoque, dev. Ignacij, škof; Viktor, škof; Rudolf, škof Luka, evangelist; Julijan, puščavnik Izak Jogues, duhovnik in tovariši, kanadski mučenci Irena (Miroslava), muč.; Vendelin, opat Uršula, muč.; Hilarion, opat; Celina, spok. ® Bertila Moscardin, red.; Marija Šaloma, žena 30. nav. - Janez Kapistran, red.; Roman, škof Anton Marija Claret, škof; Martin, opat Krizant in Darij a (Darinka), muč.; Krišpin škof, muč. Lucijan, muč.; Florij, muč.; Rustik, škof Sabina, muč.; Frumencij, škof; Vincenc, muč. Simon in Juda, apostola; Cirila, dev. Narcizij, škof; Ermelinda, dev.; Ferucij, muč. € 31. nav. - Alfonz Rodriguez, red.; Marcel, muč. Volbenk, škof; Kvintin, muč. 1 MM • • < » «T \ A « a « i»« i < 1 i i r i i SLOVENJ GRADEC Božji človek, prizadevaj si za pravico, pobožnost, Vero, ljubezen, potrpežljivost, krotkost. (1 Tim, 6, 11) VREMENSKI PREGOVORI Vinotoka burja, mraz, prosinca sončen čas. Ce je Gal (16.) toploten in suh, bo leto, ki pride, z močo skopuh. Kakor je Uršula (21.) pričela, bo zima vse izpela. Lune Mlaj 6. ob 12,16 Prvi krajec 13. ob 20,43 Ščip 21. ob 22,54 Zadnji krajec 29. ob 4,37 NEDELJSKI EVANGELIJI 2. Prosimo za močno vero (Lk 17, 5-10) 9. Pohvala hvaležnega ozdravljenca (Lk 17, 11-19) lb. Bog pomaga do pravice (Lk 18, 1-8) 23. Bog odpušča skesanemu grešniku (Lk 18, 9-14) 30. Jezus vabi grešnike k pokori (Lk 19, 1-10) STRELEC 1 Torek 2 sreda 3 Četrtek 4 Petek 5 Sobota 6 Nedelja 7 Ponedeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 13 Nedelja 14 Ponedeljek 15 Torek 16 Sreda 17 Četrtek 18 Petek 19 Sobota 20 Nedelja 21 Ponedeljek 22 Torek 23 Sreda 24 Četrtek 25 Petek 26 Sobota 27 Nedelja 28 Ponedeljek 29 Torek 30 Sreda NOVEMBER LISTOPAD 30 DNI Vsi sveti Spomin vseh vernih rajnih Just, tržaški muč.; Martin Porres, red.; Viktorin, muč. Karel (Drago) Boromejski, škof; Vital (Živko), m, • Zaharija in Elizabeta, starša Janeza Krstnika 32. nav. - Lenart, opat; Sever, škof; Demetrij (Mitja) Ernest, opat; Engelbert, škof Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež Teodor (Božidar, Darko), muč.; posv. later. bazilike Leon I. Veliki, papež, c. uč.; Andrej Av., duhovnik Martin (Davorin) iz Toursa, škof Jozafat Kunčevič, škof, muč.; Emilijan, opat Î 33. nav. - Stanislav Kostka, red.; Didak (Diego), red. Nikolaj Tavelič, duhovnik, muč.; Serapion, muč. Albert Veliki, škof in c. uč.; Leopold, knez Marjeta Škotska, kraljica; Jedert (Jerica), dev.; Otmar Evfemija in Tekla, trž. muč.; Elizabeta Ogrska, red. Posv. bazilik sv. Petra in Pavla; Roman, diakon, muč. Narsej, škof, muč.; Barlam, muč. Kristus Kralj - Feliks (Srečko), red.; Edmund © Marijino darovanje; Albert, škof Cecilija, dev., muč.; Maver, škof, muč. Klemen (Milko, Milivoj) I., papež, muč. Flora (Cvetka), dev., muč.; Krizogon, muč. Erazem, muč.; Katarina, dev., muč. Silvester (Silvo), opat; Konrad, škof; Léonard, red. 1. adventna • Virgil, škof; Valerijan, škof € Katarina Labouré, dev. Saturnin, muč.; Radbod (Radivoj), škof Andrej, apostol; Justina, dev., muč. ŠKOFJA LOKA Zakaj če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tako tudi tiste, ki so zaspali, po Jezusu pripeljal obenem z njim. (1 Tes, 4, 14) VREMENSKI PREGOVORI Če Vse svete (1.) namaka, debel sneg nas čaka. Sonce na Martina (11.), pred durmi huda zima. Če na Cecilijo (22.) grmi in treska, bo ob letu žita kot peska. Lune Mlaj 4. ob 23,21 Prvi krajec 12. ob 16,50 Ščip 20. ob 13,30 Zadnji krajec 27. ob 11,51 NEDELJSKI EVANGELIJI 1. Veliko je plačilo v nebesih (Mt 5, l-13a) 6. Bog daje večno življenje (Lk 20, 27-38 ali 27. 34-38) 13. Stanovitno čakajmo Kristusov prihod (Lk 21, 5-19) 20. Desni razbojnik prosi za sprejem v Kristusovo kraljestvo (Lk 23, 35-43) 27. Jezus opominja, naj bomo pripravljeni (Mt 24, 37-44) GRUDEN KOZOROG 31 DNI 1 Četrtek Eligij, škof; Natalija (Božena), spok. 2 Petek Herta, dev.; Blanka, spok.; Bibijana (Vivijana, Živka) 3 Sobota Frančišek Ksaver, red.; Kasijan, muč. 4 Nedelja 2. adventna - Barbara, dev., muč.; Janez Damaščan • 5 Ponedeljek Saba, opat; Krispina, mučenka 6 Torek Nikolaj (Miklavž), škof; Apolinarij, muč. 7 Sreda Ambrož, škof, c. uč.; Jožefa Rossello, red. 8 Četrtek Marijino brezmadežno spočetje 9 Petek Valerija, muč.; Peter Fourier, red. 10 Sobota Loretska Mati božja; Melkijad, papež 11 Nedelja 3. adventna - Damaz I., papež; Sabin, škof 12 Ponedeljek Ivana Frančiška Chantal, red.; Amalija, muč. D 13 Torek Lucija, dev.; Otilija, dev. 14 Sreda Janez od Križa, duhovnik, c. uč.; Dušan, škof 15 Četrtek Kristina (Krista), dev.; Marija K. de Rosa, red. 16 Petek Albina, dev., muč.; Adelajda, cesarica 17 Sobota Lazar, škof; Olimp ij a, red.; Vi vina, dev. 18 Nedelja 4. adventna - Teotim, muč.; Bazilij, muč. 19 Ponedeljek Urban V., papež; Tea, muč.; Favsta, spok. 20 Torek Evgen, muč.; Makarij, muč.; Dominik ® 21 Sreda Peter Kanizij, duhovnik, c. uč.; Severin, škof 22 Četrtek Demetrij (Mitja), muč.; Frančiška Cabrini, red. 23 Petek Viktorija, dev., muč.; Janez Kancij, duhovnik 24 Sobota Sveti večer; Adam in Eva, prva starša 25 Nedelja Božič - Jezusovo rojstvo - Anastazija, muč. 26 Ponedeljek Štefan, prvi mučenec; Zosim, papež € 27 Torek Janez, apostol in evangelist; Fabiola, spok. 28 Sreda Nedolžni otroci; Antonij, red. 29 Četrtek Tomaž (Tomislav) Becket, škof, muč.; David, kralj 30 Petek Sv. Družina; Evgen, škof; Liberij, škof 31 Sobota Silvester, papež; Pavlina in tov., muč. ŽUŽEMBERG Razodela se je božja milost, ki prinaša odrešenje vsem ljudem. VREMENSKI PREGOVORI Ce grudna bliska, grmi - za drugo leto vetrove budi. Zelen božič - bela velika noč. Tepežni dan (28.) oblačen, k letu ne boš kruha lačen. Lune Mlaj 4. ob 13,26 Prvi krajec 12. ob 14,10 Sčip 20. ob 3,01 Zadnji krajec 26. ob 19,53 NEDELJSKI EVANGELIJI 4. Janez Krstnik kliče k spreobrnitvi (Mt 3, 1-12) 5. Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj (Lk 1, 26-38) II. Janez Krstnik vprašuje o Jezusu (Mt 11, 2-11) 18. Jezusova Mati je iz Davidovega rodu (Mt 1, 18-24) 25. Beseda se je učlovečila (Jan 1, 1-8 ali 1-5, 9-14) LOJZE ŠKERL tUZLUV f KONCILSKA KONSTITUCIJA Na deveti javni seji II. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora je bila 7. decembra 1965 sprejeta in potrjena obširna Pastoralna kon-stitucija o Cerkvi v sedanjem svetu. Celotna konstitucija je razdeljena na uvod, ki vsebuje nekakšno diagnozo človekovega položaja v današnjem svetu, in dva dela, v katerih koncil z naukom, zajetim iz Kristusove blagovesti, odgovarja na vprašanja, ki se ob diagnozi sedanjosti izkažejo za najgloblja in najbolj pereča. Dva dela konstitucije ustrezata dvema velikima skupinama vprašanj in odgovorov: 1. kaj je krščanski smisel človeškega življenja in delovanja; 2. naobračanje tega temeljnega krščanskega gledanja na nekatera vprašanja, ki so danes posebno živa: zakon in družina, teženje po kulturi in širjenje kulture, ureditev gospodarstva, politično življenje, medsebojna povezava narodov, mir. Če ti dve skupini primerjamo med seboj, vidimo, da vprašanja druge skupine ljudje posebno živo občutijo. Žal pa je snov konstitucije v marsikateri točki premalo obdelana, nekako nedorečena in potrebna pojasnil in dopolnitev. Iz tega je zrasla potreba, da pokoncilska razpravljanja prinesejo novih razjasnitev. To velja predvsem za vprašanje zakona in družine v današnjem svetu, ker je zdravje osebe ter krščanske družbe globoko povezano z uspevanjem zakonske in družinske skupnosti. Kristjani se z vsemi, ki jim ta skupnost veliko pomeni, iskreno veselijo vsega, ker na različne načine pomaga, da danes ljudje više cenijo to skupnost ljubezni in da bolj spoštujejo življenje; vse to podpira zakonce in starše pri njihovi vzvišeni nalogi. Z druge strani pa opažamo in doživljamo pojave, ki v zakonsko in družinsko skupnost prinašajo različne dvome, velike motnje in razumljivo zaskrbljenost: svobodna ljubezen, sebičnost, kuga zakonskih ločitev in razporok, nedovoljeni načini preprečevanja rojstev, gospodarske razmere in težave. »Pomanjkljivostim« koncilske konstitucije je hotel takoj odpomoči papež Pavel VI. in je 25. januarja 1968 izdal okrožnico »Humanae vitae«, ki govori o pravilnem uravnavanju rojstev. Okrožnica daje sicer marsikateri napotek zakoncem in staršem, a vseh ne zadovolji. Tako ostaja še danes stalna zahteva, naj se nauk okrožnice poglobi in jasneje utemelji. Da ne omenjamo številnih govorov, je Pavel VI. še delno spregovoril o družini v apostolski spodbudi »O evangelizaciji« leta 1975, Janez Pavel II. pa najprej v apostolski spodbudi »O katehezi« leta 1979 in 22. novembra 1981 v doslej najobsežnejšem dokumentu te vrste, v apostolskem pismu »Familiaris consortio«. To zadnje pismo povzema in ovrednoti dosedanja gledanja Cerkve na družino in njeno vlogo, hkrati pa zaznava številna nova vprašanja, s katerimi se sooča sodobna družina in družba sploh. OKROŽNICA »HUMANAE VITAE« Kaj je Janeza Pavla II. pripravilo, da je izdal to pomembno okrožnico, ki v slovenskem prevodu obsega 75 strani? Pismo je sad tako škofovske sinode, ki je zasedala v Rimu od 26. septembra do 25. oktobra 1980 in razpravljala prav o vprašanjih zakona in družine, kot tudi papeževega osebnega študija in premišljevanja o tem nadvse perečem in pomembnem vprašanju posameznika, družinskih skupnosti, družbe in Cerkve. Vsekakor je Janez Pavel II. mislim, gledanjem in rešitvam, ki so mu jih nakazali ali posredovali škofje na sinodi, dal pečat osebnih gledanj in stališč v skladu z dosedanjim naukom Cerkve. Nekateri so pričakovali, da bo Cerkev spremenila kakšen nauk ali normo o zakonu, družini, zakonskem življenju in ravnanju, a papež je ostal zvest dosedanjemu nauku Cerkve. Zaradi tega bo potrebna še večja pastoralna skrb, bližina in neposrednost, hkrati pa nenehno oznanjevanje in pričevanje božjega usmiljenja in krščanskega upanja, iz katerega ni nihče izključen. APOSTOLSKO PISMO »FAMILIARIS CONSORTIO« Apostolsko pismo »Familiaris consortio« ima poleg uvodnega dela še štiri poglavja: Svetloba in sence današnje družine, zakon in družina v božjem načrtu, naloge krščanske družine in družinska pastorala. »Že bežen pregled vsebine pove, da papeževo pismo obravnava številna in zelo zapletena vprašanja sodobnega življenja. Ta vprašanja se ne tičejo zgolj verskega področja in teologije, temveč vključujejo tudi druge vede, ki se ukvarjajo s človekom in družbo, njeno etično podobo, nalogami in napredkom. Pismo povzema spoznanja teoloških in antropoloških znanosti in jih združuje, da bi tako današnja družina našla pot k enovitosti in harmoniji življenja in bi tako prispevala k splošnemu napredku družbe. Seveda ni mogoče v papeževem pismu iskati znanstvene razprave, temveč ga je treba brati in sprejemati kot "pastoralno spodbudo", ki sicer izhaja iz jasnih teoloških in moralnih načel, hkrati pa "spodbuja" k iskanju lastne poti, zaupanih nalog v ožji in širši skupnosti in zlasti k samouresničevanju zakona in družine kot prvobitne in najpomembnejše zemeljske ustanove.« (Iz »uvodne besede« k slovenskemu prevodu.) »Prihodnost človeštva gre prek družine! Zato je neobhodno nujno, da se vsak človek dobre volje zavzema za ohranitev in pospeševanje vrednot in nalog družine. Mislim, da moram sinove in hčere Cerkve pozvati k posebni zavzetosti v tej smeri. Tisti, ki v veri poznajo čudoviti božji načrt v njegovi globini, imajo še en razlog več, da se z vsem srcem zavzamejo za stvarnost družine v tem času preizkušnje in milosti. Ti morajo ljubiti družino s prav posebno ljubeznijo. To je čisto določena in obvezujoča naloga.« »Ljubiti družino pomeni ceniti in vedno pospeševati njene vrednote in možnosti. Ljubiti družino pomeni odkrivati in premagovati nevarnosti in slabosti, ki jo ogrožajo. Ljubiti družino pomeni dalje sodelovati pri ustvarjanju okolja, ki je v prid njeni rasti in razvoju. Končno se kaže ta ljubezen na prav poseben način, če današnji krščanski družini, ki je mnogokrat v skušnjavi za malodušnost in v skrbeh zaradi pomnoženih težav, spet damo zaupanje vase, zaupanje v bogastvo družine po naravi in po milosti, v njeno poslanstvo, ki ji ga je izročil Bog.« (Ap. pismo 86). Zgodovinski obisk voditelja anglikanske Cerkve Ramseya pri Pavlu VI. v Rimu V Londonu sta se ponovno srečala papež Janez Pavel II. in vodja anglikanske Cerkve Robert Runcie MOLITVE V DRUŽINI MOLITVE V DRUŽINI so vzete iz knjižice Wima Sarisa »Družina se pripravlja na prvo obhajilo«, Ljubljana 1981, izdal Katehetski center v Ljubljani. Naša življenjska pot Gospod, ti si navzoč v prvem trenutku našega življenja, ti si izvir našega bivanja. Ko življenje teče naprej, bi včasih skoraj pozabili, da smo kot kapljice v veliki reki, ki jim daješ moč ti in tvoj Duh, ki je bil na začetku, ki je sedaj z nami in ki nas bo na koncu spremljal k velikemu obzorju večnega življenja. Amen. Vsemogočni in večni Bog, vsemu, kar živi, daješ, da raste in rodi. Pomagaj nam, da bo naše — ne samo telesno, ampak tudi duhovno življenje vedno bolj zdravo in bogato. Pomagaj nam, da bomo dobri in srečni ljudje tako zdaj in na vekomaj. Amen. Gospod, nočemo se omejevati in živeti samo v duhu našega ljudstva; ni dovolj biti dober in prijazen samo s tistimi, ki so kakor mi. Nauči nas, da bomo živeli kakor tvoje ljudstvo: med vsemi ljudmi, katerim si ti Oče in s katerimi smo bratje in sestre v Kristusu tvojem Sinu. Amen. Gospod, zahvaljujemo se ti za svoje rojstvo; hvala, ker smo člani tega naroda, z bogatim jezikom, kulturo in omiko, z dragoceno učenostjo prednikov. Hvala tudi, ker smo bili krščeni Nauči nas sodelovati pri kateremkoli dobrem delu, in smo postali otroci tvojega ljudstva. ki ga skušajo uresničiti ljudje v tvojem stvarstvu. S tvojo pomočjo naj se izogibamo sporom. Nauči nas dajati in sodelovati, kajti vse, kar imamo, je tvoj dar. Amen. Življenje in smrt Nič ni stalnega v naravi okrog nas; vse se giblje. Vse je na poti, vse mine. Rastline in živali se rojevajo: nekega dne umrejo; tudi ljudje se rodijo in nekega dne bodo umrli, vendar za nas smrt ni konec bivanja. Daj, Gospod, da bo za nas začetek novega življenja, bivanja s teboj. Na dolgi poti k tebi, v tvoj dom, ostani z nami, Gospod. Amen. Gospod, naš Bog, ti ne želiš, da bi bili pripeti na pretekle stvari. Vsak dan nam ponuja nove možnosti, dopušča, da se dvignemo in začnemo znova; nauči nas, da bomo možnosti, ki jih želimo zase, znali podariti tudi drugim. Amen. Bog, ki si ustvaril čase, temo in luč, dneve in noči, morje in kopno, rože in živali, pomlad in jesen in končno človeka: starše in otrok otroke, vsak dan blagoslavljaj to življenje, ki se stalno spreminja, to pot, ki se nikoli ne konča, in smrt, ki pelje v življenje. Tako nam bo vse v odrešenje, naše življenje pa bo do konca polno dobrin. Amen. Gospod, ustvaril si nas tako, da nas vsa bogastva sveta ne morejo zadovoljiti. Pravo srečo najdemo le v ljudeh, ki so nam blizu in dragi, ki jim tudi mi nekaj pomenimo, in v tebi, o Bog, ki si skrit v vseh ljudeh in stvareh. Gospod pomagaj nam živeti v skladu s temi resnicami, ki jih poznamo in vanje verujemo. Amen. Janez Pavel II. je bil lani potnik miru, obiskal je Veliko Britanijo in Argentino, v Fatimi se je srečal tudi z Lucijo (na sliki), kjer ga je skušal zabosti atentator; leta 1981 pa je sv. oče postal žrtev atentata v Rimu Gospod, naš Bog, hvala, ker te lahko poznamo, ker lahko s tabo sedimo pri isti mizi, skupaj delimo naš kruh; ko si pri nas, nas spomni, da smo tvoji. Daješ nam hrano, daruješ nam ljubezen. Prosimo te, ne zapusti nas nikoli. Naj bo tvoja navzočnost med nami kot dnevna luč in kot trdna tla pod našimi nogami, po prihodnosti, nam boš ti, naš Bog, razodel. Amen. OSKAR SIMCIČ Pokojni nadškof Peter Cocolin Niso še dobro utihnila na ustnicah voščila, s katerimi smo zaželeli zlasti bližnji sodelavci nadškofu Petru Coco-linu srečno in blagoslovljeno novo leto 1982, ko nas je v soboto 9. januarja malo pred poldnem presenetila vest, da ga je prizadela huda možganska krvavitev. Dva dni je še preživel v goriški mestni bolnišnici, a žal v globoki nezavesti, dokler ni v ponedeljek 11. januarja ob T zvečer nehalo biti njegovo srce. V zadnjih časih se ni ravno najbolje počutil in ga je motil nekoliko visok pritisk. Ali to ni moglo zaustaviti njegove zagnane dejavnosti. Komaj pomladi 1981 je sklenil izviren, a utrudljiv pastirski obisk župnij goriške nadškofije, ki je s presledki trajal celih sedem let. Vodil in navdihoval je pripravo na škofijsko sinodo oz. na »zborovanje« goriške Cerkve v vseh njenih sestavinah, laikov, duhovnikov in redovnikov. Na osnovi duhovnih zahtev, ki so se izkazale med pastirskim obiskom posameznih župnij in tehtnega razmišljanja bi moralo to zborovanje nanizati organsko pahljačo smernic pastoralni dejavnosti v goriški nadško-fiji. Le dobre tri dni pred bolezenskim napadom se je vrnil z obiska »ad li-mina« pri sv. očetu, kateremu je podal predpisano petletno poročilo o stanju nadškofije. Vrnil se je vesel in poln upanja. Povedal nam je o prisrčnem sprejemu pri sv. očetu in tudi o njegovem zanimanju za slovenske vernike, ki so del goriške Cerkve. S tem nadvse pomembnim obiskom je nadškof Peter Cocolin nepričakovano sklenil svojo nadpastirsko službo. MLADOSTNA LETA IN DUHOVNIK Pokojni nadškof je pričel svoje življenjsko potovanje dne 2. avgusta 1920 v revni kolonski družini v vasici Saci-letto nedaleč od Červignana v območju goriške nadškofije. Rodil se je kot peti in zadnji otrok furlanskima staršema Francu in Elisi Cocolin. Pred njim so razveselili starše trije fantje in eno dekle. Osnovno šolo je obiskoval v bližnji vasi Perteole. Z 12. letom je vstopil v goriško malo semenišče in pričel prvo gimnazijo v razredu, ki je štel 42 dijakov, Slovencev in Furlanov. Sedemnajst jih je postalo duhovnikov. Po bogoslovnih študijah v goriškem bogoslovnem semenišču ga je 3. junija 1944 posvetil v duhovnika v cerkvi Srca Jezusovega v Gorici tedanji goriški nadškof Karel Margotti. Kot novomašnik je bil imenovan za kaplana v Krminu, kjer je ostal sedem let. Leta 1951 je odšel za župnika v Terzo d'Aquileia. Leta 1955 je postal nadžupnik in dekan v Ogleju do leta 1966, ko je bil imenovan za župnika ddkana mestne župnije sv. Ambroža v Tržiču. Dne 26. junija 1967 smo zvedeli, da je postal goriški nadškof po odhodu msgr. Pangrazia v Rim dekan iz Tržiča. Ogromna množica vernikov se je zbrala v Ogleju v nedeljo 3. septembra 1967, ko je msgr. Cocolin prejel škofovsko posvečenje po rokah beneškega patriarha kardinala G. Ur-banija. S slovesnim sprejemom v goriški stolnici v nedeljo 24. septembra 1967 se je pričela redna škofovska služ-ga v goriški Cerkvi, ki je trajala dobrih 14 let. V času, ki gre med odpovedjo msgr. Santina in prihodom novega škofa Bellomija (1975-1977), je moral msgr. Cocolin voditi kot apostolski administrator tudi tržaško škofijo. SLUŽBENA MESTA Dveh službenih mest se je msgr. Cocolin najraje spominjal ter iz pastoralne izkušnje, ki jo je v njih pridobil, črpal navdih tudi v škofovski dejavnosti. To so bila kaplanska leta v Krminu in enajstletno župnikovanje v Ogleju. Zadnje srečanje nadškofa Petra Cocolina s papežem nekaj dni pred smrtjo V Krmin je prišel kot novomašnik, ko je še divjala vojna in nemalo razdvajala krminsko skupnost. S svojim prijaznim nastopom si je mladi kaplan osvojil srca mlajših in starejših ter je zato tudi kot škof ostajal za Krmin-čane vedno »Don Rino«. Največji del svojih energij je posvetil mladini. Vidnejše stopinje njegove dejavnosti so bile oživitev katoliške akcije, ustanovitev skavtske skupine, mladinskega športnega društva »Alba«, vodenje cerkvenega petja, vodenje amaterske dramske dejavnosti, organizacija skavt-skih taborenj. Ni bila to rutinska ka-planska dejavnost, če poznamo težke in skromne razmere v krminski stvarnosti v neposrednem povojnem obdobju ter svojstveno človeško zavzetost, ki je vodila Don Rina. Posebno in zahtevno poglavje v naši škofijski stvarnosti predstavlja družbeno politično in kulturno obeležje oglejske župnije. Župnik Cocolin je znal občutljivo prisluhniti govorici te zahtevnosti ter razvil med svojim župni-kovanjem v Ogleju vrsto pastoralnih pobud zlasti na ravni župnijske kate- heze in na ravni družbeno kulturne dejavnosti. Do msgr. Cocolina ni bilo goriškega nadškofa, ki bi toliko storil, da se ponovno ovrednoti oglejska duhovna dediščina ne le v domači Cerkvi, marveč tudi v Cerkvah, ki jim je Oglej posredoval prvo evangeljsko o-znanilo. Dovolj je, da se spomnimo pomembnih pobud in proslav ob 16. stoletnici oglejskega koncila, ki so zaznamovale leto 1981. Cocolinova navezanost na Oglej se zgovorno izkazuje tudi v njegovi oporoki, v kateri izraža željo, da bi rad počival, ako je mogoče, v oglejski baziliki. GORIŠKI NADŠKOF Msgr. Cocolin ni nikdar mislil in še manj si želel, da bi postal škof. Ob 10. letnici škofovske službe je zapisal: »Sprejel sem škofovstvo, čeprav sem se zavedal svojih omejenih zmožnosti, ker je skladnost z mojim poklicem zahtevala, da ne odklonim te službe, na katero nisem nikdar mislil. Končno tudi odgovor na klic nove odgovornosti osmišljuje in izpolnjuje darove, ki smo jih prejeli. Vedno sem pojmoval dar duhovništva kot možnost, da pomagam drugim z daritvijo samega sebe Bogu in bratom, ki jo je treba obnavljati dan za dnem.« Msgr. Cocolin je postal nadškof v Obetajočem in obenem viharnem neposrednem pokoncilskem obdobju. Kon-cilski teološki preporod, vzemimo na pr. pojmovanje Cerkve kot božjega ljudstva, ovrednotenje krajevne Cerkve, novo podobo škofovske službe itd., je bilo tr^ba pričeti vnašati v življenje cerkvenega občestva. Ta skrb je izstopala pri novem nadškofu. Sam je pravil, da mu je bila tuja misel, da bi pojmoval škofijo kakor kako »cerkveno podjetje«, ki bi mu lahko izboljšal obratovanje s sprejetjem novih predpisov v zameno za stare. Predvsem je čutil dolžnost, da je poglobil v sebi vizijo Cerkve, ki jo je 2. Vatikanski koncil nakazal, ter jo skušal prenesti v našo škofijsko stvarnost. Treba je bilo zasledovati ustreznejše metode za vodstvo škofije. Ena izmed prvih in osnovnih potez tega sloga je bila nad-škofova želja oz. vabilo k sodelovanju in soodgovornosti duhovnikov in laikov na raznih ravneh škofijske dejavnosti. V tem vzdušju so se oblikovali razni škofijski organizmi, ki jih koncil naroča ali priporoča, kakor Duhovniški svet, Škofijski pastoralni svet, pre-osnova nadškofijskega ordinariata i. dr. Nekateri so očitali nadškofu, da se ni znal osebno odločati oz. da je bil prepočasen v svojih odločitvah. Sam je odgovarjal na ta očitek, ko je dejal: »Pri srcu so mi zahteve in želje duhovnikov, zato rad prisluhnem njihovemu mnenju in si želim njihovega soglasja. To se mi zdi nujno, ker je skupna pot, po kateri moramo hoditi škof in duhovniki. Nikdar nisem imel tega sloga delovanja za izraz šibkosti in neodločnosti. Seveda, če hodimo v navezi, je naš korak počasnejši in ne more za-dovoliti vseh, zlasti tistih ne, ki zasledujejo takojšnjo uspešnost in nimajo smisla za potrpljenje, katerega zahtevajo čas in ljudje« (Razmišljanje ob 10. obletnici škofovske službe). ZAVZETOST ZA MISIJONE Duhovna veličina pokojnega nadškofa se izkazuje tudi v izredni zavzetosti za misij one. Precej zgovorno j e dejstvo, da je mala goriška škofija prisotna v Afriki z dvema misijonskima postojankama ter z lastnim osebjem in sredstvi, da sestrsko pomaga škofiji Bouake na Slonokoščeni obali. Kmalu po škofovskem posvečenju je msgr. Cocolin izjavil: »Posvečen sem bil kot škof za vso Cerkev. Gospod me je postavil, da vodim del božjega ljudstva, ki živi v Gorici, ali moja odgovornost in seveda moja skrb gre Cerkvam vsega sveta, bližnjim in daljnim. Gospod mi zaupa odgovornost za odrešenje vseh ljudi sveta in o tem bom moral dajati račun.« Prvi otipljivi izraz misijonske zavesti je bila nadškofova odločitev, da se ovrednoti postni čas v misijonskem duhu. Pobudo »Košček kruha za lačne v svetu« so ljudje pozitivno sprejeli ter je že postala priljubljeno izročilo. Srkb, da bi se čim bolje uporabila sredstva, ki so se nabirala v postni akciji, je vodila nadškofa do srečanja z velikim prijateljem gobavcev francoskim odvetnikom Follereaujem. Z goriškimi finančnimi sredstvi se je zgradilo naselje za gobavce v Manikroju. Sledili so nad-škofovi obiski v Afriki in stvarna ugotovitev vsestranskih in ogromnih potreb tamkajšnjega prebivalstva je množila pobude ter stopnjevala goriško prisotnost v škofiji Bouake na Slonokoščeni obali. Pri tem posegu soriške škofije na afriških tleh ni šlo le za izraz človekoljubnosti v prid Tretjega sveta. S tem je nadškof Cocolin obzirno razvijal svojevrstno vzgojo misijonske razsežnosti krščanskega poklica v goriškem občestvu in jo vodil k postopnemu udejanjanju kot odgovor na zahteve, ki so se polagoma razodevale. NADŠKOFOVA SKRB ZA SLOVENCE Sedaj pa še nekaj besed o zadevi, ki nas Slovence pobliže zanima: nadško- fov odnos do slovenskega dela goriškega občestva in do Slovencev nasploh. V nasprotju z marsikom, ki smatra našo dvojezično stvarnost za prekletstvo, ki ogroža edinost naše škofije, jo je imel pokojni nadškof za blagoslov in posebno duhovno bogastvo naše krajevne Cerkve, ki širi njeno duhovno obzorje in daje čutiti, da so osnove cerkvene edinosti vse kaj drugega kakor jezikovna enoglasnost. Dobro se je zavedal, da se vera in kultura oz. narodna pripadnost ne istovetita, čeprav se vera nujno utelesuje v narodovi kulturni dediščini. V tem je treba iskati merilo, s katerim je pokojni nadškof upošteval pa tudi relativiziral vprašanje narodne pripadnosti. Razni so bili dejavniki, ki so vodili nadškofa Cocolina k poznanju in prijateljstvu slovenskih ljudi že od rane mladosti. Omeniti velja skupno življenje s slovenskimi sošolci v malem in v bogoslovnem semenišču v Gorici, učenje slovenskega jezika v semeniški gimnaziji, vstop slovenskih ljudi med njegove sorodnike, ko se je edina sestra poročila s Slovencem itd. Takšna preteklost, odgovornost škofovske službe, stiki s Cerkvijo na Slovenskem, koncilsko vabilo, naj se upoštevajo razne značilnosti krajevnih Cerkva, so osnove, iz katerih je raslo priznanje slovenske prisotnosti v goriški cerkveni stvarnosti in je zadobilo svoj izraz v priznanju sloven- skega jezika kot drugega uradnega jezika na škofijski ravni, v ustanovitvi slovenskega pastoralnega področja ter osebne mestne duhovnije za slovenske vernike, v uvedbi službe škofovega vikarja za Slovence, v upoštevanju slovenskega jezika tudi v važnejših bogo-služnih slovesnostih, ki jih je vodil nadškof. Seveda ne smemo pozabiti velikega deleža, ki so ga pri tem imeli slovenski verniki in duhovniki, ki so nadškofa vseskozi podpirali v teh pomembnih premikih, kajti ni manjkalo ovir in nerazumevanj od strani raznih krogov. Pokojni nadškof je le nekaj meseecv pred smrtjo sklenil pastirski obisk. Župnije, ki pripadajo slovenskemu pastoralnemu področju, so bile zadnje na vrsti prav zato, ker se je hotel pokojnik čim bolj izpopolniti v znanju slovenskega jezika. Da smo Slovenci cenili in ljubili nadškofa Cocolina je pomenljivo pokazala na pogrebnih svečanostih udeležba slovenskega episkopata, pokazalo ga je prisrčno slovo, ki mu ga je izrekel ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar, pokazala udeležba vernikov in duhovnikov s te in one strani meje. Čim bolj se od njega časovno oddaljujemo, tembolj raste v nas zavest, da je bil pokojni nadškof Cocolin velik človek, velik škof in velik prijatelj Slovencev. Strežniki goriške nadško-fije pred Marijinim svetiščem v Trcizmu M. ŠAH Tržaški škof dr. Juraj Dobrila ob stoletnici smrti 1812-1882 »Kolikor je narodne zavesti, zlasti v poreško-puljski škofiji, vse to je Do-brilova zasluga.