Dota vboge neveste.
(Povest.)
V nekimu tergu je učitelj živel, ki je imel edino hčerko Rozaliko z imenam. Pohlevna, kakor vijolica med vertnimi cvetlicami je Rozalika z druzimi deklici vred petnajsto leto svoje starosti dorastla. Njen oče starčik že, ni mogel več šolfkih dolžnost opravljati, gre z hčerjo vred na deželo k svojimu bra^ancu stanovati, od kteriga je neko
142
njivico dobil, ktero je večidel vso z mnogoverst-nim semenarn obsejal, in le en kosčik odloči za kaj druziga. Kaj misliš, ljubi bravec za kaj ? — Za sadne peške , ki jih je že pervo jesen na ta krajčik z posebnim veseljem posejal , iz kterih so mu prav lepe šibince hruškoviga in jabelčniga plemena žrastle.
Drugo spomlad poru je moj dragi starčik „V e sel" po imenu, te nar močneji in ravniši rastljike, jih poreže do dveh pavcov proti koreninam, in po dva čevlja narazen posadi. Marsikteri to viditi se mu iz delječ posmehuje in po celi vasi pripovduje , de stari učitelj Vesel drevesca kvari.
Ali kdor umno in koristno ravna, ne porajta nikoli na prazno govorjenje in prešerno obrekovanje: ravno tako dela tudi naš beloglavčik. On svojo pot cepi in presaja kolikor more, in glejte! že per-viga leta so vcepi po komolcu, druziga pa po dva komolca dolgi in po persti debeli, zrastli. Spomladi četertiga leta iztrebi Vesel vse drevesca, ktere nar bolj rastejo: in jih raz p o sadi po celi njivi. Bilo jih je 200 hruškovih, 200 pa jabelčnih drevesic.
Ker je naš učitelj od leta do leta starejši prihajal, je tudi če dalje bolj slabil in bolehal, je mogla Rozalika večidel sama mlado drevje in vertnino obdelovati. Pri vednimu delu je ona kerp-kiga in lepiga života postala; njeno oko je bilo bistro in čisto ko solnce, dobriga serca je bila, in vse jo je čislalo in ljubilo. — Nobeniga ženskiga dela se ni vstrašila, naj bo v rokodelstvi, kuharii,
na verti ali pa na polju. Se v pervi mladosti od svojiga očeta podučena, je Rozalika gladko brati in iepo pisati znala, de marsiktera mestna gospodična ne tako: z eno besedo, Rozalika je bila deklina, kakoršno bi si mogel le zmisliti. Le škoda, škoda! — se je od ust do ust govoriti slišalo, — de ji oče nič dote ne more dati! —
Ne dalječ od Veselo viga stanovanja je živel
zali fant, blagovitniga kmeta sin, Simen^po imenu. Ni ga imel ne brata, ne sestre, in oče mu je bil  pred  nekimi  le trni  umeri;  samo  mater je  še
imel, ktera mu je gospodinila. S imen je Veselo v o obdelovanje večkrat od strani ogledoval, rad bi se bil od prebrisaniga starčika kaj naučil; zadnjič se je vender le prederznil, bližej na njegovo njivo iti, in ondi lepe drevesca ogledovati. — Pa kaj velja, de mu je od drevesic Rozalika bolj dopadla! —
Eniga dne je Veselu kolčičkov za drevesca .                                                                                                                            v
permanjkalo, in ni vedi!, kje bi jih dobil.    S imen
to zvediti, mu jih drugi dan 500 lepo obdelanih pripelja, z kterimi je pridnimu sadja redniku prav vstregel in sebe prikupil, de je bilo kaj. Od takrat je S i m en bolj pogostama na Veselo v o njivo ali v hišo zahajal, kjer se je marsikaj koristniga v kmetijštvi naučil. Po tem še le je spoznal, koliko gre per pravi kmetii tistimu vediti in znati, kteri hoče od nje kaj dobičkov spraviti. Od tega časa mu ni bila marsiktera naredba pri hiši po volji, veliko bi bil rad popravil, tode brez materniga sveta si ni upal nič storiti. In kader je svojo mater zavoljo kake naprave kaj opomnil, mu je rekla: „Zdaj se z tem ne pečam več! samo to želim, moj sin, de si dobro in umno gospodinjo poišeš!" — In bila je bltzo lepa in bogata kmetiška deklina,
ktera bi bila Simna rada moža in gospodarja imela. Tode S imen zveden in pameten fant ve, de je bogata dota  dostikrat  velika zamota,  ter reče
svoji materi:   „Ljuba mati!  vse vas vbogam rad, kar mi rečete! Le te mi nikar ne primerjajte.'4
„Prav, prav moj sin!" — mu mati reče — „r a v n o tako t u d i .j e s t menim, le tvoje misli, me je mikalo zvediti; kader se boš ženil, glej vselej na lepo zaderžanje, ker-šansko čednost in ročnost, kjer take lastnosti najdeš skupej, tam se derši, ondi je sreča in blagodar božji, brez tacih čednosti si ne iši neveste, če bi bila še tako bogata in premožna!"
Ko je S imen bolj pogostama k Veselo vi m zahajal, je tudi Rozaliko na tanjko spoznal, de bi mu bila dobra, zvesta in pridna gospodinja, ravno zato jo je tudi pri njenimu očetu snubil, in moj dragi staržik to slišati, mu odgovori: „Mlade-nič! tvoje dobro serce je moje hčere vredno, tode nikar se ne prenagli, moja hči je vbožna, in to bi ti sčasama vtegniio očitati, saj jo lahko dobiš nevesto, ki ti bo k hiši veliko dote prinesla, dobro prevdari in kar je prav, stori, raji odstopi, de se ne boš enkrat kasal."                        v
Veselovo opominjanje ni bilo S i m n u na liho. Na veliko prošnjo mu vender le pervolji in pravi:
.,Simen, če so tudi tvoja mati tega zadovoljni, naj se zgodi po tvoji volji!" — In čez nekaj tednov je bila poroka.
Pa kaj se pergodi! namesti polnih skrin gvanta in družili oblačil za balo, kakor je navada, mu pripelja nevestni stric 400lepili sadnih drevesic.
Po vladbi nevestniga očeta je S imen nekoliko tih drevesic na vert blizo hiše, te druge pa po bližnih njivah razposadil, in vsako drevesce h ko-liču privezal. Takrat so bile ravno po sedem let stare. In kader so jele roditi, je on pri fvoji kmetii veliko prenaredil in popravil, na vsih krajih je
zadovoljen Si m en veliko drevesic posadil, tako, de jih je na njegovi zemlji več ko 10,000 rastlo.
Prav je bilo za pravičniga Simna, de mu ni Rozalika bogate dote k hiši prinesla. On bi morebiti od nje že nič ne imel; gotovo pa bi si ne bil toliko žlahtniga sadja priredil in pridelal, ko bi ne bil s temi 400 drevesci, ki jih je Rozalika za doto prinefla, vertnariti začel. — Iz sadja on zdaj denarje kuje, in si veliko premoženje skupej spravlja', in ga bo za naprej še bolj spravljal.—To je prava dota, ktera veliko obresti donese. —                               L—c.
143