5TEVILKA 9 LEHVJIK XXtli CEWA 2 DIN UUBLJAMA , 1. FEBRUARJA 1974 REDNA VOLILNA SKUPŠČI-NA SKUPNOSTI ŠTU-DENTOV LJUBLJANSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV Sejna dvorana na Univerzi 10. ja-nuarja 1974. Ob 9. uri že prek petinsedemdeset delegatov. Delegati pa še vedno prihajajo. Skupščina sklepčna! Prisotni tudi gostje iz Univerze, RK in MK ZMS ter iz UK ZKS. Na predlagani dnevni red in delovno predsedstvo ni pripomb. Skupščina se lahko začne. Poročilo predsednika Skupnosti študentov LVZ in predsednika 10 SŠ LVZ To-maža Kšele je bilo sorazmerno krat-ko, saj 43 tipkanim stranem poro-čila o delu SS LVZ ter njenih orga-nov ni bilo mnogo dodajati. Tomaž je samo poudaril nekaj bistvenih točk iz poročila inpojasnil globalno usmeritev dela v SS LVZ. Omenil je tudi nekaj akcij v zadnjem letu. Vedno vecji vpliv študentov na vseh nivojih na univerzi, konsolidacija in delovna diferenciacija mnogih štu-dentskih organizacij po fakultetah, resno delo v različnih komisijah, vedno bolj masovna udeležba štu-dentov v delu SŠ, dtee- na področju socialno-ekonomske problematike, reforma univerze, delo na področju nove organiziranosti mladin ... So-cialna struktura je še vedno slaba, še močno si bo potrebno prizadevati na področju reforme univerze in ob ustanavljanju TOZD-ov, za enako-pravni status študentov na univer-zi... Vse to so stvari, ,,na katerih' se je že in se bo še moralo delati. Tomaž je malo hvalil, malo grajal, tako da diskutantom, ki so mu sle-dili, ni bilo potrebno mnogo spre- SKLEPI SKUPŠČINE SŠ LVZ lO.januar 1974 3. 1. Skupščina SS LVZ sprejema poročilo o delu Skupnosti študentov LVZ ter njenih organov v obdobju od decembra 1972 do januarja 1974 ter oceno stanja v SS LVZ s pripombami in dopolnili iz razprave. Redakcijo teksta nai naredi komisija za sklepe. 2. Akcijski program, ki je bil vso jesen v razpravi v SS LVZ, skupščina sprejema z dopolnitvami iz razprave. Redakcijo teksta naj naredi komisija za sklepe, 10 SS LVZ pa naj določi termine akcij. Skupščina SS LVZ sprejema osnovno usmeritev dosedanjih prizadevanj 10 SS LVZ pri reorganizaciji SŠ LVZ ter obvezuje 10 SŠ LVZ, da s tem nadaljuje. 4. Skupsčma po razpravi v SŠ LVZ podpira sklepe 3. konference ZKJ v zvezi z reorganizacijo organizacij, ki združujejo mlade, ter nalaga 10 SŠ LVZ in priporoča organizacijam SŠ, da se angažirajo pri ustvarjanju nove, enotne organizacije vseh mladih. 5. Skupščina SS LVZ meni, da je v SS potrebno dosledno izvesti delegatski princip ter v zvezi s tem do naslednje volilne skupščine pripraviti spre-membe splošnih aktov. 6. Skupščina sprejema akte informacijskih medijev v SS, ki so bili usklajeni z zakonom o tisku ter bili v razpiavi že na zasedanju skupščine 25. oktobra 1973, ter potrjuje glavne in odgovorne urednike teh informa-cijskih medijev. 7. Informacijsko mrežo je potrebno še nadalje razvijati. Pri tem je potrebno posvečati vso skrb za fakultetna glasila. 8. Razvijati ter id^jno dopolnjevati je potrebno tezo o delovnem statusu študenta ter si prizadevati to tezo v praksi tudi realizirati. 9. Skupščina obvezuje 10 SŠ LVZ, da nadaljuje začete akcije, ki so razvidne iz poročila in akcijskega programa. Glede na to, da so se najživahnejše razprave ter politična akcija v zvezi z realizacijo 8. poglavja resolucije 3. konference ZKJ o mladih začele ravno z razpravami o podaljšanju mandatnega obdobja v celotni SS LVZ, sprejema skupščina SŠ LVZ oceno 10 SŠ LVZ, ki ugotavlja, da bi podaljšanje mandat-nega obdobja ali mandata 10 SŠ LVZ-ju ne bilo umestno, ker bi v specifič-nih pogojih dela študentske skupnosti takšna odločitev lahko pridobila pri-zvok, kakor da v politični akciji, ki je potekala vse zadnje obdobje v SŠ LVZ, ni šlo za stvari same ter za politične opredelitve, pač pa za posamez-nike ter ,,njihove stolčke". Glede na to pa, da so člani 10 SS LVZ tudi vsi redni študentje, bo izvolitev novega izvršnega odbora SŠ LVZ pomenila tudi pomembno osvežitev celotnega dela in deiavnosti celotne SS LVZ v pripra-vah na kongres vseh mladih. Clani 10 SS LVZ so na sestanku 10 SS LVZ pred skupščino enoglasno sprejeli sklep, da bodo še naprej sodelovali v pri-pravah na kongres. Tudi in zlasti zaradi te informacije skupščina SŠ LVZ sprejema zgoraj izraženo oceno 10 SS LVZ ter sklep o tem, da se mandatno obdobje v SS LVZ ne podaljša. Skupščina SS LVZ na podlagi zgoraj navedenega naproša in obvezuje dosedanje člane 10 SŠ LVZ^ da aktivno delujejo pri delu SS LVZ in njenih organov ter pri delu 10 SS LVZ in v njegovih delovnih skupinah vse do kongresa vseh mladih. 10 SŠ LVZ naj formira delovno skupino, ki bo delova-la na področju priprav na kongres vseh mladih. Skupščina SŠ LVZ meni, da se mora med pripravami na kongres večkrat sestajati. Rezultati volitev volilne skupščine SS LVZ 10. januarja 1974 Oddanih je bilo 80 glasovnic 1. Bizjak Mirko (FNT) 79 glasov 2. Žlender Jože (EF) 75 glasov 3. Kemperle Franc (SF) 74 glasov 4. Stauber Stojan (FNT) 74 glasov 5. Kovšca Robi (FSPN) 71 glasov 6. Žnidaršič Bojan(FE) 70 glasov 7. Muževič Boris (FSPN) 68 glasov 8. Šket Alojz (BTF) 68 glasov 9. Vreg Mile (BTF) 68 glasov 10. Vodičar Janez (SF) 66 glasov 11. Žunič Bojan (PF) 66 glasov 12. Beganovič Salem (FNT) 63 glasov 13. Biumen Bojan (FF) 62 glasov 14. Morel Maiko (FE) 62 glasov Po statusu pa je skupščina potrdila v 10 SS LVZ še: 15. Aleš Peter (TKS) 16. Damjanič Nikola (radio Študent) 17. Filipič Cene (Tribuna) 18. Kos Erik (Sindikat študentov v študentskih domovih) 19. Šoln Zoran (ZŠPK) Takoj po skupščini je bil na prvi seji 10 SŠ LVZ izvoljen za predsednika Boris Muževič. minjati in kritiziiati, samo nekaj stvari bo potrebno poročilu o delu še dodati; ocena in oris stanja pa sta v poročilu pravilna. Zato skupščina oceni, da je bilo delo 10 SS LVZ uspešno, in mu da razrešnico. Jasno je, da zdaj sledijo volitve! H kandi-dacijski listi ni pripomb, delegati do-dajo nanjo še dve imeni. Delegati pridno izpolnijo glasovnice in kmalu izvemo sestav novega 10 SS LVZ. Skupščina izvoli tudi člane svetov AAMD SOLT, Tribune, radia Štu-dent, Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, pa še za nadzorni odbor SS LVZ in čla-ne PZS univerze. Potrdi glavne in odgovorne urednike Tribune, radia Študent in Časopisa za kritiko ... Razprava je zaživela, ko so dele-gati s filozofske fakultete informi-rali skupščino o stanju na FF v Zagrebu iil Beogradu. Skupščina je ugotovila, da je še vedno premalo in-formirana o teh dogodkih, da bi lah-ko sprejela kakšna stališča, zato je dala pobudo za ustanovitev akcijske-ga odbora za spremljanje teh dogod-kov, kajti nujno potrebna je dobra informiranost. Še bolj temperamentna pa je bila razprava o novi organizaciji mladih oziroma o pripravi na kongres mla-dih. Najprej so ,,nastopili" delegati s filozofske fakultete in povedali, kakšno je bilo stališče zbora štu-dentov na FF. To pravi, da študen-tje FF nikakor niso proti sodelo-vanju celotne mlade generacije, da pa je v tem trenutku združitev med SŠ in ZM neprimerna, kajti ni no-bene garancije za samostojnost štu-dentov v novi organizaciji, to pa za-radi zbirokratiziranosti vodstvenih struktur ZM. Sklep zahteva referen-dum med vsemi slovenskimi študen-ti. Sledilo je prerekanje in prepriče-vanje, razlaganje, na trenutke celo vpitje. Nato so na željo delegatov z FF delegati s skoraj vseh fakultet povedali, kako je potekala razprava o novi organiziranosti pri njih. Raz-prave po fakultetah so variirale od spontanih pogovorov med študenti pa do javnih zborov in tematskih skupščin, pač glede na specifiko oiganiziranosti posameznih študent-skih organizacij po fakultetah. V glavnem so skoraj vsi delegati me-nili, da se študentje strinjajo s sode-lovanjem in celo organizacijskim povezovanjem celotne mlade gene-racije - kmečke, delavske, srednje-šolske in študentske mladine, kajti gre za skupne interese. Razprava pa mora biti javna, argumentirana, dana morajo biti programska načela in osnove organiziranja, ki jih bodo vsi študentje lahko prediskutirali, popravili, po potrebi pa tudi spre-menili. Delegati so v svojih razpra-vah ocenili, da je stališče FF aprio-ristično, in da zahtevani referendum v tem trenutku ne bi bil primeren, bil bi celo nedemokratičen. Oceniti moramo, da še na nobeni skupščini v zadnjih letih ni toliko predstav-nikov s posameznih fakultet javno povedalo o delu na fakultetah in že dolgo nismo slišali toliko mnenj! Razprava je bila, kot smo že po-vedali, zelo živahna, tako da sta se vanjo vključila tudi predstavnika RK ZMS in MK ZMS, ki sta pouda-rila, da gre v osnutku organizira-nosti, ki ga predlaga Zveza mladine, za povezovanje vseh mladih na dele-gatski osnovi, ne pa za združitev ZM inSŠ. Po tej - skoraj že mučni, včasih že kar nestrpni razpravi je bilo pod točko razno sprejetih nekaj korist-nih sklepov o finančnem poslovanju skupnega računovodstva SŠ. Takoj po skupščini so se na sestanku zbrali člani novega izvršne-ga odbora in izvolili za predsednika Borisa Muževiča, absolventa FSPN, do sedaj odgovornega urednika radia Študent, nekaj časa podpredsednika IO SŠ LVZ ter v SS zelo aktivnega študenta. Po tmdapolnem delu so člani sta-rega in novega IO-ja odšli na že tra-dicionalno kosUo k Mačku. CF O REDNI LETNI SKUPŠ&NI FARMACEVTOV Dne 11. 1. 1974 je bila v veliki predavalnici na oddelku za tekstilno tehnologijo redna letna skupščina študentov odseka za farmacijo. Kaj je bilo na tej skupščini zani-mivega? Razen poročila o delovanju štu-dijske komisije, o študentski samo-pomoči in o problemih v zvezi s predmetom botanika je bilo vse bolj formalno in standardno (poročilo predsednika, blagajnika, volitve itd.). Pa pojdimo k zanimivim stva-rem. Ustanovitev študijske kotnisije je bil predlog s strani absolventov. Komisija bi delovala v okviru odseka za farmacijo in bi skrbela za izbolj-šanje učnega programa in za odkla-njanje morebitnih problemov pri študiju. S strani profesorjev je ta predlog naletel na ugoden odziv, vendar so bili mišljenja, naj bi ko-misija delovala čez vse leto, ne pa samo ob kakšnih težavah (kakor letos pri fizikalno-ketnijski analizi). Študentsko pomoč, ki sta jo toli-kokiat omenjala tako fakultetno glasilo Informator kot radio Štu-dent, dosedaj ni izkoristil niti en sam študent. Za od&ek, kjer so vpi-sani tudi nekateri študenti iz soci-alno šibkih družin, iz delavskih in kmečkih družin, je to porazno. Potemtakem so vsi siti, imajo lepe in ogrevane sobice, v miru študirajo in imajo urejeno prebavo. Možno je tudi, da se bojijo prositi za to po-moč. Ampak tu nekaj ni prav. Vsa stvar v zvezi s problemom predmeta botanika pa je v tem, da profesor v več kot desetih letih ni uspel izdati okvirnih skript za ta predmet. Zaradi pomanjkanja lite-ratnre v našem jeziku je že več bru-cev obležalo v prvem letniku in je botanika eden izmed predmetov, ki največ prispeva k velikemu osipu v prvem letniku na tem odseku. Govor je bil še o srečanju štu-dentov farmacije v Zagrebu, kjer je uspešno sodelovalo več študentov, in pa o posebni brošuri, ki bi no-vince informirala o študiju farmacije in o potrebah farmacevtske industri-je (taka brošura že obstaja, vendar je nihče noče kupiti, ker stane okoli 10 N din!) Skupščina bi bila lahko bolj zanimiva, če bi sodelovali vsi pri-sotni študenti, ne pa samo novoiz-voljeni predsednik Peter Simonišek, profesorji in nekateri člani IO-ja oddelka za kemijo, v okviru kate-rega delujejo študenti farmacije. S te strani pa so vsi ostali molčečneži in kimavci vredni velikega ukora. Upamo tudi, da bo študentska organizacija sedaj, ko je dobila nove prostore, delovala res kot organiza-cija študentov, ne pa samo kot stro-kovno združenje. Boris STEVANOVIC SVOBODNE KATEDRE NA FF Dve prvi svobodni katedri na FF sta nas dokončno prepričali o eman-cipativni funkciji takih načinov komunikacije. Ta emancipativna vsebina je dvojna: po eni strani z ustrezno izbiro tem in področij (ter seveda ljudi, ki jih prezentirajo), udeleženci dobivajo nove pomem-bne in\ aktualnyinformacije, kar omogoč^bolj intenzivno razmišjja-nje in razgovor. Po drugi strani pa smo priče nekakemu feed-backu — študentje namreč na ta način obču-tijo bedo študijskih programov, znanja piofesorjev in sploh celega študijskega procesa na Univerzi. Treba je zato izbirati teme, ki dejansko odgovarjajo na resnične dvome, vprašanja in probleme. Po reakciji udeležencev sta prvi dve katedri uspeli. Prva je bila 19. de-cembra. Tema je bila ,,Narkomanija in vladajoča kultura", predavatelj je bil Slobodan Drakulič, študent sociologije iz Zagreba. Slobodan ni razpravljal o kliničnih aspektih narkomanije, ampak o socio-kultur-nih. Uživanje nekaterih drog (ne pa narkomanija oz. adikcija!) lahko pripomore k osvobajanju iz vezi potrošništva in iz družbe storilnosti in učinkovitosti ter je ena od poti za doseg kozmične zavesti. Naslov druge katedre je bil ,,Seksualnost in politika". Nenad Miščevič, mladi filozof iz Zagreba, je prezentiral izredno zanimive rezultate raziskav, ki so jih socio-psihologi izvedli v Nemčiji (Bruckner in Duhm), o vplivu družbenih institucij na posa-meznika. V Angliji antipsihiatrija z likvidacijo pojma normalnega, v Franciji skupina seksologov in filo-zofov, ki je najbolj radikalno zasta-vila vprašanje spolnosti in politike. Pokazalo se je, da je telo neposredna instanca politike in ekonomije in da so seksualne prakse proizvod tega odnosa. Nakazana je možnost diso-ciacije spolnega užitka od genital-nosti. Med drugim je tudi homo-seksualno gibanje dobilo svojo teoretsko podlago. Obe katedri sta bili na precejšnji teoretski višini, in kar je še bolj važno, razvil se je sproščen pogovor, ki je ukinjal razliko med tistim, ki je posredoval informacijo, in tistimi, ki so jih hoteli slišati. Naloga je naslednja: vzposta-viti intenzivnejšo komunikacijo med teoretiki in poslušalci. Sledile bodo še tele teme: Samizdat in opozicija v SZ, Makrobiotika, Zgodovina anar-hizma, Struje v sodobnem marksizmu, Reforma univerze, Ekologija, Komune in protikul-tura, Socialni aspekti rock glas-be itd ... Svobodne katedre se bodo nadaljevale v poletnem semes-tru. Bodo vsako sredo ob 19. naFF. F.A. SEJA INICIATIVNEGA OD-BORA ZA IZGRADNJO ŠTU-DENTSKIH DOMOV 16. januarja letos je bila seja ini-ciativnega odbora za izgradnjo štu-dentskih domov v Ljubljani, ici ea je formiral univerzitetni svet. Clani odbora so bili seznanjeni s sedanjim položajem in problematiko izgrad-nje študentskih domov za dodiplom-ce in podiplomce. V razpravi se je oblikovalo stališče, da je nujno zgra-diti še v letošnjem letu okrog 400 ležišč. Seveda pa je potrebno, da se čimprej podpiše družbeni dogovor o financiranju izgradnje. Podpisali ga bodo izvršni svet SRS, RISK in RASK in morda Univerza. Ker je bil v oktobru imenovan odbor za iz-gradnjo študentskih domov pri RISK-u, se mora- ta odbor kar se da hitro sestati in izdelati konkreten predlog etapne izgradnje po progra-mih, ki sta jih naiedila oba visoko-šolska centra, Ljubljana in Maribor. Zopet se je izkazalo, da je za zače-tek gradnje največji problem prav lokacija, saj se univerza" še sedaj ni odločila, kje bo razvijala svoj bodo-či center, verjetno pa tudi LUZ ne more ponuditi ugodne lokacije. Center za razvoj univerze bo šele dal v razpravo predlog razvoja mreže visokošolskih institucij ih vzpored- nih objektov. Razprava je pokazala, da bi bilo najboljše, da se v prvi fazi izgradnje zavzamemo za izgradnjo stolpiča za Bežigradom ob novi ekonomski fakulteti. Gradnja fakul-tete se je začela, zato bi bilo nesmi-selno oporekati dejstvu, da se bo za Bežigradom razvil center z nekaj tisoč študenti, ki bodo potrebovali v neposredni bližini tudi študentske domove. Torej šele po treh mesecih, odkar je bila v razpravi analiza po-treb do leta 1980, ki je bila skoraj povsod podprta, se je stvar vendaile premaknila. Valči ŠKERBEC RAZPRAVA 0 DRUŽBENEM DOGOVORU POTEKA Prvo razburjanje ob osnutku predloga dmžbenega dogovora o nalogah pri oblikovanju in izvajanju štipendijske politike v SRS se je poleglo, in razpravo je 10 SZDL Slovenije spravil v mirne vode. Pred-videni rok za podpis družbenega dogovora (31. 