Sjos \LOVII \\1И ' YU ISSN/9295 LETNIK XXV! ST. 10 VSTOP V ZSMS Zaradi politike UK ZSMS - predvsem zaradi njene premajhne angažiranosti pri reševanju družbeno ekonomskega položaja študentov in forumskega delovanja ter iz njega izhajajočega skrajno oportunističnega odnosa do aktualnih problemov stanovalcev ljubljanskih študentskih domov, katerih interesov ta naša edina organizcacija noče niti zastopati, kaj šele se zanje bojevati - vstopam v ZSMS. S tem svojim dejanjem hočem pokazati tudi na strahotno razliko med našo družbeno stvarnostjo in njenim političnim načinom izražanja. •g***4' •B"' Zap.št. Ime in priimek meto rojstva Fakulteta član ZK Podpis S podpisovanjem tega enotnega besedila bi se ljubljanski študentje lahko odločali za protesten vstop v Zvezo socialistične mladine Slovenije, vstopnica bi po ljubljanskih študentskih domovih lahko krožila skupaj z anketama o ponovnem bojkotu in odgovornosti predsedstva UK ZSMS. A LITTUE £A«-Y e inormno, SHOll 4-2S-79 Ml NE POTREBUJ TOLAŽBE »Ne. Nisem bil pobudnik, kar mi skušajo v tem trenutku številni ljudje podtakniti, na mestu pa je očitek, da nisem bil proti izvajanju ankete o izstopu iz ZSMS. Določene mladinske funckionarje je v vzezi z mojim odnosom do te ankete zanimalo predvsem to, če sem tudi sam med podpisniki, pri čemer pa je vsaj po mojem mnenju temu zanimanju botroval določen interes, namreč interes po diskreditiranju mene kot predsednika 00 ZSMS v Študentskem centru. Ta diskreditacija bi seveda predstavljala le povod za zamenjavo predsednika. Seveda me v vsakem trenutku lahko odpokličejo, vendar pa bi bilo to dejanje nesmiselno, saj se v ničemer ne loteva dejstva, da je v tem trenutku iz mladinske organizacije pripravljeno izstopiti 226 študentov. Pobudo za te vrste protesta zoper politiko predsedstva UK ZSMS so sproducirale v prvi vrsti neke okoliščine: okoliščine, ko smo domovci spoznali vso svojo nemoč pri izvajanju vpliva na delo predsedstva UK ZSMS. Če ne bi bilo v anketi določenih pasti metodološke narave, bi po mojem mnenju bilo število podpisnikov veliko večje. Z metodološko pastjo mislim predvsem to, da je anketa bila akcijska, se pravi, da je z njo bil študent postavljen pred neko konkretno dejanje in istočasno tudi pred vse možne posledice tega dejanja, da se ga torej ni spraševalo po tem ali bi izstopil iz ZSMS, marveč je odgovarjal na to ali izstopa iz ZSMS. Ko govorim o posledicah tega dejanja, mislim predvsem na obstoječo psihologijo ljudi ali pa zavest ljudi o tem, da se iz mladinske organizacije ne sme izstopiti, če pa se že sme, potem je takšna poteza nujno negativno sankcionirana in pomeni črni madež na sicer »nekompromitirani« življenski poti posameznika. Da tako dejanje v resnici tudi je črna packa, pa so dokazale nekatere reakcije mladinskih forumov, zlasti UK ZSMS in UK ZK, ki so takoj skušale najti krivce za sproženo akcijo, niso pa poskušali ugotoviti okoliščin, v katerih je ta akcija nastala,« je povedal komajda ustoličeni predsednik 00 ZSMS v Študentskem centru, ki je po dveh letih letos v novembru znova pričela s svojim delom in si v tem kratkem času svojega ponovnega delovanja »prislužila« izjemno veliko pozornosti s strani predstavnikov UK ZSMS, MK ZSMS in RK ZSMS, kar je razumljivo, saj čas njenega konstituiranja sovpada ravno s tistim obdobjem, ko so se domovci odločali za izstop iz ZSMS. Na vprašanje ali istočasen nastanek pobude po izstopu iz ZSMS in ustanavljanju OO ZSMS v ŠC ne predstavlja neke vrste parodoksno situacijo, odgovarja Branko Žnuderl takole: »Dejstvo je, da je prvega aprila začeti bojkot predstavljal povečan angažma domovcev. Ker bojkot ni institucionalna oblika organiziranja študentov, nismo mogli po institucionalnih poteh vplivati na politiko UK ZSMS ali sploh na politiko katerega koli drugega organa. Zaradi tega in tudi zaradi očitka, da študentje nismo izkoristili vseh formalnih poti, smo se pač odločili, da v domovih znova oživimo aktive ZSMS in da si zbori stanovalcev z vsemi svojim sklepi in predlogi po tej poti zagotovijo legitimiteto pred obličjem Univerzitetne konference. Mladinska organizacija ni nekakšen paralelni organ, nekakšna ponovitev Delegatske konference. Ta še naprej koordinira aktivnosti vseh stanovalcev študentskih domov, medtem ko pa bo mladinska organizacija skušala njihove interese po »normalni« poti uveljavljati v vseh mladinskih forumih.« — AH v tem ne tiči nevarnost politizacije interesov? »Vsakršen iteres je v bistvu političen v najširšem smislu te besede. Mislim pa, da vprašanja, ki smo jih zastavili domovci — položaj univerze, ekonomski položaj študenta in profesorja, kakor tudi njun družbeni položaj — da ta vprašanja niso le političen, marveč družbeni problem. S politiko kot politiko se mladinska organizacija ukvarja le toliko, kolikor je to nujno, se pravi toliko, kolikor more skozi njo in z njo vplivati na spreminjanje dejanskih družbenih razmer. Naša osnovna organizacija v sedanji situacije ne more predstavljati le mesta vsakotedenskega brezplodnega sestankovanja, ampak mora biti aktivni spremljevalec vsega dogajanja po študentskih domovih in aktivni udeleženec v tem dogajanju. Če smo osnovna organizacija mladine v študentskem naselju, potem je pač vse naše delo in vsa naša politika, če že hočeš, v funkciji uresničevanja interesov stanovalcev. — Kakšni pa so odnosi med vašo OO ZSMS in UK, MK ter RK ZSMS? — »Glede predsedstva UK ZSMS je 00 ZSMS v SC zavzela stališče, da je potrebno ugotoviti odgovornost predsestva UK glede njegove vloge v bojkotu. Od trenutka ustanovitve pa ima tudi naša organizacija svojega predstavnika v tem predsedstvu, ki bo v bodoče skušal po tej poti vplivati na delo samega predsedstva. Sicer pa odnosi naše osnovne organizacije do ostalih mladinskih forumov temeljijo predvsem na tem, koliko le-ti zastopajo stališča domovcev. Poudariti moram, da smo s strani MK ZSMS in RK ZSMS v svojih prizadevanjih za izboljšanje družbeno-ekonomskega položaja študentov dobili vso podporo « — trn si tudi član študentske delegacije, ki se je sestala s predstavniki izvršnega sveta. Kako bi ti komentiral tovrstno srečanje? »Osebno sem zelo zadovoljen, da je do tega srečanja med vsemi prizadetimi stranmi kljub vsemu in vendarle prišlo. Na sestanku so vsi predstavniki »širše družbene skupnosti« pokazali silno razumevanje za naše probleme, istočasno pa so nas seveda opozarjali tudi na to, da jih v sedanji družbeno-ekonomski situaciji ne morejo rešiti. Tovariš Sinigoi je med drugim označil tudi sedanje nadaljevanje bojkota za škodljivo. Mislim, da smo se glede težavnosti položaja celotnega šolstva vsi navzoči na sestanku strinjali, do bistvenega nasprotja pa je prišlo pri načinih reševanja vsega tega. Študentska stran je seveda vztrajala pri tem, da je hitrost in kvaliteta reševanja težkega materialnega položaja šolstva bistvenega pomena za družbo, medtem ko pa so predstavniki »širše družbene skupnosti« opozarjali na realne možnosti današnje družbe. Po mnenju študentov pa ni tolikšen problem v realnih možnostih družbe — realnost je pač zmeraj družbeni konstrukt — pač pa v pripravljenosti za preseganjem že kar predolgo in predobro utečene prakse, ki nas je v takšne in tolikšne realne možnosti pripeljala. Tako smo na izvršnem svetu ponovno bili priča velikemu razkoraku med deklariranimi družbenimi cilji in dejansko pripravljenostjo za udejanjanje teh ciljev. Po študentskem mnenju je namreč edina rešitev za šolstvo v prerazporeditvi družbenega produkta v korist šolstva, vendar pa smo vsi prisotni na sestanku morali spoznati, da bi za realizacijo tega cilja moralo obstajati dosti drugačno razmerje družbenih sil. Študentje smo odšli na izvršni svet z namenom, da skupaj s predstavniki našega najvišjega organa poiščemo konkretne rešitve, izhod iz sedanjega položaja, ne pa zato, da bi na izvršnem svetu dobili tolažbo. Samo to pa smo tam tudi dobili.« — in kam vas pelje pot po prehojeni poti in izvršni svet? •Med študente « 226 Akcijska anketa, ki jo je v začetku novembra Izvedla Delegatska konferenca študentov-stanovalcev ljubljanskih študentskih domov pod naslovom Izstop iz ZSMS je v nasprotju z naivnimi pričakovanji študentov odkrila marsikatero novo travmatično mesto v t. I. samoupravno organizirani družbi. Naivnost je seveda vsebovana ne samo v pričakovanju, da bodo s tovrstno akcijo prisilili predsedstvo UK ZSMS v Ljubljani h kritičnemu pretresu svoje vloge v skoraj devet mesecev trajajočem bojkotu in k preizpraševanju svoje vse bolj faraonske drže, pač pa opozorili tudi na ogromno praznino, ki zija med (mladinskimi) forumi in njihovim članstvom, kakor tudi na popolno odrinjenost vseh družbenih skupin iz odločanja na teh forumih. Naivno je bilo seveda tudi pričakovanje, da bodo s tem svojim dejanjem postavili pod vprašaj smiselnost organiziranja, utesnjenega zgolj še na pasivno članstvo (ki nima možnosti odigrati svoje vloge niti pri volitvah) in smiselnost avtomatizma, po katerem postane vsak štirinajstletnik član neke in edine njemu namenjene politične organizacije. Še bolj naivno pa je še zmerajšnje prepričanje študentskih delegatov, da je v zdajšnji družbeni krizi potrebno preizprašati »vse obstoječe«, in da je takšno gibanje, ki je v funkciji iskanja novih, drugačnih in boljših form življenja, v naravi vsake krize, če naj bo ta presežena v neki novi, kvalitativno drugačni družbeni realiteti. Resnici na ljubo pa je potrebno zapisati, da na temo izstopa Iz ZSMS do sedaj ni bilo nobene resne razprave, se pravi razprave osredinjene na samo vsebinsko ali. če hočete — naivno stran problema. Referenčni okvir tozadevnih razgovorov je pravzaprav 30.10.1985 na seji Delegatske konference določil predsednik UK ZSMS z znamenitim stavkom: »Ampak naj gre v zapisnik KDO je to predlagal!« Osem dni kasneje je na seji UK-ZKS v istem slogu »razpravo« nadaljeval podpredsednik UK ZSMS Branko Šušteršič, ko se je spraševal »kako lahko Branko Žnuderl predlaga kot član ZK izstop iz ZSMS?!« (iz zapisnika seje UK ZKS, 7.11.1985)» čeprav Žnuderl Izstopa ni predlagal, a to je tu irelevantno, ni pa irelevanten sklep UK ZKS, da »naj OO ZK ocenijo pobude za istop iz ZSMS in obravnavajo tiste člane, ki organizirano iščejo podporo za izstop iz ZSMS.« (iz zapisnika) SKUPŠČINA SR SLOVENIJE IZVRŠNI SVET Ljubljana, 5/12-1985 ZABELEŽKA razgovora v zvezi z StuHentskf problematiko, ki je bil v ponedeljek, 2/12-1985 Razgovor je vodil predsednik Uzvršni Ile^SkipSČi- udeleiill pa so se ga še. dr. :Bori!s , j izobraževanje ter „e SR Slovenije) , «anci Pivec (RK Ind?eja Stopar (Univerza telesno kulturo) , dr* Ivan -ттт-тдп (Univerza v Mariboru) , E. Kardelja v Ljubljani), M«tnkaftje^nve J ^ Šr. Karel Zupančič Tone Ferenc (Izobraževalna skupnost Sloveni je K prl ISS) # (Koordinacijski odbo5 *** tn vika Potočnik (RK ZSMS) , Bojan Robert Černe, Roman Вемииг 1 JJ*)a" vonferenca študentov v SC Ljub-Polak, Ranka iMelja (delegatska konte via.RUdnlk), Sašo Ijanal , Marta Kalpič S.l.r (IS SOb Tepina (Radio Ljubljana) , Tanja'Keršmanc'^Dnevnik)^ Jana Sicherl, Jelk. Taljat in Karmen Bernik (IS S SRS). Sestanek na Izvršnem svetu Skupščin. SR Slovenlj.^. bil organiziran kot nadaljevanje razgovora z dne 7/11 Aroganca brez primere se nahaja v dejstvu, da se vzroki za takojšnjo pripravljenost izstopa iz ZSMS 226 študentov preprosto preskočijo v silnem hotenju po čim hitrejši zapolnitvi prazne rubrike v stolpcu pod KDO je kriv za to. Krivec je seveda znan, krivec je Branko Žnuderl in najbrž vsi člani Delegatske konference, skratka vsi, ki so Izstop bodisi predlagali bodisi skozi anketo »izstopili.« In osnovne organizacije slovenske Avantgarde morajo obravnavati prav te krivce. Arogantnost tokratne (bojkotne) situacije pa se izkaže tudi skozi samo besedilo ankete, kjer se izstopa iz ZSMS »zaradi sedanje politike UK ZSMS« in zaradi »strahotne razlike med družbeno stvarnostjo in njenim političnim načinom izražanja«, saj se nad člane Delegatske konference vnovič — in kljub vsemu — zakadi prav »sedanja politika UK ZSMS« in prav »strahotna razlika med družbeno stvarnostjo in njenim političnim načinom izražanja.« Kakorkoli že: podatek, da se je v na hitro in dosti nespretno izvedeni anketi — glede na predhodne izjave razlogov za tak način izvajanja najbrž ni potrebno posebej pojasnjevati — 226 študentov odločilo za izstop iz ZSMS je — vsaj po mojem mnenju — dovolj poveden podatek, ki je vreden vsaj ene resne diskusije. Je podatek, ki označuje krizo našega Ml. Je podatek, ki predstavlja na eni strani (neuspel) poskus diferenciacije in na drugi morda prehiter odgovor — to bodo pokazale obravnave po 00 ZK — na vse glasnejše in vse bolj nestrpne zahteve po monolitnosti. Je tudi podatek, ki s svojimi konsekvencami na sebi lasten način pripoveduje o tem, zakaj pri nas dajejo ljudje tako malo kakršnihkoli pobud. Pobuda po izstopu iz ZSMS je pomembna vsaj zaradi enega razloga: opozorila je namreč na to, da Je Zveza socialistične mladine posvetna organizacija, Iz katere je ravno zaradi te njene narave mogoče tudi izstopiti. Opozorila je tudi na to, da članstvo v ZSMS ni usoda. In četudi bodo obravnave pobudnikov te akcije po osnovnih organizacijah Zveze komunistov dokazovale nasprotno — da ZSMS ni posvetna organizacija in da vsled tega dejstva je usoda — potem je ta pobuda opozorila tudi na to, da ima usoda smisel le takrat, če ne pristajamo na njo. U. 14. PREDSEDSTVO UK ZSMS MORA ODSTOPITI Bojkot traja skoraj neprekinjeno že 7 mesecev, še zmeraj pa ga vodi ilegalna samoupravna študentska organizacija — Delegatska konferenca študentov-stanovalcev v ŠC. Bojkot ni odprl samo vprašanje cene stanarin, pač pa tudi vprašanja socialno-ekonom-skega položaja študenta, štipendij, vrednotenja študija, reforme univerze itd . . Očitno je torej, da bojkot še zdaleč ni ozko sindikalističen, temveč ima politično obeležje. Študentje bi v teh časih potrebovali svojo politično organizacijo — UK ZSMS — ki pa se je od zahtev študentov distancirala. Predsedstvo UK ZSMS v Ljubljani je v začetku bojkot podprlo, celo predsednik sam je študente na zborih stanovalcev nagovarjal k bojkotu. Vendar je po kratkem času vodstvo UK mladine naredilo oster zasuk. Predsedstvo univerzitetne mladine se ni aktiviralo pri razreševanju socialnoekonomskega položaja študenta in dalje od obsodb bojkota ni prišlo. Storjena je bila velika napaka pri organiziranju zbora študentov v Rožni dolini maja letos. Na zboru so bila obravnavana vprašanja, ki so zadevala študentsko populacijo celotne SRS in ne samo študentov-stanovalcev, predsedstvo UK ZSMS pa zbora ni bilo pripravljeno sklicati. To je morala storiti Delegatska konferenca, takrat še samoupravni organ domovcev. Predsedstvo UK ZSMS tudi ni koordiniralo akcije na fakultetah in v ŠC, tako da se 00 ZSMS na fakultetah niso vključile v razprave o spremembi štipendijske politike. Predsedstvo vseskozi deluje brez baze in v nepopolni sestavi, za svoje delo pa ni pripravljeno odgovarjati nikomur. Delegatska konferenca je za njih preveč nepomemben organ, da bi pred njim poročali o svojem delu. Predsedstvo je brez vednosti domovcev podprlo sklep o uvedbi prisilne uprave v ŠC. Gorazdu Gorencu, predsedniku UK ZSMS »gre Delegatska konferenca na kurac« (na seji uredništva Tribune), njega zanima ločevanje parcialnih interesov študentov (?) od globalnih (?). Delegatska konferenca zahteva odstop predsedstva, v čemer jo moramo podpreti tudi mi. Danes potrebujemo močno predsedstvo UK ZSMS! POROČILO S POGOVOROV DELEGACIJE Z IZVRŠNIM SVETOM SRS Delegacija študentov-stanovalcev v domovih ŠC se je sestala s predstavniki Izvršnega sveta SRS 2. dec. 1985. Izvršni svet sta na sestanku zastopala Dušan Šinigoj, predsednik IS SRS in Boris Frlec, podpredsednik Is SRS, člani študentske delegacije pa so bili: Jordan Berginc, Ranka Ivelja, Miran Kalin, Danijel Knavs. Miran Lesjak, Maja Polak, Boris Radosavljevič, Milan Volk, Branko Žnuderl. Sestanka so se na povabilo IS udeležili še predstavniki republiške, mestne in univerzitetne konference ZSMS, člani začasnega kolegijskega poslovodnega organa v ŠC, predsednik RIS in podpredsednik Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, rektor UEK, študent-prorektor mariborske univerze in Božidar Debenjak, predsednik UK ZKS Ljubljana. Tov. Šinigoj je na začetku sestanka zahteval od študentske delegacije, od prisilne uprave in Vike Potočnik, da podajo svoja stališča in poglede na razreševanje socialno-ekonomskega položaja študentov. Po teh uvodnih poročilih je stekla razprava. Člani študentske delegacije se v razpravi niso omejili samo na vprašanje stanarin in štipendij, pač pa so opozorili na nevzdržen položaj vzgoje in izobraževanja nasploh, še posebej pa visokega šolstva. Poudarili so, da razvite države odvajajo za šolstvo več kot 2% družbenega proizvoda, medtem, ko v Jugoslaviji ne dajemo za šolstvo niti 1% družbenega proizvoda. Socialno-ekonomskega položaja študentov po njihovem mnenju ni mogoče razreševati ločeno od razreševanja problemov visokega šolstva. Predsednik IS SRS je v nadaljevanju opozoril na prisotnost družbeno ekonomske krize in politične probleme v državi. Kriza vpliva tudi na krčenje sredstev za šolstvo, zato v tem času ni mogoče pričakovati preveč. Izvršni svet se zaveda, da so sredstva, ki se odvajajo za šolstvo prenizka in nezadostna, vendar pa ima republika še druge obveznosti, med drugim do federacije. V težkem soci-alno-ekonomskem položaju se danes ne nahajajo samo študentje, temveč tudi delavci. Velik poudarek je tov. Šinigoj dal aktualnemu vprašanju porodniških dopustov, ki zahteva dodatne finančne obveznosti. Zanikal je, da bi štipendije realno padale hitreje kot OD in opozoril na 20% povišanje štipendij s 1. dec. Pozdravil je izdelavo socialno-ekonomske analize in podprl prizadevanja RIŠ. Izjavil je tudi, da študentje ne morejo biti parjper IS SRS in da tej instituciji ne morejo postavljati zahtev. Potrebno je skupno reševanje problemov, vendar ne na način bojkota, zato je treba bojkot ukiniti. IS SRS ne razpolaga s sredstvi, s katerimi bi subvencionirali stanarine, lahko pa predlaga skupščini SRS sprejem nekaterih nesprejemljivih zakonov, ki naj bi uredili to vprašanje. Ironično je pri tem omenil davčne obremenitve občanov, ki naj bi poravnali stanarine. »Prisilna uprava« po njegovem mnenju ni nesamoupraven organ, njena naloga je, da sanira ŠC in zagotovi uresničevanje samoupravnih pravic v tej DO. Tov. Šinigoj je tudi predlagal, da bi študentje v domovih opravljali nekatera dela, ki jih danes opravljajo plačani delavci in se zavzeli za ugotavljanje študentove osebne potrošnje v domovih (voda, elektrika .. .). Skupno s člani prisilne uprave se je zavzel za to, da bi študentje bolj izkoriščali prehranjevalnice v ŠC in na fakultetah. m Študentje so v odgovoru, tako kot predsednik IS, ponovno opozorili na nezanesljivost in varljivo podobo statističnih podatkov, štipendije so se začele sprotno dvigovati šele po bojkotu. Predlagali so, da naj bi vse študentske štipendije razdeljevala Univerza, pri kateri bi bil ustanovljen enoten sklad, v katerem bi se združili vsi dosedaj obstoječi štipendijski skladi. Tov. Šinigoj je pri tern opozoril na nevarnost centralizma, študentje so tudi obsodili izterjatve stanarin in zahtevali da se do konca izvede analiza socialno-ekonomskega položaja študenta, da se pripravi študentska košarica in analiza stroškov študija na univerzi. Šele na osnovi teh podatkov iz teh treh analiz bi bilo mogoče določiti ceno stanarine, ki naj bi jo pokrival študent. Ne gre za to, da so sedanje cene previsoke, ampak za to, da jih študentje ob vseh ostalih stroških niso sposobni plačati. Študentje so podprli predlog prisilne uprave, da se individualno obravnavajo socialno ogroženi študentje, vendar šele po tem, ko bodo narejene vse potrebne analize. Člani ZKPO so povedali, da ne morejo pristajati na odlaganje plačila stanarin, ker je s tem ogroženo finančno poslovanje ŠC, zato bodo stanarine izterjali. V razpravo se je vključil tudi Robert Černe, predsednik RK ZSMS, ki je med drugim opozoril, da je ločevanje na mikro in makro nivo nevarno in nevzdržno. Ne bi se smeli zatekati k kratkoročnim rešitvam, ampak bi morali dolgoročno urediti socialno-ekonomski položaj študenta. Z replikami ali diskusijami so v razpravi sodelovali skoraj vsi prisotni (preko 40 ljudi), presenetljivo pa je bilo, da se v razpravo ni vključil rektor ljubljanske univerze. Marinka Jerman-študentka prorektorica mariborske univerze je bojkot obsodila in menila, da sedanja višina cen stanarin ni visoka Pogovori so bili zelo živahni, tako da se ni bilo mogoče izogniti povzdigovanju glasu in ultimativnim zahtevam Sestanek se je zaključil brez konkretnih sklepov. Videti je bilo, da so se vsi prisotni strinjali s cilji vseh aktivnosti, ki tečejo v študentskem naselju in v za to pristo jnih institucijah, niso pa se strinjali z načini realizacije teh ciljev. Po štiri ure in pol trajajočem sestanku so se sestankoval-ci, eni bolj drugi manj zadovoljni, vendar vsi utrujeni, zatekli k neformalnim pogovorom ob požirkih poživil. Hik! Informacijski odbor pri delegatski konferenci Spisal: Miran Lesjak Študentski časopis KATEDRA, Tyrševa 23 MARIBOR, telefon (062) 22-004, 22-977 Številka žiro računa: 51800-678-81846. Izdajatelj: UK ZSMS Maribor Uredništvo: Samo Resnik (glavni in odgovorni urednik), Dominik Šolar (oblikovanje), Marko Klasinc (literatura), Peter Tomaž DobrHa (kulturno dogajanje), Mitja Reichenberg, Dragica Korade (ljubljansko dopisništvo), Miran Lesjak (stran Radia študent) Tehnični urednik Marjan Hani Tajništvo: Tanja Muršec Lektoriranje: Irena Smole Distribucija: Slavko Cehner Sodelavci: Tomaž Brenk, Andrej Fištrovec, Albin Keuc, .Irena Polak, Alenka Puhar, Igor Štromajer, Ivo Vidic Predsednik izdajateljskega sveta: Tomaž Kšela Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji in Univerze v Mariboru Tisk: ČGP Večer, Tržaška cesta 14, 62000 Maribor Letna naročnina: vsi 300 din Oproščeho temeljnega davka na promet po sklepu št 421-1/70, z dne 11.1. 