tribuna
LIST ZVEZE  ŠTUDENTOV  LJUBLJANSKE  UNIVERZE
v                           ¦ ¦
Studentje in uvod v družbene vede
Uvod v družbene vede. . temelji druž-benih ved! Predmet s tem nazivom se pre-dava ali naj bi se čimprej začel predavati na prvi stopnji vseh fakultet ljubljanske univerze. Kaj nudi študentom? Možnost spoznavanja nekaterih najsplošnejših za-konitosti družbenega življenja: družbenih odnosov in procesov v družbi. Učbenik? Za vse fakultete isti: Sociologija Jožeta Goričarja — napisana za pravnike. Preda-vatelji? Skoraj jih ni mogoče dobiti. Ti, ki so, so večinoma začetniki v predavate-ljskem nastopanju. In na vsakega bi pri-šlo (vseh je pet), če bi se letos uvedla predavanja na vseh fakultetah, čez petsto študentov.
Odnos študentov do predmeta? 2e vse-skozi je skrajno formalen in prisiljen. Nanj gledajo približno tako kot na pred-vojaško vzgojo. Je pač učni predmet, iz katerega je treba napraviti izpit. Ker obi-skovanje predavanj ni obvezno, kot je na primer pri predvojaški vzgoji, nanja o-bičajno ne hodijo. Nekaj dni pred izpi-tom, nekateri samo dva ali tri dni, vzame-jo v roke Goričarjev učbenik ter se nau-čijo kar povprek par socialoških pojmov In par socioloških definicij. Ocena je več ali manj odvisna od sreče. Pridnejši, se pravi tisti, ki so bolni, če ne dobijo za-res dobro oceno, se naučijo več pojmov in več definicij ter domala na pamet. Am-pak skoraj za vse je značilno, da nauče-nih pojmov ih definicij ne razumejo. Po-sledica je, da vse skupaj pozabij^ v pol Ieta, če ne že prej. Izpit je mimo ... Mož-gani se ob usmeritvi na drugo področje rešujejo zanje nepotrebnega bremena. Ne-potrebnega, ker niso dojeli, da je potrebno.
Odnos posameznih fakultetnih uprav in dekanatov do Uvoda? Najpogostejše mne-nje: »No, naj se predava še pri nas, če že nujno.« Na tihem si pa mislijo: »Našega študenta bi lahkc obremenili s čim bolj koristnim, kot s tem Uvodom.« Nič čud-nega, če se je lani zgodilo, da so nekje predlagali predavatelji Uvoda, da naj za
vse njihove študente predava kar v kino dvorani Vič. Ni neumna ideja? Kaj? ško-da, da je niso razvili naprej.
Ta situacija, kiji niso vzrok seveda sa-mo slaba predavanja iz Uvoda, tako po vsebini kakor tudi po organizacijski pla-ti, poraja za naše sedanje družbeno živ-ljenje tip nedozorele inteligence.
Podatki s terena, ali kakor tudi pravi-mo, iz prakse, nam kažejo, da se zelo ne-rada vključuje v družbeno samoupravlja-nje. Večinoma ostaja ob strani. Dogajanje le opazuje in skuša spremeniti njegov po-tek samo, kadar čuti, da so v kritičnih trenutkih njeni lastni materialni interesi.
Jasno je, da sam Uvod v študentovskih letih, pa naj bi bil kakršenkoli, ne bi mo-gel bistveno vplivati na kasnejšo usmer-jenost inženirjev itn., ki jo navsezadnje poraja vendarle naša stvarnost v svoji celotni zapletenosti. Vsekakor bi bil lahko eden iz med faktorjev, ki bi jo zaviral in študente vsaj delno preusmerjal na proble-matiko širših človeških odnosov, čeprav v okviru enega samega podjetja. Kakor hitro se namreč intelektualec reši svoje individualne egocentričnosti in preide v reševanje vprašanj in problemov širše grupe ljudi, se že zelo težko zapre v grup-ni krog. Grupni egocentrizem je mnogo težji kot individualni. Intelektualec je za-radi tega posredno pritegnjen v obče družbeni proces. Značilno je to ko za teh-niško inteligencb kakdr za humanistično. Relacija inženir — podjetje — komuna itn. je po svojih konkretnih odnosih mno-go tesnejša kot na primer relacija profe-sor — gimnazija — komuna itn.
Nekateri menijo, da se bo problem Uvoda rešil sam po sebi z uvedbo socio-logije v srednjih šolah. Mislim, da mora-mo upoštevati, preden pristanemo na ta-kšno mnenje, več dejstev in jih primer-jati med seboj. Res je, da se kader za srednješolske predavatelje sociologije že vzgaja in da bo verjetno izšel tudi pose-ben   učbenik  za   srednje  šole.   Zato   mo-
Pred skupščino
Prej kot je bilo doslej v navadi bo letos skupščina Zveze študentov Ijubljanske univerze. Prej kot druga leta bo analizi-rano delo organizacije v iztekajočem se obdobju, da bi se lahko dovolj zgodaj zastavil program dela za tekoče študijsko leto. Vendar bi se morala letošnja skup-Ščim razlikovati tudi vsebinsko od dose-danjih. Delovni dan skupščine je časovno V obdobju, ki je izpostavljeno z izredno iivahno vsestransko dejavnostjo razgiba-no in pomembno za vsakega našega obča-na, za študenta pa še posebej. Zaklju-čuje nekako delo slovenskega mladinske-ga kongresa in kongresa Zveze študentov Jugoslavije, ki sta bila pozirm v Sloveniji in sta dala izredno velik poudarek prav izobraževanju in izobraževalnemu siste-mu, ki sta dovolj jasno poudarila vlogo mladega človeka v tem sistemu. Skupščina tledi prvi slovenski študentski republiški konferenci, ki je prav visokošolski študij, proces njegovega reformiranja in njegove rezultate dosti kritično in objektivno oce-nila.
Skupščina študentov Ijubljanske univer-ee pa bo potekala tudi v času, ko bodo povsod pri nas diskusije novi ustavi dosegle vrhunec. Ta diskusija, ta sponta-na, prvenstveno politična akcija bo morala ttaviti v središče pozornosti osnovne kon-cepcije in idejno osnovo prednačrta usta-ve, ker prav ta predstavlja naše marksi-ttično pojmovanje objektivnega razvoja družbe in to prav naše jugoslovanske druž-be. Naša aktivnost ob teh diskusijah mo-ra pokazati jasno in nedvoumno pot druž-benega razvoja pri nas, mesto in vlogo našega človeka v teh premikih in razvofu, mesto in vlogo njehovih delavnih, politič-nih, druzbenih, strokovnih in drugih orga-nizacij in združenf. Pa ne samo to! Di-Bkusije nam morajo pokazati ali so bila naša dosedanja stremljenja na vseh pod-ročjih našega družbenega življenja v skla-
Stran 2
du s splošnim tokom našega družbenega razvoja. Tako gledanje nam odločno go-vori, da so naloge, ki so trenutno pred nami, zelo zelo daljnosešne in pomembne. V obdobju, ki je za nami, je študent dobil aktivno in pomembno vlogo. Postal je član sveta letnika, kjer razpravlja in odloča o svojih življenjskih vprašanjih, kjer skupaj s svojim profesorjem odstra-njuje ovire za popoln uspeh svojega let-nika. študent se je vključil v družbeno upravljanje visokega šolstva. Skratka, do-bil je vrsto pravic, ki jih nima študent nikjer drugje v svetu. Vendar so te pra-vice pogosto neizkoriščena možnost, ker še vedno preradi pozabljamo, da te pravi-ce vežejo nase tudi dolžnosti, da pred-vsem zahtevajo resnost in zrelost. V nas mora dozoreti spoznanje, da smo zreli odrasli Ijudje, ki nas ni nihče pripravljen nositi na rokah. študiramo zase, za našo bodočnost in bodočnost soljudi. če so na poti k ciljem, ki so pred nami, ovire, jih moramo odstraniti sami. Nešteto mozno-sti imamo za to in poti, le da pozabljamo nanje v trdnem prepričanju, da se vedno najde nekdo, ki odstrani oviro. Dobili smo pravice, vsebino jim mora dati naše delo!
Tako pomemben dogodek, kot je skup-ščina, ne sme iti neopazno mimo nas. V Ljubljani nas je v letošnjem letu 13.000 To je sila, fei daje organizaciji življenske sokove in ki ji daje pečat. Skupščina bo razpravljala o problemih vsakega od nas. Zato je prav, da zahtevamo od naših kole-gov, ki so delegati, da aktivno sodelujejo v delu skupščine, da skušajo najti naj-boljše rešitve in da opozarjajo na napake in težave, s katerimi se srečujemo. Vrsta je problemov, s katerih moramo razprav-Ijati, o katerih moramo povedati uradno mnenje organizacije. To terja čas, v kate-rem živimo, terjajo dogodki, sredi kate-rih uravnavamo svoj korak, in končno terja vsak od nas.
Skupščina je pred nami. Marsikaj v letošnjem letu bo odvisno od nje. Zato jo postavimo v središče pozornosti in se pripravimo nanf.
ramo upati, da bo čez nekaj let prišel na fakulteto srednješolec s precejšnjim zna-njem  postavk   historičnega   materializma.
Bo to dovolj? Bodo te splošne postavke ostale v glavi študenta vsa študijska leta in še kasneje? Mu bodo sploh kaj pome-nila v stvarnem, konkretnem, vsak dan spreminjajočem se življenju? Izkušnja ka-že, da samo poznavanje in znanje splo-šnih postavk še nikogar ni napravilo bolj pametnega, še nihče ni zaradi njih kon-kretne probleme reševal kaj dosti bolj konstruktivno. Nasprotno! Pri študentih se je pokazalo, da ta splošnost odbija, da več škodl kot koristi. Zato bi bUo treba že po nekaj predavanjih in konzultacijah preiti od splošnega k posebnemu. Pred-vsem k tistemu, ki je v zvezi s stroko štu-dija. Uvod bi bil še potreben. Morda s spremenjenim imenom in bogatejšo vse-bino. Zakaj ne bi pri nas posvečali na fa-kultetah družboslovnim vprašanjem vsaj toliko pozornosti, kot jo posvečajo na fa-kultetah buržoaznega sveta.
Dosedanji Goričarjev učbenik za to ni primeren. V najboljšem primeru bi lahko ostal še naprej kot pomožen učbenik, kot* učbenik za splošnejši del. Tudi predava-telji, ki s stroko študentov, katerim pre-davajo, niso seznanjeni, niso najprimer-nejši. Svoji stroki primerne predavatelje imajo le pravniki in biologi.
Glede Uvoda se postavljajo torej tele naloge:
1.  Kot pri vseh predmetih preiti od su-hoparnosti predavanj  h konzultacijam — od čistega   verbalnega   učenja   k   učenju pristopa   k   problemou,   k   učenju   samo-stojnega   razreševanja   družbenib.   proble-mov in vprašanj.
2.  Na posameznih fakultetah naj  se ob-ravnajo   s   posebnim   poudarkom   sociolo-ške kategorije, dognanja historičnega ma-terializma, ki so v zvezi s stroko. S tem bo postal Uvod Študentom zanimivejši in od njega bodo več imeli, ker bodo znali splošne   postavke    aplicirati,    uporabljati pri problemih svoje stroke. Primer: kadar bo   predavatelj   govoril   o   partijnosti   v znansttfenem raziskovanju, naj pokaže, ka-ko se je ta posebej  izražala v zgodovin-skem razvoju stroke, ki ji študentje pri-padajo.
3.  Predavatelji   naj   bi   se   formirali   iz vrst  študentov   določene   stroke  s   podi-plomskim študijem sociologije ali pa naj bi  se  diplomanti sociologije, kar bi  bilo še   bolje,   specializirati   v   podiplomskem študiju na določeno stroko. V ta namen bi bilo nujno, da se potem ustanovi tudi poseben aktiv predavateljev.
4.  ZŠJ   naj    čimprej   napravi   dejansko analizo   o   zdajšnjem   stanju   predavanja Uvoda in o tem, kako naj  bi ta preda-vanja izgleda v bodoče po pošaineznih fa-kultetah. Koristno bi bilo, da bi se pove-zala s sociološkim inštitutom.
Hribar Tine
MILAN VIDMAR
Nepričakovano Je 9. oktobra legel k večnemu počitku akademik prof. dr. tech. dr. h. c. Milan Vidmar, ne-stor slovenskih elektrotehnikov, mož, čigar delo je pol stoletja predstavlja-velik vzpon slovenskega uma in velik prispevek  znanosti  in  ljudstvu.
Mflan Vidmar se je rodil pred se-deminsedemdesetimi leti v Ljubljani. Na Dunaju je študiral strojno stroko — saj ob njegovem vstopu na dunaj-sko tehniško visoko šolo še ni bilo elektrotehniškega oddelka — in leta 1907 diplomiral, 1910 pa promoviral za doktorja tehniške znanosti, pri če-mer je bila njegova disertacija in te-danja dejavnost še povsem usmerje-na v strojno stroko.
Nato se je zaposlil kot konstruk-tor v raznih elektrotehniških tovarnah (v Wiezu pri Gradcu, v Budimpešti) in se vedno bolj usmerjal v elektro-tehiiiško stroko, Id je bila tedaj še nova veja tehnike, mlademu doktorju pa šole tudi niso dale toliko znanja, tako da se je dokopal do ogromnega znanja s svojo nadarjenostjo, vztraj-nostjo in zagrizenostjo. Navdušil se je predvsem za transformatorsko pa-nogo in se ji po letu 1911 posvetil z vso svojo v globino segajočo razisko-valno sposobnostjo in z vsem svojim izrednim darom izražanja. Plod tega dela je bila revolucionarna knjiga o transformatorjih (1915) in knjiga o gospodarski gradnji električnih stro-jev (1918), s katerim je ogromno pri-speval k razvijajoči se elektrotehniški znanosti in dosegel sveiovni ugled.
Ko se je ustanovila l.jubljanska univerza, je bil naš veliki rojak ime-novan za rednega profesorja na teh-niški fakulteti. Z vsemi močmi je po-magal pri rasti nove univerze, ustano-vil je elektrotehniški oddelek, katere-mu je bil predstojnik nepretrgoma 30   let.   b"   '"   *"*Utnr   mii™n(i   5n   rte-
kan tehniške fakultete. Predaval je osnovne nauke elektrotehnike in elek-triške stroje; njegova predavanja so bila tako sugestivna, njegova beseda tako jasna in nazorna, njegov stil in izraz tako dognan, da se je študen-tom Izredno priljubil in dosegel ši roko mednarodno priznanje. O obeh vejah je napisal izredno kvalitetne knjige, članke, ekspertize. Toda po leg znanstvenega in pedagoškega dela je profesor Vidmar na tehniškem po-dročju po prvi svetovni vojni sode-loval tudi pri sami produkciji — v strojnih tovarnah in livarnab — in z bogatimi izkušn.jami pomagal mlad; domači industriji.
Tik pred drugo svetovno vojno se je zanimanje profesorja Vidmarja za čelo obračati k problemu vodenja elek trične energije na večje razdalje. T" je profesor, poln novih idej, ustvar jalnih zamisli in bujne fantazije, zdru žene z izredno optimistično umsko silo, dosegel številne uspehe, ogromno pisal, posredoval in skrbel za zgradi-tev Inštituta za elektrotehniško go-spodarstvo, katerega postavitev mu je zaupalo zvezno miiiistrstvo za elek-trifikacijo.
Za svoje velike dosežke v elektro-tehniki je prejel veliko počastitev, pri-znanj, odlikovanj in nagrad (dopisni član Zveze nemških elektrotehnikov in češke elektrotehniške zveze. član Slovenske akademije znanosti in umet nosti in nekaj časa njen predsednik, dobil je Das grosse Ehrenziechnen der Republik tfstaTefch:' Red dela prve stopnje, Prešernovo nagrado, nagrado vlade  FLRJ).
Toda delo velikega pokojnika ni bilo omejeno samo na področ.ie elek-trotehnike. S svojim pronicljivim du-hom je dosti razmišljal o svetu in življenju in znal svoja razmišljanja z izrednim sugestivnim pripovednim darom prenesti na papir (filozofsko-esejistične knjige: IVloj pogled na svet. Oslovski most, Med EvroDO in Ameri-ko,  Das  Ende   des  Goldzeitalters>.
