POEZIJA
Milan Dekleva
Panični človek
Anaksimander o skladnosti sveta
Skladnost sveta počiva na protislovju človeka. Skladnost človeka počiva na protislovju sveta. Človek ni svet: kakšno protislovje! Človek je svet: kakšna skladnost!
Anaksimander o dostopnosti spoznanj
Anaksimander pravi, da so človekovemu spoznanju dostopne le posledice, ne pa tudi vzroki stvari. Tako meni, da je:
...posledica življenja smrt, medtem ko vzrok življenja ostaja popolna neznanka.
Anaksimander v tej zvezi dodaja, da je najskrivnostnejše bitje sveta
...sveže oplojena ženska, saj je vonj moškega ne bo zapustil devet luninih premen.
Anaksimander samoselec
Najmlajši bog mi je sinoči stopil iz ušesa. V kratkem zrenju sem zamenjal večnost za nemir. Postal sem samoselec. Skrbno ždim v brezkrovju smisla. Čakam, da vse, kar imam rad, zaleže v moje sanje.
Potem - morda že jutri? - najljubšemu bom stopil iz ušesa.
Anaksimandrov aksiom popolnosti
Stvari padajo v nasprotno smer
od svoje rasti: zakon navpičja.
Gibanje pripada neskončnosti,
mirovanje končnosti: zakon vodoravja.
Misel se misli iz spomina: zakon kroženja.
Človek vstaja v prihodnost,
vstopa v sedanjost,
lega v preteklost: zakon navzkrižja.
Pomlajenje sveta je v njegovem zastaranju:
aksiom popolnosti.
Anaksimandrovo vprašanje pesnjenju
Lepota ne napreduje.
Samomorilka je, stopicajoča v zanki svoje zamisli. Svetloba je, čemeča v zrklu slepcev. Pesem ne napreduje.
Kako naj bo pot k modrosti nekaj, kar je modrost
zapustilo
s svojim rojstvom?
Anaksimandrov paradoks stalnosti
Orač v sopari sveže brazde: kakšna samozavest, rano spremeniti v posteljo ploditve!
Sejalec v tišini zrnja:
kolikšno tveganje, znova preskusiti
uravnovešeno silo svetlobe in teme!
Anaksimander odšteva
Pet čutil za eno srce.
Štiri strani neba za eno zemljo.
Tri razsežnosti za en prostor.
Dve bitji za enega otroka.
Eno življenje za eno smrt.
Nobene besede za brezkrajno, ki združuje
srce, zemljo, prostor, otroka in smrt.
Anaksimander sanja
Petelin, ovaduh svetlobe, mi je odnesel glavo in jo zapustil reki.
Sršen, sončev posvojenec, me je pičil v senco in jo spremenil v roso.
Vran, ogljeni smoter ognja, mi je razvezal popek in me pretočil v naježenost neba.
Bil sem buden.
Naježeno telo brez sence je brezglavo žalovalo. Medtem sta se reka in nebo srečala v rosi.