1973 Sestanki uredništva: Desetega v mesecu in prvi torek po izidu — ob 18.00 Uradne ure: ponedeljek 10—12 h, torek 12—14 h, četrtek 14—15 h. POMAGAJ Ji SAM ... ...IN BOG Tl BO TE MATRA ČAS, DENAR? Eden najcenejših načinov, kako hitro pripraviti okusen obrok, je kuhati po kitajsko. Dobre kitajske kuhinje se kaj lahko naučimo z malo praktičnega dela in malo posebne opreme v kuhinji, celo brez nje. Pozabi na vse principe zahodnjaškega načina pripravljanja hrane. Predvsem zato, ker je kitajska kuhinja izredno hitra. Zelo pomembno je da ne kuhaš predolgo. Vse jedi serviramo kot glavne, zraven dodamo namesto kruha kuhan riž ali makarone. Predvsem je pomembno, da imaš pred začetkom dela vse pripravljeno. Kuhanje traja kvečemu pet minut, tako da ni časa za iskanje. Vso zelenjavo in meso narežemo na majhne koščke, ki bi naj bili približno enake velikosti, primerni za en zalogaj. Mesu odstranimo kosti, meso narežemo na kocke ali tanke rezine, da vsrkajo čim več začimb, v katerih namakamo meso pred kuhanjem. Meso režemo tako, da prerežemo fibrile mišic — to daje mehkobo. Pred kuhanjem ga mariniramo- namakamo v omaki-15 minut. Marinado lahko pripravimo za večkratno uporabo in jp hranimo v hladilniku. Za eno skodelico potrebujemo: J3 jedilne žlice olja 3 jedilne žlice vode, 2 jedilne žlice sojine omake (soya sauce), ki je nepogrešljiva; dodbi se jo v tujini, izredno dobro izdeluje firma Kikkoman 1 čajno žlico soli, 1 čajno žličko sladkorja, žličko belega popra (lahko manj) 8 tankih rezin ingverja (svežega pri nas ni mogoče kupiti, lahko ga tudi opustimo, vendar daje mesu Izredno aromo) 2 režnja česna Če recept ne zahteva drugače, narežeš zelenjavo na majhne kockice ali zelo tanke rezine. Minimalne količine olja daš v ponev, ko je vroče, dodaš sestavine in hitro mešaš nekaj minut, da se ne prismodi. Tako pripravljeno zelenjavo ali meso se je takoj po kuhanju. Soparjenje: če nimaš soparnika daš krožnik na kos lesa v večjo posodo, v kateri je nekaj vode. Posodo pokriješ s pokrovom, ki dobro tesni, in paziš, da voda ne pride v krožnik s hrano. Kuhanje riža: za eno osebo potrebuješ približno 60 g riža. Opereš ga v hladni vodi in vsuješ v posodo. Voda naj bjo za prst več kot riža. V pokriti posodi naj hitro zavre, nato pa o^enj zmanjšaj na minimum in tako kuhaj 20 minut. Posoda naj bo ves čas pokrita. Juho serviramo v skodelice in jemo med ali na koncu obroka. Ostale jedi jemo hkrati. NEKAJ PREPROSTIH RECEPTOV ZA DVE OSEBI SOPARJENA RIBA 2 manjši postrvi ali sveža bela morska riba 1 žlica sojine omake 1 žlico vode 1 žlico olja 8 rezinic svežega ingverja 1 manjša čebula Ribo očistiš in dobro opereš, narediš nekaj diagonalnih zarez v meso, posoliš, zaliješ s sojino omako, vodo in oljem, potreseš z rezinami ingverja in čebule (nekatere potisneš v zareze) in pustiš stati 10 minut. V večji posodi za-vreš vodo, položiš vanjo improvizirano stojalo za krožnik, nanj krožnik z ribo, dobro pokriješ in sopariš pri srednji KAKO PORUŠITI 15 LET NEOMAJAN ZID NERAZUMEVANJA: temperaturi približno 10 minut, da je riba mehka. Meso mora odstopiti od kosti. Postrežemo na istem krožniku, prej lahko potresemo s peteršiljem. DUŠENO ZELJE Pol manjše glave sladkega zemlja narežeš na velike kocke (4x4 cm). Potrebuješ še tri režnje česna, ki ga narežeš na rezinice, in sol. V posodi naj bo tanek sloj olja, ki ga močno segrejemo. Nanj vržeš malo soli, česen, čebulo in takoj nato zelje. Dobro premešaš in zaliješ z vodo do polovice zelja. Dušiš približno pet minut in daš na mizo. Pazi, da je posoda tesno pokrita, da voda med dušenjem ne izpari. DUŠENO KISLO ZELJE Potrebuješ: 1/4 rezanega nisiega zelja, 1/4 majhnega feferona, sol, sladkor in olje. Majhni količini zelo vročega olja dodaš malo soli, pol žličke sladkorja, drobno narezan feferon in zelje. Ob mešanju dušiš 5 minut, če je potrebno še malo zaliješ z vodo. SOPARJENA JAJCA Na globokem krožniku stepeš dve jajci, potrebuješ še 1/2 del vode, pol manjše čebule, ki jo drobno nasekljaš, sol in žličko sojine omake (če jo imaš). •Vse sestavine zmešamo in soparimo (opis pri ribi), dokler se zmes ne strdi (približno 5 do 10 minut). Pred tem lahko dodamo tudi nekaj mladega mesa ali zelo tanko narezanih jeterč. PRAŽEN RIŽ 1/2 kg kuhanega riža (lahko od včeraj), 60 g zmrznjenega graha 3 posušene gobice, malo pražene slanine (gre tudi brez) manjšo čebulo 2 jajci sojino omako 4 žlice olja sol, poper Riž razdrobiš, da se zrna ne držijo skupaj. Pusti, da se na zraku nekoliko posuši. Zmrznjen grah prelij z vročo vodo in dobro odcedi. Odcedi tudi gobice in jih drobno nareži, enako slanino. Čebulo sesekljaš in stepeš jajca. Ponev premaži z oljem, ko je vroča, dodaj stepena jajca in obračaj ponev, da se naredi tanka omleta. Ko se strdi, jo daš na krožnik, da se ohladi. V ponev spet vliješ žlico olja in eno minuto pražiš čebulico z grahom — potem daš tudi to na krožnik. Spet žlica olja v ponev. Slanino pražiš minuto do minuto četrt, potem dodaš gobice in ob mešanju pražiš še nekaj sekund. Prilij sojin sok, pomešaj in vse pretresi na krožnik. Preostalo olje spet segrej in ob stalnem mešanju praži riž pri srednji temperaturi, dokler ni vsako zrno obdano z oljem. Dodaj sol in poper. Zvij omleto in jo nareži na rezine. Polovico jih vsuj k rižu, skupaj s slanino, gobicami in grahom. Dobro premešaj in segrej še enkrat. Pred serviranjem hrano okrasiš s preostalimi rezinami omlete, dodaš lahko še malo pekoče paprike. MESO Vse vrste mesa narežeš na koščke velikosti zalogaja (1,5 x 1,5 cm), ali na tanke rezinice. 15 minut namakaš v že opisani marinadi (potrebuješ 1—2 žlici). V ponvi segreješ 2 žlici olja in ko je vroče, dodaš meso z marinado in hitro mešaš 2—3 minute (odvisno od vrste mesa). Pri govedini je posebno pomembno, da upoštevaš potek mišičnih vlaken, ki jih je treba prerezati. Tako lahko pripraviš tudi svinjino, piščančje meso, jetrca. ŠTRAJK NA FILOZOFSK Okoli 500 študentov Filozofske fakultete v Ljubljani se je natanko devet dni pred dnevom republike zbralo na združenem zboru študentov filozofije in biologije z namenom, da se skupaj pogovorijo o vseh možnih sredstvih, s katerimi bi lahko porušili »Zid nerazumevanja«. ki ga »širša družbena skupnost« postavlja pred njihove zahteve, prošnje in predloge po razrešitvi prostorske stiske že dobrih petnajst let. Na pomanjkanje prostora v hiši Filozofske fakultete so z enakim kritičnim naperkom kot študentje opozarjali tudi tamkajšnji profesorji. Dr. Nace Sumi, dekan Filozofske fakultete, in dr. Vinko Strgar. predstojnik oddelka za biologijo, sta na kratko povzela dolgoletno kronologijo neuspešnih bojev za (do)graditev ustreznih šolskih prostorov in med drugim poudarila, »da so tako študentje kot delavci fakultete na tem področju uporabili že vse obstoječe insti-tucinalne poti«, vsled česar so si v tem trenutku pripravljeni izboriti »svoj prostor pod soncem« z vsemi še možnimi — tudi s pritiski — sredstvi. BIOLOGI SE UČIJO TUDI V PROSTORIH NAD GOSTILNO POD LIPO Študentje biologije so o nevzdržnih delovnih pogojih razpravljali že 30.10. na zboru študentov Biotehniške fakultete, kjer so se tudi odločili, da o vseh posledicah leta in leta poglabljajoče se prostorske krize, informirajo javnost. Težke delovne razmere izhajajo predvsem iz gmotno pomanjkljr-vih, zdravstvno neprimernih in celo življenjsko nevarnih razmer, v katerih se odvija študijski proces. Gorazd Drevenšek, predsednik OO ZSMS VTOZD za biologijo, je povedal, da so izračunali, da pripada študentu biologije 0,5 m* prostora v predavalnici, 1,1 m' v va-jalnici in 0,8 m’ v laboratoriju. Te prostore pa uporabljajo tudi delavci VTOZD za biologijo in Instituta za biologijo za svoje raziskovalno delo Neustreznim delovnim prostorom se pridružuje pomanjkljiva in zastarela oprema v laboratorijih, vajalnicah in predavalnicah. Posledice se čutijo ne samo v študijskem in raziskovalnem delu, ampak tudi pri vključevanju bioloških raziskav v širše gospodarske in družbene naloge. Pedagoški delavci so slabo plačani, zaradi česar sta spodbude in zanimanje za delo izpodrinili uničujoča ravnodušnost in fluktuacija, ki na koncu koncev pade na hrbte študenta kot nižji nivo pedagoškega procesa,. V poslednjih petnajstih letih sta si VTOZD in Institut za biologijo prizadevala za dodatne prostore, ker drugače ni šlo, so manjkajoče prostore najemali in tako po eni strani navidez sami razreševali prostorsko krizo, po drugi pa potrošili veliko denarja in vse bolj razbijali kolektiv Delavci namreč opravljajo svoje delo na šestih mestih po vsej širni Ljubljani, študentje pa se selijo med vseh dvanajst ur trajajočim študijem dnem iz Aškerčeve na Krekov trg, pod Rožnik, na Jadransko, Murnikovo in Vegovo ulico, nekateri pa celo v prostore nad-gostilno Pod Lipo - -------- » PREDLAGANE REŠITVE Na zboru so predstavniki Filozofske fakultete vnovič postavili zahtevo (in z njo, silno profana in jedrnata je, nakazali izhod iz prostorske krize) za gradnjo prizidka in pozidavo južne terase na Filozofski fakulteti, istočasno pa so skupaj z biologi zahtevali izgradnjo Biološkega središča — katerega gradnja je bila izločena iz planskih dokumentov v obdobju 1980—1985 ter prestavljena v naslednjo, se pravi zdajšnjo petletko — kamor bi se iz Filozofske fakultete preselila Inštitut in oddelek za biologijo. Ravno zaradi izkušnje iz leta 1980, »izkušnje, ko so vsi obljubili in nič storili« so se na zboru odločili, da bodo sicer počakali na stališča skupščin izobraževalne, raziskovalne in kulturne skupnosti ter slovenskega izvršnega sveta, da pa bodo v tem času na »širšo družbeno skupnost« izvajali tudi pritiske. Poglavitna oblika pritiska je za 18 december napovedan štrajk predavanj, če na vseh omenjenih sejah njihovih predlogov ne bodo odprli. Pod podporo pa tokrat razumejo študentje in profesorji upoštevanje njihovih zahtev v »nacionalnem paketu« za ' naslednje srednjeročho obdobje (1986-1990). ŠE ENA ZAHTEVA ZA IZBOLJŠANJE ŠTUDIJSKIH POGOJEV V Kronologiji študentskega preživetja označuje 20. november tisti datum, ko se je še okoli 4000 študentov ljubljanski univerze odločilo da bodo v prvem letu reformiranega visokega šolstva skupaj z domovci prezimili na vedno večjem polju nerešenih študentskih vprašanj. Njihovega tovrstnega srečanja ne opredeljuje zahteva po odstopu zdajšnjega predsedstva UK ZSMS, marveč neko precej podobno kolektivno izkustvo, predvsem pa — in to je bistveno — zahteva za študijske pogoje; zahteva za uresničitev vsaj nujnih materialnih osnov, ki lahko-omogočijo določeno kvaliteto študija. V obstoječih razmerah, ko naj ta dosega svoje uspehe v propadajočih poslopjih, ki jih je povrh vsega še premalo, v laboratorijih, ki so opremljeni s pomanjkljivo in zastarelo opremo, in z ravnodušnostjo ter nemočjo opogumljenimi ljudmi, razmerah torej, ki v svoji goli pojavnosti kažejo na propadanje univerze, je nemogoče od nje pričakovati, da bi zadovoljivo opravljala ne samo svojo temeljno, marveč tudi posebno kulturno vlogo v družbi. Prostorska stiska na Filozofski fakulteti, ki jo moremo šteti k pro-' gresivnemu slabšanju materialnih osnov za delo, kar velja tudi za družbeno-ekonomski položaj zaposlenih v visokem šolstvu in tistih, ki se tu izobražujejo, pa znova dokazuje, da problemov, ki so se na tem področju leta in leta kopičili ni mogoče razrešiti le s formalno, golo reformo univerze, ki hoče v vsej svoji vitizirani bohotnosti postati nadomestilo za niz spodletelih družbenih reform. V tem kontekstu pa se tudi študentje 85 z vsemi svojimi pritalnimi zahtevami, namreč zahtevami kot je »samo« jesti, stanovati, učiti se in »delati doma, ne crkniti na Wall Streetu«, v bistvu bojujejo le za svoj prostor pod soncem. In tudi zaradi tega je prostorska kriza na Filozofski in Biotehniški (in najbrž še kateri) fakulteti le ena od do zgostitve prignanih kriz družbenega prostora v deželi tostran Alp. »,»----•-«_ - - Dragica Korade - Zadostuje 10—15 dag mesa, ki ga vmešamo med že pripravljeno zelenjavo. ZELENJAVA Korenček, brstični ohrovt, grah, olupljene surove kostanje ali kakšno drugo sezonsko zelenjavo nasekljaš, dušiš na malo vročega olja in ves čas mešaš. Še prej vržeš na olje malo soli, čebulo in česen, če ti je všeč. Zelenjavo pražiš največ pet minut, ves čas mešaš. Na koncu lahko zaliješ z malo vode. Dalj časa pripravljaš le bolj trdo zelenjavo, npr. kostanje. Preden gre hrana na mizo, dodaš še žlico sojine omake in primešaš že pripravljeno meso. JUHE Koruzna juha: Drobno narezan manjši korenček, zrnje dveh mladih koruz, tanke rezine manjše čebule, žlico olja, sol in 3/4 I vode zmešaš in kuhaš na srednjem ognju pribl, pol ure, da se koruza zmehča. Juha iz rdeče pese: Peso narežeš na približno pol centimetra debele rezine, drobno narežeš še manjšo čebulo in majhen korenček, potrebuješ pa še žlico olja in sol. Kuhaš kot koruzno juho. Juha iz buč: ' Potrebuješ pet večjih kosov buče (5 x 5 cm), drobne rezine majhne čebule, nekaj kosti za juho, žlico olja in sol. Kuhaj 45 do 60 minut. Danica Pucič absolventka biologije »... pravnik iz naselja nam je očital, da smo slamo klatili. Tudi če bi imeli tam res perfekten nastop — za njih, pazi — ne verjamem, da bi kaj dosegli. Če bi podpri našo pobudo s konkretnim zagotovilom, da bo to podprl za obravnavo v skupščini, prestrukturiranje skupne in splošne porabe — Volk je začel glede dohodka, a mogoče je bilo to malo premalo. Mislim, da ni bilo ravno eksplicitno, po točkah. Ampak Kristan, kot je že Lesjak omenil, ni o problemu močnejše univerze — UK ZSMS Mb je neko svinjarijo glede bojkota izdala. Zadnjič so nam to citirali na partijskem sestanku, vse stvari, kako vi obtožujete bojkot v Ljubljani. Debenjak je citiral. Glede Brankota Žnuderla. Kakšen prasec je itn. Me zanima, kdo je to napisal? Saj jaz vse razumem, saj je vse OK, ampak da se na tak nivo spušča, to je pa spet vprašanje zase. .. . mati mi teži, razumeš. In je zdaj vsa iz sebe in tko naprej, da mi je prav zoprno, no. Ja pa zakaj. Ker se boji, kaj bodo narediti z mano. Ker povem ti, da tudi mi nismo najbolj pametno oziroma sploh nismo pametno zastavili. Nismo niti vsi govorili, vsaj jaz nisem nič govorila. Ker pazi, tu je bil ta vtis, mi — in potem cela posadka proti nam, ne. Je sicer Černe določene stvari podpiral.. . glede tega prestrukturiranja dohodka, da bi pa kdo podpri, ko smo govorili, ga pa ni bilo, ne. Ta bojkot, no. Oni so rekli, da so ga v začetku podprli. Ampak v začetku podprli — en dan podpiraš, pol pa šest mesecev ne. Ne vem, kako so si oni predstavljali bojkot, bojkot in potem za nazaj plačat avtomatično, ne. Mislim, ne vem, kako je to potem bojkot. Podprli so, ne vem kaj, podprli, ne vem, zaradi česa. Bili smo tam štiri ure in pol. Tko, Šinigoj je pravljice pravil, ne. On je imel dolge monologe, tudi po urco, ne, in nam je vse sorte pripovedoval, ko enim cicibanom, ki so prišli malo na obisk. Ja, skoraj. Dvajset minut vsekakor, neprekinjeno. Po mojem je bila ona (tovarišica iz IS, ki je pomagala tov. Šinigoju) ta glavna ((smeh)). Ne vem, jaz je ne poznam, kdo je bila. Samo v tistih ključnih zadevah, ko smo vprašali, če bi se dalo, da bi oni zaustavili pošiljanje teh opominov oziroma terjatev. Preden je karkoli rekel, mu je ona že sugerirala. Od začetka je neko pripravljenost kazal, ne. Samo pol je pa ta govori/, Jamnik, ZKPO, pol je pa Marinka, ta z Maribora nas zaklala, ne. Ona je rekla, da v Mb vi stanarine plačujete, da ste vi proti bojkotu, naj mi pogledamo pred svojim pragom, kaj smo spomlad naredil, da to ni način in v glavnem, naj preko institucionalnih organov, naj tam delujemo, če bi tam v redu delovalo, da bi bilo tudi drugače. Ona je imela konec koncev zadnjo — ja, zadnja, ki je govorila, razen da je pol še Š. tisti zaključek in tko. No pol, ko je pa ona tko rekla, pol bi bil Š. res... da bi nas podprl. Rektor ni niti spregovoril. iz telefonskega pogovora z Majo Polak, absolventko biologije, o obisku na IS, 15. 12. c,*% 4°' ,c» ,0,° c«-v ** *P & e-\ a«4 ^ •' > S- >'v-v- ^ 5. ^ ^V° v°^ S 4 * V* v6 \\>» 0o'J‘c >. ■ 3® ■*,* »e л ST .^04 Л<АЛ' .сЛ ч> X* V * ST г *° ^ к,* . о£® Лј. * —j® , V® . «л' 4* ' ~V’ V ч»* • ^ v*1 ^ .<•*** v'°9 v«**' if* o«'® _ o*®4 „0»° ,1 oiv „o- лО' S* a** * 4 .ok ч> V> . v „ 1 „n . т>° . • №0« . t»* „VJV ^ v* v" Sp4 itf* - PISMO NAŠEGA Spoštovani urednik! V letošnji številki 9 iz meseca novembra ste objavili med drugim tudi prispevek »Don Kihot in njegova pravica«, v katerem vaš novinar in glavni urednik Branko Greganovič ocenjuje nekatera vprašanja v zvezi z uresničevanjem zakona o usmerjenem izobraževanju iz leta 1980. Ta zakon namreč ureja usmerjeno izobraževanje na Slovenskem, z usmerjenom izobraževanjem pa razumemo tako srednje, kakor tudi visoko šolstvo na Slovenskem. Znano je, da preobrazba usmerjenega izobraževanja temelji ravno na določilih tega zakona, ki je kot sem že zapisal bil sprejet v letu 1980 ko je bila opravljena javna obravnava. V tej javni obravnavi so imeli možnost izrekati se o njegovi vsebini vsi. Za to moje pisanje je morda pomembno, da so to možnost imeli tako delavci, kot študenti obeh slovenskih univerz. Zelo preprosto zapisano je preobrazba visokega šolstva z univerzitetnega vidika zahtevala uskladitev višje in visokošolskih vzgojnoizobraževalnih programov s programi srednjega usmerjenega izobraževanja na eni strani in uskladitev višje in visokošolskih programov med morebitnimi več izvajalci takih vzgojnoizobraževalnih programov na Slovenskem. Lahko bi rekli, da je šlo za navpično in vodoravno usklajevanje vzgojnoizobraževalnih programov usmerjenega izobraževanja. To delo je bilo opravljeno do približno meseca februarja 1985 tako, da je bilo možno razpisati vpis na obe slovenski univerzi za šolsko leto 1985/86. Znano je, da je uresničevanje novih višje in visokošolskih vzgojnoizobraževalnih programov steklo s šolskim letom 1985/86. Z zornega kota Univerze v Mariboru, ki jo od 1983. leta vodim, je to pravzaprav pomenilo pripravo enotnih vzgojnoizobraževalnih programov v duhu načela zakona o usmerjenem izobraževanju, za en poklic en vzgojnoizobraževalni program, seveda ob ustrezni uskladitvi z ustreznimi srednješolskimi vzgojnoizobraževalnimi programi. »Borci za čim boljšo univerzo« v mestu ob Dravi, med njimi sem seveda tudi jaz, nismo imeli na vseh področjih uresničevanja preobrazbe visokega šolstva na Slovenskem enakih možnosti. Če omenim najprej Tehniško fakulteto in Visoko ekonomsko-komercial-no šolo, tedaj lahko trdim, da je priprava enotnih vzgojnoizobraževalnih programov z ustreznimi fakultetami v Ljubljani potekalo sorazmerno lahko zaradi dejstva, da sta obe omenjeni članici naše univerze v vseh pogledih, odločujočih za presojo fakultet in visokih šol, dosegli že primerno raven. Sam sem sodeloval pri pripravi vzgojnoizobraževalnega programa za študij ekonomije in lahko zapišem, da je delo potekalo v delovnem in prijateljskem vzdušju med nami in kolegi iz Ekonomske fakultete Borisa Kidriča v Ljubljani. Tudi zato, ker smo v preteklosti veliko sodelovali med seboj na raznih strokovnih in znanstvenih prireditvah in zato imeli priložnost medsebojno spoznavati delovne rezultate. Dru- MEDNARODNA PRIMERJAVA SKOZI "SCI” V SVETU POZNANIH ČLANKOV AVTORJEV NEKATERIH DEŽEL EVROPE, AMERIKE IN AZIJE DRŽAVA Število prebivalcev (v tisoč) Število , citatov Število citatov število prebiv. 