šilili»«».............
GLASBENA MATICAV LJUBLJANI
V	PONEDELJEK, n. DECEMBRA 1933
VERDI:
REQUIEM
za soli, zbor in orkester
IZVAJAJO:
Gjungjenac-Gavella Zlata (sopran) Bernot-Golob Franja (alt)
Banovec Svetozar (tenor)
Betetto Julij (bas)
Pevski zbor Glasbene Matice Operni orkester Orkestralno društvo Glasbene Matice Orkester drž. konservatorija
Spominski govor govori: ga. Marija Vera Dirigent: ravnatelj Mirko Polič
UUBU«
ZAČETEK TOČNO OB 20. URI / DVORANA HOTELA UNION
^lll!WlHll!lil!|||lllllillMlll!llllilHl!l!lll!l!ll!||||IIIUIII|||||lllllll||||llll!llllillllll||l!llKI!ll!||||lll!llll||||IIIIM^^
Requiem je slovesna črna maža, napisana za soli, zbor in orkester. Zložil jo je G. Verdi, ko je bil po Aidi (1871) na vrhuncu svoje slave, leta 1874, in se je prvič javno izvajala na obletnico smrti slavnega pesnika Manzonija pod osebnim vodstvom skladateljevim.
Deli črne maše:
I. Requiem in Kyrie, zbor in štirje solisti.
II. Dies irae, soli in zbor:
1) Dies irae, zbor.
2) Tuba mirum, zbor.
3) Mors stupebit, bas-solo.
4) Liber scriptus, alt-solo in zbor „Dies irae“.
5) Quid sum miser, trospev solistov (sopran, alt, tenor).
6) Rex tremendae maiestatis, zbor in soli.
7) Recordare, Jesu pie, dvospev solistinj (sopran in alt).
8) Ingemisco, tenor-solo.
9) Confutatis maledictis, bas-solo, nato zopet zbor „Dies irae“. 10) Lacrimosa, soli in zbor.
III. Ofertorij: Domine Jesu, kvartet solistov.
IV. Sanctus, dvotemska fuga za dva zbora.
V. Agnus Dei, sopran in alt-solo, zbor.
VI. Lux aeterna, trospev solistov (alt, tenor, bas).
VII. Libera me, sopran-solo in zbor:
1) Recitativ, sopran-solo in zbor.
2) Arioso, sopran-solo.
3) Dies irae, zbor.
4) Requiem aeternam, solistinja in zbor a capella.
5) Fuga, zbor in sopran-solo
I.	Requiem in Kyrie.
Resen, teman je začetek. Glavni motiv v a-molu začenja v preprostih plemenitih harmonijah na čelih, zatem v godalih in zbor pritajeno moli:
Requiem aeternam dona eis, Domine!	Gospod, daj jim večni pokoj!
Posebno prisrčna je prošnja „dona eis“, ki jo pojo soprani v izrazitih sinkopah in sekvencah. Pri besedah :
Et lux perpetua luceat eis!	In večna luč naj jim sveti!
se spremeni žalost v veselje, jasni a-dur zadoni s tolažilnim motivom. Nežno petje violin označuje vzlet misli v večni raj. Vmes poje zbor ihte v pretrganih glasovih Met lux perpetua“, a kmalu nato v krepkem a capella stavku:
Te decet hymnus, Deus, in Sion et	Hvalna pesem se ti spodobi, o Bog,
tibi reddetur votum in Jerusalem.	na Sionu naj ti spolnujejo obljube.
Takoj za tem preide zopet v prosečo milino in soprani začno brez spremljevanja:
Exaudi orationem meam, ad te omnis	tebi, ki uslišiš vsako molitev. Krivda
caro veniet.	vsega človeštva pride pred te.
Zopet se povrne prvotni motiv v a-molu s prehodom v a-dur in zbor šepetaje recitira:
Requiem aeternam dona eis, Domine,	Gospod, daj jim večni pokoj in večna
et lux perpetua luceat eis!	luč naj jim sveti.
