llpravništvo »Domovine V LJubljani — Knafljeva Ulica 5 . _ « v « Naročnina za tuzemstvo: četrtletno 9 din, polletno 18 din. Uredništvo »Domovine« — Knafljeva Ulica štev. 5/IL, Tvtlillfl vcsif f>t*tvti*v celoletno 36 din; za Inozemstvo razen Amerike*: četrtletno " , , o,on J lAlIald VMA ICUlCIV 12 din, polletno 24 din. celoletno 48 din. Amerika letno 1 dolat. telefon S1ZZ do S1ZG * Račun poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št 10.711. JoStntaa plačana T gotovini, Leto XXI. Prijetno veliko noč želita vsem naročnikom uredništvo in uprava „Domovine"! Vinogradniki obupujejo zaradi visoke cene galici 2e vrsto let tarejo naše vinogradnike vsakovrstne težave. Slabe letine zaradi neugodnega vremena in bolezni, predvsem peronos-pore, in zraven še trošarina in druge davščine so hude zadeve, ki čedalje bolj manjšajo dobičkonosnost vinogradništva. Izmed trtnih bolezni je peronospora tista, proti kateri se vinogradnik mora boriti, če hoče pridelati vino. Zato si mora vsako leto nabavljati modro galico za škropljenje. Cakor vsako leto tudi letos muči huda skrb vinogradnike, kako bodo ob slabih dohodkih premagali visoko ceno modri galici, ki stane okoli 6.10 dinarja za kilogram, ako si je nabaviš 100 kg. Tako so izjavile tvorni~e na vprašanja vinogi adnikov. Take cene vinogradnik, ki često ne proda vina niti po 4 dinarje za liter, ne zmore. Ker živi pri nas v Sloveniji in pač tudi v drugih vinorodnih krajih države mnogo ljudi le od doohdkov vinogradništva, bo morala država priskočiti na pomoč in posredovati znižanje cen galice. Najprej bi moral biti cenejši baker, ki se potrebuje pri izdelovanju galice, saj bakra se pridobiva v Jugoslaviji dovolj, nato pa naj se onemogoči tvornicam, da bi izrabljale vinogradniško stisko. V kmet tijski državi smo in ne gre, da bi se delal ogromen dobiček na račun siromašnih vinogradnikov. Pravijo, da bi smela znašati cena modre galice le 4.50 dinarja. Pri tej ceni bi prišel vinogradnik kolikor toliko na svoj račun, a tudi industrija bi še zmerom imela dobiček. Položaj je takšen, da bi se moralo nekaj storiti. 368.6, Avstrija 253.10, Bolgarska 177.35, Jugoslavija 164.08. Evropsko povprečje znaša: za pšenico 12.65, rž 13.10, ječmen 13.25, oves 14.55, tur-ščico 13.70, krompir 124.70 in sladkorno peso 265.75. Razen pri turščici smo pri vseh drugih pridelkih znatno pod evropskim povprečjem, pa še tu nas mnoge druge države prekašajo. Prekašajo pa nas tudi države, ki imajo mnogo manj plodno zemljo in mnogo manj ugodne vremenske razmere. To je dokaz, da naše kmetijsko pridelovanje zaostaja ne zato, ker ne bi imelo zadosti naravnih pogojev, temveč ker mi preslabo izkoriščamo zemljo, ker je način obdelovanja pri nas zaostal v primeri z onim v drugih državah. In če bi objavili še podatke, koliko umetnega gnoja se porabi v vsaki državi, bi takoj videli, da naše kmetijsko pridelovanje nazaduje predvsem zaradi premajhne rabe umetnega gnoja. Raba umetnih gnojil pada v Jugoslaviji od leta 1926/27 stalno in postaja čedalje neznatnejša. Pada pa predvsem, ker so umetna gnojila za našega kmeta predraga, a da bi se pocenila, na to se niti ne misli. Kako vse drugače bi bilo po-magano našemu kmetovalcu, če bi se milijoni, ki jih je veljala kmečka zaščita, porabili rajši za izboljšanje kmetijskega pridelovanja. Kmetu bi se na ta način traino pomagalo in doseglo bi se, da bi se kmetovalec sam in z lastno močjo rešil svojih dolgov, Kmetovalec, ki bi čisto sam odplačal dolgove, pa bi tudi gledal na to, da ne napravi drugih dolgov razen naimanjših, za katere pa ve, kako jih bo plačal. A ne samo premajhna raba umetnih gnojil je vzrok, da je naše kmetijsko pridelovanje tako zelo zaostalo za pridelovanjem v drugih državah. Saj v nekaterih krajih v naši državi še danes orjejo zemljo z lesenimi plugi. Da je na ta način zemlja le slabo razorana, je jasno. Dokler je znašalo prebivalstvo Jugoslavije le 12 milijonov duš, je bila preobilica kmetijskih pridelkov še vedno dosti velika. Toda danes šteje Jugoslavija že štiri milijone ljudi več in jih bo štela v 10 letih še nadaljna dva milijona več. Vedno več svojih kmetijskih pridelkov bomo porabili sami in kmalu bomo na tem, da bomo vso pridelano pšenico obdržali sami. Če je bila letina slaba, že zdaj nismo imeli pšenice za izvoz Kaj pa bo potem z našim kmetijskim izvozom in kaj z našo trgovinsko bilanco? Danes je prebitek trgovinske bilance odvisen predvsem od izvoza kmetijskih pridelkov; če tega izvoza ne bo, potem bo naša trgovinska bilanca neogibno izkazovala primanjkljaj. Ali kdo na to misli? Ali kljub temu ne bomo začeli delati na to, da se naše kmetijsko pridelovanje dvigne?« Strinjamo se z izvajanji tega članka, da je treba dvigniti povprečni hektarski donos vseh naših kmetijskih pridelkov. Nikakor pa ne gre staviti tukaj za zgled donosncs* kmetijstva v Holandiji, ko ve že dobršen del naših naprednih kmetovalcev, da živi ho-landski kmet tako rekoč v kmetijskem raju, ker se mu ni treba bati zaradi ugodne obmorske lege ne suše, ne toče in še celo ne moče. Podnebne razmere na Holandskem so namreč takšne, da je že v naprej zagotovljen kmetu višek donosnosti njegove zemlje. Kar se pa tiče večjih hektarskih donosov raznih srednjeevropskih držav, ki pridelujejo svoje pridelke v podobnih okolnostih kakor pri nas, je treba pribiti eno: večji nji- V kmetijstvu se premalo uvažuje dobro seme malo knjig, ki svetujejo našemu preprostemu človeku razna sredstva, kako bi se znebil bolezni, ki morijo njega ali pa katerega člana njegove družine. Za preobilno sapo kuhaj čaj iz janeža in poprove mete, za pljučne bolezni se dobro obnašajo slez, papeževa sveča in trpotec, na vodo ženejo peteršilj, brinove jagode in gladež. Nihče ne more odrekati priporočevalcem teh rastlin dobre volje, da bi pomagali bolnemu človeku do zdravja. Toda nikakor ni zadosti, da svetuješ vodeničnemu bolniku peteršilj, na pljučih bolnemu trpotec in vratič zooer grižo. Ne, treba je več! Kdor hoče bolnika zdraviti, mora najprej vedeti, kakšna bolezen ga je napadla. Marsikdaj sta si dve bolezni podobni kakor dinar dinarju in je treba bistrega in preudarnega zdravnika, da ju loči. Prav nič ti ne pomaga, če prebiraš takšne knjige o zdravilnih rastlinah, ko ne veš, ali je tvoj kašelj posledica prehlada, naduhe ali pa tiči za njim morilka jetika. Težavno je brez pravega znanja lečiti bolno telo posameznega človeka, a še težavnej-še je presoditi vzroke obolelosti celih panog narodnega gospodarstva. Prav posebno hudo je preceniti vzroke bolezni našega kmetijstva, saj je prav kmetijstvo tista panoga narodnega gospodarstva, za katero je treba učenja od mladih nog pa do sive starosti, čeprav se zdi nekaterim, da lahko o kmetijstvu govore kakor nezmotljivi preroki. Koliko škode so nam napravili takšni preroki, ki so se izdajali za nezmotljive cdravnike našega kmetijstva, s svojimi napačnimi nasveti! Desetletja so grajali našega kmeta, kako je nazadnjaški, ker ni hotel poslušati njihovih gostobesednih modrosti. Hvala Bogu, da jih ni poslušal, kajti zavedli bi ga bili v še večje siromaštvo. Te dni smo čitali v listu, ki se bori za koristi kmetu povsem tujega stanu, naslednji članek, ki ga objavljamo v celoti: »Blagostanje naroda se dvigne predvsem s povečanjem pridelovanja, v naši državi zlasti s povečanjem kmetijskega pridelka. Prav to pa pri nas redno pozabljamo, čeprav s tem večjim preudarkom kar neneho-ma naglašamo, da smo kmetijska država in da je v kmetu sila naroda in države. V zvezi s tem tudi pridno ponavljamo, da se mora kmetovalcu pomagati, in zato se je izdala na škodo drugih stanov celo kmečka zaščita, toda glavna pomoč kmetu se še nadalje pozablja, da bi se namreč pomagalo kmetovalcu, da se poveča njegov pridelek. Posledica tega je, da pridela naš kmetovalec kliub svoji prvovrstni zemlji mnogo manj kakor pa kmetovalec v drugih državah. Kako velika je razlika, naj pokaže nekaj številk. Na hektar zemlje so pridelali v Holandiji 29.2, v Avstriji 15.9, na Bolgarskem 12.9, v Jugoslaviji pa 11.5 metrskega stota pšenice. Za rž dobimo naslednje številke: Holandija 21.9, Avstrija 14.1, Bolgarska 11.4, Jugoslavija 7.9; za ječmen: Holandija 27.8, Avstrija 16.25, Bolgarska 14.7, Jugoslavija 9.4; za oves: Holandija 21.20, Avstrija 13.45, Bolgarska 10.75, Jugoslavija 8.35; za turščico: Avstrija 21.5, Češkoslovaška 15.5, Bolgarska 14.35, Jugoslavija 15.7; za krompir: Holandija 179.4, Avstrija 120.6, Bolgarska 84, Jugoslavija 52.6; za sladkorno peso: Holandija hovi hektarski donosi ne izvirajo samo od velike rabe umetnih gnojil, temveč je povečani pridelek predvsem posledica posebne skrbi, ki jo nudi kmetu država s preskrbo-vanjem odličnega semenskega blaga. Vsa umetna gnojila ne morejo namreč napraviti iz slabega semenskega blaga obilnih pridelkov, pa naj jih še tako razsipno trosimo. Izbrano semensko blago je tisti čudežni vir, iz katerega črpajo kmetje v sosednih državah tako lepe hektarske donose svojih pridelkov. Pri nas pa žal zaman iščejo napredni kmetovalci,. kje bi dobili boljše semensko blago, pa najsi bodo žita, sočivja ali krompir. Nihče se ne briga za to vrsto povzdige kme- Lani so gasilci Slovenijo za V dvorani restavracije Uniona v Ljubljani so se v nedeljo zbrali odposlanci gasilskih žup iz vse banovine k občnemu zboru gasilske zajednice. Zborovanje je vodil starešina dr. Kodre. Podrobno delovno poročilo je podal tajnik Mežek. Iz njegovega poročila povzemamo: Število gasilskih čet, ki jih šteje zajednica, znaša 946. Zavarovalnice so v preteklem letu vplačale v gasilski sklad 1,259.786 dinarjev. Od te skupne vsote: je pripadlo četam 755.871, zajednici 251.957, župam in zvezi pa po 125.979 dinarjev. V maju je bilo na področju zajednice 17 gasilcev odlikovanih z državnimi odlikovanji. Odlikovanih je bilo tudi 21 prostovoljnih gasilskih čet, ki obstoje že nad 60 let. O strokovnem tehničnem delu zajednice je poročal gasilski nadzornik inž. Dolenc. Uspehi strokovnih tečajev so bili prav povoljni, saj je bilo na njih izprašanih 508 gasilcev, med katerimi je bilo odlične ocene delgžnih 180, dobre pa 278. V Ljubljani in Mariboru sta se vršila tudi tečaja za župske starešine in njih namestnike. Orodišče ali domove si je na novo zgradilo ali prezidalo 6 čet, nabavljeno pa je bilo tudi 6 novih avtomobilov, 34 motornih brizgaln 2 ročni in 1 berg-lovka. Razveseljiv pojav v lanskem letu je znaten padec števila požarov v primeri s prejšnjimi leti V vsej banovini je bilo lani 699 požarov med tem ko jih je bilo pr®d- = BJORNSTJERNE BJORNSON DEKLE Thorbjorn je bil zelo vesel poti v cerkev In vsega novega, - kar je videl. Zunaj pred cerkvijo je preslepila njegove oči pestrost barv; v cerkvi sami ga je tiščal globoki molk, ki je ležal na vseh in na vsem, preden se je začela maša, in čeprav je sam pozabil skloniti glavo, ko so začeli brati molitve, jo je vendar takoj nagnil, ko je videl toliko sklonjenih glav Potem se je začelo petje in vsa fara okoli njega se mu je pridružila, da ga je skoraj stisnil strah okoli rrca Tako se je pogreznil v vse to, da se je zdrznil kakor iz spanja, ko je še nekdo stopil v klop. Ko je bilo petja konec, je njegov oče pomolil došlecu roko in ga vprašal: »No kako je na Osojah?« Thorbjorn je debelo pogledal. Toda, lioli kor je gledal, vendar se mu je zdelo zelo težavno spraviti došleca v zvezo s kakršno koli čarovnijo Bil je prijazen možak s svetlimi lasmi, velikimi sinjimi očmi in visokim čelom Smehljal se je med pogovorom in odgovarjal z »da« na vse, kar mu je pravil Samund, vendar pa je vse kazalo, da ni preveč zgovoren. »Poglej Synnovo,« je dejal oče, ko se je sklonil k Thorbjornu, ga vzel v naročje in mu pokazal v žensko klop na drugi strani Tam je klečalo dekletce in gledalo čez klop. Bila je še bolj svetlih las kakor tuji mož — tako svetlih las, da Thorbjorn še ničesar podobnega ni videl. Na čepici, izpod tijstva, ki zagotavlja pridelovalcu tudi brez večjih izdatkov obilen pridelek, ki ga umetna gnojila morejo povečati le v toliko, kolikor more bič v rokah pametnega hlapca dati pobudo živini na hudih klancih. Dokler ne bo imel naš kmet izbranega semenskega blaga na razpolago po zmernih cenah, kolikor ga po potreboval, je škoda vsake besede o koristi umetnih gnojil in je zaman pričakovanje, da se bodo povečali hektarski donosi našega kmetijstva vsaj na evropsko povprečje. Naše kmetijstvo vse dotlej ne bo ozdravelo, dokler ga bodo namesto pravih zdravnikov zdravili dvomljivi padarji. obvarovali 80,000.000 škode lanskim 835, leta 1935. pa celo 924. Od zgorelih poslopij je bilo 597 zavarovanih, a škoda, ki jo je povzročil požar, je presegla vsoto 16,700.000 dinarjev. Na nezavarovanih poslopjih je bilo ugotovljene nad 1,300 000 dinarjev škode Gasilske čete so gasile pri 668 požarih, pri ostalih 31 požarih pa ali niso bile obveščene ali pa je zaradi prevelike oddaljenosti gasilski nastop izostal. Pri požarih se je ponesrečilo 36 prebivalcev zgorelih poslopij, 44 članov gasilskih čet med Z O H O J I = POSLOVENIL B. RIIITERŠIČ I katere so gledali laneni lasje, je imela rdeče, plapolajoče trakove, in tako prijateljsko se je zdaj smehljala, da Thorbjorn dolgo ni mogel gledati ničesar drugega kakor njene bele zobe. V eni roki je držala lepo pesmarico. v drugi pa zložen robec iz rdečerume-ne svile, in zdaj se je zabavala s tem, da je z robcem tolkla po pesmarici. Cim dalje je gledal tja, tembolj mu je šlo na smeh, in potem je hotel tudi on poklekniti na klop kakor ona. Tedaj mu je pokimala. Nekaj časa jo je gledal prav resno; potem je tudi on pokimal Nasmehnila se je in mu še enkrat pokimala; hitro je odgovoril prav *aka še enkrat in še enkrat. Tedaj se je ona samo še nasmehovala. kimala pa ni več — pač, še enkrat čez nekaj časa, ko je on kimanje že pozabil »Tudi jaz bi rad kaj videl!« je zaslišal ;las za seboj — in v istem trenutku je čutil, kako ga je nekdo potegnil za noge proti tlom, da bi bil skoraj padel. Bil je majhen, čokat fant, ki je začel zdaj pogumno lesti kvišku na njegov prostor Tudi on je imel svetle, a razmršene lase in potlačen nos. Aslak je Thorbjorna nedvomno poučil tudi o tem, kako je treba ravnati s hudobnimi fanti, s katerimi pride človek v družbo v šoli in v cerkvi. Zato je Thorbjorn fanta vščip-nil v zadnjico, da bi bil ta skoraj zakričal; vendar pa je svojo bolečino zatajil, hitro zlezel v klop in prijel Thorbjorna za mšesa. njimi dva smrtno, in 14 ljudi iz negasilskih vrst. Ogenj pa je ugonobil tudi 28 glav goveje živne in konj in 322 manjših živali. Gasilci so s svojim nastopom obvarovali za okoli 80 milijonov dinarjev narodnega premoženja. Značilna je slika, ki jo kažejo številke o požarih po posameznih župah. Največ požarov je prijavila murskosoboška župa (99). -Samo v marcu je v njenem okolišu gorelo 19krat. Najmanj požarov pa izkazuje radovljiška župa, kjer je v celem letu gorelo le štirikrat. Glede na čas imamo največ požarov v juniju (84), najmanj pa v decembru (32). Razen pri gašenju so gasilske čete sodelovale tudi pri reševanju smučarjev, ki jih je pod Storžičem zasul snežni plaz, in pri petih poplavah, kjer so obvarovali za nad milijon dinarjev narodnega premoženja. Mnogo zanimanja so začele čete posvečati obrambi proti napadu iz zraka. Zajednica ima 26 žup z 946 četami inbokrog 31.000 rednimi člani Gasilskih domov in orodišč premorejo čete nad 600, ročnih brizgaln 625, berglovk 124, motornih brizgaln 481, med njimi 353 prenosnih, 111 prevoznih in 17 avtoturbink. V bodoče bo treba posvetiti še mnogo pozornosti izpopolnitvi opreme, hkratu pa bo morala zajednica pritiskati na odločujoče činitelje za boljšo preskrbo naših krajev z vodo. Zlasti severnovzhodni del naše banovine je v tem pogledu zelo zanemarjen. ihorujoirj pa ga je pograbil za lase in ga potisnil podse. Fant še zmerom ni zakričal. Ugriznil je Thorbjorna v bedro. Thorbjorn pa je odmaknil nogo in pritisnil z vso močjo dečkovo glavo k tlom. Tedaj pa je začutil, da ga je nekdo pograbil za ovratnik in ga dvignil kakor vrečo slame — bil je oče, ki ga je posadil v svoje naročje. »Ce bi ne bilo v cerkvi, bi jih dobil!« mu je šepnil na uho in mu tako stisnil roke, da ga je zabolelo do mazincev na nogah. Tedaj se je spet spomnil Synnove in pogledal proti njej Se zmerom je stala tam, pa je bila tako otrpla in presenečena, da je začel slutiti, kaj je storil: nekaj zelo hudega Ko je opazila, da jo gleda, je zlezla s klopi in se ni več pokazala. Tedaj je prišel cerkovnik — potem duhoven: vneto je gledal in poslušal oba. In spet je prišel cerkovnik in iznova duhoven — Thorbjorn pa je še zmerom sedel v očetovem naročju in zdaj je premišljal: »Ali Synnove ne bo kmalu vstala?« Fant, ki ga je bil potegnil s klopi, je sedel na pručici na drugem koncu, in vselej, kadar je hotel vstati, ga je dregnil v hrbet star možak, ki je sedel in kinkal, pa se je vselej zbudil, kadar je menil fant vstati. »Ali se še ne bo pokazala?« je mislil Thorbjorn in vsak rdeč trak, ki ga je videl v svoji bližini, ga je spominjal na tisto, ki je tudi imela takšne trakove, in vsaka lepa slika v stari cerkvi je bila ali prav takšna kakor ona, ali pa nekoliko manjša. Oh, zdajle je spet dvignila glavo; toda komaj ga je opazila, že jo je spet resno umolknila. Se enkrat sta se pokazala cerkovnik in Pripravljanje novih predpisov za izvozno sadje Minister za trgovino in industrijo je izdelal načrt uredbe o pregledovanju sadja, ki je namenjeno za izvoz Dosedanji predpisi niso zadoščali in je med njimi in načrtom nove uredbe bistvena razlika Pregled sadja na domačem trgu se čisto odpravlja, uvaja se pa strog in obvezen pregled na železniških postajah pri tovorje-nju sadja v vagone. Poostreni so nadalje predpisi glede kakovosti sadja, ki se izvaža, in so predpisane tudi označbe kakovosti in podjetij. Te označbe se morajo nalepiti na zavitkih sadja, česar prejšnji pravilniki niso določali Po tei nredbi snadain noH nrofri«vi tudi maline in orehi. Na podlagi te uredbe bo strokovni odbor za sadje predpisal načine zavijanja in zavojne tvarine za vse vrste sadja, ki je namenjeno za izvoz. Kar se pa pregleda samega tiče, določa uredba načelo osebne odgovornosti preglednika, namesto dosedanje vzajemne odgovornosti tržnih komisij Preglednike za pregled sadja, namenjenega za izvoz, postavlja minister za trgovino in industrijo na predlog strokovnega odbora za sadje. Ti pregledniki so strokovnemu odboru tudi orgovorni za svoje delo. Uredba podeljuje strokovnemu nrfhrtm rirnvirn da r?n1nri (jan za začetek izvozne sezone za presne češplje in drugo sadje, česar prej ni bilo. V primeru kršitve predpisov dosedanjih pravilnikov so bili odgovorni izvozniki sadja upravnemu oblastvu prve stopnje. Ker se pa izrečene kazni proti izvoznikom na podlagi pravilnika zakona o pregledovanju kmetijskih pridelkov zaradi dolgega postopanja niso izvrševale, določa novi načrt uredbe, da bodo morali izvozniki položiti določen znesek kot jamstvo za izvršitev vseh predpisov te uredbe. Načrt uredbe o sadju in sadnih pridelkov je minister poslal na mišljenje še članom vlade. Na podlagi njihovih pripomb se bo potem izdelal končni načrt uredbe. Sklep, da bo smel hmeljar prodati le 70% pridelka Posvetovanje srednjeevropskega hmeljarskega urada, ki je bilo te dni v Pragi, je z uspehom zaključeno. Vse države pridelovalke kvalitetnega hmelja so se zedinile za omejitev pridelka. Tri izvozne države, Češkoslovaška, Poljska in Jugoslavija, so pristale na 30odstotno znižanje pridelka na tak način, da bo smel vsak hmeljar prodati le 70 odstotkov letošnjega pridelka, preostanek pa bo ostal hmeljarju da ga proda v primeru slabe letine drugo leto, odnosno ga bo moral uničiti, če bo prihodnja letina obilna. Nemčija se je obvezala, da bo skrčila svoje nasade za 1900 ha, in sicer od 990 do 8000 ha, Francija pa je dala besedo, da ne bo povečala dosedanje površine svojih hmeljišč v izmeri 1800 ha Hmeljarski urad bo takoj stopil v stik z vsemi prizadetimi vladami, da se bo še letos dosledno izvedel dogovor glede omejitve hmeljskega pridelka. To poročilo smo dobili malo pred zaključkom lista, in še ne vemo podrobnosti, kako mislijo izvesti gornji sklep. V Sloveniji bi se dalo to urediti na osnovi obveznega znam-kovanja hmelja, katero zahtevamo že ves povojni čas. Žal ne moremo istega trditi o Vojvodini, kjer šele skušajo uvajati neobvezno znamkovanje, kakršno je v Sloveniji že do^o časa uvedeno. Isto velja o Poljski, kjer sploh nimajo urejenega znamkovania. bodimo, da tako umetno skrčenje hmeljskega pridelka ni dobro sredstvo za ozdravljenje hmeljarstva, ker je zelo dvomljivo da s<=> bo d a1 o povsem pravilno izvesti Ta umet-ra omejitev pridelka je le izhod za silo. kakor so si ga zamislih čp?koslova«ki hmeljarji