« (Narodne novine, - 1882, prof. I. Rafoar) Istra in Trst sta v letu 1982 slavila svojega domačega, istrskega, hrvatskega, kmečkega sina, preporoditelja in škofa Juraja Dobrilo. V organizaciji zagrebške Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti se je vršil v juniju v Zagrebu in Pazinu znanstveni simpozij o Dobrili. V Dobrilovi rojstni hiši, v Tinjanu, so odprli spominski muzej. V Tinjanu in pozneje v Poreču so se vrstila znanstvena zborovanja, ki so se zaključila v Trstu, kamor se je pred več kot sto leti povzpel ta skromni sin tedaj omalovaževane Istre. Pri kome-moraciji so poleg znanstvenikov JAZU sodelovali reški nadškof Pavlišič, pore-ško-puljski škof Nežič in v Trstu krajevni škof Bellomi. Vloga in pomen škofa Dobrile je predvsem v njegovem prebuditeljskem delu med Hrvati v Istri, posredno pa je gojil veliko prijateljstvo med Slovenci in Hrvati. V času svojega bivanja v Trstu — najprej kot dušni pastir, profesor in župnik pri Sv. Justu in šest let tržaško-koprski škof — je bil Dobrila v neposrednem stiku tudi s Slovenci in njih problematiko. MLADOST IN ŠOLANJE Juraj Dobrila se je rodil 16. aprila 1812 v vasi Veliki Ježenj, v župniji Ti-njan. Starši so bili revni. Osnovno šolo je mali Juraj obiskoval v domačem Tinjanu, kjer je požrtvovalni kaplan Ivan Radetič zbiral vaško mladež in ji odpiral prve strani učenosti. Šola je bila sicer nemška, a kaplan se je posluževal hrvaščine, da so ga šolarji sploh mogli razumeti. Po propadu Beneške republike (1797) in Ilirije, je Avstrija utrdila svo- jo oblast in upravo nad vso Istro, kamor je Vkorakala s svojo vojsko 16. julija 1815. V jezikovnem pogledu pa je ostalo vse pri starem: v zahodnem delu je prevladovala italijanščina, v notranjosti in na vzhodu pa je bila uprava nemška, čeprav je bila večina prebivalstva hrvatska, na severozahodu pa slovenska. Učiteljev je bilo malo, šol še manj. Edini, ki so skrbeli za vsaj osnovno šolanje otrok, so bili idealni duhovniki. Ni bilo šolskih poslopij ne virov za vzdrževanje učiteljev. Zato so to delo poverjali kaplanom in župnikom. Občine so se otepale šolskih stroškov. Šol je bilo malo, ker je bilo premalo duhovščine, pa tudi kmečki odpor proti šoli je bil znaten, saj so se bali, da bi se mladina pogospodila in izgubila voljo za težko kmečko delo. Razlog za neuspeh je bil tudi v tem, da je bil učni jezik nemški. Šola je bila v poslanstvu germanizacije. Leta 1846 je bila v Trstu tiskana nemška slovnica v slovenskem jeziku in leto nato v hrvatskem (ilirskem) jeziku za učenje nemščine v osnovnih šolah. Duhovnik Radetič je spoznal, da je učenec Juraj Dobrila zelo bister in dovzeten za pouk. Zato je pregovoril starše, naj pošljejo sina naprej v šolanje. Isti dobrotnik je izposloval pri frančiškanih v Pazinu hrano in stanovanje, da je mladi Dobrila lahko končal nemško pripravnico in bil sposoben za vstop v gimnazijo. Ker v Pazinu še ni bilo gimnazije, so frančiškani vsako leto pošiljali po enega najboljšega dijaka na šestrazredno frančiškansko gimnazijo v Karlovac. Določili so za Karlovac nekega Rovisa. A nesreča je hotela, da je isti dijak poleti na kopanju utonil. Tako ga je zamenjal Dobrila, ki se je z njimi kopal. Ko je pazinski policijski komisar zasliševal fante, ki so se Tržaško-koprski škof dr. Juraj Dobrila skupaj z utopljencem kopali, so se ti branili in odgovarjali hrvatsko. Komisar je zato naložil vsakemu po petnajst udarcev, ker niso odgovarjali nemško. Dobrila tistih petnajst udarcev ni nikdar pozabil. Ko je postal poreško-pulj-ski škof in bil član istrskega deželnega zbora v Poreču, je o tem govoril, da se je to zgodilo nekomu izmed navzočih. Hotel je pokazati, kakšne krivice se lahko gode, če oblastniki ne poznajo jezika naroda, nad katerim službujejo. Krivica pa, ki se mu je zgodila, ga je silila na delo, da se uvede v urade narodni jezik. Dobrila, določen za gimnazijo v Kar-lovac, je šel na pot peš. Ker od doma ni imel sredstev, je pri frančiškanih opravljal različna dela, da si je tako prislužil stanovanje in hrano. V velikem pomanjkanju in v odsotnosti iz drage mu Istre je Dobrila končal v Karlovcu šest razredov gimnazije in se zopet peš vrnil domov. Kam sedaj ? Zopet peš od doma, mimo Trsta v Gorico, da tam dovrši še zadnja dva razreda gimnazije (filozofijo). V Trstu je slučajno naletel na svojega nekdanjega učitelja in dobrotnika Radetiča, ki ga je za nekaj dni vzel k sebi, mu pozdravil žulje na nogah in ga nahranil. Nato pa dalje v Gorico. V Gorici so pa nastale nove težave z vpisom, češ da so dijaki iz Karlovca premalo pripravljeni. Šele na Radetiče-vo priporočilo in na odlično spričevalo so ga pogojno sprejeli. Toda kje bo stanoval in kje se bo hranil, ker ni imel beliča? Baje je vrsto noči prebil na trdih klopeh v občinskem parku, skromen prigrizek pa so mu dajali frančiškani na Kostanjevici. Ker je v šoli takoj stopil v prve vrste kot najboljši, si je pridobil spoštovanje in usmiljenje. Vedno pogosteje so ga vabili k družinam, kjer je dobival stanovanje in hrano, v zameno pa poučeval njih sinove. Tako sta hitro potekli dve leti in Dobrila je bil sprejet kot bogoslovec tržaško-koprske škofije v goriško centralno bogoslovje. Goriško bogoslovje je tedaj vršilo veliko nalogo posredovalca prijateljstva med slovenskimi, hrvatskimi, furlanskimi in italijanskimi bogoslovci in to vse dotlej, dokler se zadnji z nekaterimi predstojniki niso predali pretiranemu nacionalizmu. Po štirih letih bogoslovja je Dobrila isto dovršil z odličnim uspehom. Posvečen pa je bil že po 3. letniku 11. septembra 1837. Posvetil ga je tržaški škof Slovenec Matej Ravnikar, prvi škof združene tržaško-koprske škofije na podlagi bule papeža Leona XII. »Locum Beati Petri« (30. junija 1828). Že po nekaj mesecih dušnega pastir-stva v Munah in Hrušici je škof poslal Dobrilo na Dunaj na višji bogoslovni študij. Na Dunaju je bil sprejet v Av-guštinej, kjer so bivali duhovniki-štu-dentje teološke fakultete iz različnih pokrajin prostranega cesarstva. Ravnatelj zavoda je bil »dvorni župnik«, štirje podravnatelji pa »dvorni kaplani«. Dobrila je bival v Avguštineju tri leta (1839-1842) in se takrat spoznal in spoprijateljil med drugimi tudi s kasnejšim djakovskim škofom Josipom Jura-jem Strossmayerjem. Po odlično oprav- ljenih rigorozih je Dobrila leta 1842 postal doktor bogoslovja in se vrnil v svojo matično tržaško-koprsko škofijo. DUŠNI PASTIR Škof Ravnikar je kar nestrpno čakal na Dobrilo, da se vrne in poprime za delo. Tržaško-koprska škofija je imela premalo lastnih duhovnikov tako Slovencev, Hrvatov kot Italijanov. Za slovenske vernike je imel škof srečno roko, da se je obračal na notranjost, na Kranjsko, ki mu je velikodušno priskočila na pomoč. Tako je prav v letu, ko se je Dobrila vrnil v Trst, med 336 duhovniki, bilo kar 117 duhovnikov s Kranjske. Podobno je bilo z Italijani, ki so prišli v večjem številu iz Furlani je in Veneta. Težje je bilo s Hrvati, ker so sosednje hrvatske škofije same čutile sušo duhovniških poklicev. Istra sama — zahodni italijanski del kakor tudi notranja hrvatska — je bila revna. Kdo naj šola duhovniški naraščaj? Italijanski meščani, ki so že šolali svoje sinove, so jih usmerjali v druge poklice. Med hrvatskimi verniki pa italijanski duhovniki niso imeli uspehov, ker se niso priučili ljudskemu jeziku. Tako je vladalo veliko pomanjkanje duhovnikov. Zlasti težak udarec je doživela Cerkev v francoskih njej nenaklonjenih letih. Samo v Kopru je bilo tedaj ukinjenih pet samostanov. Hrvatje so izgubili kar tri samostane glagoljaških frančiškanov-tretjerednikov: v Kopru, Božjem polju pri Vižinadi in v Novem gradu. Leta 1818 so odprli bogoslovno semenišče v Gorici za vse Avstrijsko Primorje in šele po konkordatu (1855) so šle razmere na boljše. V tem času je bilo plodnih že 16 let Dobrilovega dušnopastirskega dela v Trstu. Bil je kaplan in pridigar pri Sv. Antonu Novem (1842-49), veroučitelj in ravnatelj na dekliški osnovni šoli in nato od 1849 do 1854 ravnatelj in bogoslovni učitelj bogoslovcev IV. letnika domače škofije, ki so se šolali v Trstu. Od 1854 do 1858 pa je bil župnik stolne župnije sv. Justa in kanonik. Priznanja in napredovanja so bila sad sposobnosti in kreposti. Posebnega pomena je bilo delo z bogoslovci IV. letnika, med katerimi so bili tudi istrski Hrvatje in domači Slovenci, katere je Dobrila vzgajal tudi v narodnem duhu. V letih bivanja v Trstu, preden je postal poreško-puljski škof, se je Dobrila pokazal velikega narodnjaka. Trst je privabljal razne narode, med katerimi so bili najbližji prav Slovenci in Hrvatje, ki so se v letu 1848 tudi narodno in kulturno organizirali v »Slavljanskem društvu«, v katerem je imel Dobrila široka poznanstva. V letih 1852-53 je začel veliko dobrodelno akcijo za pomoč istrskemu prebivalstvu. Iz teh let (1854) je tudi veliko Dobrilovo delo: hrvatski molitvenik »Oče, budi volja tvoja«. Ta molitvenik je Dobrila tiskal na svoje stroške in delil med rojake. Še po sto letih je ta molitvenik v Istri vedno spoštovan in je doživel do leta 1964 kar 17 izdaj. Ta molitvenik je postal za mnoge abecednik, s pomočjo katerega so se priučili branju. V lavantinskem škofu A. Martinu Slomšku je Dobrila videl svojega vzornika. Zavzemal se je za šole, za domačo tiskano besedo. POREŠKO-PULJSKI ŠKOF Poreška in puljska škofija sta bili nekoč samostojni. Poreška ima svoj začetek že v 3. stol., puljska pa v 4. Leta 1828 pa je papež Leon XII. obe škofiji združil v poreško-puljsko. V Poreču so od leta 1257 do Dobrile (1858) bili le štirje škofje Istrani, ki so znali hrvatsko. V Pulju pa je bilo od 1303 do 1803 le pet takih škofov. Na splošno je vladalo prepričanje, da kdor zna hrvatsko, ne more biti škof v teh škofijah. Dobrila je prejel cesarsko škofovsko imenovanje 12. okt. 1857, papež pa ,ga je potrdil 21. dec. 1857. Škofovsko posve-čenje je prejel v Gorici 2. maja 1858 in 17. maja istega leta je bil ustoličen v Poreču. Imenovanje so istrski Hrvatje in Slovenci sprejeli z velikim veseljem. Leta 1861 je imela poreško-puljska škofija 60.000 prebivalcev: 32.000 Hrvatov in 28.000 Italijanov. Duhovščine je bilo malo. Italijanska duhovščina se je šolala večinoma v Vidmu, kjer je bila vzgoja dokaj nacionalistična in ireden- Rojaki iz Belgije so bili aprila 1982 gostje goriških Slovencev. Na sliki zbor »Slomšek« iz pokrajine Limburg v Belgiji tistična, če pomislimo na tedaj veliko gibanje za politično zedinjenje Italije. Odmevi tega so pljuskali tudi ob istrsko obalo, ki je bila še pred nekaj desetletji beneška. Veliko je bilo tudi pomanjkanje hrvatske duhovščine, ki je prihajala na pomoč iz dalmatinskih škofij. Vsled tega pomanjkanja niso verniki prejemali ne v cerkvi ne v šoli dovolj tega, kar je po Slomšku veljalo: Sveta vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličavne narodne omike. Na dan ustoličenja je Dobrila v Po-reču pridigal tudi hrvatsko in na vse hrvatske župnije je razposlal prvo pastirsko pismo v hrvaščini. Nato pa se je lotil pastirskih obiskov, da se je na lastne oči prepričal o stanju. Narod ga je ob tem stiku spoznal in vzljubil. Dediščina, ki jo je Dobrila sprejel v po-reško-puljski škofiji, je bila težka. Velika je bila materialna in moralna razlika med župnijami, med tistimi ki so bile pod Avstrijo in onimi, ki so bile pod Benetkami. Povsod je vladala velika zapuščenost, beda in zaostalost v vsakem pogledu. Po uvedbi ustavnega življenja (po letu 1860) se je Dobrila vrgel na delo za jezikovne pravice v javnem življenju. Tako se je začel tudi v Istri hrvatski narodni preporod za pravice hrvatskega jezika v šolah, v uradih in v javnosti. Dobrila je v tem boju stal v prvi vrsti. S svojimi nastopi za pravice hrvatskega jezika si je nakopal jezo in sovraštvo med svojimi političnimi nasprotniki, posebno pa še med italijanskimi nestrpneži, katerim pa je Dobrila v jezikovnem pogledu postregel v vsem. Slovenske in hrvatske duhovnike je Dobrila spodbujal, naj se posvečajo tudi narodnemu in socialnemu delu, ker so bili ti edini izobraženci na podeželju, a so se premalo zavedali svojega širokega poslanstva. Kmalu se je okoli škofa Dobrile strnila skupina duhovnikov pa tudi laikov. Priporočal je odpiranje narodnih šol, iskal sredstva za gradnje istih in po Slomškovem zgledu odpiral in priporočal nedeljske šole, kjer občinskih ni bilo, samo da se je mladina učila brati, pisati in računati. Na Do-brilovo priporočilo so to delali številni duhovniki po zakristijah in župniščih. Bili so kraji, kjer župnik ni našel nikogar, ki bi znal pisati ali citati. Po štirih-petih letih pa je na stotine otrok lahko glasno molilo iz Dobrilovega mo-litvenika. Samo knjiga in šola lahko izobrazi ljudi. Zato je bil Dobrila navdušen nad Slomškovo ustanovo Družbo sv. Mohorja za Slovence v Celovcu in nad Društvom sv. Jeronima v Zagrebu za Hrvate. Na lastne stroške je naročal knjige za šole in župnije. Priporočal je članstvo v teh družbah. Tako je I-stra v primerjavi š številom prebivalstva imela več članstva kot pa ostali hrvatski kraji. Dobrila je prav tako aktivno sodeloval pri ustanovitvi istr-sikega lista »Naša sloga«, ki je začela izhajati 1. junija 1870 dvakrat mesečno. V ta list je Dobrila sam veliko pisal, finančno prispeval, ga naročal in delil med revnejše sloje. Škof Dobrila pa si je prizadeval tudi za to, da bi dvignil gospodarsko stanje kmetov. Škofijske njive, vinogradi in vrtovi so bili vzorno urejeni, da so se ljudje lahko po njih zgledovali. Kot škof je Dobrila po svoji službi bil tudi član istrskega deželnega zbora v Poreču. Isti deželni zbor ga je izbral tudi za svojega predstavnika v dunajski parlament, kjer je bil od leta 1861-1876. V letih, ko je bil Dobrila deželni poslanec v Poreču, oziroma član dunajskega parlamenta, se je poleg drugih gospodarskih vprašanj, zanimal za pravice hrvatskega in slovenskega jezika v šoli in v javnosti. Italijanska stran je zahtevala, da morajo biti vse osnovne šole v Istri le italijanske, le gimnazija v Pazinu naj bo nemška, v Kopru pa italijanska, a učenje slovanskih jezikov (slovenščine in hrvaščine) ne sme obremenjevati učencev. Dobri-lova zahteva po narodnih šolah je bila zavrnjena. Ker so bili v istrskem de-ždnem zboru kar trije škofje: tržaški škof Legat, krški Vitezič in poreško-puljski Dobrila stalno deželni poniževalnih napadov s strani italijanskih i-redentistov in nacionalistov, se isti po letu 1868 niso več udeleževali sej deželnega zbora. Tudi v dunajskem parlamentu škof Dobrila ni pozabil na svojo rodno I-stro. Vsa njegova prizadevanja in posredovanja so bila izključno v korist deželi in prebivalstvu, katerega je zastopal. Uprl se je vsakemu, ki je žalil čast Slovanov. Ko je neki nemški ari-stokrat, zagrizen nacionalist, napadel Dob rilo rekoč: »Spomnite se, prevzvi-šeni, v kakšnem blatu ste se rodili!«, mu je Dobrila brž zaprl usta: »Da, toda jaz sem se iz tega blata dvignil do škofovske časti, če pa bi se vi rodili revež, kot jaz, pa bi še danes ležali v blatu revščine!« Največja skrb škofa Dob rile je bila, da bi vzgojil istrskim Hrvatom čimveč narodno zavednih duhovnikov in izobražencev. Ko se je rešil dolgov, je začel zbirati dijake in jih pošiljal v osnovno šolo v Kastav in na gimnazijo na Reko in Senj. Želel je le, da se po končanem šolanju vrnejo v Istro. TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF 12. februarja 1875 je umrl tržaški škof Jernej Legat. Na njegovo mesto je še istega leta 20. junija bil imenovan Dobrila. S poreško-puljske škofije se je poslovil 20. septembra s pastirskim pismom v hrvaščini. Tudi v Trstu je Dobrila nadaljeval po poti, ki jo je začrtal v Istri: vsakemu vse po njegovih pravicah. Čeprav je vedno nastopal pred dunajsko vlado in očital visokim uradnikom, da vodijo v Avstriji proti-slovansko politiko, je vseeno užival velik ugled pri vladi, na dvoru in pred cesarjem. Kljub nasprotovanju določenih avstrijskih in naeional-liberalnih italijanskih krogov je Dobrila postal tržaški škof. Italijanski, zlasti tržaški, zgodovinarji greše v trditvah, da so v XIX. stoletju bili na tržaškem škofijskem sedežu sami Slovenci, ker je bila taka avstrijska politika, ki je podpirala Slovence proti Italijanom, češ da so Slovenci bili dvorni sluge. Dolže jih nič manj kot pretirane dvorne lojalnosti in celo petoliznosti. Pa ti zgodovinarji pozabljajo, da je takrat imel cesar privilegij imenovati, sveta Stolica pa potrjevati in sprejemati predlagane kan- didate na škofijska mesta. Kaj ni bilo slično tudi po italijanskih avstrijskih pokrajinah? Treba pa je tudi poznati sestav tr-žaško-koprske škofije. Tržaška škofija ni bila utesnjena le v srednjeveško obzidje starega mesta in griča sv. Justa. Pred prvo svetovno vojno do druge je zajemala velik del slovenskega ozemlja: dekanije Postojno, Trnovo-Ilirsko Bistrico, Sežano in nesposredno tržaško okolico, k temu pa je treba prišteti še velik del hrvatske Istre. Po ozemlju in številu prebivalstva so torej bili Slovenci popolnoma upravičeno tržaški škofje. Kaj je torej bilo v nekdanji tržaški škofiji zares pristnega in stoodstotno italijanskega? Središče Trsta, Milje in obalna mesta, pa še tu je bilo prebivalstvo mešano, podeželje pa je bilo popolnoma slovensko. Za Istro nam daje najboljšo sliko nekdanji tržaški škof E. S. Piccolomini v svojem delu »De-scriptio Asiae et Europae«, kjer pravi v XIII. poglavju: »Istri hodie Sdavi sunt, quamvis maritimae urbes itali-cae sermone utuntur, utriusque linguae peritiam habentes...« (Istrani so Slovani, čeprav obmorska mesta rabijo italijanščino, so pa vešči obeh jezikov). Zakaj ne bi smeli biti Slovenci škofje v Trstu? Ali niso imeli moralnih kvalifikacij? Ni pa bilo potrebno, da bi bili prežeti z avstrijakantstvom. Bili so le lojalni državljani. Sicer pa poglejmo, kaj je 24. dec. 1899 zapisal v list »L'Amico« U. Mioni o Italijanih: »Noi siamo, perché cattolici, buoni austria-ci. (sic!) »Mi smo dobri Avstrijci, ker smo katoličani.« Slovenski škofje so v Trstu gledali na blaginjo Slovencev in Hrvatov, niso pa na noben način odrivali Italijanov. Vedno je veljalo načelo, da so slovenski in hrvatski duhovniki ustregli italijanskim vernikom v veliko večji meri, kot pa italijanski duhovniki slovenskim in hrvatskim. To velja v jezikovnem pogledu še danes v mestu in okolici. Znana je trditev slovenskega dušnega pastirja v neki mestni župniji: »Sem slovenski kaplan in italijanski spovednik.« Kot prej v Poreču in Pulju, tako je Dobrila tudi v Trstu vložil veliko truda, skrbi in finančnih sredstev, s katerimi je ustanovil veliko dijaških štipendij. Še dan pred svojo smrtjo 12. jan. 1882 je določil, da se z njegovimi prihranki ustanove štipendije za dijake tržaško-koprske škofije, ki se nameravajo posvetiti duhovniškemu stanu. Če pa se ustanovi semenišče, naj gredo vsa sredstva v podporo istemu. * * * Po sto letih stopa lik tega velikega rodoljuba in nesebičnega škofa pred nas kot svetla luč. Marsikaj se je v zadnjih sto letih spremenilo. Danes bi bil gotovo vesel ob dvigu svoje domače grude; otroci se šolajo v domačem jeziku in v lastnih šolah, pot jim je odprta na vse strani. V Istri je zmagal Dobrilov duh, le v Trstu, na njegovi poslednji XIV. postaji, križev pot še ni končan. Tržaški škof Dobrila je umrl 13. januarja 1882. Naslednjega dne so zvonovi vseh istrskih cerkva javili, da je nehalo biti srce velikega rodoljuba. ANGEL KOSMAČ Dr. Andrej Karlin - Zadnji slouenski škof v Trstu Ob 50-letnici njegove smrti (1933-1983) Naši sosedje, istrski Hrvatje, so v preteklem letu s ponosom in hvaležnostjo slavili spomin svojega velikega rojaka, škofa Juraja Dobrile, ob 100-letnici njegove smrti (umrl 1882). Prav je, da se tudi tržaški Slovenci primerno spomnimo dr. Andreja Karlina, ko bo letos poteklo 50 let od njegove smrti. Mož bi vsekakor zaslužil trajen spomenik med nami za svojo neomajno zvestobo Cerkvi in narodu, ker je v skrajno težkih časih vršil svoje pastirsko poslanstvo v tržaški škofiji in skupaj s svojimi duhovniki in ljudstvom doprinesel svoj delež žrtve in mučeništva. Oba tržaška škofa, Karlin in Dobri-la, sta si v marsičem podobna. Živela sta v izjemnih časih, ki so pomenili pravi potres dogodkov in miselnih tokov za Evropo in za našo ožjo domovino. Oba sta morala izpiti do dna grenko čašo nehvaležnosti in nerazumevanja, ko sta junaško stala ob strani našemu ljudstvu, ki je bilo izročeno na milost in nemilost nasilju in krivici. Pri mnogih sta še danes razvpita in ponižana, kakor oba naroda, iz katerih sta izšla. Znamenje, da se ljudje niso veliko spremenili na boljše. Pričakujemo, da bo vsaj zgodovina bolj pravična, ko bo odkrila resnico in bo v človeških odnosih zmagala pravičnost. Mladostna leta in prve duhovniške službe Andreju Karlinu je zibelka tekla na Gorenjskem, v Stari Loki, kjer se je rodil 15. novembra 1857 kot osmi otrok zelo verne družine Florijana in Terezije Hartman. Ker sta bila starejša brata že v šolah, je bil mlajši Andrej namenjen za domače gospodarstvo. Vendar se je oče pozneje premislil in privolil, da je mogel tudi Andrej v ljubljanske šole, kjer je 1876 opravil maturo na gimnaziji in stopil v bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen 27. julija 1880. Služboval je kot kaplan najprej v Smledniku (1880-1883), nato v Šenčurju pri Kranju (1883-1885) in končno kot kaplan in katehet pri Sv. Jakobu v Ljubljani (1885-1890). Leta 1890 je odšel v Rim, kjer je vršil službo kaplana v avstrijskem zavodu S. Maria deirAnima. Obenem je študiral na vseučilišču Sv. Apolinara cerkveno in civilno pravo in je leta 1892 dosegel doktorat obojnega prava (utriusque juris). Tako se je visoko izobražen vrnil v Ljubljano in prevzel službo kateheta na I. državni gimnaziji vse do 1900. Nekaj let je medtem bil tudi prefekt v Alojzijevišču (1892-1894), kjer je pozneje postal celo ravnatelj tega dijaškega zavoda (1905-1910). Od 1900 do 1910 je bil še stolni kanonik v Ljubljani in obenem nadzornik za verouk na učiteljišču ter na ljudskih in meščanskih šolah. Pisatelj in javni delavec Vsestransko delo na cerkvenem in vzgojnem področju mu še ni bilo dovolj. Hotel je dati narodu in Cerkvi na razpolago še druge svoje sposobnosti in talente. Ker je bil visoko glasbeno talentiran, se je Karlin živahno udeleževal cerkveno-glasbenega gibanja, ki mu je bilo središče Cecilijino društvo v Ljubljani. V tem društvu je bil najprej tajnik, nato predsednik. Od 1905 do 1910, ko je odšel v Trst, je bil tudi urednik društvenega glasila »Cerkveni glasbenik« in v njem objavil vrsto člankov in poročil. Ob 25-letniei Cecilijine-ga društva je izdal celó Spominsko knjižico (Ljubljana 1902). Marljivo je od 1888 do 1910 sodeloval pri duhovniškem listu »Duhovni pastir«, zlasti s cerkvenimi govori in slovstvenimi poročili. Pozneje je kot škof objavljal svoje spise v uradnih škofijskih listih v Trstu in Mariboru. Zadnji slovenski škof v Trstu dr. Andrej Karlin Kot gimnazijski katehet je Karlin priredil dve učni knjigi: »Zgodovina razodetja božjega v stari zavezi« (Ljubljana 1896) in »Zgodovina razodetja božjega v novi zavezi« (Ljubljana 1897), Leta J 886 je v sodelovanju z Zlogarjem izdal knjižico »Mestnofarna cerkev sv. Jakoba v Ljubljani«. V Domu in svetu je 1898 priobčil potopis »V albanskih gorah«. Za Mohorjevo družbo pa je 1903 pripravil potopisno knjigo »V Kel-morajn«, kar priča, da je zelo rad potoval tudi v daljne kraje. Prav tako je za Mohorjevo družbo poslovenil nabožno knjigo Alfonza Liguorija »Priprava na srečno smrt ali premišljevanje večnih resnic« (1900). Istega leta je uredil 31. knjigo Drobtinic in v njej objavil življenjepis prosta dr. A. Jarca. Poleg tega je živahno sodeloval pri raznih gospodarskih organizacijah (Vzajemna zavarovalnica, Ljudska posojilnica) ter pri raznih delavskih in prosvetnih društvih. Tržaško-koprski škof (1910-1919) Po odhodu škofa Nagla na Dunaj leta 1910, kjer je postal nadškof in pozneje kardinal, je ostala tržaško-kopr-ska škofija brez pastirja. Škofijo je začasno upravljal kapitularni vikar in stolni prošt dr. Francesco Petronio. Da ni bila izbira novega škofa v Trstu lahka, priča cela vrsta kandidatov, ki naj bi prišli v poštev. Dva sta bila Furlana: ravnatelj bogoslovnega semenišča v Gorici msgr. Francesco Castelliz, ki je govoril tudi dobro slovensko, in Goričan Faidutti, ki je bil močno angažiran tudi na političnem in socialnem področju, poleg istrskega Hrvata Skrivanica. Končno je izbira padla na Slovenca dr. Andreja Karlina, ki je bil v Trstu manj znana osebnost. Kljub temu so italijanski, pa tudi nekateri nemški časopisi začeli Karlina že takoj napadati, ker se nikakor niso mogli sprijazniti z njegovim imenovanjem. Do imenovanja dr. Andreja Karlina za tržaško-koprskega škofa je prišlo s papeževo bulo z dne 21. decembra 1910; vendar je škofovsko posvečen je bilo šele na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1911, v stolnici sv. Justa. Naslednjo nedeljo, 23. aprila, pa je bil novi škof slovesno ustoličen v Trstu, kmalu nato pa še v stolnici v Kopru. Biti škof v Trstu ni bila nikoli lahka zadeva. Škofija je bila povečini slovanska, ker so bili Italijani naseljeni bolj strnjeno le v središču mesta in v obalnih mestih v Istri. Karlinov zadnji tajnik dr. Dukič je zapisal v spominih na svojega škofa, da je bilo takrat v škofiji 140 župnij; od teh 120 popolnoma slovenskih ali hrvaških, ostalih 20 župnij pa mešanih, kjer so bili v rabi vsi trije jeziki: slovenski, italijanski in hrvaški. Tako razmerje je pozneje priznal tudi prvi italijanski škof Bartolo-masi, ki