Nato začne iskreni, vzneseni spev solistov, katerim sledi zbor:
Kyrie, eleison!	Gospod,	usmili	se!
Christe, eleison !	Kristus,	usmili	se !
Kyrie, eleison !	Gospod,	usmili	se!
Sijajni so zaporedni vstopi solistov, krasno je spremljevanje v orkestru. Ko se združijo vsi štirje solisti, se začuje mogočen vzklik zbora in orkestra:
Kyrie, eleison!
Nadaljnji vzkliki solistov so goreče prošnje, zbor pa prinaša v širokem spevu molitev ljudstva. Zaporedni vstopi zbora in solistov se stopnjujejo do naravnost dramatičnega viška pri besedi: eleison. Nato se zopet vse pomiri in violine neso zaupno prošnjo v neskončne višave.
II.	Dies irae.
Najmogočnejši in najveličastnejši del celega Requiema in v vsej literaturi mu težko najdemo para.
i. Dies irae.
Dies irae, dies illa	Strašen dan bo dan plačila,
Solvet saeclum in favilla.	zemlja v prah se bo zdrobila:
Teste David cum Sibylla.	priča David in Šibila.
Quantus tremor est futurus,	Kolik strah bo vstal v naravi,
Quando iudex est venturus,	ko Sodnik v mogočni slavi
Cuncta stricte discussurus.	na odgovor vse postavi!
Vse gre križem v orkestru in zboru. Vsa sredstva so uporabljena, da nam slikajo strah in skesanost, pred nami se razvija slika sodnega dne, ko se bo zemlja v prah zdrobila in ko bo vstal človek k poslednji sodbi. Akordi so odtrgani v celem orkestru. Hitri teki navzgor, zopet zviška navzdol, kakor strele na nebu. Vmes pa se čuje grom. Zbor ječi, izgovarja v pretrganih besedah besedilo, glasba prehaja iz največje razburjenosti v obup, iz obupa v skesano trepetanje. Čujejo se trobente in pozavne, ki naznanjajo prihod sodnika.
Tuba
mirum.
Groza je prekinjena, štiri trobente v orkestru, katerim odgovarjajo iz daljave druge štiri, pomenijo angele, ki trobijo na vse štiri strani neba, da se je sodba začela. S skrajno močjo izzveni orkestralni stavek trobil in v fortissimu izvaja zbor:
Tuba mirum spargens sonum	Tromba silno bo zapela,
Per sepulcra reg ion um	do vseh mrtvih zadonela,
Coget omnes ante thronum.	jim pred siodni stol velela.
Začenja zborov bas kot mogočne pozavne, v orkestru pa padajo kontrabasi, fagoti in čeli kakor v trepetu navzdol. Ob mogočnem done-
nju trobent in pozavn zapoje isti motiv ves zbor. Vse sili v višavo in v najvišjem a-dur akordu se združi vse v najmogočnejši učinek.
j. Mors st up e bit.
Hkrati se je odprlo nebo in prikazal se je božji sodnik. Orkester in zbor mahoma prenehata, le nekako tresenje teles je še ostalo. Vse čaka v strahu in trepetu kaj bo. To tišino nam slikajo pretrgane besede basovskega solista in pretrgani motivi v orkestru, ki se v strahu pred božjim veličanstvom vijo v globočine:
Mors stupebit et natura,	V grozi smrt se bo čudila
Cum resurget creatura,	ko bo stvar se spet zbudila,
Judicanti responsura.	da pred sodbo bo stopila.
4. Liber scriptus.
Sledi alt-solo na besede:
Liber scriptus proferetur,	Knjiga k sodbi prinesena
In quo totum continetur,	hrani dela razvrščena,
Unde mundus iudicetur.	dobra kakor zadolžena.
Iudex ergo cum sedebit,	Dano svetu	bo spoznanje,
Quidquid latet, apparebit,	in za vsako	zlo dejanje
Nil inultum remanebit.	Bog prisodi	maščevanje.