Tretje veliko in pomembno po-dročje njegovega delovanja pa je bila šahovska igra. Ne samo, da je bil prvi slovenski velemojster in v svoji dobi med prvimi velemojstri sveta. da je delov*1 kot šahnvski teoretik, publicist in organizator, njegova za-sluga je, da se je šahovska igra tako eelo   popularizirala   med   Slovenci.
Z njegovim slovesom sta slovenska kultura in slovenska iavnost zgubila velikega znanstvenika, učitelja in člo-vepa, misleca in pisca, igravca. člo-veka izrednih kvalitet. kateremu t bomn za vse, kar nam je dal, večno hvaleiž-ni, katerega se bomo vedno spomJ-njali in ki nam bo trajen vzor slovem-«sk«*ea   znanstventka   in    hnmanista.

UGANDA
Telegrami
UNIVERZA V GOTINGENU je 17. sep-tembra praznovala 225-letnico obstoja. Ustanovil jo je 1737 Georg Avgust, ki je bil kot Georg II. kralj Anglije. Danes je na univerzi, s katero ima ljubljanska uni-verza živahne stike, skoraj 600 profesor-jev in lektorjev. V zimskem semestru 1962/63 je bUo vpisanih več kot 9.000 štu-dentov. V načitu imajo zbližanje univer-zitetnih institucij na severu mesta, med-tem ko so doslej institucije razmeščene po vsem mestu. Uprava Spodnje Saxonske bo v ta namen porabila okoli 800 milijonov tnark.
VPRAŠANJE IZDAJANJA ČASOPISA je postalo ponovno aktualno na zadnjent za-sedanju komiieja Nacionalne unije nor-veških študentov. Na zasedanju niso našli dokončne rešitve. Med drugim so govorili tudi o tem, da bi zasedanje komi-teja v Oslu spremenili v generalno štu-dentsko konferenco.
1000 KUBANSKIH ŠTUDENTOV je odpo-tovalo s sovjetsko linijsko ladjo »Gru-zija« na študij v SSSR. Manjše skupinc po 200 do 300 študentov pa so odpotovale že prej iz drugih mest. Menijo, da bo letos na študiju v SSSR okoli 2000 kiiban-skih študentov. Med njimi jih je uajveč izbralo študij agronomije, za čas od enega do štirih let. V juniju se je iz Sovjetske zveze vrnilo okoli 1000 študentov, ki so leto dni študiiali agronomijo v Ukrajini ln Uzbekistanu.
KLJUB OPOZORILOM švedskih uni-verz, da je število slušateljev filozofije preveliko v primeri z ostalimi fakulteta-mi, se število veča iz leta v leto. Na uni-verzi v Stockholmu se je etos od 2000 študentov 1200 odločilo za študij filozo-tije.
Prejšnji ponedeljek se je v študent-skem naselju zbralo večje število štu-dentov afriških dežel, predstavnikov ZŠJ in ostalih gostov, da bi svečano proslavili dan, ko je postala Uganda neodvisna. Ko so se študentje in gost-je zbrali, je orkester zaigral ugandsko himno, ki smo jo tokrat prvič slišali na javnem mestu. Zbrane domače in tuje študente je najprej pozdravil predsednik mednarodnega kluba v Ljubljani Suradjad Dai. Besedo je nato povzel predsednik ugandskih študen-tov, ki študirajo v Ljubljani, Okidi Elias, ki je v svojem govoru orisal zgodovinski in socialnopolitični polo-žaj tfgande. V imenu univerze je zbra-ne študente in goste pozdravil tovariš Rado Šturm in zaželel vsem ugandskim in drugim afriškim študentom ob nji-hovem velikem prazniku najtoplejše želje. Enake želje je izrazil v imenu mladine in republiškega jcentra OZN tovariš Marko Zore. Za govorniškim pultom so se zvrstili še predstavniki ZŠJ in raznih študentskih zvez in unij, ki so prisostvovali proslavi. Po prosla-vi so študentje afriških dežel priredili krajši kulturni program, pred prosJa-vo pa je bila v avli študentskega na-selja otvorjena razstava fotografij, ki predstavlja Ugando in življenje v njej.
KljuC do r.apredka je izobraževanje. Leta 1960 je bilo v Ugandi 2400 osnovnih, okoli 200 srednjih in 39 visokih šol. Naj-bolj znana visoka šola je univerza v Kam-pali. Priho-lnje leto bo odprta še ena univerza.
Vsi ljubljanski študentje pošiljamo svo-jim afriškim kolegom, posebno pa kolegom iz Ugande, tople čestitke ob dnevu reod-visnosti Ugande, ko se svobodnim afri-škim deželam priključuje še dežela, za katero praviio, da je med najlepšimi na afriškem kontinentu.
deželi. Na Berlinski konferenci leta 1384/5 so se zapadne dežele odločile, da bodo razdelile Afriko na interesne sfere. Ta delitev Afriice je postavila Ugando v ne-prijeten položaj, ker se je znašla na sredi interesnih sfer. Po angleško-nemškem sporazumu iz leta 1890 je pripadla dana-šnja Uganda pod britansko trgovinsko ob-močje. Vendar se je ljudstvo vseskozi upiralo Angležem in posledica tega je tudi padec britanske vzhodnoafriške družbe. Kljub temu pa britanci niso zapustili ozemlja kar tako in so se vrnili z razni-mi pretvezami in končno ustanovili pro-tektorat. Tako je leta 1894 postala Uganda protektorat, kateremu so dodali še nekatere predele, ki jih vključuje še danes, in ga imenovali Uganda. Tako se je nadaljevala kolonializacija dežele. V tem času so vsi pomembnejši položaji prešli v britanske roke. Seveda je bilo to nedemokmično in v nasprotju s težnjami Ugandskega ljudstva. Afričani niso imeli do leta 1945 sploh vstopa v zakonodajno telo v državi. Prvih 18 afričanov je bilo izvoljenih v par-lament leta 1958, vendar je tudi tedaj več strank bojkotiralo volitve. Leta 1959 je prišlo do politične nestabilnosti v deželi. Guverner se je poslužil izjemnega stanja v deželi, ki mu je dajalo neomajna poobla-stila. Težnja ugandskega ljudstva za svobodo je spravila Britance v preplah. Izjemna stanja so sledila drugo za drugim in težnje ljudstva po svobodi so se vse bolj uresničevale, postale pa so realnost te dni. Uganda je malo manjša kot Jugosla-vija. Ima okoli 244.000 kvadratnih kilo-metrov in 25% te površine je vodne. Pre-bivalcev  ima  okoli  7  milijonov.   Glavno
Študentje proti
policiji
Študentje v Venezueli se že le-ta borijo na strani delavskega razreda in vseh naprednih ljudi dežele za demokratične pravice človeka, proti imperialističnim težnjam, ki prihajajo v deželo na krilih kapitala in kontrarevo-lucionarnih tendenc, ki so zrasle doma. Istočasno pa vodijo borbo tudi za reformo visokega šol-stva. Pomembno j& med dragim tudi stališče, ki ga v deželi za-vzemajo napredni študentje do Kubancev-odpadnikov, ki so se zatekli v to deželo. Študentko Livio Gouverneur iz Karakasa so kubanski kontrarevoludonarji ustrelili lani, ko je štela 20 let.
Policija je aktivna, kot nam prikazuje druga fotografija, in tudi ona stoji, kot v vseh impe-rialističnih deželah, na strani umorov. Po ulicah Karakasa pa-trulirajo pripadniki policije, da bi v kali zatrli vsako svobodo-Ijubno gesto. Toda študentje po-
Zgodovina Ugande se deli pravzaprav na dve obdobji: prelomnica je leto 1862, ko se začne obdobje evropske pretenzije v Ugandi in ko se deželi približujeta isto-časno britanska agenta Speke in Grand z juga in ter Samuel Baker s severa z na-menom, da bi odkrili izvir Nila. V tem času sta britanska agenta prispela do palače kabaka Mutesa I, kralja Ugande. Ugotovila sta, da so imeli Araboi že tedaj zelo živahne trgovske stike z deželo. Pre-senečeni nad razvitostjo dežele so bri-tanski agenije na kraljevo zab,tevo usta-navljali misijonarske centre. Tako so se na eni strani znašli Arabci, ki so propa-girali islam, na drugi strani pa britanski imperialisti, ki so uporabljali krščanstvo za svoje politične namene. Kot posledica njihovega delovanja so v državi izbruhnile državljanske vojne, ki so prekinile poli-tičnl in gospodarski napredek dežels. To je bilo obdobje politične nestabilncsti v
mesto je Kampala. Uganda je raznolika dežela. Gore se ponekod dvigajo do 6000 m visoko. širni gozdovi in nekatera je-zera (kot Viktorijino) tvorijo ozemlje Ugande. čeprav je v tropskem področju, je podnebje zmerno. V nasprotju z dru-gimi predeli v Ugandi dežuje skozi vse leto. Temperatura se giblje med 11 in 30 stopinj Celzija.
Dežela je predvsem poljedeljska. Pri-delujejo kavo in bombaž, poleg tega pa še čaj, sladkor in tobak. Ima pa de-žela tudi precej rudnega bogastva. Ba-krena ruda zavzema važno mesto v ugandskem gospodarstvu. Posebno bogata je Uganda z izvori električne energije. Tudi turizem zavzema važno mesto v ugandskem gospodarstvu, kajti tisoče in tisoče turistov obišče vsako leto njene naravne lepote, posebno še prelepe naro-dne parke. V ta namen je bilo zgrajenih tudi mnogo modernih hotelov.
licijskega terorja ne jemljejo resno. Zgodilo se je, da so štu-dentje iz letala metali na Kara-kas listke z zahtevami po pra-vicah, po visokošolski reformi in protestirali proti terorju. Štu-dentje so se sicer znašli na za-tožni klopi, vendar niso odne-hali. S svojimi akcijami nada-ljujejo in ob pomoči vseh na-prednih sil v deželi bodo uspeli, saj se še tak policijski teror ne more upirati vsemu mlademu in naprednemu, ki se bori za pra-vice človeka.
Stran 3
Srečno, Ludvik
Ludvik Zajc, dosedanji sekretar uni-verzitetnega komiteja ZKS, je sprejel novo zadolžitev v Zvezi komunistov. Nje-gova osebnost in njegovo enoletno neu-morno delo na UK sta močno prispevala k utrditvi študentovskih in profesorskih organizacij na univerzi. Skromnost, pošte-nost in pravičnost so tri odlike, ki jih je Ludvik Zajc prikazal med študenti, zaradi   česar   je   postal   zelo   priljubljen.
»Že ob sprejemu te funkcije«, je dejal tov. Zajc ob slovesu za Tribuno, »je bilo partijsko življenje na univerzi, zlasti v profesorskih organizacijah, zelo razgibano. Letos pa nam je uspelo aktivizirati še študente—komuniste. Ti so našli na fa-kultetah svoje mesto in se zavedli svoje vloge, ki jo imajo v zvezi študentov. Pospešila se je dejavnost v samouprav-nih organih, kar je posebej razveselji-vo. — V preteklem letu smo imeli precej problemov in zaostritev zlasti nasproti nekaterim posameznikom. Prijetno se počutim, ko ugotavljamo, da smo nale-teli na izredno pripravljenost skoraj vseh osnovnih organizacij ZK za uspešno re-šitev teh vprašanj.«
Na koncu našega kratkega razgovora na občinskem komiteju ZKS Ljubljana— Center, kjer Ludvik Zajc opravlja dol-žnost sekretarja ob. kom. ZKS, smo mu v imenu našfli bralcev in uredništva za-želeli osebno srečo in mnogo uspehov na novi dolžnosti. Srečno, Ludvik!
Zakaj država
v državi v naselju?
V lanskem šoiskem letu smo v študentskem naselju dobili še dve novi stolpnici. Eno od njiju, sedaj nosi naziv VI. blok, je zgradilo združenje železarn za svoje štipendiste. Ko je bila stolpnica dograjena, so na skupnem sestanku predstavni-kov železarn, UO ŠN in univer-ze izročili stolpnico v uprav-Ijanje Študentskemu naselju in se dogovorili tudi za pogoje.
Dogovorill so se, da bodo v stolpni-ci stanovali štipendisti železarn, za ka-tere bodo veljala ista pravila kot za vse ostale prebivalce Naselja. To po-meni, da tudi za njih veljajo disci-plinska pravila ŠN kakor vsi sprejemni pogoji, še posebno študijskil ker je pri materialnih pogojih posebno pri šti-pendistih, ki prihajajo »iz prakse«, del-no odstopanje popolnoma razumljivo.
Z dogovorom je bil zadovoljen UO ŠN kakor tudi predstavniki železarn. Drugače pa so reagirali na ta dogovor nekateri študentje iz VI. bloka. Zdi se jim, da zanje ne veljajo skupna pravi-la,češ saj stolpnica je naša in kdo razen naših štipenditorjev nam kaj more? Posamezniki iz te skupine pa so šli celo dalje in niso razumeli, kako je to mogoče, da morajo oni, štipendisti železarn, katerih last je stolpnica, pla-čevati stanarino. Podobna vprašanja so se množila, tako tudi odpor do skup-
Stran 4
nih zadev. Takšna psihoza se je začela širiti še med ostale študente v VI. blo-ku, ki se v začetku niso zmenili za rovarjenje posameznikov. In kakšen je bil rezultat? 60 odstotkov študentov iz VI. bloka je ignoriralo splošna pra-vila sprejemanja in niso oddali potrdil o izpitih. »Zakaj moramo oddajati po-trdila, to je vendar samo podpiranje birokracije«, so se spraševali.
To ograjevanje stanovalcev VI. blo-ka iz celotne skupnosti študentov v ŠN se je vedno bolj čutilo tudi v odnosu do ostalih študentov. Zgodilo se je, da je prišlo do pravih sovražnih. izpa-dov posameznikov, ki so metali skozi okna steklenice na glave mimoidočim, če so bili malo bolj veseli in so pre-pevali. Kolikokrat se je že zgodilo, da so se praznovali razni izpiti ali di-plome in da so prišli študentje v nase-lje s pesmijo. Kaj je v tem slabega? Vsak, ki jih sliši, pa četudi ga prebu-dijo, se še sam spomni svoje podobne dogodivščine in je tudi sam dobre vo-lje. Razumljivo, da tega zopet niso mo-gli razumeti nekateri stanovalci VI. blo-ka. Posluževali so se celo argumenta, da je VI. blok bolj akustičen, kot so ostali. In steklenica, vržena skozi okno, je rodila prepir, katerega zaključek je bila užaljenost metalcev steklenic. In kaj bi šele bilo, če bi steklenica res padla komu na glavo?
Po vsem tem pa se nam postavlja vprašanje, čemu koristi vse to, zakaj graditi državo v državi, saj smo končno vsi študentje.
S tem sestavkom nimam namena poostriti razdvojenost, želim samo gla-sno spregovoriti o stvareh, ki se samo šušljajo, ker mora biti reševanje ta-kih problemov okrito.
Doslej smo jih poznali pod imenom »svobodne kate-dre«, zdaj so nam jih arhitekti predstavili kot »proste« v svojem poročilu o delovanju. Naj vam jih damo za zgted? Mislimo, da ni ravno potrebno.
Diplomirali so
Na filozofski fakulieti — junija:
Na filoloških  oddelkih:
Banič Tatjana, Baš Helena, Berce Marija, Čiber Marijana, Čebular Iatjana, Fusilli Leo, Hrastar Milena, Keglovič Vera, Klarič Vera, Lipnik Jože, Lampič Majda, Lokar Marija, Martinc Marjanca, Petaros Robert, Ravbar Marija,  Steržaj Marija,  škufca Jože,  Vek  Viljemina.
Na  ostalih oddelkih:
Ban Karla, Divjak Tatjana, Cvikl Mirjana, Kavčič Bogomir, Kracina Valentin, Marušič Branko, Malovrb Jože, Petrovič Marko, Rozman Marjan, Sernec  Ivan.