je izjavil, da je bil kratkomalo »prevaran (»Io sono stato ingannato«), in je tudi zato dal ostaVko na tržaško škofijo. Prejšnji škofje so hoteli to razmerje vsaj nekoliko upoštevati in so skušali svojo pozornost obrniti na slovenski in hrvaški del škofije, ki je bil tu- di izraz v celoti vernega prebivalstva. Vse drugače je bilo v obalnih mestih in zlasti v Trstu, kjer je vladala italijanska liberalno-nacionalistična stranka, ki je bila odločno proticerkveno in pro-tislovansko usmerjena. Italijanska javnost je bila močno pod vplivom te stranke, ki je tudi vodila tržaško občino in ustvarjala razpoloženje v mestu. Nič čudnega, če je med italijanskim prebivalstvom že kronično primanjkovalo duhovniških poklicev pa tudi mnogi cerkveni ljudje so bili močno pod vplivom javnega mnenja, ki ga je umetno ohranjala ta skrajno nacionalistična stranka. Dobro je znano, da se niso smele v mestu ustanavljati slovenske šole. Hud pritisk pa se je začel tudi na slovenske pridige, cerkveno petje in nedeljske maše v mestu, kjer so se po cerkvah v velikem številu zbirali slovenski verniki. Morda je osip slovenske vernosti v Trstu začel prav tukaj, ko so morali naši ljudje po vrsti zapuščati razne cerkve v mestu, tudi tiste, ki so jih sami pomagali graditi. Novi škof se nikakor ni hotel vmešavati v narodnostne boje in je hotel tržaško Cerkev ohraniti izven strankarskih prepirov. Ko je pozneje (1919) zapuščal Trst, je lahko mirno poudaril, LJUBKA ŠORLI RODNA ZEMLJA Po bregovih sinje Soče, na obalnih tleh Jadrana žemljica leži prelepa, od Boga za nas izbrana. Kogar vile rojenice tod ob rojstvu so zibale, ta jo ljubi, zemljo-mater, ljubi gore, gmajne, skale. Kakor pravljica otroka v sanje čudežne zaprede, rodne žemljice toplina mir pričara v srčne grede. Od viharjev in udarcev skoro je izkrvavela ... A v njej moč je, zdrava, silna: z nami je in bo živela. da je bil vseskozi kot škof »neopredeljen in se ni nikoli izpostavil na političnem področju«. Zato pa je že v prvih okrožnicah jasno začrtal svoj pastoralni program. Glavni cilj mu je bila predvsem poglobitev verskega življenja v mestu in v škofiji ter nenehno prizadevanje za vzgojo duhovniških kandidatov in duhovščine sploh. Velik poudarek je bil tudi na nravnem preporodu ljudskih množic, saj je javna morala občutno padla zlasti v mestu, kjer so se vse bolj nenadzorovano krepile trgovina ter industrija in vse ostale pristaniške dejavnosti. V takem ozračju se je kmalu oblikovala tudi nova meščanska pridobitniška miselnost, ki je vse bolj načenjala še vedno krščansko duševnost tržaškega človeka. Veliko važnost je škof namenil pastirskim obiskom po župnijah v mestu in na deželi. Zbiral je duhovnike na duhovnih vajah in dekanijskih konferencah. Veliko si je prizadeval za škofijski konvikt. Vendar moramo priznati, da je prišlo pri tem vprašanju do usodne napake, ki je nikakor ne moremo v celoti pripisati škofu Karlinu, ampak bolj težkim razmeram, v katerih so se naši kraji znašli ob prvi svetovni vojni in neposredno po njej. V Gorici se je namreč nadškof Se-dej močno prizadeval za novo semeni-ško zgradbo, ki bi služila kot malo semenišče vsej metropOliji, se pravi celotni cerkveni pokrajini v Primorju in v Istri. Stavba je bila skoraj dograjena, ko so gradbeni stroški zelo narasli in je bilo treba radikalnega finančnega posega. V tej zvezi je goriški nadškof prosil Karlina, naj mu priskoči na pomoč v hudi stiski. Tržaški škofiji ni ostalo drugega, kot da se je odpovedala svojemu konviktu ter ga brez nadaljnjega odstopila tržaški občini. Še danes ima v tej lepi in veliki zgradbi na griču Sv. Justa svoje prostore tržaški muzej ali lapidarij, kjer se hranijo stari kamnitni spomeniki in napisi iz starorimskega in srednjeveškega Trsta. Med temi tudi znameniti portal v gla-golici, ki je še pred nekaj desetletji krasil palačo v starem mestu. Tega poslopja v neposredni bližini stolnice sv. Justa, z velikim vrtom, je bilo res škoda. Še posebno če pomislimo, da je novozgrajeno Malo semenišče v Gorici že po enem letu (1914) prešlo v roke vojaških oblasti, ki so v njem namestile vojaško bolnišnico v neposredni bližini fronte. Po končani vojni je bilo treba spet veliko denarja in truda, da se je stavba popravila in ponovno usposobila za prvotni namen. Seveda, nihče ni mogel slutiti tako strašnega vojnega viharja, ki ni prizanesel niti cerkvenim zgradbam in ustanovam. Vojne razmere so škofu Karlinu zavrte tudi marsikatero pastoralno pobudo. V glavnem je skušal ohraniti položaj, ki ga je našel ob svojem prihodu v Trst. Že škof Nagi je v marsičem ugodil italijanskim zahtevam in skušal organizirati v mestu nekatere krožke in organizacije za italijanske vernike. Po drugi strani se je bil škof Nagi hudo zameril slovenskim ljudem zlasti v zvezi z riemanjsko afero, ko je dosegel, da se je v vsej škofiji obnovila latinska liturgija in je bilo dokončno odpravljeno glagolsko bogoslužje v Ricmanjih in še drugod po Istri. Morda so naši ljudje v začetku pričakovali od novega škofa kaj več kot strogo »nevtralnost« in več pozornosti za njih težki manjšinski položaj. Vendar škof Karlin ni nikoli zanikal svoje narodne pripadnosti, čeprav je bil vedno izpostavljen strupenim napadom sovražnega tiska, med katerim je prednjačil zlasti tržaški »Piccolo«. Ugodno priložnost za tak žgoč napad na škofa je temu listu nudil obisk, ki ga je Karlin opravil pri škofu Vu-čiču v Sen ju leta 1913. Gostitelj mu je pri dobrodošlici zaželel, da bi pogumno šel po poti škofa Dobrile. Karlin mu je na to odgovoril, da je bil vedno njegov ideal edinost med Slovenci in Hrvati. Ta skromna izjava, izrečena celo izven domače škofije in v privatnem pogovoru, je zadostovala, da se je vnela nova časopisna gonja, kateri so se pridružili celo nekateri nemško-židovski časopisi. Škof Karlin v povojnem času Vendar so najbolj težki časi šele prihajali s koncem prve svetovne vojne, ko je v Trst prišla najprej italijanska vojaška uprava, pozneje pa civilna Svetoivanski cerkveni mešani zbor na božičnem koncertu v svetokriški župnijski cerkvi na Štefanovo 1981 oblast. S tem se je tudi začela morda najbolj temna doba v zgodovini tržaško-koprske škofije. Znano je, da je v svojem razglasu na slovansko prebivalstvo general Petitti di Roreto še posebej poudaril, da bodo spoštovali »njihovo vero, zlasti še, ker je to vera vse Italije«. Takšne so bile obljube. V resnici pa so začeli s preganjanjem slovanskih duhovnikov že takoj po prihodu okupacijskih čet v Trst. Še istega meseca (29. nov. 1918) je vojaški guverner izdal odlok, ki je ostal v veljavi do konca 1920. Po tem odloku naj bi se zaprle in konfinirale vse osebe, ki bi se zdele sumljive in nevarne. Na stotine in stotine Slovencev in Hrvatov, zlasti izobražencev, je moralo na tragično pot na Sardinijo in v druga taborišča. Skoraj neverjetno se zdi danes, da je bilo med njimi deportiranih ali izgnanih okoli 150 slovanskih duhovnikov. Samo iz tržaškoJkoprske škofije 72 duhovnikov. Med temi niso šteti duhovniki-redovniki poleg lepega števila redovnih bratov. Te visoke številke so dovolj zgovorne. Toda število se je še dalje stopnjevalo pod italijansko civilno upravo in še pozneje po mirovni pogodbi. Najbolj vidna osebnost med deporti-ranei je bil vsekakor naš kraški rojak dr. Anton Mahnič, škof na otoku Krku, ki so ga prav tako zasedle italijanske oblasti. Tega že takrat bolehnega škofa so naravnost s prevaro, v spremstvu njegovega osebnega zdravnika, spravili na vojno ladjo, češ da ga odpeljejo na zdravljenje v Kraljevico ali Senj. V resnici so ga odpeljali v Italijo, kjer je ostal v konfinaciji skoraj leto dni. In ko se je končno vrnil na Rrk, ni smel tam ostati, temveč so ga gnali prek demarkacijske črte v Jugoslavijo. Izmučen od bolezni in trpljenja je že čez nekaj mesecev umrl v Zagrebu (14. dec. 1920) kot pravi mučenec za slovanski jezik v cerkvenem bogoslužju. Škoda, da se o tem velikem možu premalo govori in piše. Vsi ti dogodki niso mogli vlivati veliko upanja, da bo škofu Karlinu pri-zaneseno. Stvarnih razlogov za njego- vo odstranitev res ni brlo, ker je kot škof strogo vršil svojo pastirsko službo, da bi kakorkoli ne dajal povoda novim oblastem, da bi ukrepali zoper njega. Vendar je bilo takoj jasno, da slovanskega škofa ne bodo dolgo trpeli v Trstu, sicer bi se raznarodovalna politika slovenskega in hrvaškega ljudstva v Italiji ne mogla povsem uresničiti. V tej smeri so šli tudi razni pritiski v Rim na osrednjo vlado in od tod na državno tajništvo v Vatikanu. Glavni očitek je prišel na dan že prve dni vojaške zasedbe Trsta. Škof Karlin je namreč dobrih deset dni odlašal, preden se je šel poklonit vojaškemu guvernerju Petitti di Roreto. Tudi z zahvalno mašo v cerkvi sv. Justa ob prihodu Italije je odlašal, dočim so italijanski nacionalisti to zahtevali že v začetku novembra. Pozneje je v časopisu opravičeval ta svoj postopek z dejstvom, da je Cerkev vedno previdna in modra ter potrpežljivo čaka, da se razmere umirijo in določijo nove meje. Tem prvim težavam so se kmalu pridružile še druge, ko je nastalo vprašanje, kako nadomestiti številne duhovnike po župnijah, ki so morali v zapor ali izgnanstvo. Škof je kot upravitelje in namestnike imenoval domače duhovnike iz sosednjih župnij, kot je to vedno v cerkveni praksi. Vojaška oblast pa je hotela postaviti na izpraznjene župnije svoje vojaške kaplane, ki slovenskega in hrvaškega jezika sploh niso poznali. Zdi se, da jim je bil pri tem v nemajhno pomoč znani vojaški kaplan don M. Rubino, ki je bil pred vojno ravnatelj salezijanskega oratorija v Trstu. Da bi nove oblasti kmalu dosegle svoj namen, je bilo treba ustvariti tudi med ljudstvom primerno ozračje za škofovo odstranitev. Ni bilo treba dolgo čakati. Do javne manifestacije proti prisotnosti v Trstu slovenskega škofa je prišlo že 29. decembra 1918, ko so mnogi udrli v škofovo palačo, razbili okna in pohištvo ter razmetali papirje po uradih. Takoj zatem so navalili še na upravno poslopje in na tiskarno slovenskega dnevnika »Edinost« in tudi tam našli prosto pot za svoje »junaške podvige«. Pri ponovnem napadu na škofijsko palačo, so odnesli tudi nekatere predmete in celo škofov osebni dnevnik. Škofa, ki je bil ravno pri kosilu, so nagnali v kuhinjo in ga nesramno ozmerjali. Med njimi so bili tudi vojaki v uniformi. Škofov dnevnik je odnesel ravno vojaški kapetan. Generalni komisariat je pozneje dnevnik vrnil. Zadnji tak ustrahovalni podvig je bil v tako imenovanih »sedmih dneh« (»le sette giornate«), s katerimi so ire-dentisti proslavljali osvobojenje mesta Reke po Gabrielu D'Annunziu, in sicer zvečer 12. septembra 1919. Ob zvon j e-nju zvonov se je množica približala škofijski palači z vzkliki »Abbasso« in udarila na hišna vrata. K sreči je v veži stražila skupina italijanskih vojakov, ki je nasilnežem zabranila vstop v palačo. Zadnji tedni škofa Karlina v Trstu S tem smo se že približali vrhuncu napetosti in tudi zadnjim diplomatskim spletkam, da bi se msgr. Karlin končno odstranil iz Trsta. Vendar je kljub neprestanemu šikaniranju in pritisku, škof tudi leta 1919 nadaljeval po škofiji svoje pastirske Obiske. V samem mestu je bil lepo sprejet zlasti v župniji sv. Jakoba, ki je bila takrat povečini slovenska, ter je kar lepo število otrok in odraslih prejelo sv. birmo. Bolj težko je izpadlo v Kopru v nedeljo po prazniku sv. Nazarija (22. junija 1919), kjer so ga koprski šovinisti sprejeli z burnimi demonstracijami. Po trgu okoli stolnice in po zidovih so se pojavili lepaki z napisi proti škofu. Naj jih nekaj navedem: »Tukaj je Italija. - Škof naj gre v Jugoslavijo!« K birmi je pristopilo samo 10 otrok. Drugi so se iz strahu umaknili. Škof se je takoj po obedu vrnil v Trst. Tržaški romarji v Lurdu julija 1982 Istega leta v jeseni je bilo napovedano birmovanje v Bujščini: 5. novembra v Novem gradu (Cittanova), kjer je bilo vse v italijanskem jeziku, škofov tajnik pravi v svojih spominih, da je slišal po cerkvi govoriti tudi hrvaški. Zato je prosil škofa, če bi smel moliti Vero in druge molitve tudi v hrvaščini. In res, proti vsakemu pričakovanju je v cerkvi glasno odmevala Vera v jeziku, ki je bil mnogim prisotnim domač. Naslednjega dne (6. nov.) je bila birma v Bertonigli, še istega dne popoldne v benediktinski cerkvi v Dajli, 7. nov. so ga benediktinski patri potegnili v Portorož na parnik, ki ga je odpeljal v Trst. Tu ga je že čakalo pismo kardinala De Leia, prefekta koncilske kon-gregaeije, ki je škofa spomnil na besedo, ki jo je svoj čas bil dal papežu. Za kaj je šlo? Naj v nekaj stavkih razložim vsebino pisma in pomen. Pri svojem zadnjem obisku v Rimu (aprila 1919) je škof Karlin, v zvezi s težkim položajem v Trstu, papežu prepustil odločitev o svojem bivanju v Trstu, »kakor bi pač narekovale potrebe in koristi Cerkve«. Benedikt XV. je to škofovo ponudbo odločno odklonil, češ da je iz podobnih razlogov zavrnil ostavko nadškofa iz Strassburga in Me-tza, ki je ležala na mizi, da bi jo vzel v pretres. Vendar, ker je postajal pritisk na Vatikan iz dneva dan hujši, naj bi se odstranil škof Karlin iz Trsta, je sedaj papež uvidel, da mora pod silo razmer žrtvovati tržaškega škofa. In v pismu, ki ga je čakalo v Trstu, je bila prav zahteva, da se Karlin odpove trža-ško-koprski škofiji. Škof je na papeževo zahtevo brez nadaljnjega pristal, ne da bi postavil kak svoj poseben pogoj. Prosil je samo, naj se kako poskrbi za njegovo nadaljnjo eksistenco. Že čez nekaj tednov je prišla iz Rima bula, s katero je bil razrešen službe v Trstu. Glede naslednika ni bilo v pismu ničesar, razen naj se vrši predaja stolnemu kapitlju, ki bo upravljal škofijo do prihoda novega škofa. V nemajhno tolažbo je bila Karlinu prisotnost v Trstu ljubljanskega škofa dr. Bonaventura Jegliča, ki je poskrbel za poštno zvezo z Rimom in mu tudi takoj ponudil vodstvo škofijskega zavoda in gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano. Za dan predaje je bil določen 30. november 1919, ko je škof ravno obhajal svoj god. Čestitat so mu prišli slovenski župniki. Njim je škof v lepem govoru povedal, kako pri upravljanju škofije ni delal nobene razlike »med Grki in barbari« (po svetopisemskem reku); mislil je na Italijane in na Slovane. Še istega večera je z vlakom odpotoval v Jugoslavijo. Spremljala sta ga kanonik Kosec in tajnik Ivan Du-kič. Od svojih vernikov pa se je poslovil s posebnim pismom, ki nosi datum 3. decembra, v katerega je še enkrat izlil vso svojo ljubezen do izročene mu cerkvene skupnosti, pa tudi žalost nad prezgodnjim slovesom. Za Karlinom je ostala v Trstu in škofiji bogata pastoralna dediščina, ki se je vsa izražala v oznanjevanju božje besede, v skrbi za katehizacijo in duhovne vaje, za Marijine družbe in Katoliško akcijo, za obnovitev češčenja Srca Jezusovega in posvetitev družin. Zlasti pa bogoslovno semenišče, ki se je pred nekaj meseci odprlo v škofijski vili v Skednju, ker še ni moglo delovati bogoslovje v Gorici. Za tržaške bogo-slovee sta odslej skrbela dr. Jakob Uk-mar in prof. Ivan Tul. Naj bo na tem mestu potoženo, da ALBERT MIKLAVEC KRAŠKA ZEMLJA V kraški zemlji videti ves svet: v njivah življenje, v ogradah sproščenost, v vinogradih veselje, v brinju zdravje, v skalah kljubovanje, v stezah iskahje, v borih vso pesem v tolažbo za trnje, ki bode v srce! so vojne razmere zagrenile zadnja Kar-linova leta v Trstu tudi zato, 'ker so mu naložile nehvaležno državljansko dolžnost, da je podprl vojno posojilo Avstriji in pristal na obvezno oddajo cerkvenih zvonov. To je prizadelo cerkvenim ustanovam precejšnjo škodo, ki ni bila v celoti nikoli poravnana. Sicer so to nujne posledice vsake vojne, ki ne prizanaša niti Cerkvi niti njenim strukturam. Tako je s težkim srcem odpotoval iz Trsta mož, ki je s trdno voljo hotel zaceliti svojemu ljudstvu strašne rane, ki mu jih je povzročila svetovna vojna; ljudje pa so mu to preprečili. Vendar ostaja škof Karlin velik tudi v svojem trpljenju, ki ga je junaško sprejel in nosil do konca. Morda temu ali onemu to pripovedovanje ne bo všeč. Toda naša dolžnost je, da se mučeniškemu škofu oddolžimo vsaj ob 50-letnici njegove smrti ter mu izrazimo priznanje in hvaležnost našega ljudstva, kateremu je bil skoraj deset let učitelj in vodnik. Dr. Andrej Karlin - škof v Mariboru Kot rečeno, je škof Jeglič povabil rnsgr. Karlina, naj bi sprejel vodstvo škofijskega zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Škof Karlin je to novo nalogo z veseljem sprejel in se pogumno vrgel na delo. V škofovih zavodih je bilo res treba močne roke, da bi se v vojnih razmerah opustošeni prostori spet postavili na noge in ponovno služili svojemu namenu. Poročil iz tega Karlinovega obdobja ni veliko. Še živeči zavodarji vedo povedati, da so Karlina bolj malo videvali in še takrat bolj resnega in zamišljenega obraza. Problemov res ni manjkalo niti v Ljubljani, ko je bilo treba v novih razmerah odstranjevati vse mogoče birokratske ovire in se po državnih uradih dnevno ubadati z neštetimi vprašanji od prehrane do uveljavitve zavodskih šolskih spričeval. Prav gotovo je bil ravnatelj Karlin mož na mestu tudi na novem delovnem področju ter pripomogel k ponovni oživitvi in Okrepitvi te važne slovenske cerkvene ustanove. Po treh letih odgovornega dela ga je prav v Šentvidu našla nova papeževa bula z dne 6. junija 1923, s katero je bil imenovan za Iavantinskega škofa in je bil 29. julija istega leta slovesno ustoličen v mariborski stolnici. Tako je Maribor po 14 mesecih od smrti škofa Mihaela Napotnika (1889-1922) dobil novega škofa. Zanimivo vsekakor to imenovanje, ki ga je prvič izvršil Rim in ne več Solnograd. Da bo slika škofa Karlina popolnejša, bomo na kratko omenili bolj važna dela, ki jih je opravil novi škof v Mariboru, pa tudi nekatere zgodovinske dogodke za lavantinsko škofijo, katerim je bil priča v zadnjem desetletju svojega življenja. Že 1. maja 1924 je Apostolski sedež izvzel lavantinsko škofijo iz solnogra-ške metropolijske zveze in jo neposredno podredil sebi. S tem je prenehala nadtisočletna zveza s Solnogradom in se je izvršilo to, kar bi se moralo že davno prej, pred 1100 leti v času svetih bratov Cirila in Metoda. Važne so bile tudi teritorialne spremembe, ko so se po mirovni pogodbi in sedaj tudi po odločbi Apostolskega sedeža vrnile v lavantinsko škofijo številne župnije na Koroškem in v Mežiški dolini, ki jih je moral škof Slomšek leta 1859 odstopiti krški škofiji. Take spremembe so leta 1923 nastale tudi v Prekmurju, ki je bilo že nekdaj pod oblastjo sv. Metoda pa ga je zgodovina preteklih časov tolikokrat trgala od matične Cerkve. Brez dvoma je bila največja skrb novega škofa dijaško semenišče v Mariboru, ki ga je svetovna vojna pretresla v temeljih, da je bil njegov nadaljnji obstoj tudi v gmotnem oziru ogrožen. Duhovniki in verniki so mu velikodušno priskočili na pomoč zlasti ob njegovi 70-Ietnici (1927), ko so s svojimi darovi rešili zavod iz najhujše krize. Sledili so uspehi tudi na vzgojnem področju, potem ko je deško semenišče temelijto preosnoval. Tudi bogoslovnemu semenišču je dal novega zagona, ko je študij bogoslovcev raztegnil na pet let. Leta 1928 so bile v Mariboru velike slovesnosti, ko je lavantinska škofija obhajala 700-letnico svoje ustanovitve (10. maja 1228). Važna poteza škofa Karlina je bila ob tej priložnosti, da je pridobil prof. Kovačiča, da je napisal zgodovino škofije. Prav tako ima Karlin zasluge za Slomškovo zadevo. Storil je namreč prve korake v pripravi za proces kanoni-zacije svojega svetniškega prednika. Obnovil je v Mariboru Bratovščino sv. Cirila in Metoda ter ji dal novega zagona. Brez dvoma je bilo zgodovinskega pomena, ko je leta 1927 gostoljubno sprejel pod svojo streho pravoslavnega patriarha Dimitrija, ker je bil to prvi primer ekumenskega srečanja na visoki ravni. Tudi redovne kongregacije so prišle na svoj račun. V Ptuju so se 1924 naselili kapucini. Šolske sestre so okrepile svojo prisotnost v škofiji in pridobile nove podružnice. Sploh je bil pod škofom Karlinom velik poudarek na verskem preporodu slovenskega ljudstva. K temu je zlasti pripomogel sv. misi-jon, ki je skušal od 1923 do 1928 celiti hude rane, ki sta jih narodu prizadela zlasti v moralnem oziru prva svetovna vojna in povojni čas. Duhovnikom je močno priporočal Apostolsko zvezo (Unio apostolica), ki je imela takrat tudi svoje glasilo (»Vestnik«); vsem pa III. red sv. Frančiška, ki se je močno uveljavil v škofiji. Kljub težki bolezni, ki se je oglašala zadnja leta, je škof Karlin vse do konca neutrudno delal, dokler ni tudi na njegova vrata potrkala smrt, ki ga je rešila dela in trpljenja 5. aprila 1933. Ves slovenski narod se je zgrnil ob njegovi krsti. Le njegovi ljudje iz Trsta in Primorja niso mogli zaradi mednarodnih napetosti na njegov pogreb in na njegov grob na mariborskem pokopališču. Upamo, da bomo to storili ob 50-letnici njegove smrti. Saj je z Andrejem Karlinom legel v grob zadnji slovenski škof na sedežu sv. Justa v Trstu, škof-mučenec in trpin skupaj s krškim škofom Mahničem in goriškim nadškofom Sedejem. VIRI Gianpaolo Valdevit, Chiesa e lotte nazionali: il caso, di Trieste (1850-1919), Videm 1919. Istarska Danica 1974. Lavo Cermelj, Slovenci in Hrvatje pod Italijo, Ljubljana 1965. Milica Kacin-Wohinc, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo (1918-1921), Maribor 1972. SBL I, 429. Rudolf Klinec, Primorska duhovščina pod fašizmom, Gorica 1979. M. JEZERNIK Slovenska bogoslovna akademija y Rimu Slovenska bogoslovna akademija v Rimu ali kot jo nekateri imenujejo »Teološka akademija«, je najmlajša cerkvena ustanova. Le tu in tam ste jo morda zasledili, bolj korajžno pa je stopila v ospredje s Slomškovim simpozijem v Rimu (od 20. do 24. septembra 1982). Dejstvo, da je udeležence sprejel Janez Pavel II. v svoji zasebni kapeli in jih posebej pozdravil na trgu sv. Petra med splošno avdienco, je še povečalo zanimanje za njen pojav na znanstvenem obzorju. Za jasnejši pregled najprej nekaj besed o njenem zgodovinskem nasta- janju, nato o njeni strukturi in še na kratko o prvih dosežkih. ZGODOVINSKI RAZVOJ Prvo seme o bodoči Slovenski bogoslovni akademiji (SBA) je padlo v zemljo na vrtu Marijinih sester v Gorici. V pogovoru z rajnim msgr. Rudolfom Klincem, ki je bil običajno bogat in stvaren, sva se dotaknila žalostnega dejstva, da veliko slovenskih dokumentov leži pod težo večletnega prahu po raznih arhivih. Nujna bi bila neka ustanova, ki bi začela skrbno in znanstveno zbirati posamezne listine in jih dati v Slovenik - Papeški slovenski zavod v Rimu, kjer ima sedež tudi Slovenska bogoslovna akademija roke zgodovinarjem. Morda je bila ravno bližina goriških arhivov s spisi Mah-niča in drugih kulturnih delavcev vzrok, da sva se o stvari popolnoma strinjala. Zamisel je dr. Klincu tako ugajala, da je odmeril del zapuščine pokojnega profesorja v Ameriki sorojaka A. Čuka bodoči akademiji in s tem položil prvi vogelni kamen za novo akademsko zgradbo. Naj dostavim še, da so slovenski profesorji na papeških rimskih ustanovah že dalj časa pogrešali neko ustanovo, ki bi organizirala znanstveno raziskovanje slovenskih listin v rimskih arhivih, kjer jih prav gotovo ne manjka. To je postalo še bolj jasno, ko smo našli v arhivu Kongregacije za širjenje vere veliko dokumentov o Baragu in Knobleharju. Prvi so bili podlaga za posebno doktorsko tezo in poznejši II. zvezek »Acta Ecclesiastica Sloveniae«; Knobleharjevi pa še čakajo, da jih bo kdo zbral, preštudiral in objavil. Drugi klic k bolj organizirani akciji je bila izredna sreča dr. Jožeta Marku-že, da je pri iskanju tvarine za svojo doktorsko tezo slučajno našel v vatikanskem arhivu Trubarjevo Cerkovno ordningo, katere edini poznani izvod je bil med bombardiranjem v zadnji svetovni vojni uničen v knjižnici v Dresde-nu. Ta sreča je privabila v kratkem času še več laikov v Rim, a so morali kmalu ugotoviti, da niso pripravljeni za tako delo, ki poleg drugega tudi prekaša denarne zmožnosti posameznika. Dobrovoljci so se sicer vrnili domov, a ideja ni umrla. Seme je padlo v zemljo in njene podtalne sile so vplivale na ustanovitev Inštituta za študij zgodovine Cerkve na Slovenskem, okrog katerega se je zbralo več zgodovinarjev, ki so do sedaj že izdali 3 zvezke »Acta Ecclesiastica Sloveniae«. Toplo rimsko sonce pa je tako blagodejno vplivalo na razvoj, da je spomladi 1978 bilka predrla zemeljsko skorjo in zagledala beli dan. Na samo 750. Obletnico mariborske škofije 10. maja 1978, so slovenski profesorji na papeških rimskih univerzah podpisali ustanovno listino »Slovenske bogoslovne akademije«. NAMEN IN SREDSTVA Ustanovna listina začrta namen ustanove z besedami: »Pospeševati bogoslovne znanstvene razprave in njihovo objavljanje; zbiranje in raziskovanje dokumentov v rimskih cerkvenih arhivih o slovenski Cerkvi; zbirati gmotna sredstva za objavljanje omenjenih razprav in dokumentov, posebno v "Acta Slovenica".