ki imaio največje nasade v Evropi. Leta 1934. so sicer na Češkoslovaškem z zakonom prepovedali širiti nasade. Hmeliarii pa picn nhooali in drsava irootrari« da ni mogla prisiliti, ker ni imela potrebnih delovnih moči, ki bi bili s silo zorali protizakonito nasajene hmeljnike Slovenskim hmeljarjem, ki so toliko skrčili nasade, da je današnja površina hmeljišč povsem primerna za normalne čase, se bo zgodila krivica s tem. da bodo morali skrčiti pridelek prav tako kakor Čehoslovaki, katerih hmeljiščna površina je daleč nad povprečjem. Glavno zlo gornjih sklepov je prav v tem, da se ni prav nič upoštevala površina hmeljišč, ki jih po vrhu tega hmeljarji lahko še nemoteno širijo Vsekako bi bilo učinkovitejše, če bi se moglo doseči, da bi smeli hmeljarji prodati le toliko hmelja, kolikor ustreza 70 odstotkom pridelka v letu 1937. Če se bo v bodoče ravnala dovoljena prodajna količina po vsakokratnem pridelku, bo treba vsako leto najti nov ključ za določitev dovoljene prodajne količine. Kdaj naj bi se ta ključ določil? Prav gotovo šele takrat, ko je večina hmelja v Evropi obrana, to je ob koncu septembra. Tako bi naj čakal naš hmeljar poldrugi mesec po obiranju na sklep, koliko blaga bo smel prodati. Največja prednost za naš hrnelj pa je, da je prvi na trgu. Takšna ureditev bi bila na vsak način kvarna za naše hmeljarje. Vidimo, da tudi ta novi poizkus za prepre-čenje slabih hmeljskih cen nima zdrave podlage in nikakor ne bo mogel preprečiti grozeče hmeljske krize. Za našega hmeljarja ostane glavno pravilo, ki se ga je držal že doslej, še vedno v veljavi: Hmeljski nasadi naj bodo v pametnem razmerju z ostalim kmetijstvom. Kadar so dobre cene, vrže hmelj lepo plačilo za trud, v slabih letih pa je treba potrpeti Hmeljarstvo je in bo vedno ostalo le pomožna panoga našega kme-Histva. mimmi. ffffff \T»J5e la«t niki. Aleksandrova lina ie naša narodna «ve tinja, zato je ne uničujte, s tem ranite tud naš narodni čut. Naj pride lipa na orvotn-mesto nazaj, in ako usahne, postavite nan> drugo! MALA NEDELJA. Dne 27 marca se je vršil dobro uspel občni zbor občinske orga-nizacije JNS, ki mu je prisostvovalo nad 70 somišljenikov, med katerimi je bilo tudi lepo število omladincev. Poleg običajnih točk dnevnega reda je podal daljše poročilo domači narodni poslanec g. Avgust Lukačič Obravnaval je vsa najvažnejša politična in gospodarska vprašanja, ki so v zvezi z novim proračunskim letom, proračunskim zakonom in davčno obremenitvijo davkoplačevalcev. Navzočni so sledili z velikim zanimanjem poslančevim izvajanjem ter ga s ploskanjem nagradili za njegovo delo v narodni skupščirii — Sokolska četa ie proslavila 27 marca na zelo len način mate- rinski dan v sokolski dvorani. Proslavi so prisostvovali mnogi domačini iz biiznje in daljne okoiite. kar dokazuje, da se je Sokol pri Mali Nedelji VKoremnii v okoliških vaseh. Pri proslavi so se nam tokrat predstavili naši Sokoiiči in Sokoiičice, ki so za-lgiali piavljično igro »Desetnik in sirotica« v režiji marljive s. Slavice benčurjeve. Društvu in našim malčkom na lepi proslavi čestitamo. Ce upoštevamo, da so se tudi tokrat pojavili nam znani ljudje, ki so agiti-rali proti proslavi, je uspeh toliko pomemo-nejši. MALA NEDELJA. Sokolska četa ponovi na belo nedeljo 24. t. m ob '/24 v svoiem domu krasno mladinsko igro z godbo in petjem »Desetnik in sirotica«. To lepo igro, ki ie bila pri prvi predstavi z veliKim odobravanjem sprejeta, si bomo ogledali od blizu in daieč v obilnem številu VELIKA NEDELJA. Pri nas se že precej Jasa govori o elektnfikaciji naše občine. K<*r se zanimamo za to, prosimo odločilne gospode, da nam pojasnijo, koliko bo stala lapeljava ene luči stala toliko, drugi spet ;oliko v stanovanje krito z opeko Ako vprašaš enega ali drugega odbornika, ti vsak drugače odgovori Ta zatrjuje da bo napeljava ene luči stala toliko, durgi spet pobiia prvega D' klei ne dobimo natančnih podatkov, tako dolgo se v zadevo ne spu--,eajmo Z žulji pnslužen denar se ne sme azmetavati. V neki prejšnji številki »Slovenskega gospodarja« smo čitali izide občinskih volitev iz precej občin Ne vemo. ali je Slovenski gospodar« našo občino pozabil, ■ li jo izpustil, ali pa pride še na vrsto Ob-ani jefimo pod tezo občinskega proračuna, ato želimo in upamo, da se nam enkrat vrnejo časi, ki so bili pred leti Zdaj se gradijo stopnice proti cerkvi To delo menda ne bo oreveč obremenilo občinskega proračuna, ker občani vozijo prodec brezplačno Ali bo tudi gramoz sam brezplačen? Ali vam je znano. kdo sme biti občinski odbornik in kdo občinski dobavitelj? Svetujemo da si preči-tate predpise. Za vse drugo bo kredit, samo ti. uboga kmečka pata delaj zastonj in ko-oiči zasluge onemu ki hrepeni za častjo. SV. MAPKO NIŽE PTUJA. Na*a domovina ;e tako srečna, da ima vse mogoče ustanove m društva, ki se pehaio za blagor kmeta Tako imamo Kmetijsko zbornico Kmečko zvezo. Kmečko zadrugo. Kmečko posojilnico, kmečke poslance in krnske župane Če sodimo "m tph lenih nazivih ne Hi smelo krnptu rfTRAN 5 »w*f amjMmi.ijmMm, '?ka (Podlož). Merlebach (Francija). Rudar Lisec Jožko (Boštanj). Seine Inferieuse (Francija). Knechtl Martin, Perger Rozika in Malec Ferona (Štrigo-va), Novak Josip, Novak Marija, Rob Stje-pan, Miklin Franc in Anton in Ponkare Anton (Mihalovci), Zoreč Anton in Jambro-vič Karol (Sv. Miklavž). Bourbon — Lancy (Francija). Alojz in Marija Flegar, Anton Kralj, Anton Vogrin-čič, Jožef Vogrinčič, Štefan Gerlec, Ema Pre* lec, Fani Geder in Mila Vogrinčič (Gerlinci pri Cankovii). Ardenes (Francija). Franc in Anton Janež, Anton Miklič (Stari kot), Franc Mlakar (Iga vas), Ivan Žagar (Prezid), Anton Trbe-žar (Makov hrib), Ignac Knaus, (Tometi) Ivan Fortuna (Cabar), Jože Volf in Anton Volf (Kamenski hrib), Franc Cop (Strojiči), Anton in Olga Trope. Pancet Ia Ville (Francija). Ludvik Rac, Ludvik in Vilma Benko (Gornji Slaveči), Ana Slamoc (Kruplivnik). ★ Paturages (Belgija). Jožko Bricman (Pre-valje), Franc Štampek (Nova vas), Rudolf Omerzu (Loče), Ivan in Marija Bricman (Pre-valje), Ignac Planine (Tirna), Blaž Kupec (Št, Pavel). ★ Lutterade (Holandija). Skobe Ivan in Frančiška (Laško), Garber Bogomir in Bibi-jana (Leše pri Prevaljah), Švikat Anton in Marija (Vuzenica). Konežar Metod in Katarina (Makole), Fele Vinc. in Štefka (Hrastnik), Podbevšek Blaž in Terezija (Trojane), Naši na tujem Iz koloni] naših rojakov v Ameriki Cleveland, marca. Nedavno ponoči je bil v Clevelandu v neki restavraciji ustreljen raznašalec lista »Plain Dealer« Jakob Legan. Pokojnik se je rodil v Clevelandu in je bil oženjen. Štel je 28 let. Zgodilo se je takole: Najprej je prišel v restavracijo neki mladenič in naročil kavo. Kmalu za njim je stopil v lokal še njegov pajdaš. Ta je potegnil samokres in zakričal: »Roke kvišku in da se mi nihče ne gane!« Prvi tolovaj je ta čas stopil k blagajni, iz katere je vzel 20 dolarjev. Prav tedaj je pa stopil v restavracijo Legan, ki najbrž ni vedel, kaj se godi. Položil je list na mizo in se obrnil, da bi šel. V naslednjem trenutku je pa eden izmed tolovajev ustrelil in nesrečni Legan je obležal na mestu mrtev. Poleg žene zapušča očeta Jakoba in mater Julijo, rojeno Klemenovo, dva brata in sestro. V Milwaukeeju se je obesil Anton Turfc, star 56 let, doma iz Lačje vasi v Savinjski dolini. Kaj ga je pognalo v smrt, ni znano. Po poklicu je bil krojač, toda zadnji dve leti ni delal V Milwaukeeju zapušča ženo, šest sinov in tri hčere. V Yukonu je vlak povozil Franceta Capudra Pokojnik je štel 50 let Doma je bil iz Zgornje Javorice pri Moravčah. Blizu Clevelanda pa je povozil vlak Rudolfa Urbana. Žena Marija ga je tri tedne pogrešala in šele potem je obvestila policijo, ki je kmalu ugotovila, da leži Urban mrtev v mrtvašnici. Njegovo truplo so našli na železniški progi. Ne ve se točno, ali je skočil sam pod vlak ali pa se je ponesrečil. V premogovniku Pinnacle Colu je ubilo Franceta Berganta. Podsula ga je debela plast premoga in čez dve uri je v bolnišnici umrl. Rodil se je v Ameriki, kjer zapušča ženo in hčerko. Na farmi v Arcadia Kansasu se je smrtno ponesrečil Karel Pance. star 52 iet, doma iz Zagorja ob Savi. Ubilo ga je drevo, ki ga je hotel posekati. Pokojnik zapušča ženo in tri sinove. V Clevelandu so umrli: Jože Povh, star 55 let. doma iz Obrežja; Primo* Pust. star 70 let, doma iz Dolenje vasi pri Ribnici: Ana Žagarjeva, rojena Bradačeva, stara 56 let, doma iz Lešje vasi pri Krki; Lojze Rehar, star 69 let, rojen v Trgu pri Vipavi; Frančiška Skiambova, rojena Vasova, stara 53 let, doma iz Petrovč pri Celju; Janez Tekav-čič, star 48 let, doma iz Rodij pri Hinjah; Jože Sankovič, doma iz Jelšan na Primorskem, in Jakob Kropar, star 74 let, doma iz Kranja. V Clevelandu so Imeli nedavno lepotno tekmo m ie bilo razglašeno za najlepše de-kl v Clevelandu Slovenka Bernardina Romanova. K tekmi se je bilo priglasilo 55 lepotic. a razsodniki so jih pripustili k nji samo 14 Komanova je kot nagrado prejela 75 dolarjev, hkratu je pa potovala brezplačno z letalom v Newyork in nazaj V Newyorku je imela v enem izmed najlepših hotelov, tri dni brezplačno stanovanje in hrano. V Kemmererju se je obesil Tone Bertič, star 45 let Pred leti je delal v Superiorju. kjer se je ponesrečil, da je izgubil eno oko. V Girardu v državi Ohiu je bil oropan slovenski gostilničar Janez Košin, ki ima gostilno v slovenskem narodnem domu. Trije tolovaji so prišli v gostilno, ko le Košin menjaval čeke delavcem ob plačilnem dnevu. Imel je 2.500 dolarjev v gotovini. V gostilni je bilo tedaj okrog 30 slovenskih delavcev Roparji so jih prisilili, da so stopili v kot, potem so pa oplenili Košina. V Pinacleu je v premogovniku zasula plast premoga Franceta Berganta. Tovariši so mu takoj priskočili na pomoč, in ga odpeljali v bolnišnico, kjer je pa čez nekaj ui izdihnil Pokojnik zapušča ženo in nedolet no hčerko, v Kansasu pa očeta, mater in več bratov in sester. V Jollietu je šel Štefan Vertin kropit jvo-Jo sorodnico Barbaro Težakovo. Ko se ie vračal. mu je postalo slabo. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer je izdihnil. Star vestSalski rojak je preminil Oberhausen-Osterfeld, aprila. Pretekli mesec nas je za vedno zapustil avesti član našega Jugoslovenskega društva in vnet bralec »Domovine« g. Pongrac Na-glov. Stel je 71 let in je skoro 40 let preživel v Nemčiji. Po rodu je bil iz Braslovč. Predsednik našega društva g, Jakob Šteh mu je ob grobu z lepim vencem v rokah in pod krasnim praporom Zveze jugoslovenskih narodnih društev v Nemčiji govoril lepe poslovilne besede. Zlasti je naglašal, da je bil pokojnik zmerom nacionalen mož. Kako je bil rajnki priljubljen, je pričal njegov pogreb, ki se ga je udeležila množica ljudi Poslovit se je prišel od rajnkega tudi naš zvezni predsednik g. Bolha. Rajnkemu marljivemu društvenemu delavcu bodi lahka tuja žemljica! BANKA BARUCH 11. Rue Auber. Pariš (9°) Odpremlja denar v Jugoslavlto najhitreje tn po najboljšem denarnem kurzu. Vrši vse bančne posle najkulantneje. Poštni uradi « Belgiji. Franciji, Holandiji in Luksemburgu sprejemajo plačila na naše čekovne račune Belgija: št 3064-64 — Bruxelles. Francija št 1117-94, Parts; Holandija, štev. 1458-66 Ked Dienst; Luksemburg: 8t 5967, Luxem-bourg. Na zahtevo oošljemo brezplačno naše čekovne nakaznice MIKouaU Visoška gospa je umrla Poljane, aprila. Tako je Sel glas pretekli petek dopoldne Od hiše do hiše, ko je prispela žalostna novica v Poljane, da je v Ljubljani umrla ga. Pranja Tavčarjeva. V nedeljo popoldne že proti večeru so jo pripeljali na njeno ljubljeno Visoko in jo položili k večnemu počitku v grobnico ob robu vedno zelenega jelo- vega gozda poleg njenega ljubljenega soproga pisatelja dr. Ivana Tavčarja. Kako je bila rajnka, ki je bila za svoje zasluge imenovana za častno dvorno damo in je imela različna odlikovanja, priljubljena in spoštovana, se je pokazalo ob njenem zadnjem slovesu na Visokem, kamor je prihitela ogromna množica ljudi iz vse Poljanske doline, da izkaže zadnjo čast visoški gospe Žalostno so ji peli zvonovi poljanske cerkve in cerkve sv Volbenka. Pred dvema mesecema, ko je slavila svojo 70-letnico, se je pripeljal v Ljubljano poln avtobus Poljancev, da ji izkaže svoje spoštovanje. Tedaj pač nismo mislili, da se bo tako kmalu poslovila s sveta Vsa srečna je bila, kadar je čez poletje prebivala na Visokem V prejšnjih časih je Tavčarjeva družina često obhajala božične in velikonočne praznike na Visokem Tudi letos se je rajnka že veselila, da bo v miru praznovala veliko noč tu Kadar je bivala na Visokem so se zatekali k njej domačini po nasvete ter iskali pri njej pomoči v stiski Za vsakogar je imela prijazno besedo, za vsakogar se je zavzela. če se mu ie delala krivica ali je nilo treba zastaviti besedo na odločilnih mestih za to ali ono upravičeno reč Vsakemu siromaku je rada pomagala ? darilom Ni izgubilo le Visoko svoje skrbne in gostoHubne gospodinje temveč ie i7gubila tudi Poljanska dolina svojo dobrotnico. za katero zdaj iskreno žaluje vsa Poljanska dolina. Slava spominu blage visoške gospel Hčerkino govorjenje je razkrinkalo očeta Stražišče, aprila. V Bašarjevo hišo v Stražišču poleg Kranja se je nedavno naselil 351etni delavec Jugobrune Franc Medved z ženo in 71etno hčerko Tilko. Delo je imel zdaj podnevi, zdaj ponoči, zato ni bilo čudno, da je odhajal zvečer z doma, pač pa je bilo marsikomu sumljivo, kako si je mogel stanovanje opremiti tako razkošno. Tudi njegova hčerkica se je rada ponašala z lepimi oblekami in je navadno rekla svojim tovarišicam, da bo imela še mnogo lepih oblek, ker je doma še mnogo svile. To Tilkino pripovedovanje je slišala tudi neka preddelavka v Jugobruni in je zadevo naznanila ravnatelju. Nedavno noč je imel Franc Medved službo. Ko je prišel domov, je spal čez opoldne, tedaj pa se je pojavil v njegovem stanovanju orožnik, ki mu je povedal, da je obdol-žen tatvine. Medved je začel mirno zatrjevati. da so orožniki v zmoti. Prav tako je bil miren, ko so začeli preiskovati stanovanje. V obeh sobah in kuhinji niso našli ničesar sumljivega. Le to se jim je čudno zdelo, da ima Medved dva radijska aparata. Zahtevali so račun o kupljenih aparatih. Medved je imel le en račun. Na vprašanje, kako je prišel do drugega aparata, je odgovoril, da ga je kupil od nekega trgovca v Ljubljani. Pri nadaljnjem zasliševanju pa je izjavil, da ga je kupil na ljubljanski železniški postaji od neznanega fanta. Ker je na ta način prišel Medved v protislovja, so ga orožniki odvedli na stražnico, kamor so poklicali tudi g. Jereba iz Gorenje Save, kateremu je bil svoječasno ukraden radijski aparat. Gosp. Jereb je spoznal, da je aparat njegov, zato so šli orožniki še enkrat na Medvedov dom, kjer so pregledali tudi podstrešje in res našli pod deskami veliko množino svilenega blaga in posteljnih pregrinjal, ukradenih v Jugobruni, razen tega pa več parov čevljev, ukradenih pri Eliti, v Bat'ovi in Savnikovi trgovini v Kranju. Po daljšem zasliševanju na stražnici je Medved naposled priznal, da nI ukradel samo radijskih aparatov, marveč da je zagrešil kar 26 vlomov, skupno s svojima svakoma Zorcem in Bregarjem. Orožniki so nato aretirali tudi ta dva, ki sta spričo neovrgljivih dokazov priznala, da sta kradla ln vlam-ljala po Kranju in okolici. Izdala sta še svoje tri druge pajdaše pri tatvinah. Vsi skupaj pa so naposled povedali, da imajt> največ ukradenega blaga shranjenega v neki jami v Primskuvem V jami so našli orožniki izredno veliko množino blaga, največ iz Jugobrune. | Z razkrinkanjem te tatinske tolpe so pojasnjene vse tatvine tu okrog, razen vloma v Nabavljalno zadrugo in tatvine pri Beden-ku Dalje se je dognalo, da je bil vodja tolpe Franc Medved Ljudje so veseli, da so kranjski orožniki polovili nevarne dolgoprst-nike. ' Namesto izčrpanega premogovnika se odpre nov Zagorje, aprila V Zagorju stn dva premogovnika Trboveljske premogokopne družbe. Kotredež m Kisovec. V obeh je zaposljenib 700 rudarjev, od teh v Kisovcu samem okrog 300. Družba je že pred leti iskala premog v bližini Odkrili so pod Loko velika ležišča in družba ja bila pripravljena založiti v novi premogovnik večji znesek. 1 Kazalo je, da bodo rudarji lahko takoj dobili delo v novem premogovniku, ko bod® prenehali delati v Kisovcu. Toda nastale so ovire. Premogovna ležišča so blizu potoka Medije. Vhoda v premogovnik ne morejo izkopati neposredno ob Mediji, zato je družba morala odkupiti več manjših zemljišč. Vs« je šlo precej gladko od rok, le posestnik Sršen se je upiral prodati. Brez odkupa njegovega posestva pa ne morejo odpreti premogovnika. I Pred dnevi sta zastopnik družbe in posestnik bila že pri notarju v Litiji, da bi podpisali notarsko pismo. Družba je še nekaj primaknila ter je ponujala za posestvo zadovoljivo vsoto. Toda kupna pogodba se spet ni sklenila Nazadnje pa je v veliko zadovoljstvo vsega Zagorja le prišlo do sporam uma. Zdaj bodo lahko nadaljevali začeta dela. V novem premogovniku bodo lahko dobili delo vsi rudarji iz Kisovca in morda jih bo treba še več. Haloško pismo Sv. Barbara v Halozah, aprila« Na poslovilnem večeru 30 marca se je poslovil od Barbarčanov dosedanji komandir tukajšnje orožniške postaje narednik g. Ulja Alvir. Premeščen je v Donjo Pračo v Bosni. Tukaj je služboval od leta 1935.; V! tem času je zelo omejil tatvino, saj je spravil za zapahe vrsto tatov, in to celo iz savske banovine. Za vse to smo mu iskreno hvaležni in mu želimo na novem mestu obilo zadovoljstva. G. Tlijo Alvirja bodo zfelo pogrešala tudi naša društva in vsi, ker je bil prijeten družabnik. Istočasno smo pozdravili novega komandirja narednika g. Jožeta Zabavnika, ki. j« po rodu iz Kamnika. Želimo mu dobrodošlico. Prepričani smo, da bo enako kakor nje-1 gov prednik ustrežljiv Barbarčanom. Sokolska četa je sklenila, da v okviru Petrove petletke zgradi lastno dvorano za gledališke predstave in predavanja s prostprl za knjižnico, kar je le pozdraviti. Ker pa s« Haloze zelo ubožne, ne bomo mogli iz last« nih sredstev doseči svojega smotra. Zat« smo se obrnili na druge edinice; na ustanove in na zasebnike s prošnjo za podporo, Vsaksokolski prijatelj, ki le malo pozna ha« loške razmere, bo poslal majhen dar. Pošljete lahko s čekovno položnico, ki se kupi na pošti. Na položnico napišite naslov »Sokolska četa Sv. Barbara v Halozah« in številko čekovnega računa 17.662. Dela v vinogradih so spričo trajno lepega vremena končana. Tudi pomladna opravila so že dovršena, tako da ljudje nimajo sile S delom kakor prejšnje leto. . 1 A". P. Po Sloveniji gre glas: »Domovina« je za nas Kadar skoči letalec I® kilometrov glofeok® Skakanje iz letal ni danes več posebno ■vznemirljiva zadeva, čeprav je res, da ni mnogo takih, ki bi si upali skočiti 10.000 metrov globoko. Skakalci s padali pripovedujejo, da jih tak skok nič več ne plaši, pač pa imajo od njega nekako tak užitek, kakršnega ima dirkalec, preden začne dirkati, ali pa pisatelj, preden se dvigne zastor na odru, kjer bodo igrali njegovo gledališko igro. Pripovedujejo, da je nepopisno lepo, ko se človek zavihti na krila letečega letala visoko v zraku ter se s krili nato požene proti zemlji, kamor začne padati kakor meteor. Ko se potem z glasnim pokom odpre padalo ter zadrži naglo padanje, se človeku začne zdeti,_ kakor bi se lepo zibal in plaval kje na varnem. Le počasi pada na zemljo. Šele takrat, ko se bliža zemlja, je treba misliti na udoben pristanek, saj pada še zmerom sedem metrov na sekundo, torej dovolj naglo, da se človek, ako je neroden, lahko pošteno potolče. V tem je prava nevarnost tega padanja. Če si nepazljiv ali neroden se lahko poškoduješ, dasi velike nevarnosti za življenje ni več. Dandanes se že izdelujejo taka padala, ki so dovolj zanesljiva. Seveda se še dogaja, da se med 1000 padalci eden ali drugi ponesreči po golem naključju ali pa je take nesreče kriv lahkomiselni padalec sam, ker se je preveč igral s svojim življenjem. Najviše se je doslej iz letala spustil s padalom na zemljo Francoz s privzetim imenom James Williams. Prvič je skočil 8400 metrov globoko. Poizkus se je izvršil blizu mesta Chartresa. Letalo, je vodil letalski kapitan Michy. Ko sta bila natančno 8400 • metrov visoko, je kapitan vprašal Williamsa: »Pripravljen?« Nato je Williams odgovoril: »Pripravljen!