12., z odločitvijo 10 SZDL Slovenije, da naj o predlogu razpravljajo vsi potencialni podpis-niki) je mimo in razprava naj bi potekala do 31. januarja 1974. Že do sedaj se je v razpravi pojavila vrsta mnenj, ki bodo obstojeci pred-log lahko ustrezno dopolnila, ga skušala izboljšati, predvsem pa upamo, da bodo osnove dogovora postavljene nekoliko drugače, kot so sedaj. Izkazalo se je, da je delitev na osnovne in kadrovske štipendije zelo neposrečena, in slišali smo lahko mnenja, da bi govorili le o štipen-dijah, ki pa morajo zasledovati socialne, kadrovske in stimulativne interese štipendistov in štipendi-torjev. Prednost pri pridobitvi šti-pendije bi še vedno moral imeti tisti, ki je socialno šibkejši (in takih ni malo), pa naj prejema štipendijo iz solidarnostnega sklada ali pa katere koli delovne organizacije. Vsak študent mora biti tudi ustrezno nagrajen za svoje uspešno in hitro delo v procesu izobraževanja. Zato naj bo predvidena stimulacija tudi pri štipendijah, ki bi se podeljevale iz solidarnostnega sklada. Le na tak način si laho zamišljamo enakost med Študenti in manjšo možnost še slabše socialne strukture na univerzi. Izoblikovalo se je tudi mnenje, da je potrebno dolociti maksimalni cen-zus za pridobitve štipendije. Še posebej se v tej razpravi govori tudi o smotrih in ciljih kadrovske poli-tike. Sigurno štipendiranje ni naj-važnejši dejavnik kadrovske politike. Šele ko bomo zgradili tak sistem otroškega varstva, osnovnega šolstva in možnosti čim večjega vpisa v srednje šole, bomo lahko dobili tudi v visoko šolstvo vse, ki so sposobni za nadaljnji študij in ki predstavljajo kot mladi strokovnjaki intelektualni potencial za gospodarstvo. Mnenja so, da imamo velik kadrovski pri-manjkljaj in da moratno zato ravno s takim štipendiranjem zagotoviti v najkrajšem času čim več mladih kadrov. Pozabljamo pa, da bomo s tem problem le delno rešili, saj ne bomo zagotovili ustrezne strukture v srednjih šolah. Iz solidarnostnih skladov bi lahko dobilo štipendije 8000 srednješolcev, kar pa je še zdaleČ premalo, da bi omogočili vsem otrokom, ki imajo slab socialni položaj, vpis v srednjo šolo. Pozabljamo tudi, da je največ otrok prav v slovenskih regijah, ki so bolj zaostale in bodo zato združile v solidarnostni sklad manj denaija. Naša podjetja še vse premalo pospe-šujejo izreden študij oz. študij, ko bi poslale svojega delavca na reden študij. Mehanizem, kako se bodo sredstva solidarnostno pretakala med občani, še ni predviden, in že večkrat je bila izražena bojazen, da bi moralo biti to resnično zagotov- ljeno, če bi hoteli solidarnostni skla-ai služiti svojemu namenu. Ob tem, ko razpravljamo o do-govoru, pa se je začela tudi akcija za iormiranje Titovih skladov, ki bodo namenjeni delavcem od stopnje VKV dalje ali otrokom iz družin teh delavcev. Tak delavec bi moral dose-gati izjemne rezultate pri delu ali biti aktiven na podrocju novator-stva. Višina štipendije naj ne bi bila nižja od povpiečnega OD zaposlenih v podjetju. Valči ŠKERBEC POJASNILOIO SŠ LVZ V zvezi s stališčem fakultetnega odbora Filozofske fakultete in akcij-skega odbora pri izvršnem odboru Skupnosti študentov ljubljanskih visokošokkih zavodov je 10 SŠ LVZ na svoji 3. redni seji dne 21.1.1974 dal naslednje pojasnilo: Akcijski odbor je v ,,Stališču" z dne 15.1.1974 dal dezinformacijo o lastnem nastanku. Akcijski odbor je sprejel ,,Stališ-če", ki ga je podpisal kot akcijski odbor pri 10 SŠ LVZ, ne da bi o tem obvestil 10 SŠ LVZ. Hkrati 10 SŠ LVZ poudarja, da je skupščina SŠ LVZ predlagala, naj akcijski odbot pri svojem delu še nadalje spremlja razvoj dogodkov v Zagrebu in Beogradu, naj zbira in-formacije in o dogajanju obvešča iiniverzitetno javnost. Akcijski odbor je pri svojem delu naredil vrsto nepravilnosti, ki niso v skladu z merili o ustanovitvi in delu akcijskega odbora v Skupnosti štu-dentov. 10 SS LVZ POSVETOVANJE ZŠJ IN ZMJ O SODELOVANJU Z DIMI-TROVSKIM K0MS0M0L0M BOLGARIJE Od 25. do 27. decembra 1973 je bilo v Nišu posvetovanje o sodelova-nju Zveze mladine Jugoslavije in Zveze študentov Jugoslavije z Dimi-trovskim komsomolom Bolgarije (DKSM - Dimitrovska socialistična zveza mladine v Bolgariji), Posvetovanje je potekalo v obliki referatov (med diugimi so referiiali član predsedstva SFRJ, član IB ZKJ, podpredsednik skupščine SR Srbije) in diskusij, v katerih so so-delovali v glavnem predstavniki ZMJ in ZSj. Glavni poudarek je bil na pomenu bilateralnih odnosov, bol-garskem stališču do makedonskega vprašanja in na vplivu teh odnosov na sodelovanje ZMJ in ZŠJ z Dimi-trovskim komsomolom. Podan je bil zgodovinski prerez razvoja bolgarsko-makedonskih odnosov. O bolgarskem odnosu do makedonskega vprašanja obstajajo tri teorije s številnimi enačicami, ki se delno prepletajo: buržoazna ali mirna teorija, ki je temeljila na možnih sporazumih bolgarske, grške in srbske buržoazije (torej brez Makedoncev!), fašistično-buržoaz-na, ki je temeljilna nasilni zagoto-vitvi velikobolgarskih teženj, in teorija BKP (Komunistične partije Bolgarije). Značilna je tudi teorija o balkanski federaciji, ki pa izhaja iz stališča o Makedoniji kot večnaci-onalni skupnosti, ki naj uživa dolo-čeno avtonomijo (Makedonci zopet niso izraženi kot narod!), ki jo je delno sprejela tudi BKP. Kakor je znano, se je za Dimitrova po letu 1945 izoblikovalo liberalnejše sta-lišče do makedonskega vprasanja, ki bi že vodilo k popolnemu priznanju makedonske samobitnosti (ljudsko štetje v Pirinski Makedoniji — sedaj ji uradno pravijo Blagoevgradski okrug - je pokazalo, da tam živi 180 tisoč Makedoncev, medtem ko so bolgarske uradne statistike ob zadnjem štetju zagotovile, da v Bol-gariji ni manjšin - razen nekaj Tur- kov in po statistiki 1500 Makedon-oev!), če ne bi Dimitrov umrl, če ne bi prišlo do Informbiroja ipd. Kakor je znano, se je po letu 1948 odnos do makedonske manjšine v Bolgariji kakor tudi do makedonske nacije nasploh bolj in bolj zaostroval. Na kongresu BKP 1971 se je govorilo le še o bolgarski socialistični naciji. Vse to je povzročilo stalno slabšanje jugoslovansko-bolgarskih odnosov, razne pogosto neuspešne poskuse sodelovanja. Izoblikovala so se tudi stališča naše države do odnosov z Bolgarijo, najpomembnejša je reso-lucija z Brionov iz leta 1972. Kai se tiče sodelovanja ZMJ in ZŠJ z Dimitrovskim komsomolom, je pomembna že sama oblika orga-niziranja DKSM - strogo centralis-tična, organizirana po proizvodno--teritorialnem principu po komitejih - najvišji je CK, potem pa je še 20 okrožnih in več kot 1000 šolskih, zadružnih in dr., najvišji organ je kongres. Značilno je to, da poleg CK DKSM obstaja tudi komite za mladino, šport in kulturo, ki je državni organ, v tesni zvezi s CK DKSM. Med aktivnostmi, s katerimi se ukvanajo, je sodelovanje mladih v proizvodnji, povečevanju proizvod-nje, prostovoljnem delu, idejno izobraževanje in propaganda, mno-žično informiranje (imajo 36 listov), mladinski turizem, posebej pa je pomembna internacionalistična vzgoja, pri kateri je zelo pomembno razvijanje bratstva in enotnosti z ZSSR in drugimi vzhodnoevropski-mj socialističnimi deželami. Razpravljalo se je tudi o dose-danjem sodelovanju z DKSM, pri čemer je bilo ugotovljeno, da nika-kor ni zadovoljivo, in v bodoče bi bilo treba na nivoju odnosov ZMJ in ZŠJ z DKSM zagotoviti naslednje: sodelovanje mora imeti delovni značaj na principih razumevanja, medsebojnega upoštevanja in nevmešavanja v notranje zadeve. Dosedaj so ti odnosi naleteli na vrsto težav, predvsem zaradi nere-šenega makedonskega vprašanja. Zato tudi vztrajamo, da se ta vpra-šanja ob vsaki priliki prediskutirajo, ker so to vprašanja splošnega zna-čaja in zadevajo ZMJ in ZSJ kot sestavni del naše družbe. Izboljšati je treba tudi odnose na nivoju obmejnih občin. Posebej je bilo poudarjeno vprašanje jugoslovanskih študentov v Sofiji - v bodoče bi bilo bolj primerno, da bi Jugoslo-vani študirali v Bolgariji le prek meddržavnih sporazumov. Sedaj imajo ti študentje na sofijski uni-verzi izredne privilegije, vsi imajo tudi štipendije. Raziskati je treba vzroke in posledice teh privilegijev in zagotoviti s temi študenti boljše kontakte z naše strani. Značilno je tudi, da je na semi-narju glavnina stvari potekala prek referatov, ostali udeleženci so se le težko vključili v razpravo. Predstav-niki Zveze študentov Makedonije so na primer izjavili, da niso uspeli navezati takorekoč nikakršnih sti-kov, razen nekaj športnih tekmo-vanj, tako da se je bilo skoraj nemo-goče vključiti v šiišo razpravo, z izjemo mladincev iz obmejnih občin (Bosilevgrad, Dimitrovgrad). Gorazd SANCIN KAKO SO V ZAGREBUIZVA-JALI RESOLUCIJO 3. KON-FERENCE Od 3. konference ZKJ do za-četka javne razprave o tem, kako realiziiati njene smernice na zagreb-ških visokosolskih zavodih, je minilo eno leto. Vendar, ne bi bila resnična trditev, da ves tčas zveza študentov Zagreba ni nič delala v smeri realiza-cije Resolucije. Najmanj enkrat mesečno je bil objavljen kakšen program dela univerzitetnega odbo-ra ter drugih forumov ali pa vsaj dopolnilo programa, in tu je bila vedno glavna naloga iniciianje javne razprave. Javno razpravo so končno spro-žili v decembru 1973. Kako? Od 32 zagrebških visokošolskih ustanov je razprava potekala na treh (Ekonom-ska in Medicinska fakulteta ter Višja politična šola), in to na precej dvomljiv način: študenti so bili o tem informirani v odmorih ali pa na sestankih, ki so bili sklicani zaradi ukinitve kakšnega pogojnega izpita. Na naslednjih petih fakultetah je razprava potekala le delno: na ses-tanku FOSS-a ali na kakšnem takš-nem sestanku. Drugod - nič! Ple-num Zveze študentov Zagreba, ki je bil 7. januarja 1974 in ki naj bi sin-tetiziral rezultate javne razprave, je v tem smislu izzvenel precej veselo. Predsednik organizacijsko-politične-ga odbora Zveze študentov Zagreba Lino Veljak (ki je dva dni za tem podal ostavko zaradi nestrinjanja z nezakonitim postopkom univerzitet-nega odbora glede na vodstvo ZŠ FF) je ugotovil, da je razprava še najbolj uspela na Višji poHtični šoli in da so takšni rezultati pristen odiaz aktivnosti zagrebške študent-ske organizacije. Skupščina ZŠZ, napovedana za 20. januar, ki bi morala postati za-snovna skupščina Zveze socialistič-ne študentske mladine Zagreba, je bila v zadnjem trenutku prefunkcio-nirana v tematsko skupščino, ki naj ' bi predštavljala začetek prave raz-prave. Da vse skupaj izpade neko-liko lepše, sta ZŠ in ŽK Ekonomske fakultete obtožili UO birokratizma in zavrnili združitev z mladino, vse dokler se o tem ne izjasnijo vsi štu-dentje. Podobna mnenja so prisotna tudi na Fakultteti za politiLne vede. Konec koncev, Resolucija 3. kon-ference se v Zagrebu ostvarja na dokaj čuden, vendar za poznavalce tamkajšnjih razmer niti ne na tako presenetljiv način. V.L. SKUPŠČINA ZVEZE ŠTU-DENTOV FILOZOFSKE FAKULTETE V ZAGREBU Niti zagrebški tisk niti RTV in niti ,,Studentski list" ni objavil ni-kakršnega sporočila, da v Zagrebu zaseda skupščina Zveze študentov FF, čeprav so vse te hiše poslale na skupščino svoje poročevalce. Ta zid molka pa seveda nikakor ne pomeni, da se na skupščini ni zgodilo nič pomembnega. Nsprot-no! Dva dni kasneje je na zasedanju univerzitetne konference ZK ZSZ njen predsednik Zdravko Milič, ko je komentiral dogodke na FF, izjavil, da ,,se ne bo dovolilo, da postane Univerza - v trenutku nje-ne globoke in daljnosežne samou-pravne preobrazbe - navaden poli-gon spektakularnih politikantskih manifestacij, ki jih počenja peščica malodušnih odpadnikov politike ZK in različnih odkrito samofrazerskih nasprotnikov te politike in na ta način poskušajo pritegniti pozor-nost širše politicne javnosti." S tem je predsednik univerzitetne parttfske organizacije priznal, da se na FF le nekaj dogaja, obenem pa tudi, da so zagrebška sredstva jav-nega obveščanja odkrito pokazala, da ne nameravajo izpolnjevati ravno vseh svojih javnih dolžnosti. Sama skupščina pa, kot tudi dogodki pred njo, je potekala v tradicionalno nae-lektrenem ozračju, ki spremlja poli-tično udejstvovanje študentov FF že več let. Nekaj časa je bilo občutiti celo veliko negotovost, ali bo sploh sklicana skupščina. Zakaj gre pri vsem tem? Fakultetni odbor (naprej FO), ki je že več mesecev v konfliktih s sekretariatom ZK na FF, je sklenil, da vse obsodbe, ki letijo nanj, razkrije študentom, isto-časno pa poda nepreklicen odstop, ker ne namerava celega svojega mandatnega obdobja preživeti v obrambi pred brezsmiselnimi in neargumentiranimi kritikami. Na primer - samo zato, ker je sklical tematsko skupščino o študentskem standardu, je bil FO obtožen kot ,,antipartijska grupa, ki se bori za oblast". Ko pa se je naposled FO le odločil, da se odpove še tisti malo ,,oblasti", ki jo je imel, se je poizku-silo vse, da bi se to skupsčino pre-prečilo. Univerzitetni odbor je raz-glasil FO za ilegalnega (čeprav nima za to nikakršne pravice), skupščino za neveljavno, dekan FF pa jo je celo prepovedal. Prav tako so bili strgani vsi plakati, ki so informirali študente o času in kraju skupščine. Ena izmed posledic nelegalnih poizkusov odvzemanja študentom njihove elementarne samoupravne pravice je bila tudi ta, da je na skup-ščini prisostvovalo veliko ljudi -okoli 800 študentov. Nasprotniki FO, ki so sedaj imeli prvikrat mož-nost za javno obsodbo FO, so bili na skupščini precej mlačni in nepre-pričljivi, in njinovi nastopi so pri večini študentov naleteli na neodo-bravanje in posmeh. Nasprotno pa je bil predsednik FO FF iz Ljubljane, ki je prenesel podporo ljubljanskih študentov in obsodil antisamouprav-no početje SOSSZ, često prekinjan z ovacijami. Centralni dogodek, pa čeprav ni bil predviden na dnevnem redu zasedanja, je bila podpora študentov beograjske Filozofske fakultete. Skupščina je namreč z ogromno večino glasov podpila tudi v javnosti znane sklepe skupščine študentov beograjske FF, ki nasprotuje kam-panji zoper osmerico profesorjev te fakultete. Tako se je pokazalo, da -takrat že bivši FO ni manipuliral z zagrebškimi študenti, ker jyže prej izkazal skupščini FF v Beogradu enako podporo. Prizadevanja, da se s provokacijami postavi pod vprašaj poslano podporo, je skupščina pre-kinila z gromoglasnim skandiranjem ,,Zagreb-Beograd". Takoj zatem je bil izvoljeni akcijski odbor zadolžen za priprave na nadaljevanje skupš-čine, ki je zaradi poznih ur prekinila zasedanje. Žalostno je, ker je bilo tokrat videti, kot da se študenti spopadajo z ZK zato, ker je bila ZK predstav-ljena s skupinico ljudi, katerih dejav-nost se izčrpa v dokazovanju, da je njihova nezadostnost povzročena s protipartijskim delovanjem tistih, ki se z njimi ne strinjajo. Se bolj žalost-no pa je to, da je univerzitetni od-bor ZSZ zmožen z birokratskim aktom, nepriznavajoč polnomočno izbrane delegate skupščine FF, prekršil vse samoupravne pravice svojih temeljnih organizacij, vsem socialističnim načelom in zdravemu razumu navkljub. Žalostno zato, ker se le majhno število ljudi zaveda, da to ne more biti način borbe za gra-ditev resničnih samoupravnih in socialističnih odnosov. Nenad Peternac MEDNARODNI SEMINAR ,,ŠTUDENTJE IN EVROPSKA VARNOST" V Bukarešti je od 10. do 13. januarja letos potekal mednarodni seminar študentov. Tema seminarja je bila: Studentje in evropska var-nost. Iniciativo za organizacijo tega seminarja so dali študentje univerze v Bukarešti, organizirala pa sta ga Zveza študentov komunistov univer-ze v Bukarešti in rektor univerze ob pomoči Zveze študentov komunis-tov Romunije. (U.A.S.C.R.) Seminarja se je udeležilo 146 predstavnikov univerz in študent-skih organizacij iz Eviope, Kanade in ZDA ter 5 predstavnikov medna-rodnih študentskih in mladinskih organizacij. Jugoslavijo je na semi-narju zastopalo 5 delegatov (univer-za Beograd 2, Zagreb 1, Niš 1, Ljubljana 1). Seminar se je pričel s skupno plenarno sejo, nato pa se je delo nadaljevalo v 3. komisijah. 