« Iz navedenih besed je razvidno: akademija želi pospeševati iskanje listin, ki pišejo o slovenski Cerkvi, zlasti so ji pri srcu tiste, ki jih hranijo rimski cerkveni arhivi. S tem se noče odreči iskanju še drugje, npr. v Čedadu ali na Dunaju, vendar bo posebno podprla delo v Večnem mestu. Bolj kot zgodovinsko razpravljanje o posameznih problemih, kar prepušča zgodovinarjem, teži za Objavo dokumentov samih, katere naj bi izvedenci pozneje pretehtali in prišli do svojih zaključkov. Ustanova bi rada priklicala k sodelovanju še druge in podprla tiste znanstvenike, ki bi poklicno sicer bili pripravljeni sodelovati, a jim gmotna sredstva ne dovoljujejo. Med predvidenimi sodelavci je na prvem mestu Inštitut za zgodovino Cerkve na Slovenskem s svojim glasilom. Z veseljem je treba potrditi, da se je Inštitut s prvimi tre- mi zvezki lepo predstavil javnosti in te publikacije so že prestopile prag priznanih knjižnic. DOSEŽKI Nevarno je govoriti po štirih letih obstoja o uspehih SBA. Krivično pa bi bilo zamolčati to, kar je do sedaj napravila. Pozitivno je že, da se je število članov povečalo in se raztegnilo tudi na priznane znanstvenike izven Rima, kot na Ameriko in Azijo. V zadoščenje si štejemo, da je SBA gmotno podprla akcijo Inštituta v Ljubljani in je tako mogel izdati prve tri zvezke »Acta Ecclesiastica Sloveniae«. Važno je nadalje, da je izdane zvezke spravila v vse rimske inštitute, ki jih zanima naša problematika, kot tudi v druge slovenske inštitute po svetu in se- Somaševanje 16 slovenskih duhovnikov, ki so se udeležili Slomškovega simpozija v Rimu je vodil sveti oče Janez Pavel II. v svoji zasebni kapeli v Castelgandolfu. Na sliki mariborski škof dr. Franc Kramberger, ob njem na levi papežev osebni tajnik, na desni Tone Zrnec CM iz Kanade. Drugi od leve v prvi vrsti je g. Mirko Rijavec, predsednik Goriške Mohorjeve družbe veda v glavne svetovne knjižnice. Slovenski zadevi je v korist, da se moremo s temi knjigami predstaviti kulturnemu svetu. Zelo pomembno pa je, da vsako leto pride nekaj znanstvenikov v Rim, kjer se posvečajo delu v arhivih. Večini je to omogočila akademija in jim priskrbela tudi mikrofilme ali fotokopije dokumentov. Da delo ni brez koristi, dokazujejo novi dokumenti, ki prihajajo na dan in z njimi osvetljujejo, četudi vse prepočasi, posamezne strani naše narodne zgodovine. V posebno zadoščenje pa je bil zad- VINKO BELICIČ IVAN PREGELJ Ob stoletnici rojstva Nekako pred sto leti je Anton Mah-nič kot mlad doktor filozofije in teologije pozval Slovence, naj vse svoje politično, gospodarsko, socialno in kulturno delo uravnajo po katoliških načelih. Posebna njegova pozornost je veljala pesnikom in pisateljem zavoljo njih vpliva na mišljenje ljudi. Liberalni duh dobe je Mahniču odgovoril s po-rogom in že je kazalo, da bodo njegove besede ostale brez odziva. Treba pa je bilo samo počakati. Že pred letom 1900 se je začelo katoliško prenovitveno gibanje, ki se je v naslednjih desetletjih — najprej v Avstriji in nato v prvi Jugoslaviji — široko razmahnilo. Eden najvidnejših izpolnjevalcev Mahničevega klica po katoliški literaturi ie bil Ivan Pregelj. »Rodil se je 23. oktobra 1883 na Tolminskem pri Sv. Luciji na Mostu pri Lovrču, štev. 25, iz zelo revnih staršev, ki so mu umrli še zelo mlademu»: s temi besedami se je Pregelj na stara leta predstavil slovenski mladini. Prvi od treh sinov, sirota od 8. leta dalje, je najprej užival dobroto svoje babice, nakar je skrb zanj prevzel svetolucij- nji Slomškov simpozij, na katerem so se strokovnjaki posvetili študiju osebe, ki je igrala v naši zgodovini odločilno vlogo, Antonu Martinu Slomšku. Priznanje udeležencev kot tudi javno mnenje, kakor ga je prikazalo časopisje, potrjujejo, da so taka znanstvena srečanja, ne samo koristna, temveč celo potrebna. O bodočih konkretnih načrtih bo morda bolje molčati. SBA želi pa izdati v italijanskem prevodu Grivčevo knjigo o sv. Cirilu in Metodu. Tako bi doprinesla svoj delež k jubilejnemu slavju slovanskih apostolov in gradnji nove duhovno zedinjene Evrope. ski župnik Jožef Fabijan. Ta je tudi poskrbel, da je bistri, za knjige vneti fant prišel na gimnazijo v Gorico. Ko je dvajsetleten 1903 maturiral, je po želji svojega dobrotnika in duhovnega očeta stopil v bogoslovje. A že po treh mesecih je izstopil, se zaposlil v pisarni advokata Alojza Franka, naslednje leto pa odšel na Dunaj študirat za profesorja slovenščine in nemščine. Domači župnik Fabijan, strog, izobražen, poln duhovne vneme, istih misli z Antonom Mahničem, je Preglju izstop iz semenišča sicer zameril, a dobro srce mu ni dalo, da bi fantu na Dunaju odtegnil svojo podporo. Pregelj je ne le vneto študiral, ampak se tudi živahno udejstvoval v akademskem društvu Danici ter kot urednik in člankar sodeloval pri takratnem katoliškem dijaškem glasilu Zori. Tako se je oblikoval v živahnega katoliškega izobraženca s ciljem, ponesti Mahničevega duha v slovensko literaturo. Po dobrih štirih letih Dunaja je malo pred božičem 1908 promoviral za doktorja z razpravo o slovenskem baročnem pridigarju p. Rogeriju, ki je deloval in pisal v 1. polovici 18. stoletja. - lik katoliškega pisatelja Oženj en in s prvim otrokom se je Ivan Pregelj jeseni 1909 preselil v Gorico, kjer je nastopil profesorsko službo. Po enem letu je odšel v istrski Pazin, od tam pa — spet po letu dni — na realko v Idrijo. V teh treh krajih je preživel prva tri leta srednješolske službe. Jeseni 1912 je bil premeščen v Kranj: z domačega Primorskega v osrčje Prešernove dežele. »Od svojega tridesetega leta do dvainštiridesetega (sem) v Njegovem Kranju bil. Dvanajst let — prav toliko kolikor je on trpel.« Na Gorenjskem so mu potekla leta najvišjega umetniškega vzpona. Tudi tu se je vključil v prosvetno delo kot člankar in predavatelj. Oddih po napornem šolskem delu in mir pred številno družino je najrajši iskal na dolgih poljskih, gozdnih in hribovskih sprehodih, ki so bili posebna njegova sreča. Preprost in neznaten v svojih šibki postavi, sovražnik polikane družbe, samotar, v podeželskih krčmah iščoč stikov s kmečkimi ljudmi, a v duši nenehno snujoč ustvarjalec, je Pregelj prišel 1924 na klasično gimnazijo v Ljubljano. S profesorsko plačo in s pisateljskimi honorarji je svojim štirim otrokom utiral pot do uglednih poklicev: Bogo je postal profesor, Nataša pravnica, Marij akademski slikar, Lija pa zdravnica. Leta 1938 je Preglja zadela kap in mu ohromila desnico. Od 55. leta dalje je le še životaril in zorel za upokojitev. Umrl je po dveh letih hudega trpljenja 31. januarja 1960; bil je v 77. letu. Pokopali so ga v Dravljah nad Ljubljano. Zdaj, ko imamo pred sabo — sicer v skopih potezah — Pregljevo pot skozi življenje, pa si oglejmo njegovo literarno delo. V prvih leposlovnih spisih se je Pregelj seveda šele iskal. Svoje pesmi je čez leta sam nazval »prigodnice jubilantom, mrličem in katoliškim shodom«. Zlagal je cerkvene, politične, društvene deklamacije, kot jih je potrebovalo tedanje mlado katoliško gibanje na Slovenskem. Podoben vzgojni značaj je imela tudi pripovedna proza, ki jo je pošiljal v koledarje celovške Mohorjeve družbe, največkrat pod psevdonimom Ivan Mohorov. Pri pisanju je imel pred očmi povezavo lepega, resničnega in dobrega — tako-zvano »metafizično trojico«, ki jo je učil Mahnič. Za prvo razdobje Pregljevega pisanja, ki je bilo bolj služba i-deji nego prava umetnost, sta značilni pesniška zbirka ROMANTIKA, izšla v Gorici 1910, in tri leta kasnejša mo-horska povest MLADA BREDA, ki jo je oprl na ljudsko pesem o nesrečni nevesti in hudobni tašči. »Pogreša pile in noža,« je neki kritik jedrnato označil to knjigo. Pregelj je imel zdaj trideset let. Pustil je literarno rokodelstvo, začel se je poglabljati v resnično domačijstvo in v študij tujih literarnih umetnin. Kot profesor je v dijaškem listu Mentorju in drugje objavljal poročila o sodobnih slovstvenih dogodkih in modernih literarnih vrstah, a tudi načelno vzgojne razprave o književnosti. Tako je hkrati sam študiral in druge poučeval. Sveto pismo, stara mitologija, renesančna in nemška klasika, tuji in slovenski baročni pridigarji 17. in 18. stoletja — vse to ga je mikalo v zgodovino in v duha njenih dejanj. V sebi je nosil tolminsko pokrajino, njeno preteklost, stare šege in navade, obenem pa tudi trdo melodijo njenega jezika. Preden se je vživel v odprti, bogati in košati gorenjski svet, se je rodni Tolminski oddolžil s tremi odličnimi pripovednimi teksti. Najprej je v obširnem kolektivnem romanu TLAČANI (kasneje mu je dal naslov TOLMINCI) segel v zgodovino domače deželice in v močnih slikah prikazal nesrečni upor Tolmincev leta 1713. Pisanost pokrajine in ljudi, jezika in načina življenja, strasti in tragike je temu spisu, ki ga je dve leti — 1915 in 1916 — prinašal Dom in svet, vtisnila življenje, ki mu čas ne bo mogel do živega. Dve leti kasneje je ista revija Objavila roman ZADNJI UPORNIK (s kasnejšim naslovom ŠTEFAN GOLJA IN NJEGOVI). Bolj kot samostojno delo je to nekak epilog »Tolmincev«. Štefan Gol j a, sin usmrčenega upornika, trpeči duhovnik, živeč in delujoč med svojim tolminskim ljudstvom, v bojih in odpovedih neomajno zvest svojemu poslanstvu, na križišču bojev med cerkveno in posvetno oblastjo, nazunaj grčav, naznotraj v večnem boju s spolno slo: prvi v dolgi vrsti Pregljevih duhovniških likov. Leta 1920 je Dom in svet objavil v isto tesno in trpko tolminsko pokrajino, a v mnogo starejšo dobo — v čas renesanse, v 1. polovico 16. stoletja — postavljeni roman PLEBANUS JOANNES. Idejno središče je tu vikar Janez Potrebujež: močan značaj, ki zmagovito zavrača mehkužnost in razvrat časa, nepopustljiv v boju z nasprotniki, pa tudi z lastnim spolnim nagonom. Ta tekst, nabit z erotičnimi in religioznimi prvinami, en sam boj med telesom in duhom, nenehno menjavanje resničnosti in fantastike, velja za vrh Pregljevega pripovedništva. Iz podobne erotične bolečine, iz nekako prirojenega odpora zoper žensko kot nagonsko bitje, je Pregelj leto kasneje na osnovi evangelija ustvaril ep- sko-lirsko-dramsko podobo AZAZEL. Prikazal je trikot Jezus - Marija Magdalena - Juda. To svojo tragedijo ljubezni, pogubljenja in odrešenja je utemeljil z mislijo, da je Juda izdal Uče-nika zato, ker je bil ljubosumen na Marijo, spokornico, s katero je prej živel v grehu. Medtem je Preglja povsem prevzela Gorenjska. Vzljubil je novo deželo in njene zgodbe, obraze in jezikovne posebnosti, spoznal vasi po imenu, cerkve in cerkvice po njih patronih. Zvonovi gorenjske dežele, po kateri je tako rad pešačil, so mu postali edinstveno merilo za daljave in bližine. In v sredo te pokrajine, v trikot Kranj-Brdo-Str-mol, je postavil dejanje romana BOGO-VEC JERNEJ, objavljenega v Domu in svetu 1923. V njem je prikazal zadnje dneve protestantskega pridigarja Jerneja Knaflja, ki pretresljivo trpi v svoji verski razdvojenosti med odrešenjem in obupom, v begu pred preganjalci in izogibanju nezvestih. Ta roman kar žeh-ti od spolne sle in od zadihanih čustev, kot so nežnost in trdota, ljubezen in sovraštvo. Ista Gorenjska je Preglju nudila prizorišče za dve biografski povesti. V Obnovljeno pročelje Katoliškega doma v Gorici za 20-letnico delovanja prvi — ŠMONCA (kasnejši naslov SIMON IZ PRAŠ) — je svojsko prikazal Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, v drugi — NA VAKANCE — pa dogodek iz življenja pesnika Matije Valjav-ca. Še dva slovenska kulturna delavca sta ga zamikala, oba iz 18. stoletja: tako sta nastali povestni knjigi ZGODBE ZDRAVNIKA MUZNIKA in PETER PAVEL GLAVAR (z učinkovitejšim kasnejšim naslovom ODISEJ IZ KOMENDE). Ob teh bleščečih podobah sveta pa je znal Pregelj prikazati tudi odmaknjeno in skrito življenje v ženskem samostanu. V povesti DOM GOSPE MATERE SERAFINE je upodobil kolektivno zgodbo redovnic, ki ob siju iz on-stranstva prenašajo dušno in telesno trpljenje tega sveta. Posebno zgodovino ima nastanek povesti OTROCI SONCA. Pregelj je to prelepo idilo, ki se godi na ozemlju med Škof jo Loko, Idrijo in Tolminom, ustvaril v štirih časovnih razdobjih in štirih oblikovnih prijemih od 1919 do 1933 (oziroma 1935, ko je celoto predelal in strnil). Ta knjiga je ena sama sproščenost, domačnost, menjavanje Občutja od veselja, smešnosti in resno-be do ganljivosti in grozljivosti. Tu imamo vrhunec Pregljeve krajinske in ljubezenske čustvenosti, pesem čudovitega domačega sveta in človeka v nje- LJUBKA ŠORLI MINEVA CAS Mineva čas. Kako že vse je daleč, kar mi ožarjalo je mlade dni: Tolminka, Klanec... V Klancu dom očetov... Imena draga! Svet prepoln luči! Raz prag domači gledala sem Rodne, pod njimi ob Tolminki prod zelen, ves z vrbovim grmičevjem porasel. O, zame bil ni lepši kraj noben. Zdaj le še misel boža to lepoto in išče srečo, ki je več ne bo. Spomin kot iskra je nepogasljiva — srce do konca se ogreva z njo. govem moškem zdravju in dekliški lepoti. »Otroci sonca« so oblikovno najbolj jasno in po vsebini najvedrejše Pregljevo delo. Ali kot noben pisatelj tudi Pregelj ni porajal samih mojstrovin. Tak nevr-hunec je npr. MAGISTER ANTON, razgibana, z Mahničevim idealom katoliške literature pred očmi napisana zgodovinska povest, ki se godi na Krasu, v Italiji in na Nemškem. V trpečo Istro je postavil BOŽJE MEJNIKE, za 10. obletnico nesrečnega koroškega plebiscita pa napisal UMRETI NOČEJO. Obe povesti je izdala celjska Mohorjeva družba. Drama SALVE VIRGO CATHA-RINA in snovno sorodna ji povest iz baročne Ljubljane 17. stoletja, pa tudi drugi spisi so kazali, da svežina njegove ustvarjalne moči popušča. Kakor da bi bila narava sprejela njegov izzivalni aforizem, ki ga je petin tri desetleten objavil med svojimi 64 Mislimi v Domu in svetu: »Ne daj mi Bog take ničemurnosti, da bi pisal še t svojem petdesetem letu.« Star 45 let je začel dopolnjevati in popravljati stare tekste, ki so potem kot Izbrani spisi izšli v 10 knjigah. In vendar je prav v svojem 50. letu še enkrat zbudil pozornost. Leta 1933 je namreč v 1. letniku Sodobnosti objavil novelo THABITI KU-MI. V nji je prikazal postaranega duhovnika Potrebuježa, kako se mu ob spoju skrajne vernosti in skrajne erotične sle omrači um, da se spozabi in zaide v bogoskrunsko zablodo. Po razgreti polemiki, ki jo je sprožila ta novela, Pregelj ni več prijel za leposlovno pero. Zaradi nekoliko svojskega jezika in osebnega sloga, zavoljo problematike in zgradbe mnogih svojih spisov ter pogostnega navajanja v tujih jezikih, kar vse izpričuje njegovo obsežno literarno razgledanost, pa zaradi suverenega, naglega prehajanja iz ene književne zvrsti v drugo Ivan Pregelj še danes ni posebno vabljiv za preprostega bralca, ki si želi enostavnosti. To ni čist, miren pripovednik, marveč bolj bruhajoč vulkan, iskalec novih estetskih oblik, izpovedovalec svojih nazorov in duhovnih trenj, prikazovaiec dualističnega človeka, v katerem divja boj med nagonsko in duhovno naravo, med erotiko in božjim klicem. Ta boj je Pregelj najpogosteje prikazoval v duhovniku. Nedvomno ga je prenašal tudi sam v sebi, zato je človeka zelo nazorno upodabljal v ekstremnih asketsko duhovnega in čutno poganskega. Z močnimi potezami ustvarjalnega peresa je ta pisatelj dosezal v bralcu močne in raznolike notranje odmeve in svojska občutja. Tako ponotranjen človek seveda ne sili v družbo. Dasi je bil največji pisatelj v desetletju po Cankarjevi smrti, ni nikoli postal član slovenskega Penkluba. Danes so Pregljevi spisi najlaglje dostopni v 7 knjigah Izbranih del, ki jih je med leti 1962 in 1970 izdala Mohorjeva družba v Celju. Uredil in razložil jih je France Koblar, ki je v zadnji knjigi na koncu objavil o Preglju preko 100' strani dolgo sklepno študijo. Pregljeva ustvarjalna desetletja so bila čas plodnega političnega in kulturnega pluralizma na Slovenskem. Tedaj so bogatili našo katoliško literaturo esejisti, kritiki, pisatelji: Izidor Cankar, že omenjeni Fr. Koblar, Finžgar, St. Majcen, N. Velikonja, J. Jalen. V tej družbi je imel eno najvidnejših mest Ivan Pregelj. Hudo je pomisliti, kako so strupene sape po letu 1945 ojalovile ta vrt. V Sloveniji danes ne najdeš pisatelja, ki bi znal — in si tudi upal — izpovedovati bivanjsko stisko verujočega človeka v socialistični družbi. Ta molk je tem opaznejši, čim bolj se bohoti literatura, ki se ustavlja ob golih zemeljskih krčih in telesnih užitkih, kot da ne bi bilo nič višjega in odrešilnega. Koprski škof dr. Janez Jenko somašuje na Barbani 13. sept. 1982 ob jubilejnem letu Marijinega svetišča za 1400-letnico TOMAŽ SIMCIC 75-letnica tednika »Zarja« 1. januarja 1983 je poteklo točno 75 let od izida prve številke tržaškega katoliškega tednika »Zarja«. Oznako »katoliški« moram točneje določiti: izraz je dobil v tedanji politični situaciji rahlo polemičen prizvok. To so bila namreč za vso Slovenijo leta naglega in nezadržanega vzpona klerikalne stranke. »Zarja« je v Trstu podprla to novo idejno in politično gibanje. Bolj kot tednik vseh tržaških katoličanov je torej bila glasilo ožje skupine duhovnikov, ki so bili pristaši mladoka-toliške ali bolje rečeno krščansko socialne struje. Na čelu te dinamične skupinice je tedaj stal mladi kaplan pri Novem sv. Antonu in ricmanjski župnijski upravitelj Jakob Ukmar. Poleg njega pa moram omeniti še Andreja Furlana, Antona Čoka, Josipa Ujčiča in Viktorja Cenčiča. KRŠČANSKO SOCIALNO GIBANJE NA PRIMORSKEM V prvem desetletju našega stoletja je mlado krščansko socialno gibanje, ki ga je sprožila Leonova okrožnica »Re-rum novarum«, naravnost preplavljalo osrednjo Slovenijo. Slovenski klerika-lizem je bil tedaj resnično v svojem polnem razmahu. S svojo gospodarsko organizacijo in novimi prijemi na socialnem področju je potisnil ob stran propadajoči liberalizem in osvojil slovenske ljudske mase, predvsem seveda kmečko prebivalstvo. Ta val je segel do Gorice na Primorskem. Drugače pa je bilo v Trstu, kjer ni kazalo, da bi bilo novo gibanje naletelo na posebno ugodna tla. Med tržaškimi Slovenci je politično društvo »Edinost«, sicer idejno strpno, a vendarle pod pretežnim vplivom liberalcev, ohranilo svoj politični monopol. Pri tem pa mu je, kot kaže, pomagala v dobršni meri tudi duhovščina, ki je slej ko prej ostala posrednik med kmečkim ljudstvom in vodstvom »Edinosti«. VPLIV ŠKOFA F. KS. NAGLA Pobudnik naj odločnejšega poizkusa, da bi se tudi v Trstu uveljavilo krščansko socialno gibanje, je bil škof F. Ks. Nagi (1902-1910), Nemec po rodu, poznejši dunajski kardinal. Nagi je tako slovenske kot italijanske katoličane spodbujal, naj se vendarle rešijo jarma liberalne politične hegemonije. Skupina že omenjenih mladih duhovnikov se je odzvala škofovemu povabilu in se s skoraj naivno zagnanostjo lotila dela. Stopila je na teren z dokaj presenetljivim programom, ob katerem se bo pač vsak politik prizanesljivo nasmehnil. Ukmar ga je tako orisal krškemu škofu Antonu Mahniču v pismu z dne 19. 11. 1908 (Osebni Uk-marjev arhiv): »... Spraviti je treba v istrsko duhovščino umevanje smotra kršč.-soc. akcije in čist namen. To ni morda malenkosten boj proti kateri osebi ali stranki, tu gre edino za uresničitev onega »Christum habitare per fi-dem in cordibus vestris (Eph. 3).« K pravemu duhu bi morda najbolj pripomogla »sodalitas sacerdotalis Ss. Cordis Jesu« s svojimi mesečnimi shodi, ki imajo skupno adoratio Ss. Sa-cramenti potem pa prijateljski razgovor o dušnopastirskih zadevah po župnijah istega dekanata. Tako bo prišlo več ognja, navdušenja in prave ljubezni v nas. Potem bi s pravim namenom in enotno delali med ljudstvom. Več kot vsake druge organizacije potrebuje ljudstvo, da ga vpeljemo v pristno krščansko versko življenje, oziroma v njem utrdimo. Zato povsod pridno poučevati, k pogostemu prejemu sv. zakramentov navajati, dalje Marijine družbe, izobraževalna društva, dobre knjižice. Potem ali pa istodobno naj bi sledila gospodarsko socialna akcija. Politična organizacija bi prišla po mojem mnenju najkasneje, a bila bi trdna in bi iz prejšnjega sama rezultirala.« Takemu programu pač ni mogoče očitati demagoštva ali politikantskih nagibov. Za Ukmarja je že takrat stala na prvem mestu verska prenova, medtem ko sta socialna in politična dejavnost stopili nekoliko v ozadje. Ta duh je bil značilen že za štirinajstdnevnik »Družinski prijatelj«, ki je izhajal v Trstu pod Ukmarjevim vodstvom od leta 1904 do 1908. Leta 1908, ko je izgledalo, da bodo začele nove katoliške organizacije aktivneje delovati, so se Ukmar in njegovi prijatelji odločili, da bodo začeli izdajati tednik »Zarjo«. »ZARJA« IN JAKOB UKMAR Že prva številka »Zarje« je iznesla program krščansko socialne struje. U-vodnik je naglašal, da bo »Zarja« podpirala krščanska načela z namenom, da bi le-ta prepojila vso družbo, politiko, kulturo in gospodarsko življenje. Obenem, je nadaljeval uvodnik, pa lahko samo krščanska ideja osmišlja narodnostni boj. Slovenska narodna stranka naj torej prizna krščanska načela. »Zarji« so dajali ton predvsem idejni uvodniki, katerih avtor je bil največkrat Jakob Ukmar. V njih je brezkompromisno branil program krščansko socialnega gibanja na Tržaškem. Ta se je v glavnem naslanjal na program ljubljanskih katoliških shodov, vendar v nekoliko konservativnejši varianti. To velja predvsem za teološka in cerkvena vprašanja. V tem pogledu je »Zarja« na celi črti obsojala vsak pojav modernizma, bila je stoodstotni pristaš hierarhično urejene Cerkve, ki jo je tudi v praksi branila pred napadi in očitki in je zelo kritično presojala zahtevo nekaterih katoliških krogov, naj bi v nekaterih škofijah dovolili u-porabo narodnega jezika in staroslo-vanščine pri bogoslužju. Prav tako je »Zarja« zavračala nove poglede na Cerkev, ki so »božjemu ljudstvu« začeli prisojati pomembnejše mesto v Cerkvi. Jasno je, da so podobna stališča naletela na izredno kritičen odziv pri tržaških narodnjaških krogih. Tudi sicer je bilo politično društvo »Edinost« po prihodu škofa Nagla vedno bolj neraz- LJUBKA ŠORLI Križev pot ZADNJA VEČERJA Spokojno lega noč na zemljo, Z njo težka slutnja gre čez plan. Pri mizi svojim dvanajsterim večerje zadnje dar svečan v življenje daje Sin človekov. To noč s poljubom bo izdan. O Jezus, uči nas ljubiti, v imenu Tvojem odpustiti! »OČE, AKO JE MOGOČE ...« Na Oljski gori smrtna groza. V tej grozi komaj slišen glas pretrese stvarstvo in človeka, kot da se trga v gori plaz. Nad Jezusa gorje se zgrne, usmiljen sprejme ga za. nas. Skoz temo časa in prostora On naša luč je in opora. I Trpljenje Kristusa zajame. Nad njim vojaki bič vihte; iz trnja spletejo mu krono in ga kot kralja sramote. Ko Jezusa na smrt obsodi, Pilat umije si roke. V srce nam vidiš, Jezus mili: s Pilatom vsi smo Te sodili. II Sin božji, skrušen in ponižan, na pot trpljenja se poda. Na rami s težkim križem nese usodo celega sveta. Za nas, za naše odrešenje izpil svoj kelih bo do dna. Pod križ njegov se zatecimo, za odpuščanje ga prosimo. III Nad križem Jezus nič ne toži, ko prvič zgrudi se na tla. Nam zgled svetal je: v malodušju obup ukloni nam duha. Ne znamo sonca poiskati, ko zgrne se krog nas tema. Pokaži, kod nam je hoditi, pomagaj nam s Teboj se sniti! IV Trenutek blažene radosti: Marija mati in njen Sin v oči zazreta se ljubeče... Se mar je sonce iz višin prelilo vanje, da bleste se kot v rosi jutranji jasmin? Marija, Tvoja bolečina je mater naših moč edina. V Sprevod pomika se na goro. Pravičnemu nositi križ pomaga Simon iz Cirene. Skoz trnje pot gre v paradiž. Naj ve, kdor išče ga na zemlji: le z Bogom srečo si zgradiš. Za Kristusom zvesto hodimo, življenja križe z njim nosimo! VI Veronika h Gospodu stopi in mu ponudi potni prt. Podobo svojega obraza vanj Jezus vtisne, bled in strt, v spomin človeštvu na trpljenje, ki mu po njem bo raj odprt. Gospod, od zibeli do groba naj spremlja Tvoja nas podoba! VII Pod križem Jezus drugič pade. Zasmeh, udarci, krutost, vse mu v srcu bolečino veča. Nihče ga v stiski ne podpre. Kopica zvestih z njim žaluje, gorja mu lajšati ne sme. Sin božji, milostljiv nam bodi, po krivdah naših nas ne sodi! VIII Globoko Jezusa presune žena jeruzalemskih jok. V njih vidi matere in žene, kar jih oklepa zemlje krog. Njih solze skrb so in dobrota, preliva v bisere jih Bog! Tolažil žalostne je žene — svoj mir še nam naj razodene. IX Na težki poti Sin človekov pod križem tretjič obleži. Prenaša muke in bridkosti za večno srečo nas ljudi. A mi za bližnjega ne vemo, ko v stiski čaka pomoči. Ti Jezus nas poplemeniti, z nesrečnimi nam daj čutiti! X Ponižanje, ki ni mu kraja, položeno do Cerkve. Leta 1902 je škof Nagi v skladu z vatikanskimi dekreti ukazal določeno omejitev uporabe gla-golskega bogoslužja v tržaški škofiji. Po izvolitvi papeža Pija X. pa je prišlo konec leta 1906 do še strožjih o-mejitvenih predpisov. »Edinost« je o-gorčeno obsodila rimske ukrepe in še posebej tržaškega škofa, češ da je naperjen proti Slovanom. Poleg tega je »Edinost« odločno podprla upor Ric-manjskih župljanov, ki so v tistih letih na radikalen način postavili škofu vrsto zahtev. Med drugim so za svojo župnijo zahtevali pravico do glagolske-ga bogoslužja. Razumljivo je torej, da je prišlo med »Zarjo« in »Edinostjo« kaj kmalu do ostrih polemik. Težko je najti eno samo številko »Zarje«, ki bi ne vsebovala daljšega ali krajšega zapisa, naperjenega proti »Edinosti«. »Edinost« je na resda nekoliko naivne Ukmarjeve polemične zapise odgovarjala največkrat zaničljivo ali celo žaljivo. Lavo Čermelj pripoveduje (Spomini na moja tržaška leta, Ljubljana 1969, str. 48), da so bili na sestankih akademskega društva »Balkan« izpadi Zarje proti društvu veseli del društvenih sestankov«. Ukmar pa je šel še dlje. Zapletel se je v polemiko ne samo z liberalnim časopisjem, ampak tudi z ljubljanskim »Slovencem«, glasilom kranjske klerikalne stranke. Tudi »Slovenec« se je namreč v zadevi bogoslužnega jezika postavil proti rimskim naredbam. Polemika med časopisoma je trajala več mesecev. Zaključila pa se je, ko je »Slovenec« delno preklical svoje izjave. SOCIALNO VPRAŠANJE Stališče »Zarje« do socialnega vprašanja se je povsem ujemalo s stališčem kranjske krščansko socialne stranke. V skladu z Rerum novarum je »Zarja« obsojala kapitalistični sistem, ker ne sloni na ljubezni, ampak na denarnem profitu. Po drugi strani pa je obtoževala socialiste, da v resnici zapeljujejo delavce se tem, da jim obljubljajo raj na zemlji. Zaradi naravne človekove pokvarjenosti pa tak raj ni mogoč. Pač pa je »Zarja« podpirala politiko reform in pravične socialne zakonodaje. Njena zasluga je, da je, podobno kot njen predhodnik »Družinski prijatelj«, opozarjala na dva specifično tržaška problema in na položaj ženske. Vendar pa je bil delež člankov s socialno vsebino v »Zarji« razmeroma skromen. Več je bilo vzgojnih, verskih in idejnih spisov. Tudi kulturna problematika je v »Zarji« odsotna. To bi utegnilo koga presenetiti, saj je znano, da je bil Ukmar izredno razgledan človek in je večkrat poudarjal pomen kulture in izobrazbe za duhovnika. Prav verjetno pa je, da v tistih letih zaradi časovne stiske ni mogel v tem smislu obogatiti svojega tednika. Urejevanje »Zarje« je namreč v celoti slonelo na njegovih ramah. Zaposlovalo ga je predvsem dušno pastir-stvo, saj se zaradi pomanjkanja duhovnikov nikoli ni mogel posvetiti izključno »Zarji«. In končno je treba pristaviti, da je imel Ukmar že v teh letih izdelano svojo lestvico vrednot: vsakodnevno spovedovanje je npr. gotovo zavzemalo važnejše mesto od urejevanja časopisa. Da pa je imel fin posluh tudi za literaturo, dokazuje kratko pismo z dne 12. julija 1909, poslano tedaj 19-letnemu Francetu Bevku v domačo vas Zakojco. Bevk je »Zarji« poslal dva igrokaza, za katera se mu je Ukmar zahvalil in na koncu poudaril, da pričata o literarnem talentu njunega avtorja. ZATON SOCIALNE STRUJE Po premestitvi škofa Nagla na Dunaj je začela dejavnost krščansko socialne struje v Trstu polagoma zamirati. Položaj se ni spremenil niti po prihodu novega tržaškega škofa, Slovenca Andreja Karlina. Krščansko socialna skupina, ki je gravitirala okoli Ukmar-ja, je bila osamljena. O kadru katoliških intelektualcev-laikov se za tedanjo dobo očitno sploh ne more govoriti. Pa tudi večina duhovnikov je na Tržaškem gledala z nezaupanjem na novo strujo. J. Ujčič se je v marsikaterem pismu J. Ukmarju pritoževal nad mlačnostjo in neaktivnostjo tržaške duhovščine. Na nekem tajnem sestanku je bila celo izglasovana resolucija, ki je pozivala trpi na gori božji Sin, ko slečejo mu oblačila. Slaboten je od bolečin, v njem žalost neizmerna, silna. A v nas — h kesanju opomin. Trpljenje Kristusa Gospoda — vseh božjih milosti posoda! XI Na Golgoti v brezdušje dneva udarci kladiva zvene: na križ pribijajo Gospoda — vzel nase je sveta dolge. Iz ran privre krvav studenec In smrt odpre si pot v srce. »Žeblji, žeblji!