ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 1 . 49—66 49 Vasilij Melik SLOVENCI V DRŽAVNEM ZBORU 1893—1904 Referat na XVIII. zborovanju slovenskih zgodovinarjev, Kranjska gora — Jesenice, • ,, , od 29. septembra, do 2. oktobra 1976. • . i...... . r: i. •• : I * » „ f ч . , , V enajstih letih od razrešitve Taaffejeve vlade (11..novembra 1893) do padca Korberjeve vlade (31. decembra 1904) se je izmenjalo troje parla­ mentov. Prvi, izvoljen.marca 1891 še pod /Taaffejem, je štel 353 poslancev in je bil razpuščen',22.i januarja 1897 po običaj ni. šestletni dobi, potem ko je bil sprejel volilno reformo. Drugi je bil izvoljen marca 1897 in je imel poleg poslancev dotedanjih, kurij še 72 poslancev nove, splošne kurije, v kateri so volili vsi polnoletni moški s. šestmesečnim bivanjem v isti občini, ne glede na plačevanje davka, število poslancev se je dvignilo na 425. Ta parr lament je bil razpuščen že po .treh letih 7. septembra 1900. Tretji parlament je bil izvoljen v času okrog novega leta 1901 (decembra 1900 in januarja 1901) in je spet trajal šest let(do 30. januarja 1907. Od vseh poslancev v parlamentu, točneje rečeno, v poslanski zbornici parlamenta, je bilo Nemcev le malo manj kot polovica: ,172 od 353 ali 48,7 % leta 1891, 205xod,425 ali 48,2% leta 1901,\ čeprav je bilo nemškega prebi­ valstva samo 36%. Med nemškimi poslanci je obstojala delitev na dve osnovni,, med seboj ostro,sprti grupaciji, na svobodomiselni in katoliški tabor. Na katoliške poslance je_ odpadla v našem času približno ena tretjina, na svobodomiselne približno dve tretjini. Sestava .poslanske zbornice je postajala vedno bolj pestra. Pojavljale so se nove struje in stranke. ,Pri Nemcih, kjer je morebiti šla ta diferen­ ciacija najdlje, so se v svobodomiselnem meščanskem taboru poleg ustavo- vernih veleposestnikov in starih liberalcev razmahnili nacionalci (Deut­ sche Volkspartei) in vsenemci, skoraj vsi ti razdeljeni še na različne, včasih med seboj zelo sprte skupine. V katoliškem taboru'pa so se poleg konser­ vativne katoliške stranke, zlasti na Dunaju uveljavili krščanski socialci. Ti so se v narodnostnih zadevah bolj in bolj oddaljevali od konservativcev in se povezovali s svobodomiselnim nemškim taborom. To se je videlo med drugim ob [glasovanju o ceijskih slovenskih vzporednicah 1895, ob Badeni- jevih,. jezikovnih naredbah 1897^ in ob nemškem binkoštnem programu 20. maja 1899, ki ,so .ga, skupaj sprejeli nemški*, nacionalci, liberalci in krščanski socialci. Nove stranke s svobodomiselne in katoliške strani so se (vsaj v besedah) obračale proti kapitalizmu, poudarjale pomembnost so­ cialnih vprašanj, naglašale skrb za malega človeka in si v znatni meri kot geslo,svojega boja postavile antisemitizem. Del teh struj nas s svojim po­ sebnim političnim jezikom, demagogijo, svojevrstnim terorizmom in vul­ garnimi metodami v mnogočem spominja na poznejši hitlerizem. 1 G. Kolmer: Parlament und Verfassung in Österreich 5, Wien—Leipzig 1909, str. 13 (za 1891), V. Me- lik: Volitve na Slovenskem, Ljubljana 1965, str. 37 (za 1901). 50 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 Splošna značilnost volilnega razvoja v tem času je bila, da so izgub­ ljale pristaše stare zmernejše stranke, krepile pa so se nove, radikalnejše. Najbolj jasno se je ta razvoj kazal pri Nemcih. Leta 1891 so šteli liberalci 109 poslancev, leta 1897 samo še 78 in leta 1901 63. Nacionalci in vsenemci pa so imeli leta 1891 17 poslancev, leta 1897 46, leta 1901 69.2 Vedno večja politična diferenciacija se je pojavljala tudi pri drugih narodih, pri vsakem v nekoliko drugačni obliki in značilnostih. Leta 1897 so se poleg tega prvič pojavili v avstrijskem parlamentu tudi poslanci delavskega razreda, soci- alno-demokratske stranke, ki jih je bilo tedaj 15, leta 1901 pa 10; izvoljeni so bili obakrat samo v nemških, čeških in poljskih pokrajinah. Te stranke in struje so se v parlamentu po socialnih, nazorskih, na­ cionalnih in drugih vidikih povezovale v klube. Klub je moral šteti najmanj pet poslancev. Pri nenemških narodih se je kazala izrazita težnja povezo­ vanja po nacionalnih vidikih, v klube, ki naj družijo vse poslance ene na­ rodnosti ne glede na njihove nazorske in druge razlike; za take'razlike so jim klubska pravila dostikrat dovoljevala svobodo glasovanja. Največji klu­ bi v parlamentu iz leta 1891 so bili Združena nemškai levica (klub nemških liberalcev s 109 člani), Hohenwartov konservativni klub- (67 poslancev) in poljski klub (58 članov). V parlamentu iz leta 1897 Združene nemške levice in Hohenwartovega kluba ni bilo več, ker sta razpadla', t Maj a; 1897'je* štel češki klub 60, poljski 59 članov, tretji najmočnejši pa je bil klub nemških nacionalcev (Deutsche Volkspartei) z 41 člani. Podobno je bilo v parla­ mentu iz leta 1901: februarja tega leta je imel češki klub> 62, poljski 61, DVP pa 48 članov. J .... * Značilno za avstrijski parlament je bilo, da'od vstopa čeških poslancev vanj (1879) ni noznal nobene trdne večine. Za časa Taaffeja je imel (sicer šibko) večino »železni obroč«1, koalicija'Poljakov, Čehov, Jugoslovanov, dela Romunov in nemških konservativcev; toda ta koalicija je izgubila večino na volitvah 1891, ker so mladočehi zmagali nad staročehi ter stopili v opo­ zicijo proti vladi. Po padcu Taaffeja je nastala ob novi vladi kneza Alfreda Windischgrätza (11. novembra 1893 — 19. junija 1895) svojevrstna nova ko­ alicija socialno konservativnih strank, nasprotnic splošne volilne pravice: poljskega kluba, nemških; liberalcev in Hohenwartovega kluba (z delom Slovencev). Koalicija je razpadla junija 1895 zaradi slovenskih vzporednic na celjski gimnaziji in z njo vred je padla tudi Windischgrätzova vlada Po kratki začasni vladi grofa Kielmansegga (19. junija — 30. septembra 1895) je sledila vlada poljskega grofa Kazimirja Badenija (30. septembra 1895—30. novembra 1897), ki se ji je posrečilo, da je parlament sprejel njeno volilno reformo z uvedbo splošne kurije. Po volitvah marca 1897 je 'bila v določenem smislu otìnovljena povezava strank iz Taaffejevih časov'. Mlado­ čehi so. zaradi jezikovnih naredb podprli vlado, zanjo so bili tudi Poljaki, Jugoslovani in nemški konservativci. Badenijeva vlada ni padla v parla­ mentu, zrušil jo je' odpor nemškega nacionalizma • in delavske ^opozicije z velikimi nemiri na Dunaju. Nemški nacionalizem je ostal v ostri opoziciji tudi do naslednjih vlad barona Gautscha (30. novembra 1897 — 5. marca 1898) in grofa Thuna (5. marca 1898 — 2. oktobra 1899). Nato pa se je po­ ložaj spremenil: nastop vlade grofa Claryja so sprejeli Nemci kot svojo zmago, Čehi pa so prešli v opozicijo in z njimi tudi parlamentarna večina. Claryjèva (2. oktobra ^- 21. decembra 1899) in Wittekova vlada'(21. decem- 1 Podatke o slrankah in klubih glej zlasti pri G. Kolmer: Parlament und Verfassung in Österreich \ Wien—Leipzig 1909. sir. 10—13 (za 1891), 6, prav tam 1910, str. 197 ss in 218 (za 1897), 8. prav tam 1914, sir. 140 ss in"l68 (za 1901). , V. MELIK: SLOVENCI V DRŽAVNEM ZBORU gl bra 1899 — 18. januarja 1900) sta bili zelo kratkotrajni. Ko pa so se Čehi z vso silo postavili tudi proti Körberjevi vladi (18. januarja 1900 — 31. de­ cembra 1904), jim njihovi dotedanji zavezniki v parlamentarni večini niso več hoteli slediti in junija 1900 je ta večina iz leta 1897 razpadla. Körber- jeva vlada ni imela stalne parlamentarne večine,.naslanjala.se je na »de­ lovno večino«, kakršno je pač kdaj bilo mogoče dobiti, pri Poljakih, pri ve­ čini nemških strank in drugod. ... V parlamentarnem boju se je pojavilo novo, prej domala neznano orož­ je: obstrukcija. Z obstrukcijo je skušala manjšina preprečiti ali otežiti ve­ čini sklepe, ki jih je imela za nedopustne, ali pa sploh onemogočiti parla­ mentu redno delo. Obstrukcionisti so izkoriščali vse določbe poslovnika: postavljali so neprestane, zahteve po tajnih sejah, po poimenskih glasova­ njih, po desetminutnih odmorih pred vsakim glasovanjem, vlagali so ne­ prestano nove nujne predloge in-interpelacije itd. V. obstrukcijo.so spadali tudi dolgi govori (tako je nemški liberalec Lecher jv noči 28./29. oktobra 1897 govoril celih 13 ur). Ne tako redko je obstrukcija posegla tudi po dru­ gih metodah: vpitju, petju, ropotanju s pulti, piskanju s piščalkami, udar­ janju s činelami, partudi pokrovkami in lonci, uporabi drugih instrumentov itd. Parkrat je prišlo tudi do pretepov. Nekaj obstrukcije je bilo že pred letom 1897 z mladočeške in nemške krščanskosocialne strani, prej neslutene višine je dosegla leta 1897 v boju proti Badenijevi vladi, šuklje, ki je bil tedaj poslanec, je v spominih takole opisal takratno stanje v parlamentu: »Včasih je bil položaj tak, kakor da ste na skrajni periferiji velikega mesta, v zamazani beznici med pretepaj očimi se podivjanimi pijanci, in zopet ste imeli občutek, kakor da- vas je nemila usoda pahnila v blaznico med tolpo razgrajajočih umobolnikov in zopet ste se-znašli v zbornični, skoraj prazni dvorani, katera-tla so bila posuta z ostanki razbitih namiznih pokrovov in raztrganih tiskovin. V dvorani ni bilo skoraj nobenega poslanca, le tam zgoraj poleg skrajno izmučenega in izčrpanega predsednika je čepel kak zapisnikar, ki je s pojemajočim glasom citai neskončne interpelacije.