Ta resni samospev nas spominja na upodobljeno pravičnost, ki kaže s prstom na zakone našega življenja. Stroga je melodija in značilen je izraz strahu pred knjigo, v kateri so zapisana vsa naša dobra in slaba dela. Trdost naznanila: „Quidquid latet, apparebit“ se označuje z marcato izvedenimi harmonijami trobent, pozavn in rogov. Pretresljiv pa je spev altistinje pri besedah: „Nil inultum remanebit“. Vmes poje zbor svoj „Dies irae“. Mogočna je končna melodija recitativično predna-šana, dočim zbor ponavlja besede „Dies irae“, dokler se ne povzpne z vso silovitostjo do prvotnega „Dies irae“, v katerem zopet pretresljivo slika strah pred poslednjo sodbo.
;. Quid sum miser.
Alt, tenor in sopran izražajo milo prosečega preplašenega vernika, ki boječe vprašuje, kdo mu bo pomagal na sodni dan.
Quid sum miser tune dicturus,	Kain se čem takrat dejati.
Quem patronum rogaturus,	kje zavetnika iskati,
Cum vix iustus sit securus?	dobrim kiomaj bo obstati!
Značilno je to, da zapusti proti koncu soliste celo orkester, kar pomeni, da bo človek osamljen na sodni dan.
6. Rex tremendae maiestatis.
Silna prošnja vesoljnega človeštva zbranega pred božjim prestolom:
Rex tremendae maiestatis,	Kralj neskončne visokosti,
Qui salvandos salvas gratis,	ki rešuješ iz blagosti,
Salva me, fons pietatis.	reši me, vir vse svetosti.
Basi mogočno zavpijejo v	višini pri besedi „Rex“, slikajoč božje
veličanstvo, a takoj padejo trepetajoč v nižino in v pianissimo. Troglasni tenorji za tem drhteč ponavljajo iste besede, kakor da je ljudstvo popadalo pred božjim veličanstvom na tla, se nato dvignilo na kolena ter s povzdignjenimi rokami prosilo milosti. Besede „Salva me“ se v čudovito krasnem stopnjevanju ponavljajo najprvo od posameznih solistov, katerim se potem pridruži zbor v mogočnem polnozvočju. Ves narod zbran pred božjim prestolom prosi božje milosti. Vse kliče „Salva me!“
7. Recordare.
Dvospev dveh solistinj. Radi prisrčnosti in plemenitega izraza spada
ta dvospev med najlepše dele cele skladbe. Ženska glasova tekmujeta med
seboj v prisrčni prošnji:
Recordare, Jesu pie,	Spomni se o Jezus mili,
Quod sum causa tuae viae,	da so zame te umorili,
Ne me perdas illa die!	prosim, tisti dan se usmili.
Quaerens me sedisti lassus,	Da si iz ljubezni same
Redemisti crucem passus,	utrujen vzel svoj križ na rame,
Tantus labor non sit cassus!	naj ne bo zgubljeno zame.
Iuste iudex ultionis,	Maščevalec vse krivice,
Donum fac remissionis	čuj skesane moje klice,
Ante diem rationis!	kadar pride dan pravice.
8. Ingemisco.
Vernik (tenor-solo), ki si je svest svoje krivde, prosi Boga usmiljenja, rešitve, da ne bo gorel v večnem ognju, temveč dobil prostor na desnici, med pravičniki.
Ingemisco tamquam reus,
Culpa rubet vultus meus: Supplicanti parce, Deus!
Qui Mariam absolvisti Et latronem exaudisti,
Mihi quoque spem dedisti. Preces meae non sunt dignae, Sed tu bonus fac benigne,
Ne pereiini cremer igne.
Inter oves locum praesta Et ab haedis me sequestra, Statuens in parte dextra.
Da grešil sem, se sramujem, krivdo svojo obžalujem, >Prizanesi bog!« zdihujem. Duše si iskal zgubljene, reševal si spokornjene, reši, prosim, tudi mene. Nisem vreden odpuščanja, varuj pa me pogubljenja, milostno, Gospod življenja. Varuj grešnik me levice ter mi mesto daj desnice, kjer boš svoje zbral ovčice.