« se v krčih muči... Gospod, trpeti nas nauči! XII K Očetu s križa Jezus moli in dušo mu priporoči; razbojniku na desni strani, ki se skesal je, odpusti; Mariji Janeza za sina, a sinu Mater izroči. »Dopolnjeno je!« ... In izdihne ... Od groze stvarstva luč se upihne. XIII Nad Sinom sklanja se Marija, v naročju mrtev ji leži. Srce ji trga bolečina — sedmero mečev ga teži. Solze že vse je izjokala, kot mrtve luči so oči. Podoba žalostne Marije naj v sili nam poguma vlije. XIV Gospoda polože k počitku — njegov je križev pot končan. A svet od groze in sovraštva vse bolj in bolj je razdejan. Človeštvo posveti in reši naj kri iz Jezusovih ran. Zahvaljen, Kristus, za trpljenje, Po križu dal si nam življenje. VSTAJENJSKI SPEV Odrešeniku čast in slava! Iz groba tretji dan je vstal. Odslej je žalost posvečena in Jezus kažipot svetal. Ne bojmo se, saj nas z vstajenjem za večnost je zaznamoval. V nas božja milost se prebuja, Gospodu hvala! Aleluja. »Zarjo«, naj preneha z napadi na »Edinost« in naj zavzame v narodnem oziru radikalnejše stališče. Razumljivo je, da Ukmar v takem vzdušju ni mogel več dolgo vztrajati. Tako je »Zarja« prenehala izhajati jutlija 1910, »Zarjine« naročnike pa je začasno prevzel goriški »Novi čas«. SKLEP Izkazalo se je tako, da so bila tržaška tla nedojemljiva za model ideološko in gospodarsko organiziranega katolicizma, kakršnega so izdelali ljubljanski katoliški shodi in kakršnega je predlagala Ukmarjeva skupina. Pri tem pa je treba upoštevati, da so vladale v Trstu popdlnoma drugačne razmere kot v osrednji Sloveniji in na Goriškem. Italijanski iredentizem je vedno bolj dvigal glavo in skoraj vsa prizadevanja tržaških politikov so se osredotočila okoli narodnostnega vprašanja. Sredi takega položaja pač ni bilo mnogo pripravljenosti na kaki ideološki boj, kakršnega je predlagala »Zarja«. Po drugi strani pa so bili očitki »Edinosti«, češ da sta bila »Zarja« in še posebej njen glavni urednik Jakob Ukmar, narodno mlačna, hudo krivični. V »Zarji« res ni ne duha ne sluha o kaki narodni mlačnosti. Sam Ukmar pa je s svojim življenjem dokazal, da je bil ne samo odločen zagovornik pravic slovenskega živi j a na Tržaškem, ampak da je bil pripravljen za te pravice tvegati tudi življenje, ko so okoliščine to zahtevale. LUCIJAM MOZETIČ Slovenci v ¿Kanadi UVOD Vatikanski dnevnik »L'Osservatore Romano« je dne 10. maja 1977 objavil celostransko poročilo o Slovencih v Kanadi, njih življenju, pa tudi splošne podatke o slovenski kulturi in zgodovini. Za podnaslov članka je pisec izbral naslednje besede: Če govorimo o Slovencih, pomeni, da se spomnimo na vse politične dogodke v Evropi za 20 stoletij nazaj, če hočemo priti do njihove zgodovinske korenine. Zanimivo je slediti njenim spremembam v teku časa in vendar najdemo danes ta narod še vedno idealno povezan, kulturno živahen, narod, ki se z vso močjo trudi, da ohrani svojo istovetnost tudi vnaprej. Okoli 30.000 duš šteje slovenska skupnost v Kanadi, poroča nadalje vatikanski list in se lahko ponaša s takimi osebnostmi, kot je bil misijonar in škof Baraga, z misijonskim delom sv. Cirila in Metoda, z ustoličevanjem karantanskih knezov itd. Vendar pa do druge svetovne vojne v Kanadi ni bilo veliko Slovencev. Po- skus, da bi ustanovili lastno faro, ni uspel. Do leta 1948 pa je prišlo v to državo že toliko slovenskih ljudi, da je bilo mogoče ustanoviti lastno faro. Leta 1949 je ljubljanski škof v begunstvu, dr. Gregorij Rožman, obiskal Slovence v Kanadi in zaprosil kardinala Jamesa McGuinesa v Torontu, naj da dovoljenje za samostojno slovensko faro. Kardinal je tej prošnji rad ugodil in s tem se je začela samostojna slovenska služba božja. Leta 1953 je bila ustanovljena župnija Marije Pomagaj v Torontu kot prva slovenska fara v Kanadi. Že naslednje leto je bila dograjena tudi lastna cerkev in prvi župnik je bil Jakob Kolarič CM. Blagoslovitev cerkve je izvršil omenjeni kardinal 19. decembra istega leta. SLOVENSKA ŽUPNIJA Življenje slovenskih ljudi se je po ustanovitvi samostojne župnije izredno razmahnilo. Najprej je zaživel cerkveni pevski zbor. Ustanovila se je Katoliška ženska liga, za moške pa Društvo Jezusovega imena. Leta 1957 je zaživela Pevski zbor »Fantje na vasi« iz Toronta v Kanadi ob obisku ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja na slovenskem letovišču. V ozadju kip misijonskega škofa Barage dekliška Marijina družba, ki še danes lepo uspeva ter je slavila 25-letnico obstoja. Podobno kot v Združenih državah je ob Mariji Pomagaj zaživela tudi farna šola za slovenske otroke in sicer že 1953. Že prej pa so skušali poučevati po zasebnih domovih, kolikor je bilo mogoče. Pridnost slovenskih ljudi in požrtvovalnost duhovnikov sta dajala sadove. Težav ni manjkalo, toda z zaupanjem v božjo pomoč so bile premagane. Sredi petdesetih let se je župnik Tone Zrnec, ki je tedaj deloval pri Mariji Pomagaj še posebej posvetil mladini. Nastal je otroški pevski zbor, ki se je potem razdelil na tri nove zbore, otroškega, mladinskega in dekliškega. Župnik Tone Zrnec je ostal na fari do 1979, ko je bil premeščen na novo župnijo Brezmadežne s čudodelno svetinjo v New Toronto. Zaživel je tudi Mladinski klub od leta 1959 dalje, katerega je ustanovil g. Franc Sodja. Za obubožane in potrebne že od leta 1954 deluje Vincencijeva konferenca. Nekaj časa je delovala tudi Marijina legija (1960-1965). Sedanji župnik pri Mariji Pomagaj je Ivan Plazar, pomagata pa mu dva kaplana gg. Jan in Časi. Misijonarji sv. Vineencija Pavelske-ga, ki jih bolj poznamo pod imenom lazaristi, izdajajo v Kanadi tudi mesečnik »Božja beseda«, ki doseže naklado približno 2.000 izvodov. Pri Mariji Pomagaj se je leta 1957 ustanovila tudi Župnijska posojilnica in hranilnica »Slovenija«, ki sprejema hranilne vloge in daje ugodna posojila. Posluje nadvse uspešno. Podobno tudi Slovenska hranilnica in posojilnica Janeza Ev. Kreka, ki ima podružnico tudi pri fari v New Toronto. Obe denarni ustanovi ohranjata izročilo naših zadružnih posojilnic, ki so zaživele na pragu tega stoletja in pomagale preprostemu slovenskemu človeku, da ga niso strle velike banke in kapital. Nedeljska božja služba pomeni za slovenske ljudi tudi kraj srečanja skupnosti ter družabnost. Sama župnija pa ima tudi lastno farmo, kjer so si mnogi farani uredili počitniške hišice, da tam preživljajo svoj prosti čas. Na tej farmi se organizirajo tudi razne prireditve, npr. Katoliški dan, Slovenski dan, Mladinski dan, pa tudi procesija sv. Rešnjega telesa. Ta farma je kraj, kamor prihajajo slovenski ljudje tudi iz oddaljenih predelov pokrajine Ontario. Pride jih tudi do štiri tisoč. Lastne farme imajo tudi druga društva, med temi kulturno društvo »Simon Gregorčič«, obstaja Prekmurska farma, farma »Holiday Gardens«. Lastno farmo ima tudi slovensko Lovsko društvo. Najpogostejši je na farmah seveda »pik-nik«, pogosto kosila z dobrodelnimi nameni, tako da njih izkupiček gre za misij one ali koristne slovenske stvari. Mladina se združuje na prostem v svoj športni klub, mladi zelo radi igrajo košarko. Z »vendimo« (trgatvijo) se letovišča oz. farme zaprejo. Februarja, če je vreme primerno, jih odprejo za smučanje. NOVA SLOVENSKA ŽUPNIJA Slovenska fara je temelj verskega življenja pa tudi najpomembnejša celica kulturnoprosvetnega življenja Slovencev v Kanadi. Čim več jih je prihajalo v to državo, tem bolj je nastajala potreba po ustanovitvi novih fara. Tako je nastala druga slovenska fara v Torontu, Brezmadežna s čudodelno svetinjo. Blaž Potočnik piše: »Že v dveh letih po letu 1950 je bila skupina slovenskih naseljencev v New Torontu tako številna, da so tja prihajali slovenski duhovniki spovedovat ob večjih praznikih in pred prVimi petki. Sčasoma se je osnoval odbor in leta 1959 kupil zemljišče za novo cerkev. Za prvega župnika je bil imenovan Janez Kopač, ki mu je prišel na pomoč g. Franc Sodja. Zemljišče je odstopil g. Tone Ferkul po ceni, kot ga je sam kupil. Leta 1960 je bila zasajena prva lopata. Cerkev je bila dograjena in 28. maja 1961 jo je blagoslovil takratni pomožni škof Allen ob ogromni množici ljudi. Tudi tu so takoj zaživela društva: Katoliška ženska liga, pevski zbor, Društvo katoliških mož in fantov, Blaž Potočnik je organiziral skavte in otroški pevski zbor. Kot neutruden kulturni delavec pa je imel pomemben delež tudi pri ustanovitvi farne šole. Prvi učitelji so bili župnik ter kaplan Stane Pleško, gdč. Anica Dolenc, ga. Nada Mušič. Kasneje je prispel tudi Franc Cerar in prevzel ravnateljstvo. Šola Na koncertu v cerkvi Marije Brezmadežne ob njenem 20-letnem jubileju Slovenski mladinski zbor, ki ga je ustanovil in ga vodi Blaž Potočnik ima 12 učnih moči in je v nekaterih letih dosegla tudi do 250 učencev.« V fari ima posebno vlogo cerkveni zbor, čigar predsednik je bil na začetku izredno delavni Stane Ulčar. Fara je sedaj največja med slovenskimi v Kanadi in šteje okoli 3.000 vernikov. Cerkev ima okoli 400 sedežev, katere je izdelal, kakor tudi križe naš znani umetnik Franc Gorše. Pri gradnji dvorane in cerkve ima velike zasluge Katoliška ženska lige, s prvo predsednico Maro Osredkar. Pevski zbor dosega zavidljivo umetniško raven, prvi pevovod-ja je bil Nace Križman, sedaj pa ga vodi prof. Jože Osana že 12 let. Zbor se je predstavil na več cerkvenih koncertih, gostoval pa je tudi v Clevelandu. Na koncertu v farni dvorani je nastopila tudi znana slovenska sopranistka in operna pevka Vilma Bukovec. Prof. Jože Osana jo je spremljal, sopevec pa je bil Blaž Potočnik. Med gosti, ki so nastopili v farni dvorani je tudi pevski zbor Gallus iz Celovca, iz zamejske Primorske pa Galebi in Mavrica. Leta 1981 je pela tudi skupina »Mladi mi« iz Celovca. Škofje iz Slovenije so večkrat prišli birmovat slovenske otroke v toront-ske župnije. Že nekaj let pa je prav v Torontu za pomožnega škofa Slovenec, dr. Alojzij Ambrožič, ki je vedno pripravljen tudi podeliti zakrament svete birme. Pred dvema letoma pa je imel prav v tej župniji novo mašo primorski rojak g. Tine Batič, nameščen sedaj pri župniji kot poverjenik za mladino, katere je vedno več. SLOVENSKA ŽUPNIJA V MONTREALU Veliko, francosko goovreče kanadsko mesto Montreal ima tudi slovensko župnijo, katere ustanavljanje je potekalo precej dolgo. Že škof Rožman je zaprosil takratnega kardinala Legera za ustanovitev. Skrb je prevzel g. Jože Časi in leta 1963 so kupili od Slovakov cerkveno stavbo ter dali novi fari novega zavetnika sv. Vladimira. Ko je v župnijo prišel g. Stanko Boljka CM so zunaj mesta uredili tudi letovišče. Pod sedanjim župnikom Ivanom Je-retino so 1982 kupili novo veliko stavbo s tremi dvoranami, ki jih sedaj preurejajo za cerkev, dvorano ter stanovanja. Stavba se nahaja v vzhodnem delu mesta blizu stadiona. Gre za izredno posrečeno rešitev, saj samo parkirni prostor ob stavbi sprejme do 35 avtomobilov, okoli pa so še druga parkirišča. Tu nastaja ne le versko, temveč tudi pomembno kulturno središče Slovencev v Montrealu. Sad slovenske pridnosti in požrtvovalnosti je tudi lastna župnija v Win-nipegu. Tudi ta je zaživela po zaslugi delavnega g. Kopača. Junija 1963 je kardinal Flahiff blagoslovil slovensko cerkev. Takoj so se ustanovile tudi slovenske organizacije ter cerkveni zbor. Pa tudi farna šola za slovenske otroke. Veliko dela je zatem opravil na župniji tudi g. Ivan Plazar CM. Cerkev je posvečena lurški Materi božji. Posebno pridni so bili tudi slovenski ljudje v Hamiltonu, ki jih je duhovno oskrboval že od 1959 g. Andrej Prebil. Kasneje so to skrb prevzeli sa-lezijanci in leta 1965 je bila tudi ustanovljena samostojna slovenska župnija sv. Gregorija Velikega ter blagoslovljena dvorana s kapelo. Župnik je bil tedaj dr. Lojze Tome. Nasledil ga je sa-lezijanec Ivan Doberšek, njega pa Karel in Stanko Ceglar. Lani je dospel New Toronto. Začetek župnije leta 1962: župnik Janez Kopač, kaplan Stanko Boljka, učitelji Blaž Potočnik, Stane Pleško, Nada Mušič in A. Dolenc še g. Franc Slobodnik, ki je prevzel mladinski in cerkveni pevski zbor. Tudi tu deluje več farnih društev in slovenska šola že več let. Lani so začeli z gradnjo večje cerkve in župnišča. Ha-miltonski škof Paul Reading je zasadil prvo lopato ob obisku ljubljanskega metropolita Alojzija Šuštarja ob Baragovem dnevu. Metropolit pa je blagoslovil temeljni kamen. V manjših, a ne nepomembnih skupinah so Slovenci naseljeni tudi po drugih krajih Kanade, ki jih oskrbujejo slovenski duhovniki, največ lazaristi, pa tudi salezijanci. Takšno mesto je npr. Windsor v pokrajini Ontario, nasproti ameriškega Detroita, pa Sudbu- Slovensko letovišče pri Boltonu, 40 km severno od Toronta, last slovenskih lazaristov. Na sliki procesija sv. Rešnjega Telesa Birmanci Brezmadežne s škofom dr. Ambrožičem in katehetom T. Zrnecom ry nad jezerom Huron — v oskrbi la-zaristov, in v duhovni oskrbi sa'Iezijan-cev Kitchener ter London. Slovenski frančiškan Daniel Sedlar pa je od lani prevzel duhovno oskrbo slovenskih ljudi v severnem delu pokrajine Ontario, kjer so večji kraji Kirkland Lake in Timmins, ter v mestu Noranda, ki pa že spada pod pokrajino Quebec. NA KANADSKEM ZAHODU Na kanadskem zahodu je tudi precej slovenskih naseljencev, ki so pa raztreseni. Vendar imajo svoja društva. Najdemo jih v mestih Saskatoon (pokrajina Saskatchewan), v mestih Calgary, Edmonton ter Lethbridge v pokrajini Alberta, pa tudi v pokrajini Britanska Columbia z mesti Vancouver ter Victoria na obrežjih Pacifika. Precej jih je svojčas bivalo blizu ameriške meje v krajih Nelson, Rossland in Trail, kjer so rudniki svinca, ki jih že od 1928 izkorišča podjetje Cominco. Pred velikimi prazniki jih obišče slovenski duhovnik, ki so ga zelo veseli. SKLEP Slovenske kanadske rojake je še posebno razveselila novica o imenovanju dr. Alojzija Ambrožiča za pomožnega škofa v Torontu. Poleg verskega mesečnika »Božja beseda« izhaja tudi narodnopolitični mesečnik »Slovenska država«, ki ga izdaja Slovenska narodna zveza v Kanadi. Slovenci so zelo povezani tudi s kanadsko stvarnostjo, so torej tudi dobri Kanadčani, ne da bi s tem prenehali biti zavedni Slovenci. Danes pa tudi državne oblasti podpirajo večkul-turnost ali »multiculturalism« kot temu tam pravijo. V tem pomenu razumejo danes Kanado, ne več zgolj kot angleško ter francosko Kanado, marveč Kanado kot skupnost narodnosti in kultur. Tako postaja tudi slovenska skupnost tvorni del Kanade in ne nazadnje tudi Slovenije v svetu. ALBERT MIKLAVEC ŽIVLJENJE Danes prepletam spomine s sedanjostjo in ne vem, kdaj bi živel... Spomini so trpki, sedanjost nejasna: a danes živim! MILOŠ VAUHNIK Polabski Slovani Vsa srednja in severna Nemčija, pri čemer razumemo obe današnji Nemčiji, je bila več kot 700 let ozemlje, kjer so prebivala razna slovanska plemena. Ta prostor se razteza od najsevernejšega mesta Liibeck — pri Slovanih Lubice — ob vsej severni obali obeh današnjih Nemčij daleč v notranjost obeh držav, in sicer še globoko pod Berlin tja do češke meje. Različna slovanska plemena so prišla semkaj v času, ko je propadal rimski imperij. Takrat so se zmeraj nova plemena in ljudstva pomikala od vzhoda proti zahodu. Ta pojav označuje zgodovina kot preseljevanje narodov. Okoli petega stoletja po Kr. so se Slovani razširili po Evropi ne samo proti zahodu, ampak tudi proti jugu v vzhodne Alpe in dalje proti Balkanu. Tu so se njih množice ustavile šele pred grškim Olimpom. Na zahodu so slovanski rodovi prekoračili Labo in Salo ter na severu prodrli do Liicbecka, na jugu pa do rek Main in Regnitz v severni Bavarski. Pri tem pomikanju so zadeli na kulturo in civilizacijo prejšnjih prebivalcev, zlasti na jugu Nemčije. Na severu in zahodu so Slovani prišli v močvirnate kraje, kjer je prevladoval še pragozd. Pred Slovani so bili pol stoletja poprej v istih neprijaznih krajih Germani, ki pa so se pomaknili proti mejam propadajočega rimskega cesarstva in se tam naselili. To ozemlje se še danes deloma imenuje Wendtland (Vendska dežela). Ko sem na licu mesta ugotovil, da ima mnogo krajev slovanska imena in so mnoga družinska imena slovanska, sem se začel zanimati za ta pojav. Po drugi svetovni vojni se tudi Nemci sami bolj zanimajo zanj, medtem ko se o njem zadnjih sto let ni smelo ne govoriti ne pisati. Konec petega stoletja so Franki dokončno razbili rimsko nadvlado in se trajno naselili na nekdanjem ozemlju rimskih provinc. Kmalu se je izobli- kovala močna frankovska država in se utrdila prej kot slovanska imena med Labo in Odro. Gospodujoča plast fran-kovske države si je najprej podvrgla germanske sosede Alemane in Bavarce, potem pa tudi Turingijce in Sak-sonce. V 8. stoletju je frankovska država razširila oblast do Labe in Sale in se potem obrnila proti slovanskemu prebivalstvu, ki je živelo na tem področju. NEMŠKA KOLONIZACIJA Ko je v 10. stol. v soseščini fran-kovske države nastala še nemška država, se je začela načrtna nemška kolonizacija ozemlja polabskih Slovanov. Na tistih tleh nikdar ni prišlo do nastanka kakšne večje slovanske države, ki bi se mogla uspešno braniti pred nemško državo, ki je bila bolje organizirana in bolje oborožena. Od severa so prišli še danski rodovi in oboji, nemški in danski, so nastopili v imenu krščanske vere, prepričani, da so poklicani širiti krščansko vero med poganskimi Slovani. Tako sta fevdalizem in z njim povezano krščanstvo po dolgem boju dobila nadoblast. V tej borbi so prvi omagali slovanski knezi, ki so sprejeli krščansko vero. Fevdalcev, nemških in danskih napadalcev, niso imeli za svoje sovražnike in so se z njimi celo rodbinsko povezovali. V raznih starih virih se najdejo takale imena knezov polabskih Slovanov: Kruto, Rohel, Pribislav (ki je postal Heinrich, ko je sprejel krščansko vero), Nikot, Vratislav, Teclav, Jaromar, Ratibor, Mativoj, Želibor, Tugomir, Se-drag, Dražko, Slavomir, Dragovit, Bo-gislav, Milegost, Matislav, Vielav in drugi. Za razliko od knezov se je ljudstvo branilo prostovoljno sprejeti krščansko vero; vmes je večkrat morala poseči sila. Ker so širili krščansko vero predvsem različni samostani, ki so se na- stanili na slovanskih tleh, jih je ljudstvo napadalo in menihe pobijalo. Tako poročajo viri, da so leta 1066 pod Lübeckom v bližini Ratzenburškega jezera poganski Slovani napadli krščanskega opata Ansgarja in njegovih 28 menihov ter jih s kamenjem pobili. Na tistem mestu je bil postavljen velik kamnit križ, ki stoji še danes. Tam je znana božja pot sv. Ansgarja, draga nemškim katoličanom. Prebivalstvo se je borilo posebno proti cistercijanom; le-ti so postavili v teh krajih precej samostanov, katerih razvaline so še vidne. Tako so poganski prebivalci ubili še opata samostanov Zinna (okoli leta 1170) in Lehnin (ustanovljen okoli leta 1180). Razen teh dveh so ubili tudi škofa Johanna Meklenburškega in njegova glava je bila obešena pred svetiščem najvišjega boga Svarožiča. RAZLIČNA PLEMENA POLABSKIH SLOVANOV Iz srede 9. stoletja imamo poročila, da prebivajo na polabskem ozemlju različna slovanska plemena: Obodriti, Dervenjani itd. Spričo množice slovanskih plemen, ki so našteta, je težko ugotoviti, katera so bila močnejša in so torej igrala važnejšo vlogo. Kaže, da so bili važnejši Obodriti in Dervenjani. Le-ti so se naj dalje ohranili na omenjenem Wendtlandu, in sicer do 18. stoletja. Otok v Vzhodnem morju, ki se danes imenuje Rügen, so imeli v oblasti Rujani ali Rani, o katerih poročajo anglosaksonski in danski viri. Nemški pesnik Herder, ki se je veliko ukvarjal z ljudskim blagom zahodnih Slovanov, je v svojem delu »Ideen zur Philosophie der Geschiche der Menschheit« takole opisal polabske slovanske naseljence: »Povsod so se naselili in prevzeli v poset ozemlja, katera so drugi narodi že zapustili, kot kolonisti, kot pastirji ali pa kot kmetovalci, ki so to zemljo obdelovali in izkoriščali. Po vseh prehodnih opustošenjih in pohodih drugih narodov je njihova mirna in marljiva prisotnost v teh deželah bila plodonosna. V svoji ljubezni do miru in do domače prid- nosti niso imeli nikake vojaške organizacije, čeravno jim ni manjkalo hrabrosti v njihovi krčeviti obrambi.« Prvi Slovani, ki so podlegli germa-nizaciji, so bili tisti, ki so se naselili južno od polabskega ozemlja ob reki Main in rečici Regnitz v severni Bavarski. Vendar je trajala germanizacija tudi tukaj več sto let, o čemer pričajo različna slovanska imena krajev in rek ter zapisi v kronikah. Na koncu prvega tisočletja, zlasti pa v 11. in 12. stoletju je prišlo do mnogih sprememb, ko je krčenje gozdov in oblikovanje poljskih površin doseglo že velik obseg in so se plemenske meje premaknile, a manjša plemena so se pridružila večjim. ZANIMIVI VIRI IN IZKOPANINE Mnogo se je zvedelo o polabskih Slovanih iz arheoloških virov. Doslej imamo več kot 5.000 arheoloških najdišč iz slovanskih naselbin, v katerih se je našlo mnogo orodja, glinaste posode, orožja in nakita. Na dan je prišlo mnogo staroslovanskih grobov. Iz vsega tega je mogoče napraviti precej točno sliko o kulturi polabskih Slovanov. Slovanski knezi so kovali tudi srebrni denar. Pri nekem izkopavanju so med srebrnimi pfenigi našli tudi 650 srebrnih novcev kneza Pribislava in njegove žene Pribise. Leta 1170 je dal knez Jaromir na otoku Rügen (Rujan) kovati srebrnike s svojo podobo. Srebrni denar se je našel tudi v mnogih slovanskih grobovih. Keramika je bila pri polabskih Slovanih zelo razvita. Številne izkopanine kažejo na zelo spretno lončarsko obrt. Iz železne rude so izdelovali nože, srpe, sulice, sekire in drugo. Posebno razvito je bilo pri polabskih Slovanih čebelarstvo. Iz medu so pridobivali tudi opojno pijačo. Židovski trgovec Ibrahim Ibn Jacub poroča leta 965, da so imeli v kleteh samostana Meisen toliko medu, da so z njim celo gasili neki požar. Iz številnih listin je razvidno, da so polabski kmetje morali dati samostanom in fevdalcem deseti- no tudi v medu, v medici in v vosku. Kakšne važnosti je bila ta desetina, priča neka listina nadškofa v Kolnu, kjer je rečeno: »Če Slovani do določenega roka ne izročijo medu, jih je treba ukleniti za tako dolgo, dokler ne izvršijo dajatev.« V listinah 11. stoletja se govori, da je obstajal stan čebelarjev, člani so imeli naslov »magister apum«. Mnogo krajevnih imen ima v korenu označbo po medu, npr.: Medov, Mede-witz, Modnitz, Magdeborn (prvotno Me-deburn) in še drugi kraji. Ker je toliko imen v zvezi z medom in s čebelarstvom, smemo sklepati, da je bilo čebelarstvo na slovanskem ozemlju zelo razvito. Nemški fevdalci in samostani so pobirali desetino od Slovanov najprej v naturalijah, kasneje pa tudi v denarju. Desetino so morali dajati slovanski podložniki od kož, žita, živali, medu in voska, zadnje posebno za cerkve, od žita in sploh od vseh kmetskih pridelkov. Ker je Cerkev takrat predpisovala do 150 postov na leto, so bile posebno ribe dobrodošla desetina. Škofom pripadajoča desetina se je imenovala »bi-skopunica«. Slovanski poljedelci so se že takrat imenovali »kmetje«. JOŽE ALEKSIJ MARKUŽA GRMADA Ponosno se dvigaš proti nebu, ožarjena s soncem, nema pričevalka preteklih dni, na meji dveh rodov in sinjega Jadrana. Grmada, sen mojih sanj, znamenje svobode in prostosti duha, ti kličeš k novim upom boljšega sveta. Grmada je hrib 329 m nad devinskim zalivom. KRIŽARSKE VOJNE PROTI SLOVANOM Kronist Saxo Grammaticus takole opisuje razmerje med slovanskimi knezi in slovanskim prebivalstvom: »Njihovi knezi povečini izpovedujejo krščansko vero, toda ljudstvo noče o tem ničesar slišati. Četudi veljajo za kristjane, se vedejo in ravnajo tako, da je njihova krščanska vera čista laž.« Svetišče boga Triglava je bilo razrušeno leta 1147. Dvajset let zatem so se na otoku Riigenu izkrcali Danci in oblegali mesto Arkone, kjer sta bila slovansko svetišče in grad. Rujani so bili premagani in konec je bilo njihovega poganskega kulta. Morali so izročiti zaklad slovanskega svetišča in tudi kip boga Santvita. Poganska duhovščina je bila pobita in prebivalstvo je moralo sprejeti krščansko vero. Anali mesta Fulde iz leta 840 poročajo o »pravicah in navadah« Slovanov (leges et consuetudines Sclavicae gentis), ki živijo pod frankovsko oblastjo. Zanimivo je tudi vprašanje meniha Bonifacija na papeža Caharijo, kako naj ravna z desetino pri poganskih Slovanih, ki živijo poleg kristjanov. Papež je odgovoril, da morajo tudi Slovani plačevati in oddajati, kar je predpisano, ker bi drugače imeli zemljo za svojo last; z dajatvami pa priznajo, da so podrejeni gosposki. Ko se je leta 1147 s pridigami pripravljal nov križarski pohod v Palestino, so nemški knezi na Saškem odklonili udeležbo z izgovorom, da imajo za sosede ljudstva, ki še molijo poganske bogove, in da so torej stalno v križarski vojni. Kronist iz Magdeburga poroča, da so šli ti nemški fevdalci v boj proti poganskim Slovanom, da jih ali pokristjanijo ali pa jih z božjo pomočjo uničijo. PONEMCEVANJE SLOVANOV V 13. stoletju je veljalo, da je bilo od vseh strani priseljeno nemško in pa domače slovansko prebivalstvo še enakopravno, kajti v neki listini beremo: »Odslej naj se sodi čez kmete, najsi so vendski ali nemški, v našem mestu in v naši pokrajini.