«3 Obstrukcijo so uporabljali nemški liberalci in nacionalci še v naslednjih letih, od 1899 naprej pa je bila orožje mladočehov. Körberjeva vlada je stala na stališču »sporazumnega reševanja« nacionalnih vprašanj, kar je pomenilo, da brez pristanka nemških strank enakopravnost narodov ne bo dosežena. Dokler bo ta nacionalni veto nemške levice veljal za osnovo vse uprave in zakonodaje, so-rekli Čehi, tega sistema ne priznamo in-proti njemu nimamo drugega orožja kot prav tak veto, veto manjšine, veto ob­ strukcije.4 Ta obstrukcija,'dasi .nekajkrat izredno močna, ni bila stalna, ampak so jo od časa do časa omilili ali celo opustili. ' • ; Obstrukcija je onemogočila delo parlamenta. Proračun za leto 1897 je bil sprejet še v starem, leta 1891 izvoljenem parlamentu, od vseh naslednjih proračunov pa je bil v parlamentu prediskutiran in sprejet lese oni za leto 1902. Vlada si je na temelju 14. člena ustave pomagala z zasilnimi nared- bami: takih je bilo v osmih letih 1897—1904 76.5 Ugled parlamenta Je pro­ padel. Da bi- šle skozi parlamentarno obravnavo vsaj najnujnejše stvari, se je vlada neprestano pogajala s posameznimi klubi, bodisi zato, da bi opu­ stili ali prekinili obstrukcijo, bodisi zato, da bi ne začeli z njo ali da bi ne načenjali problemov, ki bi spravili'v obstrukcijo nasprotno stran. Noben načrt, ki bi uredil nacionalne probleme, ni mogel biti sprejet v parlamentu. 1 F. Suklje: Iz mojih spominov, III. del, Ljubljana 1929, sir. 5, 6. 4 Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten des ösieneichi- Rcichsralhes. XVII. Session, str. 22281, 22282 (Herold 20. novembra 1903). 1 R. Charmatz: Österreichs innereGeschichte von 1848 bis 1907 2, Leipzig 1909, str. 175. 52 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 Nemci so bili dovolj močni, da so preprečili vsakršno ureditev v smislu ena­ kopravnosti narodov, nenemški poslanci pa so lahko preprečili zakonsko ureditev prednosti nemškega jezika. Prav tako ni imela večine ne kleri­ kalna ne protiklerikalna stran zbornice. Včasih se je vladi posrečilo, da je s pogajanji med strankami dosegla premirje za rešitev perečih gospodar­ skih vprašanj. Stranke so uravnavale svoje glasovanje včasih načelno, vča­ sih zaradi svojih zaveznikov, včasih iz takoimenovane * »patriotske dolž­ nosti« in posredovanj iz »najvišjih krogov«, kar je bilo večinoma povezano z obljubami in koncesijami z vladne strani. »Z majhnimi darilci -—_ eden dobi kako lokalno železnico, drugi Leopoldov red ali kaj takega — se za. silo drži ta pokajoča in zibajoča se stavba pokohcu.. .Sedanja vladà se v bistvu nič ne loči od prejšnjih vlad, posebej še ne od'vlade grofa Taaffejä... Da­ nes živimo prav tako iz dneva v dan kakor smo tedaj.« Tako je označil Körberj evo vlado socialni demokrat Ellenbogen.6 ~ * Parlament si je volil svoje predsedstvo in različne odbore za čas tra­ janja sesije.7 Pri parlamentih 1873—1879, 1879—1885, 1885—1891 in 1891— 1897 'je bila seslja enaka volilnemu obdobju, trajala je torej vsakokrat od prve seje po volitvah do razpusta parlamenta po'šestih letih. Sesija 1891— 1897 je bila po vrsti enajsta (od 1861 naprej).'Parlament 1897—1900 je imel v svoji kratki, toda burni zgodovini, kar pet sesij. Tö so bile: dvanajsta (27. marca — 2. junija 1897), trinajsta (23. septembra — 29. decembra 1897), štirinajsta (21. marca — 24. julija 1898), petnajsta (26. septembra 1898 — 8: oktobra 1899) in šestnajsta (18. oktobra 1899 — 8. juhija'1900). Parlament 1901—1907 je imel spet vseh šest let eno samo (sedemnajsto) sesijo. oCt' Predsedstvo parlamenta je bilo v letih 1893—1897 sestavljeno iz pred­ stavnikov največjih klubov: predsednik je bil nemški liberalec baron Jo­ hann Chlumecky (izvoljen 20. marca 1893), prvi podpredsednik nemški konservativni klerikalec dr. Theodor Kathrein (izvoljen 20. marca 1893), drugi podpredsednik Poljak vitez Dawid Abrahamowicz (izvoljen 25. novem­ bra 1893). Predsedstvo 12. sesije jebilo v celoti iz-večinske koalicije: pred­ sednik dr. Theodor Kathrein, prvi podpredsednik vitez Dawid Abrahamo­ wicz, drugi podpredsednik mladočeh dr. Karel Kramaf (izvoljeni 6. aprila 1897). Isto predsedstvo je bilo ponovno izbrano v 13. sesiji (23. septembra 1897), toda Kathrein je oktobra odstopil in 12. novembra je bil za. predsed­ nika izvoljen Abrahamowicz, za prvega podpredsednika Kramâf, za dru­ gega pa nemški konservativni klerikalec dr. Victor von Fuchs. Padec Bade- nijeve vlade je pomenil tudi poraz tega parlamentarnega predsedstva in njegovega poskusa zloma obstrukcije opozicije. V 14. sesiji je bil 21. marca 1898 izvoljen za predsednika dr. Fuchs kot edini iz prejšnjega predsedstva, za prvega podpredsednika Slovenec dr. Andrej Ferjančič, za drugega pa Romun Lupul. Isto predsedstvo je bilo izvoljeno v 15. sesiji (26. septembra 1898). V 16. sesiji je bil sicer Fuchs znova izvoljen za predsednika (18. okto­ bra 1899), pri volitvah prvega podpredsednika pa se je zapletlo. Opozicija (levica) je zahtevala svojega zastopnika v predsedstvu, in to prav mesto prvega podpredsednika. Nastopila je tudi posebej proti Ferjančiču zaradi govora, ki ga je imel češkim študentom na Bledu. Pokazalo se je, da tudi večina (desnica) ne bo v celoti glasovala za Ferjančiča. Zlasti so nastopili proti njemu nemški klerikalci (Katholische Volkspartei), češ da je'stru- peno protiklerikalen. Tako je sam opustil kandidaturo.8 Pri volitvah je zma- » V op. 4 cit. Sten. Protokolle str. 9551, 9553 (27. februarja 1902)." •"•"" ' ,,.,.,_ ... . ' Podatke o parlamentu, sesijah, predsedstvu, odborih itd. glej zlasti v indeksih k Stenographische Protokolle. ! Slovenski narod 19, 20. oktobra 1899, Slovenec 21. oktobra 1899. V. MELIK: SLOVENCI V DRŽAVNEM ZBORU 53 gal novi kandidat desnice Poljak dr. Pietak (20. oktobra 1899), za drugega podpredsednika pa je bil ponovno izvoljen Lupul. Zaradi odstopa obeh pod­ predsednikov (Pietak je postal minister) so bile 7. marca 1900 nove volitve. Za prvega podpredsednika je bil to pot res izvoljen predstavnik opozicije, član Deutsche Volkspartei Heinrich Prade, za drugega podpredsednika pa Čeh dr. Jan žaček. Po novih volitvah v parlament je bil za predsednika 17. sesije 8. februarja 1901 in dokončno 8. marca 1901. izvoljen grof Moritz Vetter von der Lilie, predstavnik najmanjše skupine v parlamentu, tako imenovane srednje stranke moravskega veleposestva, iz rodbine, ki je imela v svojih rokah svoje čase tudi gospostvo Laško., Le s tako izvolitvijo sta se lahko sporazumeli levica in desnica.9 Za podpredsednika sta bila ponovno izvoljena'Prade in žaček. Pradeju je po njegovem odstopu sledil 18. oktobra 1901 August Kaiser iz iste stranke (Deutsche Volkspartei). * -,. ...... n , ,:•;• i 'i ' . , • •• ••>•• '**> - • - •'• •"•> Slovenci so imeli v državnem zboru po volitvah leta 1891 14, po volitvah leta 1897 ? 