01. ZDA 233.982 331.300 1,42 02. JAPONSKA 117.170 59.040 0,50 03. ANGLIJA 55.830 56.300 1,01 04. ZRN 60.650 50.640 0,83 05. E RANCI J A 54.100 43.160 0,80 06. SOVJETSKA ZVEZA 269.990 34.300 0,13 07. KANADA 24.340 3i.6Q0 1,38 08. ITALIJA 56.500 22.580 0,40 09. NDR 16.730 5.880 0,35 10. AVSTRIJA 7.560 5.300 0,70 11. MADŽARSKA 10.725 4.340 0,40 12. ČSSR 15.400 3.240 0,21 13. JUGOSLAVIJA 22.420 1.840 0,08 14. IRSKA 3.480 1.620 0.47 15. BOLGARIJA 8.230 1.510 0.18 gače je potekala preobrazba nekaterih drugih šol v okviru Univerze v Mariboru. Visoka šola za organizacijo dela, Višja agronomska šola in Višja pravna šola niso imele jasno opredeljenih razvojnih možnosti v okviru slovenskega visokošolskega prostora. Zato je koordinacija obeh slovenskih univerz z mnogo posluha za razvojne vidike Univerze v Mariboru opredelila izhodišča za vse tri omenjene šole tako, da so uspele uskladiti svoje vzgojnoizobraževalne programe z ustreznimi visokošolskimi institucijami Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. To ugotovitev je lahko podpreti z dejstvom, da je po novih vzgojnoizobraževalnih programih steklo delo tudi na teh treh šolah. Veliko dela in razmišljanj je narekovalo uresničevanje preobrazbe visokega šolstva na področju pedagoških poklicev. še posebej velja to za Pedagoško akademijo v Mariboru, ki je po naravnanosti vzgojnoizobraževalnega dela povezana s številnimi fakultetami in akademijami na Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani s to razliko, da je Pedagoška akademija bila naravnana le v izvajanje višješolskih vzgojnoizobraževalnih programov. Veliko dela in razmišljanj je bilo posledica dejstva: — da so v okviru Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani bili za vzgojnoizobraževalna področja, ki jih izvaja Pedagoška akademija v Mariboru pripravljeni le enoviti visokošolski vzgojnoizobraževalni programi, — da je dosedanji razvoj Pedagoške akademije v Mariboru, še posebej kar zadeva kadrov, temeljil na zahtevah višješolskih vzgojnoizobraževalnih programov. Take razmere so seveda zahtevale ustrezno usklajevanje. Rezultat tega usklajevanja je bila soglasna strokovna ugotovitev vodstev obeh univerz, da je za izobraževanje poklicev za pedagoško področje potrebno čimpreje preiti na visokostopenjsko izobraževanje. Taka stališča so sprejeli tudi samoupravni organi obeh slovenskih univerz. S tem pa je Univerzi v Mariboru bila dana nova možnost razvoja na področju vseh tistih vzgojnoizobraževalnih programov, ki jih kot visokošolske vzgojnoizobraževalne programe izvaja od leta 1985/86 Pedagoška akademija v Mariboru. Tak razvoj je v pogledu kadrovskih možnosti Pedagoške akademije v Ma- riboru presenetil in zato zahteval od nje izjemne napore zaradi premostitve kadrovskih zadreg. Ne bi nam to uspelo brez izjemnega razumevanja članic Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, še posebej razumevanja Filozofske fakultete, Biotehnične fakultete in Fakultete za naravoslovje in tehnologijo. Prevladalo je prepričanje, da slabosti članic Univerze v Mariboru niso vzrok za njihovo preganjanje ampak nasprotno pobuda, da se članicam mlade Univerze v Mariboru pomaga. Mislim, da je to spoznanje izjemen dosežek zadnje preobrazbe visokega šolstva na Slovenskem. Vsi vzgojnoizobraževalni programi so torej v kadrovskem pogledu na enaki ravni, saj nam tam, kjer nismo kadrovsko primerno podprti, pomagajo univerzitetni učitelji iz Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Standardi, normativi in merila za oblikovanja cene vzgojnoizobraževalne storitve v visokem šolstvu so namenjeni urejanju družbeno-ekonomskih odnosov med izvajalci in uporabniki. Naj mi bo dovoljeno, spoštovani urednik, najprej razložiti, kaj je eno, drugo ali tretje, saj je očitno, da je pri nas mnogo nesporazumov zato, ker se lotevamo preso; je določenih stvari o katerih premalo vemo. Poenostavljeno standardi v visokem šolstvu določajo obseg, vrsto in zahtevnost vzgojnoizobraževalnega dela, ki je potrebno za izvajanje vzgojnoizobraževalnega dela. V veliki meri ti standardi temeljijo na določilih zakona o usmerjenem izobraževanju, n. *pr. dvoletni študij lahko vključuje največ 1800 ur neposrednih oblik organiziranega vzgojnoizobraževalnega dela. Ali pri predavanjih in vajah naj v enem turnusu ne bi bilo več kakor 100 oz. 30 študentov. Zopet poenostavljeno normativi določajo visokošolskemu učitelju z doktoratom ... IN UREDNIKOVIH NEKAJ BESED »če bo univerza ostala revna,'z reformo ne bo nič.« »... treba je bilo upoitevati časovni rok, ni bilo mogoče odlagati reforme v nedogled ...« »Večina programov je ... izkoristila do maksu-muma ure, ki jih dopušča zakon ...« »Nekateri, ki študirajo ob delu, delajo to celo skrivaj.« »problem kadrovske strukture v organizacijah, kjer se bojijo konkurence (izobraženih) ljudi« (Večje prehajanje kadrov med industrijo in univerzo: Ta ideja je zaenkrat neuresničljiva, ker so osebni dohodki univerzitetnih učiteljev prenizki in niso privlačni za zunanje strokovnjake. Na univerzi bi imeli pol manjši dohodek.) (reševanje s habilitacijami zunanjih strokovnjakov) »delež sredstev za usmerjeno izobraževanje se konstantno zmanjšuje 1979:1,47 % družbenega proizvoda v Sloveniji 1982: 1,42 1984: 1,16 zna se celo zgoditi, da se bo trend padanja ohranil.« (presek razprave rektorja ljubljanske univerze, na pohorskem seminarju, dr. Ivana Kristana.) »Bojkotu, v katerega jedru je dihala zahteva po pogojih in razlogih za študij...« (Dragica Korade, Boj kot bojkot, Katedra 7/8) Nekaj tednov tega smo v Naših razgledih brali članek Vida Pečjaka Pozabite na Jugoslavijo, poleti pa smo v komentarju londonskega Observerja o tem, kako ekonomska mašina apartheida veselo puha dim tudi v Evropi, videli svojo domovino uvrščeno med evropske bantustane. Stoletje, v katerem živimo, je zgrajeno na znanju. Lahko se smejimo družbenemu darvinizmu, a družbe, ki se ne morejo prilagoditi svetu, v katerem živijo, so obsojene. Družbe, ki nimajo rade otrok in odraslih preveč svobodnih misli, čeprav imajo polna usta svobode. Znanost je nastala kot tavajoči pogovor posameznika s svetom* Paul Goodman je v knjigi Community of Scholars (presek skoznjo bomo predstavili v eni prihodnjih številk) pisal o univerzi kot varuhu družbe. Ne bi rad živel v homelahdu. Potrebujemo svobodno univerzo, ki bi se znala igrati in bi imela možnost, da dela. Potrebujemo — Ker je svet takšen, kot pač je, je za to potreben denar. Poznamo zgodbico o ciganu, ki je učil kobilico, da bi živela brez hrane. Kobilica je vadila in vadila, nazadnje pa je crknila za plotom. Cigan je bil ogorčen nad takšno nehvaležnostjo. Če bo krivulja šla naprej, bo naša dežela naslednjo leto porabila za izobraževanje manj kot 1 % družbenega proizvoda. Kobilica bo vadila. Ne vem, če bi 2 % zadostovalo, zdi pa se mi, da bi bil že skorajda čas, da bi kobilica dobila malo ovsa. Da bi morda ta dva procenta morali zahtevati, univerza, študentje, izobraženi ljudje Slovenije. »Komu pa naj vzamemo?« Slišim, da je tov. Šinigoj nekaj takega vprašal študente, ko so ga prišli pogledat. Očiten odgovor je vojska, in enako očitno je, da ne bi šlo, pa čeprav gotovo nisem edini, ki je globoko prepričan, da bi bili mnogo varnejši s pol manjšo armado in dvakrat večjim proračunom za izobraževanje in znanost. Morda bi lahko uprava javne varnosti kaj prispevala? Koliko nas sploh stane ta varnost? če tudi to ne bi šlo, in najbrž ne bi, pa je pri roki še tretji kandidat. Več o tem pa v naslednji številki. Samo Resnik znanosti 11 ur neposrednega tedenskega dela s študenti. Prepričan sem, da so taki standardi in normativi sprejemljivi za slovensko visoko šolstvo. Težave nastanejo pravzaprav šele pri merilih, ko je potrebno tehnične kategorije z ustreznim vrednotenjem spremeniti v gospodarske. Uporabniki zagotavljajo premalo sredstev, da bi vrednotenje standardov in normativov kot tehničnih kategorij dalo ustrezne velikosti gospodarskih kategorij, v tem primeru ustrezno ceno vzgojnoizobraževalne storitve. Ta problem pa v visokem šolstvu ni prisoten od časa, ko so »nas streznili« novi normativi za financiranje visokega šolstva in morda še kaj. Prisotni so že vsa leta, kar pomni pisec teh vrstic. Še več. Novi standardi in normativi kot tehnična kategorija, ki naj bi veljali od 1986. leta dalje pomenijo napredek v primerjavi z dosedanjimi. Tako npr. naj bi opredelitev porabe tistih tehničnih kategorij, iz katerih izhajajo materialni stroški, temeljila na ugotovitvah študije, ki so jo pripravili ugledni strokovnjaki. Pa še druge pomembne in dobre novosti vsebujejo novi standardi in normativi. Žal pa jih ponovno ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti, ker za usmerjeno izobraževanje (pa tudi če bi ostalo »neusmerjeno«) preprosto ni dovolj denarja. Zakaj, ne vem. Ker pa očitno ni dovolj denarja, poskušata Izobraževalna skupnost Slovenije in Komite za vzgojo, izobraževanje ter telesno kulturo pomagati iz teh zadreg z razmišljanji o zmanjševanju obsega vzgojnoizobraževalnega dela, o ukinjanju določenih študijskih smeri, o Zmanjšanju števila predmetov v predmetnikih posameznih vzgojnoizobraževalnih programov. Menim, da tako ravnanje ni dopustno, saj menim da je visoko šolstvo na kratek rok dokaj neprilagodljiv sistem. Najbrže bi kazalo iskati racionalizacije v visokem šolstvu ne le na enem koncu možnih racionalizacij, pri vložkih, temveč še na drugem pri izložkih, ki so vsaj na raziskovalnem področju, še posebej na Univerzi v Mariboru, preskromni. V tem smislu bi torej kazalo razmišljati o celoviti preobrazbi univerze in ne le o preobrazbi njene vzgojnoizobraževalne dejavnosti. V to smer gre tudi vsebina projekta o razvoju visokega šolstva na Slovenskem. Komite za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo po mojem globokem prepričanju in tisti, ki bi izsiljeval tako ali drugačno preobrazbo visokega šolstva. Prepričan sem, da je preobrazba visokega šolstva problem njega samega in da je njegova temeljna naloga nenehen proces preobrazbe v vseh njegovih temeljnih, upravljalnih in informacijskih funkcijah. Stvar širše družbene skupnosti pa je, da taka, želeti bi bilo spontana hotenja visokega šolstva, nenehno spodbuja in podpira. To je družba v zadnjih letih tudi počela. Spomnimo se dodatnih sredstev za nakup opreme za visoko šolstvo, spomnimo se možnosti reševanja kadrovske reprodukcije skozi zaposlovanje stažistov in še drugo. Toda ljudje, ki zastopajo družbo v razmerjih do visokega šolstva morajo in morajo ravnati v okviru, kot se temu aktivistično reče »materialnih možnosti«. Te so v Jugoslaviji bistveno poslabšane, menim pa, da obstajajo v Sloveniji možnosti za učinkovito ozdravljanje razmer v visokem šolstvu. Tudi znotraj visokega šolstva samega, ki ni vedno pripravljeno slediti sodobnim tokovom na svojem področju. Spoštovani urednik. Naj bo dovolj o tistem delu, ki zadeva pristop vodstva Univerze v Mariboru k preobrazbi visokega šolstva. Prepričan sem, da smo bili sposobni kritično presojati možnosti razvoja Univerze v Mariboru. Prepričan sem tudi, da smo napravili korak naprej, storili pa bi lahko dva, če bi vsi na Univerzi v Mariboru razumeli zahtevnost preobrazbenih procesov, ki jim mora nenehno biti podvržena vsaka univerza, zato tudi Univerza v Mariboru. Upravljanje in vodenje univerze je izjemno zahtevna zadeva, ki zato še toliko težje prenaša zgolj dolgovezno sestankovanje brez ustreznega opredeljevanja nalog, njihovega izvajanja in nadzora. Univerza kot skupnost članice ne bo preživela, če ne bo imela možnost spoznavati dogajanja pri svojih članicah, če članice niso pripravljene izvajati dogovorjenih nalog, pa še kaj. Spoštovani urednik. Končno le nekaj misli o reakciji na ravnanje dr. Adolfa Rajtmajerja, ki je v Katedri obravnaval delo habilitacijske komisije Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Skoraj enako besedilo izpod peresa dr. Adolfa Rajtmajerja je bilo objavljeno nekaj prej v Mladini. Tudi vam dragi urednik sporočamo enako. Nobenega razloga ni, da v času ko je medsebojno sodelovanje obeh slovenskih univerz postalo takorekoč vzorno, dr. Adolf Rajtmajer piše o zadevi v zvezi z izvolitvijo dr. Kreše Petroviča v takem tonu, kot je bilo možno prebrati. Razlogov za tako trditev ne vidim v zavzemanju za oddelek telesno vzgojo na Pedagoški akademiji. Tak oddelek je v tej zvezi nepomemben, četudi najbrže ni prijetno sedeti za mizo v razgovoru o tem vprašanju, če na drugi strani sedijo ljudje, ki so lahko upravičeno užaljeni. Zakaj? Zato spoštovani urednik, ker dr. Adolf Rajtmajer ni izkoristil možnosti, ki mu jih dajejo samoupravni akti Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani in njenih članic, da bi morebitno nepravilnost v zvezi z izvolitvijo dr. Kreše Petroviča reševal po_ samoupravni poti. In še to. Če bi dr. Adolf Rajtmajer težil za nesebičnim uresničevanjem poštenih samoupravnih odnosov in ravnanju pri delu kadrovskih komisij, habilitacijskih komisij in svetov VTO in VDO pri izvolitvah učiteljev, potem bi lahko pisal tudi o podobnih dogodkih na Univerzi v Mariboru. Pa ne zato, da bi ji škodoval, ampak zato, da bi ji pomagal. Žal se sam pojavlja v komisijah za izvolitev v primerih, ko kandidat za izvolitev nima ustreznih pogojev za ustrezno izvolitev. Najlepša hvala za objavo. Tudi v bodoče se bom rad oglašal zato, da bom pomagal tam, kjer je z dojemanjem kaj-narobe. Dane Melavc Po podatkih, ki sem jih uspel zbrati, sodim, da je profesor Rajtmajer, o katerem sem slišal samo dobro, s svojim javnim pranjem umazanega perila izpolnil zgolj svojo dolžnost do Univerze, kot ustanove in kot ideje Namig našega rektorja, da dišeče habilitacije niso tako nenavaden pojav, pa se mi zdi zelo zanimiv. Samo Resnik odg. urednik Goran, prosim, povej mi, kako si postal predsednik UK? (smeh) Romantično. Lepega jesenskega dne sva se s sošolko pogovarjala o običajnih življenjskih problemih, ona je takrat delala na Katedri, za šalo me je vprašala, če bi postal predsednik UK. Kakršno je bilo vprašanje, takšen je bil odgovor: Ja. No, v naslednjem mesecu dni se je to tudi zgodilo. Seveda ni bilo samo tako. Bilo je dosti razmišljanj, dosti pogovorov, dosti tehtanj, bilo pa je. Takrat sem se pač odločil, da bom, imel sem razloge za to, pa mi danes kljub vsemu ni žal. Torej ni bilo posebno velike konkurence, če si lahko v mesecu dni od romantičnih izjav postal ustoličeni predsednik. Ja, takrat je bila v mariborskem rpladinskem političnem življenju velika suša. Zdaj, ko ga dodobra poznam, v drobovje poznam, lahko rečem, da to upravičeno trdim. Enostavno ni bilo človeka, ki bi lahko prevzel ta forum. Na splošno se zdi, da je skoraj vedno suša, da nikoli ni posebnega preobilja ljudi in še je tu vprašanje, ali prihajajo na funkcije najboljši ljudje oz. res dobri ljudje. AH pa prihajajo ljudje, ki imajo pač funkcije radi? To; kar si nazadnje rekel, bo še nekje najbližje. Nerodno pa bi bilo, če bi sam sebi v skledo pljuval, ne? Zato bo najbolje, da ti povem, zakaj sem se sam odločil za to. V tisti fazi sem bil strašno radoveden, kaj se danes da v slovenskem prostoru narediti. Zelo radoveden sem bil. V veliki meri sem si odgovoril na to vprašanje, v tem letu dni, še zmeraj pa je ostalo dosti odprtega. In kako si si odgovoril na to vprašanje? Dosti bi se dalo narediti, ogromno bLse dalo narediti. Iz začetka tega mojega odgovora lahko sklepaš —. — da nisi naredil ničesar. (smeh) No, to prepuščam v presojo drugim. Jaz se s tem seveda ne bi strinjal — — tudi jaz ne. Koliko bi se dalo narediti, je pa stvar presoje, pa tudi dela, stvar timskega dela, ki ga danes v tej sferi sploh ni. Ker je premalo ljudi, da bi lahko nastali timi, oz., da bi se lahko ujeti tisti, ki bi lahko biti v timu, ali je še kakšen drug razlog? Zeto redko se zgodi, da bi se našla ekipa ljudi, ki bi se bila pripravljena spoprijeti s tako široko sfero problemov, ki tarejo študenta danes, in se podala v čisto institucionalni način reševanja te problematike. To je izredno redko. Pravi čudež je, da se je letos, ob koncu mojega mandata, pojavila taka skupina, čeprav je malo na čuden način prišla — naj se pohecam — na oblast. Prišla je. Vprašanje pa je, koliko bo sposobna narediti, koliko bo imela moči, da bo tudi kaj pustila za sabo. Nekoč si mi rekel, da si na začetku mislil, da te bodo po nekaj tednih nagnali. Kako si se potem vklopil v obstoječi način dela in kako ti je bil všeč? Ja, čisto resno sem mislil, da s svojimi stališči, pa s svojim mnenjem o našem družbeno-ekonomskem sistemu, pa politični sferi delovanja tega sistema, da ne bom mogel dolgo eksistirati v vodstvu tega foruma. A pozneje se mi to vprašanje ni več ponavljalo, sploh nisem več razmišljal o tem. Toliko sem bil vpet v razne sestanke, sestankovanja, pogovore s tisočerimi ljudmi, tehtanja o stvareh. Zdaj vidim, da je bilo vsega tega dosti preveč, dela s konkretno vsebino pa dosti premalo. Ti si bil razmeroma sam. Kaj misliš, lahko neka ekipa, neka neodvisna ekipa ostane neodvisna, lahko spremeni način deta, tako da bi se nekaj naredilo? Oziroma, koliko možnosti ima amater, se pravi človek, ki mu je faks le prvi, ki mu je študij le prvi, v tem sistemu dela, ki ga označuje ogromna količina sestankovanja ? Ekipa bi dosti lažje ostala neodvisna, torej neodvisna ekipa bi dosti lažje ostala neodvisna kot posameznik, seveda pa je to v veliki meri odvisno od odnosov v njej, da v konfliktih, ki bi med delom nastali, ne bi podlegla entropiji, potem pa od tega, kakšno idejno moč bi imela ta ekipa. Če bi lahko ekipa delala na nek spremenjen način — to je možno, morala pa bi imeti vsebinsko močan koncept dela, okoli katerega bi zbrala svojo moč, znanje, vso svojo energijo. Zdi se mi, da se v vseh teh letih študentskega življenja zbirajo ekipe zmeraj okoli študentskih glasil, okrog Tribune, okrog Katedre. Vendar so se vselej bolj omejile na publicistično, novinarsko delo, torej pisanje v oba časopisa, pa še kam drugam. Ne bi podcenjeval tega dela, celo nasprotno. Vendar bi rekel, da je še dosti skritih rezerv, če bi se te ekipe lotile še česa drugega, izobraževanja svoje okolice, osveščanja svoje okolice. Lahko malce konkretiziraš, prosim. Poglej, velika večina študentov teh časopisov ne bere, 'niti jih ne bi bili sposobni razumeti, če bi jih brali. Nisi malce oster? Blag. Ekipa, ki bi hotela dvigniti študentsko raven, pa bi morala stopiti v stik z — ne bom rekel masami, ker je to malo neroden — > Pa še grda beseda je... Pa še grda beseda je. Najti bi morala kak drug stik z ljudmi, za katere piše, izdajanje časopisa je premalo. Morda seminarji, kaj vem, tečaji, predavanja . .. No, to je to. Vpra-I šal si me, koliko časa pusti šola. Bolj sem te vprašal obratno: koliko politično delo pusti za ostalo? če ga hočeš dobro opravljati, ti pusti ravno toliko časa, da lahko redno opravljaš svoje študijske dolžnosti. Ne zato, i ker bi ti pustilo tako ogromno časa, temveč zato, ker je za | šolo potrebno tako malo. Tudi na kakšnem resnem faksu, kot je kakšna naravoslovna fakulteta? Zdi se mi, da je večina politične strukture z bolj mehkih faksov, kot sta VEKš in FSPN, ali pa imam morda predsodek? Sam si odgovoril. Tisti, ki so v teh strukturah, so iz teh mehkejših faksov, kjer se to da, na kakšnem naravoslovnem ali tehničnem pa bolj težko. Težje, dosti težje. Če bi se način dela. zracionaliziral, karkoli bi že to pomenilo: misliš, da bi se potem lahko tudi resnejši študentje vključevali v delo UK in O O ZSMS? >>Ne verjamem, da bi racionalnejši način delovanja sam po sebi pritegnil kvalitetnejše kadre v delovanje mladine. Prej bi jih pritegnila nova vsebina dela, ta pa bi tako ali tako sama po sebi pomenila največjo racionalizacijo.« «Bojim se namreč, da jih sedanji način dela, ki se mi zdi včasih malce-neracionalen, kolikor ga pač poznam, odbija. Prej si govoril o skupinah, ki nastanejo okoli revij. Misliš, da bi takšna hipotetična skupina, ki bi nastala okoli Katedre ali Tribune, če ne bi imela za seboj dela političnega si- OBISK HUDIČ ADVOKATA GORANU ŠOSTERJU, BIVŠEMU PREDSEDNIKU UK ZSMS MARIBORU stema, recimo v podobi kakšnega tovariša Debenjaka, ali bi lahko takšna skupina prevzela UK in moč, ki jo UK pomeni? Da bi lahko delala še kaj drugega razen člankov? Dejstvo funkcioniranja družbe v 20. st. je, da čuti ne-simpatije do kakršnekoli oblike institucionalnega dela. Če pa bi takšna skupina mogla prevzeti nek forum — mislim, da bi. Vprašanje pa je, koliko je tip delovanja takega foruma pisan njej na kožo, če bi še bila funkcionalna v tej novi preobleki. Dobro vprašanje. Rp tem kako lahko si ti prišel na UK, bi človek rekel, da bi to moralo biti mogoče, čeprav se bojim, da sistem do organizirane skupine ne bi bil tako odprt kot do naključnega posameznika. Kajti analogna situacija bi verjetno bila, da bi skupina, če obstaja kakšna skupina, okoli Nove revije prevzela SZDL, kar si človek malce težko predstavlja, čeprav bi bilo morda zanimivo, kaj praviš? (nasmeh) Zanimivo bi bilo. Dvomim pa, močno dvomim, da bi bile takšne idejno močne skupine ljudi zmožne obdržati svojo idejno moč in jo operacionalizirati v nekih političnih telesih. Druga stvar, ki me zanima, pa je vsebina dela. Kaj naj bi ZSMS sploh počela ? Kakšen je smisel te organizacije, je sploh potrebna, ali pa obstaja zgolj zato, ker pač obstajati mora ? V sklopu antičnega epa bi takšno vprašanje najbrž komentirali z in medias res, v sredo stvari. Zadetek v polno torej, bojim pa se, da takšen ne bo mogel biti tudi moj odgovor. Razlogov za to je več, tudi to, da nimam dovolj znanja. Menim pa, da ta naša mladinska organizacija v teh letih izgublja stik sama s sabo, torej s svojim članstvom. Razloge za to vidim bolj v splošni družbeni atmosferi, v tistem uniformnem konformizmu, katerega del smo tudi mi, žal, pa apolitičnosti, da se tako izrazim. Mislim, da bi ta trenutek mladina imela več kot dovolj dela, če bi poskušala v svojih vrstah motivirati ljudi za razmišljanje in jim pomagati, da bi se zavedli sami sebe. Ali lahko to malce konkretiziraš? Lep stavek je, ampak ne razumem, kaj hočeš povedati. To sem mislil: Človek se skoraj težko znajde v vsakdanji posiljenosti z raznoraznimi mnenji, ki kričijo nate skozi televizijo, skozi časopise, preko vseh mogočih medijev, ki nas . . . formirajo. V tem je skoraj težko imeti samega sebe. Menim, da bi morala mladina začeti malo razmišljati v tej smeri, ne pa, da se zgolj ukvarja s .. . političnimi problemi. Ne vem, sem ti odgovoril? Delno da, delno ne. Pa zožimo vprašanje. Bil si predsednik univerzitetne konference, ki ima nekaj moči, ugleda in sredstev. Kako lahko UK to svojo moč, ta svoj denar, uporabi? Svoje prostore, pisalne mize, telefone in ostalo. Kaj lahko naredi s tem? Ali to dela? Jasno je. da je eden od njenih poslov to, da koordinira dejavnost drugih. Pri tajnici se lahko pije kavo, kar je gotovo nek posel, pod njo delujejo različni klubi, kot je MKP. A kaj naj bi ZSMS kot ZSMS oz. UK kot to, kar je, počela, razen tega, da stoji nad drugimi in koordinira njihovo delo? Nekaj denarja ima, nekaj dotacij ima. Kakšen naj bo posel te naše edine politične organizacije? Če bi univerzitetna konferenca mladine hotela delati po želji tistih, katerih