« Od zadnje tretjine 14. stoletja je nemščina že prevladovala nad latinsko sestavljenimi dokumenti. S pomočjo prisdjencev iz nemških in holandskih Okrajev se je kmalu razvil močan nemško misleči meščanski stan, ki je imel podlago v cehih. Ti so postali zmeraj bolj sovražni Slovanom. Zato so že v 13. in 14. stoletju različni cehi iz bojazni pred slovansko konkurenco začeli uvajati v cehovske predpise tako imenovani »Wendenparagraf«, po katerem se Slovan ne sme sprejeti v ceh. Najkasneje od 14. stoletja dalje je vsa politika naperjena proti slovanskim prebivalcem; njihov pravni in gospodarski položaj je bil popolnoma uničen. Ker Slovani niso imeli več dostopa v cehe, so postali manjvredni in zapostavljeni. Leta 1512 so npr. pivovarji sprejeli paragraf, da se ne sme sprejemati Slovanov v pivovarski ceh. Istega leta je volilni knez Joachim von Bran-denburg poslal mestnemu svetu v Salz-wedel pismo, naj se prisili vendske meščane, da odstopijo hiše, na katerih je bila pravica za varjenje piva. To daje slutiti, da je bilo slovansko meščanstvo še močno; gotovo pa je, da so bile vasi v 14. in 15. stoletju povečini še slovanske. Zmeraj več Slovanom sovražnih predpisov pa je germanizacijo zelo pospeševalo. Polabski Slovani niso imeli nikake svoje literature niti ni bilo kakih verskih knjig v njihovem jeziku. Drugače je bilo pri njihovih slovanskih sosedih na vzhodu, Lužiških Srbih, in pa pri Kašubih na severu ob morju, ki se sami imenujejo Slovenci ali Slovinci. Ti dve slovanski veji sta imeli že precejšnjo cerkveno literaturo, npr. moli-tvenike in tudi že prevode sv. pisma. Slovinci-Kašubi so po letu 1945 prišli pod Poljsko, s čimer je bilo njihovo ponemčevanje ustavljeno, ko so bili že na tem, da izginejo enako kot polabski Slovani. Lužiški Srbi pa so slovanska manjšina v Nemški demokratični republiki. Člen 40 ustave NDR jim daje pravico do uporabe svojega jezika in kulture. »Uporabo teh pravic podpira država,« je zapisano v ustavi. Povsod, kjer prebivajo Lužiški Srbi, so tudi dvojezični napisi. Doslej se zdi, da so Lužiški Srbi v tem oziru nekoliko na boljšem kot Slovenci in Hrvati v Avstriji. Cesarska Nemčija in kasneje Tretji rajh sta bila na isti liniji, da je treba zadnje Slovane v Nemčiji uničiti. Ka-šube so že imeli za ponemčene, za Lu- Moški zbor »Krmin-PIešivo« je skupina z najbolj zahodne slovenske narodne meje žiške Srbe pa so ustanovili poseben urad »za sorbska vprašanja«, čigar namen je bil dokončno likvidirati Lužiške Srbe. Danes jih je še okoli 100.000. Zanimivo je, da se mnogi ponemčeni Lu-žiški Srbi danes uče srbščine, da bi tako zopet prišli do svojega materinega jezika. Slovnica za lužiškosrbski jezik je zmeraj razprodana. KONEC POLABSKIH SLOVANOV Pri polabskih Slovanih pa je ponem-čevanje od 13. stoletja dalje naglo napredovalo. O njihovem jeziku ne bi ničesar vedeli, če ne bi protestantski pastor Christian Hennig von Jessen, ki je služboval v Wustrowu v Wendtlandu, leta 1710 napisal kratek besednjak po-labskega jezika, obsegajoč nekaj nad 2.000 besed. To je edini in najvažnejši zapis o jeziku polabskih Slovanov. Besednjak ni bil nikdar tiskan, marveč «ottoasts;: i«S3 ^ }' i i r f tfiOV fvfcte Ittflf s mi m ¡r TRINK0V KOLEDAR 1382 V Čedadu so 5. marca 1982 proslavili 30-letnico izhajanja Trinkovega koledarja. Dolgo ga je urejeval prof. Rado Bednarik, sedaj ga urejuje g. Jožko Kragelj je ostal v rokopisu in je bil objavljen šele leta 1959 v fotokopiji. Pri zbiranju in zapisovanju besed je pastorju pomagal gostilničar in kmet Schultze, ki je bil eden izmed zadnjih polabskih Slovanov v tistem kraju. Gostilničar sam je zapisal nekaj kratkih besedil v po-labščini, med temi tudi pesem, katero je nemški pesnik Goethe uporabil v spevoigri »Die Fischerin«. Pastorjev besednjak ima naslov »Vocabularium Ve-nedicum«. V svojem spisu pravi avtor: »Tukaj okoli govori vendski samo še nekaj starih ljudi, a tega ne smejo delati pred otroki in vpričo drugih ljudi, ker jih le-ti zaradi tega zasramujejo. Zatrdno se more reči, da bo v roku 20, največ 30 let ta jezik popolnoma pozabljen.« Njegov pomočnik, gostilničar in kmet Schultze, pa je v svoji kroniki leta 1725 zapisal: »Sem 47 let star mož. Ko bom jaz umrl in za mano še trije nadaljnji ljudje, ne bo nihče več vedel, kako se je reklo pes v polabščini.« Iz besednjaka pastorja Henniga sem izbral nekaj besed, ki so sorodne slovenščini. Ker je bil Hennigu von Jes-senu jezik domačega prebivalstva popolnoma tuj (prišel je iz rajnske pokrajine), je razumljivo, da je marsikdaj zapisal napačno in nerazumljivo. Tu jih navajam: sem sej al - j a sam sijol, hladno vreme - hladna vetri, sem spal dobro - j a sapol dibre, hlev - hleve, srp - sarp, rešeto - rišete, govoriti - gi-vouret, na mojem mestu - va mije me-ste, slamnata vreča - slameni meh, veter - vjoter, greh - grejh, dober dan -diber dan, hudič - haudač, sušiti seno -saušit seni, sežgati - sažgat, divji - dejvi, vosek - voasek, voda - voada, tkati -takat, plakati - plokat, osa - vosa, vdova - čarna žena, volk - vučka, zdruvnik -lekar, zob - zumb, usnje - vausne, življenje - žeive - žeiva, platno - platna, lipa - lejpo (pastor pravi, da ima mesto Leipzig ime od lipe), krasna deklica -krosna devka, vol - val, človek - člavak, mleko - mlauko, gnoj - gnij, ponedeljek - pinedela, dobro jutro - dibra jau-tri, mlin na veter - veterjenica, megla -meagla - miogla, oreh - voreh, studenec -studinac, veslo - vesli, pivo - pejvo, vedro - jumberak, eden - vadan, železo - žiljiozi, vime - veimani, pod zemljo - pid zimani, okno - vakni, steklar - vakninik, žaba - žobo, nebo - nebi, volnena rokavica - vaunena rukavica, pastir - pozor-nik, sršen - saršen, pes - pjas, klobučar -klibaučnik, novo leto - nive Ijoti, močvirnata reka - gnola reka, ladja - lidja, bežati - bižat. Mnoge polabske besede so popolnoma enake slovenskim npr.: med, glad, gledam, čreva, mlad, pol, smola, žena, valiti, led, nit, pribiti, metla, bučela (čebela), breza, list, noč, polnoč, nos, sreda, sestra, slama, dan, topel, bradavica itd. V svojem spisu pravi pastor, da ima polabska slovanščina tudi dvojino. Očenaš Polabskih Slovanov, kot ga je zapisal ta daljnovidni protestantski duhovnik, se je glasil: »Nose wader, ta toy gis wa nebisgay, Sjungta woarda tiigi Beima, tia Rik komma, tia Wi'llia schiniyot, kok v Nebisgay, tok no Sime, nosi wisedanneisna Stgeiba doy nam dans, un witedoy nam nose Bgrech, kak mov wittedoyim nosem Bresmarim, ni bringoy nos ka wariskouye, taj lösoay nos wit wisokak chaudak. Amen.« Kakor vidimo, je ta očenaš že produkt napredujoče germanizacije, ki se bliža zadnjemu dejanju žaloigre. Nejasnosti besedila je veliko krivo pastor-jevo neznanje polabske slovanščine. Pastor je zapisal tudi eno pesem z notami s pripombo, da jo pojejo polabski Slovani, kadar so v veseli družbi. Mrliška knjiga mesta Wustrow zaznamuje v letu 1756 smrt zadnje žene, ki je še govorila polabsko. Na smrtni postelji je gornji očenaš pač zadnjikrat molila. Z njeno smrtjo je utihnil za vedno ne samo ta očenaš, marveč tudi jezik polabskih Slovanov! VIRI Die Slawen in Deutschland, herausgegeben von Joachim Hermann. Akademia Verlag - Ber- lin, 1976, Akademie Verlag GmbH. 108 Berlin, Leipziger Strasse 2-4. (Vzhodni Berlin). Vocabularium Venedioum oder wendisches Wörterbuch von Christian Hennig von Jessen, Nachdruck besorgt von Reinhold Olesch, 1959, Rahlau Verlag, Köln - Graz. Das Hannoversche Wendtland, Lüchow, 1971, Landkreis Liichov - Dannenberg, J@f £ / Wff r^i, Očenaš v jeziku polabskih Slovanov (podčrtan), kakor ga je zapisal pastor Hennig von Jessen ALBERT MIKLAVEC SPOMINI Z vedrino večera sem stopil v noč, ki je vsa svetla od žarkih zvezd najlepših spominov.. S toplino življenja bom planil v naročje vse mehko in tajno skrivnostnih sanj, kot v zadnjo noč! ALOJZ TUL Drugi tržaški proces pred Posebnim sodiščem Ob sklepu prve svetovne vojne so italijanske čete zasedle Primorsko in Istro, sklicujoč se pri tem na določila tajnega Londonskega pakta iz leta 1915, na temelju katerega se je Italija pridružila silam Antante (Anglija, Francijo, Amerika). Njeni visoki vojaški in civilni predstavniki so z javnimi obljubami slovesno zagotavljali, da bodo italijanske oblasti strogo spoštovale vse pravice, ki so jih Slovenci in Hrvati dotlej uživali, dejansko pa so začeli izvajati zatirano politiko, prežeto z ostrim nacionalizmom, ki se je nato sprevrgel v pravi fašizem. Mnogo naših razumnikov so že leta 1919 konfinirali na Sardinijo in v druge kraje v notranjosti Italije. Višek nasilnosti je bil požig narodnega doma »Balkan« v Trstu (13. julija 1920), ki je tako bil zelena luč za italijanske fašiste in nacionaliste za nadaljnja nasilna dejanja proti osebam, ustanovam in imetju slovenske in hrvaške manjšine. Val nasilja se je tako ponovil ob prvih parlamentarnih volitvah maja 1921. Po prihodu fašizma na oblast se je nasilna asimilacijska politika do narodnih manjšin v državi stopnjevala iz leta v leto. Tragičen mejnik pomeni leto 1927, ko so prenehale obstajati slovenske šole in so bile razpuščene slovenske organizacije in ustanove. V odgovor na vse te oblike nasilne asimilacije so se osnovale konspirativ-ne organizacije, katerih namen je bil po eni strani opozoriti domačo in mednarodno javnost na zatiranje Slovencev pod Italijo, po drugi strani pa vlivati tlačenemu ljudstvu na Primorskem pogum in upanje na odrešitev izpod fašističnega zatiranja in pridružitev k matični državi Jugoslaviji. Dve takšni najbolj razširjeni in udarni organizaciji sta bili »Borba« na Tržaškem in v Istri ter TIGR na Goriškem z razpredenimi akcijskimi skupinami vzdolž takratne državne meje od Trbiža do Ilirske Bistrice. Zaradi odkritja tajne organizacije Borbe in izvršiteljev atentata na svetilnik Zmage v Trstu in na tiskarno fašističnega dnevnika »II Popo-lo di Trieste« je bilo 87 obtožencev prijavljenih fašističnemu Posebnemu sodišču. Od teh je na hrupnem prvem tržaškem procesu štiri obsodilo na smrt, in sicer Ferda Bidovca, Franca Marušiča, Zvonimira Miloša in Alojza Valenčiča. Sodba je-bila izvršena 6. septembra 1930 na strelišču pri Bazovici. Žalni obred za žrtvami 2. tržaškega procesa na Velikem trgu v Trstu 28. oktobra 1945. Obred so opravili duhovniki: Škabar, Šček, Milanovič, Bidovec in Lovisato Pogrebni sprevod z Velikega trga po korzu proti Stari mitnici 28. okt. 1945 Ostali obtoženci so bili obsojeni na razne zaporne kazni, nekateri celo na trideset let ječe. DRUGI TRŽAŠKI PROCES Fašistična Italija je že s prvim procesom v Trstu hotela prestrašiti primorske Slovence ter zatreti vsakršen odpor proti njeni zatiralni politiki. Organizirano ilegalno delovanje je za nekaj časa res prenehalo, toda spričo trdne narodne in demokratične zavesti primorskega ljudstva je bil to le kratek premor pred njegovo obnovitvijo v še večjem obsegu. Naključje je hotelo, da je prav fašistični režim v svoji bahavosti in prepričanju, da je zatrl vsakršen organiziran odpor med slovensko manjšino, v znatni meri omogočil obnovitev ilegalnega odpora na Primorskem. Z izdanjem pomilostitve-nega zakona ob 10-letnici prevzema oblasti v državi so se leta 1932 številni primorski rojaki vrnili iz zaporov in konfinacij v svoje kraje in obnovili ilegalno delovanje. Levji delež bremen so pri tem prevzeli najbolj pogumni in aktivni člani bivših mladinskih društev. Tako so na ozemlju Primorske nastala številna odporniška jedra, ki jih je povezovalo in usmerjalo ilegalno gibanje okrog TIGR-a, ki je imelo za cilj končno osvoboditev primorskega ljudstva izpod fašizma in Italije sploh. Po- sebno aktivnost so razvile tigrovske skupine v goratem področju takratne goriške province (v Cezsoči pri Bovcu, v Rutu pri Grahovem na Tolminskem) in vzdolž meje na Postojnskem, na področju Ilirske Bistrice, na Krasu, v Trstu in Gorici. Pdlitieno vodstvo TIGR-a je namreč predvidevalo, da se bo Italija zapletla v vojno, kar bi bila priložnost za primorske Slovence, da se rešijo njenega oklepa. V ta cilj so bili usmerjeni napori vsega ilegalnega gibanja in posameznih skupin, ki so jih vodili zavedni primorski fantje. Ti niso bili nikakršni teroristi, kot jih je označilo Posebno sodišče, temveč so le pripravljali ljudi in razmere za rešitev izpod fašističnega jarma v najbolj ugodnem trenutku za uspešno izpolnitev načrta. Toda zaradi še ne povsem razkritih okoliščin je spomladi leta 1940 fašistična policija odkrila nekatere pripadnike ilegalnih skupin, čemur so v naslednjih mesecih sledile verižne aretacije. Tako je bilo od marca do septembra 1940 aretiranih 149 ljudi, od septembra do decembra pa nadaljnjih 120 ljudi — skupno torej 269 oseb, pripadnikov različnih politično-nazorskih skupin, od narodnjakov in liberalcev pa do katolikov in komunistov. Tako se je 2. decembra 1940 začel veliki sodni proces pred Posebnim so- diščem, ki se je za to priložnost že drugič preselilo iz Rima v Trst, proti 60 prijetim obtožencem. Posebno sodišče je vse obtožence razvrstilo v tri skupine, in sicer v izobražence, komuniste in »teroriste«. Proces se je zaključil v nedeljo 14. decembra 1941 z razglasitvijo krute sodbe, saj je obsodilo na smrt kar devet obtožencev. Ti so: Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Piriko Tomažič, Ivan Vadnal, Lavo Čermelj, Anton Ščuka, Franc Kavs in Dorče Sardoč. Za zadnje štiri je bila še isti dan smrtna kazen spremenjena v dosmrtno ječo. Pet nepomiloščenih obsojencev na smrt so naslednje jutro, 15. decembra 1941 ustrelili na strelišču na Opčinah. Njihova trupla so tajno pokopali v kraju Fontana di Villorba pri Trevisu. Po končani vojni so odkrili njihovo skupno grobnico ter jih 28. oktobra 1945 prepeljali v Trst in od tu v njihove rojstne kraje. Sodba, ki jo je izreklo Posebno sodišče za obrambo države na drugem tržaškem procesu je bila ostra tudi glede visokih kazni za druge obtožence. Sodišče je namreč kar 23 obtožencev obsodilo na 30 let ječe, enega na 24 let, tri na 16 let, šest na 15 let, šest na 12 let, dva na 10 let, enega na 8 let, enega na 7 let, tri na 6 let in enega na podrugo leto ječe. Oprostilo je štiri obtožence. Vse to se je zgodilo manj kot dve leti pred razpadom fašizma in kapitulacije Italije, ko je primorsko ljudstvo po 25 letih zatiranja dočakalo prvo svobodo. S tem se je nekako zaključilo to glede na težke razmere mračno obdobje, toda glede na pogumni odpor proti zatiranju svetlo obdobje slovenskega naroda na Primorskem. Prvi in drugi tržaški proces poosebljata prav ti dve značilnosti omenjenega zgodovinskega razdobja, kot najbolj vidni konici tistega široko razpredenega in globoko obučtenega odpora in upora primorskih Slovencev proti raznarodovalni politiki fašistične Italije. D.Š. Obisk delegacije Furlanije-Julijske krajine v ZDA Šest let je mimo, kar je potres tako hudo razdejal dobršen del Furlanije in Slovenske Benečije. Tisti tragični maj 1976 je naši deželi prizadel ogromno gorja, žalosti in razdejanja. Prek tisoč mrtvih pod ruševinami in cele vasi uničene, to je bil tragični obračun potresa pred šestimi leti. Po prvih negotovih korakih je prebivalstvo Furlanije in Slovenske Benečije krepko prijelo za delo in danes imamo skoroda vse vasi obnovljene, ljudje pa so se tudi za svojimi mrtvimi nekoliko potolažili. Med prvimi državami, ki so poleg Jugoslavije, Avstrije, Nemčije in Kanade priskočile na pomoč so bile ZDA. V današnji valuti so namreč našemu potresenemu področju dodelile skoro 70 milijard lir. S tem prispevkom se je v Furlaniji zgradilo kar 17 šolskih stavb ter 7 zavetišč za starejše in onemogle prebivalce potresnega področja. Poleg tega so ZDA med prvimi poslale na potresno področje letala polna nujnega blaga ter zdravil. Za vse to delo je posebno odposlanstvo naše dežele hotelo posebej zahvaliti in v ta namen je bilo gost ameriških oblasti v zadnji polovici septembra in prve dni oktobra 1982. V prostorih zveznega parlamenta, tj. na Kapitolu v Washingtonu so odprli posebno razstavo, s katero so prikazali celotno delo ZDA. Ta miniaturna razstava bo v teku leta potovala v Rim, Firence in Milan, skoro gotovo tudi v Videm. In prav je tako, saj ima od potresa prizadeto prebivalstvo pravico vedeti, kaj vse so druge države storile za nas. V tem posebnem odposlanstvu, ki se je mudilo v ta namen v Washingtonu in pozneje v New Yorku, je poleg drugih bil tudi deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Drago Stoka, ki je v skupni delegaciji zastopal našo deželo. Odposlanstvo pa sta vodila deželni odbornik Biasutti ter podpredsednik deželnega sveta Dal Mas. V delegaciji so bili še župani, občinski in pokrajinski odborniki potresnega področja. Vsi so bili deležni velikega zanimanja s strani ame-ških Oblasti, italijanskega poslanika v Washingtonu ter italijanskih konzulov v Philadelphiji in New Yorku. Glavni sprejemi pa so bili, kot rečeno, na Ka- pitolu. S tem v zvezi je slovenski svetovalec dr. Stoka imel tudi vrsto stikov s Slovenci, ki živijo na tistem območju. Če potegnemo črto po sedmih letih obnove na potresnem področju moramo reči, da sta se Furlanija in Slovenska Benečija krepko obnovili, ne samo po zaslugi drugih držav, temveč tudi po lastni zaslugi in zaslugi deželnega sveta Furlanije-Julijske krajine, ki je vsa ta leta vložil ogromno napora za vsestranski, tako ekonomski kot socialni in kulturni razvoj celotnega po-potresnega področja. A. B. Politično življenje na Goriškem Koledarski pregledi so navadno bežen prerez našega manjšinskega življenja, in to zlasti na kulturnem oz. prosvetnem področju. Letna slika delovanja neke skupine — društva, krožka, pevskega zbora, dramske skupine itd. — daje lahko bralcu splošno sliko delovanja istega v določenem obdobju. Če vzamemo podobno merilo tudi za aktivnost politične stranke, lahko torej tudi s tega področja javnega življenja zabeležimo nekaj vrstic. Pri tem naj le opozorimo, da ne gre toliko za delovanje izključno politične stranke, ampak za prikaz splošnega dela na narod-noobrambnem oz. političnem področju naše manjšine na Goriškem. Delovanje slovenske politične stranke, Slovenske skupnosti na Goriškem je bilo tudi v zadnjem letu kar precej razvejano. Seveda je pri kratkem in sistematičnem orisu delovanja nekoliko težko povsem ločiti področje deželnega in pokrajinskega značaja. Naše razmišljanje (saj članek noče biti kak kronološki zapis) bo zato nujno zajelo tudi nekaj širših problemov splošnega značaja v zvezi s slovensko narodno skupnostjo v Italiji. Vsi vemo, da je danes glavno težišče našega boja dosega globalne zakonske zaščite, o kateri sicer teče beseda že leta in leta. Slovenska skupnost je pri tem kar se da aktivno prisotna in zavzema jasna in odločna stališča. Odkar je senator Sergio Fontanari od Triden-tinsko-tirolske ljudske stranke (PPTT) predložil naš zadevni zakonski osnutek v senatu, je torej slovenska stranka tudi aktivno prisotna na sami parlamentarni ravni. Stalni stiki s tridentin-skim parlamentarcem namreč to v vsem omogočajo. Zato naj prav na tem mestu najprej zabeležimo kot enega najvažnejših političnih dogodkov v letu 1982 za SSk prav obisk sen. Fonta-narija na Tržaškem in Goriškem. Tu je kot gost Slovenske skupnosti od blizu in neposredno prišel v stik z našo problematiko. To še posebej med obiskom na Goriškem, kjer je bilo največ možnosti za to. Obisk števerjanske občine in sestanek z županom ter upravitelji, nato obisk Katoliškega doma v Gorici ob spominskem koncertu ob 20-letnici zbora Mirko Filej in še naslednji dan s pomembnimi političnimi razgovori na Plešivem — vse to je prav Goriško postavilo v ospredje na tem obisku. Jasno je, da je seveda potek razgovorov zaobjel celotno deželno manjšinsko problematiko in slovensko prisotnost v njej. Govor o globalni zaščiti je bil nadalje stalno prisoten tudi v vsakodnevnem delovanju goriške Slovenske skupnosti. Njeni izvoljeni predstavniki na goriški pokrajini in občini (Marija Fer-letič, Damjan Paulin, Andrej Bratuž) so stalno postavljali ta problem, zlasti ob raznih važnejših političnih razpravah, posebej ob proračunski debati. Odbornika Slovenske skupnosti v pokrajinskem oz. občinskem odbora od blizu spremljata vse delovanje teh pomembnih izvršnih organov. Stranka sama pa ima tako direktno soodgovornost in svoj delež pri soodločanju obeh upravnih teles. Gotovo velja vse to tudi za vse druge slovenske občine, kjer Slovenska skupnost sodeluje tako v večini kot v manjšini. Kot prvi primer je Števerjan, kjer občinska uprava Slovenske skupnosti pod vodstvom župana Stanislava Klanj ščka lepo in odgovorno že dolga desetletja vodi to občino. Tudi člani politične manjšine (ki jo predstavlja SSk) v Sovodnjah in Doberdobu aktivno delujejo v prid koristi naših ljudi in celotnega prebivalstva. Podobno moremo reči o občini Krmin, kjer prav tako sodeluje v nji naš občinski odbornik Franc Kenda in tako prav na tem skrajnem zapadnem robu slovenske briške zemlje Slovenska skupnost soupravlja to razmeroma ve- liko narodnostno mešano občino tudi z vidika slovenskih interesov in koristi. Če želimo biti kar se da izčrpni, moramo še omeniti Briško gorsko skupnost, kjer ima SSk predsedniško mesto (zavzema ga Hadrijan Koršič). Ta je pomembna medobčinska ustanova, ki povezuje vse briške občine naše pokrajine z Gorico in po svojih kompe-tencah in zmožnostih tudi prispeva k splošni koristi naše zamejske skupnosti. V bežnem naštevanju izvOljenih teles. oz. predstavnikov ne moremo mimo goriških rajonskih konzult, kjer ima Slovenska skupnost povsod svoje izvoljene zastopnike. V eni (Pevma-Štmaver-Oslavje) je član SSk Jožko Košič njen predsednik. Prav v zvezi s tem so se lani razvile hude polemike, v kolikor krajevni predstavniki obeh levičarskih strank, PSI in PC, zahtevajo rotacijo in torej odstop našega predstavnika s predsedniškega mesta. SSk pa je v raznih dokumentih in v svojem glasilu »Naša pot« jasno razložila svoje stališče, ki se drži sprejetih obveznosti med strankami na pokrajinski politični ravni. Vsekakor lahko rečemo, da so člani konzult zelo aktivni in stalno zasledujejo splošna občinska vprašanja, posebej pa še probleme svojih lastnih področij. Katera pa so najbolj pereča vprašanja, ki danes tarejo naše goriško politično življenje? V odgovoru seveda ne Novi slovenski Kulturni dom pod okriljem SKGZ so odprli novembra 1981 v Gorici bomo zajeli vseh, pač pa vsaj najvažnejša. V7 političnem oziru moremo poudariti pomen, ki ga ima naše sodelovanje v prej omenjenih javnih ustanovah. Prav na ta način lahko Slovenska skupnost direktno in stalno posega v odločitve javnih organov in iznaša glavne zahteve naše narodne skupnosti. Zavezništva z drugimi, zlasti večjimi strankami niso vedno možna in lahka, ko pa so za to dani potrebni pogoji (npr. v sedanjem primeru), moramo to izkoristiti. SSk ima pri vsem tem vedno pred seboj temeljna vprašanja naše skupnosti na Goriškem. Med temi naj zlasti navedemo boj proti nepotrebnemu in prisilnemu razlaščanju, skrb za slovensko šolstvo in kulturo, posamezne socialne posege itd. V Gorici se zlasti kaže nujnost po dokončni ureditvi šolskih gradenj, in prav zato SSk na vseh ravneh stalno pritiska za potrebne in tudi pogumne odločitve na tem področju. Prav šolstvo je ena od najpomembnejših ustanov, kjer mora manjšina imeti vse ustrezne pogoje za razvoj in nemoten napredek. Veliko je še drugih problemov, ki v tem kratkem orisu ne moremo obdelati. Naj le omenimo, da bo prav prihodnje pOletje čas novih deželnih in pokrajinskih volitev, kar bo Slovensko skupnost na Goriškem izredno zaposli- lo. Vsake volitve so za nas vse gotovo poseben preizkusni kamen. Priznamo, da je to vedno neke vrste tveganje, in morda zato neprijetno. Obenem pa so prav volilne priprave in volilni boj tisti mejnik, ki tudi znotraj stranke same in njenih pripadnikov in prijateljev sproži val navdušenja za delo pri naši stvari. Upamo, da bo tudi v letu 1983 to navdušenje in kapilarno delo prineslo zaželenih sadov. Naša manjšina bo le tako resnično pokazala vso svojo življenjsko voljo in ustvarjalno silo, če bo tudi na političnem področju šla vedno in samo po poti samostojnosti in vere v lastne moči. Vse to pa bo tudi dosegla, če bo to svojo politično pot še vedno usmerjala po zdravih in svobodoljubnih načelih demokracije, pluralizma in ob spoštovanju najglobljih zgodovinskih duhovnih vrednot slovenskega naroda. Tuje in zmaterializirane ideologije so prinesle našemu narodu v teku zgodovine več škode kot koristi. Zato prav gotovo tudi manjšinska politika, ki hoče res biti pristen izraz hotenj našega človeka in njegovih vsakdanjih teženj ne more črpati iz teh neživljenjskih virov, ampak le iz vrelcev prej omenjenih tradicionalnih vrednot našega narodnega bistva. Skupina tržaških romarjev je obiskala julija 1982 Maria Zeli in Dunaj SAVLI ČRNI PANTER zgodovinski grb Slovencev ZGODOVINA GRBOV IN SIMBOLOV Grbi so v bistvu nasledniki bojnih znakov, ki so jih vojaški oddelki nosili že v starem veku, v plastični obliki in na drogu. Bojni znak je predstavljala kaka žival kot simbol določenih lastnosti, npr. orel, ki je kralj ptičev in Vladar višin, ali lev kot kralj živali, ki simbolizira silo in moč, pa zmaj, prastari simbol zla, čuječnosti, nevarnosti, in podobno. Takšni prastari simboli so bili v miselnosti ljudi tako vkoreninjeni, da jih tudi krščanstvo ni zatrlo. Vsa simbolika se je samo prilagodila novim krščanskim nazorom. Še več! Ko je Fiziolog iz Aleksandrije napisal v 2. stol. svojo knjigo o živalih in vso staro simboliko uporabil kot prispodobo evangeliju, so se bajke in povesti o živalih, resničnih in umišljenih, znova razširile v obdobju zgodnjega krščanstva. Fiziologova knjiga je bila iz grškega izvirnika kmalu prevedena v vse glavne jezike Vzhoda, kmalu zatem pa tudi v jezike na Zahodu. Za sv. pismom je postala druga najbolj razširjena knjiga v krščanskem svetu. Ko je proti koncu 5. stol. propadlo zahodno Rimsko cesarstvo, se na njegovem ozemlju ustanovijo mnoga kraljestva in kneževine, ki nosijo bojne znake iz te stare simbolike, sprva le za bojne pohode, sčasoma pa že kot znak določenega naroda. Toda šde sredi 12. stoletja, s prvimi križarskimi pohodi, dobijo bojni znaki svojo mednarodno veljavo, tako da se en znak nanaša na vojsko enega samega kraljestva, ki se po tem znaku razlikuje od drugih vojsk v skupnem pohodu na Jutrovo. Bojni znak je v tem primeru stopil tudi na ščit vojščakov in s tem dobil vsebino grba. Prvotno odražajo ščiti s svojimi simboli še jasno izvirni bojni znak nekega naroda, njegovo krščansko pa tu- Grb Karantanije di še bajeslovno vsebino. Takšen znak je bil pri Normanih zmaj, zatem tudi pri Angležih (do 1485), stari simbol zla, kot tudi čuječnosti in budnosti. Pri zahodnih Frankih oz. Francozih je ta znak predstavljala lilija, Marijina prispodoba, pomenila pa je tudi rodovitnost. Znak Langobardov je bil pozoj, zmajevska kača, »biscia« (Lindwurm), staronordijski »linnr« tj. kača. Pri zgornjih Saših je bil lev, simbol moči in oblasti; pri spodnjih Saših konj, eden od simbolov nordijskega božanstva Odina ali Vodana. Cesarski simbol vr-hovnosti je bil še iz starega veka orel, v srednjem veku tudi znamenje Svetega Rimskega cesarstva in Bizanea. Čuvar zaklada, mitološki grif tj. krilati lev s kljunom, je bil znak Pomorjancev; predstavljal pa je tudi dvojno naravo Kristusa, človeško in božjo (kot lev/ orel). V to prvotno simboliko se uvršča tudi panter, bojni znak Karantancev. PANTERJEV ZNAK IN SIMBOL Panterjev znak in simbol nam je poznan že iz starega veka in še od poprej, saj so nam prve risbe, ki ga upodabljajo ohranjene še iz stare kamene dobe, okoli 20.000 let pred Kristusom. Pojavlja se nato v staroegipčanskem, ma-loazijskem, grškem, etruščanskem, rimskem bajeslovju in celo pri Skitih v severni in vzhodni Evropi. V tem pogledu v ničemer ne zaostaja za simbolom leva ali orla in v mnogih primerih mu gre še celo bolj odlično mesto. V panterjevo kožo so npr. zaviti staroegipčanski svečeniki, pri nekaterih afriških rodovih je ta koža še danes znak kraljevskega dostojanstva. V grškem bajeslovju pa je panter neločljiv spremljevalec boginje Artemide ter zatem boga Dioniza. V zgodnjem krščanstvu ima po Fiziologu znova svojstveno simboliko, saj je prispodoba Kristusovega vstajenja ter širjenja evangelija. Fiziolog pravi o njem: Lep je in miroljuben. Njegova koža je pegasta kakor telovnik sv. Jožefa. Vsem živalim je prijatelj, smrtni sovražnik pa je zmaju (simbol zla). Ko se je nasitil, gre spat v svojo votlino. Na tretji dan se prebudi in zarjove s silnim glasom. Obenem spusti iz nosnic neizmerno sladek vonj, kateremu sledijo živali od blizu in daleč, mu pridejo naproti, da jih ujame. Samo zmaj se potegne v svoj brlog, odrevenel v smrtni grozi. Krščanska mistična razlaga: Panterjevo sovraštvo nasproti zmaju pomeni človekovo odpoved satanu, pravzaprav zlu, ki ga zmaj pooseblja. Še pred zmajem simbolizira zlo kača, iz nje se je srednjeveška podoba zmaja kasneje razširila. Bogastvo peg na panterjevem kožuhu spominja tudi na bogastvo Kristusovih vrlin in odlik. Prebujenje panterja po treh dneh je kot Kristusovo vstajenje. Neizmerno sladek vonj pa očitno evangelij, kateremu vse množice sledijo, da jih zajame. PANTER V VELIKI KARANTANIJI V Karantaniji so se številne upodobitve panterja ohranile še iz predzgo-dovinskega Norika. Nahaja se že na znameniti situli iz Vač (ok. 600 pr. Kr.). Še posebno pogosto pa je panterjev motiv vklesan na številnih kamnih iz rimskega Norika, od katerih so bili mnogi vzidani v kasnejše cerkve, npr. v Dhovšah (Lendorf) nad Celovcem ali na Krki (Gurk), kjer je samostan ustanovila sv. Hema (1043), kmalu nato pa je bila ustanovljena škofija (1072). Najbolj značilen izmed ohranjenih noriških kamnov s panterji je vzidan nad glavni vhod v stolnico pri Gospe sveti, ki jo je ustanovil sv. Modest (753) in je stoletja veljala za osrednje svetišče Karantanije. V tem svetišču se je vršila slovesna služba božja po ustoli-čenju na knežjem kamnu, kar je imelo značaj cerkvene umestitve ustoličenega kneza. Vače pri Ltiji. Okras na situli iz 7.