16,-pò volitvah leta 1901 pa 15 poslancev. Stalno v slovenskih: ro­ kah je bilo ves čas 12 mandatov (3 v mestni, 9 v kmečki kuriji; po deželah 8 kranjskih, 3 štajerski in 1 goriški). Tem 12 mandatom so se pridružili še trije z uvedbo splošne kurije (po eden na Kranjskem/ štajerskem in Gori­ škem).! Ostala poslanska mesta so prehajala iz ene nacionalne posesti v drugo: mandat tretjega volilnega kolegija v Trstu, ki je združeval volilce okolice in najmanj premožne volilce' (4. volilnega razreda) v mestu, so imeli Slovenci v rokah do leta 1897, ko so ga osvojili -Italijani. Izjemoma so imeli Slovenci v svojih rokah veleposestniški mandat: na Goriškem v letih 1891— 1897 ter en kmečki mandat na Koroškem v letih 1897—1900. • Splošna volilna pravica je našla večino slovenskih političnih organiza­ cij v popolni nepripravljenosti. Z izjemo klerikalne stranke na Kranjskem, ki je v devetdesetih letih mobilizirala malega človeka v boju proti libera­ lizmu, so slovenske politične organizacij e.imelè interes le za bolj ali manj dobro situiranega kmeta. V takem patriarhalnem hierarhičnem okolju so znale^uspešno organizirati volilni-boj. Zdaj pa so dobili volilno pravico ljud­ je, ki so socialno konservativna vodstva slovenskega narodnega gibanja (liberalna ali klerikalna) gledala nanje navzdol z nerazumevanjem, če.ne s preziromДп zaničevanjem, kot na ljudi, ki še hlač nimajo,svojih.1?, Nemški nacionalci in italijanski liberalci so računali na malega človeka in so se na volitve temeljito pripravili ter obilno uporabili demagoška gesla, propa­ gando, vpliv in pritisk. Zato je. bil volilni rezultat za Slovence negativen. Na Koroškem so Slovenci v kmečki kuriji dosegli 1897 svoj največji uspeh, ko je bil s pomočjo 8 nemških konservativnih volilnih mož izvoljen prvi slovenski državni poslanec. V vellkovškem političnem okraju je bilo v kmečki kuriji 83 slovenskih volilnih mož proti 29 nemškim. V istem času pa je bilo v splošni kuriji ob 50 nemških in 10 socialističnih glasovih samo 40 slovenskih.11 V Istri sta leta 1897 zmagala v kmečki kuriji oba kandidata hrvatsko-slovenske stranke, v splošni kuriji pa je zmagal italijanski kan­ didat. Leta 1901 je bilo še slabše: Italijani so zmagali znova v splošni ku­ riji in,poleg tega tudi v zahodnoistrskem kmečkem okraju. Tako se je par­ lamentarno, zastopstvo Istre, ki je bilo pred letom 1897 2 : 2, spremenilo na 11 V op. 2 cit. Kolmer 8, str. 151. 10 Mir 29. novembra 1900. 11 V op. 1 cit. Volitve str. 242. 54 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 teh volitvah v 4 : 1 za Italijane. Slovenskega poraza v 3. volilnem kolegiju v Trstu 1897 in 1901 ne smemo šteti v to vrsto. Tu dotlej Nabergoj zaradi abstinence italijanske liberalne stranke ni'imel resnega nasprotnika, zdaj pa je italijanska liberalna stranka prvič stopila v pravi volilni boj. Delež volilnih upravičencev mesta (kjer je bilo le malo slovenskih volilcev) je neprestano naraščal. Leta 1873 je bilo v okolici nad 2300 volilnih upravi­ čencev, v mestu samo 1400. Leta 1901 jih je bilo v okolici slabih 2700, v me­ stu dobrih 2800. Iz obeh razlogov je imela slovenska stranka leta 1897 in 1901 v 3. kolegiju mnogo manj izgledov na uspeh kakor poprej.12 V enajstih letih 1893—1904 se je v državnem zboru za daljši ali krajši čas pojavilo 28 poslancev slovenskih političnih strank. Od teh jih je 5 se­ delo v parlamentu ves čas: Viljem Pfeifer, od leta 1897 po stažu najstarejši slovenski poslanec, saj je bil v parlamentu vse od prvih direktnih volitev 1873, ko je začel svojo kariero kot mladoslovenec, zdaj pa je bil poslanec klerikalne stranke, Franc Povše, Franc Robič, dr. Andrej Ferjančič in dr. Anton Gregorčič. Od ostalih poslancev, ki so bili izvoljeni še pod Taaf- fejevo vlado, je Anton Globočnik odstopil 15. februarja 1896, Karel Klun je umrl 8. junija 1896, Ivan Nabergoj, Mihael Vošnjak in grof Karl Hohenwart so končali svojo parlamentarno pot 1897, Josip Kušar, grof Alfred Coronini in dr. Lavoslav Gregorec 1901. Franc šuklje je odstopil, ko je postal dvorni svetnik in glavni direktor c. kr. založbe (tedaj so rekli »zaloge«) šolskih knjig na Dunaju (1894), vendar pa se je že v slabih treh letih (1897) vrnil v parlament. Znova ga je zapustil ob naslednjih splošnih volitvah 1900/1901, ko je prišel v sipor z liberalno stranko, pa se znova vrnil vanj 10. septembra 1903, to pot kot poslanec Slovenske ljudske stranke. Od novih poslancev je začel svojo dunajsko, kariero dr. Ivan šušteršič 1896 (s prekinitvijo 1898— 1900), dr. Ignacij žitnik, Josip Pogačnik, Josip žičkar, vitez Hugo Berks 1897, dr. Ivan Tavčar, dr. Miroslav. Ploj, Ivan Plantan in Oskar Gabršček 1901. Ostali so bili poslanci samo nekaj časa: Franc Višnikar (1895—1897), Anton Koblar ,(1896—1897), Lambert Einspieler (1897—1900), dr. Janez Evangelist Krek (1897—1900), ki je bil šele pozneje dlje časa državni po­ slanec (1907—1917), Ivan Vencajz (1898—1903). Od poslancev je bil najstarejši Hohenwart (rojen 1824), ki mu je bilo, ko je nehal biti poslanec (1897), 73 let. On in leto dni mlajši Globočnik (rojen 1825) sta bila iz generacije, ki je doživela revolucijo 1848 v svojih zgodnjih dvajsetih letih. Iz tridesetih let 19. stoletja so bili Nabergoj (1835), Mihael Vošnjak (1837), Kušar (1838) in Gregorèc (1839). Največ poslancev je bilo rojenih v štiridesetih letih, to se pravi, da so v devetdesetih prazno­ vali svojo petdesetletnico: Einspieler (1840), Berks, Klun in Robič (1841), Pfeifer (1842), Vencajz (1844), Povše (1845), Coronini in žičkar (1846), Fer­ jančič in Višnikar (1848), šuklje (1849). Mlajši so bili Tavčar (1851), Gre­ gorčič (1852), Plantan (1853), Koblar (1854) in žitnik (1857). Najmlajših je bilo pet poslancev, rojenih v šestdesetih letih, ki so v devetdesetih šele dosegli starost trideset let, potrebno v avstrijskih časih za izvolitevza po­ slanca: Gabršček in Ploj (1862), šušteršič (1863), Krek (1865), Pogačnik iz Podnarta (1866), ki je bil s svojimi enaintridesetimi leti na volitvah 1897 naš najmlajši poslanec. Po izobrazbi so bili med poslanci najbolj številni pravniki (sodniki, upravni uradniki, advokati, notarji), ki jih je bilo devet (Ferjančič, Glo­ bočnik, Hohenwart, Plantan, Ploj, šušteršič, Tavčar, Vencajz, Višnikar), in 12 V op. 1 cit. Volitve str. 249. V. MELIK: SLOVENCI V DRŽAVNEM ZBORU duhovniki, ki jih je bilo 8 (Einspieler, Gregorčič, Gregorèc, Klun, Koblar, Krek, žičkar, žitnik). Profesorja sta bila dvä (Robič, šuklje), Vošnjak je bil tehnik, Povše kmetijski strokovnjak. Coronini in Berks sta bila graščaka, Kušar trgovec in industrialec, »posestniki« (kakor so takrat radi pisali) in lokalni veljaki so bili Oskar Gabršček v Tolminu, Nabergoj na Prošeku pri Trstu, Pfeifer v Krškem, Pogačnik v Podnartu. Kar se tiče pomembnejših funkcij v parlamentu, so jih imeli Slovenci do leta 1897 in po letu 1901 prav malo, precej več pa v času 1897-^1900, ko so bili člani parlamentarne večine. Klun je bil odleta 1891 do smrti pred­ sednik odbora! ki je imel razpravljati o predlogu poslanca Schwaba glede ureditve državnega računskega dvora. Povše je bil v 12. zasedanju (1897) ter v 15.'in'16. zasedanju (1898—1900) predsednik narodnogospodarskega odbora. Berks je bil v" 15., 16. in. 17. zasedanju (1898 do smrti 1906) pred­ sednik odbora za'täkse. Vencajz je bil v 16. zasedanju (1899—1900) pred­ sednik zavarovalnega' odbora. Najviše od slovenskih poslancev je segel Andrej Ferjančič, ki ga je sicer šuklje, njegov nasprotnik še iz univerzitet­ nih let, zelo zlobno označil kot izbornega pevca a mižernega politika.13 Fer­ jančič je bil oktobraJ1895 izvoljen zaL'p'redsednilca" imunitetnega odbora in je bil to tüdi v 12/in 13.'zasedanju (1897).' V 'naslednjih dveh zasedanjih je bil, kakor smo že omenili, prvi podpredsednik poslanske zbornice (1898— 1899), v 16. in 17. zasedanju (1899—1907) pa predsednik justičnega odbora. Ferjančič je bil'v našem obdobju'nedvomno eden*vodilnih slovenskih po­ litikov; menda'bi bil tudi postal minister,' če mu tèga ne bi bil preprečil šušteršič.14 " ' v '/'; " ''• il:X V delegacije so-mogli pošiljati Slovenci'retino samo po enega poslanca, zastopnika Kranjske: Lev letih 1891—1897, ko so imeli na Goriškem dva državnozborska mandata, toliko kot Italijani, je bil izvoljen po sporazumu vsako drugo leto'v delegacije kot zastopnik Goriške Slovenec, tako za leto 1894 Coronini, za leto 1896 Anton Gregorčič. Kranjski'člani delegacij so bili: 1894 Klun, 1895 Hohenwart, 1896 Klun in po njegovi smrti Višnikar, 1897 šušteršič, 1898 Pogačnik; '1899 Ferjančič, 1900 Vencajz, 1901—1904 pa štiri­ krat zaporedoma šušteršič.-šušteršič se je začel na'Dunaju med poslanci zelo hitro uveljavljati; vendar pa spada v ta leta tudi poraz, ki ga je do­ živel z afero »Dr. žlindra«"v parlamentu 1. maja 1901.15 Njegov takratni na­ stop'so že označili kot »pogrebni govor, ki si ga je sam govoril«.16 Njegov ugled je bil zèlo omajan in se ni prav hitro popravil. Po volitvah leta 1891 je bil Hohenwartòv klub obnovljen pod imenom »konservativni klub« in je povezoval večino nemških konservativnih kle­ rikalcev, Slovence, Hrvate, del bukovïnskih Romunov in konservativno če­ ško veleposestvo.