Veličasten je konec tega dela, ki nam hoče naslikati vse krasote nebeškega raja.
<?. Confutatis.
Misli vernikove prošnje prehajajo sedaj na vse one, ki bodo obsojeni v večni ogenj. V strahu pred to mislijo se popne orkester harmonično navzgor in naenkrat preneha. Bas-solo se oglasi:
Confutatis maledictis, Flammis acribus addictis Voca me cum benedictis! Oro supplex et acclinis, Cor contritum quasi cinis, Gere curam mei finis!
Ko boš pahnil pogubljene in sprejel blagoslovljene, sprejmi k sebi tudi mene.
V	prahu k tebi, Bog, zdihujem, srce strt» ti darujem, konec ti priporočujem.
Samospev je v začetku recitativen, potem pa izpeljan v najlepšo kantileno. Pri besedi „maledictis“ vpade z vso silo orkester kot bi hotel ugonobiti vse grešnike. Prisrčna prošnja: „Voca me cum benedictis“ je tako iskrena, da lahko trdimo, da je ta motiv najlepši, kar jih je napisal Verdi. Spremljajo godala, semtertja vpadajo lesena pihala, kakor da bi hotela podpirati prošnjo. Basist pa nadaljuje v prekrasnem širokem spevu svojo molitev.
Ko se ponavljajo besede „Confutatis maledictis“ upodablja Verdi ta grozni prizor v orkestru na zelo izrazit način. Poslušalcu se zdi, kakor da bi ob golih telesih švigali kvišku plameni, drugi pa zopet nanje sikali. Še silnejši je vzklik „Voca me cum benedictis". Solistov konec je izredno prisrčen. Po drzni modulaciji se vrača „Dies irae", ki slika grozo in trepet pred sodnim dnem. Po silni nevihti se orkester umiri, oglasi se jok, ki ga izražajo I. violine. Nato nastopi končna točka II. dela:
io. Lacrimosa.
Lacrimosa dies illa,
Qua resurget ex favilla Iudicandus homo reus. Huic ergo parce, Deus!
O, pregrozni dan jokanja, ki iz grobnega nas spanja r k sodbi, grešnike, prisili: ti se nas o Bog, usmili!
Splošno žalovanje slika najprvo čuvstveni alt-solo, ki je glavna misel celega odstavka do konca. Isto melodijo ponavlja nato bas, ko altistinja hkrati v pretrganih zlogih označuje jok. Pri besedah „Huic ergo“ čujemo najlepše harmonije soprana in ženskega zbora, ki javljajo, da odpusti Bog vse grehe. Vsi štirje solisti in zbor povzamejo prvotne besede „Lacrimosa“ in jih razpredejo v velikanskem polifonem stavku. Glavno melodijo imajo moški, protimelodijo pa ženske. Ihtenje v višini izraža sopran-solo. Sledi stavek solistov brez spremljevanja, s prošnjo Jezusu, da da mrtvim večni mir in pokoj:
Pie Jesu Domine,
Dona eis requiem! Amen.
Ljubi Jezus, ti nam daj rajski mir na vekomaj! Amen.
Stavek konča v trdni nadi na božjo milost.
III.	Domine Jesu.
Ofertorij je plemenita cerkvena glasba. Eden najlepših solokvartetov, kar si jih moremo le misliti. Vsak glas pride v njem do polne veljave in enakovrednega sodelovanja. To je pristno petje najlepših melodij.
Domine Jesu Christe, rex gloriae! Libera animas omnium fidelium de-functorum de poenis .inferni et de profundQ lacu! Libera eas de ore leonis, ne absorbeat eas tartarus, ne cadant in obscurum, sed signifer sanctus Michael representet eas in lucem sanetam, quam olim Abrahae promisisti et semini eius!
Hostias et preces tibi, Domine, lau-dis offerimus. Tu suscipe pro anima-bus illis, quarum hodie memoriam facimus! Fac eas, Domine, de morte transire ad vitam, quam olim Abrahae promisisti et semini eius!