-8. stol. pred Kr. Upodobljeni so lovski motivi, na levi spodaj tudi panter s Na velikem kamnu pri Gospe Sveti, ki je simbolično vzidan nad glavni vhod, se na sredi nahaja kamnita vaza, iz katere rase razvejano drevo ali trta z grozdi; na obeh straneh se nahaja po en panter, s privzdignjeno prednjo taco, s katero drži bizonov rog oz. rog izobilj a (cornueopiae). Drevo iz vaze pa povsem odgovarja simbolu drevesa življenja, kot ga srečamo tudi v Fiziologovi knjigi (Peridexion) in je posneto po starem perzijskem drevesu Hom, pogosto upodobljeno s panterjema na obeh straneh. Ketlaška kultura (8.-11. stol.) - značilna kultura Karantanije; na sliki okrogla zaponka s podobo panterja iz groba na Žalah (Bled) - 9/10 stol. Gospa Sveta - znameniti kamen s panterjem (iz 2. stol.) nad glavnim vhodom. Panterja držita v prednjih šapah rog izobilja (cornucopiae). Trta z golobicami in grozdi, rastoča iz vaze, kaže na drevo življenja (lignum ................... —.....■ vitae) Ugotovljeno je, da je bila Fiziolo-gova knjiga že sredi 7. stol. poznana na Irskem. Irski misijonarji v Karantaniji so zato gotovo poznali fiziologovski panterjev simbol. Tako je starinska prispodoba panterja ohranila svojo veljavo tudi v pokristjanjeni Karantaniji. Kako je bila razširjena med ljudmi, nam pričajo najdbe iz grobov ketlaške kulture (8.-11. stol.), ki nosi ime po najdišču Kottlach (tj. Kotle) pod Seme-ringom in je v tem obdobju značilna kultura Karantanije. Med temi najdbami niso namreč ravno redki uhani, in zaponke (fibule, broše) s podobo panterja. DEŽELNI SIMBOL Povsem verjetno je, da je bil panter že bojni znak Karantanije in tudi njen deželni simbol. To izhaja iz simboličnega položaja pri osrednjem svetišču dežele in pri drugih starih cerkvah, kot tudi iz same razširjenosti. Zagotovo pa je bil bojni znak Velike Karantanije, ki je nastala leta 976, ko je ta vojvodina znova dobila posebnega vladarja. Velika Karantanija je bila izredno pomembna kneževina za obrambo cesarstva, še zlasti pred Madžari, ki so ogrožali njegov obstoj od vzhodne strani. Njena osrednja vojvodina je bila Koroška, njo pa so obdajale vojaško organizirane krajine: Karantanska krajina (zgornja Štajerska), Ptujska in Savinjska krajina (spodnja Štajerska), Kranjska in Slovenska krajina (Kranjska), Istrska, Furlanska krajina ter Ve-ronska krajina (Benečija). Omenjene krajine so se čez sto ali dve sto let izoblikovale v samostojne vojvodine. Številni grbi s panterjem po njih pa vse do danes pričajo o nekdanji pripadnosti Karantaniji. Zunaj nekdanjih karantanskih dežel je panter v grbu dokaj osamljen primer in je sem zašel kasneje, preko rodbinskih zvez in dedovanj. Kot grb dežele pa ni poznan nikjer drugod v Evropi. Otokar III. Travenski, mejni grof v Karantanski deželi ima na ščitu panterja (1160). Gre za prvi panterjev grb Med krajinami Velike Karantanije je imela najpomembnejšo vlogo Karan-tanska krajina, pod vlado mejnih grofov Travenskih ali Otokarjev že od 1056. Ta krajina je mejila na nemirno Madžarsko. Zato je očitno imela nalogo sklicevati karantansko vojsko. Mejni grof te krajine je zato tudi nosilec ka-rantanskega bojnega znaka. Na njegovem ščitu je ta bojni znak, panter prvič upodobljen in sicer na pečatu listine, ki jo je izdal mejni grof Otokar III. Travenski (1160), v kraju Spital pri Semeringu. Karantanska krajina je bila v tem času političnopravno še podrejena Koroški, osrednji karantanski vojvodini in ni mogla imeti samostojnega znaka. Panterjev znak se je torej lahko nanašal samo na skupno karantansko politično dediščino. In res je samo tri leta kasneje že izpričan tudi na ščitu koroškega vojvode, na pečatu listine, ki jo je izdal vojvoda Herman Spanheim (1163) v Straži/Strassburg. S tem karantanski panter ni več samo bojni znak kneževine, temveč tudi njen grb in državnopravni simbol. Ta grb je kot državnopravni znak med prvimi v Evropi. Značilno pa je, da se v Karantanski Pečatnik Otokarja IV. Travenskega s panterjem na ščitu (1181) krajini obdrži panterjev znak tudi še potem, ko postane samostojna vojvo-dina z imenom Štajerska (1180). Nova štajerska vojvodina obdrži panterjev znak celo še potem, ko izumre rod domačih vladarjev Travenskih (1192) in ga nasledijo avstrijski Babenberžani. Ta okoliščina nam daje slutiti, da panterjev znak ni izraz zgolj politično-pravne samostojnosti kneževine, temveč tudi njenega zgodovinskopravnega izročila. Tako Štajerska kot Koroška sta samostojni vojvodini, toda izhajata iz iste zgodovinske kneževine, iz Karantanije. Zato imata tudi enak grb. In v istem svojstvu zgodovinskopo-litične dediščine Karantanije imata tudi skupen bojni poziv in s tem en sam Bernard Spanheim, koroški vojvoda (1202-1256) s panterjem na ščitu. Pečatnik iz leta 1205 bojni znak. Ta bojni znak ostaja panter v plastični obliki, kot nam priča njegova podoba na pečatu štajerskega maršala Herranda iz Wildona (1195): na pečatu je odstisnjen rodbinski grb s tremi lokvanji, med njimi drog s plastičnim panterjem na vrhu. Že kmalu zatem pa se panter pojavi tudi na praporu, kot je razvidno iz pečata na listini, ki jo je izdal vojvoda Leopold III. Slavni Babenberg (1205). Odslej je panterjev znak redno na praporu štajerskih in avstrijskih vladarjev kot bojni znak oz. kot izročilo enotnega bojnega poziva karantanske dežele. DRŽAVNA ZASTAVA KARANTANIJE Prapor s panterjem, kot ga kaže pečat iz leta 1205, je tedaj že prva popolna državna zastava Karantanije, ki temelji na zgodovinskim pravu te prvotne kneževine, ki je tedaj razdeljena kot fevd na dvoje rodov: na Spanhei-me, ki vladajo Koroški s Kranjsko krajino in Slovensko krajino, ter na Ba-benberžane, ki imajo Štajersko in Avstrijo. Zastava s panterjem je ena sama in se že po tradiciji nahaja pri štajerskih vladarjih. Oblikovana je že tedaj popolnoma v skladu s pravili heraldike: Leopold III. Slavni Babenberg, vojvoda štajerski (1194-1230), nosi na ščitu upodobljenega panterja; pečatnik iz leta 1214 znak (panter) se nahaja na sredini, obrnjen k nosilnemu drogu. Kako strogo so se držali zgodovinskega izročila, nam pove tudi to, da koroški vojvodi nikoli niso imeli panterja na praporu. Kakor je bilo ustoli-čevanje novega vojvode, izhajajoče iz karantanskega zgodovinskega prava, pridržano edino Koroški, tako ostaja karantanski bojni znak pri Štajerski. Za obe vojvodini pa velja isti karan-tanski grb, panterjev ščit. Zanimivo je tudi, da vojvodina Avstrija sama ni iméla lastnega prapora, ker je nastala iz bavarske Vzhodne krajine (1156) ter je bila brez zgodovinskega prava. Isti grb za Štajersko in Koroško, ki sta bili pod različnimi vladarji, pa je končno izzval prepir. Ker je imela Koroška prvotno pravico do panterja, črnega na srebrnem ščitu, je morala barve zamenjati Štajerska (1246). Privzela je belega oz. srebrnega panterja na zelenem ščitu, in ga je ohranila vse do danes. Panter na Koroškem pa se je obdržal le do izmrtja rodbine Spanheim (1269). Zatem je bil zamenjan s sedanjim koroškim ščitom: švabski trije črni levi na zlatem (prva polovica) ter avstrijski bel prečnik na rdečem (druga polovica). 86 i ZGODOVINSKO PRAVNA DEDIŠČINA KARANTANIJE Na praporu pa se panter zvesto ohranja tudi potem, ko pride leta 1282 Štajerska za Avstrijo pod Habsburžane. In ko dobijo ti leta 1335 v svojo posest tudi Koroško, je vsa karantanska dediščina združena pod enim Vladarjem. Prvotno ime Karantanija se kot naziv zgodovinske kneževine ne spominja več, že zaradi njegove istovetnosti z nazivom Koroška (Kärnten). Ni pa pozabljeno karentansko zgodovinsko pravo, ki še vedno živi v zavesti deželnih stanov. Na to zgodovinsko pravo se opirajo Habsburžani pri uveljavljanju politič-nopravne samostojnosti svojih dednih dežel. Ne samo s tem, da nosijo na zastavi vedno le karantanskega panterja, Vojvoda Rudolf IV. dá leta 1359 z listino »Privilegium maius« celo ponarediti zgodovinska izročila, tako da ka-rantanske predpravice v cesarstvu, kot čast lovskega nadmojstra, prednost pri podeljevanju fevdov, tako da jih sprejema na konju in ne kleče kot drugi ipd., prenese na vojvode Avstrije, češ da jim je te predpravice podelil cesar Friderik leta 1156 ob povzdigu Vzhodne krajine v vojvodino. S to ponarejeno listino je bilo karantansko zgodovinsko pravo raztegnjeno na vse avstrijske dežele. Vendar pa je tradicija Karantani-je bila še vedno prisotna v zavesti deželnih stanov koroških, kranjskih, štajerskih, tako da so svoje dežele redno povezovali v skupnost pod imenov Notranja Avstrija, ki se je vedno ločila od ostale Avstrije. Ta različnost pride do izraza že ob delitvi dežel leta 1373 med bratoma Albertom III. in Leopoldom III. Prvi je dobil avstrijske dežele, drugi notranje-avstrijske. Na pečatih prvega se tedaj na praporu, ki ga upodobljeni vojvoda drži, prvič pojavi avstrijski prečnik, kar pomeni nov znak državnosti. Panter ostane v Notranji Avstriji. Rod, ki je nastal z Albertom III., imenovan albertinska veja Habsburgov, izumre leta 1457. Njegova dediščina pride pod rod Leopolda III., to je pod leo- Ernest Železni, notranje-avstrijski vojvoda na pečatu iz leta 1418; v desnici drži prapor s karan-tanskim panterjem. Med grbi v desnem kotu spodaj grb Slovenske krajine: značilen klobuk, dvakrat opasan z vrvico poldinsko vejo, ki je s sinom Ernesta Železnega, Friderikom III., dosegla že cesarski prestol in ga nato ohranila do konca monarhije. Leta 1564 je Notranja Avstrija spet ločena od drugih avstrijskih dežel, ko je njen vladar postal nadvojvoda Karel. Ta je v Gradcu osnoval za vse njene dežele posebno vlado in upravo. To kaže, da je bila karantanska zgodovinska tradicija slej ko prej znana in da jo je ta državna skupnost dežel poosebljala. Toda ko je Karlov sin Ferdinand II. postal cesar (1619), ponovno nima več posebnega vladarja, saj ima cesar na skrbi vse cesarske dežele. To pomeni po eni strani posebno čast: da je domači Vladar tudi cesar, po drugi strani pa manjka notranje-avstrijsko predstavništvo v osebi enega samega vladarja. Fevdalna družba vidi namreč v vladarjevi osebi predvsem cesarja, ne pa nadvojvode notranje-avstrijskih dežel. Vladar postane celo domačim samo »naš cesar« in ne »naš vojvoda«. Zaradi zgodovinske prepletenosti tudi ne Obstaja posebna notranje-aVstrij-ska ali karantanska krona, ki bi simbolično predstavljala te dežele. Razmere terjajo, nadalje, centralistično ureditev dežel, kar izvede Marija Terezija (1740-1780). Zgodovinska izročila se odslej omejujejo predvsem na dežele kot take. Karantanskj panter se ohrani le še kot štajerski. LETO 1848 IN SLOVENSKA ZASTAVA Revolucionarno leto 1848 prinese znova zahteve po narodnih znakih. Po slovenskih deželah je težišče tega narodnega jezikovnega preporoda na Kranjskem. Ta dežela ima za grb od leta 1364, ko je bila iz krajine povzdig-njena v vojvodino, plavega orla na belem ščitu, med razpetima perutma pa bdo-rdeče šahirano prepono. Ta orel je grb kranjsko-istrske veje grofov An-dechs, bavarsko-tirolske rodbine, ki je imela na Kranjskem velika posestva. Cesarski odlok je leta 1848 potrdil barve iz tega grba za barve kranjske zastave: bclo-modra-rdeča. Toda zmotno bi bilo misliti, da se je ta kranjska zastava razširila v naslednjih desetletjih med Slovence kot »narodna« zastava zato, ker je bila Kranjska v jezikovnem pogledu edina povsem slovenska dežela in naj bi predstavljala za vse slovenske ljudi nekakšen »Piemont«. Zastava v omenjenih barvah se je vsidrala v zavest sloven- skih ljudi kot »slovenska« zastava. Bila je namreč istovetna z zastavo po-morsko-trgovske mornarice carske Rusije, v kateri je večina slovenskih izobražencev videla odrešitev slovenskega naroda pred pritiskom nemštva. Če je bila ta psihoza za takratni čas še razumljiva, za današnjega gotovo ni več in bi bil že zdavnaj čas, da slovenski ljudje spoznajo pravo zgodovino svojega naroda. Ker temu ni tako, pomeni pač, da smo v svojih pojmovanjih zaostali za vsaj sto let. Vsak narod si mora pisati svojo zgodovino sam! K. v. Sava, Die Siegel der österreichischen Regenten, Dunaj 1869 nasl. Z. Bartsch, St eiermärkisches Wappenbuch 1567, Faksimilausga.be Gradec ,1893 (Kram). A. v. Siegenfeld, Das Landeswappen der Steiermark, Gradec 1900. J. Mal, Slovenska Karantanija in srednjeveška nemška država, Razprave SAZU, Ljubljana 1953. E. Körner, »St. Modestus«, Glas Korotana 6, Dunaj 1978. J. Apih, Slovenci in 1848. leto, Ljubljana 1888. J. Kastelic, Blejska fibula s kentavrom-lo-kostrelcem, Arheološki vestnik SAZU, Ljubljana 1962-1963. P. Guelfi Camajani, Dizionario Araldico, Milan 1940. O. Keller, Thiere des classischen Alter-thums, Innsbruck 1887. Otroški zbor Slovenski šopek, ki ga vodi Ljuba Smotlak poje na Prazniku češenj 30. maja 1982. L. P. Novi prapor prosvetnega društva Mačkolje Ob številnih težavah, ovirah, zapostavljanjih in razočaranjih doživlja PD Mačkolje tudi mnoge srečne, uspešne in navdušujoče dejavnostne dni. V okviru 30 letnice neprekinjenega delovanja je organiziralo to društvo vrsto praznovanj v jubilejni delovni sezoni 1981-82. Višek teh je bila gotovo slovesnost razvitja društvenega prapora. Že ob načrtovanju programa za proslavljanje pomembne obletnice je bil enoglasno sprejet sklep, da si društvo pripravi prapor, ki bodi vsem članom simbol trdne vezi medsebojnega prijateljstva in kažipot po začrtanih delovnih smernicah. Priznani likovnik Edi Žerjal ni pripravil le osnutek, za kar je bil prvotno naprošen, ampak je takoj izdelal zelo posrečeni načrt in ga velikodušno izročil v dar Prosvetnemu društvu »Mačkolje«. Roke pridnih vezilj v Sloveniji so pa umetnino dopolnile z ne le izbranimi barvami, temveč tudi z odličnim materialom in izrazito natančnostjo. Prapor PD Mačkolje nosi na si-njemodrem dnu stilizirano podobo vasi, ki jo Obdaja venec izrazitih domačih pridelkov češenj, grozdja in oljk. Slovesnost razvitja se je vršila v nedeljo 25. aprila 1982. Ob napovedani uri se je dvorana v srenjski hiši v Mač-koljah popolnoma napolnila. Prisotni so bili vsi društveni člani in prijatelji, med temi tudi odlični gostje, kot npr. ustanovitelja mešanega zbora gospa Dalka Šturman Vecchiet in g. Dušan Jakomin ter velik pomočnik v naši pro-sveti g. Albin Germek, predsednik ZCPZ dr. Z. Harej, predsednik Slovenske prosvete v Trstu g. M. Maver (ki je bil obenem slavnostni govornik), predsednik KD Primorsko, predsednik Mladinskega doma Boljunec, tajnica PD Kolonkovec in nekateri občinski svetovalci. Mlada napovedovalka, dijakinja A- lenka Deklic je uvodoma pozdravila prisotne s temi besedami: Spoštovani gostje in dragi domačini! Prosvetno društvo »Mačkolje« vas ob tej veseli jubilejni slovesnosti toplo pozdravlja in se vam zahvaljuje, da s svojo udeležbo izpričujete priznanje društvu, ki se že cela tri desetletja trudi, da ohranja v naši vasi in s tem tudi v zamejstvu slovensko narodno zavest in kulturo. Posebna zahvala naj gre v tej priliki vsem voditeljem društva v dobi vseh tridesetih let, posebej pa ustanovitelju dr. Stanku Janežiču. Celoten program te enkratne slovesnosti je popestrilo petje vseh treh domačih zborov. Medtem ko so ob zaključku zapela dekleta, ki so z vrsto Prapor prosvetnega društva Mačkolje z letnico 30-Ietnega delovanja (1952-1982) prijetnih pesmi s svojimi svežimi glasovi pospešila prijetno razpoloženost vseh prisotnih, so že ob začetku nastopili otroci Slovenskega šopka. Ti so med tremi pesmimi na sporedu zapeli najprej Volaričevo »Staršev sem slovenskih sin«. S to pesmijo so utrdili v poslušalcih upanje, da bodo ostali vedno zvesti sinovi naroda ter gojili slovensko pesem in ohranili kulturne običaje svojih staršev in dedov ter jih izročili svojim poznejšim rodovom. Tako je tudi zbor PD Mačko!je zapel najprej domoljubno pesem »Slovenec sem«, kakor jo je zapel na prvem slovenskem večeru že 27. novembra 1950, v tistih skromnih in nelahkih razmerah, ko se je bil postavljal temelj vsemu nadaljnemu društvenemu delovanju v naši vasi. Slavnostni govornik Marij Maver je med svojim temeljitim izvajanjem poudaril najprej zasluge 30 letnega delovanja PD »Mačkolje«, kar je podčrtal z izjavo: Vi ste v malem za slovenstvo naredili to, kar so drugi naredili vsak na svojem področju. Niste zakopali svojih talentov... Delo posameznika ali delo majhnega društva je prav tako pomembno kot delo velike ustanove. V velikem mozaiku slovenstva je ugrajen tudi vas kamenček, tudi vaše društvo. Nastop gojencev glasbene šole na 20. Prazniku češenj v Mačkoljah 30. maja 1982. Vodi Marija Družina Zadnik Brez njega bi v tem mozaiku nekaj manjkalo, bi v mozaiku zijala luknja... Dalje je govornik izrekel priznanje, da smo bili vedno pri svojem delu tesno povezani s Cerkvijo, s svojimi duhovniki. Dejal je: Nikoli niste bili pri svojem delu sami: duhovniki so vam stali ob strani, vam dajali poguma, vam z nasveti in konkretno pomagali. In končno nas je spomnil, kako nevarno je za naš Obstoj premajhno število rojstev: Zavedati se moramo, da nas ne kultura ne politika ne gospodarstvo in ne vem še kaj ne bodo ohranili pred izumrtjem v teh krajih, če v nas ne bo volje do življenja. Če v naših razredih ne bo otrok, če ne bo mladih, le čemu še naša kultura, čemu nam bodo lepe stavbe in domovi? Slovenci v zamejstvu potrebujemo ne samo globalni zaščitni zakon in ne samo kulturo, ampak predvsem mladih ljudi! Ob slovesnem trenutku razvitja novega prapora, kar je na željo društvenega vodstva opravil umetnik Edi 2e-rjal, so se zganila srca prisotnih, da so se v mnogih očeh zasvetile solze sreče. Župnik Franc Vončina, ki že 14 let vzpodbuja društveno delo, je ob blagoslovitvi dejal med drugim: Polna društvena dvorana ob slovesnosti razvitja prapora; v ospredju likovnik Edi Žerjal ... Dokler bo delo raslo na koreninah jezika, kulture in vere naših prednikov, bo skladnost vrednot prinašala našemu človeku celovitost in plodnost. Vsi nasilni in travmatični posegi ponavadi ne dosežejo nič drugega, kot da vzamejo človeku trdna tla, na katerih je zrastel, in ga prepustijo viharjem, ki ga mečejo iz ene skrajnosti v drugo in ga pahnejo v negotovost. Voščim torej, da bi društvo še naprej prinašalo tisto pristno domačnost, pravo življenjsko vedrino, iskreno veselje, vero v bodočnost, kar v naših nemirnih in razburkanih časih posebej potrebujemo. Ob blagoslovitvi pa je župnik molil tako: Blagoslovi, Gospod, ta prapor in daj, da si bodo vsi, ki jih ta prapor druži, prizadevali za prave človeške odnose med seboj in z drugimi ter prinašali, zakoreninjeni na dediščini prednikov, prave vrednote omike, kulture in vere. To te prosimo po Kristusu našem Gospodu. Amen. Z močnim aplavzom odobravanja in hvaležnosti je bila sprejeta recitacija pesmi, ki jo je podal dijak Peter Smo-tlak. To priložnostno pesem s pomembno vsebino je ziložila in poklonila našemu društvu goriška pesnica Ljubka šorli: NAŠ SKUPNI DOM (Ob 30-letnici PD Mačkovlje) Za kruh vsakdanji z delom se potimo, težijo vedno nove nas skrbi. A vemo: ko se v nas pogum zamaje, naš skupni dom spet dal nam bo moči. Naš skupni dom! Tu delamo, živimo, vsi enih misli, enega duha, da materin bi jezik ohranili, z njim živo vero v narod in Boga. Naj slednji dan, v težavah in uspehih, naš novi prapor složnosti bo znak. S ponosom in veseljem ga sprejmimo, pod njim ne bo se zgubil naš korak. Na prazniku mladinskega zbora Vesela pomlad ob koncu sezone na vrtu Finžgarjevega doma na Opčinah (fotomladika) ALENKA LEGIŠA Desetletnica Dekliškega zbora Devin »Dekliški zbor Devin« je 17. junija 1982 s koncertom v novi devinski šoli proslavil 10-Ietnico svojega delovanja. Tudi ta koncert je pokazal, kako je ta pevska skupina priljubljena v Devinu in okolici, saj je bila dvorana nabito polna poslušalcev iz domače vasi in bližnje okolice. Zanimivo je, da je devinski zbor nastal popolnoma spontano, brez kakih zunanjih vplivov in prigovarjanj. Skupina devinskih deklet se je zmenila, da prične z vajami. Že od začetka je dekleta vodil domačin Herman Antonič, ki je še danes njihov dirigent. Z vajami je zbor pričel kar na dirigentovem domu, kmalu nato pa se je preselil v malo župnijsko dvorano, kjer je že prej imel sedež moški zbor »Fantje izpod Grmade«. Naj tu omenim, da sta se obe pevski skupini januarja 1982 preselili v prostore nove devinske šole, kjer zbora vadita dvakrat tedensko. Dekleta so prvič nastopila v župnijski dvorani v Devinu 20. januarja 1972 na kulturnem večeru, ki ga je organiziral leto prej ustanovljeni »Kulturni krožek Devin-Štivan«. Tistemu nastopu je sledilo še veliko drugih, kajti dekleta so od takrat do danes nastopila preko osemdesetkrat v najrazličnejših krajih. Njihovo pesem so že slišali v raznih krajih naše dežele, v matični Sloveniji, na avstrijskem Koroškem in pa pri Slovencih, ki živijo v Milanu. Na začetku so pevski zbor sestavljale same Devinčanke, pred nekaj leti pa se jim je pridružilo nekaj deklet iz Jamelj, tako da se je zbor v zadnjem času številčno okrepil. Zal pa dekletom ni do danes uspelo, da bi medse privabile tudi pevke iz bližnjega Šti-vana ali Medjevasi. Dekliški zbor Devin na jubilejnem koncertu »Dekliški zbor Devin« goji predvsem slovensko ljudsko in umetno pesem, v svoj repertoar uvršča tudi polifonske stvaritve avtorjev iz prejšnjih stoletij, zadnje čase pa pojejo dekleta tudi skladbe tujih sodobnih skladateljev. Cilj, ki si ga je zbor postavil, pa ni samo v tem, da dosegajo pevke čim višje umetniške dosežke, ampak je nji- Bgsl Potreba po glasbeni vzgoji na Goriškem je bila živa že dolga leta. Tradicija glasbenih šol je stara. Že predvojne in povojne razmere pa so prekinile prej obstoječe ustanove. Zato se je zlasti med prosvetnimi delavci čutila močna potreba, da spet pride do vsaj skromne glasbene šole za našo mladino. V petdestih letih je bila na pobudo prof. Mirka Fileja ustanovljena orglar-ska šola na Placuti, ki je imela za namen predvsem vzgojiti bodoče organiste in pevovodje. Kasneje, zlasti v sedemdesetih letih pa je prišlo spet do konkretnih pobud na tem področju. Iniciativa je prišla od strani Sloven- hova največja želja, da ohranjajo slovensko pesem in predvsem slovensko besedo v teh že zelo potujčenih krajih našega zamejstva. Skupno s »Fanti izpod Grmade« opravlja torej »Dekliški zbor Devin« važno narodnoobrambno delo, nadaljnji razvoj obeh zborov pa je prav gotovo jamstvo za obstoj in življenjskost naše narodnostne skupnosti v Devinu in okolici. skega katoliškega prosvetnega društva »Mirko Filej« v Gorici. Po vaseh pa so podobne pobude dala tamkajšnja prosvetna društva. In res, glasbena šola je nastala kot ena od društvenih dejavnosti. Od osmih začetnih učencev-gojencev se je število takoj dvignilo na 22 že v jeseni leta 1972. Tu lahko na kratko pogledamo, kako je bilo z vpisi in obiskovanjem šole v posameznih šolskih letih. Prej naj še dodamo, da ima glasbena šola svoj sedež na Placuti, kjer si sedaj pripravlja nove oz. obnovljene prostore. Nato si bomo še ogledali nekaj drugih aspek-tov te šole. Deset let glasbene šole SKPD »M. Filej« v Gorici Gojenci glasbene šole s profesorji (sezona 1976/77) V letu 1972/73 je bilo, kot že rečeno, skupno 22 gojencev, in to za pripravnico in klavir. Leto 1973/74 je imelo skupaj vpisanih 27 gojencev: poleg klavirja je bil še pouk harmonike in kitare. Leta 1974/75 je učencev že 33. Obiskujejo po sledeče inštrumente: klavir, harmoniko, kitaro in blokflavto. V šolskem letu 1975/76 je učencev že 38 in se učijo že prej omenjenih inštrumentov. Naslednje leto 1976/77 je gojencev 45. Poleg prej omenjenih inštrumentov vključuje tudi pouk orgelske igre. V šolskem letu 1977/78 je učencev 49. Poučuje se tudi violina. Zborček teoretskega oddelka glasbene šole SKPD M. Filej na nastopu v Katoliškem domu (sezona 1978/79) Isti inštrumenti so še v letu 1978/79, učencev pa je že petdeset. Šolsko leto 1979/80 nadaljuje s poučevanjem istih predmetov, število učencev pa je nekoliko padlo (37). Naraslo je spet na 44 naslednje šolsko leto, namreč 1980/81. V šolskem letu 1981/82 pa je učencev 43, med predmeti pa so izpadle orgle, kot tudi že prejšnji dve šolski