-Od slovenskih poslancev je postal šuklje član vodstva kluba. Vendar klub ni imel več svoje nekdanje trdnosti. Od Hrvatov vanj sploh ni •vstopil istrski poslanec Laginja, potem'pa so ga zapustili tudi drugi pravaši: Spinčič iz Istre,'Biànkini', Dapar in Peric iz Dalmacije. Ti in Laginja so se povezali z mladočehi in ustanovili svoj »klub neodvisnih hrvatskih in1 slovenskih poslancev«. Med njimi sicer ni bilo nobenega Slo­ venca, v proglasu volilcem, ki so ga izdali 15. decembra 1892, pa so razložili, 11 F. Šuklje: Iz mojih spominov. II. del, Ljubljana 1929, str. 70; IH. del, str. 18. 14 V op. 4 cit. Sten. Protokolle str. 3078 (I. maja 1901). ls F. Erjavec: Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem, Ljubljana 1928. str. 76 napačno 1902. "• V op. 4 cit. Sten. Protokolle stf. 3075 (1. maja 1901). 56 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 da so'si nadeli »tudi ime slovenskih zastopnikov, ne samo- zato, ker je ne­ katere izmed nas izvolil tudi oni del našega naroda, ki se pripoznava k ime­ nu slovenskemu, ampak tudi zato: da pokažemo, da težimo po onem jedin­ stvu Hrvatov in Slovencev, koje jedinstvo se, naglasa med njimi ob tolikih prilikah in toli pogosto; da dokažemo, kàko da slovensko ime in vsi sladki spomini, ki so navezani nanj od davnih časov, nahajajo in bodo vsekdar nahajali dostojno mesto in spoštovanje tudi med onimi, koji so prepričani, da je najbolji način za stalno in trajno obrambo naše narodnosti in za pra­ vi napredek v vseh strokah javnega življenja jedino v tem, da se v okviru monarhije Habsburgov zjedinijo vse slovensko-hrvatske dežele na temelju zgodovinskega prava kraljestva hrvatskega, prirodnih zakonov in narodne volje. Kot imeniten korak za to bi smatrali že to, da se slovenske dežele združijo v jedno politiško-administrativno skupino; Slovenijo, ki je bila"dò nedavna jasen ideal vsem slovenskim'zastopnikom in za kòjòjso se izrekli Slovenci čestokrat in ob različnih prilikah.«17 Slovenski poslanci so ostali v konservativnem klubu do konca Taaffe- jeve vlade. Sestava vlade kneza Windischgrätza 11. novembra 1893 kot ko­ alicije Poljakov, nemških liberalcev'in Hohenwartovega kluba.je Slovence in Hrvate v Hohehwartovem klubu ;precej razburila, še posebej .zato, ker so jih pri sestavi koalicije popolnoma ignorirali.18 Poleg tega je bilo v pror gramski izjavi koalicijske vlade rečeno, naj, dokler ne pride do volilne re­ forme, »počivajo vsa druga velika'politična vprašanja«,1;*, pod temi pa je bilo seveda razumeti tudi narodnostno enakopravnost. Na posvetu sloven­ skih in hrvaških članov Hohenwartovega kluba 23. novembra 1893 je izsto­ pilo iz kluba šest, slovenskih poslancev (Coronini, Fefjančič, Gregorčič, Grègorèc, Kušar, Nabergoj) in zadnji štirje Hrvati (Klaić, Borčič, Bulat, šupuk). Ustanovili so klub hrvatskih in slovenskih poslancev s Klaičem kot predsednikom, Ferjančičem kot podpredsednikom in Gregorčičem kot taj­ nikom.20 Sedem slovenskih poslancev, je na Klunov in šukljetov predlog sklenilo začasno ostati v Hohenwartovém klubu, (Globočnik, Klun, Pfeifer, Povše, Robič, šuklje, rVošnjak). Seja kluba, ki je pozneje ta dan zavzemal stališče do nove vlade, je bila precej burna in opozicija proti Hohenwartu precejšna. Hohenwart je'grozil, da bo odložil mandat in se umaknil iz po­ litičnega življenja, zlasti še, če bo še kdo izstopil iz kluba. Po dolgi debati sta bili sprejeti Dipaulijeva in šukljetova resolucija: Dipaulijeva, da klub vztraja na vseh svojih verskih, političnih, nacionalnih in gospodarskih na­ čelih in da je samo v tem smislu pripravljen podpirati vlado; šukljetova, da klub neomajno vztraja na ustavno zagotovljeni enakopravnosti vseh avstrijskih narodov in da je odločen storiti vse, da se bo ta temeljna ustav­ na pravica uveljavila.21 L ' , Prijatelj je imenoval koalicijo nenaravno, monstrozno in nemoralno-2 — taka je bila seveda samo, če jo gledamo z očmi »nepomirljivih« svetov­ nonazorskih nasprotij med liberalci in klerikalci, če pa upoštevamo pred­ vsem razredna in socialna nasprotja, ta koalicija ni bila prav nič nena­ ravna. »Odpor proti ekstremnim in radikalnim stremljenjem na političnem, 17 D. Kermavner: Slovenska politika v letih 1879 do 1895. Ljubljana 1966, str. 207. 218; V. Bi-tulic: Političke stranke u Istri za vrijeme narodnog preporoda, v zborniku Hrvatski narodni preporod u Dal­ maciji i Istri, Zagreb 1969, str. 309; Cesi a Jihoslované v minulosti, Praha 1975, str. 496. Is Stenographische Protokolle über die Sitzungen des Hauses der Abgeordneten des österreichischen Reichsrathes, XI. Session, str. 11670. " V op. 2 cit. Kolmer 5, str. 360., 20 Slovenski narod 25. novembra 1893. 21 Suklje: Iz mojih spominov II, str. 70; Kolmer 5, str. 364; v op. 18 cit. Sten. Protokolle str. 12186; Slovenski narod 25. novembra 1893. i 22 I. Prijatelj: Janko Kersnik, nje-a delo in doba, seš. II in III, Ljubljana 1914, str. 529. 530. ___ V. MELI K: SLOVENCI V DRŽAVNEM ZBORU g? nacionalnem in socialnem področju« se je zdel ministrskemu predsedniku knezu Windischgrätzu etični moment koalicije,23 opozicijski mladočeški po­ slanec Gustav Eim pa je videl v. nji prav zaradi tega stagnacijo in kontra­ revolucijo.24 Med slovenskimi poslanci so vsi primorski zapustili Hohenwartov klub in koalicijo, prav tako kot vsi hrvaški poslanci' iz Istre in Dalmacije. Med kranjskimi in štajerskimi poslanci je vecMna (dobri dve tretjini) ostala v klubu in v koaliciji. Diferenciacija ni bila nazorska. Tako v enem kot dru­ gem taboru so bili duhovniki (Gregorčič, Gregorèc med disidenti, Klun med hohenwartovci) in liberalci (Ferjančič, Kušar, Nabergoj med disidenti, šuklje, Vošnjak med hohenwartovci). Za koalicijo se je opredelil Slovenec, proti njej pa,Slovenski narod, pa tudi liberalni shod zaupnikov 29. no­ vembra 1894.25 Gotovo je bila koalicija vabljiva za vse, ki so se bali socialnih sprememb. Tak je bil nedvomno šuklje. Toda mnogih naših katoliških kon­ servativcev širjenje volilne pravice ni prav nič motilo. Glede tega so bili njihovi pogledi povsem drugačni od pogledov, češkega ali poljskega plem­ stva ali, plemstva Hohenwartovega. kova. Videli so, kako bi s Taaffejevo volilno reformo lahko padla premoč nemške liberalne stranke, kar so že­ leli iz nazorskih in narodnostnih razlogov. Načelno jih je razburila koali­ cija s to glavno nazorsko in narodno nasprotnico. Marsikomu iz obeh naših nazorskih taborov se je zdela že prej ali pozneje naslonitev na Hohenwarta škodljiva za slovenske narodnostne težnje, posebno onim, ki so sodili, da bi se bilo treba bolj opreti na mladočehe, ki so bili v opoziciji tako proti Ta- affeju kot proti koaliciji. . Od naših poslancev je najhuje napadel Hohenwarta v parlamentu šta­ jerski duhovnik Gregorèc »Z "velikim upanjem,« je dejal, »smo vsaj v za­ četku' sledili našemu voditelju, zaradi njegovih nedvomno velikih zaslug za konservativno in narodno stvar v sedemdesetih letih. Toda kmalu se je to zaupanje umaknilo naraščajočemu nezaupanju in je zdaj popolnoma ugasnilo. Izkazalo se je, da je bil krivi Mozes. Mislili smo, da nas bo popeljal v obljubljeno deželo enakopravnosti, namesto tega pa nas je vodil 14 let po taaffejevski puščavi, polni obljub in neupoštevanih spomenic. Nazadnje nas je pripeljal nazaj v Egipt, to se pravi, pod nemško liberalno vlado.« Gre­ gorèc je menil, da je Hohenwart zadal Taaffejevi vladi smrtni udarec, toda ne v svojo korist, ampak v korist nemških liberalcev, pred katerimi je ka­ pituliral. Izstop iz konservativnega kluba se mu je zdel nujen, če »smo ho­ teli ostati zvesti-našemu narodno-konservativnemu programu in našim po­ litičnim, cerkvenim in gospodarskim načelom... ko smo slišali novi vladni program s popolnim ignoriranjem nacionalne enakopravnosti«. Koalicijo z liberalizmom je smatral1 Gregorèc za škodljivo konservativni stvari.26 "••" 26. novembra 1893 so dali vsi iz Hohenwartovega kluba izstopivši slo­ venski in hrvatski poslanci izjavo, da se bodo potegovali za združenje vseh slovanskih zastopnikov izven koalicije (pod temi je bilo seveda razumeti predvsem mladočehe) in da bodo pazljivo sledili vladnemu delovanju ter po njem uravnavali svoje stališče. To je bila zelo previdna izjava. Govorila je sicer o tem, da izstopajo njeni podpisniki iz vladne večine, ni pa rekla, da prehajajo v opozicijo.2' 30. novembra so imeli mladočehi ter klub neod­ visnih hrvatskih in slovenskih poslancev ter klub hrvatskih in slovenskih " V op. 18 cit. Sten. Protokolle str. 12984. 