delo naj bi koordinirala, bi bilo njeno delo tiskanje denarja. Ker tega ne more, razdeljuje tisti denar, ki ga dobi od družbe. Sama zase denarja skorajda nima. Sama zase mora imeti obilo časa, da zadovolji potrebe po tisočerih urah sestankovanja. Skratka, na to vprašanje ti sicer lahko odgovorim, lahko ti povem, kaj jaz mislim o tem, ni pa rečeno, da tudi vem. Poglej, mladinska organizacija je izjemna priložnost... za to, da jo lahko spreminjamo. Ne gre za to, da bi bili neki kvazi revolucionarji in bi šli spreminjat organizacije, a če vidimo, da neka oblika dela ne more in ne more dati tega, kar želimo, pa dajmo jo spremenit. Kaj pa misliš, da bi radi? Ne vem, če kot mladinci vemo, kaj bi radi; ne vem, če vemo, ne vem, če nam je jasno. En smisel mladinske organizacije, ki se kaže skozi ta pogovor, je očitno v tem, da je najbolj odprti del političnega sistema. To eno najbrž je... Ampak, vseeno, to je organizacija, ki pobira kar nekaj denarja — in časa ljudi, ki se z njo ukvarjajo — ali je vse to le premikanje kamnov z ene strani dvorišča na drugo, ali ima še kakšen drug smisel? Oziroma, če ga sedaj nima, ali bi ga lahko imelo? AH pa je odgovor pretežek? Mislim, da bi ti odgovor lahko dal kdo, ki ima kaj več v glavi kot jaz, pa kaj več izkušenj.. . Pretežko vprašanje je. Mislim, da si dobro odgovoril. Pa pojdimo dalje. UK je torej pretežko vprašanje. Bi se še malo vrtela okoli osnovnih organizacij, ki naj bi bile baza tega sistema, pa je njihova smiselnost enako, če ne še bolj vprašljiva kot smiselnost univerzitetne konference, ki vsaj ima nekaj dejavnosti, ki jih lahko koordinira? Ja, daj, vprašaj me kaj o osnovnih organizacijah. Namreč, to kar se v 00 po faksih te čase počenja, to res zasluži vsako kritiko. Nočem biti tako banalen, kot sem bil prej, v najinem razgovoru, ko sem rekel, da si zaslužijo, da jih popljujem, naj to ostane med nama. (objavljeno z dovoljenjem) 00 sploh niso osnovne organizacije, ampak so majhne skupine ljudi, ki se največkrat kar sami izvolijo. To so šamoizvoljeni predstavniki naroda, katerih glavno delo v njihovih mandatih je organiziranje raznih brucovanj, potovanj, strokovnih srečanj (ki so vse prej kot to), redkih športnih prireditev. .. in so daleč daleč od tega, da bi se vsaj vprašale, če že kaj drugega ne, o svoji vlogi v izobraževalnem procesu, malo pogledale, kaj se dogaja v reformi univerze, se vprašale tudi po svojem položaju v družbi. Daleč od tega. Sedanji ljubljanski univerzitetni konferenci je bila, sicer implicitno očitana skorumpiranost. Mislim na rent-a-car, vožnje s taksijem, ko bi avtobus zadoščal, večerje z naročilnico. Kaj misliš o takšnih drobnih skorumpiranostih v mladinski organizaciji, če je to sploh vprašanje, ki ga lahko odgovoriva na teh petih, sedmih minutah traku, ki nama je ostai? Menim, da imaš premalo traku. Dobro, hvala ti. Koliko denarja pa si ti dobil za svoje delo? Vsak mesec sem dobil, ali pokasiral, kakor hočeš, honorar, stari milijon pa dvesto. Mi lahko poveš, koliko denarja dobi predsednica mestne konference ZSMS? Po zadnjih informacijah točno desetkrat več. Slišimo, da bo ekipa, zbrana okoli delegatske konference ta teden skušala postaviti svojo listo za predsedstvo ljubljanske UK ZSMS. Kaj misliš o tem poskusu?!Poskus, da neka skupina prevzame položaje, vodstvo mladinske organizacije v Ljubljani, se mi ne zdi niti malo nelegitimen ali napačen. Konec koncev so se zbrali ljudje, ki razmišljajo o stvareh, ki jih situacija, v kateri smo se znašli, prizadene, in to se mi zdi kvečjemu pozitivno. Ostalo je stvar presoje njihovega dela, poznejšega, če bi jim uspelo. Zapisa! Samo Resnik lllllllli llliilliii ШШШШх STRAN ВАР|Д ŠTUDENT PARTNERJI ZAHTEVAJO Povod za razmišljanje v današnjem komentarju nam je dal Dušan Šinigoj, predsednik Izvršnega sveta SRS na sestanku s študentsko delegacijo minuli ponedeljek. V dvorani Izvršnega sveta je postalo vroče, ko je eden od članov študentske delegacije rekel, da je delegacija prišla na izvršni svet zato, da postavi svoje zahteve in prinese odgovore študentom v Študentskem centru. Odgovor so študentje v resnici dobili. Predsednik Izvršnega sveta jim je namreč dal vedeti, da študentje niso partner Izvršnemu svetu, kakor tudi Izvršni svet ni njihov partner in da nimajo nobene pravice postavljati slovenski vladi kakršnekoli zahteve. - Ob takšni izjavi lahko pozabimo na okvirje in vzroke ponedeljkovega sestanka, ter na sogovornike Izvršnega sveta. Študentska delegacija pravgotovo ni prva niti zadnja, ki prihaja s svojimi problemi pred slovenski izvršni svet. O okroglih mizah, za katere sedajo ljudske deputacije na Gregorčičevi in o njihovih zaključkih odloča institucija vrhovne oblasti, ki se vzpostavlja kot vrhovna oblast samo tako, da ne priznava nobenega partnerstva, da torej te svoje oblasti ne deli z nikomer. Izvršni svet torej ni več izvršilni organ skupščine, kateri je za svoje delo tudi odgovoren, in ki ga lahko odpokliče, temveč je vlada v pravem pomenu te besede. Izjava, ki zanika kakršnokoli parterstvo s institucijo vrhovne oblasti ne problematizira tistega, ki jo izreka, problematizira okostje političnega sistema — sistem odločanja po delegatih. Politični sistem socialističnega samoupravljanja se prikazuje kot tarsa. Študentski optiki so se pogovori z Izvršnim svetom seveda prikazovali drugače — kot partnerski pogovori. Tako kot lahko Izvršni svet kot institucija vrhovne oblasti odloča in odloči mimo vseh samoupravnih institucij, tako lahko tudi Delegatska konferenca mimo vseh ostalih odloči (in je odločala) o bojkotu. Izvršni svet in Delegatska konferenca se lahko enakopravno pogovarjata zaradi svojih avtoritativnih odločitev. Na pritiske Izvršnega sveta lahko odgovarja Delegatska konferenca s pritiski, na represijo z represijo. Delegatska konferenca se v očeh študentov vzpostavlja nasproti Izvršnemu svetu kot njegov enakopraven partner. Partnerstvo med Delegatsko konferenco in Izvršnim svetom oz. vlado je utemeljeno na pozicijah moči. Da tudi študentje negirajo pravila igre delegatskega sistema in delegatski sistem sam, dokazuje izjava študenta, po kateri so prišli študentje na pogovore s slovensko vlado z določenimi zahtevami. Regulative političnega sistema in njegovega žargona študentje samo še fingirajo. Zahtev ne postavlja delegacija, temveč deputacija, odposlanstvo nekoga, ki se čuti dovolj močnega, da se enakopravno pogovarja in pogaja z institucijo vrhovne oblasti. Eksekutivo istoveti z eksekutivo slovenske vlade. Odposlati nekoga pomeni poslati z določenimi stališči oz. zahtevami. Odposlanstvo je vselej prvo. K naslovniku odhaja z zahtevami, na katere bo moral naslovnik šele odgovoriti. Odposlanca konstituirajo zahteve tistega, ki ga odpošilja. Odposlanec je delegat samo v toliko, kolikor mora reprezentirati zahteve pred tistim, ki bo moral na te zahteve odgovoriti. Gledano s te pozicije ne bo držalo, da je Izvršni svet povabil študente, pač pa so študentje povabili Izvršni svet, na — pogajanja. Predrznost je očitna: povabiti nekoga k sebi in se z njim pogajati v njegovi lastni hiši. Seminar, ki sta ga organizirali obe univerzitetni konferenci mladine, mariborska in ljubljanska, v dneh od 22. do 24 novembra na Pohorju, je ubiral dokaj čudna in nerazumljiva pota. »Študentskega kongresa« so se udeležili predstavniki obeh slovenskih univerzitetnih središč, visokošolski profesorji in politiki. Z ozirom na to, da so slovenski, zlasti pa ljubljanski študentje razcepljeni znotraj lastnih vrst, se je pričakovalo,'da se na seminarju ne bo doseglo konsenza v najbistvenejših vprašanjih slovenskega visokega šolstva in študentskega standarda. Potek petkovih in sobotnih razprav (govorilo se je o idejno-političnih vidikih reforme univerze, o štipendijah in o študentski prehrani) je ta pričakovanja postavil na glavo. Ne samo, da so prisotni enotno zahtevali spremembo doslej obstoječega načina subvencioniranja prehrane in spremembo štipendijske politike, pač pa so kritično nastopili proti načrtovani in do danes realizirani reformi univerze. Nedeljski spopad ljubljanskih študentskih »strank«, je enotnost in simbiozo prvih dveh dnevov seminarja izničil. Z oziroma na to, da je do konfliktov prišlo v drugem delu seminarja, ko so udeleženci razpravljali o vprašanjih organiziranja in delovanja študentov; torej tudi ali predvsem o bojkotu, lahko sklepamo, da se študentje ali bolje njihovi predstavniki (!) strinjajo glede ciljev svojih aktivnosti, razhajajo pa se v pogledih, s katerimi sredstvi te cilje doseči. Sobotna razprava o reformi univerze je ubrala pot same reforme, namreč pričela se je na koncu, to je v točki, v kateri naj bi se reforma univerze zataknila. Financiranje univerze poteka po dveh ločenih tirih. Finančna sredstva se odlivajo za vzgojnoizobraževalno in raziskovalno delo. Univerzi (zlasti mariborska) se vse bolj ukvarjata z aplikativnimi raziskavami, ki jih financirajo OZD. Zaradi omejenih finančnih sredstev pa je vse manj temeljnih raziskav, ki predstavljajo osnovo raziskovalnega dela univerze. Tak načip financiranja, kot je ugotavljal tudi rektor ljubljanske univerze, drobi programe, stimulira večjo število ur in večje število izpitov. Ob takšnih ugotovitvah se je moralo nujno zastaviti vprašanje dotoka sredstev za univerzo, oz. vprašanje povezanosti univerze z združenim delom. Na tem mestu se je diskusija razvnela, predvsem po zaslugi ljubljanskega rektorja, ki je ostro nastopil proti tezi, da naj bi združeno delo določalo vzgojno-izobraževalno in znan-stveno-raziskovalno delo univerze. Univerza bi morala po mnenju dr. Ivana Kristana preseči dnevni pragmatizem OZD in se posvetiti raziskovanju nacionalnih programov. Univerza kot universitas, kot tista institucija vseobsegajočega znanja, ki mora v svojem poslanstvu upoštevati tudi ali predvsem nacionalne programe razvoja, lahko to svoje poslanstvo uresničuje le, kolikor svobodna menjava dela poteka res svobodno. Očitno je, da se pri financiranju univerzitetnih programov, ki ga je vpeljala reformirana univerza, zatika. V obliki predavanj in vaj se univerzitetnemu učitelju financira skupno 870 ur na leto, za to, da bi bil njegov program tudi dejansko financiran, pa bi potreboval 1780 ur Način financiranja deformira reformni proces, razprava o vzgoj-no-izobraževalnih programih pa je odprla vprašanje, na katero prisotni študentje kljub vsej svoji vztrajnosti niso dobili odgovora: kako naj se univerza konstituira kot političen subjekt? Svobodna menjava zahteva svobodo vseh subjektov, udeleženih v tej menjavi, njihovo enakost vlog ter avtonomnost pozicij v procesu odločanja, v politični sferi torej. Univerza ne sme nastopati kot potrošnik, temveč kot producent in kot faktor razširjene reprodukcije nacionalne ekonomije, kot akumulator znanja, ki ima tik pred vstopom v tretjo znanstveno-tehnološko revolucijo pravico zahtevati, da se vzpostavi kot političen subiekt Sintagma -univerz.I BOLJE IN VEČ Ta floskula, prozorno ideološko pokrivalo, se v iztekajočem letu prilepija na vse segmente družbene reprodukcije. Ideološko-ma-terialno ozadje sintagme »bolje in več delati« nas tokrat ne zanima, ampak te diskurznoideološki rezultat: s postavljanjem te sintagme v torišče razvoja, dejansko vsi postanemo krivi za obstoječe in preteklo, skratka za vse tisto kar razumemo pod zvezo »slabo gospodarjenje«. Namreč, ni ga posameznika, ki ne bi mogel še bolje in več delati, s tem pa je hrbet birokraciji popolnoma krit: resda se tudi sama birokracija znajde v istem primežu preslabega in premajhnega dela, vendar se vsakič izvije z izgovorom: to je pač posledica preslabe in premajhne industrijske proizvodnje, še malo pomaha z vulgarnim marksizmom v smislu — to je baza, mi smo nadgradnja ipd Birokracije ne moreš ujeti na terenu, kjer se ne bi ujela na noge, zatorej razumemo floskulo »bolje in več delati« predvsem kot birokratski ščit, za katerim se skrivajo zgrešene investicije, zgrešene razvojno-planske usmeritve, zastarela licenčna tehnologija, mačehovski odnos do znanstveno raziskovalnega dela in nenazadnje brezbrižnost do vzgoje in izobraževanja. V tem smislu nikakor ne čudi, če se v srečanju predstavnikov Republiškega izvršnega sveta, ravnateljev srednjih šol, zavoda za šolstvo (n izobraževalne skupnosti, v prvi plan porine demagoško reklo: kakor bomo gospodarili, tako bomo izobraževali. Če ne bomo usešni v gospodarstvu, bo manj denarja za vzgojo in izobraževanje. Vse, kar preostane temu segmentu družbene reprodukcije, je iskanje notranjih rezerv, racionalizacij, uvajanj stabilizacijskih ukrepov itd.. . Zakaj je takšno razmišljanje, oziroma sklepanje demagoško?. Zato, ker zamolči najvažnejši podatek, namreč, da se že dobrih sedem let vztrajno zmanjšuje odstotek družbenega proizvoda, ki se namenja vzgoji in izobraževanju. Ravno ob zamolčevanju tega dejstva, se lahko konstituira leporečje usmerjenega izobraževanja kot prednostne družbene naloge. No, pa vseeno, naivno verjamemo leporečju, prijetni demagogiji in se odpravimo na lov za prednostno nalogo. Vse kar smo do sedaj zapisali, se nanaša na včerajšnji pogovor Republiškega izvršnega sveta 2 ravnatelji srednjih šol v Cankarjevem domu. Predsednik republiške vlade, Dušan Šinigoj, je v dveh stavkih zaobjel srž obravnavanega problema: -V letu 1986 bo potrebno na vsakem delovnem mestu bolje in več delati. Šola naj bi mladino bolj vzgajala za to in mladina to sprejema « Lepa reč. Po tovarišu Šinigoju, šola vzgaja mlade v smeri rekla »bolje in več delati«, po njegovem pa mladina to sprejema. S prvo formulacijo se moramo strinjati — nanjo se bomo vrnili malce kasneje — glede drugo trditev — da mladina to sprejema — pa na tem mestu tovarišu Šinigoju zastavljamo javno vprašanje: -Na osnovi katerih podatkov ste prišli do sklepa, da mladina sprejema vzgojo in izobraževanje v smeri -bolje in več delati?« Kljub temu, da je pred tednom dni tovariš Šinigoj študentski delegaciji dal jasno vedeti, da ji nima kaj odgovarjati, ker ni enakovreden partner v dialogu z vlado, upamo, da bo na zastavljeno vprašanje odgovoril. Zadovoljili se bomo tudi z odgovorom katerega drugega »odgovornega tovariša«. Po tem vložku, se vračamo na prvi del: šola mora vzgajati mlade v smislu »bolje in več delati«. Še nekaj diskutantov, se je včeraj kot političen subjekt« je na pohorskem seminarju izzvenela v prazno. Zgoraj zastavljeno vprašanje indicira spoznanje o tesni povezanosti univerze in politične sfere. Ponovno se je pokazalo, da je svoboda univerze zunaj nje same. Pohorski seminar se je tako kot reforma univerze načel na napačnem koncu, to je pri pogojih, na katerih sta oba projekta utemeljena. Na predpostavke za realizacijo obeh projektov se je pozabilo ali pa se jih je namerno prezrlo. Na to kaže neslaven zaključek pohorskega študentskega kongresa, na to kaže deformirana reforma univerze. Gordijski vozel, o katerem je na Pohorju govoril profesor Božidar Debenjak, je nedvomno treba presekati, pa čeprav za ceno vrvi, ki jo bomo pri tem uničili. Razprave o idejno-političnih vidikih reforme univerze so kljub zamegljenim ali celo potlačenim politično kritičnim tonom opozorile na močno prisotnost političnih investicij v preobraženem visokem šolstvu, na politične korenine sforsirane reforme, ki naj bi iz subjektov vzgojno-izobraževalnega procesa nacedila ideološki ideal vsestransko razvite osebnosti. Preobrazba univerze je bila tako potrebna in bujna, da se je pri pripravi visoko-šolsKih izobraževalnih programov pozabilo na temelje materialne in politične eksistence študentov ter na temelje znanstveno-razisko-valnega dela nasploh. Popravke reformiranih programov je bojda mogoče pričakovati šele v študijskem letu 1988/89. Od tega časa nas ločijo še tri leta, kar je dovolj časa za to, da dobi univerza sama in z njo reforma svoj »conditio sine qua non« — reformo političnega sistema. Nevzdržno je, posledice te nevzdržnosti pa čutijo danes usmerjenci, da je bila reforma univerze izvedena pred spremembami v političnem sistemu, oz. pred »Kritično analizo funkcioniranja političnega sistema,« ki je prav v teh dneh odšla v javno razpravo. Reformo bo torej mogoče reformirati lamo z reformo politične afere. Spremembe te sfere bi bile namreč neučin-kovitejZ ozirom na velik, celo odločilen vpliv te sfere na izobraževanje. Že danes pa je očitno, da bo moralo tistih 2000 strokovnjakov, kolikor bi jih moralo naše visoko šolstvo sproducirati do leta 2000, še nekaj časa živeti samo na papirju. Kaj pravzaprav pomeni sintagma »univerza kot političen subjekt«? Od samega dokumenta, ki ga je pripravil zvezni svet za vprašanja družbene ureditve kakor tudi od javne razprave o spremembah v političnem sistemu, ni mogoče veliko pričakovati. Institucionalne akcije, še posebej pa tiste, ki so bile usmerjene proti samim sebi, niso nikoli prinesle radikalnih sprememb in izboljšav Prej so delovale kot lažni manever, kot pa da bi resnično posegle v kompleksno polje družbenih odnosov. Vendarle lahko naivno predpostavljamo, da je »Kritična analiza« računala tudi s spremembami v tfem polju -Širša družbena skupnost mora spremeniti svoj odnos do univerze,- zahtevajo študentje. Z ozirom na resnično naravo in vsebino te sintagme, ki ni nepoznana študentom, bi lahko sklepali, da študentje zahtevajo spremembo odnosa političnih struktur do univerze. Univerza se bo konstituirala kot političen subjekt samo takrat, ko bo mimo vseh SIS-ov neposredno odločala o razporeditvi sredstev za svoje lastne programe Univerze ni mogoče financirati, univerza se mora financirati sama Skozi enakopravno odločanje o njem lastni, materialni eksistenci, univerza odloča o naravi in moči svoje politične eksistence Upamo lahko, da so imeli študentski predstavniki, ko so govorili o univerzi kot o političnem subjektu, v mislih prav to in samo to. V nasprotnem primeru bo ostala ta sintagma prav tako prazna, kot je prazna neka druga sintagma — reformirana univerza. miran lesjak izjasnevalo v tej smeri. Npr., dr. Savin Jogan, član predsedstva republiške konference SZDL se je zavzel za bistveno večjo odgovornost družbenopolitičnih dejavnikov in tudi za povečano aktivnost šol v vzgojnem delu. Nadalje je bilo rečeno, da se bo v zavodu za šolstvo okrepila inšpekcijska vloga pedagoških svetovalcev pri motrenju dobrega in slabega dela, povečati se bo morala odgovornost ravnateljev šol za pedagoški proces. Skozi te diskusijske prispevke bi lako okvirno začrtali prednostne naloge usmerjenega izobraževanja: ločitev slabega dela od dobrega, okrepitev odgovornosti družbenopolitičnih organizacij in ravnateljev ter krepitev vzgojnega dela. Ravnatelji naj bi še vedno zagotavljali tradicionalno lojalnost učiteljev do oblasti — namreč ob štrajkih in njih napovedih, sami učitelji niso več garant te lojalnosti. Z enim stavkom: izobraževalni procesa se umika vzgojnemu, za vzgojno delo pa tudi manjši kosi pogače družbenega proizvoda povsem zadoščajo. Prav tako včeraj, se je na neki drugi seji, tovariš Jože Smole zaskrbljeno vprašal: -Ali je vzgojna funkcija v srednjih šolah res popustila ?- Namesto odgovora tovarišu Smoletu ali v smislu zaključka: skrb za usmerjeno izobraževanje moramo razumeti kot skrb za bolje in več delati, to je skrb za vzgojo in ne za izobraževanje mladih, to je, skrb za čisto vest birokracije, ki ‘je izobraževanje počasi in brez šokov preprosto spravila na boben. , leon magdalenc Robert Černe: BOJKOT JE BIL UPRAVIČEN V zadnjem času se sestankov študentskih samoupravnih organov (do uvedbe prisilne uprave je bila to Delegatska konferenca) in vodstev družbeno-političnih organizacij v Študentskem centru udeležujejo tudi »vidni mladinski družbenopolitični delavci«. Očitno je bojkot, ki že dolgo časa ni več omejen samo na vprašanje glačeva-nja ali neplačevanja stanarin, postal problem, ki ga mora »prebaviti« tudi »širša družbena skupnost«. Sodeč po devet mesecev trajajoči mori v študentskem centru bi lahko sklepali, da je ta zalogaj neužiten. Skupne seje Delegatske konference in osnovne organizacije ZSMS ŠC (pred časom so pogruntali, da gre v resnici za aktiv ZSMS pri predsedstvu UK ZSMS), ki je potekala 4. decembra v študentskem naselju, se je udeležil tudi Robert Černe, predsednik Republiške konference ZSMS. Roberta smo po končani seji »zvabili« pred naš mikrofon. RŠ: Kaj meniš o bojkotu? Predsednik: Do bojkota smo se opredelili že spomladi. Bojkot je bil upravičen zato, ker je opozoril na probleme zaostrovanja študentskega standarda in na premajhno učinkovitost vseh odgovornih subjektov pri reševanju tega vprašanja. Izpostavil pa bi še en vidik: bojkot je pokazal na določeno mero neučinkovitosti samih političnih organizacij pri razreševanju teh odprtih vprašanj. RŠ: Na izvršnem svetu si v zvezi s socialno-ekonom-skim položajem študenta govoril o mikro in makro nivoju in o nevarnem ločevanju teh dveh nivojev. Kaj si imel pri tem v mislih? Predsednik: Mikro in makro nivo je vprašanje kratkoročnega in dolgoročnega razreševanja teh vprašanj. Reči moram, da je v tem kratkem roku, oz. ob tem, da so aktivnosti glede na že spomladi dogovorjene termine še'zmeraj tekle prepočasi, vendarle bilo veliko narejenega v smislu izboljšanja socialno-ekonomskega položaja študenta. Naj navedem nekaj stvari: — Valorizacija štipendij glede na inflacijo in rast življenjskih stroškov, — sprememba tistega določila samoupravnega sporazuma, ki je določal samo enkrat letno zvišanje štipendij, — od 1. 9. 