1. komisija: Prispevek študentov za utrditev miru in varnosti v Evropi 2. komisija: Študentje in problemi sodobne univerze, reforma in demokrati-zacija sistema izobraževanja v odnosu do družbeno-ekonomskih potreb 3. komisija: Naloga sodobne univerze glede na izobrazbo študentov v duhu prijateljstva, miru, humanizma, sodelovanja, intenzifikacij izme- njav na področjih znanosti, kul- ture, umetnosti, športa, turizma. Cilj seminarja ni bilo sprejetje kakšnega zaključnega dokumenta. Na zadnji skupni seji so predsedniki komisij podali le informacijo o vse- bini diskusij na posameznih komi- sijah. Po zaključku seminarja je bila organizirana 2-dnevna ekskurzija: Bukarešta-Ploiesti-Brasov-Bukarešta. Na poti v Brasov nas je v Sinaii sprejel predsednik Romunije tov. Nicoloe Ceausescu. V kratkem govoru je poudaril pomembnost pravkar končanega seminarja za utrditev vezi med mladimi, za med-sebojno razumevanje in enako-pravno sodelovanje med vsemi na-rodi EvTope, za mir in krepitev pri-jateljskih odnosov tako v Evropi kot v svetu. Vse udeležence seminarja je na koncu zaprosil, da prenesejo vsem študentom, ki smo jih zasto-pali, v njegovem imenu in v imenu romunskega naroda najlepše pozdra-ve in želje po še nadaljnjem sodelo-vanju z Romunijo. Marina Pečar TRIBUNA, študentski Ust. Izdaja IO SŠ LVZ. Uredništvo in uprava 61000 Ljubljana, Trg revolucije 1/11 - 86. Tekoči račun 50101-678-47420. Tiska tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. Letna naročnina 35,00 din. Poštnina plačana v gotovini. Rokopisov ne vračamo. Oproščeno temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu št. 421-1/72. UREDNIŠTVO: Cene Filipič - glavni urednik (študentska organizacija, informacije), Daniel V. Levski (teorija, politika, seks), Blaž Ogorevc (kultura), Peter Pal - pomočnik glavnega urednika (reforma študija), David Plut (teorija, prevodi), Jadran Sterle (ekologija, subkultura), Edi Stefančič - likovni in tehnični urednik, Valči Škerbec (socialni in družbeno-ekonomski položaj študenta), Daiko Strajn - odgovorni urednik (reforma univerze, politika), Ivan Volarič (literatura), lektor: Bora Zlobec-Juičič, desk: Pavle Zgaga. Izdajateljski svet: Božidai Debenjak, Pavle Gantar, Franc Jakopin, Sonja Lokar, Jure Mikuž (predsednik), Boris Muževič, Gorazd Sancin, Primož Žagar. Vsak korak resničnega gibanja je važnejši kot ducat programov. (K. Marx: Pismo Wilhelmu Brackeju) Rod, katerega predstavniki imajo sedaj okoli 50 let, ne more pričakovati, da bo videl komunistično družbo. Do takrat bo ta rod izumrl. Rod pa, ki ima sedaj 15 let, bo to družbo videl in jo tudi sam gradil. (Lenin: Naloge mladinskih zvez) Zakaj nemir med ljubljanskimi študenti, odkar je Borba poročala o spremembah v organiziranosti in statusu zagrebških študentov? Zboru študentov Filozofske fakultete je nekaj dni kasneje sledil tudi zbor študen-tov Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Čeprav na sled-njem niso sprejeli nobenega sklepa, je bilo iz razprave vendar razbrati nekaj izhodišč, ki so blizu sklepom zbora na Filozofski fakulteti, kot tudi nove predpostavke, ki nekatere sklepe tega zbora negirajo. Razprava je pokazala, da očitek birokratiziranosti in forumskega dela ne velja le mladinski organizaciji, ampak tudi SŠ LVZ. Sekretar OK ZMS Ljub-ljana-Bežigrad, ki se je zbora udeležil, je dejal, da se z združitvijo študentov in mladine v enotno organizacijo želi presegati sedanji partnerski odnos obeh organizacij. Za čigavo partnerstvo pa gre v dosedanji praksi? Množice štu-dentov, mladih delavcev in kmetov imajo številne skupne interese. Žal pa širši krogi mladih ljudi danes, zaradi slabih izkušenj in drugih vzrokov ne-zainteresiranosti, premalo sodelujejo pri oblikovanju odločitev, čeprav so še tako odločilnega pomena zanje. Zato pa partnerstvo in konkurenca, ki spominja na manevre strankarskih vodstev na Zahodu, ne le med vodstvoma ZM in Skupnosti študentov, temveč tudi med vodstvi specializiranih mla-dinskih organizacij. Samo obstoječe stanje, v katerem poteka družbeno in politično delovanje mladih le v forumski obliki, pretakanju ogromne količine sejnega, konfe-renčnega, posvetovalnega, seminarskega, kongresnega in drugega gradiva ob neskončnem številu vabil, direktiv in vprašalnikov za kontrolo delovanja, je lahko botrovalo nastalemu zapletu okrog organiziranosti mlade generacije. Uspešna delovna ali kulturna akcija mladine v neki krajevni skupnosti, odločen nastop mladih delavcev proti nepravilnostim v njihovi delovni organizaciji, poskusi uresničevanja dijaške samouprave v pedagoškem pro-cesu na kaki srednji ali poklicni šoli in vsestranska strokovna pomoč štu-dentov ustreznih smeri — vse to je daleč pomembnejše kot pa neskončne razprave o organiziranosti. Še tako idealna organizacija le olajšuje možnosti za delovanje, ni pa že apriorna rešitev problema oziroma uresničitev zadane naloge. Oba zbora študentov sta se izognila temeljnemu problemu: poiskati poti in rmloge, ki čakajo študente ob sodelovanju z mladimi, ne pa se le deklara-tivno opredeljevati zanj. Oceniti delo klubov študentov posameznih občin in obseg njihovih skupnih prizadevanj z ostalo mladino v okolju, iz katerega izvirajo. Jasno je, da je najvišji dopustni nivo oblikovanja programov sodelo-vanja občinski oziroma fakultetni. Republiški in univerzitetni forumi bi morali biti le koordinator ali kvačjemu iniciator, nikakor pa ne edinozveli-čavni ,,kolektivjra fuhrer", ki direktive forumov drugih družbeno-političnih organizacij pretvarja v svoje programe raznih akcij, jih pošilja nižjim foru-mom in meri učinkovitost občinskih oziroma fakultetnih vodstev predvsem po tem, koliko so uspela uresničiti navodila iz tega gradiva. Tudi problem, da bi vodstvene strukture v skupni organizaciji študentov in mladine študente, ki jim ne bi ustrezali, preprosto proglasila za nesocialis-tične, da jih izključi iz organizacije, NI PROBLEM ORGANIZIRANOSTI, AMPAK STOPNJE DEJANSKE POVEZANOSTI MLADIH V NJIHOVEM SKUPNEM BOJU, ki obsega med drugim tudi prizadevanja za večje angaži-ranje študentov in mladine pri sprejemanju odločitev, ne pa da se to pre-pušča ožji skupini v vodstvu. V zvezi s tem je pomembno mnenje Igorja Vidmarja na zboru študentov FSPN, da bi bil referendum med študenti o prikljucitvi Zvezi mladine v tem trenutku nedemokratičen: kljub zborom še niso VSI študentje seznanjeni s problematiko, zato bi taka ali drugačna odločitev na referendumu bila le še en primer manipulacije. Naštopiti bi bilo treba slednjič tudi proti mnenju, da sta bila zbora štu-dentov obeh fakultet prenagljena, ker da pač v Sloveniji še nismo tako daleč z reorganizacijo študentov in mladine. Dovolj je, da se spomnimo lanske razprave med študenti o umestnosti gradnje spomenika in doma v Kum-rovcu, organizirane dolgo časa po tem, ko so forumi borčevske in mladinske organizacije sprejeli sklep o tej akciji. Naj bi postali tudi v tem primeru zbori študentov le nekakšen ,,poslednji odmev" na sprejete sklepe forumov? Prav je, da se začne akcija za širše seznanjanje študentov s to problema-tiko, saj bi s tem povečali njihovo sodelovanje pri sprejemanju odločitev. Toda: Avgijev hlev se moramo lotiti čistiti takoj; veliko nas je in naloga je jasna. Smradu je dovolj; da ga zavohamo, ne rabimo nobenih programov ali izhodišč, niti kake posebne organiziranosti. Boris SAVLE MEDFAKULTETNA DOGA-JANJA Sklep zbora študentov SŠ FF na FF 8.1.1974, zzboraSŠFFt Zbor študentov Filozofske fakultete je sklenil, da je zdru-žitev SŠ in ZM v tem trenutku neprimema, saj nam ni dana nobena garancija, da ohranimo svojo samostojnost v novi orga-nizaciji, in sicer zaradi zbirokra-tiziranosti iii okostenelosti vodstvenih struktur ZM. Nika-kor pa s tem nočemo trditi, da smo proti sodelovaiiju z vsemi mladimi. Za tako sodelovanje smo, saj menimo, da plodno vpliva tako na študente kot na ostale mlade. Naš sedanji sklep je torej zavrnitev združitve, hkrati pa zahteva referendum med vsemi slovenskimi štu-denti, saj se moramo o tako. pomembnem sklepu odločiti prav vsi študentje. Zbori rednih letnih skupščin na fakultetah LVZ so tudi razpravljali o sodelovanju z ZM in reorgani-zaciji. Ti pogovori o povezovanju so po fakultetah uspeli nekje bolj, drugje manj. Fakultetni odbor FF pa je izvedel po redni letni skupščini poseben zbor, ki je razpravljal le o vprašanju združitve ZM in SŠ. FOFF argumentira svoj sklep pred-vsem na podlagi njihove izjave, da je ZM povsem forumska in birokratska organizacija, ki je odvojena od baze, in na dogodkih, ki so navedeni v Borbi (7. januarja 1974). Prav tako poudarjajo, da je tudi naša študent-ska organizacija in predvsem njen 10 SŠ LVZ okostenela in zbirokratizi-rana struktura. Vendar teh argumentov ne mo-remo jemati kot adekvatno izhodiš-če za sklicanje njihovega zbora, ker niso takrat, ko so pripravljali zbor, imeli niti najmanjšega pojma o do-gajanjih v Zagrebu, niti o novih dogajanjih v ZM. FO FF zahteva reorganizacijo v ZM pred združitvi-jo. Če bi se to zgodilo? ! Kdo nam lahko jamči, da bo FOFF ustrezala nova reorganizirana ZM? Z vpeljavo TOZD-ov v okviru univerze se bo prek delegatov iz delovnih organizacij, med katerimi bodo tudi mladinci, spremenil sis-tem dela. ZM je lahko tista, ki nam bo dala podporo v TOZD-ih delov-nih organizacij in v TOZD-ih fakxxl» tet. Bodoče interesne sfere družbe-nega, političnega in idejnega delo-vanja se bodo skoraj prekrile in zato nujno potrebujemo enoten program. Jasno pa je, da bodo obstajala podrodja, kjer bo še vedno delovala le SŠ, in naše rešitve tistih proble-mov ne bodo ovržene ali vsUjene s strani ZM. Prav tako pa ne bo pre-* nehala obstajati skupnost študentov. Kdo nam jamči to? Mi sami si bomo morali priza-devati, da bomo svoja stališča argu-mentirali tako, da ne bodo ovrgljiva in da jih bo ZM sprejela. Biti opozicija in napadati programe je lableo, in opozicija, ki je le v opoziciji brez predla-gaiuh novih programov, je ško-dljiva. Sedaj pa še referendum! Izvedba referenduma, ki ga pred-laga FOFF, bi bila proti zdravi pameti. Študentje na FF in njihov FO so zelo naivni in kratkovidni, če mislijo, da v kakšni družbi lahko dolgo časa obstaja enostranski raz-diralni pritisk, ne da bi izzvali nas-protne. Jasno je, da pred nami ni alternative, ali smo za miniranja ali proti njim, ampak to, ali bomo zmožni družbena in politična proti-slo\ja razrešiti predvsem v okvirih samoupravne socialistične demokra-cije ali pa bomo prepustili reševanje teh protislovij in problemov stihij-skim pritiskom posameznih fakul-tet. Vprašanje je tudi, kaj storiti s takšnimi študenti, ki v imenu lažne demokracije pozivajo študente, naj se lotevajo nedemokratičnih pritis-kov v svoji skupnosti študentov, in z zavedbo le-teh še na univerzitetnem nivoju. Dne 10. januarja pa je bila skupš-čina SS LVZ, na kateri smo slišali predstavnike ZM mestne konference in ZM republiške konference. Pied-stavnika sta nam lepo obrazložila, da ne bo prišlo med SS univerze in ZM do združitve, marveč do pove-zave na delegatski osnovi. V tem se_ bodo reševali tudi ostali problemi."" Tako je popolnoma jasno, da bo SS ostala neokrnjena, mi pa bomo lah-ko prek njih reševali tudi naše pro-bleme: stanovanja za nove delavce študente po končanem študiju, štipendije, kadrovsko politiko ter samoupravno dmžbene probleme v okviru bodočega TOZD-a. Skupščina je tudi dokazala in potrdila, da se med študenti obli-kuje in utrjuje zdiavo jedio, kate-rega smernice so v okviru novih samoupravno-družbenih odnosov v naši skupnosti. Prav tako pa nismo izpeljali referenduma, ki si ga je FF tako želela. V zvezi z novimi TOZD-i pa po-zivamo študente, da se obvezno udeležujejo razprav, ki bodo sklica-ne, kajti sedaj bo neaktivnost bolj kot kdajkoli prej škodovala pred-vsem nam študentom. Mora nam biti jasno, kolegi, da študij sam ni dovolj, marveč da moramo biti vkljuceni v družbeno-samoupravne procese v državi. Alternative ni! Ali ste za vključevanje in sode-lovanje ali pa proti. Tisti, ki so pro-ti, nimajo prostora med študenti! Čeprav je človek še tako pameten in sposoben, če njegovo mišljenje ni pozitivno za družbo, če ni njegovega sodelovanja in odziva v družben&i procesih, potem s svojo pasivnostjo le zavira razvoj samoupravljanja. Stavešinski Pripis uredništva: Sestavek Medfa-kidtetna dogajania je iz tretje šte-vilke INFORMATORJA (12. januar 1974), glasila študentov kemije, in je ocena dogajanja na univerzi ob problemu formiranja organizacije mladih. Tribuna odpira razpravo o tej problematiki in vabi vse, ki o tem razmišljajo, k sodelovanju. POGOVOR s predsednikom Skupnosti štu-dentov ljubljanskih visokošols-kih zavodov 2e več let je običaj, da Tri-buna vsako leto po votilni skupščini SŠ LVZ objavi po-govor z novim predsednikom Skupnosti študentov. Na zadnji skupščini oz. na prvi seji 10 SŠ L VZ je bil za predsednika izvo-Ijen Boris Muževič. Tribuna: Bi, prosim, povedal nekaj osebnih podatkov: kdaj si začel delati v študentski organi-zaciji, kakšna je bila tvoja do-zdajšnja pot? B. Muževič: Kot študent sociolo-gije sem se ves čas ukvarjal z novi-narskim delom in študentsko pro-blematiko. Leta 1969 sem začel sodelovati na radiu Študent, kjer sem bil vse do januarja letos, ko sem se odločil kandidirati za predsedni-ka 10 SS LVZ. Kakšnih posebnih podatkov o mojem delovanju ne bi navajal, ker gre za normalno aktiv-nost vsakega študenta (op. vpraše-valca: Muževič je bivši podrpedsed-nik 10 SŠ LVŽ in bivši glavni in odgovorni urednik radia Student). Kandidaturo za predsednika 10 SŠ LVZ sem sprejel, ker se čutim priza-detega in si prizadevam, da bi v Skupnosti študentov nekaj naredili. T: Ali si član ZK in kaj ti to pomeni? M: To vprašanje se je postavilo že tisti trenutek, ko