21 Kolmer 5, str. 497. 25 Slovenski narod 1. decembra 1894. 26 V op. 18 cit. Sten. Protokolle str. 12193, 12197. 2' Slovenski narod 28. novembra 1893. 58 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 1979 • 1 poslancev skupen posvet, po katerem so sporočili, da so se sporazumeli o nujnosti ustanovitve slovanske koalicije na podlagi enakopravnosti in zastopanja skupnih interesov ter o potrebi takojšne ustanovitve skupnega izvršilnega odbora.23 Ta slovanska koalicija (rekli so ji tudi slovanska proti- koalicija) je zajela 60 poslancev, vendar ni pomenila trdne povezave. Dosti­ krat se je kazala v skupnih nastopih, dostikrat pa skupnega nastopanja ni bilo. Pri volitvah drugega podpredsednika poslanske zbornice 25. novem­ bra 1893 so mladočehi glasovali za Klaića proti kandidatu vladne koalicije Poljaku Abrahamowiczu, kl je zmagal s 185 proti 55 glasovom.29 Pri obrav­ navanju zakona o domobranstvu je vsa slovanska protikoalicija (kakor tudi nemški krščanski socialci in dunajski demokrati) 30. novembra glaso­ vala proti prehodu v nadrobno debato.30 14. decembra so vsi ti glasovali proti izjemnemu stanju na češkem, pa tudi slovenski člani Hohenwartovega kluba niso glasovali za izjemno stanje, ampak se glasovanja niso udeležili, medtem ko so Hohenwart, nemški konservativci in češki konservativni veleposestniki izjemno stanje podprli.31 Dosti je bilo medsebojnega pod­ pisovanja interpelacij med mladočehi in obema hrvatsko-slovensklma klu­ boma, pa tudi nemškimi krščanskimi socialci. Toda povezava hrvatsko- slovenskega kluba z mladočehi ni bila popolna, že 15. decembra so mlado­ čehi in pravaši (klub neodvisnih hrvatskih in slovenskih poslancev) gla­ sovali proti finančnemu provizoriju, hrvatsko-slovenski klub pa zanj in Ferjančič je v njegovem imenu izjavil, da ni izključeno, da si bo vlada naše razmere ogledala in jih sanirala. Poudarjal je, da so nazori Slovencev, ki so ostali v koaliciji, povsem enaki nazorom disidentov, da »nas je ločila samo različna taktika«.32 Leto dni pozneje, v novembru 1894, je Ferjančič zavračal očitke iz slovenske javnosti, da slovenski, poslanci niso v zvezi z mladočehi. Rekel je, da zveza obstoji, da se imenuje slovanska protikoali­ cija, da ima tudi svoj izvršilni odbor, da pa seveda slovenski poslanci niso v taki opoziciji kot mladočehi: »mi smo opozicija na prosto roko«.33 Slovenci, ki so ostali v Hohenwartovem klubu, so vezali svojo podporo vladi in obstanek v klubu na uvedbo slovensko-nemških paral elk v nižjih razredih celjske gimnazije, ki jim jih je bila zagotovila že Taaffejeva vlada, za njo pa tudi Windischgrätzova. To je bila tista koncesija, ki je držala slovenske poslance v Hohenwartovem klubu in v koaliciji, pa zbujala vsaj v delu javnosti tudi ugodno mnenje o njihovi taktiki. Razna glasovanja slovenskih poslancev, ravnanja onih v koaliciji in onih izven nje, so bila v veliki meri odvisna od izgledov na uresničenje celjskih paralelk. Stvar se je namreč zapletla. S strani nemških nacionalistov se je začela proti tem paralelkam strahotna gonja, češ da bi bile uvod v popolno slovenizacijo spodnje štajerske, v uničenje nemškega mesta Celja, v uničenje nemških jezikovnih in kulturnih otokov, da so zoper voljo štajerske dežele in zoper voljo celjske občine, da bi bilo z njimi kršeno načelo, ki ga-je sprejela »ko­ alicija, da se ne sme načenjati velikih političnih vprašanj.34 Nemci so po­ nujali Slovencem kako drugo lokacijo (v savinjskih trgih, v Ljutomeru in drugod), vendar so Slovenci vztrajali na Celju. • -• 11. junija 1895 je proračunski odbor parlamenta sprejel »celjsko po­ stavko« z 19 proti 15 glasovom. Par dni zatem (17. junija) je združena nem- 2s Kolmer 5. str. 364; Češi a Jihoslované str. 502. » Kolmer 5, str. 26. » V op. 18 cit. Sten. Protokolle str. 11670, 11682. " Prav tam str. 12151; Cesi a Jihoslované str. 503. " Prav tam str. 12191. " Slovenski narod 30. novembra 1894. •" V op. 18 cit. Sten. Protokolle str. 12825, 20311 itd. V. MELIK: SLOVENCI V DRŽAVNEM ZBORU 59 ška levica izstopila iz koalicije in vlada je morala odstopiti. Pred plenum poslanske zbornice so prišle celjske paralelke naslednji mesec (že pod novo Kielmanseggovo vlado) in bile 10. julija odobrene s 173 : 143 glasovi. Proti slovenskim paralelkam so glasovali (tako v proračunskem odboru kot v parlamentu) nemški liberalci, nacionalci in demokrati, pa tudi krščanski socialci, zanje pa slovanski poslanci (med njimi tako Poljaki, ki so bili v koaliciji, kot Čehi, ki.so bili v opoziciji) in nemški konservativci. Med nem­ škimi konservativci je poudarjal Dipauli, da njihovo stališče ni ne slovan­ sko ne nemško ampak čisto enostavno avstrijsko.35 Konservativec Kalte- negger pa je dejal, da »ne bo Celje škodovalo nemštvu, ampak bo nemška nacionalistična gonja okrog Celja spravila nemštvo v res strahoten polo­ žaj«.38 Posebej proti temu štajerskemu poslancu se je dvignil ves bes nem­ ških nacionalistov, ki so prekinjali njegov govor in ga zmerjali z narodnim izdajalcem. Vprašanje celjskih paralelk se je pojavljalo v parlamentu pri proračunskih debatah tudi še v naslednjih letih, tako 28. februarja 1896; 4. januarja 1897 in 21. marca 1902. Glasovanje nemških krščanskih socialcev glede slovenskih celjskih pa­ ralelk je bil tudi delen razlog za to, da jih je Klun v svojem govoru 11. julija 1895 napadel. Rekel je, da slovenski katoliki obžalujejo taktiko nemških krščanskih socialcev tako zaradi njihovih narodnostnih teženj kot zaradi njihove politike glede verske šole. Sedaj vemo, je dejal, kako naj sodimo o krščanskih socialcih in na jasnemrbodo tudi naši ožji rojaki, ki se z mla- deniškim ognjem navdušujejo za krščansko socialno gibanje, od katerega pričakujejo oprostitev od židovskega vpliva, narodno svobodo in razvoj katoliškega življenja.37 Ko je prišel 8. novembra 1895 na dnevni red nujni predlog, ki je pozival vlado, naj razjasni, zakaj ni potrdila izvolitve krščanskosocialnega voditelja Luegerja za dunajskega župana, so za nujnost glasovali krščanski socialci, nemški demokrati in nacionalci, mladočehi, od Hrvatov Biankini, od Slo­ vencev pa nihče. Večina poslancev je glasovala proti nujnosti (118 : 64), vendar pa od slovenskih poslancev samo Hohenwart, Klun in Robič. Pol leta pozneje pa je Gregorèc med svojim govorom o volilni reformi dejal, da bi bilo modro Luegerja potrditi za župana, ko je bil že tolikokrat iz­ voljen.38 Tako so se kazali med slovenskimi poslanci različni odnosi do nem­ škega krščansko socialnega gibanja. '"'."' IV Eno najvažnejših vprašanj v parlamentu je bila volilna reforma. Potem ko so vrgli Taaffejevo vlado zaradi preširokega razširjenja volilne pravice, je morala vladna koalicija v svojem programu 23. novembra 1893 obljubiti »kot svojo prvo in najvažnejšo politično nalogo« obsežno volilno reformo, izvedeno v soglasju s strankami koalicije. Reforma naj bi ohranila zastop­ stvo interesov (sistem kurij), obenem pa bistveno razširila volilno pravico, zlasti na delavce. Obljubljena je bila tudi revizija razdelitve na volilne okraje.39 Zanimive, precej konservativne poglede na volilno pravico je imel šuk- lje. Srednji stan se mu je zdel kulturotvoren, proletariat pa ne. Splošna in 31 Prav tam str. 20319. ><• Prav tam str. 20299. " Slovenec 17. julija 1895. M V op. 18 cit. Sten. Protokolle str. 24353. » Kolmer 5, str. 360. 