1984 do danes so se štipendije dvignile za 115% — V Republiški izobraževalni skupnosti smo uspeli doseči spremembo, oz. korekcijo normativov za ceno v študentskih in dijaških domovih — RIS danes financira še dodatni moment cene: osebne dohodke delavcev v enoti dom, kar je 25 % stanarine. V tem trenutku družba subvencionira nekaj čez 50 % ekonomske cene stanarine, kar pomeni, da se je zmanjšal delež študentov v ekonomski ceni, — uspelo nam je ustanoviti Koordinacijski odbor za spremljanje standarda študentov in dijakov pri RIS, ki ima nalogo da spremlja ta vprašanja in predlaga odgovornim njihovo reševanje, — imeli smo sedem sej, na katerih smo se ukvarjali v glavnem s tremi vprašanji: s stanarino, prehrano in štipendijsko politiko. Predlagali smo določene spremembe, — uspelo nam je spremeniti sicer subvencioniranja prehrane, ki je tekel preko bonov. Glede funkcioniranja tega sistema je vladalo splošno nezadovoljstvo. Zaradi tega smo hrano subvencionirali direktno preko menze v Ljubljani in v Mariboru, čeprav tudi to ni idealna rešitev, je pa korak naprej v reševanju teh problemov. Na stvar pa je treba gledati tudi dolgoročno. V letošnjem letu se zaključuje družbeni dogovor o izgradnji študentskih in dijaških domov. V devetih letih je bilo s tem dogovorom združenih precej sredstev. Zgradilo se je več kot trideset novih domov in obnovilo deset. Gre za pomemben prispevek k razreševanju družbeno-eko-nomskega položaja študentov, bivajočih v domovih, oz, tistih, ki se šolajo izven kraja svojega bivališča. Poleg tega pa je bilo opravljenih še nekaj drobnih ukrepov. Mislim, da je eden od bistvenih ukrepov izločitev študentskega servisa iz študentskega centra. Menimo, da so ti ukrepi izboljšali družbeno-ekonomski položaj študentov v tem trenutku. Mislim, da (ko govorim o dolgoročnem razreševanju in makro nivoju) to ni dovolj, če vsemu temu ne bo sledila dolgoročna politi-' ka razvoja, oz. ekonomska politika, ki bo razreševala vprašanja študentov, učencev in delavcev, celotne univerze ter vzgoje in izobraževanja v kontekstu celotne razvojne strategije in ekonomske politike. Ce bomo nadaljevali s konceptom ekstenzivnega razvoja na eni in avtarktičnega razvoja na drugi strani (ta pa ne temelji na znanosti, znanju in na izsledkih znanstveno tehnične revolucije) se bomo zaprli. Obsojeni bomo na status ekonomske kolonije. To bi pripeljalo do velikih družbenih pretresov in socialnih nemirov. Izhod vidim samo v rešitvi mikro nivoja, kar pomeni celotne razvojne in ekonomske politike RŠ: Kaj lahko pričakujemo od bojkota, od njegove učinkovitosti? Predsednik: Mislim, da je bil bojkot učinkovit v toliko, da je pospešil razreševanje vseh teh vprašanj. Menim, da bo bojkot, če bi se nadaljeval, škodoval razreševanju teh vprašanj Na široko bi odprl vrata raznim administrativnim ali celo represivnim ukrepom, kar bi bilo glede na cilje, ki so si jih študentje zastavili z uvedbo bojkota, kontraproduktivno. Današnjo sejo sem razumel tako, da je bojkot odprl vse legalne možnosti za učinkovitejše razreševanje problemov in 'da je potrebno izkoristiti vse samoupravne mehanizme Samokritično moramo reči, da tudi študentje sami na tem nivoju, na nivoju univerze ali pa na nivoju mladinske ogramzacije, niso izkoristili vseh samoupravnih mehanizmov. RŠ: Ali boste govorili o bojkotu tudi na mladinskem kongresu? Posredno govorimo o bojkotu že v naših dokumentih za 12. kongres, vendar ne o bojkotu kot bojkotu. Splošno gledano lahko bojkot enačimo s štrajkom. s prekinitvijo dela Imamo enoten odnos do vseh teh načinov izražanja nezadovoljstva, izražanja mnenja o neučinkovitosti samoupravnih organov, oz delegatskega sistema, ki naj bi te probleme razreševal, ki bi jih moral razreševati URBAN VEHOVEC KAKO REFORMIRATI VELIKI NOVOLETNI INTERVJU BORUT? Tako. Sem obstal? O besedi pač . . . Govorim tišje? Govorim glasneje? O besedi pač. ker je ta trenutek, kakor si morda opazil, izplavala na (nad) površje. Kam. kje, kako visoko, kako globoko, kako široko je površje9 Kako globoko se vprašam? Vprašaj, kje si? Si? . . . Široko . . . široko . . . kako široko je površje? Se je kakšen vprašaj zavedel svojega pravega bistva? Veš. jasno čustvo! Zelo jasno čustvo! KAKO TO? Kako jasno!? Jasno! in jasnejše!!! Razjasnim, naj ti poskusim nekako razjasniti . . . Tako. Sem obstal? Kako globoko stojim? Kako lahkoten bo moj korak? . . . Tako. Obstati, narediti preval naprej, narediti preval nazaj, vase, navzven: . . . površnost, nestrpnost . . . vseobsegajoča enotnost, enotnost raznolikosti, enakost. . . enakost. In gib? Edina prava alternativa, edina prava globina, edina prava smer, pravijo pametni ljudje, so koraki vase, so koraki navzven, med druge korake, v en korak, v širšo družbeno skupnost korakov, v širšo družbeno skupnost pravih in pametnih ljudi. Ja, enostavno tako, tako je to, ja, oh in ah in eh in . . . Pa ni tako enostavno! Ne! Ni! Meni ne ustreza prav nobeden kalup, pa če je še tako zelo pozitiven in gibljiv do skrajnosti. Je to zelo nevarna bolezen? Res je, zelo nevarno je tako živeti, a drugače ne znam. Veš, zmeraj se nekako razlezem (razlezam) v vse smeri in še kam. Hja, vse meje so se mi zabrisale, zbrisale risal e . . . vsi regovi, vse obale so se razmaknile, se potopile. Sem zato bolj plitek??? Ljubi moji: ne biti zmeraj vojak KORAK!!! Potrebujem, potrebujem, potrebujem. Potrebno je skočiti čez korak, objeti z očmi dalje kot seže pogled, razumeti čez mejo hladnega razuma, čutiti glasneje od besede. Ljubi moji ne biti zmeraj vojak KORAK, ne biti zmeraj vojak KORAK!!! Jasno čutim, da to ni zame. Ne! Ni! Jasno čutim! Jasno čustvo!!! — zato. Zato. Sem zdaj jasnejši? BORUT, TOREJ, VZPOREDNO Z LITERARNIMI OPRAVKI, PO KATERIH SE NAJVEČ POJAVLJAŠ PO ODPRTI SLOVENSKI SCENI, KAJ SICER? Naj ti predstavim osnovnošolca, ki v osmem razredu še ni prepričan (ni več prepričan), da je ena in ena dva, ker pač vedno dvomi, ker v pregriznjenem Janezkovem jabolku čuti tudi okus krokodilje hruške in drugih po obliki ter okusu popolnoma različnih ze-lenjav. Naj ti predstavim, če si to sploh lahko predstavljaš, srednješolca, ki še ni (ni več) prepričan, da je ena krat ena ena, ker pač vedno dvomi, ker ga usmerjeno utesnjuje tisti enosmerni hlad, ga izbije ven. Izstopi iz šole in se, poln novega upanja, zaposli kot mazalec strojev. Poglobi se v nek vijak, se zaljublja skozi vlak, med tem pa stroj.. , Vsekakor je bil za stvar premarljiv, zato tudi preneroden. Nato sledi najhujši šok, ki ga lahko takšen tip doživi, puška M 48. Sledijo leta za pomiritev, sledijo, sledijo, sledijo . . . mimogrede doživi srčkan živčni zlom, sledi blokada v smislu vsakdanjega pogovora, blokade v smislu spruiuenusu leiesmn giDov, tesen Kiopcic na mejah normale in potrebnega utripanja srca . . . srce razlije v neskončnost vseh smeri in se ga objeto oprime . , . nekakšna sproščenost, nekakšne pesmi, zmešane kritike, en tak hecni intervju, nekakšna naravna telesna zdravila . . . Veš, potreben sem bil dotikov, torej, zelo zanimivo, pri vseh teh odprtih ranah spet čutim kri. LEPO, LEPO. BRALKE, PA TUDI BRALCI, NAVDUŠENI SKALELOMILCI, SO NAS ZASULI. JE RES BUTNSKALA, JE RES TOLIKO? Toliko pa res ne, toliko pa spet ne. Morda kakšnih 26 metrov manj. ZAKAJ? Za kamenzrak, juhej! POVEJ, BORUT, KAKO NAPREJ? A misliš v skalo? . . . Zmeraj je nekaj pred steno. Zmeraj je nekaj pred prepadom. Poskusil bom naprej. Juhej? Stena in prepad. Ni popolnega ravnotežja. Ni popolnoma enakih stvari. Ni tudi nasprotnih strani, popolnoma nasprotnih. In lakota. Še imam okostje, še stojim vzravnano, veš, ni golih kosti. MESO? Čeprav sem vegetarijanec, se učim slovenščino za diferencialne izpite ... in angleščino ... in gospodinjstvo .. . in ESTETIKA naključna . . . IN NAZAJ? Brezobzirnost skale v skalo? CIRIL ZLOBEC Tl JE PRED OBJAVO V SEDMI ŠTEVILKI SODOBNOSTI ZAPISAL, DA GA ZELO ZANIMA ODMEV NEKATERIH TVOJIH PESMI? Zelo presenečen. Veš, tudi mene marsikaj zanima. Prav je tako. KAJ MISLIŠ Tl, KI Sl DOMA V DEŽELI VISOKIH JUŽNIH GORA? Ljubim zimo! Se bojim snežne slepote? Ljubim pomlad! Se bojim plazov? SREČNO NOVO LETO! SLIŠIM, DA JE MAJKENSPIEL POTEGNIL MEJE STRAN? Pazi se, prav kmalu se ti bo zadrl na uho. ČEMU ŽIVETI? Dekorativno vprašanje. KAJ PESMI? A sem ti jih pozabil poslati!? Obljubim, da se bom popravil! SPRAŠEVALA JE KATEDRA BAČ-' a njenec pad v uto. ?r°dn° presni 1 >r%!črne č ■s#*-’-' ,uSi<* ssisn**"-* ..... .d0 strmo*!*« * dan. ke razpne. uh vratov • mrg0 !uha iadina. muha tanke steklenke ,PTše tekočine1; D0d' m ■ af _ naj sPet. ** vrata domov- * vsa dJV/a ' aDrs, mi z gobcem odraslost skoraj trdb“si%sji9g°beC ^■ opita P^f^žgoč 0troaW visok0 v d oster, na toPem ckozi - „rop trn***' gSSfef ‘iric raoioneo tonem ,aloSten srknem! *a Pl°tom tlooa dolg' komad'. zabodena Km*1«■ plazi globoko p .rka kri z lic rdeča verig* sr nekakšna nekam slab mL rdeče smrčanje sj&tSr* da me ne " glasneje.1 ^ muči- ponedel/ek. da^_____ Ta naš hišni avtor, pesnik, filmski kritik, stari znanec. Kaj se godi. Nova sporočilnost. Seveda mi gre za mfe zgoščeni vzorec spremnega besedičenja, morda iskanja namesto prevajanja, a najverjetneje nasprotno, seveda mi gre za moj poseg v Brenkovo pisanje, za meni ustrezni prevod mi gre, da z veljavnim dokazom kritika po naše naznačim poti, ki so vredne in tiste, ki niso vredne. Grem noter, med pisanje, in ob vrnitvi po spominu ali pa še to ne, zato raje po podobi doživetja in spominjanja, rečem: to je sklenjeno, lepo, to je grdo, strgano; orodje, ki mi pomaga, je splošno kulturni obrazec našega srednjeevropskega bralca, sem jaz, ki to nisem, je Brenk, ki je biopsihosocialno bitje. Literatura deluje, torej se giblje, skladno, torej lepo, z vsem, kar z njo vzpostavlja kakršenkoli odnos. Dobro, svet kot gibajoča se struktura gibanja med seboj odvisnih, torej organiziranih, elementov. Svet kot skladje gibanja: kje odvzame — kje doda. Dokler je človek naravni posnemovalec, torej izključno naravni proizvod, je tako: svet kot naravno skladje. Pa potegnem bližnjico. Nekaj podobnega se govori o lepoti: ona je namreč skladje, skladje ... skladje ... skladje .. .skladje ... Brenkova literatura je grda, pravim, kakor jo doživim. Kako? Kako skladje sveta ne deluje: vemo, da skladju ni za uiti, da je to samo trpno — smrtno, a še to zavezano veri v materijo? Brenkova literatura je svet, ima pa meje (znakovne-jezi-čne in označevalnosporočilne), z njimi tudi elemente, ki jih, ali pa ne, obvlada — svet literarnega dela je praktična, a papirna, podoba sveta. Po svoji navadi govorim o delnem zajetju sveta, torej, po taki navadi zmorem določiti: »Sistem — svet — literature ni brezpogojen v pomenu »kje vzamem — kje dodam«: ako molčim, je zamolčani svet, a če mislim in tako naprej.« O branju literature, literaturi in namenu imamo mnogo čudovitih publikacij. Brenk je pojava poškodovane in napadalne literarne igre, dolga dopoldanska senca pravilnega spreminjevalca. Vzkliknimo za na pot: Brenkova literatura je grda.« 2 Biva " XX' V4 smsg ШЖА Skozi stene ubranega blodnjaka se sprehaja oblečena, razgaljena s prividi, duhovnimi projekcijami v sebi, izven sebe. Preko neke avenije sanja mehko, lahko, da se podobe časa plazijo iz tkiva in vdirajo v realnost. Z obarvano senco, zgodovino na prsih in morjem ob pasu omamlja množico sprehajalcev, z repom evolucijskih zaporedij, ki se zvija nazaj proti vesolju. Skozi zenice se raztezajo slike ovalno, v krčih in se razlivajo v hipnotično iluzijo, ogledalno palačo na desni, arboretum in morje, ki naskakuje obalo na levi. Kakor pijani se kopljejo sprehajalci v prizorih, z južnim, vetrom v laseh, ko zaveje jesen, orumenelo listje in dež, da se iluzije preselijo v notranjost. Pod razkošnimi lestenci se vrti ples in zapeljuje, ki jih zanese vrtinec do garderob in obešalnikov, kjer visijo kostumi in jih čakajo maske. Vino, evforija in ljubezen se razglabljajo tukaj, žamet in strast, ki koketira z nakitom. Fotografi beležijo nasladno predstavo in pošiljajo slike v realnost. Impresionira-na množica, pripadniki različnih ras, narodov, ali držav iščejo pot v iluzorno palačo in ta jim pomaga, čakajo jih ogledala, garderoba in maske, čaka jih maj in spomladanska evforija, na s ledni obred se poslavlja izpod razkošnih lestencev, a išče senco v parku, ali med koralami pod morsko gladino. V ,cVCttJeNje „dpeta, lo, ogrli‘%&* ‘e LVrv OisrV*ntnftr*lneg? K »огт,гаКвицјеПЈи’ Ktef *e je r*tp y *Pir* * t0b*> * ,raiten*-jčot»n0 SPOROČILO Iz skupine sijočih zvezd prihaja, kakor iz eksplozije. Njegov portret rotira skozi zvezdne oceane, obličje androgena ovito s pajčolanom, diademom na oblikovani glavi. S sporočilom v očeh, civilizirano podobo kulturo nekega planeta v zenicah. Ornamentirane palače se dvigajo k oblakom v zrcalih, dekorirane, odete s parki, vzorci cvetja, kipci in fontanami, lakirane so avenije v spiralah, s spomeniki razsvetljenih v zenitu. Graciozne dame s pahljačami se spogledujejo z ogledali, zaljubljajo se v odseve, ki so moški, zamenjujejo strani in vloge In se spajajo v hibridne organizme. V razkošnih oblačilih zraslih s tkivom vladajo Hermafroditi. Iz centralne palače, skorje v možganih, Iz sijočega brilijanta, medija prihaja telepatsko sporočilo, Iz njegove duše se razteza skozi zvezane oceane in se oblikuje v portret. Iz diamantov diadema, ki se razobličijo v zvezde, spiralno galaksijo, kakor v aureolo. Znotraj žlahtne ovojnice planetov, nakita v vesolju, v soju sveč sedita kristalni polovici androgina, on in ona. Steklena sta v erotičnem razmerju, astralna kakor meditacija, vroča v spominih znotraj sebe, dvojnika v krznu in satenu. Odeta ata v žametno naslado in opoj ljubezni, v galerijo slik sta razmnožena v orgazmu, svojih, tujih, preteklih, sedanjih in prihodnjih. V narave, vesolje in kulturo, mavrične odtenke planetarne rase sta razbita, kakor kozmična eksplozija v globini androgina, telepatski cevi in možganski skorji v njegovih zenicah sijočih na portretu. Skozi satenast pajčolan se širi eksplozivni val, iz njegovega zenita prihaja sporočilo, projekcija Hermafrodita. Iz brilijantne ajne na sredini čela diamantov diadema, odseva kultura nekega planeta, parki, avenije in palače, s prebivalci razmnoženimi v mnoge vloge, spajočimi se v hibride. V svilo je odeto sporočilo, poezijo pajčolana, rotirajočo skozi zvezdne oceane. Tomaž BRENK IGRE: Cvet Iz papirja nanj vsujem rož. So prekrasni. Igrivi, kajpak določljivi, zato še špasni. In jem jim med. Kajpak, da vtisnem sled. Da nič rišem, se tekstom prepišem. Kajpak, da rišem sled pod Igre: Za mejo hodim, od tam si svetim. Poln modrih kosti pred bajtico netim. Pol je plasti za nazaj, se hudujem. Tiho tiho bom. IGRE: JUTRO V travi zeleni nogavici brodim brodim v prvi prašiči. Težak drek sem težki škrat. (Iz tople kočice treba bo srat.) IGRE:-Ti in PLEHNATI NAVČEK S prvim plehom stisne noč. Z drugim oblaja ti s tretjim zabije v krave in karme, s pašteto prelije te glasno.šteje s pičko pičko te greje s pičko odmeva s pičko suva s pičko duva s pičko krta prvega črt a ZALA. MARKO Zala, Marko klslsombmbmvnhgjyxxxxxxxxxmnmhkkjlhkmmlmnkji ddddsssjsjsjsjsjsjhfhgztirprp.ačpo, v.mvvznak s je. tok je. Težka, črna slutnja, nezavestni šum in stik, kot tudi nehoteno stanje. Kulturnoumetnostna pogača reči: doba, ustvarjalec, literarno delo; a slaba pečica ljudi: stavek zažrt z besedo, ki mu je težko in bolj mrzlo, ko se stisnemo (vse za vero! vero! vero!). Kar jih je, toliko je dolgih premorov. Logična, izrazna in hoteno izrazna podoba razlik. En naknaden odstavek v strukturi MZKO Maribor, Partizanska 5, odbor za literarno dejavnost pišite. A en navaden vprašajček — namreč zvit klicaj?! Pred menoj se razprostirajo zreli obrazi, za mano bežijo pusta pomlad in manifesti. Razburjen se sprehajam s pravim ritmom, navdahnjen' in srep. Z belo logiko čez črno noč, čez težko intuicijo slovenskega jezika, ne pojdem: zmrznila bi zgodovina, kurili bi s časopisi. Previdno! Previdno z besedo, v kateri ti namignem, a razvidno z njo, ko jo zradiram. Težak biser sem, vrednost, težka razporeditev smisla, vrednost. Z menoj so znanci, z menoj — zanamcem. V sredo, 18. decembra popoldne, so izšli ČEVLJI — PISMO. Dvojna številka nam prinaša užitek za razvedrilo, dvojna številka nam odnaša to, kar nam odnese. Kar naj! POPRAVEK Na prvi strani VELIKEGA NOVOLETNEGA INTERVJUJA gre za neljubo pomoto: pesmi strica ranjenca zagotovo ne pojejo v pravilnem redu — a te poezije ni več moč popraviti. Vprašanje je čas — tiskar. Oprosti. . , « . To znam: prvi stot reči že je pod dvemi imeni. Prevod povsod, sem bič, plav čez ustnice, tok vidim. Razsut sem, kakšna stvar. Stok. Ne stok. Rečem sem zvok. Dobro, počasi vihtim kamilice. Prvi kritik sem. Kraj. Vzrok, kolikor me rok poboža. Vzrok, sladki čaj popisovalca. Jaz dišim. Na prvi kamilici sega senca. Na prvi kamilici ležim. Prekopan prekopam, v vrtu me je za en Štih. Beži beži. Pojavi reči. Še se pojavi in Dalje: v vlaku stvari me je za kratek pisk, a te za tanek vrisk. Vzvod sem in svet. Na katero oko izplavam, jaz klet. V zgornjih ljudeh sem. Katero oko me pogleda. To se dogaja: razteg. nem: suha je kubikaža zvoka gluha. Zato jaz rigam. Zato pegam. Zato pod dvemi imeni jaz se gamcccccccccccccccccccccccccccci IVAN ŽIŽEK POVEJ Ml. MATI Povej mi, mati. Koga si rodila ? »O, sin,« ne govori bogokletno. Biro ti je ime. Povej mi, mati. -Zakaj rekla si nekoč, da demos moje bo ime ?« Od srca sem si želela, sin. A tudi takšnega te ljubim. Povem ti sin, kot mati tvoja. Veliko moških me s semenom je plodilo. Brez kruha, brez obleke, brez časti živeti ni bilo mogoče. Oprosti sin, tisočkrat sva že prodana. Kaj pa čast? Kaj oblast? Ti si čast, ti oblast, te prijatelj nisi, niti brat. NEKDO SE JE RODIL V MOJEM SVETU Ne vem. ne — ne vem, kaj sploh naj pišem? Naj te krasim ali naj pozabim? Vendar nikoli iz spomina ne izbrišem, poglej, nežnost tvojo pod peresom uporabim. MARINKA POŠTRAK BITI skre- Ko se rodimo čakamo le še nase in na hitre kazalce počasnih prstov.. S polnimi očmi neizpolnjenega čakanja se vprašamo, kdaj smo. SKOZI VEJE Skozi veje trav polzi luna s časom srebrnim od poti.. . spustila bi se k neki zemlji, ki hrani rože simbolov, medtem ko hodim trdo pot med lubjem, da bi se približala temu ki mu častim, ki mu objokujem, ki mu ne najdem časa. TOMAŽ BRENK EKSPERIMENT Morje sveč sije iz morske globine. Ponoči. Na ekranu. Človek stoji pred njim, igralec s svečo v roki. Veter na obali in megla. Pred ekranom. Zračni vrtinci se poigravajo z njegovo lasuljo, ali obleko, njegovo vlogo, nežni valovi ko stopa skozi, zaplava v morju plamenov. V škrlatnem morju gori, raztaplja se kakor vosek in se ohlaja v vodi. Kakor abstraktna oblika se spaja s sliko, ki plaše po abstraktnem navdihu, ko se razobliči forma, se sama v sebi razkroji in izniči. Sedaj je brez obleke, lasulje, telesa (vloge) brezvetrje duše, rentgen duhovnosti. Trajanje navidez večne sedanjosti. Skozi medli plamen v temi, njegovih astralnih očeh, ko se prikaže silhueta svetlobe na ekranu v 'studiu. Spontano se približuje in oblikuje, veter na obali in megla raztezajoča se skozi ekran. Pričakujejo jo-ga tehniki in avtor-umetnik. Pričakujejo ga znanstveniki, televizija, kinematografi, občinstvo. V roki drži svečo, v roki drži pero in deli avtograme. Teto je zraščeno z dušo, oblek9/n lasulja s tkivom in on s svojo vlogo, . s svetom. JASNOVIDNOST Človek je bil, ki je zri v piramido samega sebe, iz njene konice v svoje ozadje. V globino je bil nagnjen, da bi videl nazaj skozi prostor, naprej skozi čas, obraz računalnika, s katerim sta kreirala podobe na velikih ekranih. Igra je bila, ženska, programirana za zapeljevanje, smaragdnih oči, žametnih gibov in njegovi odzivi, ko se je raztelešel in spet utelesi/ na filmu. V opoju ljubezni, mehkega šarma, se je predajal računalniški igri, ki je pronicala vanj, njegovjo globino, mrežastih nogavic, lakiranih nohtov, zahrbtnih namenov. Bit je stroj lastnih misli, ki se je vmešal v program genetskega koda, da bi zaživel v Uku človeka, po podobi načrta. Žametno in lakirano se je vrtel film v prihodnost, skozi vrh piramide, iz katere je rastla obrnjena dvojčica proti nebu. V svoje ozadje, globino je zri človek, nazaj skozi prostor, naprej skozi čas, ko se je rematerializiral iz filma, ekrana, v svojo sobo je padel v prihodnost. Bita je sedanjost, ko je letel proti nebu, se utelesil v reprogramirani jaz. Smaragdnih oči, žametnih gibov, se sprehaja zdaj po aveniiah, nočnih lokalih, lakirano zapeljuje lepe, pametne, ali močne. Mehkega šarma mrežastih nogavic zre v piramido, prozorno globino, nazaj skozi prostor, naprej skozi čas. ZNANOST V smaragdnem lesku njenih oči je znanost, civilizacija odkrila odmeve velike eksplozije, v zlatem lesketu nakita je odkrila svoje poreklo. Iz zlate eksplozije se je rodilo vesolje, življenje pod vodo, iz kara-kov erupcije so se razvile roke hobotnice. Komaj slišni morski tokovi so nosili razvejane lovke, ko so se priseski razcveteli v pelod, listke in prašnike, v rožnato polje, ki so ga nosili tokovi vetra. V drobne girlande _so se spletli cvetovi v njenem lasišču, ko je ležala v krznu, svilenih blazinah, opazujoč se v ekranu na stropu, skrivnostno s srhom naslade. V smaragdnem lesketu njenih oči je znanost, civilizacija odkrila odmeve velike eksplozije, v zlatem Iasketu nakita je odkrila svoje poreklo. Evolucija Na tleh je ležalo zrcalo z njegovim samovšečnim odsevom in okvirom orumenelega listja, ko je prišla zima in ga prevlekla z beto glazuro. Iz zasnežene ploskve se je vzdigovalo drevo, zmrznjeno in otrplo, a hkrati drhteče v zastrtem upanju. Spomladi se je ledena gladina stopila. iz jezere je rast/o drevo življenja, bogato razvejano, z vsemi svojimi razvojnimi stopnjami. Poleti se je razcvetelo v človeka. Stal je pokončno na trdih tleh, odsev njega, ki se je samovšečno gledal v zrcalu. SPONTANA REVOLUCIJA Bila je peščena ura, ki to ni bila, bilo je peščeno ogledalo v grlu med zankama. Smejoča ženska, Civilizacija je ležala na hladni gladini s šampanjcem v roki s krznom ovita. Bila je ura Revolucije, z atmosfero nad ogledalom in vodo pod njim, a Civilizacija se je zabavala — na pol krznena, na pol gola z orgazmom v narcisoidnem odsevu. Bila je ura usode. Steklo se je topilo v nasladi, stopilo se je v spermo požirajočo žensko z nakitom in odišavljeno Utapljala se je ljubezen s poljubom slovesa, skozi grlo drseče v vodo. Poslavljala se je z mehurji zraka iz ust, ki so se dvigali proti gladini in se dotikali svojih odsevov. A telo je padalo proti dnu, proti nebu v ogledalu. Le mehurji, mehurji zraka in ženske duše so se srečevali s spermo v steklu, v grlu med zankama — toda bilo je dovolj, da se je rodil človek. Bila je ura revolucije, ko se je rodil gol. z atmosfero ovit — oblečen v krzno, s šampanjcem v roki. A držal ga je drugače. BOJANA KUNST Trije letni časi (odlomek) V stari nočni hiši cvilijo miši. ■ S škrbastimi zobmi bom obrata grozdje in odšla k prvemu vrtnarju, da me oplodi. Ljudje bodo nejasno plavali pod oblaki in molili dolge nosove troedinemu Bogu, da še ne bi kmalu pomrli. V kleti poletava krompir in moti nočni mir dveh, ki prekipevata od ljubezni. Le daleč na vasi mizar pripravlja krste, zaradi dolge vrste ob koncu jeseni. Anonimusss: TO SEM REŠIL JAZ TOMAŽ GAUBE KI DELAM NA VISOKODATI-RANI DRUŽBENO GOSPODARSKI ORGANIZACIJI ZA PODRAVJE V MARIBORU IN Sl STEM SAMO NADOMEŠČAM PRIMANJKLJAJ FINANČNIH SREDSTEV ZARADI NEZAINTERESIRANOSTI DRUŽBE ZA PODPIRANJE MLADIH PERSPEKTIVNIH LEPIH NADARJENIH POGUMNIH BREZOBZIRNIH ŠPORTNIH HUMANISTIČNO ROMANTIČNIH SOCIALNO IN KOMUNISTIČNO PRAVILNO USMERJENIH AMBICIOZNIH NERETORIČNIH IN NE-POBOŽNIH LJUDI KI Z BAKLJO IN MEČEM TER ZVEZDO KRIŽEM PUŠKO KITARO SPAJKALNIKOM VŽIGALICAMI ZEMLJEVIDOM NOŽEM LOPATO IN KOMPASOM TEŽIJO K IZBOLJŠANJU SEDANJIH KATASTROFALNO - UNIČUJOČIH RAZMER S PROCESOM VSESPLOŠNE MOBILIZACIJE V TOVARNE ZNANJA IN ROKOHITRSTVA KI OMOGOČAJO NAGEL VZPON ENERGETIKOM ZLASTI PROIZVODNO-PRENOSNO USMERJENIM BREZ KAKRŠNIHKOLI IZKUŠENJ S PITJEM ROCA-KOLIE IN HRANJENJEM Z NARAVNO NEBIOLOŠKIMI PEPARATI ZA SAMODEKONTAMINACIJO IN OBNOVO SVETILK? KI SO EDINI VIR NOČI? SVETLOBE IN SENCE V DAVIDOVEM OGNJU BOJAZNI V LEPŠI VČERAJŠNJI DAN. J ODPRTA UNIVERZA — DRUŽBOSLOVNI CIKLUS — SRNA M (INSTITUT 7.