sem vstopil v ZK. Zdaj je to dejstvo, ki me predvsem prelc stroke obvezuje, da družbeno delujem. T: Kakšen bo tvoj koncept dela v 10 SŠ LVZ oz. v celotni SŠ LVZ? M: Dobro, da si zastavil drugi del vprašanja. Mojega koncepta ni. Ne me razumeti napačno, kajti imam predstavo o delovanju IO-ja. Glede na to, da mi gre dejansko za vsebino dela, se dobro zavedam, da ta vsebi-na ne more biti samo moja vsebina. Tu ne gre za politično predstavniš-tvo enega človeka, ampak za delo celotnega IO-ja. Posebej pa še za delo fakultetnih odborov in njihovo aktivnost ter za povezanost na fakultetah samih, kajti odtujenost 10 SŠ je lahko samo odtujenost od nečesa (nekoga) in obratno. T: Kakšna je struktura novega 10 SŠ LVZ? M: 10 se ne formira s tem, da je izbran. Prerez oz. struktura IO-ja se, ne glede, kako je izbran, pokaže zelo hitro, in to skozi delo ter z odnosom do konkretne problema-tike, s kateio se ukvarja. T: Kakšna naj bi bila po tvojem mnenju vloga IO-ja na univerzi, posebej še s fakulte-tami? M: Ta se v nekem smislu kaže tudi v Stevilu komisij, ki jih ima 10. Ena stvar je 10 kot politično reprezenta-tivno telo navzven, se pravi kot iz-vršilno telo skupščine. Veliko bolj pomembno pa je vprašanje komisij in njihovega dela. Komisija za druž-beno-ekonomski položaj študenta se ukvarja z vprašanjem štipendij, zdaj z vprašanjem sprejetja novega druž-benega dogovora o štipendiranju in kreditiranju, itd. Dalje delujejo v okviiu IO-ja idejno-teoretična ko-misija, za kultuina vprašanja, itd. Vse te komisije se nenehno ukvarja-jo s študentsko problematiko. T: Govori se, da je v Skupnosti študentov uveljav-ljena vlada IO-ja, in skupščina SŠ ni več tisti organ, ki bi lahko v pravem trenutku reagiral na aktualne dogodke oz. sprožil organizirane akcije. Kakšno je tvoje mnenje o razmerju med skupščino študentov in IO-jem? * M : Ves ta odnos, po tvoje neka vrsta vladavine IO-ja, ki se na skupščini pač ,,mora" verificirati v smislu dobrega političnega dela tega foruma, je v tem, da se ta stvar de facto preverja prek dela na fakul-tetah in FO-jih. Zame ta resnično ni fraza, zato je na primer v komisiji za stike s fakultetami največ ljudi, ki so že prej pokazali veliko aktivnost pri tem delu. Podpredsednik IO-ja je vodja te komisije; tega javno povedati, to vsaj napisali v TRIBUNO! Cene Filipič: Ker si me izzval, bom povedal tole: Vemo, da je nekaj akcij, npr. izhajanje Student-skega dnevnika, da bi informirali študente po fakultetah. Samo, na žalost se je dogajalo, da se študentje res niso hoteli zanimati za določene probleme, kljub temu, da so dobili vsak dan v roke ŠD, kljub temu, da je TRIBUNA redno izhajala, da je vsak dan oddajal radio Študent, kljub temu, da je bila povezava s fakultetami dobra. Kot si že prej povedal, je dobršen del IO-ja zadol-žen za delo s fakultetami. Vseeno to ostaja odprto vprašanje. M: Strinjam se s tem poskusom analize. Poskus preverjanja, zakaj Dnevnik ni bil tako bran, kakor naj bi bil, bo v tem, da bomo v tem mandatnem obdobju izdajali infor-macije tedensko. Mogoče pa je, da zaradi prenasičenosti z informaci-jami... to so več ali manj poskusi analize. T: Bi lahko kaj povedal o forumskem delu? Namreč, dos-ti se govori, da 10 SŠ deluje forumsko, in študentje nimajo vedno pravega vpliva na njegovo delo, da celo manipulira in namenoma zadržuje določene informacije in ne sproža dolo-čenih akcij. Ali je to problem nezainteresiranosti oz. neinfor-miranosti študentov samih ali je to problem v organizacijski strukturi SŠ? M: Kolikoi pristanemo na to, da tvoje vprašanje implicira ugotovitev, potem implicira vse te probleme, ki si jih naštel. Rekel ta, da si ti sam bil vodja informacijske mreže v prej-šnjem IO-ju, in mislim, da bi ti lah-ko dal najbolj objektivne informa-cije o informiranosti in zainteresira-nosti študentov, o pretoku infor-macij iz IO-ja na fakultete in obratno. Mislim, da bi lahko ti dal zelo avtoritativno in argumentirano stališče o tem vprašanju, in še to, menim, da bi bilo zelo dobro, da bi ljudje, ki ocenjujejo delo IO-ja kot forumsko delo, kot manipuliranje itd., če že nočejo ali ,,ne morejo" T: Misliš, da je v zavesti — politični zavesti študentov, da so določena skupnosti, ali gre v razredno konstituiranost? M: Studentje so skupnost! Skupnost so zaradi učinka lastnega dela. To je dokončana ali pa nedo-končana fakulteta. Kar se pa tiče lastnega stališča, lastnega nazora, mislim, da že dolgo ugotavljamo, kako je ta univerza diferencirana od socialne diferenciacije - pa do ne vem kakšne diferenciacije. Seveda se pa problem formiranega človeka na univerzi ne začne z univerzo, ampak daleč* prej. Prav široka struktura študirajočih bi zagotovila drugač-nega, drugače opredeljenega študen-ta, študenta z veliko bolj izobliko-vano zavestjo. T: Kaj misliš o najnovejših terminoloških konstrukcijalj, ki se vse bolj uveljavljajo na*štu-dentskih zborovanjih in v časo-pisju? Konkretno — o tezi dela-vec - študent, študent - dela-vec? M: To vprašanje je zelo na mestu, saj je eno temeljnih vprašanj v Skupnosti študentov. Menim, da študent po vseh svojih aktivnostih, energiji, ki jo vlaga v izobraževalni proces na tej in taki univerzi, zasluži priznanje tudi formalno, torej, da je njegovo delo tudi ,,sankcionirano" kot DELO. O tem sem prepričan. Ce govorimo, da iz della izhajajo vse pravice in dolžnosti, in če po drugi strani od študenta zahtevamo redno opravljanje vseh študijskih dolžnos-ti, študija pa ne opredelimo kot dela, leži za tem čudna hipokrizija. Kar pa se tiče vprašanija delavec — študent, menim, da je to strateško revolucionarno postavljeno vpraša-nje. V sklopu tega vprašanja pa vidim zelo omejen odnos, če kdo postavlja ali zagovarja izključno eno ali drugo tezo. Zavzema se za to, da je študent delavec samo znotraj univerze, ali pa se zavzema samo za diugi termin - delavec - študent. Mislim, da se morata ta dvapojma v praksi dopolnjevati, in ne, da je študent-delavec samo prva faza, delavec-študent pa druga, to je nonsens v praksi! To se mora isto-časno izgrajevati, izven in znotraj univerze, šele jo spreminjamo, refor-miramo. T: Kako pa bi se dalo ta pojav legalizirati? Včasih se je postavljalo vprašanje, da bi se štiri regularna študijska leta štela v pokojninsko dobo. Nameravaš z 10 SŠ LVZ spro-žiti postopek o tem in bi to kaj pripomoglo k opredelitvi teh pojmov? M: Ce se strinjamo z ugotovit-vijo, da naj bi delavec, ki je v nepo-sredni proizvodnji, v času študija dobival dohodke oz. nagrade v višini svoje povprečne plače, iin če njegov študij opredelimo kot delo, in če se to šteje v pokojninsko dlobo, potem ne vidim vzroka, zakaj se ne bi to ob priznanju študenta delavca analogno upoštevalo. To pa splah še ne po-meni, da moramp začeti: s to zahte-vo. Vprašanja se ne splača postav-ljati, ko še nismo postavili formalnih temeljev za potrditev tega odnosa. T: Ustavne spremembe so prinesle razne nove organizacij-ske, predvsem pa vsebinske oblike — temeljne organizacije združenega dela. Misliš, da je formiranje TOZD na univerzi res vsebinska sprememba, ali gre morda samo za zamenjavo tabel? Kakšno je to svobodno združevanje delavcev na univer-zi? M: Še nobena sprememba naziva nečesa ni prinesla česa novega. Mis-lim, da se ob sprejemanju novih ustav, ko govorimo o minulem delu, o svobodni menjavi dela, ko smo de facto sprejeli delavske amandmaje, da se v tem trenutku vprašanje TOZD koncipiia prav na teh vse-binskih spremembah, ki pa so bile že prej postavljene. Vprašanje TOZD je potrditev nekih teore-tičnih, pa tudi v praksi že sprejem-ljivih in sprejetih načinov dela. Vprašanja ne smemo zreducirati samo na vprašanje TOZD na univer-zi, ampak moramo upoštevati obli-kovanje in način dela npr. interesnih skupnosti, krajevnih skupnosti. — Celotna problematika univerze se mora vse bol) prenašati na prisot-nost družbe na tej univerzi. Ne abstraktne družbe, ampak tistega neposrednega proizvajalca, ki ne-posredno prispeva k tej družbeni reprodukciji. V tem smisllu se lahko takoj vrnemo na status delavca— študenta in študenta-delavca. T: Kako si zamišljaš, da se bo v tej novi organizacijski strukturi spremenila tudi vloga študentov? Se bo spreminjala postopoma ali se jo da spreme-niti že z organizacijskim prefor-miranjem? M: Smo šele pri razpravah o tem, kakŠna naj bi bila vloga študentov v TOZD, če štejemo to kot neki že razvit sistem. Bolj ko bomo študen-tu zamegljevali pomen in pojem njegovega študija kot dela, bolj ko bomo manipulirali s podatki, da je povprečna doba študija na ljubljan-ski univerzi 6,5 let, bolj bomo poza-bljali na to, da ta povprečna doba ni izraz položaja, ki bi zrasel na tej univerzi sam od sebe, ampak raste iz socialne strukture, iz strukture štu-dirajočih. Imamo namreč izredno visok procent študirajočih iz Lju-bljane in izredno nizek iz nerazvitih področij. Te dimenzije moramo prav gotovo upoštevati, in če to vprašanje resno postavimo in od študenta zahtevamo resno odgo-vornost pri njegovem delu, to se pravi pri celotnem vzgojno-izobra-ževalnem procesu na univerzi, po-tem mu tudi povejmo, da te njegove zahteve temeljijo na izpolnjevanju njegovih delovnih dolžnosti in da bo na podlagi izpolnjevanja teh imel prav enake pravice, kot jih ima vsak zaposlen človek na univerzi. T: 0 teh stvareh tečejo raz-prave več kot 10 let. V tem času smo na jugoslovanskem področju priča razpravam o reformi univerze, ki so nepo-sredno povezane s položajem študenta na univerzi. Ne vem, zakaj ti to postavljaš kot nekaj novega, kot stvar, ki se je šele pojavila. M: Ne 10, že 25 let govorimo o reformi univerze. Že prva tema na dubrovniškem seminarju leta 1957 je bila reforma univerze. Ce bi pre-gledali naslove vsakoletnih tem dubrovniškega seminarja (poglej v letošnjo št. Tribune, op. vpraševal-ca), bi ugotovili, da so še vedno aktualne, in če bi bile objavljene, bi še vedno skoraj enako ,,zažgale". T: So te ustavne spremembe, je reforma univerze naperjena proti tim, svobodni elitni uni-verzi, proti nekonstruktivnem akademizmu? M: Tako imenovana svobodna univerza je v klasičnem pomenu besede univerza, na kateri študiia deset študentov in ima za profesorja eminentnega filozofa, npr. Kierke-garda. To vzamem nekoiiko kariki-rano, taka univerza je že zdavnaj mimo. Danes gre dejansko za iskanje novih modelov univerze. Na Zahodu se dogaja, to, da iz univerze delajo optimaliio funkcionalen sistem — apaiat prepariianja. To je seveda nekoliko pavšalno in bi pri nas zah-tevalo resno analizo. V pogojih naše univerze pa se perspektive pojavljajo na drug način, postavljajo se skupaj z razvojem celotne družbene struk-ture. Bojim se, da se pri nas stvari vse preveč reducirajo na funkciona-lizem ali, bolje rečeno, na pragma-tične koncepte reševanja sedanjega problema univerze. Že spet pa smo v situaciji, ko se morajo študentje o teh problemih enakopravno pogo-varjati z mladimi kolegi zunaj uni-verze in sploh z vsemi družbenimi subjekti. T: V programu Skupnosti študentov je v ,,zadnjem času" tudi problem organiziranja mla-dih. Kakšne so osnovne predpo-stavke za obstoj nove mladinske organizacije? Gre res za ,,neke" skupne interese celotne mlade generacije? M: Interesi mlade generacije so identični. Ta ugotovitev pa ne iz-ključuje druge ugotovitve, ki pravi, da so interesi mlade generacije spe-cifični glede na prostor, kjer živi, in glede na delo, ki ga opravlja. O problemih, ki so zadnji čas prisotni tako v Zvezi mladine Jugoslavije kot v Zvezi študentov Jugoslavije, je razpravljala 3. konferenca ZKJ. Ta obvezuje vse komuniste, da si priza-devajo v pripravah za kongres, ki bo pomenil formiranje nove, enotne organizacije vseh mladih. OpozorU bi na to, da se pri nas zaradi po-manjkljivih informacij vse preveč govori o združevanju dveh organi-zacij; vehementno se govori o biro-kratiziiani mladinski organizaciji in nič manj birokratizirani in forumski študentski organizaciji. Ustanovitev nove organizacije implicira reorga-nizacijo obeh dosedanjih organi-zacij. S tem se postavlja pred vsak del mlade generacije obveznost, da je s tem, ko rešuje svoje probleme znotraj enotne organizacije, dolžan enakopravno se pogovarjati in ena-kopravno sodelovati pri reševanju problemov znotraj drugih delov mlade generacije. Tu gre za odnos, da si npr. študentje lahko na vseh ravneh ,,privoščimo" razgovore, debate, akcije tako z delavsko kot s kmečko in srednješolsko mladino. Te dimenzije, mislim na vsebinske, bi se morale odpirati tudi znotraj sedanjih organizacij, očitno pa je, da se niso. Organizaciji sta bili toliko zaprti, da niti znotraj njih ni prišlo do radikalnega in jasnega komunici-ranja oz. razčišcevanja nekaterih pojmov in problemov, ki sta jih imeli vsaka zase. T: Kako interpretiraš sklep, ki ga je sprejel na eni zadnjih skupščin FO filozofske fakulte-te v zvezi z združitvijo z Zvezo mladine? Ta vsebuje konstata-cijo, da je ,,čas za združitev neprimeren zaradi zbirokratizi-ranosti in okostenelosti vod-stvenih struktur Zveze mladi-ne" in pa zahtevo po referendu-mu vseh slovenskih študentov o tej združitvi. Kako lahko pride znotraj SŠ do takih stališč? M: Do takega stališča lahko pride oz. je piišlo predvsem zaradi izredno pomanjkljive informiranosti o priza-devanjih za to novo organizacijo vseh mladih, pa tudi zaradi aprior-nega pristopa pri ocenjevanju tako ZM kot SS. Oba vidika sta zadosti pomembna, da sta povzročila po-stavljanje vprašanja na tak način. Nikakor nočem zanikati vsebine problema, odnosa do ZM, kakor se v tem citatu ocenjuje, ampak ta ob-sodba oz. stališče še nič ne pomeni. Toda veliko pa pomeni na zboru, na katerem operiraš z njim kot z danim dejstvom, kjer ti pomeni zbirokra-tiziranost neizpodbiten viakt, če k temu dodaš še besedo kot: Zveza mladine nas bo požrla, zgubili bomo svobodo, samostojnost, avtonomijo itd.; to bo pa učinkovalo tako, kot na zboru FF, da so skoraj vsi pri-sotni podprli stališče, ki samo po sebi ni apriorizem in omogoča raz-pravo o teh vprašanjih, ampak hkra-ti je stališče, ki se opredeljuje do referenduma; predpostavlja refe-rendum ne glede na sedanje razprave o tem vprašanju. T: Misliš, da so komunisti v tem položaju dovolj naredili, da bi se organizaciji vsebinsko pove-zali? Je bila akcija dovolj odlo-čna in enotna? M: Res nimam informacij o tem, kaj so osnovne organizacije npr. na FF o tem razpravljale, kako so se odločale itd. Vem samo to, da so bili na zboru FF prisotni člani 10 SS LVZ, ki so svoje mnenje jasno povedali in dajali informacije, kar pa še ne pomeni, da so kolegi, ki so piedlagali sklep, te informacije tudi upoštevali. Na veliko fakultetah se je 10 SŠ LVZ že pogovarjal o tej problematiki in se tudi še bo - tudi na FF in FSPN! T: Kako se akcija za novo mladinsko organizacijo razvija po Jugoslaviji? Slišali smo o ustanovitvi Zveze socialističnih študentov v Zagrebu. Kako to ocenjuješ* M: Dobro vemo, da je situacija na različnih univerzitetnih centrih izredno specifična. Kar se Zagreba tiče, ni potrebno posebej govoriti o tem, kakšna je bila situacija zadnji dve leti. Recidivi tega so še danes, in mislim, da ne samo recidivi. Očitno se je v tej situaciji pojavUa oblika organiziranja na pravni fakulteti, ki je jaz, če bi se pojavila, pri nas, ne bi mogel