60 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 enaka volilna pravica bi potemtakem prinesla v deželah, kjer je srednji stan prešibek (tudi v nekaterih alpskih deželah, kakor je dejal), »prav ku- riozne rezultate«, pa tudi načelno bi pomenila preveliko nivelizacijo. Slo-; vencev bi sicer ne prizadela, ker bi prišli v parlament okrepljeni. Sicer pa je menil, da je kapitalizem v dekadenci, v propadanju, da si čas želi nekaj novega in da tega razvoja ni mogoče preprečiti, še malo, pa bodo morebiti nacionalna in državnopravna vprašanja postala nepomembna, glavno pa bo vprašanje lastnine. Vsi bi si morali po šukljovem mnenju prizadevati, da bo prišlo do tega razvoja na miren način s preudarno reformo, ne pa s ka­ tastrofo, ki bi po nasilju prekosila vse, kar se je kulturnemu svetu pripetilo od hunskih vpadov naprej. V tem smislu je pozival šuklje stranke koalicije, naj se sporazumejo in naj se ne razburjajo neprestano zaradi narodnostnih malenkosti kot sta okrajni šolski inšpektor v Brežicah in celjska nižja gi­ mnazija, ki prav nič ne ogrožata nemškega posestnega stanja, šuklje je nasprotoval prvemu načrtu koalicijske vlade, ki je hotel ustvariti splošno kurijo s 43 mandati za tiste, ki so bili dotlej brez volilne pravice (po spre­ jeti volilni reformi so volili v splošni kuriji vsi, tisti, ki so bili prej brez vo­ lilne pravice, in tisti, ki so jo že imeli v dotedanjih kurijah). šukljetu se je zdelo, da bi vladni načrt preveč ločil posedujoče od neposedujočih,. da bi organiziral neposedujoče v boj proti posedujočim in v njih preveč razvil razredno zavest. Bolj je bil šukljetu (zlasti načelno) všeč Hohenwartov načrt volilne reforme, po katerem bi imel parlament kot dotlej 353 poslan­ cev: 115 bi jih volili veleposestniki, trgovske in obrtne zbornice, 158 deželni zbori, 80 pa »ljudstvo« s široko, vendar ne splošno volilno pravico.40 Z volilno reformo za časa vlade koalicije ni bilo nič. Uspela je šele za časa Badenijeve vlade. O predlogu Badenijeve vlade je spregovoril v imenu konservativnega Hohenwartovega kluba 20. februarja 1896 grof Falkenhayn, ki je dejal, da bi konservativci sicer rajši imeli volilno reformo na kon­ servativnih načelih, ki bi uvedla zastopstvo posameznih slojev (Berufs­ stände) in vrnila volilno pravico deželnim zborom. Ker tega ni mogoče do­ seči, pozdravljajo konservativci vladni predlog, ker pušča dosedanje nedo­ taknjeno in daje možnost poznejše reforme novega po konservativnih na­ čelih.41 Dva meseca pozneje je menil Falkenhayn, da so volilni redi lahko kakršni koli, da pa brez povratka k Bogu ne bodo prinesli koraka naprej v civilizaciji.42 Slovenski poslanci, ki so bili zapustili Hohenwartov klub, z vladnim predlogom sicer niso bili zadovoljni, vendar niso bili proti pre­ hodu v nadrobno razpravo. Gregorèc je imel za pozitivno, da bo z reformo volilna pravica razširjena, da bo peta kurija »preskrbela načelu splošne volilne pravice vstop v avstrijsko zakonodajo in ustavo«, da bo s tem na­ stala razpoka v načelu zastopstva interesov in da se bo v novem državnem zboru mogoče uspešneje bojevati proti temu »najkrivičnejšemu« volilnemu sistemu, sistemu zastopstva interesov.43 23. aprila 1896 je bilo po splošni razpravi poimensko glasovanje o tem, ali naj bo predmet podrobne razprave vladni predlog, ki ga je sprejela ve­ čina ustavnega odbora, ali mladočeški predlog, zgrajen na načelu splošne, direktne in enake volilne pravice. Mladočeški predlog je bil odklonjen s 173 : 61 glasovom. Zanj so glasovali mladočehi, nemški demokrati, krščan­ ski socialci in del nacionalcev, od Slovencev Koblar, od istrskih Hrvatov Spinčič, od dalmatinskih Peric. Treba pa je povedati, da so proti mlado- 40 V op. 18 cit. Sten. Protokolle str. 12822, 12823, 12824. 41 Prav tam str. 22646, 22647. « Prav tam str. 24330—24336. 43 Prav tam str. 24354. V. MELIK: SLOVENCI V DRŽAVNEM ZBORU 61 češkemu predlogu glasovali od Slovencev samo Klun, Robič in Višnikar — ostali slovenski poslanci se tega glasovanja niso udeležili. Med podrobno razpravo so postavili slovenski poslanci več predlogov. Tako je skušal Klun za en mandat zvišati število kranjskih poslancev, ven­ dar je glasovalo za njegov predlog le 99 poslancev.44 Za predlog manjšine, da se takoj uvedejo direktne volitve v kmečki in splošni kuriji, so bili mla- dočehi, nemški demokrati, krščanski socialci in velik del nacionalcev in liberalcev, ni pa glasoval zanj noben slovenski poslanec. Proti predlogu so bili zelo odločno Poljaki, nemški konservativci, Italijani, pa tudi 9 Sloven­ cev ' (Coronini, Ferjančič, Gregorčič, Gregorèc, Klun, Kušar, Pfeifer, Povše, Robič). Predlog manjšine je bil zavrnjen s 139 : 121 glasovi. Izpreminjevalni predlogi " so 'bili domala vsi odklonjeni. Za nekatere bi bilo prav zanimivo vedeti, kako so se do njih zadržali slovenski poslanci, vendar tega večinoma ni mogoče ugotoviti. 7. maja 1896 je bila celotna volilna reforma z veliko večino (234 : 19) sprejeta v tretjem branju. Od Slovencev ni bil nihče proti, toda glasovali so zanjo samo trije (Coronini, Gregorčič, Nabergoj), ostalih ni bilo v zbornici.45 i V. ' Badenijevo vlado sta s simpatijo (čeprav ne povsem brezpogojno) spre­ jela oba slovenska tabora. Hohenwart je v imenu svojega kluba izjavil, da pozdravlja'»program močne, cilja si sveste vlade, ki nam je morda prav zdaj bolj potrebna kot v prejšnjih časih in ki si jo tudi prebivalstvo nujno želi.« Ferjančič je našteval nekatere slovenske želje in izjavil, »da nas je program zadovoljil«.46 " ' Proti koncu leta 1896 so slovenski in hrvatski slovenski poslanci, vse do takrat razdeljeni na tri klube, sklenili, da se bodo po volitvah v novem državnem zboru združili v enem samem skupnem klubu.47 Pri pogajanjih so bili nekateri za ime »jugoslovanski klub«, nekateri za ime »slovanski kato­ liški klub«. Nazadnje je bil 1. aprila 1897 ustanovljen klub z imenom »Slo­ vanska krščanska narodna zveza« ali krajše »Slovanska krščanska zveza« (Slawischchristlicher Verband), ki je združeval vseh 16 slovenskih (liberal­ nih in klerikalnih) poslancev in vseh 11 hrvatskih iz Istre (2) in Dalmacije (9). Klubu'se je pridružilo še 7 Poljakom prijaznih »zmernih« Rusinov in en češki (klerikalen) poslanec. Na ta način je dobil klub 35 članov in je bil ob razdrobljenosti parlamenta četrti klub po velikosti (za češkim, poljskim in Deutsche Volkspartei). Klubu so bili izbrani trije predsedniki: dalma­ tinski Hrvat dr. Kajetan Bulat, Slovenec dr. Ivan šušteršič in Rusin Alek­ sander Barvinski.46 ' • - • . 'Iz kluba je iz užaljenosti izstopil, šuklje. Kot vzrok navaja'sam v spo­ minih izvolitev žitnika v železniški odsek (ko je bil prej dolga leta član on), vendar je bil po indeksu stenografskih protokolov član železniškega odbora leta 1897 še vedno šuklje, ne pa žitnik. »Divjaki« (poslanci izven klubov) so, da bi lahko sodelovali pri razdeljevanju mest v odborih na posamezne klube, organizirali posebno svobodno združbo poslancev izven klubov (Freie Vereinigung der Klublosen), ki sta jo vodila šuklje in bukovinski poslanec Stéfanowicz. šuklje se je po burnih novembrskih dneh boja proti Badeniju vrnil v slovansko krščansko zvezo.49 44 Prav tam str. 24405, 24428. 45 Prav tam str. 24726. "• Prav tam str. 20163, 20171. « Slovenski narod 28 novembra 1896. 48 Kolmer 6, str. 198; Šuklje 2, str. 135; v op. 22 cit. Prijatelj: Kersnik, str. 561; Erjavec (op. 15) 6л; R. Malli: Die steirischen Abgeordneten im österreichischen Reichsrat 1897—1901, Graz 1973, str. 38. 45 Suklje 2, str. 136, 137 in 3, 12; Kolmer 6, str. 258. 62 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 Slovanska krščanska narodna zveza se je še aprila 1897 povezala s še-, stimi drugimi klubi — poljskim, češkim, klubom češkega konservativnega velepoisestva, klubom centra (ki je družil šest najbolj konservativnih Nem­ cev pod vodstvom grofa Falkenhayna — »šest mumij iz centra«, kakor jih je imenoval Steinwender), klubom katoliške ljudske stranke, (nemških konservativnih katolikov) in romunskim klubom — v novo zvezo desnice s skupno parlamentarno komisijo in izvršilnim komitejem, ki ga je vodil Poljak Jaworski. Ta desnica je imela v parlamentu večino (215 od 425 po-' slancev) in je v mnogočem pomenila, kakor smo že rekli, obnovo desnice^ ki je svoje čase podpirala Taaffejevo vlado.50 Badenijeva vlada se je znašla aprila 1897 v parlamentu pred dvojno opozicijo. Prva je bila opozicija socialnih demokratov in Ukrajincev zaradi nasilij pri volitvah v Galiciji: ta opozicija je očitala vladi, da ima krvave roke, parlament pa so vabili, naj pokaže, da je močnejši od vlade.51 Druga po nastanku je bila opozicija nemških liberalcev in nacionalcev proti jezi­ kovnim naredbam za češko in Moravsko, ki jih je vlada izdala, da bi imela češko podporo v parlamentu. Prvi odmev jezikovnih naredb v parlamentu je bila slovenska inter­ pelacija, datirana in prebrana 7. aprila 1897. Njeni nosilci, so bili žičkar, Coronini, Ferjančič in Einspieler (torej po eden za vsako deželo *— štajerT sko, Primorsko, Kranjsko in Koroško), podpisali pa so jo še drugi člani Slovanske krščanske narodne zveze (Hrvati, Ukrajinci in Čeh Stojan). V interpelaciji je bilo rečeno: »Ker so Slovenci v delih dežel, ki v njih bivajo, skoraj docela brez jezikovne enakopravnosti pri upravnih in sodnih obla­ steh kljub jasnim določbam državnega temeljnega zakona, postavljajo pod-' pisani na c. kr. celotno ministrstvo vprašanje: kdaj misli to za Kranjsko, štajersko, Koroško, Trst, Istro in Goriško z Gradišćansko izdati podobno jezikovno naredbo kakor je bila izdana 5. aprila letos za češko?