Libera animas omnium fidelium de-funetorum de poenis inferni! Fac eas de morte transire ad vitam!
Gospod Jezus Kristus, kralj veličanstva, reši duše vseh vernih umrlih kazni pekla in globokega brezna. Reši jih iz levjega žrela, da jih ne pogoltne pekel, da ne padejo v temo! Vodnik sv. Mihael naj jih privede v večno luč, ki si jo nekoč obljubil Abrahamu in njegovemu rodu.
Hvalne darove in prošnje ti prinašamo, o Gospod; ti jih sprejmi za one duše, ki se jih danes spominjamo; naj se preselijo iz smrti v življenje, ki si ga nekoč obljubil Abrahamu in njegovemu rodu.
Reši duše vseh vernih umrlih kazni pekla! Daj. da se iz smrti preselijo v življenje.
IV.	Sanctus.
Stavek se začne z veličastnimi trombami, med katerimi vzklika trikrat zbor „Sanctus“. Nato pričenja umetniško, sijajno zgrajena fuga za dva zbora. Glavni tema je štiritakten, stranski trotakten. Veličasten je značaj te fuge; zanimivo pa je instrumentalno spremljevanje, zgrajeno je tako, da si predstavljamo množico ljudstva, ki vzklika zdaj od ene, zdaj od druge strani, zdaj posamezno, zdaj skupno in zopet kot odmev iz daljave:
Sanctus, sanctus, sanctus Dominus	Svet, svet, svet si ti o Gospod, Bog
Sabaoth! Pleni sunt coeli et terra	vojnih čet. Polna so	nebesa in zemlja
gloria tua! Hosanna in excelsis!	tvoje slave. Hosana	na višavah!
S Sanctusom je zvezan v iste misli Benedictus, toda resnejšega izraza. Benedictus je pisan za osmeroglasen zbor in se stopnjuje do veličastnega učinka, posebno na koncu pri vzklikih „Hosanna in excelsis“.
Benedictus, qui venit in nomine	Blagoslovljen, ki pride v imenu Go-
Domini! Pleni sunt coeli et terra	spodovem, polna so	nebesa in zemlja
gloria tua! Hosanna in excelsis!	tvoje slave. Hosana	na višavah.
V. Agnus Dei.
Velik kontrast napram „Sanctusu“. Tam prevladujeta sijaj in moč; nad „Agnus Dei“ pa je razprostrta milina, sladkoba in mirnost, kar daje celemu stavku sferičen izraz. Glavno melodijo prineseta sopran in alt solo brez vsakega spremljevanja. Ta spev je prisrčna, preprosta molitev. Odgovarja zbor enoglasno, z enakim spremljevanjem orkestra. Drugi „Agnus Dei“ je prestavljen iz dura v mol in nekoliko dramatičnejši. Tretji pa kakor sferična glasba. Samo 3 flavte spremljajo in obigravajo melodijo v nežnih kontrapunktičnih figurah. Solisti in zbor so zamaknjeni v rajsko življenje, v večni1 mir in pokoj.
Agnus Dei, qui tollis peccata mundi,	Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sve-
dona eis requiem! Dona eis requiem! la, daj jim mir in pokoj, daj jim večni Dona eis requiem aeternam!	mir.
VI.	Lux aeterna
je takorekoč nadaljevanje sferične glasbe in vse je že na onem svetu, poveličano. Vsi inštrumenti molče, le violine šestkrat razdeljene prinašajo sferične harmonije, med tem ko ženski solo poje:
Lux aeterna, luceat eis, Domine,	Večna luč naj jim sveti, Gospod: s
cum Sanctis tuis in aeternum, quia	tvojimi svetniki vekomaj, saj	si tako
pius es.	dober!	;	i	,	!	;
Nato vstopi basist kakor duhovnik z besedami: Requiem aeternam dona eis Domine!