pozdraviti. T: Kaj je tisto bistveno, za-radi česar te organiziranosti ne bi sprejel. M: Mislim, da se s tem preveč umetno ločuje študente na socialis-tične in tiste, ki v to socialističnost niso vključeni. S tem se preveč umetno postavljajo razlike med take in drugačne študente. T: Ali ni študent nesocialisti-čen že s tem, ko ne študira red-no, ko s svojo neiednostjo ,,meče skoz okno" velika druž-bena sredstva? M: Mislim, da je predvsem to nedelavnost, ker socialistično zno-traj tega zavzema še mnogo drugih dimenzij. T: Skupščina SŠ LVZ se na zadnjem zasedanju kljub poro-čUu predstavnikov FO FF ni opredelila do dogodkov tako v Zagrebu kot v Beogradu. Spre-jet je bil sklep, da se ustanovi akcijski odbor, ki bo spremljal te dogodke. Zanima me, ali je ta odbor že formiran oz. deluje, in kakšni so rezultati. M: Glede na informacijo, ki smo jo o zadnjih dogodkih na zagrebški in beograjski FF dobili od kolegov z FF na skupščini, se je skupščina odločila, da ne bo sprejela stališča o problemu, o katerem ima vse pre-malo informacij. Zato je predlagala ustanovitev akcijskega odbora, ki se bo o problematiki nadalje informi-ral. Na žalost pa moram ugotoviti, da so kolegi iz FO FF inicirali ta akcijski odbor, ki so ga pripisali izvršnemu odboru SS LVZ, in si za prvo nalogo zadali sprejetje stališča o dogodkih. Poudarjam, da je to v nasprotju s sklepom skupščine! Poudaril bi še to, da se je na samem razgovoru na akcijskem odboru jas-no videlo, da so kolegi v akcijskem odboru vse premalo informirani, da bi lahko stališče sprejeli. V tekstu, ki so ga sprejeli, je edini argument nedemokraticnost in administrativ-nost univerzitetne skupščine Beo-grada. Nisem posebej prepričan, da bi bila skupščina nedemokratičen in administrativen organ. T: Kakšna naj bi bila po tvo-jem mnenju vloga informativnih medijev v SŠ? M: Takoj po počitnicah bomo imeli verjetno tematsko skupščino o informacijskih medijih na univerzi, ki bo o tem marsikaj razčistila. S tem pa jasno dajemo tem proble-mom takšen pomen. T: Misliš, da ima lahko Tri-buna ali kakšen drug časopis v SŠ samostojno in iniciativno vlogo v akciji? M: To je normalno in izkušnje kažejo, da je temu tudi bilo tako, toda vedno ta akcija ni potekala tako, kot si človek od neke organizi-rane akcije v SS želi. To pa še ne pomeni, da bi odrekali politično iniciativnost informativnim medi-jem, kot je Tribuna. T: Za odgovore se ti najlepše zahvaljujemo! Pogovor je pripravil Cene FILI-PIC, v njem pa je s konstruktiv-nimi vprašanji sodeloval David PLUT. BRANKO B. NOVAK ANTITEZE brez haska prisluškovati med lesketavo sodobnostjo nikdo ni okobalil hobija nosečnica se je potiskala skomine so se ustalile dovolila se je storiti žensko pomagali smo zanositi divjačino na kolodvor negibni fetus na grafikonu.......... dinamika excerebracije................ razuzdane letine v prehodnih bodočnostih reševanje špekulativne vulvolute pravoverni pogan........, rastlinojedi se prilagajajo vsakdo je rignil požirek melanholije evropa dehti pod blagodejnim soncom neustavljivo - nas vleče po svetu ..........križ kraž ..........kralj matjaž ..........na vrh gore romanije zgodbe so preplavile natolcevanja petična prasička je emigrirala v oljkovem gaju otipavajo rekrute obupno bijemo po golih prsih v pokoro skupnosti ne bom prestopil dobrotne dojke mojemu talentu za nekih 30 talent&v strumno, emocije okamenijo hotnica je patološko imuna pokorno prosim za alibi ..........in jok in stok bodrilno pismo v desni žep ..........in jok in stok in miganje s kostmi ljubitelji malih živali so se pregomili se pravočasno, degradirali med anonimne uporna jajca med podložke iskriva giljotina kot skulptura dotrajan penis.......... * pristojen eksponat........ kako še sočna kurtizana, med berači cca za znamenje ccm domotožja in en galjot galjotski mumificiran starec je rezbaril vzburljivost plač skupinsko askezo srhljivo hranljivost karanteno popkovin nesrečo gospode z bogatega dvora skepso razmnoževanja in rasti vsesplošno dojemljivost kontrapunkta pravico zraka v kvadraturi belino angelskih temnic je onečastila plebejska rodnica jekleni ritem hipofize slavljeni z medico simbol praureditve podatek o spollzkem parketu naključno ujet skušnjava prehuda bistri mu oči potrebnež potuhne v korajžo pogrkne naj ostane med nami drhteče srkajd zdravljico kroniki biološka potreba občutek varnosti razuzdana dinamika pustite med da apeliram pustite me pustiti meni pokliči policaje branko novak izvoli trobljo zadetek skrušenosti, kot strela z jasnega želim si bistrc radoživih vidi na vse strani nikjer nikogar elan ga tare grozljivo streti strupeno brizgne nefretitis se je prelevila v utrujeno dobnpio razbrzdani objemi so žalovali quassimodo je neutolažljivo želel prodornost razuma je bohotno rastla quassimodo je postajal gospodar dostojn o zakaj on ni vedel za slast zmagoslavja nefretitis tali zadnjo kapljo življenja urno kopnijo nešteti dotiki v uvelem sm< njegov prostor sahne slabokrvnost v stezniku hudobne volje cedenje bilance v nečasno mlakužo radoživa prisotnost zdrvi bpgvekam hopa cupa hopa cupa eksplozija kletev v kariesu epidemija revolucij, v nove zarje niti sence, zanimanja, o, rezultatu odrešilne nesreče pripravljeno pljuskajo začinjen okus zmage nezmaganih poražencev potrpežljivo čaka nefretitis naposled doživimo začasne kvadrature poveznejo je čas da se že prostori v prostorfh petelin čaka jutra LILIJE LILIPUTANCEV naj kar umirajo ljudstva učili smo se premišljevati najbolj skladno in preprosto vas pa sem že nekje----- vas pa sem že nekje .... vas pa sem........ KOLUMBARIJ ALI REALITETA antiteze lepa kot ena santa marija je korakala po nemiru mnogo prizadevnežev je zastopalo redki so iskreno mrmrali združimo se pred vhodom obvezna amputacija melanholije enoglasno so si klicali psalme ¦•-* .. .*i ¦... nisem vreden očitno nisem vreden le besedo ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša dekliči so frfotali in klimatizirali poželjenja vredni so ubogljivo mirovali brez haska moje dekle je bilo milosti polno gospod sem bil z njo miss na desnem oltarju eh kakšna miss na desnem oltarju....... medeja se nenadoma onesvesti vročekrvna ljubica sramežljivo vrisne femina cloaca multorum diabolarum osamljen krik jeanne mi položi sveže in hladne roke nenavadno nestrpna postane utrujeno zajadra z naslado motri svoje drobne nesreče s telesi smo ukrožili areno medeja rokuje jeanneino roko želeli smo boj na življenje otoplitev hladne roke preljuba medeja koraka olajšujočejeanne pestuje drobno nesrečo posihmal je bila blagodejna kot sveta krava strmeli smo z upornostjo razuma kako zakrkne sveže tkivo nekaj nemočnih se je nevedno pogubljalo moje duše so bile brez besede nevredne besede z jeanne v objemu sva lezla pod kožo seznam je verižno naraščal hipotetična trakulja je terjala srkala............ MAJDA KNE prlpoved o svetu ona si lupi kamelo in rožno olje 1. ob enajstih zapoje kmet iz vzhodne italije pomemben športnik in strokovnjak na svojem , podiočju 2. sonce je skoraj v zenitu in vražje žge beli turisti ne zdržijo več 3. ona seveda jaha na svojem slonu in na glavi nosi amforo da potolaži žejo z nilsko vodo 4. ustavijose in popijejo 5. arabka gre v vojsko karavana pa bo prišla v sveto mesto paskvil prešernoslovcu eluard zavidam pravim temu pogumnemu svetu pripravljen na obrambo pogumno jasno spregovori to in ono trdi je prepričan da je to tako kot pravi da je in se pogledam ti niče ti si pravim ti niče malovredno ti niče zmešano kar počne je zdaj tako zdaj drugače ni mogoče da bi te kaj vprašali pa da ti ne bi bilo žal za tak ali sploh za odgovor ta svet pa zna biti prepričan in kasneje svest si svojih napak pogumno priznati se pogumno zavreči sploh biti samo v svojih rokah ta izredna bitja kako je le mogoče človek pride preko mostu kjer nekdo hoče visoko rdečo ograjo in stražnika na vsakem koncu trhle zelene nožice spomni se sonca v alhambri ¦. , in aa itfp šušteče knžanke in si ga želi v veJ1C1 cel 8ozd od daleč ali variacije na temo gozdov ki so na gorenjskem kje je kot popolna svoboda njegovo izgubljeno popolno življenje besed življenje ko ni našel ali se izraziš velikega pevca ali te izraža ali so zakoni vmes ni mu bilo samo ostanki od besed dano muhe spreletavanje trije zeleni aleši vseh ptic varno spravljeni v papiijih na trgu samosvoji juhej z estetskimi nožicami PEiAVICA SKAZICA mihSL avanzo S3SS" Pričujoči zapis noče imeti značaja recenzije, saf v Tribuni ni prostora za tovrstno pisanje. Vendar pa sta dve dejstvi, ki upra-vičujeta ta zapis v taki obliki in na tem mestu. Najprej, tu sta pesniški zbirki dveh urednikov Tribune, kar predstavlfa določeno socialno okolfe ne samo za pesnika, ampak tudi za nfegovo poezijo. Drugič, zbirki sta toliko značilni, da omogočata razmišljanje, ki se vključuje v ruzmišljanje, ki fe bilo v Tribuni objavljeno pod naslo-vom „0 položaju pesnika". Tribuna je imela kot prostor poezife v preteklih letih precef zaznamovano mesto in je tako tudi na področju poezije (včasih pa prav skozi njo) dokazovala svofo iztirjenost iz tradicije, svoj kri-tični odnos do dejanskosti, svoje ,,levičarstvo", avantgardnost in karje še tega. Po letu 1964 (po znanih dogodkih okrog Perspektiv) jepostala socialni okvir za nekatera prizadevanja, ki so izgubila svoj prostor na tiskanih straneh slovenske kulture. Zaradi logike razvo/a štu-dentske aktivnosti je poezija zavzemala in izgubl/ala Tribuno. FHAVICA SKAZICA miha avanzo Predvsem pa je pesniško zaznamovala Tribuno tista poezija, ki jo zasilno označujemo kot avantgardno, saj so se ravno v Tribuni pojavili projekti skupine OHO, Matjaža Hanžka, Iztoka Geistra Plamna; v Tribuno je pisal svoje eseje in pesmi Tomaž Šalamun, prav tako Braco Rotar in Franci Zagoričnik; tu se je uveljavljakt konceptualna poezifa in teorija te poezije, tu je bil objavljen pro-jekt MICI itd. Tribuno je potem zavzela skupina 443, urejevaljo je Marko Slodnjak, sedaj vodja Gleja itd. Vsekakor dovotj dokazov, da je Tribuna predstavljala prostor za vstop nekaterih generacij v slovensko kulturo, prostor za uveljavitev nekaterih avantgardis-tičnih teženf. Prav to je seveda najpomembnejše. Avantgardizem je bil Tribuni takorekoč imanenten. Človekjev Tribuni objavil samo tisto poezijo in samo tako poezijo, ki je odgovarjala Tribunini fi-ziognomifi Predvsem je morala biti drugačna od poezije, ki se je objavljala dnigje (na primer v Sodobnosti) in to v oblikovnem ali vsebinskem smislu. In pred nami sta zbirki dveh tribuninih urednikov. (Poudaritije sicer treba, daje Tribuna po letu 1971 poezijo precej zanemarila in je zato kontinuiteta pravkar opisanih procesov nekoliko porušena, kar pomen dejstva, da sta avtorja zbirk, o katerih razpravljamo, Tribunina urednika, nekoliko zmanjšuje, ga pa nikakor ne ukinjaj V luči vsega tega nas je razmištjanje vseeno pripeljalo do vpra-šanja, kaj je z avantgardizmom Avanzove Pravice skazice in Pun-gartnikove Žalostinke za Galjotom? Že na prvi pogkd je očitno, da oba pesnika izrabljata nekatere postopke, ki so značilni za avantgardno poezijo, da pa vsak na svoj način ne predstavljata stopfijevanja tega avantgardizma. Miha Avanzo se vključuje v tisti tip poezije, za katerega se je uveljavilo ime POEZIJA IGRE. Če ocenjujemo to poezijo kotproces, potem moramo reči, da Avanzova Pravica skazica predstavlja obrobje poezije-igre. To lahko sklepamo na podlagi fezika, toje tiste plasti literarnega dela, ki je najbolj subtilna in zato tudi najbotj gotovo kaže najgloblje premike v razumevanju sveta in poezije. Avanzova poezija takorekoč skozinskoz ohranja logično sintakso kot osnovo verza in kitice: Imam drobno sivo miško kimijoje podarila moja srčica Stavek se sicer vleče skozi štiri verze, vendar je vseskozi jasen povedni stavek. Igro opazimo bolj kot samovoljo ali pa hoteni infantilizem na semantični ravrti (Zakajzato). Lahko zaključimo, da o avantgardizmu Avanzove poezije v okviru literarnosti ne mo-remo govoriti. Drugače je z jezikovno plastjo poezije Marjana Pungartnika. Ker je Žalostinka za Galjotom urejena po kronološkem principu, lahko lepo spremljamo pesnikov razvoj od realističnega lirizma v prvih pesmih, kjerje sintaksa urejena, verz sicer svoboden, vendar seman-tično realistično urejen, do postopkov, ki jih brez strahu, da bi se zmotili, lahko uvrstimo v nadrealistično poetiko, v drugem delu zbirke. Pripoved čas zagori s sveče kapne rdeči vosek metulji skozi plamen ki pripoveduje voda kaplja drevje je razburjeno megla sika v ščetine na travni ploščadi raztrgan rog Glede na to, da so literarno zgodovinske raziskave (Boris Pa-ternu) razkrile, da je slovenska avantgardna poezija v najglobljih konsekvencah predvsem razdirala realistično poetiko in jo nado-meščala z nadrealistično, lahko ugotovimo da se Žalostinka za Galjotom na jezikovni stilni ravni uvršča v slovensko povojno moderno poezijo. Seveda pa ob tem, da Pungartnik izrablja neka-tere pesniške postopke, ki so vezani na tradicionalno poezijo, tu mislimo predvsem na izrabljanje rime in asonance, ritma, onoma-topoije, itd. neki glas kose in kosovke sili v iskanje ta poezija ne predstavlja nadaljevanja poti, ki jo je nakazal avantgardizem v Tribuni. Očitno torej ne gre za poezijo, ki bi nadaljevala tradicijo Tribu-nine poezife kot poezife avantgardnega eksperimenta, alienacije od dntžbeno priznanih kulturnih vrednot, zametavanja nekaterih eksistencialij, kar je za to avantgardo pomenilo smisel obstoja. Razlogov za to je seveda več. Eden je nedvomno v taki in taki psihofizični komtituciji obeh pesnikov, drugije v vplivih socialnega okolja, nedvomno pa je eden izmed pomembnih razlogov tudi logika razvoja poezije, saj je slovenska avantgardistična poezija že dosegla tisto uveljavitev, da predstavlja za mlajše generadje normo, ki je zrelejše in avtonomnejše pesniške osebnosti ne morejo spre-jeti, kerjo kot normo občutijo, vprašanje pa fe tudi, atije uveljav-ljene pesniške postopke avantgardne poezije še možno stopnjevati in razvijati kam naprej in pri tem ohraniti pesniško identiteto. Ker ne priznavamo estetike avtonomne umetnosti za edino veljavno, moramo problem osvetliti še z druge stranL Poezija Pravice skazice in Žalostinke za Galjotom je in tudi hoče ostati komunikacija in se tudi povsem zaveda svojega socialnega učin-kovanja. Če upoštevamo fiziognomijo Tribune, ki je postala po zasedbi FF in še pred njo predvsem angažiran poiitičen študentski list, potem moramo biti ob poeziji obeh Tribuninih urednikov (čeprav sta urednikovala že izven ,,vročih dni") pozorni do idej- T| nega angažmafa te poezife. | V zbirki Pravica skazica je s tega stališča pomembna predvsem pesem ,,Marsikaj seje spremenilo", kipredvsem v svojem zaključku razkriva pritisk sveta na pesnika. Pristni občutek nemoči, ki nas v tej pesmi prepriča, vsekakor izpričuje, da gre za določen angažma, čeprav celotna zbirka kaže, da ta angažma ni dovolj intenziven, da bi pomenil za Avanzovo poezijo tisti sunek, ki bi jo odtrgal od norme slovenskega avantgardizma. Zato tudi tu ostaja kljub svofi pristojnosti na obrobju tistega, čemur bi rekli avantgardna Tribu-nina poezija. Ko razmišljamo o Pungartnikovi zbirki, se znajdemo pred dokaj drugačno poezijo. Vpesmih