No filozofski fakulteti — septembra:
Na filoloških oddelkih:
Brinovec Zdenka, Bogdanovič Bosiljka, Dolinar Doroteja, «Goričar Bar-bara, Hus Vida, Kogej Vida, Maver Irena, Mihalovifi Albertina, Malenšek Jelka, Planten Franc, Pahernik Romana, Perič Bruno, Primožič Alma, Strniša Ana, Sotlar Martina, Vovk Magdalena, Vovk Marija, Volčanšek Anka, Voglar Dušan.
Na ostalih oddelkih:
Gruden Demeter, Janša Olga, Javornik Margareta, Kroflič Marjan, Lozar Vida, Mlačnik Terezija, Marentič Barica, Mejač Irena, Merčun Stanislava, Medič Andrej, Potušek Doroteja, Stare  Erika,  Šlaus  Franc.
Na pravni fakulteti — junijo:
Bečič Mate, Cicelj 2eni, Cvitanič Janko, Dornik Marija, Dekleva Jože, Ferenčak Majda, Geč Miroslava, Horvat štefan, Jonke Tatjana, Koren Janko, Kapelj Karel, Kladivar Traudi, Mačus Rasto, Mušič Jurij, Novak Franic, Petek Alojzij, Rojko Lilijana, Romik Dragica, Picek Jurij, Paternost Sergej. Rešelj Anica, Skok Stanislav, Skubic Ana, Smodile Marija, škrjanc Alojzij, Veršaj Vili.
Na pravni fakulteti — septembro:
Ceferin Milena, Furlan Tone, Jambrek Peter, Jungdorfer Marjeta, Jaui Jernej, Košorok Rudi, Primožič Anton, Šuklje Matija, Vavpetič Mitja, Zibrik Koloman.
Na ekonomski fakulteti — junija:
Balderman Andreja, Benko Sonja, Cesar Miran, Deletič čedomir, Grintal Milena, Kačič Metod, Mušič Lojze, Petek Bogomila, Plevčak Anton, Potočnik Urška, Sedej Jakob, Slapernik Anton, špacapan Janez, Trkulja Cvetana, Vrečko Nikolaj, Zovič Slavko, Žičkar  Berta.
Na ekonomski fakulteti — julija:
Bobek Dušan, Cižman Jože, Dragaš Radmila, Dvornik Štefanija, Fabjančič Rosana, Hočevar Peter, Hrovatič Mihael, Kočevar Ana, Lavtar Anton, Leb Alojz, Medja Franc, Nosan Marija, Ozmec Milan, Penca Stane, Stepko Draga, Stražišar Aleksandra, Šuštar Slavka, Tavčar Boris, Vadnal Vera.
No ekonomskl fakulteti — avgusta:
Drozg Valter, Ferme Ivan, Kralj Janez, Škerjanc Majda, Zupančič Samo.
No ekonomski fakulteti — septembra:
Bahovec Urh, Barborič Alenka, Bratuž Štefanija, Dežman Maks, Gaberšek Edvard, Hajdinjak Štefan, Janež Andrej, Koler Viktor, Krpač Ciril, Lah Dušan, Lapajne Franc, Poličan Miroslav, Prestor Žiga, Rejc Henrik, Sever Zoltan, Stadina Lucijan, Štmc Milan, Struna Tatjana, Teržaj Niko, Verbinc Ana, Zafred Janez, Zorzennone Vilko, Žabkar Irena, Živec Stanislava.
čestitamo
KUUB VSEM DEJSTVOM IN DOKAZOM TOV. DEBENJAKA MOKAM ŽE TAKOJ NA ZAČETKU UGOTOVITI RESMIČNO OBJEK-TIVNO DEJSTVO: DA JE BILA MLADiNr (TISTI ŠE DORAŠČA-JOČi, Kl IŠČE V SEBH SVOJE ŽIVLJENJSKE CILJE IN Sl GRADI SVOJE POGLEDE NA SVET (N KATERt SO BILA »MLADA PO-TA« VSE DO ZADNJEGA TUDI NAMENJENA) ODVZETA REVIJA. REVUA, Kl Jl JE (IN TU, MJ-SLIM, SE VSEKAKOR VSI STRI-NJAMO) NUJNO POTREBNA.
Ne da bi se spuščal v globlje dokazo vanje te svoje trditve, naj omenim samo poglavitne poglede, ki so me pripeljali do takšne ugotovitve. »Problemi« (ne ozi-raje se na to, da s svojim že postavlje-nim idejnoestetskim konceptom ne mo-rejo ustrezati vsej širini raziskovanja, sprejemanja in zavračanja teh stališč, ki je tako značilna za mlade ustvarjalce) so predvsem kot revija določenega kroga že več ali manj stalno pišočih ljudi bistveno odtrgani od doraščajoče mladine. Nepo-sredna povezanost te mladine z revijo, ki je nedvomno dosegla neko kulminacijo v določenem obdobju »Mladih potov«, je postala s takšno rešitvijo zgolj posredna in kot takšna le še obroben smoter revi-je. Ugotoviti moram torej, da takšna re-šitev, pa čeprav jo še tako zavijamo in opravičujemo, v bistvu sploh ni nikaka rešitev, temveč zgolj priznanje popolnega poraza, da se še vnaprej obdrži mladini ustrezajoča revija. Zakaj »Problemi« niso in ne morejo biti več revija, ki obstaja predvsem, ali celo izključno, za mladino in zaradi mladine. Takšna revija je lahko le revija, ki je zasnovana na ustrezno šl-roki podlagi. To pa pomeni, da mora biti to predvsem revija prehodnega značaja s svojimi kriteriji, v kateri se mladi lahko v resnici preskušajo in razvijajo, da bi se kasneje lahko uveljavili v našem kultur-nem življenju. Takšna širina programa pa nikakor ne pomeni, da revija ne more izhajati iz določenih idejnoestetskih izho-dišč, da naj bo torej idejnoestetsko po-polnoma dezorientirana. Revija seveda ne bo mogla imeti nekega ožjega idejnoestet-skga koncepta, ki bi vezal njene sodelav-ce; nujna pa bodo določena idejnoestet-ska stremljenja, ki bodo predvsem poli-tične narave in bodo kot taka tudi spo-sobna mladino voditi, usmerjati in ji na-kazovati pot, ob katerih pa si bodo mladi ljudje lahko sami gradili in sprejemali svoja stališča. To pa je tudi vsebina men-torstva.
Ce izhajamo \z takih gledišč, nujno spoznamo, da kriza, v katero so zašla »Mlada pota« v zadnjih letih svojega ob-stoja, ne more biti nikakršen razlog za takšno spremembo revije, ki je vezana na določen krog Ijudi in pomeni konec kon-cev ustanovitev nove revije. Vsakršno tak-šno sklicevanje na omenjeno krizo je lah-ko le zunanje opravičevanje in nič več. Krizo je treba obravnavati in raziskati kot poseben problem in to v njenem je-dru, pri vzrokih. Treba se je torej vpra-šati, zakaj je do krize sploh prišlo, ne pa jemati ali drugačne sklepe. Pri tem naj takoj pripomnim, da nosi odgovornost za nastanek krize predvsem uredništvo re-vije same. Le-to bi moralo stalno prouče-vati že obstoječe oblike dela z mladino, jih izboljševati in spreminjati, ne pa osta-jati po več let v istih šablonah, ki pri tako rahločutnem materialu, kot je ravno
PROBLEMI-PROBLEM
KIBIGABILO
TREBA ŠIRŠE
ZASTAVITI
mladina, nujno privedejo do občutka monotonosti in zasičenosti. Vzroki za upad prispevkov tičijo vsekakor nekje tu-kaj, nikakor pa ne v neki objektivni oko-liščini, da danes ni več zanimanja pri mladih ljudeh za kulturno udejstvovanje. To je le en del problema krize. Drugi del, ki ni nič manj pomemben, je vzgoja mla-dine v idejnoestetskem pogledu. Tudi tu nosi uredništvo svoj delež odgovornosti, zakaj v danem kritičnem položaju bi mo-ralo vse bolj energično nastopiti in v jav-nosti sprožiti vprašanje družbene angaži-ranosti naših javnih in kulturnih delav-cev pri vzgoji mladine. To so aktualna vprašanja, ki so ostala še vedno odprta in zato terjajo, da se čimprej pristopi k njihovemu reševanju.
Samo kot opombo naj zapisem nekaj besed glede podatkov o številu naročnikov revije v preteklem letu, ki naj, če že ne dokažejo uspešnost, vsaj opravičijo spre-membo v njej. Predvsem nam same šte-vilke o nakladah revije v posameznih le-tih in njihovo medsebojno primerjanje ne pove ničesar, če si hočemo namreč odgo-goriti na načelno vprašanje, ali bodo »Problenu« v resnici sposobni uspešno zamenjati »Mlada pota«. Potrebni bi bili torej podatki o strukturi naročnikov v preteklem in predpreteklem letu in nji-hovo medsebojno pritnerjanje, kar bi nam edino lahko odgovorilo, koliko je revija še ostala del mladih. Pa tudi s tem še ne bi dobili jasne slike. Revija je namreč lansko leto, dasi notranje spremenjena, ostala formalno ista in je kot taka vsaj pri delu bralcev ustvarila fikcijo, da gre v bistvu še vedno za nadaljevanje stare revije. ^opolen odgovor na zastavljeno vprašanje nam bodo torej lahko dali šele letošnji tovrstni podatki, ko se je pri na-ročnikih že izoblikoval doiočen odnos do tako  spremenjenega   koncepta  revije.
Če smo ugotovili, da kriza ne more biti razlog za spremembo, ali bolje, ustanovitev nove revije, tedaj nam še vedno ostane odprto vprašanje, kje so potem ti razlogi? To vprašanje pa zadeva globlje v naše  celotno kulturno dogajanje  in po-
takšna politika ne vodi nikamor. Kajti sicer bomo na Slovenskem kaj kmalu lah-ko dobili še eno revijo. Revijo nove ge-neracije, ki jo bo ta z enako upravičenost-jo zahtevala in tudi ustanovila. Vpraša-nje je torej ostro in vredno resne disku-sije. Mend se zdi, da se rešitev tega vpra-šanja suče okoli obstoja takšne revije pa naj bodo to sedaj »Perspektive« ali »Pro-blemi«, ki bi bila sposobna združiti vse mlade, toda do neke mere že dozorele ustvarjalce. Takšna revija pa bi morala imeti širok program, ki ga ne bi le dekla-rativno razglašala, temveč tudi materialno ostvarjala (n. pr. z ustreznim oblikova-njera uredniškega odibora). Gre torej za neko skupno avantgardistično revijo, v kateri bi bila lahko zastopana najbolj ekstremna stališča, katere skupna poteza pa bi bilo poštenje in resnično umetniško hotenje.                                    ingo Paš
stavlja problem »Mladih potov« oziroma »Problemov« v povsem novo luč. Gre nam-reč za vprašanje revijalne politike pri nas. Zdi se mi in dejstvo mi to tudi očit-no potrjujejo, da so pri nas določene re-vije osnovane na nekem specifičnem par-tikularizmu, vezanem le na ožji krog sode-lavcev. Zakaj bi sicer bili v nasprotnem primeru ti mladi ljudje, zbrani sedaj okoli »Problemov«, prisiljeni, da si po-iščejo novo revijo? Zakaj se niso raje vključili v neko že obstoječo revijo pri nas, konkretno n. pr. v »Perspektive«? Re-vija sama bi s tem gotovo samo pridobila na svoji zanimivosti in predvsem tudi na svoj«tn pomenu. Kajti sedaj se mi vsilju-je vprašanje: kakšen in ali sploh je kak-šen smisel ustanavljati takšne revije, v katerih ima pravico sodelovanja le dolo-čen ozek krog izbrancev?   Zdi se ml, da
Pripomba uredništva: S tem prispev-kom skušamo nakazati naše stališče do tega vprašanja, ki je postalo po sebno v zadnjem času precej aktual-no. Pri tem se nočemo spuščati v po-lemiko, ki so jo začeli »Naši razgledi«. Problem mladih ljudi in mentorske revije je problem, ob katerem ne mo-remo ostati ravnodušni. Zavedamo se, da so tu potrebne še resne diskusije, v katerih bi bilo treba še marsikaj razčistiti, predvsem pa poiskati tista skupna izhodišča in smernice, ob ka-terih bi bila mogoča prava konstruk-tivna rešitev.
OSBORNOV LUTHER
i  BD8)
Odveč bi bilo razmišljati o zgodovinskem Luthru, ko je na prvi pogled jasno, da je hotel Osborne v tej drami izpovedati nekaj drugega. Luther je drama človeške osebnosti, ki je mi odločitvami in dejanji spra-vila svet s tira, porušila njegov ustaljen red in si nakopala srd bogov.
Seveda nas morajo takoj za-nimati vsebina, pomen in posle-dice Luthrove dejavnosti. Raz-lična so in bodo ranenja o Luth-ru, tako kot so različna mnenja o umetniški moči Osbornovi in o veljavi njegovih idej. Eno je jasno: Osborne to pot ni »jezni mladenič«, zanimajo ga obsež-nejši problemi. Za zgodovino se ni skril zato, ker bi hotel samo fabulirati in reproducirati. Pa-rabolističnost zgodbe naj bi po-udarila pomembnost in splošno veljavo njegovih del.
Luthrov žvljenjski lok se pne od pokorščine in podrejanja av-toriteti d'o negacije sleherne av-toritete in do revolucionarnih akcij, zaključi pa se z zanika-njem   revolucionarnosti,   celo   s
stagnacijo v družinskem ugod-ju. Najbolj nas preseneti junak v zaključnem delu drame. Tu ne-nadoma odkrije še drugo stran Svetega pisma. Zahteva pokor-ščino oblastem, zanika upraviče-nost sleherne revolucionarnosti. Nekaj prizorov poprej mu Vitez z zelo agresivnimi prispodobami pokaže njegovo krivdo. Truplo mrtvega kmeta simbolizira Lu-throvo izdajo revolucije, njego-vo krivdo in drastično prikaže posledice te izdaje.
Če je to nova varianta tragič-nosti, ne vemo, vsekakor nam takšna rešitev ponuja nekaj možnih Osbornovih idej. Naj-prej: tudi kot revolucionar ima vso človeško pravico, da se utrudi. še posebej takrat, ko za-gleda puščobo razdejanja in po-sledice, ki jih ni predvideval. In druga, vitalnejša možnost. Osbornov Luther se je uprl »pa-pežu«. Na več mestih v tekstu pa zasledimo podatke, da se mu je uprl zato, ker je preveč ver-jel vanj. Se pravi, da sleherna vera vodi v razočaranje. Luther je torej omagal zato, ker je bil
samo upornik, zasenjak, »poet« in propada ene avtoritete ni mo-gel nadomestiti z nečim vred-nejšim. V tem je morda globlji smisel Osbornove igre. Luthro-va tragika se skriva v dilemi: razočaran vernik, ki je pogre-šano resnico hotel nadomestiti s samimi seboj. A s svojo vizijo o resnici, ne pa z resnico samo, ki se skriva v objektivnih zako-nitostih družbe! Postal je hete-rik, ker je spoznal korupcijo in cinizem cerkve (se pravi avtokra-tizma, dogmatičnosti in shema-tičnosti ideologij). Do tod je se-galo njegovo spoznanje. Nasproti je lahko postavil samo še same-ga sebe. Torej novega avtokrata? V tem je morda vrednost pa tudi problematičnost Osbornove igre o Luthru.