«.52 Dva dni pozneje so prišli na dnevni red nujni predlogi vsenemcev, li­ beralnih Nemcev in Deutsche Volkspartei proti jezikovnim naredbam'. Začela se je vojna proti vladi in kmalu tudi proti predsedstvu parlamenta, ki je bilo izvoljeno iz zbornične večine. Ta vojna je postajala od dne do dne hujša, v maju je prešla na predloge za obtožbo vlade in na obstrukcijo. Nemci so naglašali, da je »nemško ljudstvo v Avstriji ustvarilo to državo«, da je z nemško močjo nastalo vse, kar je tu kulturnega in izobraženega, da se morajo slovanski narodi in narodiči samo svojemu nemškemu učitelju zahvaliti, da so se počasi priključili zahodnoevropski kulturi,' kajti Čehi ne bi nikdar mogli ustvariti kulture, še manj pa Slovenci. Govorili so o grozeči slavizaciji, o nevarnosti, da bi do podobnega nesmisla prišlo tudi'v Slove­ niji.53 Bili so strahotno ogorčeni, da bi se morali kulturni Nemci učiti če­ škega jezika. Parlamentarna večina je bila sicer dovolj močna, da je za­ vrnila vsak predlog opozicije, ni pa bila kos obstrukciji. čim je hotelo pred­ sedstvo ukreniti kaj zoper obstrukcijo, so se takoj začele pritožbe zoper kršenje poslovnika in pravic parlamenta. Tudi izdajo jezikovnih naredb se je dalo razumeti kot kršenje pravic parlamenta, češ da bi bilo treba je­ zikovno vprašanje rešiti j., zakonom, sprejetim v parlamentu, ne pa z na­ vadno vladno naredbo. Socialni demokrati se niso pridružili nemškemu ogorčenju nad jezikov­ nimi naredbami. Glede njih je poljski socialist Daszynski dejal le, da je 50 Kolmer 6, str. 208. » Stenographische Protokolle . . . XII. Session, str. 140, 175. 52 Prav tam str. 132. 53 Prav tam str. 243 (Wolf), 257 (Steinwender), 297 (Hochenburger). V. MELIK: SLOVENCI V DRŽAVNEM ZBORU 53 vlada z njimi dokazala, da zaničuje pravice parlamenta, da je odnos med obema največjima narodoma zdaj zastrupljen in nacionalni sporazum za dokajšen čas otežkočen.54 Toda socialni demokrati so bili proti vladi že na­ čelno kot socialisti, še posebej pa zaradi njenega volilnega terorja v Galiciji. Pridruževali so se torej obtožbam vlade, toda iz drugih razlogov, »če greste v boj proti tajnemu odloku, v boj proti zatiranju svobode zborovanja, go­ vora in tiska, nas boste vedno našli tam, kjer je boj najostrejši«, je dejal socialist Kozakiewicz.55 , 25. novembra 1897 si je večina skušala pomagati z na hitro sprejetim predlogom grofa Falkenhayna, ki naj bi onemogočil obstrukcijo z izklju­ čevanjem od sej in posebnimi redarji. Ta predlog je podpisalo 62 poslancev desnice, med njimi tudi. 15 Slovencev — torej vsi slovenski poslanci razen Kušarja.56 Ta sklep je pomenil v očeh vse opozicije in dobršnega dela jav­ nega mnenja atentat na parlamentarno svobodo. Obstrukcija je dosegla višek, socialni demokrati so stopili v ospredje, prišlo je do strahotnih pri­ zorov v parlamentu, do velikih demonstracij in nemirov na Dunaju in do padca Badenijeve vlade. Nekaj mesecev pozneje, ^ pod Thunovo vlado, so se ob začetku parlamen­ tarnega dela (21. marca 1898) pojavili številni predlogi za rešitev jezikov­ nega vprašanja. Začeli so nemški krščanski socialci, nato pa so skoraj vse stranke dale svoje nujne predloge, proti koncu (22. aprila) tudi slovanska krščanska narodna zveza. Gregorèc, šuklje in Barvinski so bili prvi pod­ pisniki tega predloga, ki je terjal od vlade, naj nemudoma predloži par­ lamentu, predlog zakona o izvedbi 19. člena temeljnega državnega zakona z dne 21. decembra 1867. Predlog je utemeljeval Gregorèc, ki je dejal, da bi zakon o varstvu vseh narodnih manjšin, z učinkovitimi določbami, ki bi varovale manjšine pred nasilji s strani večin, zadovoljivo rešil jezikovno vprašanje. Po zamisli tega predloga naj bi bili vsi jeziki, ki so v navadi v kaki deželi, proglašeni za deželne jezike in bi bili pred deželnimi in državnimi. oblastmi enakopravni in enakovredni. Vsak državljan bi mogel iskati in najti prt vseh instancah pravico v svojem jeziku.57 Ko so se Poljaki junija 1900 odločili za samostojno politiko proti češki obstrukciji in so bili pripravljeni podpreti Korberjevo vlado, je dotedanja parlamentarna večina razpadla. Slovanska krščanska narodna zveza se je odločila za srednjo pot: izjavila je, da češke obstrukcije ne podpira, ker samo v. parlamentu lahko zagovarjamo svoje koristi, da torej to obstrukcijo obžaluje, da pa je ne pobija, to je, da ne nastopa proti njej.53 VI Po volitvah 1900/1901 med Slovenci enotnega parlamentarnega kluba ni bilo več mogoče ustanoviti. Kranjski klerikalci so bili za to, da bi se po­ vezali vsi slovenski in hrvatski poslanci razen onih štirih, ki so bili izvoljeni na liberalnem programu (Tavčar, Ferjančič, Plantan in O. Gabršček). Te štiri so hoteli osamiti; ker so bili samo štirje, ne bi dobili zastopstva v no­ benem parlamentarnem odboru ali odseku. Toda ta klerikalni načrt je na­ letel na oster odpor zlasti s strani dalmatinskih Hrvatov, ki so zahtevali, da' je treba sprejeti v klub vse slovenske poslance brez razlike. Na to pa niso hoteli pristati slovenski klerikalci. Tako se je šele tik pred prvo sejo 54 Prav tam str. 1089 (1. junija 1897). 55 Stenographische Protokolle . . . XIII. Session, str. 692 (15. oktobra 1897). 56 Prav tam str. 1814. " Stenographische Protokolle . . . XIV. Session, str. 663, 1041; Kolmer 7, str. 28. 4 Slovenec 7. junija 1900. 64 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 državnega zbora 31. januarja 1901 začasno konstituiral Slovanski centrum s šušteršičem kot začasnim predsednikom. V ta klub so vstopili kranjski klerikalni poslanci Pfeifer, Pogačnik, Povše, šušteršič, Venca j z in žitnik, štajerska Berks in žičkar, goriški Gregorčič, dva češka katolika (Stojan, Hruban) in 4 Rusini (Barvinski, Dlovžanski, Gladiševski, Mandičevski)', tako da jih je bilo skupaj 15.59 Vsi ostali slovenski poslanci (na liberalnem programu izvoljeni Tavčar, Ferjančič, Plantan in Gabršček ter na sloga- škem programu izvoljena Robič in Ploj) ter vseh 11 hrvaških poslancev, skupaj 17 ljudi je ustanovilo 5. februarja 1901 hrvatsko-slovenski klub pod predsedstvom dalmatinskega poslanca Ivčevica. Klerikalni načrt osamitve slovenskih liberalcev, ki ni uspel v začetkuj pa se je počasi le posrečil. Konec marca je pisal Ploj Tavčarju, da se je na privatnem sestanku članov hrvatsko-slovenškega kluba »soglasno izrazila želja, da bi Vi... izstopili iz kluba, ker to zahteva narodna korist in korist hrvatsko-slovenškega kluba, z obzirom na to, da Vas smatramo odgovornim urednikom Slovenskega naroda, v kojim se tako konsekventno napadajo vera in institucije katoliške cerkve«.60 Na ta poziv je Tavčar takoj odstopil, v tednu dni so mu sledili pa še Ferjančič, Plantan in Gabršček. V maju so vsi štirje skupaj z dvema srbskima poslancema iz Dalmacije ustanovili Jugoslovanski napredni klub.61 ' Slovanski centrum in Hrvatsko-slovenski klub sta se šele junija 1902 združila v Slovansko zvezo s šušteršičem in Ivčevičem kot predsednikoma.62 število klubskih članov ni bilo vedno isto. Berkš je že 1901 izstopil iz Slo­ vanskega centra in bil potem »divjak«, Rusini so iz kluba izstopali in se vanj vračali: ""* ' '""'-. ' ' -< Tako Slovanski centrum kot Hrvatsko-slovenski klub in nato Slovan­ ska zveza so vodili do Körber j eve vlade politiko »proste roke« ter podpirali marsikatere korake njene politike. Vendar se je to začelo spreminjati. 24. novembra 1903 je izjavil Ploj, da je Imel Körber v začetku'svojega vla­ danja morebiti namen, biti enako pravičen do vseh avstrijskih narodov, da pa je ta pravi program že davno zapustil in prešel v tabor nemških strank, da se naše nezaupanje do vlade bistveno povečuje in da vedno bolj čutimo, da je sovražnik Jugoslovanov.63 ' 15. marca 1904 je Slovanska zveza sklenila, da se pridruži češki obstruk- ciji. Pri glasovanjih v naslednjih mesecih so bili vsi slovenski poslanci (tudi napredni klub) na mladočeški strani.64 1. decembra se s Čehi vred niso več udeležili konference klubskih predsednikov, naznanili pa so, da rie bodo dopustili v parlamentu obravnavanja nobenega vladnega predloga.65 Malo pozneje je vlada, ki je bila prišla v konflikt tudi z nemškimi strankami, odstopila. VII Slovenski liberalno-klerikalni konflikti so se v dunajskem parlamentu pokazali precej pozneje kot v politiki na Kranjskem. Liberalci so se .