leti. Šolo je od začetka vodil prof. Sil-van Kerševan, ki je tudi učil blokflavto. Ostali profesorji pa so bili: K. Jamšek, J. Sorč, M. Šaver, L. Ličer, A. Jug, H. Bergant, F. Žgavec, G. Chiandinetti, B. Štakul, L. Visintin, L. Šorli-Bratuž, L. Trio violin - nastop v Katoliškem domu (sezona (1978/79) Gaier, M. Fantini, M. Perat, Al. Furlan, A. Marcosig, S. Pelicon. Šola je, kot rečeno, nastala v okviru SKPD »M. Filej« v Gorici. To društvo ima tudi v oskrbi vse praktično delo z njo. Poleg prostorske krize, ki se počasi rešuje, je gotovo tudi vedno prisotna finančna kriza. Šola sama ne razpolaga z nikakim posebnim finansira-njem, vsaj primernim ne. Gojenci plačujejo sicer ustrezno šolnino, ki pa je minimalna in ne krije vedno niti potreb za honoriranje profesorjev. Učni kader naše glasbene šole je že od začetka predstavljal pestrost. Poleg glasbenih pedagogov zlasti iz glasbene šole v Šempetru onstran meje se je vabilu šole odzvalo tudi lepo število pedagogov z naše strani. Na šoli je poučevalo (oz. še poučuje) tudi nekaj profesorjev italijanske narodnosti. Program goriške glasbene šole predvideva predvsem posredovanje glasbene vzgoje čim večjemu številu mladine. Pri sposobnih dijakih sledi v glavnem programu državnih konservatori-jev, pri manj sposobnih pa se seveda le-ta prilagodi. V namenih šole je posebej spoznavanje glasbene literature naših domačih skladateljev. To je gotovo ena posebnih stvarnosti, ki jih mora prav slovenska glasbena šola v zamejstvu posebej gojiti in nadaljevati, saj ima slovenska glasbena ustvarjalnost sama pomembna imena, tudi taka, ki so zlasti v polpretekli dobi izšla prav z Goriške. Šola prireja tudi letne nastope gojencev. Ti so navadno notranji (vsaj po dva) v teku šolskega leta ter zaključni javni nastop v Katoliškem domu. S tem imajo gojenci tudi možnost, posebej še vzpodbudo, za nadaljnje podvige in stalno napredovanje. Prepričani smo, da ima goriška glasbena šola svoj velik pomen in vlogo. Res imamo v našem mestu še druge, morda kvalitetno še boljše glasbene šolske ustanove, ki pa imajo tudi veliko večja sredstva in tradicijo. Naša glasbena šola pa mora predvsem izpeljati svoje poslanstvo, ki je to, da oblikuje slovensko glasbeno vzgojo naše mladine in jo tako pripravi tudi na zahtevnejšo muzikalno snovanje in delovanje. MIRKO MAZORA Domači zvon Zvon, domači zvon, posvečeni bron, tvoj poslušam ton, dasi sem od doma proč. Kaj mi kličeš v spomin! Ujel si utripe bolečin, tožno sipal jih iz lin, ko izdihnil je nekdo. Praznik, dan svečan, vesel v tebi našel je odmev in slovesno si zapel pesem sreče, radosti. Svet' večer je v vas prihajal, njemu v čast si se zamajal, vsako si srce otajal, zval mu na površje božje dno. »Naj se vrnem v domačijo! Tam z najlepšo melodijo zvon zvoni Ave Marijo« — vzdiha človek naš v tujini. Ko mi boš zvonil v slovo, čulo moje te srce ne bo, vendar daleč, daleč nad nebo segel k meni bo tvoj zven. KARLO MUČIČ Iz življenja Slovencev v Laškem Ob pastoralnem obisku, ki ga je imel v Tržiču sedaj že pokojni nadškof Peter Cocolin, so mu slovenski člani pastoralnega župnijskega sveta skupnosti »S. Nicolo« izrazili željo, da bi imeli Slovenci v Laškem (Ronke pri Tržiču) sv. mašo v svojem jeziku. In res, g. nadškof je prisluhnil želji slovenskih vernikov in krajevni župnik Virgulin je dal na razpolago cerkev in ponudil svoje sodelovanje. G. Virgulin pozna slovenske ljudi in govori slovensko. V nedeljo 9. novembra 1980 je bila prvič sv. maša v slovenskem jeziku v cerkvi sv. Lovrenca v Ronkah. Med nas je prišel škofov vikar msgr. Oskar Sim-čič, ki potem tudi navadno prihaja vsako prvo nedeljo v mesecu. Navzočnost vernikov pri sveti daritvi je vedno velika, kar dokazuje, da je bila res potrebna in nujna dušnopastirska oskrba. Vsak začetek je težak. Tudi naš je bil. V začetku smo povabili razne zbore za sodelovanje pri maši, da bi s petjem obogatili vsakomesečno bogoslužje in srečanje v dvorani. Naj omenim vsaj nekatere pevske zbore kot so nastopili po vrstnem redu: Fantje izpod Grmade, Lojze Bratuž, cerkveni zbor dz Dober- doba, cerkveni mešani zbor iz Štmavra. V zadnjih mesecih nam je uspelo zbrati domači pevski zbor, ki ga sestavljajo predvsem pevke, ki živijo v Laškem. Na orgle spremlja ga. Olga Se-molič-Lavrenčič. Priložnosti za medsebojno spoznanje in obogatenje so bile raznovrstne: filmski večeri o pomenu življenja, o Krasu, Egiptu, Sv. Višarjah in romanju v Vicenzo-Padovo ter samostojni koncert zbora Sv. Antona Novega iz Trsta. Z odprtjem slovenskega vrtca in šole v Rumjanu se je življenje Slovencev v Laškem poživilo in dobilo novih pobud na kulturnem področju. Otroški vrtec in začetek šole sta za tukajšnje Slovence živo upanje za njihov nadaljnji obstoj. Ustanovljena je bila tudi posvetovalna komisija za slovenska vprašanja pri večnamenskem kulturnem središču, ki skuša povezovati vse Slovence v Laškem. Naše življenje in naša ustvarjalnost bosta rastli, če bomo enotni in bomo znali povezovati vse naše moči v napredek in blaginjo vseh naših ljudi. Povezanost z ostalimi sosedi-zamejei bo najboljše jamstvo za našo prihodnost. Udeleženci romanja na Monte Berico pri Vicenzi JOŽKO SAVLI Velik.' trg, »¡«g.«« ¡^la... Veliki trg (Piazza Grande, danes Piazza Unita), največji v Trstu (16.000 m2) in najbolj imeniten, ima med vsemi tržaškimi trgi verjetno najbolj zanimivo zgodovino. Od treh strani ga obdajajo mogočne palače, zasnovane v prejšnjem stoletju po uglednih arhitektih; na eni strani pa se odpira na obrežje in na morje, tako da bi mu po legi in skladnosti stavb težko našli primero. Zato ne preseneča, če so tržaški prebivalci na Veliki trg še posebej ponosni. Nastanek trga sega daleč nazaj v srednji vek. Manjkajo pa ustrezne listine o njegovem začetnem izgledu in zgodnjih preurejanjih, zakaj ob požaru, ki je leta 1690 zajel občinsko palačo, je večina mestnega arhiva zgorela. Mogoče pa je ugotoviti, kako se je spreminjala podoba trga po tem požaru. Vse do prejšnjega stoletja se je zanj obdržalo ime Trg sv. Petra, ker se je v gornjem levem kotu — gledano od morja — že od leta 1365 nahajala cerkev, posvečena temu svetniku, pa tudi sv. Roku, priprošnjiku zoper kugo. To cerkev so podrli leta 1870. Do srede prejšnjega stoletja je bil trg vsaj za polovico manjši, zakaj vse do sredine sedanjega je segal širok mandrač (mandracchio), ki je bil glavni pristan za barke in jadrnice. Na mandrač so se odpirala s trga mestna vrata. Nad vrati pa se je dvigal mogočen turn s tremi zvonovi, zgrajen že leta 1295. Mihec in Jakec - Leta 1365 so na sredo turna ob mandraču vzidali veliko javno uro. Na vrh turna pa postavili bronasta moža, ki sta tolkla na zvon ure in četrti. Italijanski meščani so ju poimenovali »i mori di piazza« (zamorca s plača), slovenski ljudje pa so jima nadeli prisrčen naziv »Mihac in Jakec« in sčasoma je ta naziv prevzela tudi italijanska stran (Michez e Jakez). Ko so leta 1747 prenovili turn ob mandraču, so odstranili oba bronasta moža. Toda tržaški ljudje ju niso mogli pozabiti in tega za zmeraj prenesti. In ko so pred sto leti dogradili sedanjo občinsko palačo, so nad uro na njeneim pročelju postavili nova bronasta moža, Mihca in Jakca, ki še vedno zvesto bijeta ure in četrti. Ob prehodu na nekdanji mandrač je stala na levi strani zgradba mestnih zaporov, na desni pa veliko poslopje mestnega hotela »Locanda Grande«. V njej so prenočevale slavne osebnosti v Trst - Veliki trg: »Mihec in Jakec« na stolpu občinske palače času njihovega obiska v mestu, tako cesarja Jožef II. in Leopold II., pa tudi znameniti Casanova. Podrli so jo v drugi polovici prejšnjega stoletja. Leta 1861 je bila v tem hotelu ustanovljena »Slavjanska čitalnica«, ki pa se je kmalu preselila v bližnjo palačo Brigido (ulica Pozzo del Mare 1), kjer je našla bolj ustrezne prostore za svojih 250 članov. Na zgornji strani trga, nasproti omenjenemu hotelu, se je na mestu sedanje nahajala stara občinska palača, pozidana po požaru. Zraven nje Loža (Loggia) z mestno uro. Pravokotno na desni od občinske palače je že tedaj stala palača Pitteri, zgrajena kot palača Plateo in potem Jorovič. Na desni od občinske palače se je, kot omenjeno, nahajala cerkev, ob njej pa staro gledališče, čigar dvorana je služila tudi za shajanje sveta patricijev. Gledališče se je spet dotikalo zaporov ob prehodu na mandrač. Takšna je bila zaokrožena podoba trga, ki se je ohranila tja v drugo polovico prejšnjega stoletja, ko so stare stavbe druga za drugo podrli, še prej pa zasuli obsežni mandrač in dogradili mogočne palače, ki sedaj obdajajo Veliki trg. * * * Izgled Velikega trga je danes nadvse veličasten. Odpira se k morju in od te strani se usmerja pogled vse do nje- govega konca, ki ga zapira dostojanstvena pred sto leti dograjena Občinska palača (Palazzo Comunale, zgrajena 1869-76; arhitekt G. Bruni). Njeno pročelje kaže izrazit eklektični slog, tj. novo renesanso. Razgibani slog in številna okna, okrašena s kipi, so pri ljudeh vzbujala že po dograditvi svojstvene občutke. Ljudi je spominjala na ptič-nico, na kajbo. Zato so ji nadeli v tržaškem italijanskem narečju naziv »Palazzo Cheba« (Palača Rajba). Tinca in Marjanca - Pred prvo svetovno vojno so pred občinsko palačo imeli tržnico, kamor so branj evke in okoličanske kmetice nosile prodajat svoje pridelke. Prisotnost teh žena je imela za posledico, da sta Mihec io Jakec na stolpu občinske palače dobila primerno družbo. Ob dograditvi palače so namreč na obe strani vhoda postavili velika kipa žena iz brona, ki sta v iztegnjeni roki držali vsaka svojo plinsko svetilko. Ljudje so jima takoj našli ustrezni meni »Tinca in Marjanca«, značilni imeni okoli-čank. Tudi ti -imeni je osvojila italijanska staran (Tinza e Marianza). Ljudje so trdili, da sta se bili zaklepetali in pozabili kuhat kosilo. Šele tedaj, ko sta moža na stolpu udarila poldan, sta se zavedeli in prestrašeni odhiteli. Pred občinsko palačo se nahaja mogočen kamnit steber in vrh njega kamniti kip cesarja Karla IV. Postavljen je bil v spomin cesarskega obiska mestu leta 1728, ki je šel po vseh dednih deželah sprejemat poklanjanje deželnih Trst - Veliki trg pred prvo svetovno vojno (1876). Na desni Marjanca, v o-zadju palača Stratti (1839) s kavarno Specchi ter palača c. kr. namestništva (1904); ha levi vodnjak Štirih celin (1731) stanov, v Trstu patricijskega sveta. Trst je imel namreč v sklopu Notranje Avstrije deželnopravni značaj in ne mestnega. Cesar Karel IV. je leta 1717 izdal odlok o prosti plovbi, leta 1719 pa odlok o prostem pristanišču, s čimer se je začel trgovski vzpon Trsta, ki je doživel svoj razmah kasneje, v času vlade cesarice Marije Terezije. O tem priča na Velikem trgu poseben spomenik, »Vodnjak štirih celin« (Fontana dei Quattro Continenti), ki je stal skoraj do druge vojne natančno na sredi pred Občinsko palačo. Leta 1938 so ga ob Mussolini j evem obisku odstranili, da bi bilo »več prostora za zborovanje«. Postavili so ga znova leta 1968, vendar pa vstran, na levo od palače. Vodnjak štirih celin - Nahaja se .sedaj pred palačo Pitteri. Zgradil pa ga je leta 1751 ugledni arhitekt F. Mazzoleni. Vodnjak ima obliko piramide. Prav na vrhu ise nahaja krilata Vila (Fata), ki vsemu svetu naznanja trgovski razmah tržaškega mesta. Pod njo dve postavi: ženska, kri predstavlja Trst,, podaja roko orientalskemu trgovcu. Ob vznožju vodnjaka se na vsakem od štirih vogalov nahaja kip, ki predstavlja po eno od tedaj znanih celin: Evropa, s sovo ob nogah, kaže z roko na skrinjico draguljev; Azija ima v eni roki kadilnico, drugo pa steguje in drži na njej papagaja; Afrika je bolj temna in ima zakrit obraz, ker še niso bili odkrili izvirov Nila, vira njenega bogastva; Amerika se kaže v indijanski obleki in ima na glavi perjanico. Za vodnjakom, na levo od občinske palače kaže svojo mogočno pročelje palača Pitteri (zgrajena 1790; arhitekt U. Moro). Danes najstarejša stavba na trgu. V smeri proti morju sledi na isti strani manjša palača Garni (zgrajena 1873; arhitekt E. Geiringer). V njej je hotel, imenovan po vojvodih Aosta. Tej palači sledi na isti strani palača Tržaškega Lloyda (zgrajena 1885; arhitekt E. von Ferstel). Ob vznožju pročelja se na vsaki strani vhoda nahaja fontana; ena s kipom Venere in sladko vodo, druga s kipom boginje Tetis in morsko vodo. Fontani sta izdelala arhitekta J. Pokorny ter H. Härdtl. Tržaški Lloyd - Leta 1831 je več tržaških družb za pomorsko zavarovanje sklenilo ustano- Trst - Veliki trg, steber s kipom cesarja Karla VI. v spomin na vladarjev obisk leta 1728 viti Skupno ustanovo, združenje za obveščanje in varstvo. Malo zatem pa so sklenili novo ustanovo preurediti po zgledu londonskega Lloyda in tako nastane leta 1833 Avstrijski Lloyd, ki dve leti kasneje dobi tudi odsek za pomorsko plovbo 7 lastnimi ladjami. Razvoj plovne družbe je bil izredno hiter, posebno še po odprtju Sueškega prekopa, ko je družba navezala pomorske proge z Indijo, Singapurern in Avstralijo. Po 50 letih delovanja je družba štela že 86 ladij. Prizadela pa jo je nato precej prva svetovna vojna. Po vojni je zamenjala ime v Lloyd Triestino, pod katerim še danes uspešno deluje. Pred Lloydovo palačo se je nahajal poprej ograjen ljudski vrt, ki so ga po prvi vojni odstranili, tako da je ves trg ena sama ploščad. Na mestu vrta so postavili dva visoka stebra za zastave in kot spomenik padlim (A. Selva, 1933). Stebra imata ob vznožju vsak po eno soho vojakov, od katerih predstavlja eden Trst in je vrh tistega droga tržaška zastava; drugi pa Italijo, z italijansko zastavo. Nasproti Lloydovi palači se dviga nekdanje C. kr. namestništvo, danes palača Prefekture (zgrajena 1904; arhitekt E. Artmann). Njeno pročelje je olepšano z mozaiki, kar ji daje še posebno eleganten videz. Na isti strani sledi proti notranjosti trga palača Stratti (zgrajena že 1839; arhitekt A. Buttazzoni). V njenem pritličju je že od njene dograditve znana kavarna Specchi, zbirališče tržaške družbe. V tej palači je imelo svoje prostore pred prvo svetovno vojno tudi nemško društvo Schiller-Verein, ki je skrbelo za kakovostne koncerte in predstave, ob katerih je tržaško mesto spoznavalo velika umetniška imena, predvsem iz nemškega kulturnega prostora. Kvadratno ploščo trga sklene palača Modello (zgrajena 1870, arhitekt G. Bruni), ki sledi prejšnji. Tudi ta je no-vorenesančna in mogočnega videza. V njej ima v pritličju prostore italijanska turistična družba CIT. Ime je dobila po risalni mizi omenjenega arhitekta prav v tej hiši. # $ $ V neposredni okolici Velikega trga se nahaja nekaj zgodovinskih in znamenitih stavb, od katerih je potrebno omeniti vsaj najbolj pomembne. Takoj za Prefekturo stoji nekdanje Novo gledališče (Teatro Nuovo, danes Teatro Verdi; zgrajena 1891, arhitekt M. Pertseh). V novoklasičnem slogu. No-trajnost sta uredila A. Selva in E. Gei-ringer. Mogočno gledališče je ponos mesta, v njem predvajajo kakovostne opere in balet. V gledališki stavbi ima svoje prostore izredno bogat gledališki muzej. Nasproti gledališča stoji palača podobne velikosti, Tergestej (Galleria Tergesteo), zgrajena kot zbirališče trgovcev (1836). Z glavnim pročeljem je obrnjena na Borzni trg, čigar okolje pa zasluži poseben opis. Na nasprotni strani Velikega trga, za palačo Pitteri, se dviga palača Bri-gido, hiša grofov tega imena. Danes je znana po tem, da je v njej leta 1797 (29. aprila) prenočil Napoleon, o čemer priča njegov grb nad vhodom. Za njenim gornjim vogalom, na začetku ulice sv. Sebastijana, se nahaja hiša Leo v baročnem slogu. Na pročelju kamniti rodbinski grb. Rodbina je spadala med 13 prvotnih patricijskih družin, ki so stoletja gospodarile v srednjeveškem Trstu. Za občinsko palačo se nahaja Mali trg (Piazza Piceola), ki je z novimi prezidavami in poimenovanji že skoraj izginil. Na njegovi gornji strani (št. 2) se nahaja palača Costanzi (zgrajena 1817, arhitekt P. Nobile). Spada med zgodnje in najbolj dognane novokla-sične stavbe v mestu. V njej prirejajo večkrat slikarske oz. grafične razstave. Če pa še pred to palačo krenemo na levo, mimo velike nove zgradbe, ki grobo kazi zgodovinsko okolje, se pred nami ob prehodu na Stari Trg (Piazza Vecchia) pokaže palača Marenzi iz 17. stoletja (ulica Rettori 1). V tej palači je bilo na začetku sedemdesetih let odkritih v družinskem arhivu 27 dragocenih plemiških pisem v slovenščini, ki sta si jih v letih 1686-90 izmenjali mati grofica Bster Maksimilijana von Priickenthal poročena Coraduzzi na gradu Koča vas pri Ložu, ter hči grofica Marija Izabela poročena Marenzi v Trstu. Pisma pričajo, da je bil slovenski jezik skozi stoletja tudi med plemiškimi krogi domač, kar so doslej vsi pisci vztrajno zanikali, češ da smo Slovenci podložniški narod in da so vsi višji krogi govorili le nemško in niso znali slovensko. Ta ideologija je imela in še ima očitni namen vzbujati med slovenskimi ljudmi manjvrednostne občutke in jih napravi jati godne za asimilira-nje, s čimer naj bi se rešili dozdevne suženjske preteklosti. Veliki trg je bil že od nekdaj družabno središče in glavno sprehajališče mesta. Ko so v njem imeli še patriciji vso oblast, jim je bil tudi za sprehode pridržan poseben prostor in sicer na levi strani trga pred današnjo palačo Stratti. Tu so se smeli sprehajati samo člani trinajstih patricijskih družin. Zato so imeli na tlaku posebej označeno, »zalistano« tj. začrtano (v italijanskem tržaškem narečju »listato«) mesto sprehajanja. Od tega izraza prihaja beseda »liston«, ki ob koncu prejšnjega in v začetku sedanjega stoletja označuje sprehod uglednega tržaškega meščanstva, prvotno pravzaprav samo gospodov, v času med dvanajsto in eno, posebno še ob nedeljah. »Liston« je imel pred prvo svetovno vojno posebej začrtano pot: od cerkve sv. Antona Novega, po istoimenski ulici na Korzo, po desni strani tega na Borzni trg, nato do kavarne Specchi pred palačo Stratti. Pogosto so ga potegnili še na bližnji pomol San Carlo. Pomol San Carlo ima svoje ime po vojni ladji tega imena, ki se je na tem mestu potopila leta 1740. Na to potopljeno ladjo so začeli nalagati kamenje in leta 1754 dokončali pomol. Kasneje so ga še razširili. Danes je dolg 250 m in sega v morje z obrežja med Prefek-turo in gledališčem Verdi. Od leta 1918 nosi ime »Audace«, po istoimenski ladji, ki je tedaj ob njem pristala, poslana od poveljstva zahodnih zaveznikov v Benetkah. Dejansko pa je kot ladja italijanske vojne mornarice prinesla italijansko zasedbo mesta, kateri je potem sledila po dveh letih priključitev vse Primorske. S pomola se odpira prelep razgled na nabrežje s številnimi palačami, na kraški rob nad mestom in morjem, na Miramar v daljavi in na morje, ki izginja na obzorju. Posebno doživetje je sončni zahod, ko sonce med zagorelimi oblaki in zarjo tone naravnost v morje in odseva na gladini vode utripajočo zlato cesto, ki počasi zbledi v mrak. Pred prvo svetovno vojno so se semkaj rada hodila sprehajat podeželska dekleta, ki so služila v mestu. Idila, ki jo je pesnik Dragotin Kette skušal za- jeti v svojo pesem »Na molu San Carlo«. Idila Velikega trga je po prvi in še posebej po drugi vojni precej zbledela. Nove razmejitve so prinesle tudi razkosanje nekdanje povezanosti mesta z njegovim zaledjem, s tem pa tudi vsakdanje obveščanje po tisku in knjigi, ki prihaja iz središč zunaj primorskega prostora, kjer tukajšnjih izročil niso poznali in ne spoznali. Zato so šla pri povojnem rodu docela v pozabo. Toda poprej so starejši, ki so za mladih let delali in služili v Trstu, veliko pripovedovali o znamenitostih mesta. In zlasti otroci so komaj čakali, kdaj toliko odrastejo, da jih starši po-peljelo v Trst, kjer bijeta ure Mihec in Jakec, kjer so mogočne palače in velike ladje pa morje, ki se odpira v širni svet. In če človek prisluhne poprejšnjim časom, se zdi, da je nekaj nekdanje idile ostalo še danes. V. Šček, Kako je bilo na Tržaškem pred sto leti, Koledar GMD, Gorica 1926. S. Rutteri, Trieste - storia ed arte tra vie e piazze, Trst 1981. M. Coloni, Bianche pietre sul mare - Cono-scere Trieste, Trst 1981. B. Natti, Trieste - Guida turística della cit-ta e dintorni, Trst 1981. D. Cannarella, Conoscere Trieste - Guida alia sua storia. Ricerche, Trst 1979. N. Powel, Viaggiatori a Trieste, Milan ,1980. JOŽE ALEKSIJ MARKUŽA MORJE Morje, v nočni tišini, skoro neslišno, skrivnostno, v večni globini objemaš tople bregove. Morje, čudovito stičišče rodov in narodov, preko vseh dalj uresničuješ bratsko ognjišče človeških otrok. IVAN ARTAC Openski tramvaj Za Trst že nekaj desetletij predstavlja posebno turistično privlačnost openski tramvaj. Ko so pred leti tržaški občinski možje razpravljali o ukinitvi proge zaradi vedno večjih izgub, so se Tr-žačani, pa tudi naši Kraševci, še ¿lasti pa Openei, ki so navezani na svoj tramvaj, čutili občutno prizadete. Mestni upravitelji, ki od leta 1961 dalje skrbijo zanj v okviru občinskega podjetja ACEGA, so morali popustiti, obenem pa določili težke milijone za posodobitev proge. Tako je openski tramvaj preživel kritična leta in 10. septembra 1982 dočakal 80. jubilej svojega obstoja. Tega dne 1902 je bila namreč slavnostna otvoritev nove cestne železnice Trst-Opčine. Pridobitev je bila za tiste čase prava redkost in je pomenila izredno turistično zanimivost. O tramvaju, ki »v 30 minutah prepleza strmino od morja do kraškega grebena pri Obelisku«, so govorili daleč naokrog. Poznali so ga ne samo v Ljubljani in v Milanu, ampak tudi na Dunaju in po vsej Avstriji. PRVI NAČRTI Prve zamisli o openskem tramvaju segajo že v leto 1883. Točno pred sto-leti je avstrijski inženir Sehmidt predložil občinskim oblastem študijski načrt o gradnji turistične proge po tržaškem pobočju na Opčine. Po njegovem osnutku bi morala potnike prepeljava-ti po železniških tirih posebej za to zgrajena parna lokomotiva z navpičnim kotlom. Ob kolesih pa bi imela gosenično verigo, s katero bi se vzpenjala po strmini. Načrt je bil svojski in obenem drzen, saj je pomenil izrazito tehnično novost. Ing. Sehmidt se je baje zgledoval po lokomotivi, ki se je tedaj prvič pojavila v Švici. Tam so pri Lueernu zgradili na bližnjo goro Rigi posebno tramvajsko turistično progo z vzpenjačo, ki se je dobro obnesla za prevažanje potnikov. Istočasno se je v letih pred začetkom 20. stoletja vedno bolj uveljavljala v nastajajoči industriji električna energija kot pogonska sila. Kmalu so elektriko uporabljali tudi pri prevoznih sredstvih, tako so se pojavili prvi elek- Vaški trg pred opensko cerkvijo s tramvajem leta 1908 trični tramvaji. V Italiji je stekel tak tramvaj v Milanu. Še bolj zanimiv pa je bil tramvaj, ki je leta 1890 povezal Firence s krajem Fiesole na pobočju nad mestom. Prvotni načrt za openski tramvaj je po vsem tem doživel spremembe. Medtem so se našli denarni petičniki, ki so izrabili ugodno priložnost in ustanovili delniško družbo s sedežem na Dunaju, ki bi poskrbela za gradnjo cestne železnice Trst-Opčine. Zamisel ni bila slaba, saj je omenjena družba nad 60 let uspešno delovala. Pripravljalni sestanek delničarjev je bil 6. marca 1900 v tržaškem hotelu De la Ville ob morju. Openci se še spominjajo najstarejšega tramvajskega uslužbenca, pokojnega Andreja Creva-ta, ki je 6. junija 1974 praznoval stoletnico rojstva. Ta je rad pripovedoval, kako je v imenovanem hotelu pripravil mizo za komisijo in delničarje. GRADNJA MALE PROGE Družba za opensko malo železnico je dobila od oblasti dovoljenje za gradnjo proge 9. januarja 1901. Še istega leta so jo začeli graditi in dokončali v septembru naslednjega leta. Proga je od Kolonje dalje šla po stari cesti, ki je nekoč vodila na Opčine. V celoti je proga dolga 5.175 metrov ter se na Op-činah povzpne na 344 m nad morjem. Začetno postajo v Trstu, kjer je še danes, so zgradili na Kasarniškem trgu (Piazza Caserma, danes Oberdanov trg), kjer je bila nekoč avstrijska vojašnica. Do tam je segala tudi Hudourniška ulica (Via del torrente, današnja Carduccijeva ulica). Na Opčinah je družba odkupila za končno postajo od Jakoba-Vremca-Mežnarjevega zemljišče, kjer je bil nekoč vrt in je sedaj trgovina Simeoni. Otvoritev openskega tramvaja je pomenila za Trst in Opčine veliko slovesnost. Končni postaji in tramvajski voz so za to priložnost okrasili z zastavami in zelenjem. Prvotno je bilo v prometu šest tramvajskih voz za potnike, eden za tovorni promet in tri električne lokomotive. Te so dodajali Stari openski tramvaj tramvajskim vozovom na progi od spodnje do zgornje Škorklje, kjer je bila vožnja zaradi velike strmine na zobnik. Remizo za tramvajska vozila so postavili v Romagni na desni strani proge, kjer je sedaj nova stanovanjska hiša. Prve tramvajske vozove so izdelali v Gradcu na Štajerskem. Do Sežane so jih po kosih prepeljali z železnico, nato pa z volovsko vprego do Opčin, kjer so jih sestavili. Poskusno vožnjo na progi so opravili 9. septembra 1902. Na slovesnostih ob otvoritvi proge (10. septembra 1902) so v govorih poudarili, da bodo v naslednjih letih progo podaljšali: en odsek naj bi šel do Sežane, drugi pa po kraškem robu do Tržiča, oziroma do Bazovice. V letih 1910-1912 so v ta namen že pripravljali podaljšek do Sežane, prva svetovna vojna pa je namero preprečila. Pač pa so leta 1909 progo speljali skozi Opčine po Narodni in Proseški ulici do nove železniške postaje ob bohinjski železnici, ki so jo dogradili 1906. Ta je neposredno povezala Opči- ne s predorom pod Selivcem s Sv. Ivanom v predmestju Trsta. Openski tramvaj je vozil skozi vas do 1938, nakar so progo ukinili, tračnice pa odstranili. TURISTIČNA ZANIMIVOST Turistična slikovitost proge pride do izraza zlasti na Romagni, kjer se vije skozi vrsto lepih zgradb in vil. Na vrhu Škorklje je umetniški gradič v beneškem slogu, od koder je lep razgled na tržaško mesto in zaliv. Tudi med vožnjo proti Obelisku se potniku odpira podoben nepozaben vtis. Na kraškem robu, kjer zavije proga proti Opčinam, so zgradili prvo hišo z okrepčevalnico leta 1798. Pozneje jo je neki Danev z Opčin preuredil v hotel pri Obelisku, kar je še danes. Do leta 1830 so Openei kraj imenovali Vrh. Tega leta pa so ob odprtju nove preurejene ceste Trst-Dunaj čez Sem-mering postavili na Vrhu znani obelisk. Gostilna na Vrhu je bila v dobi Francozov na samotnem kraju. Zato vedo povedati zgodbe, da se je tu marsikaj dogajalo. Prvotni latsnik je zaradi nadlegovanja družinskih članov nekoč celo ubil francoskega častnika. Seveda se je moral potem krivec dalj časa skrivati po gozdovih, dokler niso Avstrijci ponovno zasedli Trsta. Kraški kmetje niso bili naklonjeni Francozom. Zato so se ob ne