Stran 5
Vaški župnik (Jože Zupan) in organist (Zlatko Šugman) v skupnem prizoru, ko v nepozabnem duetu pojeta hvalnico starim jugoslovanskim ciga-ram. Zupan je svojo vlogo odigral z izred-nim posluhom in pri-zadetostjo, šugman pa nam je ostal v spomi-nu zaradi svoje obraz-ne mimike, s katero je podal svoj lik. Obeh se bomo še dolgo spo-minjali
IZ TISTIH LEPIH STARIH
ČASOV
Srečanje s slovenskim filmom Tistega lepega dne je v zanimivem in dostikrat polemičnem razdobju iskanja filmske umetnosti vendarle bolj komplici-irano, kakor pa kažejo sproščeni obrazi obiskoval-cev filma, ko se prižgejo luči. Z opravičili za pri-govore so ustvarjalci postregli takoj na začetku in sicer z letnico 1930 s provincialnim koloritom in z zvrstjo filma samega. Film, kakršnega je ustvaril režiser, v svoji ideji prav zaradi zvrsti pomeni sa-mo nedolžno koketiranje s tragiko čedermacovstva na skrajnem zahodu slovenstva. S tem ni rečeno, da bi film v takšni obliki vsaj v podtekstu ne mo-gel nakazovati problemov, ki so po okupaciji težili primorski živelj. Zaradi takšne ideje sta tematika in prizorišče samo navidezno utemeljena in vse kaže, da je ustvarjalce gnala na zahod edinole težnja, ustvariti kristalno čist slovenski film, zato so si izbrali polemično prizorišče na poslednjih obronkih slovenske rustikalne romantike. Idila, to je vse, kar nam film prikazuje. Idila, kakršna živi v naši zavesti že dolgo, in je postala omiljen pred-met umetniškega oblikovanja v razdobjih, ki jih ne cenimo preveč, a se ob njih včasih vendarle zasa-čimo, da so nam blizu.
Razveseljivo je dejstvo, da so k realizaciji filma v občutni meri pripomogli rutinirani filmski delav-ci, tako da se ne ponavlja več tisti zunanji polom, kakršnega smo srečevali ob nekaterlh dosedanjih primerih slovenskega lažjega filmskega žinra. Pu-stimo ob strani probleme statistov, ki so filmski izraz vlekli v nerodno karikaturo — spomnimo se delno ponesrečenega izbora štefucovih otrok ipd. in priznajmo, da je film stilno dokaj enoten in da zunanji likovni elementi niso bili potrebni samo za pavšalno zapisovanje, ampak so iz skonstruira-nega okolja poiskali prav tiste izpovedne vrednote, ki so celoto podkrepile s precejšnjo mero lirizma. Od karakterjev najbolj izstopajo štefuc, župnik in mati Pečjakova. Stefuc je izjemen primer v pri-morski vasi. Videti je, kot da ga je že zajel val libe-ralizma, a ga v idilični družbi ne postavi pred probleme, ki bi ne bili čisto zunanjega značaja, zakaj njegov konflikt z vasjo se giblje v mejah nedolžne individualistične težnje pri iskanju življe-njske partnerke. Zupnik, ki bi moral z galerijo svojih statistov predstavljati kolorit ambienta, ven-dar   je   izgubil   vso   zgodovinsko   funkcijo   moralne
opore ljudstvu v potujčeni deželi; iz Mesije je po-stal navaden podeželski gospod, ki trati svoje sile za nepomembne, čeprav komedijsko efektne oprav-ke. Njegovo spremstvo je podobno tercijalkam z ljubljanskega trga ali od koderkoli in le jezikovna provincialnost ga determinira. Tako Sotlar kot Zupan sta z rutino premagala diletantizem na eni in aktersko togost na drugi strani. Mati Pečjako-va — Hlebcetova bi utegnila ustvariti v gledalcu vtis, na žalost pa igralko poznamo v skoraj identič-ni vlogi, po svojem stilu, — v Kastelki iz Gadjega gnezda, tako da se sprašujemo, komu je bil naprav-ljen kompliment, ali Kastelki ali igralki ali reži-serju.
še beseda o besedi. Vse kaže, da se tyidi tokrat ni posrečilo potegniti slovenske filmske besede iz zagate. Vse lepo in prav — dialekt je svoje prispe-val k ambientu in koloritu, a za uho, ki ni vajeno obrobnega slovenskega govora in ga ovira zraven še efemernost celuloida, j^ govorica v filmu prete-žak oreh. Še dobro, da beatdi ni bila naklonjena kaj težja vloga.
Potegnimo črto! Film Tistega lepega dne se ne bo mogel vpisati v razvojno linijo slovenskega filma. Vendar je njegov pojav simpatičen, prinesel nam je urico zdravega nasmeha, tako da je gledalec rah-lo v rožicah, ko zapušča dvorano. Mogoče nam je bil po svoje vendarle potreben.
Franc Drolc
še posebej zato, ker se je govorilo o komediji, film-skem izrazu, ki ga današnji čas potrebuje vse bolj, kot si ga je zastavil štiglic, ob asistenci A. Hienga in po literarni predlogi Cirila Kosmača.
Prepričan sem o tragičnosti primorskega momen-ta in pritrdil sem neki primorski učiteljici, ki je trdila, da je Gregorčič najboljši slovenski pesnik. Ne moremo pa verjeti štiglicu ob vseh njegovih spo-drsljajih v situacijski psevdokomiki, ob slabih scenah s štefucovimi otroki, v izredni tipizaciji likov (vzemimo, da naj bi bili v komediji ali spro-
Tistega lepega dne
smo znova slišali slovensko filmsko besedo. V neki rieumljivi in čudni zadregi smo pričakovali štigli-čev film in ga tudi pričakali. (V tem pričakovanju se mi je neprestano vsiljevala misel o čitalništvu iz Bleiweisovih časov in je po končni predstavi tudi povsem obveljala. In če smo ob formuli ŠEKI SMIMA, PAZI SE še tako veseli slovenskega filma, ki ni slab, pa vendar ob Tistem lepem dnevu še z večjim veseljem pričakujemo nov Hladnikov film.) Naj bo štigličev film slovenski ali ne, nisem pri-staš tako narejene ljudskosti (izraz ljudskost je uporabila MG v Delu), na kakršen način se v filmu manifestira, naj bo film komedija ali »sproščena zgodbica«, po štigličevi Baladi sem pričakoval več,
Iz prve številke Problemov
Prva številka Problemov, revija za kulturo in družbena vprašanja, prinaša v prvi številki med družbena vprašanja, prinaša prozo Vladimirja Kav-*iča Stolp v Babilonu, prevod zninega ameriškega pi-satelja Jacka Kerouaca Na poti, pesmi Miroslava Košute, Bojana Piska in Franceta Pibernika; prozo objavlja še Breda Smolnikar. Miloš Mikeln objav-Ija »Reportašo v treh dejanjih s petjem, plesom in Srečolovom« — Administrativna balada. V eseji-stičnem delu revije najdemo študijo dr. Borisa Paternuja o liriki Jožeta Udoviča, avtorja pesniške zbirke »Ogledalo sanj«. Janez Dokler piše pod na-
slovom »O vrednosti teme« o plastikah Stojana Batiča. Niko Toš razpravlja o metodoloških reši-tvah sociološke raziskovalne prakse, E. Petrič pa piše pod naslovom Vznemirljiva prizadevnost o za-hodnonemškem revanšizmu. V rubriki Ocene in poročila zasledimo Matjaža Kmecla oceno Kram-bergerjevega pesniškega prvenca Pesmi 1961. A.B. objavlja razmišljanje o sodobni poljski sociolo-giji, F.C. pa o propadu velikih ameriških tedni-kov. Sledi še stalna rubrika Ogledalo slovenske kulturne ustvarjalnosti, kjer poročajo o novih knji-gah, razstavah in glasbenih pubtikacijah.
ščeni zgodbici vsi liki značilni, znajdemo pa se v nerodnem položaju, ko nam filmski ustvarjalec prinese na platnu vse like tako tipizirane, oblečene v svoje značilnosti v taki meri, da postane filmsko platno preozko in da preseže okvir, ki si ga zgodba zastavlja.
Res je, kot je zapisala MG v Delu (lO.okt.): »Nova slovenska filmska komedija — rekli ji bomo zabav-na zgodbica-nima tiste izrazne širine, kot sta jo imela, denimo, štigliceva »Balada o trobenti in oblaku« ali njegov film »Dolina miru« — je pa filjnsko delo, ki dinamično izpolni naš obisk v kinu, nas rezvedri in spomni, kakšni smo bili tiste-ga lepega dne 1930. leta v Vrtači na Primorskejn«. Film izgublja na izrazni moči predvsem zaradi tendence, da bi ljudje na platnu postali še bolj elementarni ie »ljudkostni«, kot jih prinaša literar-na predloga.
F. Breščak
Zapis ob tednu ,,Vesninih" filmov
m
V STILU
Teden dni smo večer a večerom presedeli v »Unionski« kinodvorani ln si ogledovali filme, ki jih je distribucijsko podjetje »Vesna film« pripra-vilo za bodoči spored naših kinematografov. Splo-šen vtis, ki ga je lahko dobil gledavec ob zaključ-ku tedna, je predvsem določen kvaliteten nivo vseh filmov, čeprav je ožitno, da je šlo pri neka-terih filmih tudi za komercialne namene. Tako »Betonska džungla« režiserja Loseya ni le navadna kriminalka iz črne serije ameriških kriminalnih filmov, temveč je nekaj več... Je hkrati obsodba sveta, v katerem je zagospodoval denar nad slehernim človeškim čostvom. Fordov western »Crni narednik« ni le w«tern, temveč tudi protest proti rasni diskriminacifl. Nemški film »Graščina strahov« vsebuje marsilatero pikro bodico na so-dobno nemško dogajanj«, pa čeprav je oblikovan v žanru filmskega revijsiega spektakla. Film Andr-zeja Vajde »Nedolžni čarovniki« je kljub nekate-rim komercialnim prijemom pri prikazovanju življenja mladih intelektualcev ostal na višini. Nje-gova vera v zmago resnijnega čustva nad plitvostjo in tehnizactjo sodobnosti']« vzpodbudna, Pilm ita-lijanskega mojstra Blasettija »Ljubim, ljubiš..« je še najbolj ostal na robu koraercializma. Zdi se, da je v svojih najrazličnejših upodobitvah ljubezni in pa z nekaterimi atrattivnimi prizori s svetovnih odrov, predvsem skušal zabavati gledavca. No, to mu je tudi uspelo ...
Film švedskega umetaika Ingmarja Bergmana »Poletje z Moniko« je bil gotovo najboljša stvaritev v tednu Vesninih filmov. V njem je Bergman ostal neizprosno zvest svojim filozofskim nazorom, ki jih je dobršen del previel od filozofa Kierkegaar-
,,Tistega lepega dne" in še kdaj
»Tistega lepega dne« »j velik film. In čeprav vemo, da je štiglic vebk film zmošen narediti, mu tega ne zamerimo. VtMna, ali bolje rečeno, vrednost tega zadnjega ttooenskega filma je popol-noma drugje, kot jo imam navado iskati.
Slovenci smo majhen narod, imamo pa soraz-merno veliko kinodvoran. Menda smo po tem celo drugi ali tretji v EvropL Gledamo vse mogoče filme. Filmi iz nekaterih driav so še posebej pri-Ijubljeni. Velikokrat celo bolj kot domači. Domačih pa je tudi malo. če račtmamo, da vsak slovenski film ne pride v vsak tovenski kinematograf bi bilo tu verjetno povpreije: dva filma na leto, če ne celo manj. In poleg vsega je v Ijudeh zakore-ninjeno še prepričanje « višji vrednosti tujega blaga. Pogosto Ijudje (nt glede na kritike v časo-pisih) domače filme zavn&ajo, ker so pač domači.
Film »Tistega lepega ine« bi lahko dal povod za cele kupe razmišljanj in razpravljanj, kljub temu, da je samo Idhka, gladko tekoča zgodba. Eno pa je resnica: film je slovenski, zares sloven-ski. Zanimivo, da smo prau to lahko poudarili tudi ob prejšnjem štighcovem filmu. če kateri, potem je ta film dobil stik z gledavci. Zdi se ti, da se v Jilmu srečuješ s samimi znanci, da ni neznanega človeka. Film je izbor tipov. Od vaških klepetulj do »Mojega Jema« in župnika. Zdi se ti, da je vsa logika v filnu samo slovenska, samo naša.
»Tistega lepega dne« je dober film. Pa ne samo za slovenske razmere. Ldiko bi bil komedija, pa ni. Je prijetrui zabava i» «somo to.
J. Prešeren
Bergmana
in Štiglica
da. Osamljenost človeka, boj mladih proti svetu odraslih, to Je kratka vsebjina tega velikega filma. Bergman ne obsoja, a se tudi ne predaja iluzijam. Poletje, ljubezen z Monico je kratko. Konča se, kot se konča vsaka stvar na tem svetu, kot se končajo lepe sanje... Rojstvo in smrt, to sta dva neizbežna mejnika v življenju in ob njih ostane človek vselej sam, Bergman je to misel poudaril v čudovitem poslednjem prizoru, ko obstane Harry z otrokom v svojih rokah sam pred zrcalom. Sebi in resnici iz oči v oči. Zrcalo prične film in zrcalo ga konča. Bergman je objfektiven, ne idealizira svojih juna-kov. Harrjr tepe Monico, ko je izgubil njeno ljube-zen, ker je pristal na kompromis z življenjem, in Monica propade, ker na kompromis ne pristane. Življenje je kruto in krut je film. Hrepenenje za čisto, popolno ljubeznijo, ki ga je izpovedal Berg-man v številnih čudovitih simbolih, ostane neizpo-lnjeno, kot je neuresničljiva takšna Ijubezen v življenju. Ostane le boleč spomin. Globoka resnica je v besedah, ki jih je izrekel nek ocenjevalec Bergmanovih filmov: Begmana moramo občudo-vati, čeprav ga ne ljubimo...
Končno smo pričakali tudi nov Štigličev film »Tistega lepega dne«. Z njim je štiglic še enkrat potrdil, da je resničen umetnik. Ceprav je to njegova prva komedija, mu je uspelo napraviti resnično svež film. To je film, ki je zrasel iz naših domačih tal, v njem so naše navade, naši ljudje. Zgodba se suše okoli vdovca, ki sta mu umrli že dve ženi, se-stri in ki bi se rad poročil še s tretjo sestro. Ceprav mu to ne uspe, se na koncu vendar vse lepo uredi, da je zadovoljen on in gledavci v kinodvorani. V njem je polno bodic na račun zavednih fašističnih zelencev, prizori, ki so vredni Rene Clementa. Nepo-zabna lika sta ustvarila Jože Zupan, v vlogi vaškega župnika, in Zlatko Sugman kot vaški organist. Odlični so bili tudi Bert Sotlar kot vdovec, Duša Počkajeva kot Hedviga, Angelca Hlebcetova kot mati Pečjakova. »Tistega lepega dne« je veder duhovit film, ob katerem se gledavec resnično sprosti in kar je glavno, nasmeji se od srca; pritegne ga omač človek, drobec našega življenja.
Ingo Paš   o
ČE SE REFLEKTORJI NE PRIŽGEJO
študentski oder je poleg časopisa ena najpomembnejših kulturnih dobrin štu-dentov, je (ali pa naj bi vsaj bila) tista tribuna, preko katere študenti najbolj neposredno izražajo svoja napredna mi-šljenja, svoj pogled na svet, svoj odnos do določene družbe. Vsekakor takšen oder ni pomemben samo za študente, po-memben je še predvsem za družbo samo. Nobeni družbi namreč ne more biti vse-eno, kakšna so ta mišljenja in odnosi tiste plasti njenih ljudi, iz katere se obli-kuje inteligenca. Povsod po svetu gojijo študentovske odre in nekateri med njimi so si pridobili že Iepo tradicijo in se povzpeli na zavidljivo umetniško raven. To je med drugim potrdil tudi festival študentskih gledališč, ki je bil pred krat-kim v Zagrebu.