iz prvih razdelkov (Sončnice, Jesenjje kljub izrazitemu lirizmu čutiti prizadetost in socialni angažma ob vprašanjih slovenskega kmetstva, čeprav je tip tega angažmaja še precej tradicionalen. Zadnja pesem zbirke ,,Za nami je najdaljši pohod" paje že kar programsko izrazita in kaže odločitev, ki daleč presega tradicionalno pesniško umikanje pred probkmi: ne vzamemo jih več s seboj — ta trop obsedencev nenaklonjeni smo tej lakoti in brezdelju gore bomo laže premagovali brez njih Ta vidik in pa pesniško zrelo uporabljanje moderne poetike se narrt zdi trenutno najbolj tvoren položaj in zagotavlja razvoj, ki bo lahko presegel ,,prazni prostor", ki se odpira pesniku ,,postavant-gardizma". Bošfjan ZG0NC u — jj Objavljamo nekaj tekstov, ki morejo s svojo avtentičnostjo pripomoči k razumevanju zapletene politične situacije, v kateri se (vsaka na svoj način) nahajata zagrebška in beograjska filozofska fakulteta. Z objavo teh tekstov (zlasti v beograjskem primeru) ne nameravamo favorizirati ničesar drugega kot potrebo po argumentirani razpravi. Le-ta seveda ni možna brez infor-macij, ki temeljijo na analitičnem pristopu do celotne problematike. Materiali, ki jih objavljamo, naj bi služili tistim, ki ob upoštevanju vseh različnih mnenj želijo zavzeti lastno odgovorno stališče. Pričujočih tekstov tudi ne objavljamo, ker bi se kot redakcija strinjali z vsakim stališčem, ki skoznje proseva, ampak zaradi tega, ker menimo, da ti teksti vendar odpirajo nekatere aspekte celotne problematike, ki niso nepomembni. uredništvo Zadnji politični dogodki v zvezi s filozofsko fakulteto (FF) v Beogradu so prišli v takšno fazo razvoja, da je za razumevanje nujno poznati zgodovino tega zanimivega spopada. Leta 1960 je bilo na Biedu posvetovanje jugoslovanskih filozofov, na katerem je prišlo do definitivnega razhoda med dvema tokovoma y naši filozofiji: t.i. dogmatskim, doktrinarno marksistično-leninističnim, ki sledi niti Engels-Lenin-Stalin-T. Pavlov, in t.i. avtentično-marksističnim ali humanističnim (ki sledi niti Marx-R.Luxemburg-LukacsBloch). Povod jebil spor okrog ,,teorije odraza", ki človekovo zavest razume kot ,,subjektivni odraz objektivne stvarnosti". Za to teorijo so se zavzemali filozofi, ki so danes zbrani okrog revije ,,Dialektika", edinega jugoslovanskega filozofskega časopisa, ki ga sovjetske avtoritete priznavajo in visoko cenijo. Teorija odra-za je bila na Bledu poražena kot primitivno-realistična in mehanično-deter-ministična, ker temelji na mnenju, da je človek, svobodno bitje, vklenjen v železne zakone zgodovinske nujnosti ter da je celotna ,,nadstavba", kultura nasploh, le odraz slepe neizogibnosti. Kot nedovršeni sistem subjektivnega idealizma teorija odraza priznava le en sam misleči in delujoči subjekt — sakrificirano Partijo. Ravno zdaj je treba ljudi spomniti, da je edino takšen način mišljenja lahko prenesel in opravičil celo vrsto ,,nujnih" p javov v času stalinizma, če začnemo pri t.i. ,,krvavi kolektivizaciji", nadaljujemo pri iztrebitvi in deportaciji celih narodov, masovnih političnih procesov tja do absolutne diktature partije nad mišljenjem in čutenjem milijonskih mas. In, seveda, vse to je bilo menda v ,,nujnem interesu" proletariata. Nasprotniki teorije odraza so bili filozofi, ki so danes zbrani okrog revije ,,Praxis". Med njimi so tudi predavatelji beograjske FF: Mihajlo Markovič, Ljuba Tadič, Veljko Korač, Sveta Stojanovič, Miladin Životič, Zaga Pešič-Golubovič, Dragoljub Mičunovič in drugi4. Ta skupina filozofov razume človeka kot svobodno in ustvarjalno bitje, to pa v pomenu možnosti in potrebe, da je Revolucija najvišji ustvarjalni akt človeka, filozofija pa misel Revolucije. Revolucija je prevrat v celotni sferi človekove kulture, ki odprav-lja temelje kakršnekoli eksploatacije — pa če je ta politična, družbena ali pa ekonomska, filozofija pa je torej ,,kritika vsega obstoječega" (Marx). Ko gre beseda o današnjem svetu, pa ti filozofi aktualizirajo Marxovo levo kritiko kapitalizma, trga, blagovnega fetišizma, meščanskega načina življenja, nacio-nalizma in države sploh, ki so družbi odtujene sile. Istočasno pa razvijajo, to pa v duhu N'Trxovega nauka, tudi kritiko države kot orodja v rokan stali- nistične partije, kritiko paitijskega (državnega) usmeijanja gospodarskega, kulturnega in umetniškega življenja ter kritiko despotizma politične partije nad svobodo mišljenja, govora in politične opredelitve človeka in samoini-ciativnosti množic. Večina omenjenih filozofov meni, da je jugoslovanska družba razredna družba. Ugotavljajo, da so se kljub dejstvu, da so od oborožene revolucije do danes bili doseženi ogromni rezultati, socialne razlike tako povečale, da je družba razdeljena na premožno manjšino in revno večino, kateri predvsem pripada razred delavcev; na tiste, ki imajo v švojih rokah politično moč, in tiste, ki so ob to moč. (To trditev podpirajo s statističnimi podatki o struk-turi članov ZK in organov oblasti.) Ti filozofi menijo, da je edini izhod za našo družbo, da bi prišla iz takšne situacije, dosledno razvijanje samouprav-ljanja, in sicer od samega dna do vrha (t.i. globalno samoupravljanje), in ravno temu se, po njihovem mnenju, zavestno upirajo t.i. centri odtujene politične moči ali politična birokracija, ki se prepleta s tehnokrati in eko-nomskimi liberalci. Te družbene plasti se, po mnenju filozofov, opirajo pred-vsem na številno srednjo plast, konzervativne skupine znotraj državnega in političnega aparata in nacionaliste. Zaradi tega je treba brezobzirno raz-krinkavati in kritizirati tako etatistično-stalinistične kot tudi buržoazne tendence znotraj naše družbe, ki niso le dediščina preteklosti in ne le uvoz iz tujine, temveč nastajajo tudi znotraj našega sistema samega. Kritika mora biti radikalna ne glede na to, ali te elemente ščiti avtoriteta denarja ali - kot je bil primer pred 21. konferenco - avtoriteta same Partije. V casu, ko so ti filozofi začeli delovati, je Zveza komunistov spoštovala moč njihove filozofske kritike, ki je zavrnila akademizem, istočasno pa ohra-nila teoretično raven, ne da bi se pri tem spuščala v politikantstvo. V času najbolj zagrizenega obračuna s stalinizmom so ti profesorji kot vdani člani ZK sprejeli nase večji del teže radikalne kritike stalinizma, in to se tudi danes poudarja kot njihova velika zasluga1. Toda ko je pri nas prišlo do hitre liberalizacije ekonomskega življenja, je ta skupina filozofov opozorila, da je trg eminentno kapitalistična kategorija, ki je nezdružljiva s socializmom ter da jo lahko sprejmemo le z veliko zadr-žanostjo kot nujno zlo, ki ga je treba pravočasno ukrotiti. Še zlasti so poudarjali, da je ravno trg, ob političnih privilegijih, temeljni izvor vedno večjih socialnih razlik ter da je zamenjava načela delitve po delu z novim načelom - delitev po rezultatih dela na trgu, oddaljevanje od socialistične prakse. To njihovo opozorilo je izzvalo ostre napade apologetov trga, ki so fh obtožili, da problem preveč poudarjajo, ker želijo podcenjevati napore K, ki pa so takrat bili usmerjeni ravno k razvijanju doslednih tržnih odno-, sov. Te napade so vodili predvsem veliki zagovorniki liberalizma (F. Bar-bijeri) in nacionalizma (N. Krmpotič). Če to vemo, lahko tudi razumemo izvor epitete ,,stalinisti", ki tem profesorjem danes enako pripisujejo skupaj z epiteti ,,anarhisti", ,,liberalci" ipd. V tem času (pred letom 1968) se pojavijo tudi prve kritike s strani ZK*. Treba je poudariti, da se je del omenjenih idej te skupine profesorjev materialno uresničil v študentskih nemirih junija 1968, kar je bilo odločilno za razvoj spora med njimi in ZK. Novo obdobje spora se je začelo s kritiko, ki jo je neposredno po junij- skih dogodkih na 6. kongresu ZŠJ izrekel tovariš Tito: ,,Vi znate, drugovi i drugarice, da je sada bilo svakakvih pokušaja od raznih elemenata. Pojavili su se oni sa kojima smo mi imali posla na univerzitetimi prije studentskog revolta. To su pojedini profesori, neki filozofi, razni praksisovci i drugi, razni dogmatičari uključujuči i one koji su vršili razne deformacije u Upravi državne bezbednosti itd. Sve se to danas nekako ujedinilo ... Oni sada proglašavaju pokret na Univerzitetu. To ne potiče od studenata, več od ljudi, koji bi hteli da stvore neki embrion višepartijskog sistema, i da se postave kao faktor, koji če sa skupštinom i drugim razgovaiati na ravno-pravnoj osnovi... Po njihovom mišljenju trebalo bi da neki mudraci, neki tehnokrate, stanu na pijedestal i svojim štapičem komanduju a sve drugo da bude bezbojna masa. Radnička klasa trebala bi da rinta za njih i da se pokorava njihovoj samovolji. Pa zar je to moguče danas u našoj zemlji, zar je moguče da takvi ljudi i sa takvim idejama nastupaju, a da mi to mirno posmatramo i dalje. Njima nema mjesta ni tamo gdje se nalaze. (Snažan aplauz i odobravanje). Zar da takvi vaspitavaju našu djecu na univerzitetima i u školama! Nema im mjesta tamo! (Snažno odobravanje i aplauz)." Samo nekaj dni kasneje je Milentije Popovič, tedanji predsednik Zveze skupščine, tako označil študentsko gibanje iz junija 1968: ,,Posle partijskih diskusija i govora druga Tita stvari su jasnije. Medjutim, kao političko iskustvo za nas je vrlo važno da u sve to dublje udjemo, jet i danas ima ljudi koji ne razumeju, koji nisu u stanju da razlikuju neraspoloženje studenata i njihovo nezado-voljstvo nekim pojavama od reakcionarno političke zaveie koja je iza toga stajala." Tudi pred tem, še zlasti pa junija 68, je kritizirana skupina profesorjev podrobneje razvila svoje razumevanje socialistične demokracije (drugače blizu razumevanju Rose Luxemburg - svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače") - stališče, da je svoboda mišljenja, govora in opredelitve neod-tuljiva pravica človeka in kot taka ne more ogroziti socializma, ker je temelj-ni pogoj družbenega napredka in najvažnejša garancija, da se socialistična revolucija ne izrodi v despotizem stalinističnega tipa. Svoboda mišljenja je po njihovem mnenju pravica, ki je izpeljana neposredno iz načela svobode in enakosti, ki ga je socializem prevzel od meščanskih revolucij, ki niso imele ne poguma ne moči, da bi ga uresničile. Svoboda izražanja različnih mnenj je še zlasti pomembna za partijo, ker je ta najbolj odgovorna za razvoj socializma in nosilec najprogresivnejših idej in gibanj v družbl V zvezi s tem je po mnenju teh filozofov treba princip demokratičnega centralizma pre-¦eči. Po drugi plati je v ZK prevladalo nekoliko drugačno mnenje o demo-kraciji. Mnenie, da demokracija ni neka vrednota po sebi, temveč je forma v jcatero se lahko vtisnejo tako dobre kot slabe vsebine. Zahteva naj imajo vsi forumov, naj prevzamejo iniciativo za odstranitev teh profesorjev, medtem ko so obtožbe, ki so se nanašale na te predavatelje, odklonili kot neargu-mentirane in netočne. Pozivali so kritike napadene skupine, naj začnejo javni dialog s posameznimi filozofi, v katerem bi dokazali svoje kritike. Odsotnost takega dialoga so jemali kot opravičilo svojemu zoperstavljanju višjim organom ZK. Najvišji samoupravni organ FF - svet predavateljev - je odklonil stališča najvišjega zakonodajnega organa republike - skupščine SR Srbije - ter pri tem izjavil, da ,,Na FF nema ljudi koji bi bili neprijatelji socijalizma". Izkazalo se je, da ZK ni uspela prepričati Filozofske fakultete, da so omenjeni predavatelji sovražniki in antikomunisti. Zato je bila začeta široka akcija, katere namen je bil, da bi partijski intelektualci ali pa partija kot kolektivtii intelektualec tudi na področju marksistične filozofije in ne le politične kritike pokazala, da gre za nemarksistične in reakcionarne filozofe. Neuspeh te akcije je tovariš Bakarič pred kratkim razložil (ko je govoril političnemu aktivu mesta Zagreba) s temi besedami: ,,Na tom području poslednjih 7-8 godina nema bitke. Ne možete se vi forsirati da je date (bitku). Oni čeprkaju po knjigama od jutra do mraka što niko od vas ne stigne i nema vremena, ali biste zato morali misliti kako da se organizujete u tim stvarima." Da je položaj resen, priča tudi trditev sekretarja UK Bertolina, da je prejšnje vodstvo Srbije padlo ravno zaradi tega, ker ni uspelo rešiti tega problema. Toda kljub temu se ne da trditi, da je zamenjano partijsko vodstvo Srbije - kot jim to nekateri očitajo - podpiralo te profesorje. Bližje resnici je, da se je tudi to vodstvo zares zelo trudilo, da bi po politični poti diskreditiralo in odstranilo s fakultete omenjeno skupino. Pa še več: ZK je v času liberalizma imela določen vpliv na pravosodne organe in jih spodbujala k večjemu angažiranju pri preganjanju političnih sovražnikov. Uspeh sicer ni bil ravno velik, vendar pa je le prišlo do nekaterih sodnih postopkov zoper študente, ki so bili označeni kot pristaši teh filozofov, do nekaj prepovedi časopisov in knjig, katerih avtorji so le-ti. Državni organi so se tedaj sklice-vali na pomanjkanje zakonskih predpisov, na osnovi katerih bi lahko ukre-pali zoper taksne sovražnike. Bilo pa je nekoliko obotavljanja zaradi pod-pore, ki jih ti profesorji imajo v levih filozofskih krogih na Zahodu. Da je tudi danes, ko obstaja nov kazenski zakonik in zakonik o kazenskem postopku, to vprašanje zelo težko razrešiti, priča tudi dejstvo, da je bilo pred kratkim v visokih političnih krogih zastavljeno vprašanje o potrebi razpus-titve celotne FF, ki šteje okrog sto profesorjev in več tisoč študentov, samo da bi ustvarili pogoje za eliminiranje teh osem ljudi. ljudje enake pravice, naj mislijo, kakor hočejo in celo drugače o^rograma ZKJ, je v bistvu buržoazna, ker vodi v pluralizem mnenj in odpira prostor tudi tistim posameznikom, ki se do nas vedejo sovražno, da izražajo svoje ideje. To objektivno ogroža vodilno vlogo ZKJ in nujno vodi k večpartij-skemu sistemu. Torej, ZK stoji na stališču, da ,,nema demokratije za one koji se ne slažu sa politikom ZKJ i koji nisu na našim pozicijama". Kot rezultat takšnega razhajanja kakor tudi zgoraj omenjenih kritik je sledila razpustitev tiste organizacije ZK, katere člani so bili ti filozofi". To je tudi datum začetka t.i. ,,odprtega spora te skupine profesorjev s politiko ZKJ" ter akcije, katere cilj je že od samega začetka, kot ja to rekel tudi tovariš Tito, odstranitev teh predavateljev z univerze in iz javnega življenja. Najprej je obstajalo mnenje, da ie najprimernejši način za to odstranitev odkritje in dokaz omenjene politicne zarote, ki je izzvala junijske nemire. Tako je UJV sprožila obsežne ukrepe ter dolg kazenski postopek proti neznanim storilcem, med katerimi je večkrat zaslišanih več deset študentov FF in tudi več filozofov. Rezultatov ni bilo. Največji del boja proti tem filozofom je prevzela ZK. To z namenom, da bi javnost izvedela za te ideje, ki jih je treba potolči. Seveda, bila je izključena vsaka javna diskusija ali polemika s temi ljudmi, kajti v skladu z omenjenim razumevanjem demokra-cije je bil prvi ukrep proti njim onemogočanje njihovih javnih nastopov in odgovorov kritikam v tisku, kar je tudi razumljivo. Nujen je bil prehod na politično kritiko njihovih stališč, pri kateii bi sodelovala vsa sredstva ma-sovnih komunikacij. V tej politični kampanji so bili ti profesorji