« Ne da bi bil le količkaj okleval, se je Williams iz letala vrgel v strašno globino pod seboj. Celih 141 sekund je padal proti zemlji kakor kamen. Toliko časa je potreboval, da je padel 8000 metrov globoko, iz česar se da izračunati, da je padal na Zemljo z naglico več kakor 204 kilometrov na uro. Ko je padal, ni prav nič vedel, kje je zgoraj in kje spodaj. Skrbno pa je pazil na svojo zapestno uro, ki je kazala, koliko časa je padal in kako visoko je bil. Docela hladnokrvno je pri 400 metrih nad zemljo potegnil padalo, ki se je takoj odprlo, nato pa se je počasi začel bližati zemlji, kamor je srečno pristal. Nekaj dni za tem je ta Francoz napravil nov poizkus. Tokrat je skočil iz letala, ki je bilo 10.600 metrov visoko, ter je odprl padalo šele, ko je bil samo 200 metrov nad zemljo. Tudi tokrat je srečno in brez nezgode pristal. Dve minuti in 50 sekund je bilo preteklo, ko je odskočil z letala in odprl padalo. Torej je skoro tri minute padal po zraku kakor kamen. Padal je s povprečno hitrostjo nad 200 kilometrov na uro. Od trenutka, ko je odprl padalo in stopil na tla, je preteklo le 13 sekund Razume se, da 10.600 metrov visoko človek ne more dihati in je v taki višini tudi tako mrzlo, da bi bil zmrznil, če .bi ne bil primerno naDravljen. Zato je imel s seboj napravo za dihanje! Williams se vadi v padanju že več let. Sam !Williams pripoveduje o svojih vajah za skakanje in o svojem skoku iz višine 8400 metrov tole: »Da človek lahko skoči tako globoko in da čim pozneje odpre svoje padalo, je treba dolgotrajne vaje in. pa najskrbnejše opreme. Ze davno sem se pripravljal na skoke iz takih višin. Vsak dan sem skakal iz višje višine. Ko sem začel skakati iz višine 50r0 metrov, sem moral jemati s seboj že napravo s kisikom za dihanje in pa električno segrevano obleko. Ko sem na svojem časovnem kazalu opazoval čas, sem sproti izračunaval, kako visoko sem še. Vendar pa mora človek biti močno hladnokrven, da potegne vrvico, s katero se odpira padalo, v tako nizki višini in še prej. Ker sem padal z naglico 57 metrov na sekundo, sem bil samo še sedem sekund ali 400 metrov oddaljen od zemlje. Zemljo sem videl pred se- boj, kako se je naglo večala. Vendar ves čas padanja nikdar nisem imel občutka, da padam, marveč se mi je zdelo, da me vihar nosi po zraku, in sicer enkrat z nogami naprej, drugič pa z glavo. Nazadnje pa se mi je le posrečilo, da sem še sam začel nekoliko krmariti in se zravnavati. S svojimi rokami sem začel kriliti po zraku ter se tako rekoč opiral na zračno plast, kakor delajo padajoči ljudje.« Sesalci izumrjejo, žuželke ostanejo Če malo pomislimo na dognana dejstva, kako silno se je zemlja v svojih ogromnih tisočletjih izpreminjala, pač ne moremo trditi, da bo človek živel na zemlji večno. Doba, ko so na zemlji živeli tudi mamuti, kakršnega kosti so odkopali pri Kamniku, je minila. Zato je verjetno, da tudi današnja doba sesalcev ne bo trajala večno. Tako bo izginil nekoč s površja tudi človek. Vse ima svojo pot od zibelke do greba. Tudi človeku se utegne primeriti, da se zaradi izpremenjenih življenjskih pogojev sled- njič ne bo mogel več razvijati in da bo izumrl. Celine bodo dobile, kakor prerokujejo učenjaki, čisto drugačno lice in obliko. Ali mar Anglija ni bila nekoč tudi združena z evropsko celino ali pa Avstralija z azijsko! Plimo in oseko bo morda čez tisoč in tisoč let povzročila kakšna druga luna, kakor nam sije danes, toda človeško oko te izpremenje-ne zemlje ne bo več gledalo, ker človeka več ne bo. Nekateri učenjaki pravijo, da za to dobo sesa Ve v in človeka utegne priti dolga doba žuželk. Vsak človek, ki oboli za kakšno nalezljivo boleznijo, predstavlja novo izhodišče za oku-ženje drugih. Človek, ki je bolan za kakšno takšno boleznijo, pomeni torej stalno nevarnost za druge osebe. Da se prenos bolezni na drugega človeka prepreči, je treba bolnika od zdravih ljudi strogo ločiti ali osamiti. Tudi v bolnišnici ga je treba postaviti v isto sobo le z bolniki, ki imajo isto bolezen. Dvomljive primere je treba obravnavati vedno kakor prave kužne in tudi v tem primeru moramo bolnika osamiti, dokler se jasno ne pokaže, da njegova bolezen ni nalezljiva. A tudi osebje, ki streže okuženim bolnikom, ne sme priti v dotiko z drugim osebjem, ker more baš neposredna okolica nositi povzročitelje bolezni v sebi Zelo pogosto so strežniki »nositelji bacilov«, čeprav sami morda niti ne obolijo Če iz zunanjih vzrokov ti ukrepi previdnosti niso mogoči, tedaj je očiti od zdravih strežno osebje dolžno, da se vestno in stro-kovnjaško očisti vseh bolezenskih klic, ki se ga držijo, to se pravi, da se mora razkuže-vati. Posebej je treba omeniti še šolski obisk v primerih, da se je v kakšni družini pojavila nalezljiva bolezen. Starši bi se morali vedno zavedati, v kakšno nevarnost spravljajo so-učence svojega obolelega otroka, če dopuščajo temu navzlic bolezni ali pa njegovim bratom in sestram, da obiskujejo šolo. Tudi ča otroka, ki je prestal bolezen, prekmalu pošljejo v šolo, ogražajo s tem druge otroke. Upoštevati je treba to, kako bi ravnal v svojimi zdravimi otroki, če bi se primerilo, da bi kateri izmed njihovih sošolcev obolel. Gotovo jih ne bodo zaradi tega pošiljali v šolo. dokler bi ta ne ukrenila vsega potrebnem. da se prenos bolezni prepreči V šolah se še vedno dovolj pogosto pojavljaio kužne bolezni, in baš zavoljo tega je previdnost umestna. ako se je zabavala hči ameriškega milijonarja Neki znamenit ameriški detektiv si je pred kratkim kupil v Nizi vilo in se tam naselil. Mož hoče po svojem dolgoletnem mučnem delu uživati mir, ki ga je gotovo potreben. Dasi je menda dal slovo detektivskemu stanu, vendar ne misli mirovati. Začel je pisati svoje spomine, ko je kot detektiv deloval na ladjah neke ameriške paroplovne družbe. Kot ladijski detektiv je imel priložnost priti v stike z najrazličnejšimi ljudmi. Najbolj čudna prikazen v vsem njegovem delovanju pa je bila hči nekega ameriškega milijonarja, ki je imela to muho, da se je rada vtihotapljala na velike parnike ter se zastonj vozila po svetu. »Moja naloga je bila.« piše detektiv v svojih spominih, »pred odhodom vsako ladjo natančno preiskati in omenjeno gospodično nosi a ti na suho, preden je parnik odplul. Ženska pa je bila tako čudovito spretna, da si je znala najti najbolj posrečena skrivališča. Večkrat smo jo mogli najti le po naključju. Gospodični je bilo ime Daisy ter je bila za vse kapitane pravi strah. Možje, ki so odgovorni za ladjo, so se je zmerom silno bali. Na neki ladji smo gospodično Daišy našli v ledenici. Dekle se je v ledenici, kamor se je bilo skrilo, prav slabo počutilo. Začelo je klicati na pomoč. Če bi njegovih kHcev ne bili slišali, bi bilo prav gotovo zmrznilo. Ze pol mrtvo so mladenko potegnili iz ledenice in jo spravili na krov. Tukaj se je na ves glas zasmejala, ko je videla, da smo jo prepozno našli, ker je parnik že plul po širokem morju. Drugič se je skrila v skladišče neke tovorne ladje. Toliko, da se niso nanjo podrle in jo zmečkale železne traverze.« Detektiv je čudaško deklico nekoč vprašal, zakaj uganja take norčije, ko je vendar dovolj bogata, da si vožnjo s parnikom lahko plača. Dekle pa je odgovorilo: »Vi ne veste, kako me take reči mikajo in vesele!« Po teh besedah se je veselo zasmejala in začela detektivom pripovedovati, kaj je vse že počela in koliko detektivov in kapitanov je že prepeharila. Sirota in dvanajst mesecev Pripovedka Živela je nekoč deklica Ivanka, ki ji je njena ljuba mamica umrla, ko je Ivanka štela šele 10 let. Njen oče se je po preteku enega leta oženil in deklica je dobila pisano mater, ki je privedla seboj hčerko Spelico, dve leti starejšo od Ivanke. Pisana mati in njena hčerka sta zelo sovražili Ivanko, zlasti, ker se je ta razvijala v krasno dekle. Vsak dan ji je mačeha nalagala huda dela, a jesti ji je dajala, kar je ostajalo njej in njeni hčerki. Tedaj pa je umrl tudi oče in zdaj se je Ivanki godilo še huje. Mačeha in hči sta kar tekmovali v tem, katera jo bo bolj muči'a. Bilo je decembra. Sneg je ležal po hribih in dolinah. Mraz je pritiskal, ljudje in živina so se greli na toplem v hišah in hlevih. Mačeha pa je zaukazala Ivanki, da mora iti v gozd nabirat jagode. Sklenili sta s Špelico, da se na tak način znebita Ivanke, ki pač mora v gozdu pri iskanju jagod od mraza umreti. Ivanka se je napotila z žalostnim srcem v gtzd. Gazila je sneg do kolen, ker ni b'lo nobene gazi. Mačeha in njena hčer sta veselo gledali za njo, češ, saj se ne vrne več. Deklica je po dolgem in napornem potu prišla v gozd. Iskala je jagode dolgo, dolgo in zašla bolj v sredino gozda. Tu je zagledala ogenj in okoli 12 mož. Od strahu je skoro omedlela. Eden izmed mož pri ognju ji je pomignil, naj pride bliže. Deklica, ki se je tresla od mraza, se je počasi in boječe bližala ognju, da si ogreje premrle ude. Ko je stopila do ognja, je videla, da je sedel na najvišjem stolu bradat mož, ki je imel v rokah palico. Ta jo je vprašal, kaj išče v gozdu v tem mrazu. Deklica mu je z žalostnim glasom povedala naročilo mačehe. Tedaj je poklical bradati mož, ki je bil mesec december, nasproti sebi sedečega moža, naj ta sede na njegovo mesto. In glej čudo, ko je ta sedel,na najvišji stol, je ves gozd zazelenel. O snegu ni bilo več ne duha ne sluha. Povsod po gozdu so rasle rdeče jagode. Deklica je strmela. Mož, december, pa ji je velel, naj si hitro nabere jagod. Deklica si je napolnila košaro in se z veselim srcem vrnila k dvanajstim možem, katerim se je iskreno zahvalila za pomoč. Možje so ji razložili, da so letni meseci. Med tem je zopet sedi mesec december na najvišje mesto, gozd se je zopet pokril s snegom in mraz je začel znova pritiskati. Z veselim srcem je gasila Ivanka sneg pro-proti domu. Ze od daleč sta jo zagledali mačeha in njena hči ter se jezili, ker se jima nakana ni posrečila. Ko jima je Ivanka izročila rdeče jagode, sta se obe čudili, kje jih je dobila. Deklica jima je odkrito povedala, da ji je pomagalo 12 mož, sedečih ob ognju. Špelica je sklenila, da bo tudi ona šla po jagode. Mačeha jo je toplo oblekla in ji dala s seboj jestvin. Ko je prišla Špelica v gozd, je zastonj iskala ogenj in može. Od mrazu je v gozdu padla na tla in zmrznila. Ker je ni bilo nazaj, se je odpravila na pot še njena mati. Pa tudi njo je zadela ista usoda. Ivanka je ostala sama na domu in rešena svojih mučilk pridno delala in pošteno živela. Kvakač iz Erindija Afriška živalska zgodba Kvakač iz rodu volovskih žab je sedel v sočni travi napol v vodi Erindija. Opoldansko solnce je žarelo, in Kvakač je zadovoljen pljuskal s sprednjimi plavutmi po mlačni mokroti. Na njegovem telesu se je še poznala dolga postna doba. Ves hladni čas do avgusta in potem suhi del vroče dobe do srede decembra je prebil globoko v zemlji. Toda nato so padle neverjetne množine dežja na zemljo in počasi je pritekla mokrota tudi do njegovega zavetišča. Tedaj se je zbudil. S težavo se je prebil na površje in zdaj uživa toplo vlago, po kateri je tako dolgo hrepenel. Frrr ... Ena izmed malih ptic z dolgim okrašenim repom je švignila od roba vode v grmovje. Travno bilko je imela v kljunu. Gori v vejevju drevesa je obstala. »Aha,« je pomislil Kvakač, »mnogo dežja bo, če si ptica plete gnezdo gori!« Kvakač je namreč lani pogosto prisluškoval ljudem, ko so počivali ob njegovi vodi in kramljali. Po večini so seveda govorili o dežju. Zmerom so se tolažili s tem, da ga bo mnogo. Ce so ptice gnezdile malo nad zemljo v grmovju, je to pomenilo mnogo dežja. Ce so si napravile gnezda gori na drevju, so se zavarovale proti vlagi, vstajajoči iz zemlje, kar je seveda tudi znamenje za obilen dež. Ne- verjetno mnogo znamenj imajo ljudje, in vsa jim kažejo, kar si želijo: dosti dežja. Popoldne se je močno pooblačilo in med strahotnim treskanjem se je vlil dež na zemljo. »Čudno,« je hotel zakvakati Kvakač, a je zaprl široko žrelo, ker čas za kvakanje 5« ni nastopil. Proti večeru je zahajajoče solnce še za nekaj časa vsipalo svoje pisane žarke n* zemljo. Nekoliko je ogrelo ohlajeni zrak ia potem počasi ugasnilo. Tihi, globoki glasovi so zadoneli na obrežji« Erindija. Ouu... oo... Volovske žabe so začele večerno petje. Ssst, so se oglasili komarji. Od najvišjega glasu do najglobljega basa. »Cela vojaška godba,« je rekel stari žabji kapitan Kvakum, ki je sedel pod čudovito dišečo divjo lilijo. V kratkem času je Kvakač napolnil svof želodec s komarji (moskiti). Pomislite satnaj kakšno število komarjev je potrebno, da j« trebuh volovske žabe poln. Temno nocoj sploh ni postalo. Svetil j® polni mesec. V grmovju so se oglašale nek$ ptice. »Čudovito lepo življenje,« je mislil Kvar kač. Iz nepreveč oddaljenih domačij se jo slišalo mukanje krav. Visoko in globoka^ zdaj glasneje, zdaj tiše. »Cisto tako kakor pri nas,« je mislil Kvakač. Ze marsikaterega človeka so volovske žabe zavedle v zmoto. Človek je korakal skozi grmovje v smeri proti farmi. Zamudil se je bil. Hitro je nastopila noč. Pa je mož uravnaval pot po mu-kanju živine, da se ne bi bil zgrešil. Zd^ici je zadonel »Mu« bolj na levo. Pa je ubral to smer. Naenkrat se je »Mu« oglasil na desni. Ko je šel naprej, je prišel do vode namesto do človeškega bivališča. Cof, čaf, so poska-kale žabe na vseh koncih in krajih v vodo. In v črni noči zaradi oblačnega neba človek ni vedel, kam bi se dal. V oddaljenih domačijah je počasi nastal mir, a toliko glasneje so začele peti žabo Erindija. Komaj je še zdaj in zdaj zadonelo do njih zamorsko netje, ki ga je spremljal« ploskanje z rokami. Svetlo blesteč je stal polni mesec na neb« in odseval v vodi Erindija. In vsi ti temni, debeli kupčki, volovske žabe, so drseli naprej po plitvi vodi k obrežju. Srebrno so so kodrali mali vodni kolobarji, ki so nastajali od njih. veselega pljuskanja. Tedaj se je pojavila debela senca pred igrajočo se mesečevo svetlobo. Cap, čap, jo čofotala velikanska žival po vodi. Srknila jo Po kateri poti pride pismonoša v hišo? nekajkrat vodo, in »Mu« se je zateglo oglasilo iz volovega gobca. »Aha,« je rekel Kvakač, volovski žabjek, »ta je od konkurenčne godbe.« Poizkusil ga je prevpiti. Vol je začuden zazijal v malega moža z mogočnim glasom, se udaril s koncem repa po polnem trebušnem bobnu in ©dštorkljal. Drugega jutra je sedel Kvakač še truden od dolge noči na svojem običajnem prostoru. Opazoval je, kako jq smrdljiva vodna želva prišla na površino, zajela zrak in se počasi spet potopila. Majhni zračni biseri so Stekli za njo navzgor, potem pa je izginila. Glasno šumeč je priletela jata prepelic, si Ugasila žejo in spet naglo odletela. Toplo je žarelo solnce. »No, kdaj pa v Afriki solnce ne sije,« je mislil Kvakač. Skoro je zadremal, tako je bil truden. Tedaj je z velikanskimi skoki prihitel iz vode kapitan Kvakun, sedel poleg njega in mu začel pripovedovati najnovejše grmovske novice. Kvakač ga je komaj poslušal, a zdajci je postala njegova pozornost budnejša! Visoko nad njima so krožili velikanski ptiči. Sto in sto jih je bilo. Spustili so se počasi na zemljo. Marabuji, štorklje in drugi. Kakor blisk sta bila oba v najgloblji vodi. Počasi, svečano so stopali dolgonožniki na svojih berglah po travi Etjo, sto let star marabu, je že stal ob robu Erindija Tedaj je skočila pred njim volovska žabovka neokretno v vodo. Komaj pa se je potopila, je že spet cepetala s kraki po zraku med konicama Etjojevega kljuna. Prav krepko jo je moral požirati stari gospod, da jo je spravil v svoj goli goltanec. Pravkar se je Kvakač spet pojavil na površini, da bi pogledal, ali je nevarnost minila. A zaslišal je silen pok in hitro je spet Izginil v globino, v blatno dno Erindija. Glasno šumeč se je vzdignila jata ptičev in odletela Etjo pa je ležal na zemlji in tolkel s perotmi po travi. Rdeča kri je barvala njegovo perje. Napol mu je visela pravkar požrta žaba spet iz kljuna Ub, mali volovski žabjek, ki je tam blizu sedel pod travo, je mislil: Vidiš, stari, to imaš od tega!« Tedaj je zaslišal Ub korake in se je zaril še globlje. Neki človek je prišel, obrnil marabuja, mu izpulil lepa dragocena peresa pod repom in ga pustil tam ležati. Uro pozneje je že vedel ves Erindi, kaj se je bilo zgodilo »Da, da, ljudje ko včasih le dobri za kakšno reč,« je menil kapitan K kun.. Kvakač pa je molčal, ker je bolje poznal ljudi. Pravkar je Kvakač požrl nekaj malih rumenih metuljev, ko sta se zaslišala vpitje in vriskanje človeških glasov Besen zaradi no- vega motenja je izginil v vodi. Iz globine je. gledal neprestano se premikajoče sence na površini in slišal čofotajoče noge stopati po vodi. »Kaj le hočejo?« Nad pol ure je trajal ves trušč. Kolikor krat se je Kvakač skozi zdaj kalno vodo pognal na površje, zmerom je spet videl ljudi, rjave, skoro nage, majhne in velike. Pozneje so se glasovi nekoliko oddaljili in ljudje so pljuskali po bližni s travo porasli vodni jami. Kvakač je šel na obrežje. Grm, pod katerim je bil njegov običajni prostor, je bil poln visečih žabjih trupel. Vsa so imela prerezane trebuhe. Trupla so razobesili ljudje, da jih posule. Prav nad Kvakačem je visel kapitan Kvakun. Malo naprej mali Ub in še mnogi drugi. Vsakega oktobra se sestanejo v templju Idzumu bogovi, da določijo mladeničem neveste. Živel pa je mladenič, ki ni imel staršev in ne nikogar, ki bi mu poiskal nevesto, ker so ga pač bogovi pozabljali. Nekega dne v oktobru se je odločil, da pojde v tempelj Idzumo gledat, ali so bogovi naposled le združili njegovo ime s kakim dekliškim. S snopom riža za dar bogovom se je odpravil na pot. Ko se je bližal templju, je zaslišal glasove Znotraj so naštevali imena mladeničev in deklet ter jih družili. Radoveden se je mladenič splazil med ste-briče, ki je na njih slonela streha templja, četudi je vedel, da prav za prav ni lepo prisluškovati Nazadnje je zapovedovalen glas razglasil: »To so vsi Za letos smo torej opravili « »Potrpi malo,« je rekel drugi glas »Saj imamo še Tara, Ze spet smo gn s-regledali Ali ne bi še njemu izbrali neveste?« Mladenič je vznemirjen prisluhnil, zakai Taro ie bil on sam. »Kaj ga že spet imenujete!« se je razhudil eden izmed bogov »Saj nima nobenega človeka, ki bi zanj kaj ukrenil.« »Zanj bomo poiskali nevesto drugo leto,« se je zaslišal glas. »ker nimamo nobene deklice več.« »Pač,« je dejal spet prvi glas »V županovi hiši v Kostarnevi vasi se ie pravkar ro- »Da, da, dobrosrčni ljudje,« je mislil Kvakač. »Ta prekleta zaupljivost!« Ub, ta je bil seveda silno radoveden, zato ni čudno, da so ga ujeli. Toda stari kapitan, njegov najboliši prijatelj! Kvakaču je postalo pri srcu hudo. Žalostno je strmel pred sebe. Ure so minile. Proti večeru malo prej, preden je hotel Kvakač začeti petje mrtvaške pesmi, so se spet pokazali ljudje, pobrali žabja trupla in šli. Žalostna noč je bila kljub mesečini in toploti, kljub temu, da jim ni manjkalo grižljajev v obliki komarjev in nočnih metuljev. Ostanek žab iz Erindija se je zbral okoli starega Kvakača in žalostno je zadonelo mrtvaško petje čez vodo. Farmar pa, ki je užival lepi večer na svoji verandi, je rekel svoji ženi: »Jutri bo spet dež. ker tako čudno kvakajo žabe!« Po Aschenbornu J. M. dila deklica. Družina je sicer višjega stanu, a kljub temu dajmo deklico Taru, da bo vse opravljeno.« »Prav, prav!« so vzklikali bogovi. »To delo je torej za letos opravljeno,« je nazadnje spregovoril zapovedovalni glas. Mladenič pa se je nejevoljen in nazadnje razočaran splazil iz svetišča. Počasi ie lezel proti domu, a med potjo je zavil v Kostanjevo vas Ko je zagledal hišo vaškega župana in v prostornem skednju mnogo rižnih snopov, ki so se sušili, ga ie jeza minevala. Mislil ri je: »Nazadnje to še ni tako slabo.« Počasi ie stopal mimo odprtih hišnih vrat. Prav tedaj je bila na pragu otroška posteljica in v njej je Taro videl otroški obrazek in drobčkano pest »Najmanj dvanajst let bom moral še čakati!« se je spet razjezil. »To mi je predolgo ?asa. Faiši bom kljuboval bogovom!« Opazil je v stojalu meč. Taro ga je pograbil in sunil z njim v otroško posteljico in zbežal. Leta so minila. Taru se je godilo dobro, le neveste ni mogel dobiti. Naposled se je vdal v usodo in ootrpežliivo prenašal samstvo, ki ga je imel za kazen, ker je nasprotoval bogovom Nekoč pa ga je obiskal ženitveni posredovalec in mu ponudil lepo, pridno in ubogljivo nevesto Taro se je razveselil Kmalu zatem se je oženil in bil srečen, ker je spoznal dn V dobil prav takšno ženo, kakršno si je zaželel. Ko je nekga dne njegova mlada žena šivala, si je z vrata odgrnila oblačila in Taro je zapazil na vratu brazgotino. »Kaj pa je to?« ie vprašal. »Nenavadna skrivnost,« je rekla mlada žena sroehli^e se »Ko s°m Mi a še domenka, je moja babica zaslišala, da jočem Pogledal je k meni in videla očetov meč na na moiem vratu in raroenu pa ta urez Nihče ni nikoli povedal, kako se ie to zgodilo Moia babica jp menila, da so me bogmn nalašč zaznamovali Nemara ie bilo res tako.« Taro se ie spomnil obrazka doienke in njene d robčka ne pesti in spoznal, da se mora zgoditi, kar sklenejo bogovi. Ne tako hitro Mihec se pelje s svojo sestro na tramvaju. Strašno nerodno se vede. Naposled mu sestra zagrozi na uho: »Ce se ne boš vljudno vedel, te bo tistile mož pojedel.