Л SOCIOLOGIJO. IJUBIJANA) BOJANA KL (IBT-CENTER ZA PLANIRANJE IN RAZVOJ, LJUBLJANA) STANOVANJE KOT PREDMET V sedemdesetih letih je prišlo zlasti v razvitih kapitalističnih deželah do urbanih bojev oz. urbanih družbenih gibanj. Gre za množico sila raznolikih pojavov mobilizacije ljudi, zunaj ustaljenih institucionalnih kanalov, ob problemih4irbanega življenja: praktično upiranje odpravljanju otroških igrišč in parkov, uvajanju prometnih vpadnic v središče mesta, rušenju starejših stanovanjskih sosesk itd. V prispevku se bomo omejili na tiste urbane boje oz. gibanja v razvitih kapitalističnih deželah, katerih specifični predmet je na tak ali drugačen način stanovanje. V okviru teh ima dominantno vlogo neposredna akcija zasedbe praznih stanovanj ali drugih objektov. Pogosto ta akcija prehaja tudi na druge nivoje — v boj v politični in pravni sferi, pojavljajo se različne oblike organiziranosti, lahko se formulirajo tudi širši cilji in se mobilizira širša javnost (pri tem igrajo bistveno vlogo sredstva množičnega obveščanja). To pa je tudi točka možnega prehoda urbanega boja v urbano gibanje. Gre za pojav, ki je v nastajanju. Ta pojav tudi znotraj družbenih ved sproža velike dileme, največja pa je tista, ki zadeva ustrezen kategorialni aparat, ki naj zapopade njegovo bistvo. Te dileme se kažejo skozi prisotnost treh možnih teoretičnih pozicij glede razmerja tega pojava do razrednega boja, ki je za marksistični kategorialni aparat seveda centralnega pomena. Prva možna pozicija, značilna za dogmatični marksizem, ima do teh pojavov odklonilen odnos in jih obravnava kot malo ali sploh nepomembne, saj niso v nikakršni zvezi z razrednim bojem (npr. M. Richter). Drugo možno pozicijo je formuliral Castells. Ta je teoretični napor in tudi svoje upanje investiral v možnost njihovega prehoda oz. artikulacije v razrednem boju. V urbanih bojih oz. gibanjih Castells vidi možno podlago povezave različnih nekapitalističnih razredov in njihove rekrutacije v komunistično ali socialistično strategijo boja proti monopolnemu kapitalu. Ta pozicija se je izkazala za dokaj nerealistično, saj je bila v konkretnih pojavih povezava med udeleženci teh pojavov in političnimi strankami le izjema, divergenca ali celo nestrpnost med njimi pa pravilo. Še več: najbolj odklonilen odnos so pokazale prav stranke z marksistično ideologijo (npr. za KPI so to sovražniki delavskega razreda). Tretja možna pozicija je, da so urbani boji oz. urbana družbena gibanja pojav sam po sebi in ni nobene legitimne osnove za njihovo teoretično ali praktično subsumpcijo pod razredni boj, čeprav so lahko v konkretni konstelaciji z njim v taki ali drugačni zvezi. Urbani ' boji torej niso niti določen aspekt razrednega boja, niti drugačen tip razrednega boja, pač pa specifični tip političnega boja, ki temelji na specifičnih interesih v zvezi s kolektivno potrošnjo. Ti interesi so realni in vitalni in kot taki sploh omogočajo mobilizacijo. Ta pozicija, ki jo je formuliral Saunders, priznava, da je marksistični kategorialni aparat -prekratek«, da bi dojel bistvo teh pojavov, vendar pa sama problema kategorialnega aparata ne razrešuje. Zaradi teh konceptualnih problemov je seveda nevarno te različne pojave prehitro posploševati, zato bomo navedli le nekaj občih momentov teh pojavov in podali nekaj možnih elementov sociološke razlage geneze in pomena teh pojavov. Omenili smo, da ima v urbanih bojih, katerih specifičen predmet je stanovanje, neposredna zasedba dominantno vlogo. Izpostavili bomo tri tipe zasedb in njihovega možnega preraščanja v širši kontekst. 1. Zaseba kot sredstvo neposrednega reševanja stanovanjskega problema posameznikov ali skupin s tem, da se vselijo v prazna stanovanja ali druge objekte — npr. opuščene proizvodne objekte, zabeleženi so celo primeri zasedbe bivše karantene, policijske postaje itd. Zasedba stanovanja kot način reševanja stanovanjskega problema je seveda aktualna le ob pogoju, da na eni strani obstaja stanovanjska stiska, stanovanjski primanjkljaj, na drugi strani pa tak ali drugačen presežek stanovanj, ki se kaže v tem, da stanovanja ostajajo prazna. Večji del zasedb stanovanj se dogaja v privatnem sektorju. Poglejmo dominantno logiko, ko ohranjajo stanovanja prazna. Lastnik (posameznik ali družba) zemljišče in oz. nepremičnino oddaja v najem in pobira rento. Ko so stanovanja dotrajana, je temu primerno nižja tudi renta. Zato in ker je višina najemnine za stanovanje zakonsko omejena, lastnik išče nove načine investiranja v zemljišče, ki mu bo prineslo večjo rento (diferencialna renta): bodisi gradnjo luksuznejših stanovanj, bodisi spremembo namembnosti zemljišča. Pri tem interesu ga omejuje zakonska regulativa: po eni strani imajo stanovalci zaščito — stanovanjska pravica, po drugi strani pa je sprememba namembnosti zemljišča možna le, ko neko stanovanjsko področje zelo vidno propade. Zato lastnik zemljišča na različne, pogosto povsem nelegalne načine, sam pospešuje propadanje stanovanjske soseske (t. i. ekonomija propadanja) in izseljevanje stanovalcev, šele ko se stanovalci izselijo, menjalna vrednost zemljišča naraste. Seveda pa lastnik pri tem krajši ali daljši čas čaka na ugoden trenutek za prodajo zemljišča ali za spremembo namembnosti. Tudi tu lastniki oz. njihove institucije, kot so nepremičninski agenti in t. i. »property develo-pers«, uporabljajo cel spekter nelegalnih poti in na različne načine špekulirajo. V številnih primerih, zlasti na Nizozemskem in v Veliki Britaniji, so »squatterji« hkrati z neposrednim zavzetjem takih stanovanjskih zgradb uspeli tudi razkriti umazane posle v ozadju ter ob pomoči sredstev javnega obveščanja pridobili na svojo Stran javnost ter dosegli različne uspehe: bodisi da so dosegli začasno legitimnost bivanja v teh stanovanjih, ali pa so uspeli ob podpori javnosti doseči, da so mestne oblasti ta stanovanja odkupile in z njimt-povečale fond »občinskih« (municipal) stanovanj. Ponekod je bilo s širšimi kampanjami doseženo, da je bilo pod določenimi pogoji v principu legilizirano začasno zasedanje praznih stanovanj. Ponekod je prišlo v takih soseskah do organizacije stanovalcev v smislu hišne samouprave, organizirano so zbrali denar za obnovo in jo sami izvajali. Ponekod, zlasti v New Yorku in Zahodnem Berlinu, so pri tem dobili tudi pomembno finančno podporo mestnih oblasti. Pojav zasedanja stanovanj tako lahko v kontekstu stanovanjske politike razumemo kot enega izmed mehanizmov (nelegalen, pol legalen ali pod določenimi pogoji legaliziran) reguliranja stanovanjske potrošnje Njegova logika je čim racionalnejša izraba stanovanjskega (a ne le stanovanjskega) fonda ter racionalizacija obnove dotrajanih stanovanj (z lastnim delom, cenejšimi materiali in alternativno tehnologijo). Prav v tem smislu in prav toliko je bil ta pojav legaliziran, kjer je pač bil, in inkorporiran v stanovanjsko politiko Kjer je bil legaliziran, je ta pojav izgubil tudi element nepredvidljivosti in nekontrolabilnosti s strani oblasti Prav ob tej točki je prišlo v več primerih do razhajanja med samimi udeleženci zasedb « 2 Zasedba kot deianje neposrednega upiranja realizaciji planiranih večjih urbanističnih posegov v starejše stanovanjske soseske: z njihovo zasedbo se skuša preprečiti, da bi jih porušili in jih nadomestili bodisi z uradi, veleblagovnicami itd (v procesu t. i. »ci-tizacije« se iz središča mesta izrinja stanovanje, središčni prostor pa zasedajo poslovne in komercialne dejavnosti), ali pa z novimi, dragimi stanovanji Ta proces velikokrat poteka pod imenom prenova in ga skušajo predstaviti ko povsem nevtralen, gradbenotehnični poseg v grajeno strukturo pri tem pa skušajo zamegliti niegov možni socialni učinek prenova je lahko tudi sredstvo, ki omogoča ekonomsko močnejšim, da prevzamejo teritorij ekonomsko šibkejših To v strnjeni obliki izraža tudi popularna definicija .prenove re-novacija -deportacija Podvarianta tega tipa je tudi da stari stanovalci teh stanovanj ne zapustijo ko so sprejeti vsi formalno pravni ukrepi za to ■» « lake-zasedbe so-uspešne, kolikor tiastojtaja znotraj širše in holj množične kampanje nasprotovanj i planiranim večjim urbanisti- čnim posegom. Ta nasprotovanja pa ne problematizirajo le ppvsem konkretnih planskih odločitev, marveč postavljajo pod vprašaj tudi urbanistično planiranje kot tako. Urbanistično planiranje se namreč legitimira kot nevtralna tehnična planska metoda, ki v imenu tehnične racionalnosti zmore pobotati in uskladiti sicer divergentne družbene interese. Pomemben dosežek novejše urbane sociologije (zlasti Castells, Pahl in drugi) je, da je mit o nevtralnosti urbanizma ovrgla in s konkretno analizo pokazala, da ni nikakršne racionalnosti, ki bi bila onkraj specifičnih ekonomskih, političnih in ideoloških interesov. Zato po Castellsu urbana planifikacija ne more biti instrument družbene spremembe, ne inovacije, pač pa je instrument dominacije, integracije in regulacije konfliktov. Ta mit o nevtralnosti urbanizma urbani boji oz. gibanja razkrajajo praktično. In še več: ne gre le4za vlogo urbanizma, gre za vlogo države, kajti urbanizem je instrument državne intervencije v grajeno okolje. Je instrument, prek katerega skuša država izvajati svojo protislovno vlogo zagotavljanja kratkoročnih in dolgoročnih pogojev akumulacije kapitala na eni strani in na drugi strani zagotavljanja socialnega miru. Pojav urbanih bojev oz. urbanih družbenih gibanj potemtakem ni le efemeren, naključen pojav, pač pa je njihov nastanek strukturno pogojen s to protislovno vlogo države v razvitem kapitalizmu. 3. Zasedba kot neposredno prisvajanje prostorov za nove oblike organizacije kolektivne potrošnje in družabnega in družbenega življenja. Zasedeni prostori pogosto služijo ne le za stanovanje, pač pa tudi za vrsto drugih, t. i. alternativnih dejavnosti in aktivnosti: umetniška produkcija, proizvodne kooperative, otroško varstvo in zdravstvena oskrba itd. Velik del teh alternativnih dejavnosti problematizira delovanje institucij »države blaginje«, bodisi konkretnih ukrepov, bodisi »državo blaginje« kot tako, njen princip delovanja. »Država blaginje« temelji na socialnem planiranju, katerega cilj je čim enakomernejša distribucija socialnih dobrin in uslug (zdravstvo, šolstvo, stanovanje itd.) med vse dele populacije. Analogno urbanizmu je tudi »država blaginje« instrument, s katerimi država regulira sfero potrošnje in teži zagotoviti socialni mir. Razvoj je pokazal, da je tudi ta instrument v krizi, ki se izraža v dveh dimenzijah. Prvič, enakomerna distribucija dobrin in uslug ni bila dosežena. Urbani boji v številnih primerih nastajajo prav z zahtevo po drugačni distribuciji (npr. večanje obsega »družbenih« stanovanj, boji, ki želijo povečati dostopnost konkretnih uslug ali dobrin prikrajšanim delom prebivalstva oz. lokalitetam). V tej dimenziji urbani boji oz. gibanja ostajajo znotraj horizonta »države blaginje« in zahtevajo le drugačno distribucijo njenih dobrin in uslug. Drugič, »država blaginja« se je razširila na domala vse sfere vsakdanjega življenja (država kot vseprisotni urejevalec življenjskih pogojev množic), njeni eksperti pa so tisti, ki imajo monopol pri definiranju potreb in najracionalnejših, pretežno unificiranih načinov njihove zadovoljitve. S tem in skozi spremljajoči pojav razkrajanja tradicionalnih oblik družbene kohezije in samopomoči (družina, soseska, druge inštitucije civilne družbe) ustvarja tudi vse večjo odvisnost od svojih institucij. Urbani boji oz. gibanja so tisti, ki odpirajo konflikt ne le glede konkretnih možnosti zadovoljevanja konkretnih potreb, pač pa tudi glede samega procesa definiranja potreb. Nasproti razviti državi blaginje in njeni »diktaturi pred potrebami« praktično vzpostavljajo princip samodefinicije potreb, samoorganizacije in samopomoči pri njihovem zadovoljevanju v okviru samoorganizacije in samopomoči pri njihovem zadovoljevanju v okviru sa-monosilnih, od države avtonomnih družbenih struktur. In pri tem ne gre le za zadovoljevanje tako ali drugače definiranih potreb, marveč tudi za vzpostavitev drugačnih oblik družbenega in družabnega življenja (različni družabni centri, spektakelska funkcija življenja na ulicah, v soseskah, v različnih mestnih ambientih). To je tudi eden od pomembnih elementov vitalnosti, množičnosti in užitka sodelovanja v urbanih objih oz. gibanjih. Kakšna je perspektiva urbanih bojev oz. gibanj? Ali so znanilec in akter tega, da je država v razvitem kapitalizmu izčrpala vse in-tervencionistične potenciale, ali pa jih ji bo uspelo integrirati, kot npr. del squatterskega gibanja, ostaja v tem trenutku odprto vprašanje. Poglejmo še nekaj konkretnih pojavov in podatkov o njihovi množičnosti, organiziranosti in uspehih. Informacije, ki nam jih je uspelo dobiti, so prostorsko in časovno zelo omejene (do prvih let tega desetletja). Squatterstvo v Jugoslaviji je sila specifično in zadeva je hudo neraziskana. Dalo bi se jo pri» merjati s položajem v nerazvitih državah in deželah tretjega sveta, kjer imajo tudi podobno stanovanjsko politiko in podoben tip urbanizacije. Gradbena industrija ima manjio vlogo kot v razvitem svetu, večji del stanovanjske gradnje pa poteka individualno. To diktira tudi specifičen tip nelegalnega stanovanja — črne gradnje, črna gradnja je nujen pojav v pogojih, ko določen del prebivalstva ne more po legitimni poti do legitimnega stanovanja. Seveda pa obstajajo tudi elitne črne gradnje, mednje sodi tudi marsikateri reprezentativni novozgrajeni mestni objekt, ki pa nima formalno urejene dokumentacije. Drugi domači tip počepniitva so nasilne vselitve, poznamo dve vrsti. Novejfta spada v svetovno zakladnico črnega humorja. Gre za pojav, ko dejanski lastniki stanovanj — t. i. soinvestitorji v družbeno usmerjeni stanovanjski gradnji — po tem, ko plačajo pretežni del cene stanovanja in po tem, ko pretečejo dogovorjeni roki o dokončanju gradnje, zaradi zapletov pri določanju končne cene ali ob pridobivanju uporabnega dovoljenja ne postanejo tudi formalni lastniki, pa se potem nasilno vselijo ali vsaj grozijo s tem (primera sta Trnovo in Fužine pri Ljubljani). Starejše so vselitve v prazna stara stanovanja, predvsem v tista iz občinskega sklada, nastalega z razlastitvami po vojni. Pri nas ne poznamo ogodbe o začasnem prebivanju v stanovanju, ki je začasno prazno (zaradi prenove, sporov o lastništvu ipd.), zato pač »racionalnejša izraba obstoječega stanovanjskega fonda« poteka po nelegalni poti. Razlika od Z. Evrope je še ta, da skušajo biti naši squatterji ponavadi nevidni in neslišni in jim še na misel ne pride, da bi svoje vselitve spravljali v javnost. (V prvih 48 urah jih lahko milica, če zve zanje, brez pretiranih formalnosti vrže na cesto.) Tudi povezujejo se ne, o kakšnih gibanjih pa sploh nihče ne razmišlja. Nizozemska: Tu je squattersko gibanje med najrazvitejšimi, najbolje organiziranimi in najuspešnejšimi gibanji, najbolj v Amsterdamu. Začelo se je sredi 60. let in je do začetka 80. let v stalnem porastu. Leta 1980 je bilo v Amsterdamu okoli 7.000 zasedenih hiš Squatterji so imeli velik vpliv na zadeve mestnega planiranja in so uspeli kanalizirati množično nasprotovanje izgradnji nekaj cest v središču ter dosegli, da se v centru mesta obdrži nekaj področij s cenejšimi stanovanji. Prva pomembna prelomnica je bila zasedba hiše v Nevvmarktu 1975, v njej je sodelovalo 300 squatterjev, prišlo je do zelo nasilne konfrontacije s policijo (ta je uporabila tanke). Televizijska oddaja, ki je prikazala neposreden spopad in brutalnost policije, je mobilizirala širšo javnost. Neposredna zasedba je uspela kanalizirati široko nejevoljo ob planiranih spremembah te soseske, pod pritiskom javnosti so bili načrti o spremembi opuščeni. V soseski se je naselilo več squatterjev, ki so se učinkovito organizirali (skupni sklad za popravila), ustanovljeni so številni »caffeji«, tiskarne, knjigarne, ilegalna radijska postaja itd ... Podobno kot tu so squatterjizasedli tudi druge pomembne točke, nekake postojanke, priborjene po žeto nasitnih konfrontacijah s policijo. Uporabljajo taktiko ponovne zasedbe hiš, ki so jih bili prisiljeni izprazniti. Toliko točk uspevajo ohranjati zaradi zelo dobre organizacije na mestnem in širšem nivoju (zveza squatterjev 30 mest). Po snovvball sistemu lahko v Amsterdamu v pol ure mobilizirajo 15.000 tisoč ljudi v obrambo kakšne postojanke 1980 je bilo v Amsterdamu 15 informativnih centrov (s podatki o praznih hišah in lastnikih, pravni nasveti, bilten itd.). Organizirano spremljajo načrte za prodajo nepremičnin (z računalniki ugotavljajo trende v koncentraciji zemljiške lastnine), dobivajo tudi informacije od ljudi -znotraj«, spremljajo in razkrivajo številne špekulacije z zemljišči. Angažirani so tudi v pravni sferi (proti sprejetju zakona zoper squat. teta 1979 so na tej točki povzročili razpad vladne koalicije). Taktično pridobivajo na svojo stran javnost, ne z nasiljem, ampak tudi z duhovitostjo in domiselnostjo akacij. Povezujejo se tudi z drugimi lokalnimi skupinami in organizacijami. V zadnjih letih je videti, da izgubljajo energijo in se bolj usmerjajo v druga področja delovanja. Eden vzrokov je tudi ta, da so se lastniki hiš in zemljišč sami organizirali in začeli najemati tolpe pretepačev za neposreden obračun s squatterji in jih ustrahovati. Italija: Poleg Velike Britanije in Nizozemske je tu squat najbolj razširjen. Ker ima policija možnost takojšnje deložacije, so zasedbe večinoma stvar večjih in bolje organiziranih skupin, lokalna značilnost je povezava z delavci v tovarnah in sodelovanje levičarskih zunajparlamentarnih skupin pri pripravi in izvedbi akcij. Zasedbe se večinoma dogajajo v večjih mestih severa (Milano, Torino, pa tudi v Neaplju). Leta 1976 je bilo zasedenih okoli 76 000 tisoč stanovanj. Leta 1974 je v Rimu 3.000 delavcev zasedlo prazna novozgrajena stanovanja, ki so čakala kupca. V Palermu so 1973 gradbeni delavci z družinami zasedli stanovanja, ki so jih pravkar sami končali. V številnih zasedenih hišah delujejo »caffeji«, alternativne trgovine., različne zunajparlamentarne politične skupine, tudi feministično gibanje. Ob koncu 70. let je bilo zaradi splošne »protiteroristične« nevarnosti zaznati upad tudi teh pojavov Danmka, Švedska, Finska: V teh deželah je težko govoriti o stanovanjskem pomanjkanju v klasičnem smislu. Zato so se zasedbe večinoma dogajale v okviru širših akcij nasprotovanja planiranim urbanističnih ukrepom, njihov rezultat je večkrat bil, da se se načrti spremenili. Omenimo dve najbolj spektakularni danski za-sebi. Prva je zasedba otroškega igrišča v neki revnejši četrti, ki so ga nameravali porušiti in postaviti poslovne prostore. Ob problemu so se angažirali ljudje v soseski, različne akcijske skupine, socialni delavci itd., ki so preprečili gradbenim delavcem, da bi igrišče porušili. Čez nekaj