označeni kot odkriti sovražniki socializma, anarho-liberalci, stalinisti, anarhisti, anar-ho-stalinisti, kontrarevolucionarna skupina, negatorji vsega obstoječega, lažni humanisti in celo kot ,,nespodobni i amoralni" tipi in ,,kržljavi opadači svega što u društvu postoji". Ne glede na ostrost teh izrazov je bilo težišče akcije prepričevanja javnosti, da bi stališča profesorjev glede stanja v naši družbi v določenem trenutku bila celo sprejemljiva, ko bi bila izrečena iz poštenih pobud. Pravzaprav, tako je bilo poudarjeno, ti filozofl so svoje ideje sirili, pri tem pa niso nikoli pozabili izjaviti, da so za sociaiizem in samo-upravljanje, to pa iz sovražnih pobud, iz želje po oblasti ali pa vsaj, da ,,zadrže društveni razvoj" v naši državi, ,,da bi sačuvali svoje privilegije". Socialistični režimi, kot je znano, so vedno imeli svoje sovražnike, in to, da se je pojavila skupina intelektualcev-sovražnikov našega sistema, ne bi smelo biti nič čudnega. Tisto, kar v tej zadevi preseneča, je dejstvo, da ti tako ostri in intenzivni napadi, ki trajajo že več kot pet let, niso naleteli na podporo okolja, v katerem se ti filozofi gibljejo. Delovna skupnost FF, ki šteje kakšnih sto predavateljev in nekaj tisoč študentov, kolikor jih je letos šlo skozi FF, ne le da ni podprla ZK, ko je to bilo pričakovano, temveč je celo odkrito ščjtila te filozofe. Komunisti FF so odklorili direktive višjih Dogodki pa so se začeli vrstiti zelo hitro. Konec novembra so UK ZK, mestni komite ZK in sekretariat CK ZKS imeli skupno sejo o političnem položaju na univerzi. Sklepi pa javnost obveščajo zlasti o zahtevi, da se skupina filozofov umakne z univerze. Nekoliko pred tem se je fakultetna organizacija ZK FF na zahtevo UK ponovno izjasnila o pismu UK iz maja lanskega leta, ki so ga komuristi FF takiat odkionili. Pismo je zahtevalo izjasnitev zoper inkriminirane predavatelje. Tokrat je bilo, na željo UK, zavzemanje stališč posamezno in javno. Rezultat je bil nejasen, kajti medtem je bil z delovnega mesta na RTB že odstranjen neki študent FF, ki ni glasoval za sklepe UK, medtem ko so bili, po odločitvi UK, iz istega razloga nekateri znani komunisti z FF izključeni iz ZK. Razen tega so bili člani ZK opozor-jeni, da se resnc lazmišlja o razpustitvi celotne njihove organizacije. Tudi tokrat so komunisti FF zavrnili zahteve UK, medtem ko je dejstvo, da so se štirje opredelili za UK, tisk interpretiial kot uspeh. In vendar ni bilo potrebno razpustiti partijske organizacije FF. Zdi se, da so končno najdeni načini, kako odstraniti to skupino profesorjev s FF. Na temelju stališč UK o moralno-politični podobi predavateljev in novega republiškega zakona visokem šolstvu je skupščina univerze sprejela pripo-ročilo, ki podrobneje določa kriterije te podobe, ter ga razposlala fakul-tetam, da bi te v svoje statute vnesle omenjene kriterije. Vse fakultete so to priporočilo sprejele. Svet FF pa ga je odklonil, ker je menil, da iz priporočila ni jasno, če je kriterij politične pripravnosti predavateljev sprejemanje pro-grama ZKJ ali pa sprejemanje dnevne politike ZK in ker je nejasno, kdo bi ugotavljal to pripravnost. Istočasno je, v skladu z novim zakonom, od FF zahtevano, da podpiše samoupravni sporazum z republiškim izvršnim svetom o formiranju sveta FF, ki bi bil organ družbenega upravljanja fakultete. Tisk je ocenil smisel tega sporazuma ravno kot odpiranje legalnih možnosti za odstranitev skupine profesorjev, ki bi tako bili odstranjeni z odločitvijo ljudi, ki niso niti člani delovne skupnosti niti niso iz vrst študentov, temveč so od zunaj postavljeni v svet FF, da bi zagotovili družbene interese. Seveda, tekst sporazuma, ki ga je dal RIS, implicira, da delovni Ijudje FF ne morejo zagotoviti splošnega družbenega interesa, tako da je tudi faktična pravica odločanja postavljena v roke predstavnikom Države. Po mnenju sveta FF je ta sporazum protiustaven, ker krši eno osnovnih pravic delovnih ljudi, ki je izrecno zagptovljena s stališčem 21. amandmaja, da so osnovne pravice delovnih ljudi neodtujljive ter da jih pod nobenimi pogoji ti ne morejo prenesti s samoupravnih na nekatere druge upravne, predstavniške organe. V primeru FF je ta osnovna pravica, ki se odvzema delovnim ljudem, pravica sprejemanja statuta fakultete, ki je najvišji akt, ki regulira pravice in odnose delavcev. Zaradi navedenih vzrokov je svet FF zavrnil sporazum ter takoj ukrepal pri ustavnem sodišču, da bi to zaščitilo zakonitost. Tako je kaj hitro prišlo do sestanka predstavnikov RIS in delegacije FF. Po besedah dekana dr. prof. Sime Cirkoviča, drugače znanega zgodovinarja, ki je vodil delega-cijo FF, je republiški izvršni svet na tem sestanku nedvoumno nakazal edino možno posledico nadaljnjega zavračanja sporazuma: po sili zakona FF bo nehala biti legalna ustanova. Medtem je fakultetni odbor zveze študentov FF napovedal izredno skup-ščino v zvezi z nastalo politično situacijo in podpisovanjem sporazuma. Svet FF se je sestal še enkrat pred študentsko skupščino, in na tem sestanku je dekan razložil posledice, ki bodo sledile, če svet FF ne spremeni svoje odlo-čitve o nepodpisovanju sporazuma. Glede na to, da je šlo za obstoj fakultete oziroma za pogoje nadaljnje eksistence delovnih ljudi na njej, je skupina inkriminiranih profesorjev izjavila, da se bo vzdržala kakršnekoli diskusije in glasovanja. Dekan je nato predlagal, da bi brez diskusije tajno glasovali, to pa je razložil z dejstvom, da so stališča sveta FF že znana in že povedana ob prejšnjih odločitvah. Z večino glasov (83 od 160, 30 jih je bilo proti, okrog 40 pa vzdržanih, ostali niso glasovali) - je svet pooblasitl dekana, da lahko podpiše Sporazum. Naslednji dan je bila izrednaskupščina ZŠ FF. Prisotnih je bilo 734 študen-tov. Skupščina je najprej odločila, naj se odstranijo vsi novinarji, ker je tisk do takrat samo blatil in obrekoval študente in profesorje FF. V prvem delu skupščine je bil podan pregled situacije, v kateri se je fakulteta znašla, kakor tudi vsebina samoupravnega sporazuma. Slišala so se mnenja, da se je svet FF uklonil ,,grobim pritiskom in izsiljevanjem", da je odločitev sprejeta ne-demokratično ,,v atmosferi strahu in pregonov", da je s tem svet ,,poteptal dostojanstvo fakultete", se izneveril svojim prejšnjim stališčem in celo, da so profesorji iz strahu ,,prodali svojo vest". Ceprav je skupščina potekala v mirnem ozračju, so bile takšne ocene sprejete z enotnim ploskanjem. K resnosti skupščine je prispeval tudi kratek nastop nekega študenta, ki je povedal, da sta ga pred skupščino obiskala dva uslužbenca UJV ter od njega zahtevala, da se ne angažira v Zvezi študentov, pri tem pa sta ga opozorila, naj o njunem obisku nikomur ne govori. Ta tovariš jima je odvrnil, da se ima za svobodnega človeka ter da mu UJV ne bo predpisovala, kaj naj počne._ Tako je takoj naslednji dan o tem obvestil prodekana, skupščini pa je pre-pustil, naj oceni, če gre za njegovo osebno zadevo ali pa je to stvar, ki zadeva splošni interes. Govor tega študenta je bil sprejet vzburjeno, njegovo stališče pa so prisotni sprejeli kot zelo sprejemljivo. Skupščina je skoraj z absolutno večino - samo 3 od 734 so biliproti -sprejela nekatere sklepe. Predvsem se podpira dotakratni FOZŠ oziroma njegove akcije (zavrnitev pisma UK, zavrnitev Priporočila o politični pri-mernosti, zavrnitev Sporazuma, protest proti novemu udaiu v Grčiji). Skupščina je sprejela sklep, da je ,~FOZS vedno zastopal avtentične interese in stališča studentov FF". Glede skupine profesorjev je skupščina sprejela sklep, da ,,absolutno podpira" jasno orientacijo fakultetskega odbora — ohranitev integritete FF. Menimo, da je FF humanistična ustanova s trdno komunistično opredelit-vijo, in noben član te fakultete ne more biti diskvalificiran kot sovražnik samoupravnega socializma. Zaradi tega smo ostro proti temu, da se t.i. ,,skupina profesorjev" izloča iz celotne politike fakultete. V skladu s tem ne more biti niti govora o ostranitvi kateregakoli člana z FF." V sklepih se še zlasti poudarja, da ,,skupščina pooblašča FOZŠ, da v primeru grobe kršitve integritete Filozofske fakultete (odstranitev preda-vateliev s fakultete) lahko razglasi izredno stanje in prekine predavanja v skladu s stališčem skupščine". Poleg tega sta v sklepih bila napadena še rektor Jovan Gligorijevič ter predsednik UO SSB Kicun Dragovič zaradi izjav zoper FF, ki so, kakor je v sklepih navedeno, ,,zlouporabili javni položaj na Univerzi". Omenjeni Krcun Dragovič je na skupščini univerze v imenu študentov izjavil, da je ,,skupino predavateljev treba napoditi", v interviuju za TV tistega dne, ko je bila skupščina, je pozval študente FF v akcijo zoper profesorje, ki so s svojim delovanjem, kakor meni Dragovič, ,,ustvarili resno politično situacijo v mestu". Reakcija sredstev informiranja na skupščino ZŠ FF je prišla šele tri dni pozneje. Celotni tisk je na skupščino naslovil skoraj identične pripombe ter celo skoraj v istem vrstnem redu, v istem tonu in z istimi besedami. Naslovi vsebujejo nekaj osnovnih trditev, katerim se pripisuje pomen po vrstnem redu: skupščina je sklicana pollegalno, ker jo je sklicala majhna skupina ljudi, to je FOZS; skupščina je grobo odstranila javnost (pri tem pa ne navajajo vzrokov odstranjevanja); z vabilom na skupščino so študentje bili prevarani glede dnevnega reda (ta pripomba ni resnična); fakultetni organi namenoma niso bili obveščeni o skupščini (glede na to, da je na skupščini kot povabljenec govoril tudi dekan, tudi ta pripomba tiska očitno ne drži); skupinica, ki je sklicala skupščino, o tem ni obvestila organov ZK in UK ter temu podobno. Splošni prizvok vseh napisov je bila trditev, da je tako skup-ščina kot sklepi še en očiten manever, ki je preračunan tako, da bi prevaral študente, ter da so inspiratorji bili ,,skupina profesorjev", ki je zmanipulirala manjšo skupino študentov, ki je zbrana okrog FOZS, ki je, sama zmanipuli-rana, poskušala zmanipulirati ostale študente. Značilno je, da vsi naslovi in vsa poročila trdijo, da je skupščini prisostvovalo zelo majhno število študen-tov, in samo en časopis navaja približno število udeleženih - štiristo. Skupščini se še zlasti očita, da proti ,,načelom ustave" zahteva od FOZŠ razglasitev stavke v primeru odstranitve profesorjev. Istočasno pa samo stav-kanje ni prepovedano, saj je v praksi zelo pogosta metoda boja. Tisk skup- ščino obsoja, ker takšno pravico daje ,,ljudem, od katerih večina ni niti bila med člani ZK, medtem ko je drugi del, t.j. skupina profesorjev, vrnila član-ske izkaznice". Ker v naši deželi ne obstajajo pravila, kdo lahko razglaša štrajk, je iz zgornjega razumevanja pravice do stavke jasno, da avtoriteta, ki stoji za takšnimi napisi v tisku, meni, da imajo le člani ZK pravico do organiziranja stavk, to z ene strani, ter da je ,,skupina profesorjev" prav-zaprav v sestavi FOZŠ. Naslednja reakcija na takšno stanie so bile zahteve iz notranjosti Srbije po odstranitvi profesorjev FF. Sporočila podpore vodstvu ZK v boju proti tem profesorjem in zahteve po končnem obračunu so poslali konferenca ZK smederevske železarne, OK ZK Kučevo, OK ZK Vladičinega Hana, kon-ferenca ZK zavoda ,,Crvena zastava" iz Kragujevca, Zveza študentov Niša, Zveza rezervnih vojnih starešin Srbije, ZK FF Novega sada in dmgi, medtem ko je občinska konferenca ZK Leskovca sporočila, da ,,pruža energičnu podršku borbi komunista Beograda protiv kontrarevolucionarne grupe na Filozofskom fakultetu na čelu sa Mihajlom Markovičem, Svetom Stojano-vičem, Miladinom Životičem i Trivom Indjičem". Medtem je ZK uspela zagotoviti tudi podporo fakultete za agronomijo, za pravo, medicinske fa-kultete v Beogradu kot tudi fakultete za politične vede. K temu lahko dodamo tudi sklepe UO SSB, ki najostreje obsojajo FOZŠ FF kot tudi skupščino, ki ga podpira. In medtem ko se z zanimanjem pričakujejo sporočila organizacij ZK in delovnih kolektivov tudi iz drugih manjših mest Srbije, splošno enotnost in enoglasnost razbijata le dve podpori: Zvezi študentov FF v Beogradu je sporočilo o podpori poslal koordinacijski odbor Zveze študentov v Zagrebu in fakultetni odbor FF v Ljubljani skupaj z akcijskim odborom pri izvršnem odboru Zveze študentov Ljubljanskih visokošolskih zavodov (KOSS FF Zagreb, FO FF Ljubljana in AO pri 10 ZS LVZ). Upiranje s strani študentov FF je bilo pričakovano. Toda ni bilo priča-kovano, da bo skupino profesorjev podprlo kaj več kot nekaj deset študen-tov, in to tistih z oddelkov za fUozofljo in sociologijo. Dejstvo, da je sedem-sto mladih ljudi, mogoče zaradi nevednosti ali pa zaradi kakšnega drugega razloga, izjavilo, da so pripravljeni na štrajk, na aktivno upiranje, je nekoliko spremenilo položaj. To dejstvo še poslabšuie možnosti za fizično odstranje-vanje napadenih profesorjev? Lahko racunamo na kakšne radikalnejše spremembe? Po enoglasni oceni vseh strani, ki so vpletene v ta spor, gre tu za načelni spor, ki je velikega pomena za našo družbo. Čeprav so obstajali poskusi, da bi ta spor razložili kot akcijo ZK zoper sovražno obnašanje skupine profe-sorjev in ne proti njihovim mnenjem - idejam, je treba povedati, da je prvo razumevanje bližje resnici. To pa tem prej, ker se je ,,obnašanje" omenjene skupine profesorjev kazalo predvsem v iznašanju in razlaganju idej, za katere gre, kar je tudi njihov poklic. To, da se večina teh idej nekoliko razlikuje od programa ZKJ, je brez pomena. Osnovno vprašanje se glasi: Ali ZK, kot politična organizacija, ki ima oblast, kot predstavnik proletariata, ki prevzema nase odgovornost za prihodnost dežele, lahko dovoli, da se slišijo stališča, ki nasprotujejo njeni politiki'? Ni ustvarjanje možnosti za. teoietično in politično zmanjševanje avtoritete Partije pravzaprav ogrožanje sistema? Napadeni profesorji, tako se zdi, niso bili sposobni razumeti in uporabiti enega najvažnejših postavk leniniztna: da ima Partija vedno prav. Kajti če priznavamo, da je partija avantgarda proletariata, brez katere ta ne more izvršiti zgodovinskega akta odprave sebe kot razreda in emancipacije ostalega človeštva, potem je jasno, da zoper nosilca TAKO POMEMBNEGA GIBANJA, vodnika definitivne osvoboditve, s katero se začenja prava zgodovina človeštva - nihče ne more in ne sme imeti prav. Nemogoče in nesprejemljivo je, da se nekdo zoperstav-lja stališČem avantgarde, katere politika v tem trenutku predstavlja ,,dosad historijski najopipljivije kretanje u socijalizam" (Šuvar). V luči tega načela rezultat sedanjega političnega boja ni tako nepredvid-ljiv, ne glede na moč študentskega upiranja na FF. Ko gre za visoke principe in neposredni ljudski interes, potem bo ZK zmožna žrtvovati, če je to treba in če bo zares nujno, tudi sedemsto mladih trmastih ljudi. In tudi večje žrtve ta družba lahko prenese. Opombe: 1. Todor 2. Večina teh predavateljev je aktivno sodelovala pri izdelavi programa ZKJ, ki ga je sprejel 8. kongres. 3. To pa, če izvzamemo prve napade na te filozofe znotraj ZK, neuradno, s strani dogmatikov (polemika B. Ziherl - M. Markovič na 8. konlgresu ZKJ 1958). 