« Mihec pogleda moža, ki mu ga ie sestra pokazala in ki ima veliko golšo, potem pa reče sestri: »Ta mora najprej še tistega do konca p-v goltniti, ki ga ima v vratu.« Kar hočejo bogovi, se more zgoditi Japonska pripovedka ' —-j: vv/v®/ j J Velikonočni pozdrav zvestih bralcev »Domovini" Velika noč prihaja spet, ko Krist iz groba vstaja. Odeva s cvetjem se ves svet, pomlad v razmahu raja Vse ptičice zdaj žvrgole, za živež več se ne boje. Kdo ni verel vstajenja, in novega življenja1 Se veselimo tudi mi, nas pesmica spodbuja; ko v cerkvi in procesiji se poje Aleluja. In ko za mizo ješ kolač, ne manjka gnjati in ne krač, pa vmes prav rad edino prebiraš »Domovino«! Obširnejša zdaj prišla si, kot prideš po navadi. Smo čakali te željno vsi, vsi stari kakor mladi! Saj dosti nam pouka daš in v razvedrilo, kar imaš. Zanima vsa vsebina nas tvoja, »Domovina«! Zato pozdravljamo te zdaj vsi tvoji zvesti člani. Le rada obiskuj naš kraj, ti vedno bomo vdani! Ti naša si, mi tvoji smo, zato v pozdrav ti kličemo: »Za nas si ti edina! Živela .Domovina'!« Matija Belec. Blagoslov bajtarja Jerina Mimo toliko hiš gre procesija, svečana, veličastna in praznična, samo mimo Jerino-ve bajte je ni nikoli Jerin je prepričan, da ga zavoljo tega preganja nesreča. Gruntar-ske njive dajejo po dvakrat toliko pridelka kakor njegove, govedo je tam vse bolj re-jeno in še sonce menda sveti tja drugače kakor k Jerinu. Leto za letom je premišljeval, kako in kaj bi naredil, da bi si pomagal. Skraja je mislil, da bi stopil kar naravnost v župnišče in povedal samemu gospodu Martinu. Res je Martin hud in strog gospod, kadar govori o pohujšanju in pokori, o brezvercih in zavržen* cih, ki ne bodo nikoli videli nebeškega kraljestva, toliko lepša pa je njegova beseda, kadar slika nebeško veselje izvoljenih. Tedaj bi Jerin gospoda najrajši objel, pokleknil bi predenj in ga prosil, naj ga dvigne v te blažene višave Kar k njemu bi torej šel. Korak že meri kratko razdaljo med Jerinovo bajto in žup-niščem. toda pred cerkvijo se noga upre in noče nikamor več. Ali je Jerin postavljen fari, da bi jo učil in vodil, ali gospod Martin? Da, to je vprašanje, ki Jerin ne more odgovoriti nanj! Treba je na vsak način poiskati kak posredniški ovinek. Še med čistimi dušami in Bogom so svetniki posredniki. zakaj bi Jerin ne našel koga, ki bi posredoval med dušnim pastirjem in med njim! Bajtar pomišlja. Ta in oni bi bil pripraven. toda kdo naj mu zaupa? Vsak ima zaplato zemlje. Ko bi se procesija nagnila tako, da bi šla nekaj korakov tudi po Jerinovem svetu, bi bili najbolj izbrani prikrajšani. Samo Lona, samica, ki nima niti baite niti krpe zemlje, ta bi bila pripravna. Pravijo, da je dobro zapisana, seve, tako govore, toda kdo naj pove, ali je res. Nekoč je dosti hodila po svetu. Bog pomagaj, zdaj je vse to minilo. V leta že leze in kri se je umirila v njej Nemara bi res bila kar prava. »No, kako je kaj. Jerin? se oglasi dnina-rica. ko je bajtar najbolj zatopljen v svoje misli. Jerin se zdrzne Kakor na prevesici ugib-lje: Pa je Lona zgovorna, tako po domače se zna pomenkovati, da ji mora Jerin naposled zaupati svoje srce. »Viš, viš,« pravi ženska, »zakaj mi nisi že prej tega povedal? Kakopak, kdo pa je potreben božjega blagoslova, če ne ti? Še danes pojdem in povem. Verjemi, da bo pomagalo, samo nikar ne obupaj!« Jerin strmi, Lona pa hiti naravnost k županu ki se je že dolgo jezil, da mu otroci ob procesijah scokljajo njive in trate »Glejte,« pravi, »oče župan, kako si tu lahko pomagate. S ceste naj zavije procesija na vozno pot in odtod po Jerinovem spet na vas.« »Pa Jerin je vendar tak siromak,« se smili županu. »Nič ne de, oče župan, če pa sam tako želi,« se muza Lona. »Te želje mu vendar ne boste odrekli. K gospodu bi stopili in še ključarji naj bi prišli. .« Zupan si ni dal dvakrat reči, gospod Martin je bil zadovoljen in tudi ključarji se niso upirali, Jerin pa je bil ves blažen ko je župnik oznanil z leče, da pojde odslej vsako leto procesija tod in tod. potem pa po stezi čez Jerinov travnik nazaj na vas. »Bog bodi zahvaljen,« je hvaležno sklepal roke, »to so ljudje, ki tudi ubožcu kaj privoščijo. Veš, Lona, do smrti ti ne tvv,-bim te dobrote.« »Tega ti pa ne verjamem,« se smeh ja Lona, »Moški ste kar tako Govorite že. potem pa...« »Pa pridi k meni, če hočeš, boš najbolj videla!« se razgreje Jerin. Lona se nasmehne. Čez dva dni neseta oklice v župnišče, na veliki ponedeljek pa bo Lona kljub svojim poznim letom že mlada Jerinka. »Kadar pride v hišo blagoslov, se pripelje s parom konj,« se smeje Jerin. ko pripoveduje o svoji sreči. Sosedje se smehljajo in so zadovoljni. Še sam oče župan ie mehak, češ: »No, ta nam ne bo na stara leta v breme. Če drugega ne. bo vsaj streho in kot imela pri Jerinu.« Možje kimajo, bobnajo s.prsti po mizi in Jo r-Vrlo toVorra h^fn^ova na vas. 'v«n Albreht Ljubezen Kiharjeve Katre Ko so farni zvonovi začeii veličastno oznanjati praznik vstajenja, se je v srcu Rihar-jeve Katre nekaj zganilo, nekaj čudovito mehkega, otožnega, a hkratu tudi veselega. Spomini, lepi spomini so priplavali odne-kod, potrkali nalahno in Katra jim je na ste-žaj odprla dušo. Nikoli med letom se Katra ni tako rada vdajala tem spominom, kakor prav o veliki noči, zakaj ti prazniki so bili zanjo pred desetimi leti tako pomembni in srečni. Takrat je bila Katra še mlada, to se pravi še v cvetu svojih petindvajsetih let Naskrivaj je ljubila fanta, postavnega Matjakovega Poldeta. Bila je cerkvena pevka in nekoč pri velikonočni procesiji se ji je srce še bolj vžgalo za Poldeta, ki je nosil bandero. Tedaj je namreč fantom, ki so stopali s farnim banderom pred pevci, nagaiai močan veter in so se mu komaj upirali. Če bi ne bilo Poldeta, bi bil veter že zdavnaj vrgel bandero, kar bi bila seveda sramota za fante in za faro. Polde je zastavil vso svojo moč. ki je bila res izredna, in se mu je posrečilo obdržati bandero v ravnotežju. Ampak veter, ta je imel svoje muhe. Procesija se je pomikala mimo sadnih vrtov in kar naenkrat se je bandero zapletlo med vejevje košate jablane, ki je štrlelo nad cesto Ce bi ne bilo ravno pri procesiji, bi bil Polde nemara zaklel, tako ga je pogrelo »Fantje, dobro držite!« je zapovedai, postavil svoj drog bandera na tla. si slekel suknjič in zavihal rokave. Nato se je obrnil in vrgel suknjič Katri, ki je stopala tik za njim. »Na. Katrica, drži!« Katra je zardela, ujela suknjič in si ga obesila čez roko. Polde pa je brž poprijel drog ter s spretnim premikanjem in bezanjem sem in tja osvobodil bandero izmed vejevja. Vse to se je zgodilo v nekaj sekundah in procesija se je nekoliko pretrgana nemoteno pomikala dalje Poldetov suknjič, ki ga je Katra nosila obešenega čez roko, se ji je zdel kakor sladko breme Note ki jih je držala pred seboj, so ji kar plesale pred očmi in gospod orga-nist jo je nekaikrat ostro pogledal, ker je previsoko zapela Rada bi sp bila zatopila v pobožno premišljevanje, kakor se to pri procesiji spodobi, pa še ni mogla. Venomer ji je uhajal pogled na zastavnega Poldeta in njegove zagorele, mišičaste roke, ki so se kar igrale z banderom Katra se skoraj ni upala ozreti se po to-varišicah. ker se ji je dozdevalo, da so iz same zavisti oči vseh uprte vanjo. Ko so za ovinkom odpeli pevci Alelujo, se je Katra nehote ozrla in tedaj jo je zadel pogled Mejavčeve Jule, ki je pela alt. Tako jo je pogledala, da je Katri kar vroče postalo. Drugega ni moglo biti v sovražnem pogledu Julinem kakor naravnost ukaz, češ naj ji Poldeta le pusti pri miru. Po vasi so namreč govorili, da Jula čisto resno misli postati mlada Matjaška, Polde pa da za enkrat še slišati ne mara o tem. Katra se je v zadregi nasmehnila in kakor lz nagajivosti stisnila Poldetov suknjič še tesneje k sebi. Celo večnost bi ga nosila takole, pa četudi na konec sveta. Le škoda, da je procesija že zavila nazaj proti cerkvi. Kako se ji bo Polde neki zahvalil, je premišljala Katra in pri tem spet prezrla znak organista za naslednjo pesem. Pevci so zanosno začeli: Zveličar naš je vstal iz groba... Katra se je osvestila, preskočila nekaj tonov in ujela ostale pevke. Medtem se je procesija približala cerkvi. Katri je postajalo kar nerodno, ko je tako s suknjičem čez roko hodila mimo vaščanov ki so na obeh straneh ceste gledali procesijo. A Polde se ni prav nič zmenil, da bi bil zahteval suknjič nazaj, in Katro je začelo skrbeti, ali ni v svoji navdušenosti za ban-dero sploh pozabil nanj. E, si je mislila, pod zvonikom se bo že spomnil, golorok ne bo šel v cerkev. A Polde se ni spomnil, tudi pod zvonikom ne, ali pa se nalašč ni hotel spomniti in je tak, kakor je bil, šel z drugimi fanti v cerkev, da tam postavijo bandero na svoje mesto Katra ni vedela, kaj bi. Pevci so že. odhajali na kor, kamor so držale stopnice izpod zvonika, ona pa je stala in čakala. Jula, ki je bila med zadnjimi, se je po-smehnila in namuzala. »Katra, Polde je pozabil nate,« je dejala in skočila na prvo stopnico. »Na, mu boš pa ti dala, saj sta soseda,« je odvrnila Katra, vrgla Juli suknjič in od- brzela po stopnicah na kor. * Na velikonočno nedeljo po kosilu se je Polde oglasil pri Riharju. Katra je sedela na solncu pred hišo. »Po pirhe sem prišel,« se je pošalil Polde. »Ali imaš kaj prav lepih, rdečih?« Katra se je v srcu razveselila obiska, rekla je pa vendar precej zbadljivo: »Saj ti jih je. že Jula dala, ali ne?« Polde je zamahnil z roko. »Maram za tiste! Ampak, Katrica, zakaj si mi pa včeraj po procesiji ušla? Še zahvaliti se ti nisem mogel ..« Katro je oblila rdečica. »No, sai sukniič si menda dobil nazaj, ali ne?« »Seveda sem ga, ampak ...« »Vidiš, potlej je pa vse v redu. Z Julo sta soseda, ali pa še kaj več. sem si mislila, in pa časa nisem imela, da bi te čakala ...« »A tako?« je malce užaljeno dejal Polde. »Veš. Katrica, nekaj važnega sem ti hotel povedati . ..« »Važnega?« se je začudila Katra. »Kar na dan z besedo!« Polde je sedel na klop h Katri. »Tisto o Juli in meni ni prav nič res, Katrica. Ljudje samo jezike brusijo. Ampak ..., kakor da bi se mu bilo zateknilo, je prenehal in se zagledal v tla. »No, kaj?« »Tebe bi rad, Katrica!« se je nenadno navdušil in stisnil Katro za roko. Sladko jo je spreletelo po vsem telesu, ko se je njegova roka dotaknila njene. Skoraj isfi občutek ji je zaplal po žilah, kakor pri procesiji prejšnji dan, ko si je Poldetov suknjič vrgla čez roko. »Polde, jaz nisem bogata kakor Jula,« je tiho odvrnila. »Bogata? Ali misliš, da bom jaz izbiral med bogatimi? Ne, Katrica, motiš se. Z Julo sva se sprla in fanti smo se tudi skregali. Nič več ne bom nosil bandera.« Polde je res ostal mož beseda. Na telovo ga ni bilo več pri procesiji med fanti, ki so nosili farno bandero. Pač pa je bil med tistimi, ki so za vasjo streljali z možnarji. Po neprevidnosti se je Polde preveč približal možnarju in mu je smodniK puhnil v obraz. Sprva so govorili, da bo Poide ob obe očesi. Toda zdravniki so z operacijo vendar dosegli, da je vsaj na eno oko za silo videl. Obraz mu je bil pa čisto skažen. Katra je skrivaj jokala, Jula pa sp je menda vpričo prijateljic pohvalila, da se bo Polde zdaj, ko je slep, pač premislil. A ni se in — leta so minevala. Rihar in Riharica sta drug za drugim šla pod zemljo, brat Katrin se je oženil in prevzel bajto, Katra pa je v podstrešni sobici imela izgovorjeno stanovanje in se je že docela sprijaznila z mislijo, da ostane samica. Poldeta ni mogla pozabiti in vsako veliko noč so prihajali spomini... Polde je zatrjeval, da se nikoli ne oženi, ker se ni hotel ukloniti očetovi volji, naj vzame Julo. Zato mu je oče šele na smrtni postelji izročil posestvo. A Polde tudi po očetovi smrti ni kazal nobenega navdušenja za ženitev V skrivnem kotičku njegovega srca je še zmeraj tlela iskra za Katrico, a se s svojim skaženim obrazom, napol slep, ni upal več mis iti nanjo. Če Katrice ne, pa nobene! je sklenil v srcu. In tako se je že deseta velika noč pn-smejala v faro, odkar se je zgodila tista nesreča z možnarjem. Katra je namesto gospodinje nesla velikonočna jedila v cerkev k blagoslovu. Z lepim, čipkastim prtom je pregmila jerbas in si ga zadela na glavo. Pri fari je potrkavalo, zadnji žarki solnca so v dolgih pramenih plesali nad hišami, ko je Katra hitela mimo Ma-tjaka. »Katrica, počakaj!« se je nenadno oglasil iz veže Poldetov glas. Katra se je ozrla. »Kar prestrašil si me, Polde. Kaj boš pa povedal?« »Še moje nesi k blagoslovu. Katrica, če hočeš,« je poprosil. »Dekla je šla za rroea-sijo, nikogar nimam, da bi nesel No, ali boš.« Katro je tako iznenadilo, da sprva še odgovoriti ni mogla. »Seveda bom, Polde « je čez trenutek odgovorila in fant se ji je kar 7a,::mi'i, »Samo hitro, da ne zamudim. Procesij? ho vsak čas nazaj, zadnja sem, vse so že odšla pred menoj ...« Stopila je v vežo, zdela jerbas z g1 a ve in naložila vanj še tisto, kar je bil Polde prinesel iz kašče: nekaj gnjati, kolač in dva rdeča pirha. Katra je jerbas spet pokrila s prtom, a Polde ga ji je pomagal zadeti na gl^vo. Ko je hitela dalje proti cerkvi, ji je srce Vojna je trajala, neizprosno se je vlekla dalje. A v slovenskih srcih je že vladala ne-zmagljiva vera, da mora kmalu priti konec. Medtem ko je na zapadu še venomer butalo in so poslednje fante in polinvalide pošiljali na fronto, je po slovenskih deželi šla zanosna blagovest, da bo slej ali prej vstala svoboda, ko bomo gospodarji na svojih tleh. Manifestacijski shodi po slovenskih krajih so bili pesem veselega pričakovanja, potuhnjenim oblastnikom pa kakor rožljanje krepkega sužnja, ki se navzlic neštetim dobljenim ranam otresa trdih verig. Trg Ceričje je praznoval velikonočne praznike spet enkrat tako dostojno, da je bilo vsaj nekaj spomina na praznovanje pred veliko vojno. Gospodinje so vmesile" kolače, prav nič se niso strašile rekvizicijskih komisij, ki so sicer povsod vtaknile svoj nos in vohale za skopimi zalogami žita. Kolikor se je dalo, so lepo opravljena dekleta bodro nesla k žegnu. Nekateri možje in fantje, ki jim je navzlic pomladni ofenzivi bila dana sreča, da so lahko prišli iz bolnišnic ali od kadrov na velikonočni dopust, so poskrbeli, da je bila z njihovo udeležbo pri vstajenjski procesiji rešena moška čast. Ne samo, da so se lepo uvrstili za procesijo, marveč so tudi vriskalo od sreče ... Mehki pomiadni somrak je legal nad vas, ko so dekleta z jerbasi diveia od blagoslova. Prehitevala so druga drugo, zakaj tisto dekle, ki bo prvo doma, se se letos omoži. Katra pa ni prav nič hitela, celo zaostajala je nalašč za drugimi, da bi lahko ne-opažena zavila k Matjaku. Poide jo je že čaicai v veži. Peljal jo je v izbo, kjer je nad belo pogrnjeno mizo gorela luč. Vse je bilo čisto, pomito in praznično pospravljeno. Katra se je ozirala po izbi, med tem ko je zlagaal iz jerbasa na mizo Poldetov blagoslov. »Polde, saj se prav nič ne pozna, da ni gospodinje pri hiši,« je nekako šaljivo pripomnila. »Misliš? O, se pozna, se, posebno takole o praznikih. Katrica, ah se še kdaj spomniš tistih časov, ko si bila ti še cerkvena pevka in sem jaz bandero nosil?« Katra se je sklonila nad jerbas da bi Polde ne opazil rdečice na njenih licih. »Minilo je, kakor vse mine,« je vzdihnila. »Polde, iti moram. Mi boš zadel, prosim?« »Katrica, samo trenotek še počakaj!« Katra ga je začudeno pogledala. »Kaj pa še hočeš?« Polde je molče stal sredi sobe. »Veš kaj?« je vzkliknil. »Zahvaliti se ti vendar moram in — koliko sem ti dolžan za uslugo?« »Nehaj no, Po'de! Še huda bom, če se boš norčeval, da veš!« Polde je stopil k mizi. »Potem, Katrica, potem pa vzemi tale pi-ruh, rdeč je. Kaj že pomeni rdeča barva? Ljubezen, kajne? Na, Katrica, ta je tvoj, ta pa moj.« Katra je nehote stegnila roko in segla po pirhu. vsa zardela v obraz. Polde jo je drža! za reko. »Katrica. poslušaj me. Ali bi, Katrica, ali bi hotela danes leto nesti k velikonočnemu blagoslovu iz moje — tvoje — nanne hiše? No, odgovori'« »Po'd° rajši pozabi na to. saj sem že prestara zate . « »Ljubezen je večno mlada. Katrina; brez tebe nikoli ne bom sre^e" No. ali bi?« Katra je molče prikimal^ ... Skozi odprto okno je prihajalo pritrkavanje zvonov, izza brVmov za va~io sp je prikazala polna luna kakor radoveden, vesel obraz . In ko ie Katra z ie^ba^om na glavi hitela domov jo ti^o p^-enevala predse... Saj zdaj ie vedela. njena liii^p-ren vendarle ni ostala pozabljena za ^merai... Vinko Bitenc pomagali pevkam Nekateri so se nekaj dni prej na hitro roko vsaj toliko uvežbaii na inštrumente gasilske godbe, da so spet enkrat doneli bučni korali na čast vstajenju. £ Mož,~ ki se je najbolj trudil, da bi dvignil velikonočno praznovanje v Ceričju, je bil Anton Glavan, najuglednejši gospodar iz bližnje okolice. Ljudje so ga vsi spoštovali in njegov ugled je bil izpričan posebno 3 tem, da je poleg drugega bil že dolga leta prvi cerkveni ključar. Seveda so nekateri, jeziki menili, da se Glavanu ni treba bati ne hudiča ne biriča, ker gospodarja tako obsežnega posestva tudi tridesetletna vojn« ne bi spravila na kolena. V resnici pa je tudi Anton Alavan že dal svetovni moriji svof veliki krvni davek: prvorojenca Toneta, ki je bil ves očetov up in ponos, mu je ubila granata na Gabrijelu, kmalu po pričetku vojne z Italijani. Glavan je skril svojo bridko žalost v srce kakor školjka biser, možato je prebolel strašno izgubo in je vso skrb posvečal hčerki Mini in drugorojencu Francetu. Pa so mu tudi tega bistrega fanta kmalu odbrali in je moral na laško fronto. Usekal ga je drobec v nogo in to je bila vsa njegova sreča. S prošnjami in priprošnjaimi Na pragu svobode.. je ugledni gospodar Glavan naposled dosegel, da so mu Franceta poslali na dopust. Res se trdni gospodar ni rad uklanjal z moledovanjem, toda šlo je za sina, za bodočega naslednika na velikem gruntu, za poslednjega potomca stare Glavanove rodovine. Pred meseci je prišel Glavanov France domov. Malo je še šepal na desno nogo, ali kaj to! Kako se je fant razrasel, kako ga je vojno trpljenje napravilo možatega in bodrega! Oče je z njim moževal kakor s svojim vrstnikom. Mati ga je z veseljem ogledovala, sestra Mina mu je hitela pripravljati perilo. In kako so ga gledala dekleta, kadar se je pokazal pri fari. France pa ni dosti metal oči naokrog. Iskra ljubezni, ki se mu je nekoč v poslednjem šolskem letu vnela za županovo Metko iz Ceričja, se je zdaj razgorela v veliko iskreno ljubezen. Odkrito in prisrčno je France ob prvi priložnosti izpovedal Metki, da jo povede pred oltar, čim bo vojna minila. Oče Glavan sam je Francetu dejal, da mu rad prepusti vajeti, samo ta strašna mora vojne furi je naj že enkrat neha tlačiti naše du% in naše domačije. »Da, Glavanov France,« so govorili ljudje, zlasti ženske, ko so se v prijetnem večeru vračale od vstajenjske procesije na svoje domove, »da, ta bo lahko stopil v stopinjo svojega očeta. Nemara bo še spretnejši od očeta. Za vsako reč ima roko in pamet.« In župan Likar je potrepljal Franceta zadovoljno po ramenu, ko so pred slovesom še stopili na čašo vina: »Hvala, da si tako lepo rešil čast trga in fare. Kakor je bilo zadnji dve Veliki noči, — ne, tako žalostno naj ne bi bilo nikoli več! Razjokal bi se človek, če se samo spomni... « »Ah, zdaj je šele začetek,« se je hvalfe otresal France. »Le potrpimo še malo, pa bo r šlo naše žito naglo v klasje. Avstrija propade, to je gotovo, kakor amen v očenašu. Treba je, da smo pripravljeni. In še posebno }e treba previdnosti v tem in onem pogledu. Ovaduhov je še povsod dovolj, samo da se znajo potuhniti. Ali mislite, da so se ti-le redko posejani nemčurji v naših krajih kaj izpreobrnili? Kaj še! Poznam jih, kakor gumbe na lastnem telovniku. Volk menja dlako, nature pa nikoM!... No, ampak prav vsem nemčurjem in hlapčevskim dušam na-kljub naj bo naš mariifestacijski shod ... « »Da, da,« možato pritrdi zavedni župan, Likar. »Na veliki ponedeljek se mora Cerič-je postaviti. Ali pride govornik iz Ljubljane?« »Pride«, potrdi France. »Jutri — pa čeprav je velika nedelja — stopim še naokrog po domovih, da bo na shod navalilo čim več ljudstva. Z vozovi se pripeljejo nekateri in dekleta so že naoletla cele vence, da bomo okrasili govorniški oder.« »No, potem ie pa vse v najlepšem redu. In kako si uredil z župnikom in z nadučite-ljem?