Na zagrebškem festivalu pa ni bilo niti ene dramske skupine znaše univerze, niti nismo v celem lanskem letu mogli zasle-diti kakršnegakoli delovanja na tem po-dročju. Upravičeno se torej vprašujemo, kaj je z našim odrom, ali ga sploh imamo. Zdi se, da ga imamo. Zakaj v raz-pisu šKUD-a »Akademik« za avdicijo novih članov berem med drugim nasle-dnje: »Dramska skupina« ŠKUD »Akade-mik« vabi še posebej študente in študent-ke vseh prvih letnikov, naj se vkijučijo v gledališko družino, ki ima namen upri- , zarjati aktualno sodobno literaturo in gledališče razviti v borbeno tribuno nas mladih, polnih novih idej. Ali obstaja ta dramska skupina samo na papirju? Njeni nameni so vsekakor lepi; toda zdi se mi, da je zaenkrat (vsaj v lanskem letu) ostalo samo pri teh namenih in od vseh teh no-vih idej, ki prevevajo nas mlade, nismo spoznali niti ene. Kaj je torej s stvarjo? Kakšni so razlogi ža takšno nedejavnost? Skušal setn se pozanimati na »Akademi-ku«, vendar nisem dobil nikogar iz dram-ske   skupine.   Prišel   sem   drugič   in   spet
nisem dobil nikogar. Ob rob naj zapišcm samo, da sem jih iskal tudi lansko leto in da je bilo tudi takrat vsako moje po-izvedovanje za katerimkoli članom te skupine prav tako neuspešno. Na moje globoko začudenje, ali prihajam vedno ob tako nepravem času, ko ni nikogar, mi je dala odgovor prijazna kolegica iz »Akademika«: »Prihajajo izredno red-ko...« In ko sem hotel še nekoliko po-čakati, če bi morebiti le kdo prišel, mi je to odkrito odsvetovala. Ali so člani dramske skupine že popolnoma obupali? Ni mi preostalo nič drugega, kakor da sem poprosil za nekatere informacije kar kolegico. Na vprašanje, kako je z dram-sko skupino, mi je dobesedno rekla: »Povsem na psu so...« Ko sem jo nato vprašal, če sploh kaj delajo, mi je pove-dala, da pripravljajo »Rdečega Budo«, delo nemškega dramatika Silvanusa, da tekst imajo, da pa ni kadrov, predvsem je premalo fantov... Ob tem sem se spo-mnil na razgovor, ki sem ga imel pred kratkim s kolegom Maurom Jerkičem v Naselju. Povedal mi je, da je med njimi veliko zanimanja za gledališko igro, za igranje... Torej zanimanje je, kadri tudi, kje so potem vzroki težav? Po mo-jem mnenju v slabi organizaciji. Kolegica mi je tudi potožila, da ni denarja... Potem pa mi je rekla, naj tega nikar ne zapišem. Torej, kaj je sedaj?Ali je denar in je po sredi nekaj drugega?
Vse to sem zapisal, ker mislim, da je treba prikazati položaj naše dramske sku-pine odkrito, brez slepomišenja. Položaj je kritičen. Potrebna je javna diskusija, toda odkrita, v kateri bomo lahko ugoto-vili resnične probleme in jih odpravili. Pri tem bo treba najprej odgovoriti na dejstva in ta so (eno leto popolne nede-javnosti) po mojem mnenju dovolj zgo-vorna. Kje so razlogi, da je prišlo do takšnega zastoja?                         Ingo Paš
PREPLEZALA SVA DIRETTISSIMO
člana Akademskega alpinističnega odseka iz Ljubljane: Barbka Lipovšek, študentka geografije in Peter ščetinin, absolvent metalurgije sta avgusta letos preplezala slovito Direttissimo v Veliki Cini Preplezala sta jo kot prva Jugoslo-vana, Barbka Lipovšek pa je bila sploh prva ženska, ki je preplezala to smer. Njun podvig pomeni enega velikih uspe-hov slovenskega alpinizma.
Za naš list je turo opisal Peter šče-tinin.                                 .
Gorska skupina »Tre Cime di Lavaredo« leži v severovzhodneni delu Dolomitov. Skupino pred&tav-ljajo tri orjaške skalnate tvorbe, ki se strmo dvi-gajo v nebo iz skoraj ravne visoke planote. Pogled nanje, zlasti s severne strani, je čudovit. Kamenina je rumene, ponekod pa rdeče in črne barve. Severna stena Cin je večinoma previsna in brez vidnih raz-člemb. človeku, ki prvič stoji pod temi stenami, se zdi skoraj neverjetno, da so po njih speljane ple-zalne smeri.
Najbolj znana in hkrati najlepša je 500 metrov visoka severna stena Velike Cine. Preko nje vodi naravnost na vrh Direttissima, to je smer, ki je za-radi svoje izredne težavnosti, obenem pa tudi za-radi svojevrstne lepote postala znana po vsej Evro-pi. Smer so izpeljali leta 1958 štirje alpinisti — 2 Nemca in 2 Avstrijca: Brandler, Hasse, Lehne in L6w. V steni so bili štiri dni. Hrano, tehnično opre-mo in opremo za bivakiranje so dobivali po vrvi iz podnožja stene. Ta smer je ena najtežjih v Do-lomitih.
Direttissima je bila glavni cilj najine odprave.
Po nekaj mesecev trajajočih pripravah, tako kon-dicijskih kot finančnih, sva se v začetku avgusta odpravila na pot. Imela sva strašansko veliko prt-ljage. Ko sva po dveh dneh ubadanja z njo končno postavila šotor pod Cinami, sva bila tako zbita, da sva dva dni počivala. Tretji dan pa sva že stala pod severno steno Velike Cine in buljila v ogromne rumene previse nad nama, s katerih je kapljala voda daleč od stene v grušč. Nekam tesno nama je bilo pri srcu ob pogledu na to steno, saj sva prvič videla kaj takega. Nisva se takoj zagnala v Direttissimo. Prej sva hotela preplezati še nekaj drugih smeri, da bi tako spoznala dolomitsko skalo in tehniko plezanja v njej. Zato sva si izbrala za prvo smer klasično plezarijo IV. stopnje in sicer Dibonov raz. Po tej smeri sva bila tako utrujena, kot bi preplezala kakšno ekstremno smer. Pred na-ma so bili tri naveze, ki so na naju pošiljale salve žvižgajočih   kamnov.   Prehiteti   pa   naju   je   hotela
tudi neka italijanska mešana naveza. Jasno je, da se nisva pustila dati v koš. Navila sva vrv v zanke in se oba hkrati pognala navzgor. Kmalu eo ostale vse naveze daleč pod nama. Ponosno, toda s kleca-jočimi nogami, sva prišla na vrh.
Naslednji dan pa sva se namenila preplezati smer Comici—Dimai, ki je nekoliko lažja kot Direttissi-ma in poteka kakšnih 200 metrov desno od nje v navpični, toda kolikor toliko razčlenjeni skali.
Pa nama sreča ni bila naklonjena. 2e ob šestih sva stala pod vstopom, toda kljub temu je bilo pred nama že pet navez, ki so v repu čakale, da pridejo na vrsto. Nisva se mogla odločiti, ali naj se jim priključiva ali ne. Ko pa je nenadoma pri-žvižgal med naju za pest velik kamen, ki ga je sprožila prva naveza, sva pobrala šila in kopita in jo hitro ucvrla proti šotoru.
Naslednji dan sva bila pri vstopu že ob prvem svitu. Pa nisva bila prva, ampak šele tretja naveza. Sedaj pa nisva odnehala. Vstopila sva. Ni dosti manjkalo, da bi v steni bivakirala. Predhodna na-veza je bila namreč tako počasna, da sva morala zaradi nje presedeti na stojiščih najmanj pet ur. Prehiteti pa je ni bilo mogoče, ker tega nerazčle-njena skala levo in desno od smeri ni dopuščala.
Bližal se je odločilni dan. Najprej sva se odlo-čila za 13. avgust, a sva to odločitev realizirala šele naslednjega dne. Nisva vraževerna, toda pri taki stvari je bolje, da se človek z vseh strani zavaruje.
Vstopila   sva   v   Direttissimo   precej   pozno,   šele okoli sedme ure zjutraj, ker nama je budilka tajila. Že takoj pri vstopu se stena postavi popol-noma navpično in moral sem se pošteno truditi, da sem se obdržal na drobnih oprimkih in stopih. Za trenutek sem pomislil, da ne bom zmogel te na-vpične gladke plošče. Spodaj me je opazovala Barb-ka. Pred njo in pred samim seboj nisem smel po-g pustiti. Stisnil sem zobe in pritelovadil čez tistil nekaj  gladkih metrov na prvo  stojišče.  Sledil  je raztežaj (30 metrov), ki mi bo ostal večno v spo-minu. Previsen, s krušljivimi visečimi luskami, za
Cerar PRAGA 62
(Nadaljevanjfc,
V   veliki  Sali  Juliusa  Fučika,  kjer   so  potekala tekmovanja, sta bili še dve manjši dvorani. V eni so bila postavljena orodja in to fiksno, z blazinami in vsem potrebnim. V drugi dvorani pa je bila raz-prostrta rdeča perzijska preproga,  stene pa  vse  v ogledalih. Tu se je vadil parter neposredno pred na-stopom. Ogledala so  oddajala  sliko  v  vsaki  pozi, v vsakem obratu in gibu, skratka, videl si lahko vse svoje delo. In tako se je zgodilo, da smo bili kar ne-kam nerodni, sram nas je bilo, ker tega nismo va-jeni, čeprav je to najboljša šola za izdelavo gibov. O preprogi sami raje ne govorim.! Najprej smo jo pobožali z rokami in šele nato stopili nanjo. Tudi v Tjrrševem domu je bila preproga, zelena z ornamen-ti in se nam je kar škoda zdelo, ko so skupine za skupinami skakale po njej. Tako smo torej imeli na razpolago tri preproge za parter, v Sloveniji pa ima-mo »cerado« podloženo s »filcem« in še to nimamo kam postaviti Zato se na njej počutimo vedno malo negotovi in tudi  na  izvajanju   se' pozna   »nevigra-nost«. Za vse druge narodnosti, razen redkih, pa je to »vsakdanji kruh« in vadijo parter prav tako kot vsako drugo orodje. Skratka, pogoji za trening so bili odlični in prav   tako   organizacija.   V  prostem času smo si ogledali trening sotekmovalcev in mo-ram reči, da je že trening gledalo mnogo ljudi, če-prav je bilo treba plačati vstopnino. Na Češkem ze-lo cenijo orodno telovadbo in   imajo  tudi   odlične telovadke in telovadce, saj je ženska vrsta zasedla II., moška pa III. mesto   Seveda  smo  si  ogledali tudi Prago. Nekateri so jo že poznali, drugim je bi-la nova, vsem pa se je zdela nekam siva, težka in vzdušje žalostno. Zlato s streh hiš in cerkev je po-temnelo, zdelo se nam je, da Praga peša pod težo svojih let. Tramvaji vozijo na dolgih progah, saj je Praga res velika. Ulice so ponekod tako ozke, da se komaj kak avto prerine skozi. Saj res, posebno smo »občudovali« avtomobile. Poleg   nekaj   redkih   mo-dernih  tipov  so piskali  in  puhali po klancih  gor in dol tudi taki, ki bi delali čast vsakemu muzeju. A ljudje v njih so sedeli prav tako ponosno kot pri nas v »fičkih«. Cudili smo se, ko nikjer ni bilo videti
S to vajo si je Miro zagotovil 1. mesto na konju z ročaji
novih, modernih stavb in ko smo si ogledali Prago še s Hradčan in smo jo imeli tako rekoč na dlani, smo morali priznati, da je izredna v svoji večstolet-ni ohranjenosti Nad Hradčani smo bili seveda nav-dušeni. Nato smo si »doli«, Hradčani so namreč »gori«, v Pragi ogledali še mimohod dvanajstih apostolov. Na cerkvi sv. štefana je namreč visoko na stolpu modro obarvano okence, ki se vsak dan ob 6. uri zvečer odpre in svetniki se pomikajo pred njim, dokler ura poslednjič ne udari. To je res znamenitost, ki si jo je vredno ogledati; povsem pristaja svojemu stoletnemu okolju.
4.  julija se je začelo tekmovanje za moške v ob-veznih vajah. Trajalo je od 8. ure do 21,30. z dvourno prekinitvijo ob 14. uri. Naša vrsta je tekmovala do-poldne na preskoku, bradlji in drogu in popoldne na parterju, konju z ročaji in krogih v isti skupini kot na treningu. Uro pred tekmovanjem smo se že razgibavali, v dvorani za trening preizkusili orodja in se pripravili za nstop. Pričeli smo s preskokom. Skočil sem za svoje znanje povprečno. če bi bil let raven in ne postrani, bi morda dobil dve desetinki več. Vedel sem, da ne smem pričakovati višje ocene (8.95), kajti takih naključij, da bi na tekmi naredil nekaj, kar ti na treningu ne gre, je pri telovadbi zelo malo, če sploh so. Po reskoku sem bil popolno-ma miren, saj sem to pričakoval in nisem prav nič jokal ali govoril »groza me je«, kot sem to pozneje prebral v slovenskih časopisih. Pisec članka je imel res bujno fantazijo. Pred sabo sem imel še 11 disci-plin in sploh bi bilo tako vedenje sramotno za vsa-kega športnika, kajti treba je znati prenašati poraze kakor tudi zmage!
5.  julija so nastopale ženske v obveznih vajah. Se-veda so tekmovalci gledali in bodrili svoje tekmoval-ke, zlasti se je redno slišalo kikirikanje Francozov, ki so Dili najtemperamentnejši poleg čehov. Naše tekmovalke so tekmovale popoldne in to v vseh šti-rih disciplinah: preskok    bradlja,   gred   in   parter. Tekmovale so zelo dobro, prav tako kot naša vrsta .prejšnji dan, brez kifcsov. Zanimiva je ugotovitev, da smo bili Jugoslovani (moški in ženske) boljši v obveznih kot v poljubnih vajah, kar je pri drugih redek slučaj.
6.   julija je bilo tekmovanje moških v poljubnih vajah. To je bil odločilni dan za plasma, zlasti za tiste, ki so se borili za vstop v finale. Vrstni red oro-dij je bil isti kot pri obveznih vajah (tudi to je važ-no za tekmovalca). Ta dan je bil zame težji, kajti poljubne vaje so daljše in težje in tudi poprave ni-so dovoljene, tako kot pri obveznih. Nekoliko se mi je ponesrečila vaja na drogu, vendar sem se kljub temu uvrstil v finale. Po tem sem bil kar malo pre-tresen, saj bi bila ta napaka prinesla poškodbo, če mi ne bi sreča stala ob strani. Na parterju sem se počutil  utrujenega.  Takrat  sem  znova  občutil  po-manjkanje  treninga na  »ceradi«,  kajti  brez  vadbe kompletnih vaj, ki je mogoča edino na »ceradi« ali preprogi, ni mogoče dobiti kondicije, ki je na tek-mah tako potrebna. Zame je bil še posebno težak prehod iz enega na drugo orodje. Ker sem nastopal vedno zadnji, sem bil še ves zadihan, ko smo menja-li orodje. Težko mi je bilo na konju z ročaji, ki je eno najbolj nesigurnih orodij. že sam konj je bil malo drugačen, kot smo ga vajeni in prav oddah-nil sem si, ko je bilo tudi to srečno za mano   Na-slednje in zadnje orodje so bili krogi. Ko smo tako s tekmovanjem končali, smo odšli na tribuno in gle-dali tekmovanje tistjh, ki so bili na vrsti za nami. Tega si prej nismo mogli privoščiti, ker od gledanja rada boli glava in je to vsekakor škodljivo za počut-je tekmovalca. Naša dekleta pa so morala domov, spat, kajti njih je drugi dan čakal nastop v poljub-nih vajah.
7. julija — poljubne vaje v ženski konkurenci. Pre-moč Rusinj ni bila več tako očitna kot prejšnja le-ta, vidi se, da je napredek splošen. Naše tekmovalke
17-letna sovjetska tekmovalka Pervušina na gredi
so tekmovale z malo manj sreče kot pri obveznih vajah, vendar so kljub temu uspele zadržati enajsto mesto med 17 ekipami. Občinstvo je bilo zelo živah-no, z vseh strani se je slišalo bodrenje v vseh mo-gočih jezikih, najglasnejši pa je bil speg »francoski petelin«. Cehi so bodrili svoje tekmovalke kar v ri-mah in to zborno, tako da so bile njihove tekmoval-ke zelo razpoložene in borbene. Uspele so obdržati II. mesto za Rusinjami pred Japonkami in Madžar-mi, Vzh. Nemkami in Kitajkami. Presenetile so male Katajke, ki doslej na večjih tekmovanjih niso izstopale.