dni, ob podpori nekaj sto policajev, je bilo to izpeljano. Temu je sledila masovna mobilizacija ljudi tudi iz drggih delov Kopenhagna, ki so igrišče ponovno zavzeli, postavili igrala, se tja dobesedno zabarikadirali in najavili boj. V neposredni konfrontaciji, ki je sledila, se je mobiliziralo nekaj deset tisoč prebivalcev Kopenhagna, to množico so obvladali šele tako, da je bila oklicana policijska ura. Druga zasedba je Kristjanija. Gre za kompleks 175 hiš (bivših vojašnic) v središču Kopenhagna Do prve zasedbe je prišlo 1971 leta. Začelo se je organizirano popravilo hiš. vzpostavljene so bile različne oblike organiziranosti življenja (odločanje o pomembnih skupnih zadevah, preskrba, različne proizvodne in umetniške dejavnosti itd ) Najprej je bila Kristjanija legalizirana kot začasen družbeni eksperiment, leta 1976 je vlada odločila, da se izprazni. Zaradi masovnega nasprotovanja in boja v pravni sferi, je zadevo prevzelo vrhovno sodišče Ko je leta 1978 odločilo, da dopušča deložacijo, se je razprava nadaljevala v danskem parlamentu, tu je zmagala linija »razumnega, ne prehitrega odločanja« in iskanja ustreznih rešitev, v katero bi bili vključeni tudi stanovalci Kristjanije O njeni usodi po letu 1981 nimamo informacij, vemo le, da je dobila v javnosti ogromno podporo (komiteji za obrambo Kristjanije, podporne organizacije v drugih deželah). Zgodovinski pregled »počepniitva«-*quatter-stva v Veliki Britaniji Beseda počepništvo (squatting), kot jo uporabljamo danes, izhaja iz dveh pomenov, ki sta med seboj povezana, kot fiziološka pozicija in pravni akt ter iz tega izhajajoče pravice. Prvi izraža človeka, ki čepi v poziciji molitve oziroma izraža strah, drugi pa izhaja iz doktrine ameriškega prava, da imajo tisti, ki so naseljeni na nekem teritoriju, pravico oblikovati svoje lastne zakone. V Veliki Britaniji ima »počepništvo« dolgo zgodovino. V 16 stoletju je zelo obširen pojav »kočarjev«, ki je imel svojo pravno osnovo v »naravnem zakonu«, da lahko tisti, ki ši na kateremkoli zemljišču zgradi hišo od sončnega zahoda do vzhoda, dobi pravico v njej bivati 12 let. Ker je bilo kočarjev preveč, je to kraljica Elizabeta I. prepovedala Druge skupine, kot so bili »kopači« (diggers) in prve ideološke skupine tolatojancev, so zasedale rodovitno zemljo, ki so jo obdelovale. Po drugi svetovni vojni je bilo počepništvo odraz velike stanovanjske krize v mestih, ko so se moški vračali iz vojske in se je rojevalo mnogo otrok. Akcije so politizirale skupine anarhistov in antifašistov. Brezdomci so zasedali prazne zgradbe v bogatih luksuznih četrtih Londona in poletne vile v turističnih centrih, npr Brighton Zaradi predvolilnih bojev je Churchill tudi uveljavil pravico lokalnih oblasti, da po svoji presoji upravljajo s praznimi hišami Nacionalni obseg je dosegla I. 1946 zasedba bivalnih prostorov opuščenih vojnih baz (4500 ljudi na 1000 različnih lokacijah) Za njeno razširitev so imela veliko zaslug glasila javnega tiska. Vlada je preganjala squatterje. ker pa se je zato povečalo zasedanje drugih javnih zgradb — hotelov, je Ministrstvo za zdravje nazadnje dovolilo bivanje v bazah, vendar tudi dopustilo, da so v njih življenske razmere padle na minimum, in so ljudje brez ogrevanja pozimi umirali V tem času je v politični agitaciji počepništva sodelovala tudi komunistična partija, vendar le v fazi zasedb, medtem ko se je med pravnim preganjanjem umaknila Prišlo je tudi do solidarnostnih akcij industrijskih delavcev, ki so z napovedovanjem stavk, dobavo materiala ter hrane pomagali squatter-jem Kampanjo počepništva v 60-tih letih so začeli radikali protinuklearnega gibanja in antlvietnamske grupe Prve večje zasedbe so bile izvedene v prazne zgradbe mestnih četrti, ki so bile namenjene za prenovo, ki pa se ni nikoli začela Policija je začela z izseljevanjem brez pravnega naloga, lokalne oblasti pa so začele s takojšnjim demoliranjem praznih zgradb Druga skupina najznačilnejših squatov je bila povezana s subkulturnimi gibanji šestdesetih let To so bili takozvani »communal squats~. Hudi spopadi med policijo in mladimi ljudmi, ki so jih večinoma sprovocirale lokalne oblasti, so bili prikazani kot javne obsodbe družbeno škodljive morale Vendar se je gibanje nadaljevalo v sedemdesetih letih Nekatere lokalne oblasti so legalizirale zasedanje hiš za posebne skupine ljudi, kot so bile družine na stanovanjskih čakalnih listah Pojavile so se tudi različne organizacijske oblike squattinga v asociacijah. samoorganiziranje socialnega skrbstva, otroškega varstva itd Ministrstvo za okolje je v zvezi s tem izdalo naslednje stališče: Squatting povzroča vedno več problemov, ker spodkopava koncept javnih volitev, vol|ene lokalne oblasti ne opravičujejo več svojega obstoja glede na njihova pooblastila in delovanje Do mere do katere squatterji poskušajo ignorirati sistem oblasti, postavljajo pod vprašaj tradicionalno demokratično osnovo pravnih postopkov, ki temeljijo na državnem zakonu in pravni administraciji Objavljamo predlogo za predavanje, ki je bilo v sredo, 20 novembra 1985 v Mali dvorani Mariborske knjižnice Organizatorja Marksistični center pri Univerzi v Mariboru in Mariborska knjižnica. Uporabljena literatura 1 Castells. M The Urban Ouestion; Edward Arnold. London 1977 2 Castells. M Luttes Urbaines Franpois Maspero Pans 1975 3 Gantar P Urbanizem, družbeni konflikti planiranje: KRT 18. Ljubljana 1985 4 Katz. S m Мауог. M . Gimme Sheltei. IJURR 1985 vol 9 5 Mandič S Nekatere dileme nove/še urbane sociologije Družboslo vne razprave št 3 ISU Ljubljana 1985 6 Saunders P Social theorv and the urban question: Hutchmson Lon don. 1981 7 Richter M Urbane borbe Gordugan št. 3 Zagreb 1979 8 Sguattmg the real stoiv Biv ieai book:- London 1980 Da upravičimo stiahove ob ustoličenju zagrenjenega pisca znanstvene fantastike za glavnega in odgovornega urednika, tiskamo kot novoletno darilo bralcem to novelico o spremembah, ki nevede ponavljajo staro, slutnje resnično novega pa gredo v pozabo. Keith je bil naša kultura, tisto malo, kar nam je je še ostalo. Bil je naš poet in naš trubadur, in njegov glas in njegova kitara sta bila naša mostova v preteklost. Bil je tudi časovni potnik, a dokler ni prišel Win-ters, se ni nihče vtikal v to. Keith je bil naš spomin. A bil je tudi moj prijatelj. Vsak večer po jedi nam je igral. Na majhni jasi, ravno tako daleč, da se je iz skupne hiše ni več dalo videti, in tam je bila skala, kjer je rad sedel. Odtaval je tja ob mraku, s kitaro, in sedel, obrnjen proti zahodu. Vselej proti zahodu; mesta so bila na vzhodu. Daleč na vzhodu, res je, a Keith ni rad gledal tja. Tudi ostali nismo, pošteno rečeno. Vsi niso prihajali na večerne koncerte, a vedno nas je bilo dosti, kakšnih tričetrt vseh v komuni. Posedli ali polegli smo po travi, po eden ali dva v grobem krogu, in Keith, naš živi hi-fi v kavbojkah in usnjenem jopiču, si je v bežnem nasmešku pogladil brado in začel igrati. Dober je bil. V starih časih, pred bombami, je bil že na dobri poti, da si ustvari ime. Štiri leta tega je bil prišel v komuno, da se spočije, pozdravi prijatelje in čez poletje pobegne iz podganje dirke v glasbi. Mislil pa se je vrniti. Padle so bombe in ostal je. Ničesar več ni bilo, da bi se imel kam vrniti. Njegova mesta so bila pokopališča mrtvih in umirajočih in njihovi staljeni stolpi so se svetili v temi in so bile podgane — in ljudje vsepovsod. V Keithu so ta mesta še živela. Vse njegove pesmi so bile o starih časih, grenkosladke pesmi izgubljenih sanj in samote, in pel jih je ljubeče in s hrepenenjem. Če si ga prosil za pesem, jo je zaigral, drugače pa se je držal svoje vrste glasbe. Dosti folka, folk rocka, nekaj čistega rocka; Lightfoot, Kristofferson in Woody Gurthie so bili v posebnih časteh. Kdaj pa kdaj je zaigral svoje lastne skladbe, iz časov pred bombami, a ne prepogosto. Bili pa sta dve pesmi, ki smo ju slišali vsako noč. Vedno je začel z They Call the Wind Maria« in končal z »Me and Bobby McGee«. Nekateri so se naveličali tega obreda, a nihče ni ugovarjal. Zdelo se je, da Keith misli, da nam ti pesmi nekako pristojata, in nihče se ni hotel prepirati z njim. Dokler ni prišel VVinters. Zvečer, pozno jeseni četrtega leta po bombah. Ime mu je bilo Robert, a nihče ga ni tako klical. Ko se je tiste- Tam je tudi potoval v času. Tisto noč sem ga po petju našel tam, ko so drugi že šli v posteljo. Naslanjal se je na svoje najljubše drevo, mečkal komarje in preučeval kamne v strugi. Sedel sem poleg njega. Rekel je, »Živjo, Gary,« ne da bi me pogledal. »Slabi časi. Keith?« »Slabi časi, Gary> Strmel je v tla in bežno zvijal odpadel list. Gledal sem njegov obj^z. Usta so bila napeta in brez izraza, oči zakrite. Dolgo sem že poznal, dovolj dolgo, da nisem govoril. Tiho sem sedel ob njem ga kupu sveže odpadlih listov. Počasi je začel gdovoriti, kot vedno. »Tukaj bi morala biti voda,« je nenadoma rekel, pokimal proti suhi strugi. »Ko sem bil majhen, sem stanoval ob reki. Čisto zraven. Oh ja, bila je majhna umazana reka v umazanem mestecu, res hudičevo umazana voda, a še vedno voda. Tudi po cele ure. Mama je bila prav besna name. Smehljal se je. »Lepo je bilo, veš, celo oljni madeži so bili lepi. Lažje sem mislil. Pogrešam to, veš. Vodo. Lažje mislim, če gledam vodo. Čudno, kaj?« »Ni tako čudno.« Še vedno me ni pogledal. Še je strmel v suho strugo in počasi, metodično trgal list na koščke. »Ni je več.« »New York je bil preblizu. Sedaj se voda najbrž sveti, če je ta še kaj vode. Lepša je kot kdajkoli, pa ne morem nazaj. Preveč je tega. Vedno, ko se česa spomnim, se moram spomniti, da tega sedaj ni več. In da ne morem nazaj. ... Razen s tem.« Pokimal je proti tlem med nama in pobral nov list. Posegel sem v listje ob njegovi nogi in izvlekel škatlo za cigare. Podržal sem jo v rokah in s palcem frcnil pokrov. Znotraj je bila igla in morda ducat vrečic s prahom. V mesečini je bil videti bel, a podnevi se je bledo modro bleščal. Pogledal sem vrečke in vzdihnil, »Ni dosti ostalo,« sem rekel. Keith je pokimal, še vedno zroč v kamne « Še en mesec, pa mi bo zmanjkalo.« Utrujen glas je imel. »Potem bom imel le še pesmi, in spomine.« »Sedai nimaš nič več.« Glasno sem zaprl Škatlo in mu jo ponudil. »Keith ...« sem'začel. »Gar«,« je rekel, »nocoj grem tja. K megli in zvezdam in moji Sandi« »K vragu, Keith — nehaj. Zasvojilo te bo.« Keith je spet sedel in si začel odpenjati rokav. »Si kdaj pomislil, da mogoče nisem zavojen z droao?« Prav široko se je nasmejal, kot važen, vesel otrok. Posegel je po svoji škatli in tripu v čas. »Pusti me samega.« Moral je biti dobe trip naslednjega dne so ga bili sami smehljaji in prijaz ost. nalezel je še vse ostale, za ves teden, delo je nekako teklo hitreje in lažje in nočni koncerti so bili tako bučni kot le kdaj. Toliko smeha in toliko poštenega upanja že dolgo nismo poznali. Res, Keithu ne bi smel dajati vseh zaslug. Winters je bil že globoko v obdobju predlogov in v komuni so se začele dogajati stvari. S Pe-tejem sta se zagrizla v gradnjo druge hiše — koče ob strani skupnega bivališča. Pete se je zapletel z eno od deklet in si je najbrž želel malo več zasebnosti, a VVinters je v tem videl prvi korak k vaši, ki si jo je predstavljal. To ni bil njegov edini projekt. V džipu je imel cel up zemljevidov in vsako noč je koga odvlekel, da sta se ob svečah ukvarjala z njimi. Hotel je vedeti, kje smo iskali preživele, kam bi se splačali iti stikat za za- »... za en ...for a Single yesterday«, 1975 ga večera z dvema vojakoma pripeljal v džipu, se je predstavil kot poročnik Robert VVinters. A njegova armada ni več obstajala, in iskal je zavetja in pomoči. Prvo srečanje je bilo napeto. Spominjam še, da me je bilo zelo strah, ko sem poslušal prihajajoči džip, da sem si med čakanjem brisal dlani ob hlače. To niso bili prvi obiskovalci, ki so prišli k nam. Čakal sem sam. Bil sem za vodjo, kolikor smo takrat teh reči sploh imeli, in to ni bilo dosti. O vseh pomembnejših stvareh smo glasovali, in nihče ni ukazoval. Tako v resnici nisem bil šef, bil pa sem odbor za sprejem. Ostali so se poskrili, tako je bil najpametneje. Prejšnji obiskovalci so bili veliki šefi za streljanje in posiljevanje. Nosili so črno zlate uniforme in se klicali za Sinove bomb. Mi smo jim rekli prasci. VVinters je bil drugačen. Njegova uniforma je bila dobra stara cota ameriške vojske, kar žal ni dokazovalo ničesar, ker niso nekateri vojaški oddelki nič boljši od podganjih band. Prvo leto po bombah je naša lastna ljuba armada šla čez deželo," požigala vasi in ubijala vse, ki so ji padli v roke. Ne verjamem, da bi bil VVinters sodeloval pri tem, nikoli pa nisem imel poguma, da bi ga naravnost vprašal. Bil je velik, svetlolas in pokončen, naše starosti. Njegova »moža« sta bila prestrašena otroka, mlajša od večine od nas v komuni. Veliko so prestali in želeli so se nam pridružiti. VVinters je ponavljal, kako rad bi nam pomagal, da bi spet gradili. Sprejeli smo jih, seveda. Nikogar še nismo zavrnili, le nekaj pod-ganarjev. Prvo leto smo celo vzeli pod streho pol ducata meščanov in jih negovali, ko so umirali od žarčenja. VVinters nas je spremenil, kot si nikoli nismo mislili, da se bomo. Morda na boljše, kdo ve? Pripeljal je knjige in zaloge. Pa tudi puške, in dva moža, ki sta jih znala uporabljati. Veliko fantov v komuni se je sem umaknilo pred puškami in uniformami, v letih preden so padle bombe. Tako sta Pete in Nori Наггу prevzela lov in obrambo pred podganarji, ki so se kdaj pa kdaj priklatili mimo. Postala staTiaša vojska in policija, VVinters pa naš vodja. Ni mi čisto jasno, kako se je to zgodilo, a zgodilo se je. Začel je s predlogi, nadaljeval z usmerjenjem pogovorov, končal z ukazi.Nihče ni kaj prida nasprotoval. Ves čas od bomb sem smo le drseli. Ko sem jaz govoril, me je skrbelo le, da bi se nekako prebili do jutri, VVinters pa je George R. hotel spet graditi. Hotel je generator, pa iskanje preživelih, da zberemo ljudi. Rad je delal načrte, imel je velike zamisli o pojutrišnjem in njegovi upi so se lepili na nas. Ne razumite me narobe. Ni bil tiranček v usnjenih škornjih. Vodil nas je, ja, ampak bil je tudi eden od nas. Malo drugačen, pa ne tako hudo, in počasi je postal prijatelj. Potrudil se je. Pustil si je celo dolge lase in brado. Le Keith ga ni kaj prida maral. VVinters je prišel h koncertni skali, šele ko je bil pri nas že dober teden, in še takrat je prvo obstal zunaj kroga, z rokami v žepih. Ostali smo kot vedno ležali po tleh, nekateri so peli. Tisto noč je bilo kar hladno in kurili smo majhen ogenjček. Prve tri pesmi je stal v senci, potem je med premorom stopil k ognju. Vprašal je: »Poješ po želji?« in se negotovo smehljal. Takrat ga še nisem dobro poznal, poznal pa sem Keitha, in malo sem se napel, ko sem čakal odgovora. Keith je le prazno pobrenkal po kitari in gledal VVintersovo uniformo in kratke lase. »Zavisi,« je naposled rekel. »Balade zelenih baretk« ne bom igral, če bi to rad « čez VVintersov obraz je zdrsnilo nekaj, česar nisem znal prebrati. »Da, ubijal sem ljudi,« je rekel, »a to ne pomeni, da sem ponosen, da sem ubijal. Ne bi te prosil za to pesem.« Keith je to pretehtal, zroč dol na kitaro. Potem je očitno zadovoljen dvignil glavo in se nasmehnil. »Dobro. Kaj bi rad slišal?« »Poznaš »Leavin’ on a Jet Plane«?« Nasmeh je zrasel. »Ja. John Denver. Zaigral ti jo bom. Žalostna pesem. Reaktivcev ni več, poročnik. A veš? Tako je. Lahko bi postal in pomislil zakaj« Spet se je nasmehnil in pričel igrati. Keith je vedno imel zadnjo besedo, če jo je želel. Nihče se ni mogel prepirati z njegovo kitaro. Poldrugi kilometer od skupne hiše, onkraj zahodnih polj je pod gričem tekel v gozdu potoček Poleti in jeseni je bil ponavadi suh, a kraj je bil vseeno prijeten. Ponoči je bil temen In tih, daleč od ljudi in hrupa. V lepem vremenu je Keith tja nesel spalno vrečo in tegel pod drevo Sam »Keith, kronin ni časovni stroj. To je samo halucinogen, ki deluje na spomin « Posmejal se je. »Včasih so se prepirali o tem. Vsi strokovnjaki so rekli, da je le droga, a nihče od njih ga ni vzel, in ti tudi ne. Jaz pa vem, Šel sem nazaj. Ni le spomin, res je. Še enkrat živiš skozi vse. Ničesar ne moreš spremeniti, veš pa, da je res.« Odvrgel je ostanek lista in si z rokami objel kolena. Potem je položil glavo nanje in me pogledal. »Gary, enkrat bi ti moral iti na časovno pot, res bi moral. Izbereš si pravo dozo in si lahko poiščeš svoj včeraj. Sploh ni slaba kupčija « Zmajal sem z glavo. »Bi me pustil, če bi hotel iti?« »Ne « Nasmehnil se je, a se ni premaknil. »Jaz sem našel kronin. Moj je in premalo ga je ostalo, da bi ga delili. Oprosti mi, saj veš, kako je.« »Vem, ja. Itak ga ne bi hotel.« »Vedel sem « Deset minut goste tišine. Prelomil sem jo z vprašanjem, »Te VVinters skrbi?« »V bistvu ne,« je odgovoril. »Najbrž bo vredu. Samo uniforma je bila. Če ne bi bilo teh prekletih prascev v uniformah in tega, kar so storili, bi se lahko vrnil. K reki, k petju.« »In k Sandi.« Usta so se mu zvila v oklevajoč smehljaj. »In k Sandi,« je priznal. »In še kronina ne bi potreboval, da bi se dobila.« Temu nisem znal odgovoriti. Molčala sva. Končno je Keith, že malo utrujen, zdrsnil malce naprej in se zleknil ob drevesu. Noč je bila jasna in skozi veje si lahko videl zvezde. »Včasih pozabim, ko sem tukaj zunaj,« je mehko rekel, bolj sebi kot zame. »Nebo je še vedno tako, kot je bilo pred bombami. Zvezde ne vedo, da se je kaj spremenilo, in če ne gledam na vzhod se skorajda lahko pretvarjam, da je še vse, kot je bilo.« Zmajal sem z glavo. »Keith, to je le igra. Zgodilo se je in tega ne moreš pozabiti; veš, da ne tnoreš. Tudi nazaj ne moreš, in tudi to veš.« »Me ne poslušaš, Gary? Jaz grem nazaj. Grem, res grem « »V sanje greš,'Keith, v mrtve sanje. Ne boš mogel tako. Prej ali slej boš moral začeti z življenjem v resničnem svetu.« Keith je še gledal v nebo. Blago se je nasmehnil, ko me je poslušal »Ni tako, Gary; ti ne razumeš. Preteklost je prav tako resnična kot sedanjost. In ko je danes prazen in žalosten, in prihodnost še bolj, je edini dom v preteklosti« Začel sem govoriti, pa se je naredil, da me ne sliši. »Takrat, v mestu, ko sem bil otrok, nikoli ni bilo toliko zvezd. Spomnim se, ko sem prvič prišel na deželo, kako so me pretresle vse te nove zvezde, ki so mi jih obesili na nebo?« Tiho se je smejal. »Veš, kdaj je bilo to? Pred šestimi leti, ravno sem končal šolo. In prejšnjo noč tudi. Izberi si. Sandi je bila obakrat z mano.« Obmolčal je. Nekaj trenutkov sem ga gledal, potem sem vstal in se otresel listja. Nobenega smisla ni imelo. Nikoli ga ne bi pepričal, in najbolj žalostno je bilo to, da še sebe nisem mogel prepričati, in najbolj žalostno je bilo to, da še sebe nisem mogel prepričati. Morda je imel prav, morda je bil to res odgovor, vsaj zanj. »Si bil kdaj v hribih?