« »Oba sta volino pristala in bosta takisto izpregovorila nekaj pametnih besed v vzpodbudo našim ljudem. Veste, veselje je gledati, kako se da ljudstvo navdušiti, če so tisti možje, ki morajo narod učiti in voditi, lepo složni in za narodno stvar odkrito zavzeti. »Tako je,« pritrdi župan Likar. Prikimal je tudi stari Glavan. ki je zadovoljno poslušal svojega sina. mladefa organizatorja in narodnega probuievalca Tako so bi1 i zavzeti s svoum pogovorom, da se niti malo niso brigali, kdo vse jih posluša pri sosednji mizi. Poslednjič so trčili in se nato poslovili. & Na velikonočni ponedeljek je Ceričje oživelo, bilo je vriskanja in petja, kakor da je sredi naitegobnejših časov najveselejša sva-tovščina. Plapolale so trobojke, sredi trga je stal okrašen govorniški oder in tam okrog se je zgrinjalo vse črno ljudstva. Vršilo se je veliko manifestacijsko zborovanje. Na obrazih onih mož in dopustnikov, ki so ta dan zamenjali svoje borne vojaške uniforme z lastnimi pražnjimi oblačili, na izbrazda-nih licih skrbnih gospodinj in mater, ki jim je svetovna vojna nagrmad1 \ toliko skrbi in gorja, v očeh starcev in mladine je sijalo zadovoljstvo, neizrekljivo sproščenje pa ve- ra, trdna vera, da bo konec vojnega trpljenja in da dolgo poniževanemu slovenskemu človeku zašije svoboda. Govorniki so užigali. Preudarno in toplo je vso zbrano faro pozdravljal gospod župnik. Zupan se je lahko s ponosom potrkal na prsi, da županuje v enem izmed tistih redkih slovenskih trgov, kjer nemškutarstvo ni moglo izpodgrizti slovenstvu korenin. Sivolasi nadučitelj, ki je vzgojil že tri rodove in je v tej vojni moral potočiti solze že za marsikaterim učencem, padlim na fronti, je slikal neznosno trpljenje zatiranega naroda v tako prepričevalnih besedah, da so nekatere matere na glas zajokale Potem pa je nastopil glavni govornik iz Ljubljane. Opozarjal je na majsko deklaracijo in opisal borbo ju-goslovenskih in čeških poslancev v dunajskem parlamentu. Hočemo mir. hočemo kruha, hočemo svobodo! Hočemo biti gospodarji na lastnih tleh! Kakor da pada zagrinjalo, se je ljudstvo ob govornikovih besedah zagledalo v privid bodoče Jugoslavije. Vzkli-kanju ni bilo ne konca in ne kraja. Vse, kar je bilo v dušah tako dolgo pridrževano in nasilno zatajevano, je zdaj planilo na dan. Glavanov France, ki je vodil vso prireditev, je drhtel od neizrekljivega veselja in ponosa. In ko je dal godcem znamenie. da so zaigrali, je na en sam njegov mig začela vsa množica prepevati: »Hej Slovani, naša reč slovanska živo klije!... « Še pozno v noč se je glasilo petje invzkli-kanje po trgu in okolici. •1» Od tega dne je bilo Ceričje kakor prerojeno. Vse je govorilo le o bližnjem koncu vojne in o Jugoslaviji. Toda, kakor lahko nevarna zver še takrat, ko leži že na pol mrtva, z enim samim zamahom ubije človeka, tako je tudi stara mo- To je bilo takrat na Holandskem. Naš rudnik so razširili. Odkrili so nove plasti premoga in jih sklenili izrabljati. Vso mojo družbo v rovu so razpršili. Mene so dodelili v novo jamo, prav globoko. Dosti mladih ljudi je takrat — bilo je v poletju 1918 — dobilo delo. Nekaj so jih dali tudi v rov, kjer sem delal jaz. Prav za prav je čuden občutek, če sreča človek, ki je že v jami doma, poleg sebe človeka, ki še ni vajen gostega, soparnega zraka in dela ob svetilki. Ob pogledu na te novince šele začuti, da je v primeri z njimi star, izkušen mož, in pomaga jim, kjer jim more, da se prej vžive v delo. Vsaj pri meni je bilo tako. Pri delu smo morali biti oprezni. Ze takoj v začetku se je vnel plin in komaj so preprečili nesrečo Na vsako malenkost je bilo treba paziti. Jaz sem bil'tega že vajen: priš o mi je v meso in kri Drugače pa je bilo pri mojih mladih tovariših. Pogosto sem opazil na svetilki tisto sumljivo prasketanje, ki priča, da se zbira plin. Tedaj sem se vselej z vsemi hitro umaknil in nismo se vrnili na delo, dokler se nismo prepričali, da ni več nevarnosti. Toda usoda je muhasta. Tudi mene je doletelo to, kar je namenila že neštetim. Okoli petih popoldne je bilo, nekega petka v začetku poletja. Komaj pa sem stopil v svojo sobo, ko sem začul tuljenje siren in potem je nekdo pridrvel po hodniku ter kričal na ves glas: »Vsi v rudnik! Nesreča!« Planil sem ven, med zbegane tovariše. Možak, ki je prinesel vest, je šel še dalje, v višje nadstropje. Vsi smo pohiteli na dvorišče in tam smo zvedeli: v rovu, kjer sem jaz delal, se je vnel plin. Dvajset mož je delalo tam. Vprašanje je, kaj je z njimi. Rov je namreč zasut. Vdrl se je strop na najširšem kraju, tam, kjer je izogibališče za jamske vozičke. narhija spričo svoje bližnje propasti ugonobila že mnogo, mnogo žrtev. Kakor blisk je nekaj dni po veliki noči šla po Ceričju novica, da je moral Glavanov France nemudno odriniti nazaj h kadru. Nekdo ga je ovadil kot rovarja in hujskača. Orožniki so prišli po Franceta sredi noči, da ni mogel več pobegniti v planino, kakor so že storili nekateri. Stari Glavan je bil pre-ponosen, da bi šel moledovat za sina, katerega so mu naenkrat označili kot dezerterja, čeprav je imel v rokah vojaški dokument, da je oproščen. Vera v bližnji konec vojne je bila tako velika, da so se nekateri prezirljivo smejali: »Saj ga nimajo več v kaj preobleči! Preden bo ta prišel spet na fronto, bodo trobentači že davno mir trobili.« Toda minevali so tedni, minevali so meseci. Val navdušenja za svobodo je le še naraščal po vsej slovenski deželi. Medtem pa so slovenski fantje in možje še vedno krvaveli na fronti. France se je javljal s kratkimi vojnimi dopisnicami. O, kako hitro so ga spravili na fronto! No, še malo ni dvomil, da se vrne. Prišel je napos^d prevrat, prišla je svoboda. Od vsepovsod so se vračali možje in fantje, ki jim ie vendarle uspelo ubegniti smrti ali ujetništvu. Glavanova domačija in trg Ceričje sta dan za dnem pričakovala Franceta. Ni ga bilo. Zaman je jokala nevesta. zaman mati in oče. Šele čez tedne so vedeli nekateri povedati, da je France padel v poslednjih bojih, tik ob razsulu avstrijske armade. Letos mineva dvajset let. Še je trden Glavanov dom. toda na njem je ugasnilo ime ponosnih G^vanov. Mnogi se še snom'nia-mo Franceta, vendar tudi še po dvajsetih letih zaman usibamo, katera nesrečna duša ima to dragoceno živlienje na vesti. P. D. Skoraj tekli smo proti rudniku. Vrata je oblegala kopica žensk in otrok. Nikogar niso pustili do vhoda, razen rudarjev, ki so se priglasili za reševanje. Bil sem med njimi, že zaradi tega, ker sem dobro poznal tisti del rudnika, kjer se je primerila nesreča Nekaj inženjerjev je čakalo ob vhodu. Menili so se, kaj bo treba storiti, da bomo prišli do zasutih ljudi. Naravnost ne bo mogoče iti in predreti zasutega rova, ker je prav verjetno, da bi se potem eksplozija ponovila in zajela vse glavne izhode. Tam so sploh že začeli zazidavati rov. Tako torej! Žive ljudi zazidavajo! Vem, da je ta misel zajela vse, ko smo poslušali te besede. »Hudiča, ali ste živine?« se je oglasil neki Nemec. »Vas bi bilo treba zazidati!« »Molčite!« ga je zavrnil glavni inženjer. »Kaj veste, kaj je treba storiti.« Njegov glas je bil rezek in trd. »S tiste strani sp'oh ne bi bilo mogoče nikogar rešiti. Edina možna pot je iz starega izrabljenega rova. Zasuti rudarji so samo devet metrov pod niim V stari rov pojdete in tam boste kopali. Ca bo šlo vse v redu, morate priti v šestih urah do njih!« »V šestih urah! Dotlej se bodo zadušili!« js zakričal nekdo. »In zdaj tratite čas s praznimi besedami. Kje imate orodje?« »Takoj bodo prinesli vse. Pet ljudi bo kopalo, drugi bodo odvažali. Plinske maske boste dobili, zaradi varnosti. Vse bo pripravljeno.« ;« »Kdo nas bo vodil?« »Jaz sam!« je dejal inženjer. t To nas je pomirilo. Pa nam je vendar prav zaradi teh njegovih besed ostala sumnja: ali ni to reševanje z druge strani samo izgovor, da bi pomiriii ljudi, rudarje pa mislijo pustiti usodi, in reči potem, da drugače ni bilo mogoče storiti? 1 Kmalu smo se prepričali, da ni bilo tako. Od glavnih vrat se je slišalo kričanje žensk in otrok. Neka ženska se je zagnala naprej, (Iz romana „Na Bregu") pdrimla oDa orožnika, ki sla stala pri vratih in stekla k nam. Druge so hotele za njo. pa so jih orožniki le zadržali. Nad nami je bila obratna pisarna. Med vreščanjem in prerekanjem sem slišal ravnatelja, ki je klical po telefonu orožništvo še iz sosednjega kraja ter prosil hkratu še za vojaško pomoč Ženska, ki je ušla orožnikoma, je prihitela Bo nas »Z vami pojdem!« je kričala. »Pomagala bom! Moram pomagati! Moj mož je v jami!« Inženjer je stopil k njej in ji mirno rekel, naj odide in naj ne dela še večje zmede. Reševalci pojdejo takoi na delo in ona jim ne bo mogla pomagati Kvečjemu ovirala bi jih Hoda ženska se ni dala pregovoriti. Vsa razmršena je bila in divje je strmela predse Spomnil sem se, da jo moram od nekje poznati Da, bila je žena nekega Francoza. ki je pribežal na Holandsko, da se je umaknil vojaščini Zdaj je bil v jami in bog ve ali je bil še živ. Potem je omagala in padla na tla Paznik jo je odnesel v vežo, mi pa smo šli Ker je bilo dvigalo v rovu. skozi katerega bi morali reševati ponesrečene tovariše, ponekod Je podrto, je trajalo precej časa. da smo prišli po vrveh v globino. Ko so nas spuščali navzdol, sem premišljal, kako bomo mogli Spraviti iz rova nakopani premog ki ga bomo nakopali Toda rov je bil k sreči precej širok in je imel na vsakih petdeset metrov obširno dvorano za izogibanje. Kmalu sem spoznal ves rov Tam, kjer smo začeli prebijati steno, ki nas je ločila od zasutih tovarišev, je bila plast premoga pomešana s plastmi peščenca Delo je šlo v začetku lahko od rok. Prej kakor v dobri uri smo bili tri metre daleč Tisti, ki so bili določeni, da nam bodo odvažali izkopane mase, nam »iso mogli dovolj hitro slediti Dva tovariša sta zato nehala kopati in se < jim pridružila. Prišli pa smo do žive skale. Razstreliti se je nismo upali, ker smo se bali eksplozije. Začeti smo toraj morali s kopanjem v stran To nam je reševanje zavleklo in otežilo. Edino zadoščenje nam je bilo, da tu nismo več naleteli na skale, ampak na plast premoga. Če smo v plasti, ki sem jo prejšnji dan z druge strani odkopaval, je dobro in bomo morda tovariše rešili. Drugače pa... V neznosnem, dušečem zraku mi je lil pot V curkih s čela. Zalival mi je oči, da nisem mogel gledati. Razen tega je postalo prasketanje na svetilki čedalje pogostejše, čim globlje smo šli Plin. Povsod med plastmi ga Je dovolj, to sem čutil in tovariši tudi. Spet nova skrb. Nataknili smo si maske. Med tem je prišlo 8e nekaj tovarišev v rov, da nas za nekaj časa nadomeste. Takrat sem se šele utegnil oddahniti, takrat sem šele čutil, kako sem od dela utrujen. Sest metrov! Po treh urah. Če so inžener-jevi računi pravilni, moramo biti samo kakšne tri metre od tovarišev Zdaj bi nas morali že slišati. Zakričal sem tovarišem, naj Doalo počakajo, potem pa sem dal signal. Nič odgovora. Kaj naj to pomeni? Ali je plin opravil svo-3e delo? Ali odkopavamo mrtvece? »Še novih ljudi!« je sporočil inženjer. Kmalu so prišli. *>Kdor je utrujen, naj gre ven!« Nih"-e ni maral iti. Molčali smo v nemih slutnjah in strahu. SVem, da je takrat vsakdo mislil: če bi mogel C enim udarcem razbiti steno! Nekateri tovariši so že doživeli eksplozije v rovu. Sploh so bile v tem rudniku zelo pogoste. Nič niso pomagale vse varnostile »ere, nič vse zračenje. Plin se je nabiral potuhnjeno v stranskih rovih in potem udaril kakor živ hudič. V petnajstih letih, kar v rudniku na veliko delali, je terjal že l|fld sto žrtev. Nekoč dvajset skupaj. Ali jih DO zdaj spet? Tznova je potekla ura. Čedalje pogosteje »no trkali na steno, a od druge strani ni bilo odgovora, r.a nekaterih krajih je trkanje zvenelo votlo, občutljivejše uho ie to lahko dojelo. Daleč nismo mogli več biti. »Pustite zdaj spet mene naprej,« sem rekel in se med drugimi spustil v globino. Po- grabil sem kramp in potisnil v kraj tistega, ki je bil na mojem mestu, da se je opotekel nazaj Stena ne more biti več debela Morda še dva metra ali niti toliko ne. Za mano so že podpirali rov, ki smo ga napravili Inženjer je sporočil, da so zdravniki z vsem že pripravljeni. Stojimo vsi prepoteni. Roke nam same od sebe dvigajo krampe. V nekakšni mrzlici smo, kakor bi nas nekaj čakalo. Vrgel sem masko s sebe Dušila me je in mi ni dala dihati. V trenutku sem začutil olajšanje Zrak je bil soparen, poln prahu in še nečesa toda pljuča so ga vsaj lahko vdihavala Spet skala. Tanka mora biti. Kmalu za njo so tovariši. Ali pa? Kaj? Streslo me je. Prekletstvo negotovosti, strah, slutnje — Potem mi je začela popuščati roka Moji udarci so postajali slabotnejši, komaj nakazoval sem jih. Slepo sem butal ob skalo«, brez misli, kakor v omotici Bil sem med drugimi, kopal sem sled naprej. Drugi za menoj so jo širili Videl sem v svitu leščerbe odseve krampov za sabo Enakomerno so padali njih udarci, kakor bi jim poveljevali stroji in ne ljudje. Jaz pa sem bil tako slab Čutil sem, da mi kolena klecajo. »Ne morem več,« sem zajeeljal, pa me ni nihče čul. Kramp mi je padel iz roke. In tedaj — Omahnil sem in razprl oči: pred mano ni bilo več rova, ni bilo ljudi Samo osvetljena pot, vsa bela, iskreča se In po njej je prihajala moja draga, moja Ana Kriknil sem in jo gledal Črno ruto je ime-a na glavi, njen obraz pa je bil bled kakor smrt Krilo se je opletalo njenih nog, kakor bi bil vel veter vanj. Potem je njen obraz oživel in se spačil v neizmerni grozi. Odprla je usta, da bi krik-nila, zakrilila z rokami, ki pa so bile kakor okorele, mrtve. Čul sem krik — morda je bil njen ali pa je kriknil kdo drug — potem pa me je zajel ogenj, vroč žar me je oslepil. Konec, konec... Noč, globoka, žareča. Nekaj se trga v meni, vrže me iz prijetnega nihanja Globoka bolečina. Poskušam dognati, kje sem Hočem dvigniti roko. Ne morem je Težka je, kakor privezana. Noga prav tako Ves sem privezan. Pribit. Z velikim žebljem, ki gre skozi telo. Drugi skozi roke, skozi noge. Še glava mi odpoveduje pokornost. Vroče mi je. Zaječim. Tedaj me nekaj zbode v oči. Luč. Poskušam odpreti veke. Prav počasi, s težavo se ml posreči. Vse okoli mene se koplje v svetlobi. Vse Vrnil Štirinajst let je bilo poteklo od onega pomladnega jutra, ko je Franc Gabrovec zaklenil svojo potno košaro, jo zadel na rame ter se odpravil v svet za delom. Starši so imeli na Kobušaku kočarsko posestvo: kos peščene zemlje, leseno bajto, v hlevu pa dve kravi, s katerima so si tu pa tam potegnili z njiv pridelke, listje iz gozda, ali pa so zapeljali v mlin vrečo žita, Orali niso z njima, ampak so orača odslužili pri kmetu z delom. Prav tako so imeli na odslužek tudi nekaj ogonov krompirja, slog koruze in kos travnika, ki jim je dajal seno, zakaj njihov grunt je bil brez travnikov in majhen, da ni preredil pošteno niti treh ljudi. Franc je bil izmed otrok najstarejši, zato je vse delo ležalo na njegovih plečih. Oče se je vrnil iz vojne pohabljen, mrk in nesposoben za delo. Ostali otroci pa so bili bolehni in telesno zaostali. Ona dva, ki sta bila zdrava, sta bila za delo še premajhna. Sovražno razmerje je čutil v sebi do vseh teh brezdel-cev, ki so le hoteli, da jim rodi grunt obilo, da bi ne bili lačni, In Franca priganjali k žari. In belo je. Zrak je čuden. Takega še nikoli nisem dihal In nič se ne zgane Dolgo ne. Potem nekaj drsečega. Koraki. Senca nad mano Spet bela. Zaprem oči Spet utonem v noč. V omotici ali pa v budnosti — sam ne vem — uganem, da ležim v bolnišnici Kako sem prišel sem? Kaj se je zgodilo? Vrtam po svojih mislih, kakor bi jih razkopaval z dolgimi nohti. Okoli sebe vidim samo meglo, v megli časih obraze, ki pa izginevajo Še zmerom sem kakor pribit in i težavo diham. Potem se mi misel izostri. Da, rudnik, nesreča Reševanje — meter za metrom — potem — Ana? Kako mi je prišla ona na misel! Zakaj? kako je z vsem v zvezi? Ne morem se domisliti Rahlo privzdignem glavo. Čutim, da je vsa obvezana Na temenu me nekaj boli Vse telo me peče. Hočem se dvigniti na rokah. Ne gre. Zaječim ... Nekje se odpro vrata in usmiljenka se približa Dobro jo razločim »Kaj je z menoj?« »Tiho' Slabi ste « »Kaj se mi je zgodilo!« »Nesreča je bila. Ožgalo in omamilo vas je.« »In drugi?« »Drugi'« Sestra molči, »Povejte!« »Osem so jih rešili.« Razumem Dva in dvaiset nas ie bilo. »Pa oni drugi, ki — jih je najprej — zasulo?« Sestra odkima ^ »Mrtvi?« »Mrtvi.« Skušam računati. Dva in dvajset manj osem in še dvajset In še dvajset. Ne morem izračunati. Omahnem nazaj in se spet po-greznem v temo. Potem pride zdravnik. Preišče me in rečeš »Rešili smo vas Ostali boste.« Prikimam Sam ne vem zakaj. »Kaj je z menoj?« »Obleko je skoraj posnelo z vas. V glavo vam je priletel kos hloda. Plin vam je načel pljuča. Ožgal vas je.« »Prav.« Zdravnik gre dalje. V mislih ponavljam njegove besede. Zapletajo se mi. Zdaj ponovim to, potem ono dvakrat Vse me boli. Dva in dvajset mani osem in še dvajset. Kako dolgo sem že tu? Naslednji dan zvem. štirinajst dni Je žet Neprestano sem visel med življenjem in smrtjo. Dva dneva so kopali, da so nas dobili. Boris Rihteršič. se je delu. če se je le malo spravil v senco opol« dne, ko je solnce žgalo kakor razbeljena f>eč, je zagodrnjala nad njim hroma sestra, mu rekla grenko besedo in ga pogledala strupeno in tuje, da ga je njen pogled streseL Ko pa se je v deževnem dnevu vrgel na •seno, da bi poslušal šumenje dežja, ki je •pršel na slamnato streho in šuštel med listjem sliv, jablan in hrušk, je prišel na ske« denj oče in prisluhnil; ko je čul šumot sena na hlevu, je zakričal, kakor bi bil zmerjal hlapca: »Le smrdi v senu, lenuh! Grablje pa so brez zob, rasoham so se polomili rogovi in sekire so brez toporišč.« Zvlekel se je s hleva v kolarnico ln se lotil dela, v srcu pa mu je dan za dnem vstajal močnejši odpor do dela, ali brzdal ga( je še, zakaj mati mu je obljubila posestvo* Nekega večera pa je ujel pomenek med oče« tom in materjo. Tikal se je njega ln posest« va. »Ce dava grunt Francu,« Je pojasnjeval oče, »se bo oženil ter naju izrinil v kot. Sama vidiš, kak je: trmast in trd. Ne bi se dal preprositi za nič na svetu. Mislim, da bi to tudi tebi ne bilo prav. Naj se oženi z doma, Če se že hoče, grunt pa obdrživa še midva; dala ga bova Tomažu, ko dorase.