še dolgo držali starega slogaškega izrazoslovja in okvirov. Rekli smo že, da iz­ stop iz Hohenwartovega kluba ni pomenil nobenega liberalnega dejanja. Liberalni Ferjančič je v imenu hrvatsko-slovenškega kluba 24. oktobra 1895 59 Slovenec 22., 31. januarja, 4. in 5. februarja 1901. 60 Slovenski narod 30. marca 1901. 61 Slovenski narod 4. in 5. aprila, 24. maja 1901. 62 Slovenec 4. in 11. junija 1902. « Stenographische Protokolle . . . XVII. Session, str. 22461, 22462. M Suklje 3, str. 62; v op. 63 cit. Sten. Prot. str. 24502, 24571. M Kolmer 8, str. 612. V. MELIK: SLOVENCI V DRŽAVNEM ZBORU 65 ob oceni Badenijeve vlade poudaril svoje zadovoljstvo nad tem, dabo vlada varovala, verska čustva in posebej pazila pri vzgoji na versko-nravni čut.66 Leta. 1897 ustanovljena skupna slovanska krščanska narodna zveza je imela y programu napredek javnega življenja v verskem,'kulturnem-in gospodar­ skem pogledu, na pozitivnem krščanskem temelju, boj - za enakopravnost vseh narodov in za pravice vseh slovanskih narodov na temelju'narodnega prava.in,krščanske pravičnosti ter za popolno svobodo cerkve, krščansko- spcialne.reforme za kulturni in materialni dvig'ljudstva, kmetov, obrtni­ kov in delavcev na podlagi zadružne organizacije in stanovske avtonomije. _ jPoložaj se je spremenil leta 1901. Od klerikalcevMžsiljeni Jugoslovanski napredni klub je bil vse od časov, ko je (1873—1876) nastopala samostojna Vladoslovenska skupina, prvo slovensko zastopstvo-v-dunajskem parla­ mentarki se je odprto proglašalo za liberalno. Zlasti Tavčar je imel razne interpelacije ter tri večje protiklerikalne govore:, proti"šušteršiču 1. maja 1901, o duhovnih kongregacijah 22. novembra 1901 in o proračunu (šolah) 20.„inarca'1902. V njih. je napadal klerikälizem na Slovenskem, opisoval njegove metode in. hvalil slovensko napredno stranko. Tako je na primer rekel: »Svobodomiselnosti doslej pri slovenskih zastopnikih"v državnem zboru ni bilo dobiti. V tem oziru smo bili v resnici najinferiomejši narod cele Avstrije, najpobožnejši politični podkrižavci cele srednje Evrope«. Opo­ zarjal je na klerikalizacijo gimnazij s strani države, na nevarno politiko prosvetnega ministra Hartla, ki je sicer veljal svoje čase za svobodomisel­ nega človeka. »Spet hodimo v Avstriji po napačni poti, ko mislimo, da more le katolicizem rešiti Avstrijo. Katoliška vera zaradi mene lahko prestavlja gore, državnih dolgov pa/ne plačuje«. Ali: če bo ta častitljiva država raz­ padla, »ne bodo tega krivi narodi, ki se bodo naposled že: še porazumeli, ker se morajo porazumeti. Kriva bo tega predvsem nesrečna tradicija, da mora Avstrija," ker je slučajno katoliška, biti klerikalna in da mora državna uprava biti reakcionarna«. S tega vidika je govoril tudi o celjski gimnaziji. ^»Kregamo in prepiramo se za drobno muho, bojim pa se, da smo pri tem podobni dvema učenjakoma, ki sta se v samotni afriški puščavi sprla za­ radi nenavadnega metulja, ne da bi opazila črno krdelo, ki se jima je bli­ žalo izza hrbta«. Očital je nemškim strankam, da so v celjski zadevi malen­ kostne, menil je, da Nemci/ki hočejo biti svobodomiselni, s svojimi kri­ vicami ženejo Slovence v reakcionarni tabor in da delajo manj za nemštvo kot za klerikälizem.67 Nujni predlogi, interpelacije in govori slovenskih državnih poslancev v letih 1893—1904 so se dotikali gospodarskih, socialnih in nacionalnih za­ dev. Od gospodarskih naj posebej omenimo vprašanje druge železniške po­ vezave s Trstom. Od nacionalnih zadev je bila vedno na dnevnem redu neenakopravnost slovenskega jezika v uradih, na sodiščih in v šolah. Po­ sebej so slovenski poslanci načeli vprašanje slovenske univerze, najprej še v obliki zahteve po pravni akademiji v Ljubljani oziroma obnovi slovenskih pravnih predavanj v Gradcu (Gregorèc 17.-februarja 1896). 20. oktobra 1898 je predložil Ferjančič peticijo, ki je zahtevala čimprejšnjo ustanovitev ljub­ ljanske univerze. 12. novembra 1901 so Ferjančič, Ivčevič in Povše v imenu vseh treh klubov vložili nujen predlog, ki je pozival vlado, »da čimprej predloži poslanski zbornici načrt zakona, s katerim se zagotovi ustanovitev univerze s pravno, filozofsko in teološko fakulteto za južne Slovane«. Na dnevni red je prišel ta nujni predlog 6. decembra. Utemeljeval ga je šu- <"• V op. 18 cit. Sten. Prot. str. 20171. « V op. 63 cit. Sten. Prot. str. 7007, 7016, 10808, 10816. 66 ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 1 šteršič ob velikih nemirih vsenemških poslancev. Glasovanje je pomenilo za Slovence precejšen neuspeh. Za predlog so namreč glasovali samo jugo­ slovanski in češki poslanci ter nekaj socialnih demokratov, proti pa so bili Poljaki (razen nekaterih posameznikov) in vse nemške stranke s katoli­ škimi konservativci vred.68 V vseh enajstih letih, ki smo jih obravnavali v tej razpravi, so sloven­ ski poslanci na Dunaju nadaljevali z drobtinčarsko politiko. Lahko rečemo, da drugače tudi ni moglo biti. Pomembna sprememba je bila le v tem, da so se slovenski poslanci v tem času otresli Hohenwartovega zaščitništva. Politiko, taktiko in skoraj vse zunanje zveze je bil dolga leta vodil оплSlo­ venci so bili samo del njegove stranke. S padcem Taaffejeve vlade in do­ končno z novimi volitvami 1897 pa so slovenski poslanci postali samostojni, si sami organizirali klube, se povezovali, izbirali taktiko, se dogovarjali na sestankih predsednikov parlamentarnih klubov z vlado — skratka, začeli so voditi visoko politiko. Zanje kot za nerevolucionarne meščanske politike je veljal še vedno isti začarani krog kakor prej : načelne in radikalne spre­ membe so bile nemogoče, ker ni bilo zanje nikakršne večine, mogoča je bila samo politika izsiljevanja posameznih koncesij, stara drobtinčarska poli­ tika. - ' • * Zusammenfassung SLOWENEN IM ÖSTERREICHISCHEN REICHSRAT 1893—1904 Die Slowenen hatten im Reichsrat bis zum Jahr 1897 14 Abgeordnete, von 1897 bis 1900 16, seit damals aber 15 Abgeordnete. Bil zum Ende der Regierung von Taaffe waren alle slowenischen Abgeordneten Mitglieder des Klubes der Konser­ vativen, dessen Vorsitzender Graf Hohenwart war. Bei der Zusammensetzung der Koalitionsregierung trat die Hälfte der Abgeordneten aus dem Klub Hohenwarts aus und gründete den Klub der kroatischen und slowenischen Abgeordneten, sie arbeiteten mit den Jungtschechen, obwohl nicht konsequent, zusammen. Die Slo­ wenen, die im Klub von Hohenwart geblieben sind, forderten als Bedingung für ihre Unterstützung der Regierung und ihre Verbleiben im Klub die Einführung von slowenischen Parallelklassen im Untergymnasium in Celje, die schon von' der Regierung Taaffes versprochen worden war. Die Genehmigung dieser Parallel­ klassen im Budgetausschuß hatte den Fall der Koalitionsregierung zur Folge. Nach den Wahlen 1897 waren alle slowenischen und kroatischen Abgeordneten sowie einige Ruthenen zusammen mit drei Obmänner (Bulat, Šušteršić, Barwinski) im slawisch-christlichnationalen Verband vereint. Dieser hat sich dann mit dem Polenklub, den Jungtschechen, dem böhmisch konservativen Großgrundbesitz, dem Zentrum, dem Rumänenklub und der katholischen Volkspartei zu einem neuen Bund der Rechten zusammengeschlossen, die eine gemeinsame provisorische par­ lamentarische Kommission und ein Exekutivkomitee hatte. Diese Rechte behielt bis zum Juni 1900, als sie zerfallen ist, die Mehrheit im Abgeordnetenhaus. Nach den Wahlen 1900/1901 gab es keinen einheitlichen slowenischen Klub mehr. Vier durch das liberale Wahlprogramm gewählte Abgeordnete, die im Mai 1901 zu­ sammen mit zwei serbischen Abgeordneten aus Dalmatien den jugoslawischen Fortschrittsklub gegründet hatten, konnten von den Klerikalen isoliert werden, die übrigen slowenischen und kroatischen Abgeordneten aber haben im Juni 1902 zwei Klubs (das Slawische Zentrum und den Kroatisch-slowenischen Klub) im Slawischen Verband vereint. Bis zur Regierung Körbers betrieben die Slowenen eine Politik der freien Hand; anfangs unterstützten sie ihn öfter, im März 1904 aber haben sie sich der tschechischen Obstruktion angeschlossen. In den gesamten elf Jahren 1893—1904 setzten die Slowenen im Reichsrat ihre kleinliche Politik fort. Eine bedeutende Veränderung kann man darin sehen, daß sie in dieser Zeit die Gönnerschaft Hohenwarts abgeschüttelt haben und den Weg einer selbständigen Politik einschlugen. » Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. Ljubljana 1929, str. 104—107 (Polec); Slo­ venski narod 7. decembra 1901.