Elizabeta KJopčaver
POT
Kod hodiš človek mali, kje blodiš?                       Umirja se vihar, odcvete cvet,
Osatnljeno si zrno, zreš v svet...                        s pogledom žalostnim ti zreš nazaj.
V rodni zemlji ti vzkališ                                       Usode pot je s tabo obredla svet,
in v žarkih sončnih zrasteš v cvet.      '                  želiš vzkaliti spet, ne mreti kakor zdaj.
Po poti usode ti hitiš, ustvarjaš,                            Popotnik truden se ustavi, gleda . . .
na poti tej pridruži se ti kdo.                                naravo, ki divja, obzorje črno.
Včasih ti si, drugič se pretvarjaš,                           Človeka le še senca bleda,
s sopotniki te veter nosi z vrha v dno.                  postajaš človek mar spet zrno . . .