« Prihodnje jutro se je spri z domačimi, pospravil svoje reči in šel. V prvih povojnih letih je bilo v mestu dela dovolj. Dobil ga je vsak, kdor je le hotel delati, in plačano je bilo tako, da je človek lahko pošteno živel. Franc Gabrovec se je oprijel naprej dela na stavbah. Bil je vajen solnca in slabega vremena, hudo delo ga ni moglo utruditi, ali vendar ni bil zadovoljen, zakaj čutil se je podrejenega vsakomur in vsem. Vajenci so ga zmerjali s kmetom in se mu režali. Komur se je zljubilo, je zakričal nad njim, ga poslal po to in ono, in on, sin svobodne zemlje, kjer imata oblast nad človekom le duhovni gospod in Bog v nebesih, ni vzdržal. Poiskal si je delo v tvornici in zazdelo se mu je, da se mu je življenje uravnovesilo, se spravilo v tir ter se usmerilo nekam k dobremu. Leta so tekla. Tiho so se pomikala dalje, bila so mirna in topla, lepoto in dobroto so tresla na zemljo in človek se jih je veselil. Vsako drugo leto je Franc prejel od doma pismo, drobno in zmečkano pismo, popisano s tintnim svinčnikom z materino pisavo. Mati ga ni pozabila; ni mu zamerila bega v svet, vsi ostali pa so se branili misliti nanj. V prvem pismu mu je sporočila, da je umrl oče. Takrat je z vsem srcem zahrepenel po domu, po Kobušaku in po rodni koči, ki se mu je zazdela lepša od graščin in od poslopij, v katerih so stanovali njegovi gospodarji, zakaj stala je v širni svobodi, veter se je zapikoval vanjo, ptiči so jo obletavali in solnce jo je poljubljalo sleherni dan, ko je prilezlo izza madžarskih nižin. Ali navdušenje se je naglo poleglo, zakaj počasi se je uklanjal onemu občutku odpora do grunta, ki zajame skorai slehernega kmečkega človeka, ko dela nekai časa v tvornici, kjer se odvadi zraka in solnca. Hrepenel ie po svobodi, po gozdovih, po zeleni travi doma, toda ko se je spomnil trpljenja na gruntu, je potlačil hrepenenje vase in ostal v tvornici. Zatem so prihajala druga pisma. Umirali So bratje in sestre, kakor trava pod koso so padali za jetiko in mati je tožila, ga prosila naj se vrne, da ji bo v pomoč na stara leta, saj grunt bo tako njegov, ker se bo sestra, ki je še ostala, gotovo omožila od hrama. Ni ji odgovoril na p'ismo, zakaj tisti čas je bil odkril lepoto mestnega življenja, kakor se mu je zdelo. Našel je prijetno družbo, s katero se je vlačil po krčmah, po veselicah Grunt je zasovražil, ker se mu je zdelo, da mu je ukradel najlepša leta, in če ga je kdo vprašal, kje je doma. ie svoj roistni kraj zatajil, kakor bi se sramoval zelenih gozdov, ki se razprostirajo okrog Kobušaka. Sedem let je živel brez zveze z domom, ki je dobil med tem novega gospodaHa. Sestra se je bila omožila s Ko7arjevim Vinkom; nosila pa je v sebi tudi kal jetike in po nekaj letih zakona je umrla. Mati je ostala sama. Ni še oddala posestva, le z besedo ga je obljubila zetu in hčeri in jima pustila, da sta gospodarila kakor na svojem. A zdaj, ko je hči umrla, je znova zmislila na sina. Ne bila bi rada, da trud njenih petdesetih let požre tujec, ki je mnogo pripomogel k hčerini smrti. Pisala je sinu, toda pismo ga ni našlo, in tako se je zgodilo, da je zet izsilil iz nje grunt, ki ga je prepisala nanj. Dve leti je že uživala preužitek — grenak kruh. ki ji ga je rezal zet — tujec. Dve leti se je znašal nad njo sirovi tujec, jo psoval ln ravnal z njo kakor z deklo, tedaj je Franc izvedel, kaj se godi doma. Bilo je v aprilu. Velikonočni dnevi so bili pred vrati. Pomladni vetrovi so se poigravali z mlado travo, in po cvetiu. ki je raslo na tratah, so se spreletavale čebele Le tu pa tam je zašel na vrt stanovanja Franca Ga-brovca tudi kak ptič. odorl kljun ter za-žvrgolel. kakor bi imel glas iz samega zlata V Francu so se zbudili spomini na dom Jasno je zagledal pred seboi Kobušak faro svetega Avguština in vse Slovenske gorice, posejane z zidanicami, okrašene z vinogradi in sadnim drevjem, Zahrepenel je po vsem tem. Na veliko soboto zjutraj je sedel na vlak ter se odpeljal domov, da bi pozdravil mater, da bi videl spet Slovenske gorice. Nameraval je najeti kje viničarijo, vzeti mater k sebi in živeti tam v miru in svobodi. S hrepenenjem po domu pa mu je rasel tudi odpor do mesta in spoznal je to, česar ni videl vseh štirinajst let. Hinavstvo je ugledal, sebičnost, sovraštvo in nizkotnost, ki vladajo v mestu. Nenvadno so se mu odprle oči in spoznal je, da je krivično tisto, kar se mu je še do te ure zdelo pravično, in zgrozil se je. Videl je, koliko kmečkih ljudi je požrlo mesto, jih duševno ubilo ter odtrgalo od poštene družbe, da se skrivajo po vlažnih luknjah, kradejo ali se klatijo po krčmah, a grunti tožijo po njih, njihovih rok potrebujejo, njihovih mišic, zakaj ne zmanjka se dela In zemlja je ostala, kakršna je bila: čim bolj jo kdo ljubi, tem bolj jo obdeluje, skrbneje ji gnoji, a zemlja rajši rodi. Mrak je že legal na domače mesto, ko je Franc Gabrovec stopil iz vlaka. Znane hiše so ga pozdravile, nekaj znanih obrazov je ugledal, proti vzhodu in jugu pa je videl obrise znanih hribov. Ni se ustavil v mestu, ampak se je odpravil takoj proti domu. Tri ure pešačenja je še imel pred seboj in hotel je biti doma pred polnočjo, da bi še morda prišel na kres, ki ga gotovo kurijo v domači vasi. Šel je po prašni cesti in ko se je dvignil na vrh Lip, ga je vonj iz domačih krajev zajel s tako silo, da se je zrušil ob cesti na kolena. Zagledal se je v dolino. Mesec se je bil dvignil že visoko na obzorje. Bela vnanjost cerkve svetega Avguština je bleščala v njegovi svetlobi. Voda Črnca se je vila po skrivenčeni strugi; kakor srebro je bila jasna in vrbe kraj struge so tiho šelestele Ugledal je Kobušak, ki je lukal izza cerkve samo toliko, da se je videla Frančeva roist.na hiša. Ni bila sicer razločna, ali v duši jo je ugledal jasno, vstala je pred njim čista in lepa, na novo Bilo je pred cvetno nedeljo. Sijalo je toplo aprilsko solnce. Na vrtovih so cvetele češnje, trava je bila žametno zelena. Na pragu Balaževe hiše so sedeli otroci Francek je štel šest let, Marička štiri, Anica pa tri. Najmlajši, ki ga je držal Francek na golih kolenih, ni imel niti leta. Balaževa hiša je bila najmanjša v vasi, s slamo krita, postavljena iz blata in desk. kakor jih stavijo mnogi v zadnjem času, ki hočejo stanovati v svojem, četudi še tako slabo. Nekje na strehi je klopotala štorklja. V daljavi se je svetila soboška cerkev. Vrsta jagnjedov se je vlekla vzdolž ceste proti Beltincem. Ana je hodila z rdeče obrobljenimi očmi iz sobe v kuhinjo, desetkrat jemala v roke eno in isto reč, da jo je potem odložila nekam na klop ali na posteljo. Naredila je pogodbo za dve leti. Rajši bi počakala po veliki noči, a kaj, ko je treba iti takoj, sicer ji prevzame mesto deset drugih, ki bi bile srečne da so sploh prišle na vrsto, četudi na samo veliko noč Občutila je, kakor da leži mrlič v prednji sobi Ni se upala glasno govoriti Nesla je škaf v hlev in ga postavila pred te-lico, ki je bila žejna. Pobožala jo je po rdečkasti dlaki. V grlu jo je nekaj stisnilo Sklonila je glavo. Naglo se je okrenila in šla iz hleva. Dve leti... čutila je slabost v rokah in v celem telesu da bi najrajši sedla in si s predpasnikom zakrila obraz. Češnja ob prelazu je bila vsa v cvetju. Zgodaj je nastopila pomlad ... Franc je zapeljal voz na dvorišče Zdai je pregledoval vprego Ni bil obrit. Vdrie oči so se mu svetile Na njem ie bila niet^va ed'na. tako zelo obnošena vsakdania obleka Ana se je s praga ozrla vani in spet io ie v grlu stisnilo in oo v*°m te1osu io io oVišla sla^st Ah. dolgovi! Če v teh dwh letih ne zasluži dovolj, bo domačija prodana. pobeljena v tem svetem velikonočnem času, Na mizi so bile pisanke, dišalo je po hrenu, po presmecu (kolaču) in mati je stala za mi* zo, se smejala ter rezala zanj, za izgubljenega sina, kos potice, katero je spekla njemu na čast. Planil je pokoncu, razširil rokej kakor bi hotel objeti vse Slovenske gorice« solze so mu prišle v oči in dejal si je: i »O sveta domača gruda! Človek se po« mladi, ko te ugleda. Ti si kakor velikonočno} zvonjenje, ki oznanja vstajenje, mir in novci življenje. Če bi te vedel ceniti otrok, bi t$ ne zapustil nikoli!« 4 Spustil se je v dolino. Na hribu svetega Avguština so kurili kres. Pogledal je gor in dol po Slovenskih goricah, na slehernem griču je gorel kres, odvsepovsod je čul vriskanje, petje, harmoniko. V vaseh so lajali psi, po zemlji pa so plesale tenje, ki so jih' delali oblaki, ko so prihajali pod mesec. Prišel je na Kobušak, ki je bil ena sam* cvetlična greda — še ponoči je to videl. S slehernega okna so visele rože, dišalo je poi rožmarinu, po sveži zemlji. Odnekod je zaPa je bila tako bodeča,« je zadovoljno mežikal, »in'se ni marala nič kaj dosti meniti. Naj se kar z materjo pogovorim je dejala. No, sem mislil, če je tako, pa kar stopim k Anžonoviro " • Materi se je iskrilo v očeh. Postregla je-nepričakovanemu gostu kakor rodnemu sinu in naposled poklicala tudi hčerko, češ: »Tak sta se kar skrivaj zmenila? Jaz sem pa zmeraj mislila, de si še otrok.« »Kakopak,« je brž pomagal Andrej dekletu iz zadrege, »zato sem se Tilki tudi ponudil za~-va'utha.« Nato so se pomenili. Vse je bilo tako pre-srčno domače in iskreno, kakor da je ie od vekoma'j določeno tako. In ni trajalo dolgo ko je vedela že vsa soseska, da pojde Anžo- ku... Ali mi odpustiš, Mirko?« Brez besed je stopil k njej in ji prikimal. Potem jo je prijel pod roko in jo odvedel po stopnicah. In peljal jo je k Stankovi postelji. Otrok je mirno spal. V soju rdečkasto svetilke jc gledala njegov obrazek, ki se je smehljal, kakor bi bil gledal nekaj čudovi« to lepega. In kakor bi se bila bala, da mu ne ukrade teh lepih sanj, se je sklonila k njemu in ga prav rahlo pobožala po laseh. »Stanko, Stanko, zdaj vem, kje je prava sreča...« Mirko Biodnik nova Tilka pomladi k Glivarievim za mlado. Jo j, kako se je tisti čas dekle spremenilo! Vse ji je izvabljalo samo pesem in smeh. Pusti jesenski in še bolj dolgi zimski večeri so minevali in brzeli kakor prijetne sanje. Naj je bilo delo kdaj še tako teža'/no, naj je pritiskala skrb ali kakršnakoli tegoba, Tilka je vse premagala in prepodila s svojo vedro pesmijo. Andrej je prihajal poredko, češ: »Ne kaže, da bi se po nepotrebnem Tu-dem preveč dajala v zobe. Midva veva, kako je, drugih pa to nič ne boli in ne skrbi « Materi je bilo vse to silno všeč. »Če me vse ne moti,« je Anžonka pomladi , večkrat ponavljala hčerki, ko sta trebili po senožeti, »boš lahko srečna. Na taki domačiji je lahko gospodinjiti z zavezanimi crmi.« Tilka se je veselo nasmihala. Ni ji r>ilo toliko za domačijo kakor za Andreja. In se zgodi, da jo včasih obide kakor vrtoglava opojnost. Kakor srna plane, objame mater in hoče zaplesati z njo. »No, no, pa si se malo zmotila,« se med smehom otresa mati Anžonka Tilkinega objema. »saj nisem Andrej!« Oh, ko ima pa Andrej tako malo časa! Zmerom se mu mudi. Ona bi se rada še toliko pomenila z njim. toliko bi mu rada povedala. Seve, kadar pride, ji zastane jeseda, to je res, toda kakor hitro spet izgine za oglom, ga začne srce klicati in se zdi Tilki, da bi mu morala povedati nič koliko važnih in nuinih reči. Kakor pa je bil Andrej vedno sredi dela, se je vendar naletelo, da sta se cvetni teden srečala v trenutku, ko je v njenem srcu najbolj prekipevala sreča in tista čudovita opojnost, ki jo pozna samo nedotaknjena mladost, Fopoldne sta se srečala na prisojni rebri, ko je sonce božalo mlado cvctje in zelenje. Andrej je bil ves nemiren, v Ttlkinih očeh' pa je gorelo, kakor da so se vse zvezde z m i bolj iasnega neba prešel Po vanje. In ko sta govorila, je zdaj njemu zdaj njei obtičala beseda, dokler ju ni prešinil plamen tistega nepojmljivega razkošja Ko se je Tilka natr. zavedla, je imela solzne1 oči ' »Ali ti je žal?« jo je Andrej nežno privil k sebi. Dekle je odkimalo, vendar je drgetalo kakor sproščena vzmet.' »Nič se ne boj,« jo je pobožal po kostanjevih laseh, »brž po veliki noči opraviva in pr>de'; k nam za vse življenje.« Govo: i! je toplo j vendar nekam zamol-kb i r. ečano Ti*ka je občutila zdajci vso usodno resnobo tega trenutka in je zadrh--telo. " »Če boš lahko srečen z meftoi. Andrej, se ne bojim niti same smrti.« ' Rekla jc kar 'tako. ker se ji je zdelo, da mora izreči kaj pametnega in resnega, fant pa jo je tesno objel »Le kdo bi ?daj mislil na smrt, ko se nama odpira življenfcV Ali jima je bila zla usoda nevoščljiva?! Kdo ve? Andrej je dan kasneje vozil bukove hlode iz gozda. Ko sta ,s hlaoeem nakladala, je šlo gladko do večera. Se zadnji voz pta naložila in dobro prepeia z verigami, do je bil Andrej kar zadovoljen, k3 ie ukazal hlapcu: Tilkina cvetna nedelja »Kar poženi, jaz bom pa malo poprijemal, ko je tako slaba pot.« Konji so potegnili, voz je zaškripal, nenadoma pa je zvenče jeknilo. Na prodniem koncu je počila veriga in v zaletu oplazila Andreja naravnost na sence. Koma' je krik-ni', ko je že v krvi omahnil, težki bukovi hlodi pa so se hudobno usuli nanj in ga štrli in pokopali pod seboj. Hlapec ie planil, toda Andrejeve oči so v negibni grozi strmele nekam daleč. Srce je še utripalo, ko je hlapec miadega gospodarja r»šil smrtne zagoz* de. Preden pa je mogel priklicati ljudi, se ja tudi srce umirilo. In gjspodar, ki je še pravkar sanjal o razkošni sreči, ni terjal zdaj od lastnega doma ničesar drugega več kakoi skromen prostor za mrtvaški oder Tilka je jokala in žalovala. Toliko da ni omahnila v jamo, ko so pogrebci izročali krsto z Andrejevim truplom drugi nevesti in materi zemlji. Pesem je utihnila pri An-žonovih. »Zakaj, le zakaj moram biti prav jaz tako strašno zavržena in nesrečna, mati?« je dan za dnem ponavljala Tilka. Mati je skušala tolažiti. »Smrti se nihče ne ogne. Božja volja je taka. Potite ti je treba.« Ah, kaj, ko je beseda samo dih, ki ne more pobožati ranjenega srca! Tilka je topo strmela v daljo in odgovarjala materi na vse samo: »Kaj, ko ne veste, kako je! Saj vam ne morem povedati, mati.« ' Kljub temu je mati prekmalu izvedela, kako je s hčerjo. »Vsaj na otroka misli, Tilka.« O, ona je mislila nanj z ljubeznijo in žgočo bolečino hkratu! V taki sreči je bil sirotek spočet, pa bo že ob prvem kriku na svet brez očeta in še nadih sramote ga bo spremljal! Le zakaj nI smrt rajši izbrala nje za svoi plen! Tilka je hujšala in bledela. »Oči si bo iz-jokala.« so rekli ljudje in jo resnično pomi-lovali. Ko pa je minil njen "as. je v bolečini zaman čakala, kdaj zasliši glas svojega otroka. Dete je bilo mrtvo. Tedaj je zagorelo v Tilkinih očeh. Zmedene so bile njene bessde, zmedene kretnje, vse kakor v mraku. Ko je vstala, je mati končno z grozo spoznala, da je njeno ljubljenko objel tisti strašni mrak, ki ga ne prežene niti najbolj vroče sonce sredi poletja. Kje je že ta čas! Leto. dve, kdo naj to ve, materi se zdi neznanska brezkončnost. Saj ji je Tilka ves ta čas pomagala pri delu, toda včasih jo je nenadoma obšlo in je kar na lepem vse skupaj popustila ter odhitela zdaj sem, zdaj tja, češ: »Otroka mi vrnite, zverine, če ste že res morali umoriti njegovega očeta!« Zavila je kdaj v župnišče, drugič v šolo, k orožnikom, na pošto, najrajši pa na mejo k graničarjem ali tudi čez mejo k italijanski straži. »Le ne mislite, da bo kdaj moj otrok vam pokoren,« je dopovedovala Italijanom, ki so jo poslušali z začudenjem in brez razumevanja, »mu že povem, kako in kaj, kakor hitro ga zagledam. O, gospodje, mati najde svojega otroka tudi devet sežnjev globoko pod zemljo! Se vam že še povrne, čeprav se mi danes režite!« Dan za dnem je bilo tako, to pomlad pa se je pričelo Anžonki zdeti, da se Tilki spet svita. Iz oči ji je izginil tisti grozničavi blesk in tudi kretnje so bolj mirne. »Sam Bog me usliši!« vzdihne mati, ko takole motri hčer, ki ob potoku ogleduje vrbje. »Ali boš narezala za butaro?« ji previdno it op i naproti. Tilka se ozre. Videti je zamišljena, vendar popolnoma mirna. »Ali je že cvetna nedelja?« pravi kakor lz sanj. »Kakopak! Prva, ki pride.« »Potem pa že,« prikima hči. »Sem skoraj pozabila, da že greje sonce.« In začne rezati vrhove mladike. Kmalu jih je za dve butari. »Bo preveč.« meni mati. »Nič ne de,« se nasmehne Tilka. »Cvetna nedelja je samo ena v letu.« Res, kako danes pametno govori! Kakor da ni bila še nikoli bolna. Nemara se ji vendar bliža rešitev? »Nesite v hišo«, pravi hči, »jaz pa stopim še po brinje, bršljan in bodičje. In tri leskove šibe prinesem, kakor se spodobi«. Mati nekaj časa gleda za njo. Korak ji je spet prožnejši. Tudi v tla ne buli več. Nemara bo res spet zdrava. O, na Brezje poj-deta, na Višarje, na kraj sveta, samo da bi se ubožici spet zjasnil um! Anžonka odnese vrbje v hišo in čaka. Kod neki tako dolgo hodi? Na italijanski strani so menda izmenjali ljudi. Če nima Tilka izkaznice s seboj, bi utegnila imeti še sitnosti, ker je ne poznajo. Mati stopi k skrinji. Res, Tilkina izkaznica leži čisto na vrhu, na perilu. »Kar za njo stopim«, se odpravi Anžonka in v srcu jo muči nemir. Do meje je komaj pol kilometra. Ali ne gre tam po polju Tilka? In le čemu ni šla po cesti? Pa je menda vendar ni padlo na misel, da bi skrivaj prestopila mejo? Ombo je korakal s svojo ženo po solnčni stepi. Zdaj pa zdaj sta se sklonila njuna dolga vratova k tlom, da pobereta hroščka, listič ali pa tudi kar kakšen kamenček. Om-bovo črno perje se je svetilo na solncu v temnovijoličastem blesku, toda bela peresa, njegov ponos, so od meseca maja, ko so bila najlepša, izgubila mnogo sijaja. Srečo je bil imel, zakaj trije drugi noji iz njegove druščine so bili nedavno postali plen ljudi. Oktober je bil in silna vročina je pritiskala. Zdaj pa zdaj je Ombo iz zadovoljnosti puhajoče kliknil svoj globok, mehak »Puhu«. Onini, njegova žena, je gledala okoli sebe. Na dolgo se je stegoval sivi vrat iz njenega prstenobarvnega perja, nato pa je pomirljivo odkorakala z Ombom nekoliko proč od starega termitskega kupa, in že sta stala ob svojem gnezdu. Štirinajst jajc je le-" žalo v njem in se skoro peklo v žarečem pesku. S kljunom je Ombo pazljivo obrnil jajce Za jajcem nekoliko na stran. Potem je sedel nanje, čeprav njegove toplote prav zdaj zares niso potrebovala. Gospa Onini je začela prhati pesek po svojem kuštravem perju, vmes pa je zdaj in zdaj kakor iz dolgočasja hlastnila po preradovednih muhah, da sta se kljunovi polovici zaprli, kakor bi bila udarila drug na drugega dva pokrovčka iz lepenke. Tako sta ždela oba pred sebe. Če bi se zdaj pa zdaj ne bil oglasil kričav »Piu« iz neskončne višine, bi bilo vse tiho okoli njiju. Proti poldnevu so se začeli daleč na polju zunaj dreti pegati in parček divjega kozla in koze, ki se je zmerom zadrževala v bližini, je skrbno zavohal po zraku. Toda kdo naj tu moti mir! Preden se je zvečerilo in so bila tla zbrano toploto izžarela, sta šla oba noja še za nekaj časa iskat hrano v travo. Pozneje je sedla gospa Onini za urico na jajca, a ponoči jih je Ombo kot bodoči družinski oče vzel pod svoje varstvo. Malo pred prvim deževjem je v jajcih za-čivkalo in kmalu so zlezli ljubki mladiči iz bleščečih se jajčjih lupin. Mnogim so bili pomagali iz trdih Oklepov natančno merjeni udarci s kljunom. Mladi noji so pisano ma-rogasti ležali na solncu in si sušili čudno, lasem podobno perje. Nekaj ur potem, ko so zlezli iz jajc, so že štrkljali po pesku in pod varstvom staršev iskali hrano. Ombo je bil silno ponosen, gladil je svoje perje in mogočno korakal poleg mladičev. Ljubka družinska slika! Zdajci pa je stegnil vrat. Tresoč se od besa je udaril z ogromnimi nogami po tleh. da je kar zaropotalo, in z razprtimi perotmi planil v šakala, ki si je pravkar hotel prilastiti nekoliko zaostalega mladiča. Afriški Nekdo kriči. Tilka beži. Ali je na tej ali na oni strani? Čemu neki beži? Trije I tali-* jani vpijejo za njo. »Tilka!« se zgrozi mati. Hči se niti ne ozra* Rezek, oster vojaški klic. Enkrat dvakrat, trikrat, a Tilka še vedno beži. »Moj Bog!« se trese mati in hiti, ko ne« nadoma zareže strel v pomladni mir. »Tilka, joj, ljudje. . . « Mati omahuje, vsa leze k tlom, skoraj po kolenih se priplazi do meje. »Tilka, gospodje. . . Tam na oni strani — moja hči, bolna. . . « Kje je zdaj Tilka? Saj ni več bolna. Italijani hlastno govore, vrišče, kažejo z ro-kami. Mati omahne. Dva graničarja jo pre-strežeta, da ne pade na blatno cesto. Ko se zave, je doma. Tudi Tilka je doma. Med po" mladnim cvetjem počiva in dve vrsti svetf. ji osvetljujeta obraz. Oči so zaprte, ustna obkroža blažen smehljaj. »Tilka, moja Tilka!« Zakaj jokaš, mati Anžonka? Hči je ozdravela. Zanjo ni več mraka in teme, ampak vse in povsod samo cvetna nedelja. Ivan Albreht lisjak se je rešil pred Ombom s skokom pod velik grm, kajti beg po nezavarovanem prostoru bi bil kaj neprijeten. Besen je stal Ombo pred grmom, tolkel z dolgimi nogami proti roparju, toda doseči ga ni mogel« Šakal je ležal mirno v varnem zavetju. Časa je imel dovolj, saj mu ni bilo mogoče izmuzniti se. Pač celo uro je mencal Ombo z napihnjenim vratom okoli grma, šakal pa je le spet in spet poškilil na svojega sovražnika. Naposled je Ombo kljub svoji slabi pameti le spoznal, da ne more ničesar opraviti. Oziraje se na vse strani je dostojanstveno ubral pot za soprogo in otroki. Od tega časa ga je bila sama pazljivost. Nepretrgano je vrtel glavo na vse strani in spet in spet pogledal z ostrimi očmi pokrajino. Nojevo najboljše varstvo so oči, njegovo najboljše orožje pa močne noge. Skoro osem dni so že šteli mladiči, ko je stopala nojeva družina skozi gosto grmovje in zdajci nenadno stala pred človekom. Ombo je bil nekoliko spredaj. Onini ga je videla, kako je z dolgimi skoki zbežal in padel z vihrajočimi perotmi udarjajoč po tleh. Potem je spet planil pokoncu. Tedaj je spoznala kaj se je dogajalo. Tiho je sklicala mladiče in jo z njimi ubrala v nasprotno smer. Ko neumen je bežal naraščaj in ni dal glasu od sebe. Nagli dvoprstniki so prav kakor puščice drveli skozi travo ter se tu in tam potuhnili. Med tem je Ombo nadaljeval svojo zvijačo Korakal je dalje in se je delal hudo bolnega. Vrgel se je na tla in stegnil vrat. Njegove dolge noge so se zarile v pesek. Spet je vstal. Sovražnika je pustil zmerom le na dvajset korakov k sebi. Tako se mu je posrečilo odvrniti zasledovalca od mladičev, toda človek Hotentot ne bi bil Hotentot, če ne bi bil predobro vedel, kakšen namen je zasledovalo Ombovo početje. Tiho so preganjalčevi tovariši v istem času poiskali sledi za noji V nasprotni smeri. Ubogi Ombovi otroci! Toda Ombo sam ni več doživel te nesreče, čeprav je bil zelo pazljiv. Prav tedaj, ko se je spet vrgel na tla, je siknila puščica s te« tive loka pod Ombovo perot v prsi. Udareo s perotjo in puščica se je zlomila, toda zastrupljena konica je ostala čvrsto v mesu. Naprej je zdrvel Ombo v smrtnem boju. 2 vratom, nagnjenim daleč nazaj na telo, jo j« brisal skozi grmovje. Hotentot je na zašle« dovanju našel zlomljeno puščico brez konice. To je pomenilo, da mu je plen zagotovljen. Kar veter se je delal in perje mu je vihralo, tako je Ombo tekel. V blaznem diru sploh ni čutil, da so se noge dotikale peska, in ni pazil na trnje in vejevje, ki ata mtl trgali pernato obleko. Široko odprt mu je Noj Ombo In njegova družina Afriška živalska zgodba bil kljun in mrzlo mu je prihajalo pri srcu. Zvrnil se je stepni dirkalec in mrtev oble-ial v rumeni travi. Še kot mrtev je moral Ombo pomagati svojemu morilcu pri lovu na divjačino. Skrbno je bil Ombo odrt in prepariran. Po- tem so mu vtaknili dolgo oalico v vrat In Tasi, Hotentot, je to pernato oblačilo vrgel nase, kadar je šel na lov. Še često je siknila uničujoča puščica izpod pernatega oblačila mrtvega Omba. Po Aschenborn« J, M, Otrok na cesti Na cestnem križišču je stal otrok. Stiskal se je k zidu, da ne bi bil ljudem napoti. Veli ročici je iztezal, toda le malokdo je segel v žep in mu vrgel novec. Kadar je bilo malo ljudi, je pel. Čuden, presunljiv je b.l njegov glas. Težko ga je pozabil, kdor ga je čul. Nekoč, ko je bii že pozen večer, in je le še malo ljudi zašlo v našo ulico, sem videl stražnika, ki je stal pri njem in ga nekaj izpraševal. Jokaje, pretrgano mu je otrok odgovarjal. »Kaj je?