Žalosten je basovski spev, altovski spev pa je jasnost večne luči. 4 pozavne in 4 fagoti svirajo žalne akorde kakor ob pogrebu. Nato ponavlja tercet solistov brez spremljevanja besede „et lux perpetua“, toda jasnejše in tolažilnejše, kazoč na večno življenje. Zamolklo udarja veliki boben. Glasba se zjasni in pokažejo se nam silne višave blaženih. V najlepšem in najplemenitejšem izrazu pobožnosti in zaupanja v večno življenje konča ta stavek z besedami:
Requiem aeternam dona eis Domine!	Gospod, daj jim večni pokoj in večna
Et lux perpetua luceat eis cum Sanctis	luč naj jim sveti: s tvojimi	svetniki
tuis in aeternum, quia pius es!	vekomaj, saj si tako dober!
VII.	Libera me, Domine.
Zadnji del Requiema je bogat v iznajdljivosti in mogočni zgradbi. Sopran solo recitira na enem tonu:
Libera me, Domine, de morte aeter-	Resi	me, Gospod, večne smrti, tisti
na in die illa tremenda, quando coeli	groze polni dan: ko se	bosta majala
movendi sunt et terra.	nebo in zemlja.
Pri besedah „tremenda, quando coeli“ se v orkestru zopet izraža strah in groza pred sodnim dnem. Isti „Libera me“ moli potem ljudstvo. Solistinja nadaljuje:
Dum veneris judicare saeculum per	Ko	prideš sodit svet z ognjem. Za-
ignem. Tremens factus sum ego et	trepetal sem in bojim se, preiskava
timeo, dum discussio venerit atque	pride, in prihodnja jeza, ko se bosta
Ventura ira; quando coeli movendi	majala nebo in žemlja.	Trepetam in
sunt et terra. Tremens factus sum	bojim se.
ego et timeo.
Glasba postaja dramatična, sordinirana godala zamolklo obigravajo trepetajoči spev solistinje, ki se razvije v globoko občuteni arioso in konča v največjem pianissimu, kot bi pevki iz strahu zastajala sapa. Nato nastopi zopet mogočni zborov stavek kot v začetku „Dies irae“:
Dies illa, dies irae, calamitatis et	Tisti dan, dan jeze, stiske in bede,
miseriae, dies magna et amara valde,	veliki in silno grenki dan,	ko	prideš
dum veneris judicare saeculum per	sodit svet z ognjem,
ignem.
Sledi glavna misel Requiema iz I. dela:
Requiem aeternam dona eis, Domi-	Gospod, daj jim večni pokoj, in večna
ne, et lux perpetua luceat eis!	luč naj jim sveti.
Plemenit a capella spev je to, deloma trd, deloma blažen v jasnem duru. Konča z akordom, čigar sopran se dvigne v silno višavo visokega b.
Ko je sopran solo zopet recitiral „Libera me“, začne široko zgrajena velika fuga na besede:
Libera me, Domine, de morte aeter-	Reši me, Gospod, večne smrti, tisti
na in die illa tremenda, quando coeli	groze polni dan: ko se bosta	majala
movendi sunt et terra, dum veneris	nebo in zemlja. Ko prideš	sodit svet
judicare saeculum per ignem.	z ognjem.
Glavni tema prinaša najprvo alt, nato sopran, za njim bas in končno tenor. Prvokrat brez spremljevanja orkestra, le pri vsakokratnem sklepu misli udari polni orkester dva mogočna akorda. Fuga je zgrajena po vseh pravilih kontrapunkta, njena melodija je iskrena, orkester mogočen, v izvedbi pa silno težavna. Ko se zbor in orkester ublažita, zapoje sopran solo široko melodijo nad zapletenim zborovskim stavkom. Zatem zopet fuga. Sopran solo pada polagoma v nižino in glasba prehaja pri besedah „Dum veneris“ v velik strah pred poslednjim dnem. Zopet vse narašča z največjim naporom vseh moči v pretresljiv klic: Domine, Domine, Domine, libera, libera me de morte aeterna.
Vse se umiri in čujemo le še odmev „Libera me, libera me“ v mirnem durovem akordu.
Celo delo brez odmora traja približno sto minut.
*
.