8. julija je bil na vrsti moški finale. Na vsakem orodju se je šest najboljših telovadcev na svetu bo-rilo za kolajne Urrstil sem se v finale na štirih orodjih in tako spet nisem mogel gledati drugih tekmovalcev. Izidi finala so znani, pripomnil bi sa-mo, da sem bil svojega uspeha zelo vesel. V takih trenutkih so pozabljeni vsi napori, ves trud in ne zgode, vse je poplačano z malo okroglo ploščico, pozlačeno, posrebreno ali bronasto, ki ti jo pred ti-sočglavo množico besijo okoli vratu. Tako sem srečno zaključil tekmovanje in še isti dan popoldne z veseljem gledal finale žensk. šest najboljših te-lovadk na vsakera orodju se je borilo za kolajne. Največ je bilo Rusinj, nato 2 čehinji, 2 Madžarki, 2 Vzh. Nemki in Japonka. Drugi narodi v finalu ni-so bili zastopani. Smolo je imela na bradlji Caslav-ska, kjer ji je spodrsljaj odnesel zlato kolajno. Tu imamo primer, da se stoodstotna sigurnost pri telovadbi ne da doseči. Ta telovadka je neštetokrat napravila svojo vajo na treningih in na tekmah in vendar ji je spodrsnilo v tako odločilnem trenutku. Letošnja svetovna prvakinja Latjmina je spet pobra-la največ kolajn. Za seboj ima že dve zmagi na sve-tovnih prvenstvih in eno olimpijsko, zraven pa se-veda kup mednarodnih. Vsekakor se je ženska telo vadba po težini vaj povsem približala moški ter pre-kosila y svoji eleganci in domiselnih sestavah, zla-sti v parterju. Zdi se, da je vrhunec dosežen, opa-zen je napredek od spodaj, kvaliteta se je namreč izboljšala v tistih reprezentancah, ki so doslej do-segale slabše rezultate.
katere sem se oprijemal, čeprav so vsak čas gro-zile, da bodo zgrmele v globino. Nikjer nobenega klina. Zabiti ga nisem utegnil, saj sem se komaj držal na otrplih prstih. Toda šlo je. Z zadnjimi močmi sem se potegnil na stojišče. Nad menoj se je dvigal neprehoden svet, gladek kot steklo. Tu gotovo ne gre smer, sem si dejal. Stegoval sem vrat na vse strani, da bi opazil kakšen, klin, ki bi nama pokazal pravo smer. Nikjer nič! Pač! Poglej, Barbka, klin! Barbka, kl je tedaj sopihajoč priple-žala do mene, ml je podarila hvaležen pogled. Našla sva pravo smer, ni se natna bilo treba vrniti.
Klin je tičal v strehi, ki je bila skrita nekoliko desno od najinega stojišča. Do stojišča pod streho sva priplezala po gladki prečnici, ki pa sva jo v navdušenju z lahkoto zmogla.
Naslednji raztežaji so potekali skoraj naravnost navzgor preko previsne stene do 1. bivaka. Skala je bila tu trdna, plezanje pa skoraj izključno prosto in izredno napeto. Sonce je ravno obsijalo zahodni rob stene, ko sva prispela do prvega bivaka. Ura je bila šele pet popoldne. Do mraka je bilo še dolgo, toda kljub temu pa sva se že zdaj pripravila za bivak, saj bi naju, če bi plezala naprej, noč za-jela sredi previsov. Prostor za bivak je predstav-ljala 3 metre dolga, ozka polička, na katero sva se lahko udobno usedla, noge pa so nama bingljale v globino. Sedela sva na polički, opazovala pokra-jino in kramljala o smeri, o bivaku, o jutrišnjem dnevu in o ljudeh, ki so naju že ves dan z daljno-gledl opazovali izpod stene. 2e nekaj časa me je ščipalo v želodcp, toda trpeti sem moral do mraka, če se nisem hotel izpostavljati radovednim pogle-dom ljudi pod steno.
Noč je bila mrzla kot vsaka, prebita v steni. Zlastl proti jutru nama je mraz lezel v kosti. Pri-žgala sva si svečo. Kmalu se je po bivak-vreči raz-lila prijetna toplota, ki naju je zazibala v rahel spanec. Zbudil naju je šele val mrzlega zraka, ki je drl skozi veliko luknjo v vreči. Prekleta sveča! Na, pa imava lep »zeltsock«! »Peter, kaj bi se jezil,« me tolaži Barbka, »velika dejanja zahtevajo tudi velike žrtve.«
Iz zavetja bivak vreče so naju pregnali glasovi, kl so prihajali iz sosednje smeri. Zunaj je bilo že povsem svetlo. V smeri Comlci—Dimai sva opazila plezalca, ki se Je ravna ubadal z zabijanjem klina.
Hitro sva pospravila najine stvari v nahrbtnik in se pripravila za JuriS na ogromen previsen pas
stene, dolg štiri raztežaje (120 metrov). 2e takoj nad bivakom sem se znašel v previsih, vlseč v stopnih zankah. Z velikim naporom sem premago-val previs za previsom. Ko sem prišel do primer-nega stojišča, ali bolje rečeno visišča, je za mano začela plezati Barbka. Cudovito je premagovala pre-vise in od veselja nad vsem, kar me je obdajalo, sem začel žvižgati in brundati, kot da sem kje na sprehodu. Bil je čudovit dan. Brez oblačka. V dru-gih smereh je bilo polno navez. Od vsepovsod so odmevali udarci kladiv, med katere se je mešala govorica vseh narodov Evrope. Nenadoma se mi je zazdelo, da slišim od nekod čudno znane glasove. Nekam domači so se mi zdeli. Da bi pregnal vsak dvom, sem na ves glas zažvižgal slovensko narodno »Janez in Micka«. Priostril sem ušesa. »Od kdaj pa znajo tu slovenske pesmi,« je dejal nekdo. Preblis-nilo me je kot električen tok. »Tine!« sem zarjul. Srce mi je divje razbijalo. Nisva sama. Tam nekje v sosednji steni sta še dva, ki govorita isti jezik. Steno so kar preplavali vzkliki in druge naveze so utihnile in poslušale čudno govorico, ki se tu tako redko sliši.
Bila sta dva Slovenca, ki sva ju že nekaj dni pričakovala. Po kratkem pogovoru in izmenjavi voščil sva se z velikim navdušenjem spet zagnala v previse.in strehe nad seboj.
Naporni previsi so ostajali za nama. V zadnjem raztežaju tega 120 metrov dolgega previsnega pasu sva visela že 35 metrov proč od vznožja stene nad gruščem. Pogled na nahrbtnik, kl sva ga zaradi pre-velike teže morala vleči za seboj na vrvici za obe-šanje perila, nihal je namreč daleč proč od stene v zraku, je bil veličasten in hkrati presunljiv. Vsak hip sva pričakovala, da se bo vrvica utrgala. Bila je napeta kot struna.
Za ta previsen stodvajsetmetrski pas sva rabila sedem ur. Ob dveh popoldne sva stala na drugem prostoru za bivak. Do vrha je bilo še dvesto metrov, toda kljub temu sva imela občutek, da imava smer že za seboj. Najtežji del smeri je bil že za nama. Na drugem prostoru za bivak sva našla vpisno knjigo in vanjo vpisala svoji imeni. S ponosom sva dodala prvič v tej knjigi še besedo Jugoslavija. Po kratkem počitku sva nadaljevala s plezanjem. Pod vrhom so naju presenetile prve kaplje dežja. Deževalo je vedno močneje in na vrh sva prispela vsa premočena. Po dvajsetih urah plezanja sva do-segla cilj in utrujena, toda srečna začela sestopati.
Po finalu smo imeli vsi udeleženci svetovnega prvenstva družabni večer.
Tekmovalni del svetovnega prvenstva je bil tako končan. Naslednji dan je minil v razgledovanju Pra-ge, vsak si je izbral svojo smer, zvečer pa smo si ogledali ekshibicijski nastop najboljših telovadcev in telovadk. Nastopil sem tudi jaz in se s tem po-slovil od praške arene. Takoj za tem smo namreč odpotovali. V vlaku smo imeli prijetno družbo — turške tekmovalce. Pogovarjali smo se kar v srbo-hrvaščini in se odlično razumeli. Moram povedati, da je v turški reprezentanci, kj je pravi začetnik
Podelitev kolajn za vaje na konju z ročaji: 1. Cerar, 2. Sahlin (SZ), 3. Tsuzumi (Japonska) in Ju-Lei-Fen (Kitajska).
in se je sedaj tudi prvič pojavila na mednarodnem tekmovanju, bil neki Makedonec, ki je prej tekmo-val pri nas v partizanskem mnogoboju. Pravili smo mu Azarjan zato, ker nosi brke kot znani »krogaš« Rus Azarjan. Seveda je tale naš Makedonec po po-stavi pravo nasprotje Azarjana, saj je suh kot trska. Torej naš makedonski Azarjan se je prejšnje leto preselil v Turčijo in na mah postal turški državni prvak. Spravil je skupaj še reprezentanco in tako smo se na svetovnem prvenstvu srečali in prisrčno nasmejali takemu »napredku«. Sicer pa so bili Tur-ki zelo prijazni fantje in enkrat je treba začeti. Za sedaj so sicer res zadnji, čez nekaj let pa bo morda že drugače. V veselem razgovoru in šalah na njihov in naš račun je hitro minila vožnja do Graza, kjer smo se ločili. Izstopili smo in zdelo se nam je, da smo prišli v bolj sončno deželo. Veselo smo pozdra-vili spremembo. Tu nas je sicer čakal ekshibicijski nastop, pa kaj je bilo to zdaj, ko je najhuje že za nami. Z bleščečim avtobusom smo se odpeljali pred hotel, v katerem smo potem bivali 3 dni. Vse je bi-lo kar nekam bolj domače kot na Ceškem. Tam si-vina in resnost, tu sonce, svetle ulice in polno Ijudi na njih. Morda pa se nam je tako le zdelo. Bili smo brez skrbi in smo imeli vsekakor več smisla za ve-
selo okolico kot v Pragi, kjer smo imeli pred seboj tako težke naloge. Najedli smo se, da ne rečem »na-pokali«, prvič po desetih dneh, zraven pa pridno zalivali jed z vsemi mogočimi sadnimi sokovi. Go-stitelji so se zelo potrudili in nam napravili bivanje res prijetno Sprejel nas je župan mesta. Peljali smo se na vrh gradu, od koder smo videli mesto in še zelene hribe v okolici. Imeli smo vseskozi čudovi-to vreme. Na gradu smo občudovali udomačene ve-verice, ki smo jih s klicanjem in ponujanjem praz-nih rok neštetokrat zvabili povsem v bližino. Na vrh hriba, na katerem stoji grad, nas je potegnila kabi-na, ki se po principu žičnice strmo pomika navzgor. Preizkusili smo seveda tudi masirni avtomat, ki ba-je odpravlja utrujenost nog. Preizkusili smo ga menda kar vsi, zaradi radovednosti seveda, o efektu pa ne bi vedel povedati nič določnega. Zdi se mi, da je njegov najboljši efekt — zbiranje šilingov. Najlepše presenečenje, ki se nam ga pripravili go stitelji, pa je bil polet s šprotnimi letali. Po štirje smo se spravili v letalo irr se celo uro vozili nad me-stom in okolico. Nekateri so tedaj celo prvič leteli. Zdelo se je, da v takem letalu nekam bolj čutiš kon-takt z zemljo, medtem ko te v potniškem letalu, če ne gledaš skozi okno, le šum letalskih motorjev spominja na to, da si v zraku in ne na tleh.
Ogledali smo si pa tudi druge znamenitosti Graza. predvsem spomenik padlim v II. svetovni vojni, ki nosi imena stotin padlih Jugoslovanov. Položili smo venec in se pod velikim kamenitim obokom spom-nili mnogoštevilnih žrtev. ki jih je terjala vojna. Spomenik stoji blizu pokopališča in tako je nane-slo, da smo si ogledali oboje pa še novozgrajeni kre-matorij Pomankanje prostora so v Grazu rešili s krematorijem, ki se ga sedaj zelo poslužujejo, po želji seveda. Notranjost je okusno urejena. Pokoj-nik leži v posebni dvorani med rožami in venci To je ceremonialna dvorana, kjer se svojci poslove od njega. Premična stena zadaj se nato odpre in na posebnem vozičku z nosili ga nato prepeljejo pred peč, kjer potem čaka »na vrsto«. Pepel v žari nato postavijo na nagrobni kamen z napisom in tu po-tem leži. Moram reči, da nas je vsa stvar vseeno malo pretresla, čeprav je to ekonomično in zdravo. Pretreslo pa me je zato, ker sem se ob tem spomnil na peči Auschwitza in na grozo, ki sem jo občutil, ko sem obiskal ta kraj smrti. Nekako poparjeni in tiho smo se ločili od posmrtnih bivališč prebivalcev Graza.
Svetovna   prvalanja   Latynina   (SZ)
Razvedrlo nas je spet živahno življenje v mestu in pa prva direktiva vodstva po odpotovanju ia Pra-ge: »Po kosilu vsi spat!« Zvečer smo imeli namreč nastop. Nastopili smo na majhnem odru, kjer nismo mogli prikazati vsega našega programa iz Prage, marveč le vaje in elemente, ki smo jih lahko prila-godili majhnemu prostoru Dvorana je bila polna in občinstvo navdušeno. S tem nastopom smo se po-slovili od prijaznih Gračanov in naslednji dan že po-tovali proti domu.
Cerar med vajo na bradlji
Praga je ostala le spomin, poln vtisov in novih izkušenj. Vsako tekmovanje pomeni za tekmovalca kup izkušenj. Z vsakim tekmovanjem postajaš zre-lejši, toda vsakič, ko stopiš na tekmovalni oder in pred orodje, se ti zdi, da nastopaš prvič. Spet po-dvomiš v svoje sposobnosti, v znanje, čeprav si ga neštetokrat preizkusil na treningih in tudi na tek-mah. Zdi se ti, da vsi tisti dnevi pred tekmami, ki so polni priprav in je vse žživljenje podrejeno le enemu samemu cilju, ne pomenijo ničesar. To so večeri po treningih, ko ne moreš zaspati, ker je telo preutrujeno in glava »razdražena« od treninga. Po vsakem treningu je najhujša muka — žeja. To je taka žeja, ki je ne pogasiš s pol litra tekočine in je ne smeš gasiti po mili volji, da ne obremenjuješ srca. Včasih se te poloti zagrenjenost in malodušje, ko ti ne gre in vendar moraš delati. To so le neka-tera dejstva, ki so davek vrhunskega športnika. Več-krat se vprašate, zakaj potem tako »garanje«. Od-govoril bi, da je zadovoljstvo, ko se naučiš nov ele-ment in ga lepo izvedeš, skoro edina in marsikomu edina nagrada. To zadovoljstvo nima vrednosti v denarju. Ce se predaš tako težki anogi, kot e orodna telovadba, se ji moraš predati ves in to ne zato, ker moraš, marveč zato, ker hočeš. Le v tre-nutkih nerazpoloženja, ko ti ne gre, takrat je izhod v glagolu »moram«. Vse to doživlja tekmovalec in to je ozadje, ki je gledalcu prikrito.
Vlak je hitel proti domovini in zdelo se nam je, da gre še prepočasi. Presrečni šmo bili, ko so nas že v Mariboru sprejeli s cvetjem, presrečni smo bili, da smo spet doma in ganila nas je misel, da nas, čeprav smo bili tako daleč, naši ljudje niso poza-bili. Nato smo hiteli mhno naših slovenskih mest in tudi v Hrastniku in v Ljubljani, kjer se je vlak ustavil, smo doživeli prisrčen sprejem. Bil sem pre-senečen in v zadregi obenera, ko so meni in ostalim telovadcem izkazali tolikčno pozornost. Vse to sem v misJih združil s srečnim spominom na svetovno prvenstvo v Pragi.
NEKAJMiSLI O FESTIVJkLU POPEVK
Zmugali skladbi  Petra
Peševa »Poljubček« in
Vandekerjeva   »Ljubim
dež«
Nedvomno poznate popevko, ki se glasi nekako takole:
»Oh Opatija,
kako sl lepa ...«
Sreča, da je to besedilo nastalo pred V. jugoslovanskim festivalom popevk, kajti avtor teksta bi se gotovo odlo&l za opevanje drugega turističnega kraja in ne Opatije. Zakaj?