« sem se vmešal v njun pogovor. »Denar so mi vzeli,« je zajokal otrok. »Štel sem, koliko sem nabral, tedaj pa je prišel nekdo, in mi iztrgal čepico, kjer sem imel denar.« Stražnik je zapisal nekaj besed, potem pa Je bilo zanj vse opravljeno. Drugi dan so časniki prinesli ganljivo zgodbo. Bilo je pač pomladi, ko postanejo dobre, zanimive novice hudo redko in je treba porabiti vse, kar pride pod roke. Takale je bila ta zgodba: Očeta je vzela na Soči italijanska granata tisti dan, ko se je vrnil z dopusta. Spomladi je bilo. Jeseni je žena rodila. Brez denarja je bila in troje lačnih otrok je imela. Misli" lla je, da bodo vsi pomrli od lakote, toda ljudje so se jih usmilili in jim dali jesti. Ko je vstala s porodne postelje, je morala ves dan delati kakor črna živina. Vojne je bilo konec in izgubila je še podporo. Otroci pa so rasli. Obleči jih je bilo treba in jih nahraniti. Delala je od jutra do večera in še v noč. Bolezen je prišla v hišo. Najstarejši — sedem let mu je bilo takrat *— je legel in ni več vstal. Preveč izstradan je bil, da bi se bil mogel pozdraviti. Za zdravnika ni imela denarja. Prej je spala vsaj po nekaj ur. zdaj pa je tudi te prebedela in predremala ob otrokovi postelji. ■ Otroka so odnesli. Ni jokala. Rešen je bil tn ona tudi. Preveč je bilo že trpljenja, da bi bila mogla misliti na solze. Leta so jih vzela. Le mora je ostala in jo grizla. Pospravljala je po hišah, delala na vrtovih, na njivah. Takrat je bilo drugemu o~em let. Nekoč je odšel od doma. Kam? Nihče ni vedel, nihče ga ni mogel naiti Kdo ve. kam ga je zaneslo? Kakor bi se bil v tla vdrl, je Izginil. Ni jokala. Delati je bilo treba in pri delu ni ioka. Naimlajši, Benjamin, je rasel. Hodil je z njo. Ko je plela na niivah. je letal za metulji, ko ie ribala no hišah hodnike, je gledal skozi okna v daliave. Tako lepe so se mu zdele in tako vabljive. Kolikrat je rekla mati sama pri sebi: »Bog ve, kaj ga žene. Prav tak ie, kakor je bil drugi. Ista kri Ali je nekaj ciganskega v niem? Tudi drugi ie saniaril v daljave: morda ga je potem kri premamila in je *el bog ve kam. Morda ie šel nekam prav daleč. Morda je srečen in se vrne...« Kakor paičevina so se ii razprezale misli. Ko jih je bilo preveč, jih je udu^ila. Toda vrnile so se nove, ko gh je spet videla, kako sani ari ob oknu. »Vsai ti mi ostani!« mu ie rekla. Ni je razumel Premlad je b'l še Takrat mu je bilo Šest let. Še v šolo ni hodil. Jeseni, ko je dobil knjigo in tablico, je mati že kašljala Čutila je, kako ji neznana pošast pije kri. Kapljo za kapljo. Vsak dan več. In s krvjo je šla moč. Kaj ji je bilo prej troje nadstropij! Zdaj je le še s težavo prilezla do vrha in čelo ji je pokrival mrzel pot. On pa je hodil v šolo. Ni videl krvavih sledov po tleh ni videl kapelj krvi, ki jih je mati skrivala v robec. Nekega jutra se je odpravljal v šolo. Tedaj Je mati iznenada sredi sobe omahnila in zdrknila na stol. »Ostani doma, Benjamin,« mu je velela. »Zakaj ne bi šel V šolo? Tako lepo je tam.« »Ostani, mama je bolna. Hudo je bolna ..« Ni vedel, kaj je bolezen. Ni videl, kako je umiral najstarejši. Ostal je. In potem še drugi dan in še tretji. Mati je poležkovala. Časih je malo vstala, da se je privlekla k ognjišču in kaj skuhala. Potem tudi kuhati ni bilo več kaj. Lakota je široko odprla oči. »Mama, lačen sem ...« »Še skorje kruha ni pri hiši, Benjamin, moj naimlajši. Še dinarja nimava, da bi si ga kupila.« »Kaj bova kar lačna?« Ni mu odgovorila. Drugo jutro ga je poslala na ulico. »K zidu se stisni in prosi denarja. Pesmice) poj...« »Pesmice? kakšne pesmice? Saj jih na> znam.« In naučila ga je pesmic o polju, o rožah, o solncu. Potem je hodil otrok pet na ulico. Težko ga je pozabil, kdor ga je čul. Noge sp mu primrzovale k ledenim tlom. Roka mu je drhtela, vsa rdeča je bila od mraza. Trosila je. Tako malo jih je bilo, ki bi jo bili videJ. Še dosti manj tistih, ki bi segli v žep. In potem je prišel človek, ki ga je okradel. Vsak dan sem šel mimo njega. Vsak dan sem videl prosečo roko. Potem ga pa nekega dne ni bilo več. Bog ve kam ga je zaneslo. Morda mu je umrla mati, morda se je potem spet zbudila v njem kri, da je šel še on. Benjamin, najmlajši^ v svet za drugim. Kdo ve? Branko Sodnik Sv. Notburga in pripovedka o divji ženi Poljanska dolina, aprila. V podružnični cerkvi poljanske župnije na Bukovem vrhu je slika sv. Notburga, ki jo je napravil umetnik Janez Šubic. Razstavljena je bila tudi na razstavi bratov Subi-cev pozimi v Ljubljani. Ko je razlagalec na razstavi opisoval to sliko, je omenil tudi življenje te svetnice. Legenda pripoveduje o nji, da je bila zelo pobožna in da se je ravnala po božjih zapovedih pri vsakem svojem delu. Kakor-hitro je pred praznikom zazvonilo delopust, je takoj opustila vsako delo na polju. Ob žetvi je odložila srp. Odtod srp na sliki. Bila je tudi velika dobrotnica do siromakov. Zato da so se smeti v njenem predpasniku izpre-minjale v darila za siromake. Tako nekako se glasi legenda o tej svetnici. Podobna je ljudska pripovedka v Poljanski dolini o divji ženi, ki je služila pred davnim časom na Kovskem vrhu pri nekem kmetu. Pri ogledovanju slike sv. Notburge in tolmačenju razlagatelja se je obudil piscu teh vrst spomin na pripovedovanje njegove matere pred več kakor šestdeset leti o divji ženi. Zgodba je čisto podobna oni o sv. Not-burgi , Pred davnim časom je prišla h Kovša-ku, večjemu kmetu na Kovskem vrhu nad Visokim služit divja žena. Bila je to čudna ženska, ki se ni nikdar utrudila. Komaj je bila v službi, je že vodila vsa domača in poljska dela, pri čemer se je do p.ke natan-čino ravnala po božjih zapovedih. Vsi posli in domači so se morali ravnati po nienih ukazih. Vsako soboto popoldne in pred prazniki, ko je zazvonil delopust, je moralo na njeno povelje pienehati težje de.o. Vsi so se morali prekrižati in se pripraviti na praznik. Ob žetvi so morale žanjice takoj odložiti srpe. Doma se je dom očedil, pometel in pripravil za praznik. Od hiše niso smeli odganjati siromakov, temveč so jih morali obdarovati in nasititi. V hišo, v kateri je prej vladala nesreča, se je povrnila sreča, vračalo se je blagostanje. Zelo čudno je bilo, da je hišo zmerom pometala od vrat proti oknom in ne proti vratom, kakor je navada. To je baje prinašalo hiši blagostanje. Čez leto dni pa so ljudje slišali glas njenega divjega moža iz gozda Klical je: »Hoj, hoj, moje žene ni dolgo domov.« Včasih pa: »Ze lani je šla, še letos je ni!« Ko je tudi divja žena slišala svojega moža sa je preob-lekla in pospravila svoje reči. Preden je šla, je še pometla hišo od vrat proti oknom, smeti pospravila v predpasnik in z njimi zapustila hišo. Ob slovesu je domačim zabičeva-la, naj se tudi poslej ravnajo po njenih odredbah, če hočejo, da bo nad hišo ostal boSji blagoslov. Tako pripovedujejo zgodbo o divji ženi stare poljanske ženice Ne vse čisto enako, a vendar v glavnih obrisih podobno. Gotovo je nastala ta pripovedka po legendi o pobožnem življenju sv Notburge. Verjetno je tudi, da je res pri nas živela kakšna ženska, ki si je vzela za zgled sv Notburgo, a je to žensko potem ljudstvo izpremenilo v divjo ženo ter še to in ono k resnici dodalo Gotovo je vedel za to pripovedko o divji ženi umetnik slikar Janez Šubic, ki je bil poljanski rojak Morda je bila prav ta pripovedka pobuda za sliko sv. Notburge v cerkvici na Bukovem vrhu Trije rebusi MnaT X Sloviti ruski pevec Fjodor Saljapin je umrl. V torek je v Parizu po krajšem Pole-hanju umrl slavni ruski basist in igralec Fjodor Saljapin, star 65 let Po rodu je bil kmečki sin iz Kazana. Zapustil je dva sinova in pet hčera. Njegovo pevsko silo poznamo pri nas le z gramofonskih plošč, a že plošče pričajo o odlikah njegovega petja. X Nemčija je zdaj druga največja država v Evropi. Priključitev Avstrije k Nemčiji je v znatni meri spremenila zemljepisne pojme o sedanji Nemčiji. Za Nemce iz Ostmarke (prejšnje Avstrije) ni zdaj več glavno mesto države Dunaj, temveč Berlin. Toda Hamburg ni več drugo največje mesto v Nemčiji. Na njegovo mesto je stopil zdai Dunaj -.ug-spitze, ki je doslej veljala za najvišjo goro v Nemčiji, je morala odstopiti prvenstvo za 835 m višjemu Velikemu Kleku (Grossglock-nerju). Najdaljša nemška reka je postala Dunav. ki teče skozi Npmeijo v dolžini 997 km Laba teče po nemškem ozemlju samo 761 km, Rena po 698 km Za Rusijo je Nemčija danes največja država v Evropi. Ima 554 556 kvadratnih kilometrov površine, med tem ko ima Francija 550.986 kvadratnih kilometrov. Na kvadratni kilometer ozemlja v Nemčiji je prišlo doslej 140 prebivalcev, v Avstriji pa 81 oseb. Z vkliu^enj^m bivše Avstrije v nemško državno telo odpade na Jugoslavijo 311 km mejo. na Italiio pa 430 km Na ozemliu Ostmarke je r>ri*lo prei na tisoč avstrijskih prebivaVev 974 Nemcev. 8 Čehoslovakov, 11 Jugoslovenov in 3 Madžari Zdai se je to razmeri^ skrčilo. X Hitler bo nastopil v filmu. Med nemške vzgojne filme mislijo uvrstiti tudi Hitlerjevo »Moje življenje«, kjer-bo v glavni vlogi nastopal Hitler sam Film bo gotovo zelo zanimiv, saj bo pokazal vse dogodke iz Hitlerjevega življenja do najnovejših dni X Albanske princese v Ameriki. Sestre albanskega kralja, ki so šle pretekli m^sec v Ameriko obiskat sorodnike svoje bodoče svakinje in kraljice grofice Apponvijeve, ki je menda na pol Američanka, so zbudile v Ameriki mnogo zanimanja. Za Američane je res redkost, videti kar tri pristne princese. čeprav le iz majhne Albsniie V^nka redkost pa je vsekako vredna vsega zanimanja Pričakovala jih je torej truma časnikarjev, princese pa se niso hotele nič raz-govariati. Komaj da so uieli nekai slik in že so izginile Toliko so pa le izvedeli, da ne govore angleški, pač pa se izvrstno i?ražaio v francoščini in nemščini Tudi kaditi ne maraio X Nova italijanska vojaška puška. Doslej je italijanska vojska uporabljala puško modela »91«. Zdaj pa hočejo to staro puško zamenjati z novim modelom, ki ga imenujejo kratka puška. Med staro in novo bo največja razlika v dolžini Dosedanja je b;la dolga 1.59, med tem ko bo nova dolga le 1.20 m. Torej bo nova precej krajša. Razlika v kalibru pa ne bo velika. Stara je imela kaliber 6.5 mm, nova bo imela 7 35 mm. Pač pa bodo patrone nove Duške znatno lažje. Stare patrone so bile težke 22 6 grama, nove pa bodo imele le 11 75 grama. Predorna sila nove krogle bo še vedno dovolj velika, da bo onesposobila za boj vsakega vojaka, ki bi ga zadela na 600 metrov daleč. Namesto dosedanjega bajoneta, ki je imel enostransko rezilo kakor sabla ter je bil tudi daljši, bodo dobili italijanski vojaki krajši bajonet z rezilom na obeh straneh, da bo kakor bodalo. X Opico je baje naučila govoriti. Zdaj pa zdaj se oglašajo ljudje, ki trdijo, da so' naučili živali govoriti. Potem pa vedno sledi razočaranje. To pot je bila razočarana tudi radijska postaja v New Yorku. Verjela je namreč Gertrudi Lintsovi iz Broocklyna, da zna.10 njeni šimpanzi govoriti. Ko naj bi pa stopila njena ooica Suzana pred mikrofon in spregovorila, je niso mogli odtrgati od sladkega grozdja. Edino, kar je ponovila za Lintsovo, je bilo »Kdo, kdo?« To pa je seveda premalo. Šimpanz je izmed vseh opic res najpodobnejši človeku, vendar pa ni kar nič verjetno, da ga bo kdaj mogoče naučiti govora. Za smeh in kratek čas Veselju zmerom sledi žalost £1 Mi Brusač Matija brusi nož in zraven se okrog ozira, po ženskah lepih špekulira. Saj mlad Matija še je mož. Od brusa iskre kar lete, tako Matija brus pritiska. Sumljivo nož mu v rokah piska, a nanj brusač se ne ozre: Saj žensk toliko mimo gre, da glavo kar nazaj drži. Ce mož je mlad, pač čudno ni, da v srcu mu ljubezen vre. In ko na brus pogleda mož, do konca vidi zbrušen nož. Za solncem dežek mora priti, veselju žalost pa slediti! NAGLICA Peter je brcal žogo in pri tem razbil steklo v tujem oknu. Za razbitim steklom se je pokazal jezen obraz. »Smrkavec! Tole boš pa plačal!« »Seveda bom,« je zaklical Peter in se spustil v beg. »Ze tečem po denar!« Ne TAKO IIITRO Mihec se pelj s svojo sestro na tramvaju. Strašno nerodno se vede. Naposled mu sestra zagrozi na uho: »Če se ne boš vljudno vedel, te bo tistile mož pojedel.« Mihec pogleda moža, ki mu ga je sestra pokazala in ki ima veliko golšo, potem pa reče sestri: »Ta mora najprej še tistega do konca pogoltniti, ki ga ima v vratu!« NA POSTI Mlada dijakinja: »Ali je pri vas kako poštno ležeče pismo z označbo ,Ljubezn'?« Poštar: »Takega pisma ni, pač pa je eno z napisom ,Palica'.« NA POLITIČNEM SHODU dO, Govornik: »Moj klic se bo slišal po vsej deželi...« Glas iz občinstva: »Samo malo glasneje govorite ...« MIR SO HOTELI IMET! Sinko: »Mamica, ali je prišel bratec z nebes?« Mati: »Da.« Sinko: »Mamica, zdi se mi, da so hoteli imeti v nebesih mir.« OGORČENOST Hišni gospodar (slabemu godbeniku): »Če že morate s kakšno rečjo praskati po čem, vzemite rajši nož in mažite sirovo maslo na kruh ...« PRI VAJAH NA DOMAČEM ODRU < Vera: »Upam, draga Zora, da te ne moti, če poljubim tvojega moža strastno, kakor zahteva vloga.« Zora: »Mene ne moti, če le njega ne...« NIČ HUDEGA Janez: »Tvoja gospodinja je hudo bolna, s gospodar sedi vsak večer v gostilni « Jera: »Seveda, ker pije na njeno zdravje.« ŠKODA KLOBUKA Kdor se razume na kupčijo Rešitelj: »Vaš klobuk je, žal, ostal v vodi.« Rešenec: »Ah, prosim vas, skočite še enkrat v vodo!« ZAHVALA Star gospod komaj uide podivjanemu biku čez visok plot. Se ves brez sape zavihti pest in ogorčen zakliče: »Nehvaležna žival! Ali naj bo to zahvala, da sem vse življenje žrl le rastlinsko hrano?« MIR SO HOTELI IMETI Sinko: »Mamica, ali je prišel bratec z nebes?« Mati: »Da.« Sinko: »Mamica, zdi se mi, da so hoteli imeti v nebesih mir.« VARČNI MARKEC Kupec: »Koliko stane ta gramofon? Trgovec: »Tisoč dinarjev.« Kupec: »A koliko na obroke?« Trgovec: »Tisočpetsto, plačljivo v treh obrokih. Prva dva obroka r^rif*e takoj...« RAZUMLJIVO Tujec (zjutraj hotelirju): »Tu sem poglejte, koliko stenic sem ujel! Vso noč nisem za-tisnil očesa.« Hotelir: »Seveda ne, če ste stenice lovili.« NIC NOVEGA Mati: »Jurček, že spet stojiš z odprtimi ustmi.« Jurček: »Vem, mamica, saj sem jih sam odprl.« NE VE VSEGA A.: »Vsaka ženska trdi, da vse ve.« B.: »To pa ne bo res. Moja žena, na primer, že dvajset let zatrjuje, da še zmerom ne ve, zakaj me je vzela!« GROŽNJA Dva, ki žalujeta za zimo ... GLASBENI TALENT Slavni skladatelj je bil povabljen k znancem na večerjo. Med večerjo je moral poslušati, kako je brenkala domača hči na klavir. »Naša hčerkica ima glasbeni talent, kaj ne?« je vprašala mati ponosno. »Ce imate kako posebno željo, jo kar izrazite, moja hči dela s klavirjem kar hoče.« »Ali bi ne mogla zapreti klavirja?« je odgovoril skladatelj. NOTRANJI GLAS Markec: »Pomisli, danes sem si prihranil kar 50 dinarjev.« Spelica: »Beži, no, beži.« Markec: »Res! Veš, po mestnem vrtu sem šel, in tam stoji zapisano, da mora vsakdo, ki stopi na cvetlično gredo, plačati 50 dinarjev. No, in jaz nisem stopil na gredo...« V GOSTILNI Gost: »Ali je to sploh gostilna! Pečenke m več, jetrc ni, vampov ni...« Prinesite mi suknjo! Natakar: »Oprostite, tudi te ni več!« MED PRIJATELJICAMA Milan: »Gospodična, če me ne uslišite, se vržem pod vlak!« Vera: »Vsaj dve uri časa za premišljanje mi pustite. Saj se odpelje čez dve uri še en vlak.« NAJBOLJŠA PREIZKUŠNJA Oče: »Ce hočeš imeti res dobrega moža, vzemi sosedovega sina, ki te ima resnično rad.« Hči: »Kako pa veste to, oče?« Oče: »Ze leto dni si izposojam denar od njega, pa še vedno hodi za teboj...« TEGA ŠE NE ZNA. Teta: »Povej mi, Mihec, ali se znaš že sam umivati?« Mihec: »O, že. Tudi zobe si že sam čistim, Ramo ven vzeti kakor vi, jih pa še ne znam.« ŠE ONA JE MANJKALA Kurnikova se prepirata. »Ti lažeš, Nace! Notranji glas mi pravi, da lažeš,« reče žena. »Kaj, notranji glas imaš tudi?« se zgrozi Nace. SREDNJA POT Micka: »Prav, prav, da ste prišli, teta.« Teta: »Kako to misliš?« Micka: »Ko so oče videli, da prihajate, so rekli: .Se te nam je bilo treba!'« Neža: »Rekla sem mu, naj me poljubi na obe lici.« Spela: »In kaj je storil?« Neža: »Izbral si .ie srednjo oot.- Klotilda: »Ema, zdi se mi, da si se prepirala s svojim možem. Kaj sta pa imela?« Ema: »Saj je zmerom isto. Jaz imam prav, on Da tega noče priznati.« Kaf prinaša pomladna moda Uveljavljajo se spet kratka krila in plašči Za razliko od lanske nam je letošnja pomladna moda prinesla spet prav kratka krila in plašče. Okusu posamezne ženske pa je na prosto dano ali si izbere za pomlad plašč ali kostu, ker oboje je v modi. Plašči so krojeni ali ravno ali malo zvončasto, v pasu tesno prilegajoči se telesu, zapeti na en ali tri gumbe. Reverje imajo velike kakor moške suknie Ovratnik je ozek, nazaj zavihan ali pa pokoncu stoječ Plašč ima velike žepe. Pasovi_so4 do 5 cm široki in zapeti spredaj z veliko zaponko Pasovi pa pristajajo le vitkim osebam ker debelejšo osebo naredi pas le še buinejšo. Ker so plašči brez pasov tudi v modi zato naj si izbere boli debela ženska plašč brez pasu. ali pa tak model ki ima samo v hrbtu kratek pas. Rokavi so ožii. ne več tako nagubani in se zožujejo proti zapestiu. Ramena so še vedno dobro podložena, kar nanravi žensko čez pleča široko, a drugače vitko. Plašč pristaja bolj majhnim osebam, ker jih na videz prikazuje večje Kostum Kostum ie letos še posebej velika moda. So kostumčki tudi v resnici nekaj srčkane-ga, Dri tem pa so tako preprosti in naoravi-jo žensko elegantno. Skoro si dandanes ne moremo militi ženske brez kostuma. Saj je kostum tudi zelo praktičen za pomlad kakor poletje. Kostum je krojen s kratko jopico, spet na dve ali eno vrsto gumbov, ima našite žeoe, široke reverje, maihen ovratnik, ki se lahko zapenja pod vratom, ali se pa zapogne v obliki moške fasone. Jopica sega za dobro ped čez pas in ima pas ali pa je brez pasu. Krilo ie kratko, malo čez kolena segajoče, ozko. z eno gubo na levi strani ali z dvema gubama v sredini, ali oa ima na vsaki strani po dve gubi, ki sta položeni druga proti drugi Gube so prešite ma'0 nad kolanom. da ozko krilo ne ovira koraka. Pri kostumu je namesto jopice v modi tudi »bolero«. Beseda ie španska, in smo to modo prevzeli od Špancev Je to kratka jopica, ki ne sega čisto do pasu. Od vratu proti pasu je malo zaokrožena, je brez gumbov in se nič ne zapenja Na levi strani prs ima majhen žepek, v žepku pa pisan robček. Bolero, ki nima ne ovratnika ne reverjev, je na ramah dobro podložen kakor kostum, ima rokava, segajoča do zapestja ali pa samo tričetrtinsko dolga. Bluze H kostumu kakor k boleru oblečemo lepo bluzo. Le na kostumu je lahko bluza čez krilo, med tem ko mora pri boleru biti krilo oblečeno čez bluzo, ker bolero sega baš nad pas krila. Bluze so moderne v vseh barvah, a vedno se mora barva bluze ujemati z barvo kostuma. Zelo v modi so pletene ali kvačkane bluze, tako zvani žemperji. Je pa bluza lahko iz svile, cefirja ali platna Bluza ima rokava, dolga, tričetrtinska ali pa segajoča samo do komolca. Je krojena tako, da jo oble-češ čez krilo ali v krilo. Debelejšim ženskam pristaja lepše bluza čez krilo, in sicer naj 9ega eno ped čez krilo. S pasom ali brez pasu. Zapeta do vratu ali z majhnim izrezom. Obleke. Obleke so narejene kakor plašči, se tesno prilegajo v pasu, so posute z gumbi od vratu do nog, tudi na rokavih je polno gumbov. In ti gumbi, narejeni iz blaga oblek, so posebno v modi. Obleke imajo majhne ovratnike. Ti ovratniki so iz svile, brokata ali čipk. Če je ovratnik iz enobarvne svile, je ves pošit z drobnimi borticami ali pa prešit s svilo v barvi blaga. Skoro vse obleke imajo na prsih kakor na krilu majhne žepke. Rokavi so poljubni: ali dolgi ali segajoči do zapestja ali pa tričetrtinski. Ramena so podložena kakor pri plaščih ali kostumu. Krilo je malo zvončasto ali v gube vloženo. Gube so vložene 20 do 25 cm vsaksebi, in to samo na prednji strani. Zadaj pa je krilo ravno in brez gub Obleka je lahko s pasom, ki ima lepo zaponko, ali pa brez pasu. Slamniki. Slamniki so različne vrste v modi. Imajo nizko ali visoko štulo krajce ali zapognjene na obraz ali pa navzgor zavihane Priljubljen pa je tudi španski »sombrero«, ki ima nizko štulo in ravne krajce z debelim robom. Okrašeni so s cvetlicami, traki ali raznimi peresi. Seveda ni vsak slamnik za vsak obraz. Nekateri ženski pristaja