4. Glej: Sklep o razpustitvi osnovne organizacije ZK na oddelkih za filozo-fijo in sociologijo FF (Gradska konferencija SK Beograd) in pritožbo 154 členov 6. kongresu ZK Srbije in 9. kongresu ZKJ, vse v ,,Filozofiji" 1-2/1*69. V številki 5-6 Tribune je bilo objavljeno pismo pod naslovom ,,Uredništvu časopisa Tribuna", v katerem nepodpisana skupina asistentov ostro kritizira univerzitetno stanovanjsko komisijo. Ker članek, ki je bil objavljen brez moje vednosti, omenja ravno moj primer in ker ne bi želel, da me kdo šteje med avtorje, bi rad na kratko povedal svoje mnenje. Najprej naj popravim, da nismo štiričlanska družina ampak le tričlanska. Opozoril bi na to, da je obsojanje primera, ki ga avtorji podrobno najbrž ne poznajo, nepravilno. Meni se zdi, da je rešitev stanovanjske komisije popolnoma pravična in mislim, da je storila prav, da je dala malo večje stanovanje starejšemu in zaslužnemu profesorju, ki ga osebno poznam in vem, da potrebuje iz zdravstve-nih razlogov ob sebi še eno osebo. Za nas, ki smo do sedaj stanovali v vlažnem in za dojenčka neprimernem podnajemniškem stano-vanju, pa je garsonjera zaenkrat kar zadovoljiva rešitev. Zlasti še, ker je le začasna, toliko da se bo našlo kaj primernejšega. Prepričan sem, da se omenjena komisija zelo trudi in je tudi v tem primeru naredila največ in najbolje, kar se v obstoječi hudi stanovanjski stiski na Univerzi sploh da narediti, saj je mojo proš-njo rešila dokaj hitro in se zato ne čutim ,,zapostavljenega" asisten-ta. asist. Edvard Kramar SPOŠTOVANA SKUPINA ASISTENTOV, KI Z NIZKIMI PLAČA-MI C AKA NA STANOVANJE Ne želim govoriti o dogodku, o katerem govori vaše pismo. O tem bodo svojo besedo morali reči drugi.O vas bi vam rad govoril, vi univerzitetni proletariat, vi revčki, čakajoči na svoj prostor pod soncem, o vaši ,,proletarski" zavesti in vašem nastopu. Ker verja-mem, da ste v navalu samousmiljenja iskreno mislili, kar ste napisali (kajti, če ne bi verjel, bi vas enostavno nekam poslal in rekel, da ste hulje, banda, lizuni, izprijenci, kasta duhovnih mazačev, ljudje nevredni odgovora, manduni in še in še), bi vas opomnil in morebiti spomnil na nekaj reči, ki bi jih vi morali dobro poznati. Ne bom vas moril s kakšnimi pretežkimi teorijami, s kakšnim Marxom. Zgolj to, gospoda moja: kakor vam je znano, živite v družbi, ki je kljub svoji socialistični družbeni ureditvi in kljub vsem najboljšim željam in hotenjem zaradi določenih objektivnih in subjektivnih razlogov ohranila določeno obliko hierarhične ureditve, strukturo nadrejenih, podrejenih in rejenih. Ta struktura kliče po kritični analizi, po premisleku in akciji, po razbitju. In kaj ste storili vi. Nikjer ni bilo vaše besede, hikjer vašega angažiranja (ali pa: obvesti-te me, prosim). Pokorili ste se sistemu bierarhije, pristali ste na \ ZIULENE JE TEZKO GLEDE NEKATERIH MOJIH MNENJ Menim, da je ,,skupina asistentov, ki z nizkimi plačami čaka na stanovanje", navadna banda. Poleg tega tudi menim, (seveda, če je res, kar dotični asistenti pišejo o tem), da celo stanovanjska komi-sija na Univerzi ni nič prida. In poleg vsega ostalega še menim, da bi bilo od privilegiranega profesorja Stamparja jako lepo, (seveda, če se v kakšnem doglednem času ne misli poročiti in poleg tega imeti še kakšnih otrok, kar bi mu jaz osebno toplo priporočil), da bi bilo torej od tega profesorja jako lepo, če bi sam odstopil tisto dvosobno stanovanje zapostavljenemu asistentu Kramarju in nje-govi štiričlanski družini. No, zdaj pa glede asistentov. Če se človek malo zamisli vanje, jih kar razume. Na tej naši Univerzi se, kot vse kaže, jako lepo poču-tijo, pa naj kdorkoli govori o teh stvareh še tako ponižujoče. No ja, brez dvoma priznavajo, da je stanovanjska komisija tu pa tam malo poredna, in seveda tudi plače so malo nizke, ampak, saj bodo tako ali tako kmalu postali kakšni profesorji, in potem bodo še te nepri-jetnosti odpravljene. In ravno zaradi tega se ni dobro zameriti komu na višjem položaju. In ker ga stanovanjska komisija nekaj lomi, pa naj študentje, ki so na Univerzi edina plast, ki se nima ničesar bati, stopijo po kostanj v ogenj. To so si brez dvoma sila lepo zamislili. Ampak upam, da me tudi vi razumete. Tudi jaz bi namreč nekoč rad postal asistent, in zato se tudi jaz ne smem očrniti pri tej stanovanjski komisiji. In zato iz vsega gornjega sklepam, da so navadni koristoljubni hujskači. Torej si bodo morali kakršnokoli intervencijo kar sami izmisliti. Če bo pošteno zamišljena, bo prav veijetno goreče pod-prta od študentov. No, in zdaj upam, da ste razumeli, da ste izgu-bili še poslednje upanje. In če ste res takšni proletarci, kot trdite, vam je verjetno že postalo jasno, da bo treba precej trdo zaropotati s stanovanjsko, pa še kakšno (marsikakšno) komisijo na tej naši Univerzi. Kakor hitro boste stopili iz anonimnosti, se oglasite na Tribuni, kjer me lahko dobite skoraj vsak dan okrog dvanajste ure. Bomo naredili bojni načrt. Blaž OGOREVC Ali ima kdo kakšno pripombo? (Delo, 19. 1. 1974) LKPO aflgrado nuddm T dtudenftakem naselijiu za mesecev. Pomudibe pod Can«. usodo podrejenega in pri tem upali, da boste iz leta v leto bolj in bolj rejeni, vse tja do nadrejenosti. Pri tem pa vaše pismo, dragi ,,proletarci". Zaman iščem v njem željo spremeniti obstoječe hierarhične odnose tako na univerzi kot v celotni družbi. Zaman iščem karkoli, kar ne bi bil potuhnjeni egoizem skupine malomeščanskih personic, ki so stisnili nep med stegna in zatrepetali, Če ne bo kdo izmed njih naslednji Kramar, še preden jim uspe zrediti se v zadostni meri (to situacijo nekoliko polepša morebitno sočustvovanje s kolego Kramarjem). Svoj strah ste skrili za patetiko puhlic in fraz brez vsebine. In nas hočete uporabiti kot ščit, ki naj skrije vašo lastno hlačno podelanost. Toda razredu univerzitetnih podelancev mi ne pripadamo. Zato, gospoda, to je moj odločni NE vam in takšnemu načinu življenja. Hkrati je to moj poziv: premislite svoje življenje, premisli-te zrak, ki ga dihate, potem, upam, da bomo skupaj. Do takrat nasvidenje. Še enkrat prosim, da se ta moj odgovor ne razume kot moje stališče do tega konkretnega primera ali celo kotprincipialnosta-lišče do opozarjanja na take primere. Še zdaleč ne. Je le nagovor nekaterim ljudem, ki so ob tej priložnosti mimogrede zasvetili v svoji luči, in to nima zveze s problemom, na katerega opozarjajo. Zato bi žaloval in besnel in preklinjal, če bi ta nagovor kakorkoli koristil nadrejencem, bodisi v kaki konkretni akciji, bodisi v last-nem privatnem samozadovoljstvu. Zato pravim: SPOŠTOVANA UNIVERZITETNA STANO-VANJSKA KOMISIJA - ŠE VEDNO ČAKAMO TVOJ ODGO-VOR - ŠE VEDNO ČAKAMO TVOJ ODGOVOR - ŠE VEDNO... Daniel V. LEVSKI POSEBEJ PA ŠE TISTI, KI MISLITE DRUGAČE DELOVNI ŠTUDENT - ČLOVEK ŠTUDIJ je družbeno potrebna in koristna dejavnost, je impera-tiv modernega časa in socializma. Vrednotimo ga kot DELO, ker to tudi je. (MANIFEST SŠ LVZ) Pojavna oblika propadanja svetovnega visokošolskega režima se kaže kot kriza konkretnih oblik študija. Razvoj znanosti in s tem (ob tem) razraščanje mehanizmov, ki vse bolj neposredno obvla-dujejo človekovo zavestno (njemu samemu lastno predstavo o sebi samem kot subjektu vseh sprememb) delovanje, se s ,,transceden-talno redukcijo" reducira na vprašanje učinkovitosti te iste zna-nosti in teh istih mehanizmov. Človek kot ,,transcedentirani" subjekt postaja vsega sumljivo—subjektivnega očiščeni objekt, tako da ostane znanost rezultat in zadnji cilj tistih človekovih prizade-vanj, ki postajajo zaradi sebi-zadostne znanosti vse bolj odveč. Znanost lahko zdaj kot samostojen subjekt kreira vsa nadaljnja človekova prizadevanja, človek se prek znanosti odtujuje samemu sebi, sebe prepoznava prek znanosti, lastna podoba je samo še znanstvena podoba. Znanstveno prepoznavanje (prepoznavati se prek znanosti) pa ustreza (zaradi zdaj že odtujene zavesti!) struk-turni in funkcionalni analizi tudi človeka samega. Kriza človeka se tako kaže le še kot kriza konkretnih oblik njegove eksistence. Zato ni prav nič čudno, če so vsa prizadevanfa v svetu za spre-membo univerze usmerjena prav k zunanjim znakom krize - mno-žica študentov, vedno daljši čas študija (ekstenzivnost, neučin-kovitost.... Ko razmišljamo o naštetih (in drugih) problemih, moramo ohraniti največjo možno mero strpnosti; spopad z men-taliteto, ki začne razreševati probleme visokošolskega študija iz omenjenih izhodišč, ni nov, pa tudi konec ga ne bo tako hitro. Razčlovečenje človeka dobiva na univerzi najbolj kričeče obli-ke, njihovo razreševanje pa poteka v skladu z rešitvami v celi druž-bu Mislili smo, da je človek pokopal boga, toda vse bolj lahko ugotavljamo, da je bila na pogrebu Znanost, kot ,,delegat" človeš-kega duha, kot največ, kar človek je, kot znanstveni človek. Toda to ni bila človeška znanost, bila ]e znanost, ki se je iztrgala iz človeških rok in ga je podredila v sredstvo svojih ,,avtonomnih" ciljev. (S tem smo pri problemu ekologije, poletov v vesolje, ko človeštvo! občuduje sebe samo, ZNANOST pa se mu niti smeje ne več, kerje smeh nefunkcionalna, odvečna energija...). Na ravni vsega tistega, čemur bi kljub vsemu še lahko rekli človečnost - kultura, prosti čas, zabava.. ., se ta ista znanost pojavlja kot zveličano sredstvo, ki ima pripravljene odgovore (obrazce, kalupe) na vsa vprašanja: od čisto materialnih do najbolj intimnih, osebnih stisk. Da se po vsem tem ne bi napačno razumeli, moramo bralcu povedati, da npr. sociologija kot znanost (znanje, poznavanje) o družbi sama po sebi ne pomeni nič. Njen položaj, njena razširjenost oziroma uporabnost so razsežnosti, kifo (vključno s predmetom in metodo, seveda) opredeljujejo kot to, kar je - znanost. In to, kar sociologija je, to so strukturne, funkcionalne in teoretične (slednje običajno kot zgodovinska dimenzija družbenosti) analize, ki slu-žijo! za preverjanje stanj in odnosov, iz Česar sledijo politične! (znanstvene) spremembe. Bolj kot kar koli drugega, je kultu znanosti podrejena prav univerza, ki fe že po definiciji ,,znanstvena ustanova"; in ker seje z razvojem znanosti razvijala tudi univerza (ko se je torej razvijala znanost tudi na univerzi), je prišla danes v položaj, ko mora najbolj neposredno odgovarjati zahtevam znanosti - obliko in način vzgo-je in izobraževanja mora podrediti zahtevam, kijih pred nfo posta-vlja znanost! To pomeni, da mora spremeniti način dela - študij mora postati učinkovit, ustrezati mora zahtevam ,,prakse" (kiniso nič drugega kot zahteve razvite znanosti), produdrati mora ,,določene" profile itd. Študent mora zaradi vseh teh zahtev postati vse bolj delaven!, tako delaven, da postane spraševanje po smislu tega dela! odvečno trošenje energije. POMEN študentovega dela je usmerjan v partid-pacijo/, ki služi že spet izklfučno preverjanju postavljenih zahtev. Študij - delo postane tako osnovna oblika odtujitve na univerzi. Delovni študent izgublja svojo človečnost! ne da bi se tega zavedal Še več - študent je aktiven! pripadnik te odtufitve, ne le njen objekt, predmet; študent je nezavedajoči se nosikc realizator odtujevalnega procesa. ŠTUDENT - DELAVEC ŠTUDENT zato ne more imeti položaja družbenega podpiranca, ampak je delavec s pravicami in dolžnostmi, ki jih Ustava daje delovnemu ljudstvu, pravicami in dolžnostmi, prilagojenimi po-sebnostim študija. (MANIFEST SŠ LVZ) Položaj znanosti (morda bi bilo bolje, če bi zapisali: razprave o znanosti) pri nas se bistveno ne razlikuje od njene planetarne si-tuacije. Tudi na univerzi se spopadamo bolj s posledicami kot z vzroki ,,krize visokošolskega izobraževanja". Ugotovimo, da je socialna struktura študirajočih v očitnem neskladju z vsemi pro-klamiranimi cilji socialistične revolucije. Pa ja ne bomo rešili pro-blema socialne (razredne) diferenciacije če bomo od te iste struk-ture zahtevali, naj bolj redno (intenzivneje) študira. Naj samo ta primer ostane kot eden izmed dokazov, da tudi pri nas prav nerodno posledice zamenjujemo z vzroki. Razumeti pomeni spreminjati. Pa poglejmo, kako. Za to in takšno univerzo so odgovorni vsaj trije udeleženci (vpliv in ,,vodilno", ,,avtonomno" vlogo znanosti ne bomo posebej ome- njali, ker smo ji posvetUi prvi del razmišljanja in naj bo torej impli-citno prisotna do konca teksta): študent, tisti, ki ga vzgajajo;pro-fesor, tisti, ki vzgaja; družba, tisti, ki v oba investira. V tem ,,tri-partitnem" sistemu je bilo zadnjih dvajset let vse v najlepšem redu. To sicer ne pomeni, da se ni nič spreminjalo, nasprotno, ves čas smo študij reformiali - ,,univerzitetna reformacija" je dokaz, da so naše velike želje po velikih spremembah ali na ravni revizije po-javnih oblik ,,krize" ali pa pomenijo samo ustrezen odgovor na zahteve znanosti (ki se pojavlja kot ,,čista" znanost ali kot ,,praksa"). Zavedati se tega položaja pomeni ZNOTRAJ univerze spreminjati. Pustimo ob strani zahteve družbe (o teh na koncu) in poglejmo, kaj in kako je mogoče spreminjati na univerzi sami. V aktivnem odnosu do vzgoje in izobraževanja so tu študenti, profesorji in asistenti (ne več študenti, še ne profesorji - z vsemi zahtevami, ki temu specifičnemu položaju ustrezajo, zato jih posebej ne omenjamo). 0 profesorjih, o tako imenovanih sub-jektih, nosilcih vzgoje in izobraževanje tudi ni potrebno govoriti, ker je delo! krog teh tovrišev določerr s pravicami in dolžnostmi, ki ižhajajo iz dela, ki jim ga (kot takega, kot delo) je družba priznala (pomeni, da je to delo družbeno koristno in potrebno). Torej, študenti. Univerza zahteva od njih izpolnjevanje dolžnosti, ki jih spre-jmejo z vstopom na to inštitucijo. In ne samo to - ves čas se poudarja, da mora študent kot subjekt! vzgojno izobraževalnega procesa sodelovati v vseh dejavnostih - od prve (ki je praviloma, z različnim uspehom, tudi zadnja), tj. od izpitov do družbene aktiv-nosti (vključno s sodelovanjem v raziskovalni dejavnosti). Univerza torej od študenta zahteva delo! - krog, ki je po predmetu in načinu identičen z obsegom profesoijevega dela. In to je dobro, ker samo tako lahko na univerzi interpretiramo Marxovo tretjo tezo o Feuerbachu, samo vsestransko vključevanje študenta v vzgojno izobraževalni proces na univerzi lahko imenujemo REVOLUCIONARNA PRAKSA. (se nadaljuje) Boris MUZEVIC Pred nekaj meseci se je v slovenskem strip-prostoru dokončno uveljavila nova mladinska revija - Politikin Zabavnik. Veijeli smo da bo to res nova, socialistično usmerjena oblika zabave, saj so zakom lzpred leta dni takorekoč prepovedali ves šund in pornogra-fijo. Zal pa nas je nova revija v svoji številki z dne 28.XII 1973 globokp razočarala. Kljub vsem komisijam in svetom za tisk je uspelo uredništvu Zabavnika vtihotapiti določene sekvence porno-grafsko usmerjenega stripa. In kar je še najbolj žalostno, strip izhaja lzpod peresa naših, jugoslovanskih avtorjev N. Lekiča in L Sreda-noviča, nosi pa ime TILEN-TROPIN VESNA-SAPIENS. Ne bomo se spuščali v moralistična razpravljanja, ampak bomo bralcem pre-dočili lascivno sceno, ki je brez dvoma travmatizirala mlade in nedolžne bralce. Komentar je prav gotovo odveč. Ljubljana, 10.1.1974 Uredništvo PREDSEDNIKNIXON / - PREDSEDNIK ALIDIKTATOR? Priskrbite si podatke o tem takoj. 60-minutni detajlni dokument o rasti ameriškega fašizma. Pošlji 2 S cash, znamke ali blank check na naslov: AAF, 880 WRIGHT ROAD N., Santa Rosa, CA 95401 RAMPARTS