Zaradi slabe organizacije festivala, pov-prečnih popevk, slabega radijskega in TV prenosa in razočaranega občinstva Cle-to je pričakovalo od festivate mnogo več). Sicer pa se ni izrodilo pravilo, ki pravi, da nobena stvar ni tako slaba, da ne bi bilo v njej nekaj dobrega. Bila je .prava modna revija vsega, kar lahko nor-malen ln tudi nenormalen človek obleče.
OPATIJA
62
Videli   smo  lahko  jutranje,  popoldanske večerne obleke, kostume in še in še.
Prava Škoda, da še ni bil istočasno se-minar za frizerje. Verjemite mi, uspen bi bil velik. Za to bi poskrbeli vokalni izva-jalci (beri: izvajalke). Prevladovale so fantazijske frizure, ki so se izredno uje-male s teksfci popevk.
Aplavz že na začetku festivala
Tudi aplavza ni manjkalo! Maestro Bo-jan Adamič je mogoče iz kolegialnosti do prijateljev komponistov napisal zelo zani-miv avizo. Prične tako, da člani orkestra ploskajo (komu le?) a nato še instrumen-talno v nekaj taktih zaključijo skladbo. V ilustracijo: To je bila obenem sdina kompozicija, ki je vzbudila zanimanje pri predstavnikih tujih radijsklh in TV postaj.
Iz našega koledarja

13. oktobra je slavil basist Ray Brown svoj 36. rojstni dan. Rodil se je v mestu Pittsburgh, država Pennsylvania, kjer je tudi študiral glasbo. Po končanem študiju klavirja in basa je nastopal sredi štiridesetih let v orkestrih Jimmija Hinsleja in Snookuma Russella. Koncem leta 1945 je odpotoval v New York, kjer je nastopal sprva v sekstetu, a nato še v prvi veliki zasedbi Dizzija Gillespia. V tem času je nastal njegov najboljši basov* ski solistični posnetek »Be-bop bass Hit«. Strokovnjaki so ta posnetek proglasili za doslej najvažnejši »Be-bop bas koncert«.
Ray Brovvn je v zadnjih letih prepotoval skoraj ves svet. Nastopal je v skupini klavirista Oscarja Petersona, ki je bil član skupine »JATP« (Jazz v filharmoniji!). S triom Oscarja Petersona je potovala tudi soproga Ray Browna, ambasadorka vokabiega jazza, Ella Fitzgerald.
Raya Browna imajo strokovnjaki poleg Oscarja Pettiforda in že umrlega Jimniija Blantona za najboljšega jazz-basista vseh časov.
Sicer pa je bilo tudi brez tega »ploska-jočega aviza« dovolj aplavza.
Na festivalu smo lahko slišali tudi žviž-ganje. Ne, saj ni žvižgala nekulturna pu-blika! 2vižgala je Beti Jurkovič. Vendar ji žvižganje ni pristajalo.
Bolje bi bllo, če bi zamenjala večerno obleko z »Super Riefle« ali kakimi drugi-mi kavbojkami. Podobno kot Dušan Jak-šid, ki je prišel na oder s popevko »Na Kalimegdanu« v kockastem telovniku.
Trije napovedovalci in dva orkestra
Festival sta vodila poleg treh napo-vedovalcev, eden se je še posebej odliko-val po tem, da je nepfenehoma pozabljal napovedi, še dva orkestra. Jazz orkester RTB in godalnl ali zabavni ali revijski orkester RTV Ljubljana. Prvega je vodil Vojislav Simič, a Ljubljančane Bojan A-damič. Žirija, ki je izbrala od 250 popevk 18, je imela zelo težko delo. Razen nekaj izjem so bile vse po kvaliteti povpračne in je bila fo bolj izbira na slepo koc pa po kvaliteti. In končno: zaradi doorih aranžmajev In odličnih interpretacij so nekatere izvenele kar prijetno (»Vem da pripadaš drugemu«). Nekateri pevci so šli predaleč, saj so uprizorili pravo zabavno glasbeno oddajo (4 M v »Ljubezen in mo tor« ali pevec z glasom dvpmljivih kvali-tet Djorde Marjanovid v popevki »Kot ti«).
Nekateri pevci (Ivo Robič in Marjaoa Deržaj) so imeli »nesrečne popevke«, mi-slim na to, da so dobili od žirije take skladbe, ki se ne ujemajo z njihovim na-činom petja, barvo glasu i.t.d.
V pogovoru z neko znano in simpatično slovensko pevko popevk sem omenil, da smo jo pogrešali v Opatiji. Na prešene-čenje je odgovorila nekako tako:
»Se vesela sem, da nisem pela v Opa-tiji. Gotovo bi dobila skladbo, ki ne bi imela mnogo možnosti za kak večji uspeh. Lola, Vice in še kdo dobi najboljše, a mi si lahko ...« In da končam njen stavek ... žvižgamo!
Ocenjevale so strokovne žirije,
občinstvo v dvorani
in TV gledalci
Od 18 popevk, ki so se uvrstile v zaključ-ni del festivala, so ocenjevale strokovne žirije raznih časopisnih redakcij, občin-stva v dvorani ter TV gledalci in poslu-šalci ob radijskih sprejemnikih. TV gle-dalci in radijski poslušalci so glasovali tako, da se je zbralo 50 predstavnikov n. pr. v Ljubljanl v prostorih hotela Turist in ocenjevalo najboljšo popevko. Vsak je lahko izbral samo eno. Glas poslušalca je veljal za tri, tako da se je izenačilo s številom glasov v dvorani. žirije RTV postaj so bile sestavljene tako, da je bilo po 10 predstavnikov iz vrst dijakov, študentov, delavcev, nameščencev in go-spodinj. Zanimivo je, dajedobila po pr-vem festivalskem večeru v Ljubljani naj-več glasov skladba Pere Gotovca »Sreča-nje«. Od 150 možnih glasov je dobila kar 81. Drugoplasirani pa sta dobili fcomaj po 21. Pravo nasprotje je bil drugi festi-valski večer, ko ni bilo favorita, in je bilo več skladb z enakim številom glasov. Zmagovalni popevki »Poljubček« in »Lju-bim dež« sta bili s številom glasov nekje pri sredini.
Odločilen finale je popolnoma spreme-nil vrstni red popevk iz prvih dyeh dni.
Druga plat nevsakdanjega festivalskega blišča so bile več kot vsakdanje vaje, ki so se dnevno vlekle v neskončnost.
Počasen ritem in besedila nežne vsebine
Pdčasen ritem in »jokajoča vsebina«, kakor so nekateri karakterizirali večirio popevk, sta bila kamen spotike festivala. Očitali so umetne solze in podobno! Ne vem, čemu to. Ce že kritiziramo skladbe, pustimo interprete pri miru, saj so bili glasovno več kot odlični. Pevci so dali vse od sebe in solze, če so bile, jaz jih nisem videl, so bile odraz njihove vloge, fcl jo je zahteval tekst. Ali nam niso solze Lole Novakovid na zadnjem Evropskem popev-karskem prvenstvu prinesle visoko pri-znanje kritikov. S temi solzami smo se uvrstili pod sam vrh evropske elite. Dvo-mim, da bi enako uspeli s Privškovo sklad-bo (Ne prižigaj luči v temi) s k*im indo-lentnim pevcem.
Kaj je predmet ocenjevanje: Kvalite-ta ali preprostost?
Kaj je predmet ocenjevanja: kvaliteta ali preprostost?
Nekdo se je obregnil:
»Kdo bo pa žvižgal te komplici^ane melodije«, a istočasno je žirija proglasi-la »Najboljšo popevko ...«
Kako povezati kvaliteto z enostavno stjo. Lani je uspel Dušan Jakšič z »Juli-jano«. A letos? Poskusov je bilo dovolj, samo da so bili precej klavrni. Vprašanje je: Ali hočemo imeti popevko, ki jo bomo takoj žvižgali, ali tako, za katero se bomo malo trudili, preden si jo bomo zapo-mnili. Sem za drugo, kajti skladba, ki si takoj zapomnimo, ima težko kaj kvali-tetnega v sebi. In še to, prej si jo zapo mnimo, tem hitreje jo pozabimo. Po me-secu dni bomo na radijskem sprejem-niku, če bo na sporedu, obrnili gumb ln poiskali kaj »lepšega«.
Kot rezime o Opatiji 62 bi napisal to, da so mnenja o uspehu festivala zelo deljena, celo ekstremna. Piko na i bo dal čas. Ce boste že sedaj ali čez kak mesec slišali prijatelja, ali še bo» lje, če boste sami zabrundali kako me-lodijo iz Opatije 62, je uspela. V na-sprotnem primeru pa bo morala stro-kovna žirija za Opatijo 63 imeti sreo-nejšo roko.
IVO STHAKL
pomaga. Stopi k umivalniku in da glavo pod pipo. Ko pa zasliši vodo, ki žubori v umivalniku, reče podzavestno: še dva deci, prosim.J
Zastor.
(Namesto njega se lahko uporabi tudi rjuhaj
Zastor
(Namesto njega se lahko upo-rabi tudi rjuha)
Druga slika
(Citalnica. Junak našega igrokaza se po-gldblja v neke črne bukve. Pri tem nima nič kaj prijeten teraz. Spominja na kri-žanca med fakultetnima programoma dveh zaporednih let. Pred seboj ima več belih listov paplrja in kdaj pa kdaj zabe-leži besedo ali dve. (Mrmra: ena, dva, trt, itiri, pet. Dve mošnosti. Poglejmo: Pet črnih. Potem se globoko zamisli in po-rine knjige z mize. Karte potem razpo-stavi po celi mizi in jih študira. Pri tem mrmra besede kot: naredil, ne naredil. Toliko časa jih obrača, da $e mu jih vseh pet pohaže rdečih.) Ej, Polde (pokličene-
koga iz desete klopi zadaj), sem že nare-dil! Gremo tarok?
»Kaj si naredil? Padalski tečaj?« se za-sliši iz zadnjega kota čitalnice. Temu sle-di močan krohot. Polde se, malce sra-mešljivo, primaje in plune v roke: Pa dajmo. še Janeza pokliči. (Kmalu se jih zbere že precej in takoj nato odidejo ven. Zastor pade v dvorano, od tam, kjer se prikazuje igrokaz, pa se slišijo besede, kot: pagat, škisa sem, škisa tja...)
Tretja stika
Pravzaprav je sploh ni, naš junak tega dne ni šel na izpit. Zbudil se je oble-čen, se spravil v umivalnico, osemkrat te-lefotiiral v tuš in tako odjavil izpit pri profesorju. Pri tem se mu je ves čas do-zdevalo, da je profesorjev glas zelo prija-zen, kar mu je dajalo upanje, da bo prihod-njič, ko bo delal izpit, naredil. Potem je iel nazaj v sobo, ugotovil, da je šele oko-li enajstih dopoldne (Sredi noči pa ne bom vstajalf) in zaspal. H.M.
Konec slikarstva
KONEC
Ko je igrokaz končan, se uni-verzitetna služinčad. brucike in bruci, zapodijo v prve vrste, kjer sedijo očaki - stare bajte in fih prosijo za avtograme, priporočila za profesorje jim vtikajo v žepe. Brucike jim brišejo pat s čela in jlh božajo. Oni se zadovoljno in malce mučeniško smehljajo, skličejo univerzitetno skupščino in predlagajo, da bo avtor igro* kaza noredil izpit, ki ga ima na kriiu. V to namen bodo poskr-beli, da bo določeni profesor tega dne zjutraj ugotovil, da provza-prav ni nič narobe z elektrik« v hiši (sedem dnl zapored je bila zjutraj tema), In da sl lohko v miru :kuha »čajček«.
VELIKA SELITEV
Zadnjič sem vstal z levo nogo in se odločil, da se bom selii. Vsako selitev imam za življenj-sko važen korak. S selitvijo se začne novo življenje. Po navadi si takrat oblečeš boljšo obleko, si nadeneš belo srajco in krava-to in skleneš: od danes naprej začenjam novo življenje. čim več selitev, tem več novih življenj. Ljudje se na splošno v življenju ne znajdejo. Rodijo se v stano-vanju, tom preživijo svoja telečja in zrela leta, se postarajo in umrejo. če bi se večkrat selili, bi imeli tako veliko več novih življenj in živeli bi vsaj 101 leto.
Ko sem prišel pred leti v naše univer-zltetno mesto, je bilo prvo kar sem sto-ril, pisateljsko delo. Vsedel sem se za ze-leno mizo v gostilnici Pri lesenem kamnu in napisal oglas. Glasil se je takole:
»Spoštovani študent, ki sem jaz, išče stanovanje v najstrožjem centru mesta.«
Drugi dan sem navsezgodaj pohitel v oglasni oddelek in glej: dobil sem osem ponudb.
šel sem na ulico in pobaral prometnega miličnika. Razgrnil je načrt mesta in mi pokazal hišo, ki je bila najbližja, in za katero sem predvideval, da je od vseh ponudb, najsolidneje grajena.
Po strmib stopnicah sem se odpravil navzgor v hišo in do osmega nadstropja in potrkal na vrata.
»Študent?« je bilo prvo vprašanje.
»Da.« sem izgrgral.
»Iščete stanovanje?«
»Dobil sem vašo ponudbo na svoj oglas, rnislim,  da  se  ne  motim,«  sem  izdavil.
»Da, v redu. Obrnili ste se na pravi na-slov. Kar za menoj!«
Zenska me je peljala v sobo, ki je imela namesto vrat zaveso. Začudeno sem pogle-
dal, ona pa, je verjetno vajena takih vpra-šujočlh pogledov, brez zadrege dejala: »Veste, vrata bi zavzela preveč prostora. V kotu za tako imenovanimi vrati spi absolvent arhitekture.
»Kaj ni soba samo za enega ...«sem skušal oporekati.
Premerila me je od nog do glave in zabrundala:
»Koliko dni pa ste v Ljubljani?«
»Tri,« sem rekel.
»No, potem bi vseeno lahko vedeli, da s stanovanji velik križ. Jaz jemljem svoje študente na stanovanje iz usmiljenja. Glejte: za vrati spi arhitekt. Ta plača sa-mo 12.000 dinarčkov. Na postelji, ki smo jo pregradili v pet delov, leži generacija bodočih pisateljev in pesnikov, slavistov. Po tleh so razporejeni pedagogi, sociologi, rudarji in ostali. Skratka, univerza v ma-lem, če hočete.«
»In kje bom jaz?« sem boječe vprašal.
»Vi boste pa na odličnem mestu. Hra-nila sem ga že nekaj časa in sklenila sem, da ga dam najboljšemu ponudniku, pod šifro dvajset. To mesto je v omari.«
Odprla je omaro in pri tem pokazala na predale. Omara je imela osem preda-lov in na vsakem je bil listek z priimkom in imenom, zaporedno številko in fakul-teto. Le predal v zgornjem desnem kotu je bil brez listka. Pokazala je z roko nanj in svečano dejala:
»Tukaj boste stanovali vi!«
Kaj sem hotel. Vselil sem se. V predal sem položil sebe, zobno ščetko in notes. Za kaj več ni bilo prostora. Sčasoma sem se nekoliko zmanjšal in uspelo mi je spra-viti v predal, ali po domače — spalnico, tudi miniaturno izdajo zbranih del Sha-kespearjevega Julija Cezarja.
Vendar pa je to, kar sem sedaj pripove-doval, zgodovina. Tako je bilo prvo leto. Sedaj je drugače.
Začnimo na začetku. Torej: zjutraj sem vstal z levo nogo in se odločil, da se bom selil. Pogodba je temeljila na zaraenjavi. Od nekdaj mi   je  bil   namreč  predal  v
omari v levem spodnjem kotu najbolj všeč. Moj, v desnem zgornjem kotu oma-re, ni bil več v skladu z mojim študen-tskim stažem in položajem, kl ga imam na fakulteti. Pogodbo s stanovalcem levega spodnjega predala sem sklenil pred tremi meseci in v upanju, da mi nakana čimhi-treje in čimbolje uspe, sem delal ekspe-rimente. Zvečer sem poklical stanovalca spodnjega levega predala in mu pokazal, kako lahko je splezati v moj, zgornji de-sni predal. Pri tem sem delal levje skoke in padal, vendar sem vselej potrpel. Ali pa: nekega večera sem privlekel prebival-ca levega spodnjega predala k mojemu in mu pokazal, da lahko spravi v svoj pre-dal poleg sebe, zobne krtačke in (da o mi-niaturni izdaji Julija Cezarja ne govorimo) tudi dvoje vžigalic. Pomislite: dvoje pra-vih, pravcatih vžigalic. Mimogrede, ve-del sem, da za ceno spanja lahko spravim v predal tudi troje vžigalic, vendar nisem hotel razburjati domišljije prebivalca le-vega spodnjega predala.