sombrero prav dobro, drugo pa samo kazi. Pri pokri-valu ženska najbolj pokaže, ali ima dober okus. Obuvalo, nogavice in rokavice Čevlji. so v modi v vseh barvah. Izrezani ali na zaponko Z visoko ali nizko peto. Tz usnja, deftina, baržuna, semiša ali platna. Okrašeni z luknjicami ali z drugim blagom, usnjem ali lakom Moderne so tudi opanke in sandali. Nogavice mesnate barve so velika moda. Pri členku imajo lep ažur. So pa v modi tudi v temnejši barvi, samo se mora barva nogavic ujemati s čevlji in obleko. Rokavice so od zapestja proti komolcu precej široke, okrašene z raznimi prešitki, z lukniicami ali čipkami. Tako smo podali kratek pregled letošnje pomladne mode. ki je zelo pestra in vsakemu okusu ustrezajoča. Za kuhinjo Velikonočna torta. Stolci sneg štirih beljakov, primešaj 10 dek sladkoria v prahu, 10 dek zribane čokolade ter tolči dalje, da se zgosti. Nato primešaj še 12 dek drobno zrezanih orehov. Testo nato stresi v dobro pomazano tortno posodo in speci. Drugi dan torto prerži, pomaži z mezgo, jo zloži, po-maži po vrhu še z mezgo in posuj z zmletimi orehi. Pogačice. Umesi na deski v testo 20 dek moke, 15 dek sladkorja v prahu, pest zmletih orehov, malo cimta in žbic (žbice drobno stolci), dve jajci, šest dek sirovega masla in pol zavitka pecilnega praška. Ko si testo dobro umesila, ga za nožev hrbet tenko raz-valjaj. Potem izreži z obodcem okrogle pogačice. Zloži jih na pomazano pekačo in speci. Pečene pomaži s poljubno mezgo in zloži po dve in dve skupaj ali pa vsako pogačico oblij z rumovim ledom. Rumov led: 14 dek sladkorja v prahu polij s tremi žlicami vode in žlico ruma, potem mešaj, da se zgosti. Nato oblij vsako pogačico zase. Po-kladaj jih na papir in na zraku posuši. Čokoladni keksi. Umesi na deski v testo 25 dek moke, 12 dek sladkorja v prahu, 25 dek masti, eno jajce, pol zavitka pecilnega praška, od pol limone sok in naribano lupi-nico, rebro zmlete čokolade in pet dek zmletih orehov. Ko si testo dobro umesila, ga tenko razvaljaj in z obodci raznih oblik izreži, nato pa na pomazani pekači in v ne-prevroči pečici speci. Orehove kocke. Mešaj v skledi štiri rumenjake in 12 dek sladkorja v prahu, potem primešaj tri deke drobtin, ki si jih z eno žlico ruma poškropila, 12 dek zmletih orehov in sneg štirih beljakov. Pekačo z robom dobro pomaži s sirovim maslom ali mastjo in deni test onoter, ga razravnaj in speci. Pečeno in hladno razreži na majhne kocke. Torta z orehovim nadevom. Umesi na deski v testo četrt kile moke, 20 dek sirovega masla, 10 dek sladkorja v prahu, sok in lu-pinico pol limone, žlico ruma, smetane ali mleka. Ko si testo dobro umesila, da je gladko, ga razvaljaj v velikosti tortne posode (nekaj testa pa prihrani, da ga boš imela za mrežo). Tortno posodo namaži s sirovim maslom ali mastjo, položi noter zvaljano j testo. Nato nadevaj z nadevom. Nadev: 10 dek zmletih orehov, pet dek zribanega lecta, 10 dek sladkorja v prahu in malo cimta in naribane limonove lupinice. Vse to skupaj popari z dvema žlicama vrelega mleka m dobro zmešaj. Nadev mora biti gost, vendar tak, da se da mazati. Ko se je nadev shladil, primešaj še sneg dveh beljakov in nadevaj po testu. Po nadevu napravi iz preostalega testa drobne palčice in jih položi v ob'iki mreže po torti. Nato peci torto v neprevroči pečici tri četrti ure Ko je pečena in se ie shladila, jo vzemi iz posode, in ko se popolnoma shladi, jo šele razreži. Ta torta ie dobra tudi, če je teden dni stara. Rezanci, cmoki ali makaroni kot omlete. Skuhaj pri kosilu malo več rezancev, cmokov ali makaronov Zvečer jih drobno zreži. V loncu pa raztepi v četrtinki litra mleka tri jajca, primešaj rezance, cmoke ali makarone. V kozi za omlete razbeli za oreh masti, daj eno zajemalko rezancev na mast, razravnaj in speci po obeh plateh omleto. Ko je omleta pečena jo potresi z naribanim sirom, zvij in postavi posodo na krop, da se ne shladi, med tem ko drugo pečeš Ko imaš vse omlete pečene pripravi še solato: be-rivko, motovilček ali regrat. Nadevana pljučna pečenka. Pol kile pljučne pečenke očisti vseh kožic in loja, nato jo dobro potolči, osoli in popopraj. V sredino položi eno pečenico, malo dušenega riža ali pa na plošče narezanega sirovega krompirja. Nalahko zvij in poveži z nitio. Pečenko položi na vročo mast, jo v m a--1 i takoj zaobrni, ziaven stresi zvrhano žli^o sesekljane čebule in pokrito duši do mehkega. Med dušenjem pečenko večkrat obrni 'n s sokom polij, da se bo po vseh plateh leno zapekla. Po potrebi nrilii žlico ali dve vode. da se čebula ne prismodi. Ko je pečenka mehka in lepo zapečena, kar traia po1 drugo do dve uri, jo vzemi na krožnik, odstrani nit, zreži na lepe kose. zloži v skledo, čez »a polij s precejenim sokom Zraven daš va-ljance, cmočke in slično. Tudi solato lahko daš zraven. Če pa prioraviš iz ene kile pečenko, je polovica lahko ostane za večerio. Mrzlo pečenko zreži, zloži na krožnik in. ^aj s solato za večerjo. Praktični nasveti Zamazane rokavice najlepše opereš v mlačni milnici, kateri si dodala žlico sal-miaka. Nato jih v čisti vodi dobro izperi. Pri izpiranju jih ne ožemaj, temveč samo otisni. Zavij rokavice v čisto krpo, jih malo raztegni in obesi sušit. Vrata ne bodo več škripala, če tečaje močno namažemo z mehkim svinčnikom Grafit zaleže za dalje časa kakor katerokoli olje. Trdo in žilavo meso se bo pri kuhanju zmehčalo, če dodaš juhi, ki zavre, žlico ruma. Juha zaradi tega ne bo imela okusa po rumu. Isto velja za pečenje stare perutnine. Med pečenjem polijemo kokoš z rumom in se bo zmehčala. Mastne madeže iz baržuna odpravimo, če drgnemo madež z vročim zelo drobnim peskom. Kako ohraniš meso sveže. Meso ostane sveže, če ga dobro nadrgneš s kisom. Kako očistiš z blagom prevlečene predmete. V dveh litrih tople vode raztopi košček mila, primešaj tri žlice salmiaka in dobro zmešaj. V to tekočino pomakaj krtačo in krtači po blagu. Krtači pa vedno v eno in isto smer. Nato predmet skrtači še s čisto vodo. Krtačo pa vedno malo otresi, da blaga preveč ne zmočiš. Nato zbriši še s suhimi čistimi krpami in postavi na prepih, da se blago hitro posuši. Perilo se obeli. Če je perilo že zamazano, ne daj klora v vodo, ker klor tkivo prežre. Bolje je, da daš v zadnjo vodo tri dele špirita in en del terpentina in razobesiš perilo zunaj (na zraku mora biti). Terpentin spremeni kisik iz zraka v ozon, ki vpliva na perilo tako, da se obeli. Linolej ostane dalje časa lep in se ne lomi. ako ga večkrat namažemo z oljem in kisom (vsakega pol). Olje in kis dobro zmešaj! Ko se posuši, zdrgni linolej še s čistimi volnenimi krpami. Pepe je zmerom brez denarja, in kjer se da, si kaj izposodi. Zadnjič pride k prijatelju: »Ti, posodi mi sto dinarjev!« Prijatelj: »Ne, tisto pa ne!« Pepe: »Zakaj ne?« Prijatelj: »Hm zato Toda na roki imaš lep prstan. Tega mi prodaj! Tri sto dinarjev ti dam zanj « Pa zastoka Pepe: »Ne, ne morem. Ta prstan mi je drag spomin na mater.« Prijatelj: »Meni je pa denar drag spomin na očeta.« Sodobni človek spet Znano je, da je pračlovek bival pod zemljo. Pa tudi pozneje si je človek često gradil podzemska bivališča. Še leta 1200. torej pred dobrimi 700 leti, je bilo na Francoskem polno podzemskih bivališč, katerih ostanki so še danes ohranjeni. V ta podzemska bivališča se je človek zatekal, kadar mu je grozila nevarnost. Ta bivališča pa so bila kaj umno zgrajena, saj so imela že napravo za zračenje, ki je bila spretno zakrita. Pod zemljo so bila v skalo vsekana ležišča, shrambe za vodo in za živila. Med svetovno vojno so v mestu Reimsu odkrili podzemske hodnike iz tistih čacov V Naoursu, ki je 16 km daleč od mesta Amien-sa, so 33 metrov pod zemljo našli pravo podzemsko mesto z 28 cestami in ulicami in nad 300 zgradbami. Posebno v daljnem starem veku je človek cenil bivališče pod zemljo ter je rad gradil podzemska bivališča V Arlesu in Reimsu so še ostanki starodavnih nndzemskih hodnikov s stebri, ki so jih gradili že stari Rimljani Rimljani so bili tudi prvi, ki so vodovode polagali pod zemljo ter tako mesta varno oskrbovali s pitno vodo. Dandanes, ko se mesta naglo razvijajo in ni več mogoče siliti v višave, človek sili pod zemljo. Po vseh večjih mestih sveta grade kinematografe že kar pod zemljo Tudi promet so začeli napeljevati pod zemljo Prve so bile podzemske železnice na paro, a zdaj že dolgo delajo pod zemljo tudi el '-i.fične železnice. Po nekaterih velemestih so začeli pod zemljo graditi tudi že ceste za avtomobilski cestni promet. Človek sp tako počasi navaia na življenie v krtovi deželi. Leta 1933 so v Parizu ustanovili društvo, katerega edini namen je ta. da bi delovalo za podzemski razvoj mest. Člani tega društva so mnogi v javnosti nastopajoči ljudje. Delovni načrt tega društva je kaj zanimiv: banke, avtomobilske garaže, gledališča, telovadnice, plavalnice. železniške postaje in podobno je treba graditi pod zemljo Dalje društvo obravnava kako n^j se pod zemljo razvija promet, kako naj se pod zemljo delajo zavetišča zoper zračne napade kako naj se rešijo vprašanja zračenja, razsvetljave in varnosti ob povodnjih. Poleg sil! pod zemljo vseh teh naštetih vprašanj pa mora reševati še premnogo drugih, ki so zvezana z bivanjem človeka pod zemljo. Velika mesta, kakor London, Rim, Stock- Krotilec Aynes, ki je nastopal v raznih ameriških varietejih, je imel po navadi vsako jutro skušnje za večerno predstavo s svojimi štirimi levi in enim tigrom. Tako tudi nedavno jutro Da je živali privadil okoliščinam, kakršne so zvečer pri predstavi, je velel kletke z zverinami spraviti na oder, kjer je dal odgrniti zaveso in prižgati vse luči v prostoru za gledalce. Oder je bil seveda zelo velik Poleg Avnesa je vadil svoje vaje za večerna predstavo na odru še krotilec Leynes Ta je imel tri šimpanze, ki so bili oblečeni v rdeče suknjiče in so hodili po odru kakor ljudje Eden izmed treh šimpanzov, ki se je imenoval Jack, je bil precej močna in lepo rasla žival, ki pa je bila prav dobrodušna. Aynes je vadil svojo vajo z zverinami. Za konec je bil določen prizor, ko mora tiger splezati na podstavek, okoli njega pa se postavijo vsi širje levi. Na Aynesov poziv bi moral potem tiger skočiti s podstavka, oditi na hodnik in nato v svojo kletko. Levi pa za njim Tega jutra pa so bile živali močno nemirne. Dva leva je krotilec že moral kaznovati, zaradi česar so bile zverine še bolj razburjene. Naenkrat pa je tiger začel stavkati. Nikakor ni hotel skočiti na podstavek. Ker se je bilo bati, da bi tigrov zgled ne spuntal še levov, je Aynes vse štiri leve spustil na hodnik in zaprl vrata, da bi sam s tigrom dokončal svojo točko. Zakričal je na tigra, ki pa se še zmenil ni za gospodarjeve opomine Zato je Aynes dvignil težko okovano palico v eni roki. v drugi pa bič in se bližal tigru. Aynesov pomočnik, ki je to gledal je brž zaprl leve v kletke in sam oborožen holm in Chicago, že nujno preučujejo ta vprašanja. Ni dvoma, da je zadeva podzemskih zgradb najbolj pereča tam, kjer manjka stavbišč in prostora. Vendar bo tudi tam, kjer je dovolj prostora in malo potrebe po podzemskih mestih ostalo pereče vprašanje, kako zavarovati prebivalce pred zračnimi napadi sovražnih letalcev. Kakor vse kaže, bodo morala s tega stališča počasi vsa mesta misliti na podzemska zavetišča. stopil h kletki, da bi pomagal, če bi bilo treba. Tiger je svojega gospodarja pustil na 10 korakov blizu. To je tista razdalja, v kateri se zver začne človeka ali bati ali pa ga napade Dresirane živali se v tej razdalji navadno prestrašijo in se uklonijo. Tiger pa se je le potuhnil in je začel renčati. Preden se je Aynes zavedel, je zver že planila vanj. Ker mož ni bil pripravljen na kaj takega, je padel vznak na tla in obležal blizu klet-kine ograje, tiger pa se je vzpel nad njim. Preden pa je mogel svojemu mojstru kaj pomagati, se je zgodilo nekaj drugega. V tistem trenutku je namreč k ograji planil šimpanz Jack, naglo pograbil tigra za rep in se začel na vse pretege dreti Tiger se je bliskovito obrnil ter zagledal pred seboj šimpanza, ki je na vso moč grdo režal vanj. Tiger te živali še nikdar ni videl Jack je bil sicer ves divji, vendar tudi preplašen. Na vso moč je odpiral svoj strašni gobec, kazal dolge in ostre zobe ter grozno vreščal. Pogled na razjarjeno opico je bil res strašen, zato je bilo tigrovega poguma na mah konec Planil je proti izhodu, podrl med potjo pomočnika, ki je prihitel pomagat, in se bliskovito pognal na hodnik in dalje proti svoji kletki Ko so za njim prihiteli uslužbenci podjetja, so našli tigra, ki je skušal po vsej sili priti v kletko Komaj so mu kletko odprli, je že planil vanjo in se skril v kot. Aynesu se ni zgodilo nič hudega Drugega dne je že spet vadil s svojimi zverinami. Ko pa je med vajo po naključju zašel v bližino tigra šimpanz Jack, se je tiger naglo skril v kot in ga niso mogli spravit? ven, dokler je bil šimpanz blizu. šimpanz je rešil od tigra napadenega krotilca NAJVEČJI SLOVENSKI DENARNI ZAVOD MESTNA HRANKLMICA LJUBLJANSKA Lastne rezerve nad.........Din 26,000.000.' Prirastek novih vlog v januarju 1938 ... » 14,075.000.- Prirastek novih vlog v februarju 1938 . . » 10,694.000.- Prirastek novih vlog v marcu 1938 .... » 10,572.000.- VLOGE VSAK ČAS RAZPOLOŽLJIVE. Za vse obveze hranilnice jamči MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA Radio lubliana od 17. do 24. aprila. Nedelja, 17. aprila: 9.00: Cas, spored. 9.05: Kvartet pozavn. 9.45: Verski govor (prior Vaierijan Učak). 10.00: Prenos cerkvene giasoe iz stolne cerkve. 11.00: Otroška ura (vodila bo Mara Grošljeva). 11.30: Koncert (sodelovala bosta Jože Gostič, tenorist zagrebške opere, in radijski orkester). 13.00: Napovedi. 13.20: Plošče. 16.00. Cerkveni pevski zbor šentpetrske cerkve v Ljubljani. 16.45: Šramli igrajo (plošče). 17.15: Koncert vojaške godbe. 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura: Djakovo in okolica. 19.50: Slovenski vokalni kvintet. 20 30: Viktor Parma: Ksenija, opera (plošče). 21.15: Operetni zvoki (radijski orkester). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Velikonočna oddaja • za izseljence (sodelovali bodo: radijski orkester, pevski kvartet in Akademski pevski kvintet; pozdravni nagovor bo imel Jože Gost' nčar). Ponedeljek, 18. aprila: 9.00: Cas, spored. 9.05: Vesel pozdrav (plošče). 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz trnovske cerkve. 9.45: Verski govor (dr. Gvido Rant) 10.00: Man-dolinistični kvintet. 11.00: Otroška ura (Ma-nica Komanova) 11.30:Vesel koncert radijskega orkestra. 13.00: Napovedi. 13.20: Vse mogoče, kar kdo hoče (plošče po željah). 16.00: Pom ad ob morju (Vladimir Regally). 16.20: Akademski pevski kvintet. 17.00: Va-lenje in vzgoja piščancev (Antonija Černe-tova). 17.30: Veselo popoldne (sodeloval bodo: Zupanova Poldka, Rupnikova Poldka, Ivan Franci, Roman Petrovčič. brata Goloba s harmonikama in radijski orkester). 19.00: Napovedi, poročila. 19 30: Nacionalna ura: Fotografija v kulturnem in gosnodarskem življenju našega naroda (Karlo Kocjančič). 19 50: Johann Strauss. Cigan baron uverti-ra (plošče). 20.00: Pomladi vse se veseli... (pisan večer). 22.00: Napovedi, poročila. 23.15: Prenos plesne glasbe iz restavracije »Emone«. Torek, 19. aprila: 12.00: Smetana: Prodana nevesta, III. dejanje (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra. 14.00: Napovedi. 18.00: Nekaj za vse (radijski orkester). 18.40: Preroki in konec judovske države (Fran Terseglav). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura: Kako so nastale dalmatinske mestne občine (dr. Antun Dabino-vič). 19.50: Zabavni zvočni tednik. 20.00: Berlioz: Rimski karneval (plošče). 20.15: Rdeče rože, komedija (člani gledališča v Ljubljani). 22.00: Napovedi, poročila, 22.15: Koncert jugoslovenske glasbe (radijski orkester). Sreda, 20. aprila: 12.00: Za boljšo voljo (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Salonski kvintet. 14.00: Napovedi. 18.00: Mladinska ura: Začetki srednjeveškega gledališča: Velikonočna cerkvena proslava (primeri in razlaga; profesor Kuret in ■ čiam radijske igralske družine). 18.20: Harmonikarji (plošče) 18.40: Dolenjska mesta v I zgodovini (prof. Janko Jarc). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura: Naš umetniški preporod (dr. Djuro Dimovič). 19.50: Sah. 20.0J: Za vsakega nekaj: Koncert, pri katerem bodo sodelovali: Vanda Ziherlo-va, pri klavirju prof. Lipovšek in Rudolf Pilih s harmoniko. 21.20: Znani plesni orkestri (plošče). 21.30:Radijski orkester: Operna glasba. 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Zvoki radosti (radijski orkester). Četrtek, 21. aprila: 12.00: Operetni napevi (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra. 14.00: Napovedi. 18.00: Pester spored (radijski orkester). 18.40: Slovenščina za Slovence (dr. Rudolf Kolarič). 19.00: Napovedi, poročila. 19 30: Nacionalna ura: Ministrstvo za telesno vzgoio naroda. 19 50: Deset minut zabave (Fran Lipah, član gledališča). 20.00: Pevski kvartet »Fantje na vasi«, vmes plošče. 21.00' P^eno® i? Benetk: »Don Carlos« (Verdi). Petek, 22. aprila: 12.00: Naši zvoki (plošče) 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra. 14.00: Napovedi. 18.00: Ženska ura: Po kateri poti je hodila žena do današnje izobrazbe (Le-barjeva). 18.20: Ciganski orkestri igrajo (plošče). 18.40: Francoščina (dr. Stanko Le-ben). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura: Razvoj hrvatske mladinske književnosti (Ljudevit Krajačič). 19.50: Zanimivosti (Mednarodna gimnastična prireditev). 20 00: Radiiski orkester. 20.30: Prenos evropskega koncerta iz Norveške. 21.30: Nekaj lahke glasbe (plošče). 22.00: Napovedi, poročila. 22 30: Angleške plošče. Sobota, 23 aprila: 12.00: Zdaj pa spet plošče veselo pojo 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Zdaj pa spet plošče veselo pojo. 14.00: Napovedi. 18.00: Za delopust (radijski orkester) 18 40: Najvažnejše določb«5 socialne pogodbe za izseljence (Jožko Rozman). 19.00: Napovedi, poročna. 19.30: Nacionalna ura: En kandidat za srbski prestol 1. 1974. (prof. Solovjev). 19.50: Pregled sporeda. 20.00: Zunanja politika (dr. Aloizij Kuhar). 20.30: Veselo jurjevanie — pisan večer. 22.00: Naoovedi. ooročila 22.15: Za vesel konec tedna (radijski orkester). 23.00: XX. mednarodni katoliški esperantski kongres '(Golobič Peter). Postani in ostani član Vodnikove družbe! umi o s i a s i MALA HIŠICA električna luč, 2200 m2 zemlje, sadno drevje, 20 minut iz trga Sevnica ob Savi, pripravna za upokojenca, naprodaj za 16.000 din. — Dopise na upravo lista pod značko »Industrijski kraj«. POSESTVO sestoječe iz njiv, travnikov, gozdov, sadonos-nika in vinograda, oddaljeno pet minut od cerkve, šole in banovinske ceste, proda Ivan Jagodič, Sladka gora, Aržiše, pošta Šmarje pri Jelšah. — Za odgovor priložite znamko 2 din. ZDRAVSTVENE IN POUČNE KNJIGE Zablode ljubavnega življenja 20 din; Veliki vsevedež 28 din; Spisovnik ljubeznskih pisem, veliki 30 din, mali 24 din; Sanjska knjiga, vedeževanje iz kart, velika 38 din; Godčevski katekizem 25 din; Kako se žena obvaruje spočetja nosečnosti 36 din. — Razpošilja po povzetju Polajnec, Ljubljana-Moste, Bavdkova 2/1. JABOLČNIK — HRUŠKOVEC izvrsten, napravite le iz snovi »Jablus«, brez uporabe naravnega sadjevca. S poštnino stane 50 1 din 35.50, 100 1 din 64.—. Stot ne pohvalnih pisem. — Zastopstvo: Renier, Podčetrtek. DIN 2.500 POTREBUJETE, da si ustvarite eksistenco. Lahko delo doma. Dopise: »Stalno«, uprava lista Maribor. Priložite znamko ZA VELIKO NOČ Obleke, perilo, nogavice, svilene rute, čevlje in vse, kar potrebujete, dobite najugodneje in zato kupu]te vse potrebščine le v Senčarjev'11 trgovinah: Mala Nedelja, Ljutomer in Štrigova. SEMENA za polje in vrt, vsakovrstno moko in vse potrebščine kupujte vedno v Senčarjevih trgovinah: Mala Nedelja. Ljutomer in Štrigova. KRASNO IZBIRO vzorcev za ročna dela donite v Nifergalovi predtiskarin Manh.ir Krnska c 1 OSTANKI Opozarjam na natančni popis paketov v listu št. 14. Ako še n ster naročili, pišite takoj, da se o ugodnosti nakupa prepričate. Raz-pošiljalnica KOSMOS, Maribor. Kralja Petra trg — Dvorakova št. 1. HRANILNE KNJIŽICE vrednostne papirje delnice. 3U/« obveznice vnovčujem po najvišji ceni takoj v gotovinL Kupujte srečke Drž razredne loteri.ie v moji kolekturi »Vrelec sreče«. Al Planinšek, Ljubljana, Beethovnova 14. Telefon 35-10. Trg agentura ra bančne in kreditne posle. nOMCST! sTn «rso ti dUUi lUbfcar um Pravi Jvicar mm) Dobra KvaJ-tota, Ujp k r o m i r a d Arov 8 Dtemnnc gar&nctlo Din 49.50 Bt dUOl ista a sev«ci«nimii kaaalel to 4tevtlAnlco (Radium) Din 59.50 iaJiievajte cmt U ga vam pošlje cm. ton) m poginila« ornstr H. 11H Ljubljana 6 Lastna protokullran* tovarna ur ▼ l?U.