In ko je prebivalec levega spodnjega predala ugotavljal prednosti mojega de-snega zgornjega prebivališča, je zamenja-va zorela iz dneva v dan. Po treh mesecih mi je uspelo in preselil sem se. Posledice selitve so ce, da sem sedaj še bolj prepri-čan, da Ijudje, ki se pogosto selijo, dalj časa živijo. Z novo selitvijo sem začel no-vo življenje. Sedaj sem se nekoliko zma-njšal, predal je manjši kot prejšnji. začel sem govoriti »1« in zobje mi znova poga-njajo. Počutim se, kot bi bil star eno le-to in tri mesece.
Ljudje, ki se vsaj dvakrat na leto ne se-lijo, so res neumnL 2iveli bodo kvečjemu osemdeset let. Jaz pa bom, če mi bo u-spelo, da se preselim čez leto dni tja, ker je sedaj arhitekt (on spi za vrati), doživel vsaj sto eno leto.
Stran 11
Pred vctmi, dragi bralci, brav-
ci, brafci, beritelji, pobiratelji
in čitatelji, je igrokaz v treh
slikah. Med slikami so odmori,
med katerimi nam je očakom
- starim bajtam dovoljeno pri-
žgati cigareto, medtem ko mo-
fajo bruci in  Ijubke brucike
Ikrbeti za vse udabje starih
iajt. Prinašati jim morajo črno
pavo, nove smotke in jimf ob
trsej tragični tragokomediji bri-
Kati znoj s čela. Igrokaz se do-
paja kadarkoli, kjerkoli in ka-
Korkoli. Npr.: prva slika v po-
nedeljek ,druga slika v torek,
tretja slika v sredo. Ali pa:
prva slika v umivalnici, druga
slika v čitalnici (bralnici, brav-
nici, berilnici), tretja slika pa
npr. v profesorjevi sobi. Ali pa:
prva slika z junakom, ki ga
boli glava, druga slika z juna-
kom, ki ga boli glava in tretja
slika z junakom, ki ga boli
glava. Kajti našega junaka, o
katerem bomo slišali v igro-
kazu, vedno boli glava. Upam,
da   tudi   vas,   bralci,   bravci,
brafci, beritelji, pobiratelji in
čitatelji.
Prva slika
(Umivalnica. Drugače monolog. Med monologom se zdaj pa zdaj oglasi mijav-kanje mačkaj: Biti ali preložiti, to je vpra-šanje (Mijav). Izpiti, biti-ne biti. (Junak igrokaza, ki spominja na staro bajto, iz-pije črno tekočino. Takoj nato se zopet oglasi mijav). Da, izpiti. Ce ne bi imel v sredo izpita, bi šel med krotilce divjih živali. Ta maček me že tri dni preganja. Ne-kaj bo treba ukreniti. (Majavo stopi k sto-lu, ga postavi na sredo umivalnice pod tuš in skuša splezati nanj. Trije poskusi so se končali s padcem, četrtič mu le uspe. Potem zakriči v šobo tuša): Halo, mejduš, dajte mi društvo za zaščito živali. Halo, halo, tam društvo za zaščito živali. Poslu-šajte: neki prekleti maček, da, divji, me preganja že tri dni. Pazite se, sporočite vsem rejcem mačk, naj jih od danes na-prej zapirajo v svoje sobe, sicer bo naro-be. Začel jih bom pobijati, navezoval jih bom na vrvice, drugega za drugim in jih gnal v vašo društveno pisarno, naredili bomo spisek, skratka, administrativno born še vas pobil. Kaj? Napačn sv e-za? Da sploh nimate telefona?
(Začuden zastrmi v tuš, zakriči še »dajte mi centralo«, potem pa zamahne z roko in pade po Ueh. Od nekje se zasliši pre-sunljivo mijavkanje mačka, ki počasi pre-haja v besneče cviljenje in tuljenje. Junak igrokaza si zatisne ušesa, vendar nič ne
DELO AKTTVOV
ZVEZE KOMUNISTOV MED
POČITNICAMI
V
Studij
več
svežine
Počitnice pomenijo prekini-nitev dejavnosti širšega kro-ga komunistov na univerzi. Osnovne organizacije nimajo pregleda nad delom svojih čla-novf saj so ti v večini izven Ljubljane. Mrtvilo, ki zavlada ob nastopu počitnic, se pogo-stokrat zavleče do zadnjih dni oktobra, kar vsekakor močno vpliva na članstvo in na efek-tivnost akcij, ki se pred komu-niste dnevno postavljajo.
Da bi se tudi letos ne znašli v tem vrtincu, je univerzitetni komite ZKS pred zaključkom predavanj obvestil člane Zveze komunistov, Ljubljančane in tiste, ki so ostali v Ljubljani, naj se prijavijo svojim osnovnim organiza-cijam za delo v političnih aktivih. Tako so se ti aktivi, sicer močno številčno Okrnjeni, večkrat sešli in se pod men-torstvom strokovnjakov in učiteljev posameznih fakultet lotili enega same-ga, a zato tako širokega, obsežnega in »ktualnega vprašanja, vprašanja mo-dernizacije pouka na univerzi. Kon-Struktivna razprava se je vrtela okrog specifičnih pogojev posameznih fakul-tet. Govorili so o sredstvih pouka, di-daktičnih načelih pouka na univerzi, smotrnosti itd. Izhajajoč iz novega sistema visokošolskega študija je bilo na splošno poudarjeno in priznano, da Je ta sistem že rodil določene uspehe, da pa je potrebno sedanje oblike še izgrajevati in po potrebah spreminjati. Razprava, zdaj široka glede na celoku-pen univerzitetni študij, zdaj usmerje-na na posamezne predmete in skupine na fakulteti, je pokazala, da si študenti želijo več praktičnega dela, več semi-narjev in manj teoretiziranja.
Obenem so se lotili študija družbenih ved, ki na družbenih fakultetah ne gre v tako širino in globino, da bi študente po-stavil na prepričljivo trdne noge in zado-stil vsem zahtevam sodobnega intelektual-ca, na tehničnih fakultetah pa sploh na Odgovarja potrebam študentov. Studij so-
Takšna je nova fakulteta za tek-stilno tehnologijo. Ob njej si marsika-teri ljubljanski študent zaželi, da bi tudi njegova fakulteta dobila nove pro-store v takšni stavbi.
ciologije je ponekod prepovršen, da bi za-interesiral študente, ponekod pa se omeju-je na par desetin strani Goričarjeve Soci-ologije. Počitniški aktivi so ugotovili, da univerza res formira strokovnjaka, ne usposobi pa ga za upravljalca. šola ni dolž-na dajati samo strokovno izobrazbo, v sklop celotne izobrazbe spada tudi pozna-vanje družbenih procesov. To spoznavanje so do sedaj dejale politične organizacije preko svobodnih kader in centra za mark-sistično izobraževanje študentov. Bilo je izraženo mnenje, da so res družbene in politične organizacije v prvi vrsti pokli-cane, da omogočijo spoznavanje družbe-nih procesov, vendar pa je potrebno raz-mišljati tudi o tem, da se ta problematika prenese tudi na fakultete, kjer so posebni pogoji za to in kjer se strokovnost pove-zuje z izgradnjo ideološkega profila bodo-čega   visokošolsko   izobraženega   delavca.
To vprašanje bo eno izmed poglavitnih vprašanj in problemov konference univer-zitetnega komiteja, ki bo v tem mesecu. Počitniški aktivi so pripravili tudi ostali diskusijski   material   za   konferenco   UK.
Počitniški aktivi, ki so zajeli desetino članstva ZK na univerzi, kar pomeni okrog 200 članov, so v zadnji fazi obrav-navali vprašanje razprave ob osnutku no-ve ustave. 2e pred tem se je formiral po-seben aktiv pri Zvezi študentov, ki bo najprej začel diskusijo pri Centru za marks. izobraževanje, istočasno s tem pa bodo o osnutku nove ustave razpravljali na svobodnih katedrah po fakultetah, vi-sokih in višjih šolah. Iz družbenih fakul-tet je zbran mentorski kader, ki bo tol-mačil posamezna vprašanja, naprošeni pa so tudi nekateri strokovnjaki in politične osebnosti, ki se že več let ukvarjajo s problematiko ustavnih določil. Mentorski aktiv bo tudi proučil, s katero problema-tiko in katera vprašanja bi načeli na po-sameznih fakultetah. Jasno je, da bodo na primer na ekonomski fakulteti razpravlja-li o gospodarstvu, našem in svetovnem, oziraje se na delavsko samoupravljanje in na določbe, ki jih bo prinesel najvišji državni akt; da bodo na filozofski fakul-teti razpravljali o idejnih temeljih naše družbe itd.
Prav je, da s tega mesta pohvalimo ak-tive biotehnične, pravne in elektro fakul-tete, ki so v to problematiko vnesli mno-go svežine in dali vrsto napotkov za re-ševanje in izpeljavo vrste konkretnih vprašanj.
Akcija razprav ob osnutku nove ustave se je začela po tednu novinca.
-de-
Od Maribora
LJUBLJANA
Študentje VŠTK v Ljubljani so-delujejo t akciji, ki jo je organi-zirala Zveza za telesno kulturo Jugoslavije. študentje so razdelje-rd v skupine, od katerih ima vsaka svojo nalogo. Testirajo mladino od 7. do 19. leta starosti. Akcija je zajela vso Slovenijo. Podatki testi-ranja bodo služili za postavitev norm fizičnih zmogljivosti, kar po-meni prelomnico v dosedanjem sti-hijskem delu na področju telesne kulture v šolstvu.
BEOGRAD:
V tem mesecu bo Zveza šport-nih organizacij beograjske univer-ze priredila v Beogradu košarkar-ski turnir, na katerem bodo sode* lovali študentje — košarkarji iz Beograda, Zagreba, Ljubljane, Sa-rajeva, Skopja, Niša, Novega Sa-da, Prištine, Tuzle in Splita. Že vnaprej napovedujejo zmago ljub-Ijanskih akademikov, ki so imeli tudi na osrednjih turnirjih največ uspeha. Zmagovalna reprezentanca bo prejela, pokal Zveze športnih organizacij jugoslovanskih študen-tov.
LJUBLJANA
Na VŠTK so ob začetku novega študijskega leta priredili študen-tom — novincem svečan sprejem. Zbranim novincem in ostalim je spregovoril prof. Jeločnik, ki je med drugim na novo vpisanim štu-dentom prikazal v načelih študij in etape pouka na tej šoli. Pred-stavnik študentov Friedl Alojz pa je feznanil novince o nalogah, vlo-gi in pomenu študentske organi-zacije.
do
Brucovanje
še nikdar doslej ni bilo toliko govora (in to resnih priprav in razmišljanj) o novincih kot ravfto letos. Načrtne pripra-ve in organizacija za sprejem novincev so se začele že na seminarju v Ankaranu in so v preteklem tednu dobile svojo obliko in vsebino. V tem tednu se je izvršil »for-malni« sprejem mladih, ki so prvič v živ-Ijenju prestopili prag univerze. Kakšen je bil ta sprejem, je posebno vprašanje. Študentovska organizacija je ob tem zao-rala v ledino... Ideja, ki že več let tli med nami, da je treba novinca čimprej vključiti v NASE življenje, je prišla letos v večji meri kot kdajkoli poprej do izraza.
Po tednu novinca nas čakajo še bruco-vanja, ki se vlečejo do pozne pomladi. Do lanskega leta so z brucovanji vedno zače-njali pravniki, lanska generacija pa je za-tajila in dolgoletno tradicijo iz nerazum-Ijivih razlogov prekinila. Pravijo, da se v odboru za pripravo brucovanja niso mo-gli zediniti... Pa nič za to! Leto je prišlo naokoli in tega brucovanja nihče ne po greša.
Letošnji zadnji letniki, ki prirejajo bru-covanja, so pred novo nalogo, ki je za vsako generacijo edinstvena. Ce smo že dali poudarek sprejemu novincev, tudi po tednu novinca ne moremo pozabiti nanje. Mislimo na zabavo, na brucovsko prire-ditev, ki jo organizira posamezna fakul-teta. Dosedanja praksa potrjuje, da je že-lja po komercialnih učinkih dostikrat za-vedla prireditelje brucovanj, da so bila brucovanja bolj podobna kmečki ohceti v slabera pomenu besede in boksarskl prireditvi kot pa družbi visokošolcev. Po-geljmo si to pobliže! Minimalna zadosti-tev brucovanju je brt prekratek zabavni program, ki je trajal c e 1 o pol ure z vse-mi pavzami in ples, ki bi postajal vse bolj in bolj dolgočasen, da ga ni hrabrilo vino. Kdo se že ni ob tem spotaknil! Zabavni program in »krst« brucev je bil prevečkrat klavrn, da bi mogli imeti nanj lepe spo-mine. Preveč je bilo šablonskih in pre-kopiranlh šal, smešnic, ki so se jim štu-dentje smejali že v ranjki Avstriji. Kon-čno res ni dovolj in več smešno, če bru-cem dvajsetkrat rečemo klorofil in smrde-če zelenilo.
Površneži bi rekli, da nam manjka fantazije in duhovitosti. Ni res! Manjka le potrpljenja, zbranosti, zavesti, odgovor-nosti in dobre volje. Tudi šal je precej — o vsakem in o vsem — saj se med 8000. študenti naše univerze dnevno doga-jajo vesele zgodbice. Kaj bi se jih ne spla-čalo zbrati in jih povedati na brucovanju? Tako pa se zgodi, da komisija, ki sestav-lja zabavni program, v eni urici pobrska po spominu in zapiše, kar pride komu na pamet, ne oziraje se na ljudi, ki bodo mo-rali te (dosedanje) »šale« požreti. Ni ču-dno, če ni duhovito!
Pa še beseda o plesu. Po programu in potrditvi brucev se začne ples. Traja do konca večera. Popevki in melodiji sledita druga popevka in druga melodija. Tako vso noč. Pavza je samo za oddih razgre-tim in muzikantom... Vsakdo se zabava kakor ve in zna. Cez kako uro vsa orga-nizacija popusti, nihče od prirediteljev ne skrbi več za red, »strežno osebje« odloži bela oblačila in prisede. V dvorano (bru-covanja so največkrat v Naselju in le izjemoma drugje) pridejo zastonjkarji, ker ni pri vratih nikogar več, tu pa tam se vnamejo (... pod vplivom) prepirčki, ali pa se celo stepejo.
Pokvarjen večer?
Da.
In kdo je tega kriv?
Prireditelj! On je dolžan, da skrbi za zabavo in razpoloženje. Bruci, ki bi mo-rali biti »osrednja osebnost« na brucovar nju, se umaknejo,   osupli   in   razočarani.
Za drago vstopnico pričakuješ, da boš nekaj doživel. Morda koga prvo brucova-nje res ni razočaralo, ona, ki so sledila, pa so čevljarsko kopito. Bomo temu kma-lu (letos?) naredili konec? Pričakujemo tu-di, da bo Akademik vzel vso stvar v svo-je roke. Končno so brucovanja in naša zabava tudi njegov problem.
rritouna - glasilo Zveze Studentov - Izdaja Univerzltenl odbor ZSJ -Oreja urednišld odbor - Odgovornl urednik Jož« Sušmelj; glavnl orednUi Niko Tlfiar - Orednlštvo ln uprava, Triburia Poljanska 6/TL telefon 30-123 - tekočl rafiuo 600-14/3-SffT - Letna naro«nlna 400 dlnarjev, posamezni izvod 20 din -Rokoplsov la fotograflj ne vTača-mo - TTsk: CP Delo, Llubliana, TomSifteva l. tel. 23-5M
iribuna