« me je nenadoma vprašal. Naglo me je pogledal, pa ni čakal na odgovor. Tisto noč, Gary — v Pennsylvaniji, med gorami. Imela sva starega kamperja in sva se potepala po deželi. Potem naju je nenadoma zalila megla. Debela, siva, valeča se megla, veš, skrivnostna, prav za duhove. Sandi je imela rada takšne stvari, po svoje tudi jaz, samo hudič je bilo voziti v takem. Pa sem zapeljal s ceste, vzela sva par koc in šla nekaj korakov stran. Bilo je še zgodaj in tako sva samo skupaj ležala na kočah, držala drug drugega in se pogovarjala. G naju, o mojih pesmih, o tej silni megli, najinem potovanju, njenih vlogah, o vsem mogočem. Ves čas sva se smejala in se poljubljala, čeprav se ne spomnim, kaj sva tako smešnega rekla. Potem, ko je minila še cela ura, sva stekla drug drugega in se ljubila na tistih kočah, počasi in zlahka, v sredi te neumne megle « Keith se je dvignil na komolec in me pogledal. Potolčen, izgubljen, žalosten. Sam Lepa je bila, veš. Res ji je bilo, če sem rekel, da je čedna, pa je bila več kot čedna Lepa je bila. Vsa topla in mehka in zlata, a svetlimi rdečkastimi lasmi in velikimi trapastimi očmi, zelenimi ali sivimi, kakršne volje je bila. Rekel bi, da so bile tiste oči sive, da so se ujemale z meglo. Nasmehnil se je, se spustil v listje in se spet zazrl v zvezde. • »Najbolj smešna je bila megla,« je rekel zelo počasi. Ko sva nehala, je ni bilo več. Vse zvezde so bile zunaj, svetle kot nocoj. Te neumne preklete vojerske zvezde so prišle, da naju vidijo, kako se ljubiva. Povedal sem ji to, in smejala sva se, in toplo sem jo držal ob sebi. Zaspala mi je v rokah, ko sem ležal in gledal zvezde in poskušal sesatviti pesem zanjo. ... . logami, kje se rade klatijo podganje bande, vse take stvari zakaj? Raz-, mišlja o ekspedicijah, tako je rekel. V komuni smo imeli že kar nekaj otrok in VVintera se je spomnil, da I bi namesto neformalnega učenja, ki so ga bili deležni, morali zanje or-1 ganizirati šolo. Potem se je spomnil, da bi bilo dobro, če bi zgradili ge-j nerator in spet pognali kot po žicah. Naša medicina je bila omejena naj dobro zalogo zdravil, VVinters je rekel, da bi moral eden od nas pustiti delo na polju in se priučiti za vaškega zdravnika. Ja, idej mi ni manjka-J lo, in dobršen del jih je bilo dobrih, čeprav je bilo jasno, da bo z detaljij še nekaj dela. VVinters je vmes postal redna pojava na večernem petju, in pri do- [ bro razpoloženem Keithu to ni pomenilo resničnih težav, še poživilo je | stvari. Ko je prišel drugič, ga je Keith našpičeno pogledal in se spustil v | »Vietnam Rag« in vsi smo se mu pridružili. Nadaljeval je z »Universal I Soldier« in med verzi pobliskoval po VVintersu s svojim zbadljivim sme- | hom, pa je ta to čisto dobro sprejel. Sprva se je kremžil, a počasi je zajel duha stvari in se pričel smehljati. Ko je Keith končal, se je dvignil. »Če ste se odločili, da me povzdignete v prijateljskega reakcionarja ko- J mune, se bom pač moral ukloniti,« je rekel in iztegnil roko, »Da mi krta-1 Keith je bil radoveden, a voljan: Winters je glasbilo pograbil, ne-1 kajkrat negotovo udaril po strunah in se zagnal v robustno verzijo »Okie from Muskogee«. Igral je, kot bi imel prste iz kamna, in pel je še | slabše, a to ni bilo važno. Keith se je smejal, še preden je bil za tri takte v pesmi, in mi vsi za I njim, VVinters pa je z zelo resnim in odločnim obrazom gazil skozi pe- I sem vse do grenkega konca, čeprav ni znal vseh besed in je moral včasih goljufati. Za povrhu je zapel še marinsko himno, vsemu sikanju | in stokom navkljub. Pete mu je hrupno ploskal. VVinters se je priklonil, se nasmehnil in j z umetelnim poklonom vrnil kitaro. No, Keitha le ni bilo lahko potisniti v koš. Pokimal je Wintersu, vzel I kitaro in odgovoril z »Eve of Destruction«. Winters se je maščeval z »VVelfare Cadillac«, oziroma poskušal se je, pa se je pokazalo, da komajda zna kak verz, tako da se je naposled zadovoljil z »Anchors Awe-1 Igh«. Vso noč sta se tako žogala, mi pa smo se smejali. Wintersu smo I morali pomagati, ker je komajda znal kakšno pesem do konca, Keith | pa je seveda zmogel sam. Bil je to eden boljših večerčv, čeprav je imel z ostalimi skupnega I le to, da se je začel z »They Call the VVing Maria« in končal z »Me and I Bobby McGee«. A že naslednjega večera je bil Keith tišji. Z VVintersom I sta se še malo zafrkavala, večinoma pa je petje spet zdrsnilo v stari I vzorec. In večer zatem so bile pesmi že skoraj vse Keithove vrste, ra-1 zen dveh, treh VVintersovih želja, ki jih je Keith odbrenkal šibko in brez I prave volje. VVinters najbrž ni razumel, kaj se dogaja, večina od nas pa I je. Poznali smo to. Keith je bil spet na tleh. Toplota zadnjega tripa je iz-1 puhtela iz njega, osamljenost, lakota in nemir so bili na poti. Spet ga je | vleklo k Sandi. Ko je postajal tak, si včasih lahko skoraj videl, kako ga boli. In če j nisi videl, si slišal, ko je pel. V vsaki besedi, glasno in trdo. Tudi Winters J je slišal. Moral bi biti gluh, da ne bi. Mislim pa, da ni razumel, kaj sliši, in I vem, da ni razumel Keitha. Vedel je le, da sliši trpljenje, in to ga je vzne- j mirjalo. In ker je bil pač VVinters, se je odločil, da nekaj stori. Prišel je h I Keithu. Bilo je zgodaj dopoldne in s Keithom sva prišla s polja malo poči-| vat. Sedel sem na robu vodnjaka skodelico vode v rokah, Keith je stali poleg mene in govoril. Videlo se mu je, da se pripravlja na novo časo-l vno pot. Bil je zelo potrt, zelo oddaljen in težko sem ga dosegel. Sredi vsega tega prikoraka Winters, našmehljan, v vojaškem jopt-1 ču. Njegova hiša je hitro rasla in z Norim Наггујет sta že pripravila| načrt za prvo »ekspedicijo«. »Živijo, možaka,« je rekel, ko se nama je pridružil. Posegel je pol skodelici in dal sem mu jo. Globoko je srknil in mi jo vrnil, potem je po-| gledal Keitha »Uživam v tvojem petju,« je rekel. »Mislim, da tudi vsi| ostali.« Zarežal se je. »Pa čeprav si anarhističen prasec « Keith je pokimal. »Ja, hvala « Ni bil pri volji za norčije. »Ena rec me | pa moti, pa sem mislil, da bi se pogovoril s tabo, morda kaj predlagal. Dobro?« Keith si je pogladil brado in malo bolj poslušal. »Vredu. Kar vžgi, general« »Tvoje pesmi. Opazil sem, da so večinoma precej.. žalostne, da I tako rečemo. Dobre pesmi, gotovo, samo nekam depresivne, če razu- J. meš, kaj hočem reči. Posebno glede bomb Preveč poješ o starih ča- j J sih, o tem, kar smo izgubili. Zdi se mi, da to ni dobro za moralo. Če hočemo zopet graditi, bomo morali nehati z življenjem v preteklosti.« Keith je zijal vanj, zdrknil je na tla ob vodnjaku. »Norčuješ se,« je rekel. »Ne,« je rekel VVinters, »ne, tako mislim. Nekaj veselih pesmi bi nam prav koristilo. Življenje je še vedno lahko dobro in bogato, če se potrudimo, to bi nam moral povedati v svoji glasbi. Koncentriraj se na to, kar imamo. Potrebujemo upanje in pogum, daj nam ju.« Keitha se to ni prijelo. Pomel si je brado, se nasmehnil in končno zmajal z glavo. »Ne, poročnik, ne bo šlo. Tako ne dela. Propagande ne pojem, tudi dobro mišljene propagande ne. Pojem, kar čutim « Zmedlo ga je. »Vesele pesmi, no.. ne. Ne morem. Ne delajo, vsaj zame ne. Rad bi verjel, pa ne gre, ne verjamem. Življenje tule je hudo prazno, vsaj jaz ga tako vidim, in ni kaj dosti verjetno, da bi se popravilo. Pa . . no, dokler jaz stvari tako vidim, jih bom tako pel. Me razumeš?« Winters se je namršil. »Tako brezupno pa spet ni,« je rekel. »Pa tudi če bi bilo. tega ne smemo priznati, sicer smo izgubljeni.« Keith ga je pogledal, potem mene, potem dol v vodnjak. Spet je zmajal z glavo in se vzravnal. Preprosto, blago, žalostno je rekel: »Ne« in tiho odšel na polje. VVinters je gledal za njim. Ponudil sem mu vodo, pa je odkimal. »Kaj misliš, Gary?« je rekel, »Sem imel prav? Ali nisem imel?« Pretehtal sem vprašanje, in spraševalca. Slišal sem skrb, poštenje. Svetlo strnišče je kazalo trud, da bi se vključil. Odločil sem se, da mu zaupam, vsaj malo. »Ja,« sem rekel. »Vem, kaj misliš. Pa ni tako lahko. Keithove pesmi niso samo pesmi. Pomenijo mu stvari « Okleval sem, potem sem nadaljeval. »Glej, bombe so vsakemu na- / redile hudiča, tega ni treba praviti. Ampak večina nas tukaj, mi smo si takšno življenje izbrali, ker smo hoteli stran od mest in tega, kar so mesta pomenila. Saj pogrešamo stare čase. Izgubili smo ljudi, stvari, ki smo jih cenili, veliko tega, kar je dajalo življenju radost. Stalno pomanjkanje in trdo delo nam ni ravno všeč in strah pred podganarji tudi ne. Pa vseeno, veliko tega, kar smo cenili, je tukaj, v komuni, in to se ni dosti spremenilo. Imamo zemljo, drevesa, eden drugega. Neke vrste svobodo. Ni polucije, tekmovanja, sovraštva. Radi se spominjamo starih dni, pa dobrih stvari v mestih, zato imamo radi Keithove pesmi, a tudi danes ima svoje lepote. Za Keitha je drugače. On si tega ni izbral, prišel je samo na obisk. Vse njegove sanje so bile povezane z mesti, s poezijo in glasbo in ljudmi in hrupom. Prišel je ha obisk, in izgubil je svoj svet. Vse, kar je počel, vse, kar si je želel, je izginilo. In .. . no, tisto dekle je bilo, Sandra, Sandi jo je klical. S Keithom sta dve leti živela skupaj, potovala skupaj, vse sta počela skupaj. Ločila sta se samo za čez poletje, da je lahko šla pogledat nazaj na gimnazijo. Jeseni bi se spet dobila. Razumeš?« Razumel je. »In potem bombe?« »In potem bombe. Keith je bil tukaj, Sandi v New Yorku. Včasih se mi zdi, če bi bila Sandi z njim, bi prišel čez. Najpomembnejša je bila v tem svetu, ki ga je bil izgubil, v svetu, ki sta si ga bila delila. Če bi bila ona tukaj, bi si lahko delila nov svet in našla nove radosti in nove pesmi. Pa je bila v New Yorku.« Razširil sem roke. »Ja,« je svečano rekel VVinters. »Ampak štiri leta so minila, Gary. Tudi jaz sem veliko izgubil, tudi svojo ženo. Pa sem prišel čez. Prej ali slej mora biti žalovanja konec.« »Da,« sem rekel. »Da, zate, in zame. Jaz nisem toliko izgubil in ti... misliš, da bodo stvari spet dobre. Keith tega ne verjame. Morda mu je bilo včasih predobro, ali pa je morda samo bolj romantičen, kot je zdravo zanj. Ali pa je ljubil bolj kot midva. Vse, kar vem, je, da je jutri njegovih sanj njegov včeraj, moj pa ni. Jaz nisem nikoli našel ničesar takega, da bi bil res srečen. Keith je bil našel, ali vsaj misli, da je bil. Ni razlike. Rad bi to nazaj.« Odpil sem še nekaj vode in se dvignil. »Na delo moram,« sem rekel hitro, preden je VVinters mogel nadaljevati s pogovorom. A ko sem se vračal na polje, sem razmišljal. Seveda, bila je ena stvar, ki je VVintersu nisem bil povedal, pomembna stvar. Časovni tripi. Če bi se Keith moral zadovoljiti z življenjem okoli sebe, bi morda prišel iz tega, kot mi ostali. A Keith je imel svojo izbiro; lahko se je vrnil, še vedno je imel svojo Sandi in ni mu bilo treba začenjati znova. To je razložilo marsikaj. Morda bi moral povedati Wintersu. Morda. Tisto noč VVintersa ni bilo na petje. Z Norim Наггујет naj bi naslednjega jutra odpeljala na »ekspedicijo« proti zahodu Nalagala sta džip in pripravljala načrte. Keith ju ni pogrešal. Sedel je na svoji skali, a toplem soju kupa gorečih listov, (n prepel grenki veter, ki je ta večer prvič prišel Igral je trdo in glasno in pel žalostne pesmi Potem je i ogenj ugasnil, poslušalci so odtavali stran, in vzel je kitaro in svojo , -škatlo za cigare in odšel proti potočku. Sledil sem mu. Tokrat je bila noč vsa črna in oblačna, dišalo je po dežju. Veter je bil mrzel in močan. Ne, v njem nisem slišal glasov umirajočih. A bril je skozi drevje in tresel veje in trgal liste z njih. Slišal sem .. . nemir Ko sem prišel do potoka, si je Keith že vihal rokav. Ustavil sem ga. preden je izvlekel igrlo. »Hej, Keith,« sem rekel in položil roko na njegovo. »Ne hiti. Bova najprej govorila, dobro?« Pogledal je mojo dlan in svoio iglo in oklevajoče pokimal. »Dobro, Gary. Samo kratko. Mudi se mi. Že cel teden je nisem videl « Spustil sem njegovo roko in sedel. »Vem « »Poskušal sem varčevati, veš. Imel sem te še za en mesec, pa sem rekel, da bo trajalo dlje, če grem k njej le enkrat na teden.« Nasmehnil se je. »Težko jd « »Vem;« sem ponovil. »Lažje bi bilo, če ne bi toliko mislil o njej « Pokimal je, odložil škatlo in se pred vetrom še tesneje zavil v bombažni jopič. »Preveč razmišljam«, se je strinjal, potem je z nasmehom dodal, »Taki so nevarni « »Ummm, ja. V glavnem sami sebi.« Gledal sem ga, premraženega, zavitega v temo »Keith, kaj boš storil, ko ti zmanjka?« »Ko bi vedel « »Vem « sem rekel. »Potem boš pozabil. Tvoj časovni stroj bo obstal in moral boš živeti danes Najti nekoga drugega in spet začeti. : Morda pa bi bilo lažje, če bi začel sedaj. Za nekaj časa pustil kronin. Se : tolkel« »Pel vesele pesmi?« »Morda ne. Nisem ti rekel, da si izbriši preteklost, ali da naj se pretvarjaš, da se ni zgodilo A poskusi, najdi nekaj sedanjosti. Veš, da j ni tako prazna, kot se pretvarjaš da je. Stvari le niso tako črnobele. j VVinters je imel delno prav — še vedno je nekaj dobrih stvari. Pozabil si to.« ■A res? Kaj sem pozabil?« Okleval sem. Nobene lahke poti mi ni pustil. »No ... še vedno rad j poješ. Sai veš. In še bi kaj našli. Včasih si imel veselje s pisanjem svojih skladb Zakaj se ne lotiš nekaj novih pesmi? Od bomb dalje nisi napisal nič omemDe vrednega « Keith ie pobral pest listov in jih podarjal vetru, enega za drugim. »Mislil sem o tem. Ne veš, kako veliko sem mislil o tem. Poskušal sem. Nič ne pride « Mehko je govoril »Včasih je bilo drugače. Saj veš zakaj Sendi bi sedela med poslušalci, vedno, ko sem pel. je bila tam. In ko sem zaigral kaj novega, kaj mojega, sem videl, kako je zasijala. Če je bilo dobro, sem vedel, samo da sem videl, kako se je nasmehnila. Ponosna je bila name, in na moje pesmi« Zmajal je z glavo. »Sedaj ne dela, Gary. Napišem pesem, jo zapojem . pa kaj? Ja no, morda ti ali še kdo potem pride k meni in reče, •hej Keith, to mi je bilo pa všeč*. To ni isto Moje pesmi so bile Sandi pomembne, kot so bile njene vloge pomembne meni. Sedaj niso moje pesmi več nikomur pomembne Pravim si. da to ne bi smelo šteti. Svoje zadovoljstvo bi moral najti že v skladanju, velikokrat si to govorim, a govorjenje nič ne spremeni « Včasih se mi zdi. da bi bil takrat moral reči. da so njegove pesmi zame najpomembnejša stvar na svetu. Pa niso,bile hudiča, niso bile. In Keith 'je bil prijatelj, nisem ga mogel pitati z laCžmi. čeprav bi jih potreboval. In še verjel mi ne bi. Keith je znal prepoznati resnico Tako sem se zagobcal »Keith, če bi poskušal, bi lahko še enkrat-našel nekoga takšnega. V komuni je dovolj deklet, nič slabših od Sandi, če bi se jim le odprl Lahko bi si našel koga drugega « Keith mi je poslal miren pogled, bolj leden od vetra »Nikogar dru gega ne potrebujem, Gary. Imam Sandi « Ta teden je Keith tripal še dvakrat, obakrat se je zagnal stran z mrzlično naglico. Prej,je ponavadi počakal še kakšno uro po petju, in šele potem diskretno odtaval k svojemu potoku. Sedaj je prinesel škatlo s seboj in odšel, ko so zadnji toni »Me and Bobby McGee« še plavali nad ognjem. Nihče ni imel pripomb, seveda ne. Vedeli smo, da tripa v čas, in vedeli smo, da mu zmanjkuje, in odpustili smo mu, in razurfieli. Vsi, le Pete, nekdanji VVintersov narednik, seveda ni razumel. Njim trem tega še nismo pojasnili. Enega od večerov sem videl, kako radovedno gleda škatlo za cigare ob Keithovih nogah. Nekaj je rekel Jan, dekletu, ki je spala z njim, in ona je nekaj rekla nazaj. Presodil sem, da ga je poučila. Še predobro sem uganil. VVinters in Nori Наггу sta se vrnila točno teden po odhodu. Pripeljala sta tri najstnike, fanta in dve dekleti, našla sta jih na zahodu, v družbi s skupino podganarjev. V družbi je prijazna beseda, jasno. Bili so njihovi sužnji, VVinters in Nori Наггу sta jih osvobodila. Nisem vprašal, kaj je bilo s podganarji. Lahko je bilo uganiti. Tisto noč smo imeli veliko vznemirjenja, in naslednjo tudi. Otroci so se nas bali in potrebno je bilo obilo pozornosti, da smo jih prepričali, da bo tukaj drugače. VVinters se je odločil, da morajo imeti prostor zase in s Petejem sta pričela načrtovati drugo novo kočo. Prva je pila v grobem že skoraj gotova. Pokazalo pa se je, da sta s Petejem govorila še o čem drugem, ne le o koči. VVintersa sem dvakrat ujel, ko je radovedno in prav zamišljeno gledal Keitha, in lahko bi bil uganil, kaj se pripravlja. Pa nisem.-Trudil sem se, kot vsi ostali, da bi spoznal novo trojico in dosegel, da bi se otroci sprostili. Ni bilo lahko. Tako do četrtega večera po VVintersovi vrnitvi nisem vedel, kaj se dogaja. Sedeli smo na travniku in poslušali Keitha, ki je ravno končal »They Call the VVind Maria« in bi se spustil v naslednjo pesem, ko je skupina ljudi nenadoma prikorakala v krog. Vodil jih je VVinters, takoj za njim je bil Nori Наггу s tistimi tremi otroki. In Pete, z roko okoli Jan. Pa še nekaj drugih, ki niso prišli na začetek koncerta. Keith je najbrž mislil, da so prišli poslušat in začel je igrati, a VVinters ga je ustavil. »Ne, Keith, ne zdaj. Imamo opravek, ki ga moramo urediti sedaj, ko smo vsi skupaj. Nocoj bomo govorili.« Keithovi prsti so obstali, 'glasba je zamrla. Ostali so le zvoki vetra in pokljanje gorečih listov. Vsi so gledali VVintersa. Rekel je, »Rad bi govoril o časovnih tripih« Keith je odložil kitaro in pogledal škatlo ob vznožju koncertne skale. »Govori.« VVinters se je ozrl preko kroga, meril ravnodušne obraze, kot bi jih tehtal preden spregovori. Tudi jaz sem gledal. »Zvedel sem, da ima komuna zalogo kronina,« je začel, »in da ga uporabljate za tripanje. Keith, je to res?« Keith si je pogladil brado, kot je počel, kadar je bil nervozen ali zamišljen. »Ja« »In to je edina raba, ki ste jo za to drogo našli?« je vprašal win-ters. Spremljevalci so se zbrali za njim, strnjeni v nekakšni falangi. Vstal sem, govorjenje s tal se mi ni zdelo udobno. »Keith je prvi našel kronin. Preiskovali smo krajevno bolnišnico, ki jo je vojska že obdelala. Pustili so le nekaj zdravil, večinoma jih imamo spravljene med zalogami. Keith je želel kronin in dali smo mu ga, mi vsi. Nobenemu ni bilo posebno dosti do njega.« VVinters je pokimal. »To razumem,« je rekel zelo umirjeno. »Ne kritiziram te odločitve. Opozoril bi le, da morda niste doumeli, da se da kronin uporabiti še za kaj drugega, ne le za tripanje.« Poslušajte in poskušajte me pošteno soditi, to je vse, kar želim,« je rekel in zapovrstjo pogledal vsakega od nas. »Kronin je močna droga. Pomembna zaloga je in sedaj potrebujemo vse kar lahko uporabimo. Tripanje, pa naj tripa kdorkoli, je zloraba droge. Ni bila mišljena za to.« To je bila napaka. Predavanja o zlorabi drog so bila v komuni prav malo popularna. Čutil sem, kako ljudje okoli mene postajajo sitni. Rick, visok, suh fant s kozjo brado, ki je vsako noč prišel na koncert, je s tal popraskal po VVintersu: »Sranje. Kronin je časovno potovanje,-general. Mišljen za tripanje.« »Tako je,« je rekel nekdo drug. »In dali smo ga Keithu. Meni ni do časovnih tripov, on pa si želi iti. Kaj je potlej narobe s tem?« VVinters je hitro raztopil sovražnost »Nič,« je rekel, »če bi imeli kronina poljubno dosti. Pa ga nimamo. Kako je, Keith?« »Ne,« je tiho rekel Keith. »Samo malo ga je še ostalo.« Ko je VVinters pogledal Keitha se je ogenj ujel v njegove oči in težko je bilo brati njegov obraz. Glas je bil težak. »Keith, vem, kaj ti tile časovni tripi pomenijo. Nočem te prizadeti, res nočem, ampak ta kronin potrebujemo, mi vsi.« »Kako?« To sem bil jaz. Želel sem, da se Keith drogi odreče, ampak naj me vrag pobere, če bom pustil, da mu jo vzamejo. »Kronin ni časovni stroj,« je odgovoril VVinters, »temveč droga za spomin.« In nekaj stvari je, ki bi se jih morali spomniti. Je tukaj kdo, ki je kdaj delal v bolnišnici? Bolničar? Strežnik? Ni važno kaj. V tako veliki skupini bi jih lahko bilo nekaj. Videli so stvari. V svojih glavah imajo zakopane spomin, ki jih potrebujemo. Stavil bi, da vas je nekaj sedelo na univerzi. Stavil bi, da so vas učili vse vrste koristnih rači. Koliko pa se spomnite? S kroninom bi se spomnili vsega. Lahko bi našli nekoga, ki se je nekoč naučil izdelovati puščice. Lahko bi imeli strojarja. Ali nekoga, ki bi vedel, kako zgraditi generator. Lahko bi imeli zdravnika!« Počakal je, da so ljudje to vsrkali. Naokoli po krogu se je začelo nemirno presedanje in šepetanje. Končno je nadaljeval. »Če bi našli knjižnico, sine bi kurili s knjigami, pa če bi bilo še tako mrzlo. Sedaj delamo prav to, ko pustimo Keit- ШШШЏ V#V« ••••*•• Vri • •*•••••••• • • • ••• ■■••••••••••• • •••••«•••••*» шшт mmm ШШ£! mm m ■ • • • • • •••••••• ■ ••••••* • • • • * •••••••••••••' аштшшшишшш ■ i $ ■ hu, da tripa. Knjižnica smo mi, mi vsi, vsak od nas ima v glavi knjige in le s kroninom se jih da brati. Morali bi ga uporabljati, da si pomagamo spomniti se tega, kar moramo vedeti. Varovati bi ga morali kot neprecenljiv zaklad, skrbno preračunavati vsako pot, paziti, — krvavo paziti, da ne zapravimo niti zrnca.« Umolknil je in sledila je dolga, zelo dolga tišina: naskončno dolga za Keitha. Končno se je spet oglasil Rick: »Nikoli nisem mislil na to,«« je oklevajoče povedal. »Morda imaš nekaj. Moj oče je bil zdravnik, če to kaj pomeni.« Potem drugi glas, pa tretji. Potem zbor. ljudi, govorečih eden čez drugega, bruhajočih napol pozabljene spomine, ki bi lahko bili uporabni, dragoceni. Winters je zadel v polno. Ni kazal veselja. Gledal me je. Nisem mu pogledal v oči. Nisem mogel. Imel je nekaj. Grozno, boleče, a nekaj je imel. A tega mu nisem mogel priznati, nisem ga mogel pogledati in mu pokimati svoje vdaje. Keith je bil moj prijatelj, moral sem mu stati ob strani. Od vseh nas v krogu sem jaz edini stal. Pa se nisem mogel ničesar domisliti. Končno so se Wintersove oči premaknile, zdrsnile do koncertne skale, kjer je sedel Keith in gledal škatlo za cigare. Hrup se je vlekel vsaj pet minut, končno pa je zamrl od lastne teže. Eden za drugim so govorci pogledali Keitha, se spomnili in padli v nerodno tišino. Ko je vse potihnilo, se je on dvignil, kot nekdo, ki se zbuja iz hudih sanj. »Ne« je rekel, prizadeto in nejeverno; njegove oči so šle od človeka do človeka. »Ne morete. Jaz ... jaz kronina ne zapravljam.« Saj to veste, vsi veste. Sandi grem obiskat, to ni zapravljanje. Potrebujem jo, in ni je več. Moram nazaj. To je edina pot, ki mi je ostala, moj časovni stroj.«« Stresel je z glavo. _ Moj čas. »Tako je,«« sem pribil, kolikor sem le mogel močno. »Keith ima prav. Zapravljanje je stvar definicije. Če mene vprašate, bi bilo največje zapravljanje pošiljati ljudi v čas, da še enkrat prespijo predavanja.« Smeh, še drugi glasovi so me podprli. »Jaz sem z'Garyjem,« je rekel nekdo. »Keith potrebuje Sandi, mi potrebujemo njega. Preprosto je. Jaz pravim, naj obdrži kronin.« »Ne gre,« je nasprotoval nekdo drug. »Toliko sočutja imam kot le kdo, samo hudiča — koliko naših ljudi je umrlo v zadnjih par letih, ker smo jo zamočili, ko je bilo treba zdraviti? Se spomnite Douga, dve leti tega? Za to še kronina ne bi potrebovali. Vnet slepič, in umre. Zamesa-rili smo ga, ko smo skušali operirati. Če je kaj upanja, da preprečimo, da se kaj takega še enkrat zgodi, čeprav samo malo, rečem, da moramo poskusiti.« »Ni garancije, da se ne bo vseeno zgodilo,« se je vrnil prejšnji glas. »Da bo kaj koristi, moraš zadeti prave spomine, in še potem ni nujno, da bodo res uporabni.« »Sranje. Poskusiti moramo .. .«< »Mislim, da smo dolžni Keithu . . .«■ »Mislim, da je on dolžan nam .. .« In naenkrat so se spet vsi prepirali, goyorili prek in prek, mi trije pa smo stali in poslušali, dokler se ni oglasil Pete. Stopil je okoli VVintersa, držeč Jan. »Dovolj ima tega. Sploh ne vem, zakaj se prepiramo. Jan pravi, da bo imela mojega otroka, tako mi je rekla. No, hudiča, menda je ne bom pustil, da bi mi z otrokom umrla. Če imamo možnost, da se česa naučimo, da bo zanjo varneje, bomo to storili. Se najmanj bom sprejel tveganje zaradi prekletega slabiča, ki ne zna pogledati življenju v obraz. Hudiča, saj Keithie ni bil edini. Tudi jaz sem izgubil pičko pod bombami, pa ne prosim za kronin, da bi sanjal o njej. Novo češpljo sem našel, tudi ti si jo najdi, Keith.« Keith je zelo mirno stal, a ob stegnih je stiskal pesti. »Je razlika, Pete,« je počasi odgovoril. »Moja Sandi ni bila češplja, to je eno. Rad sem jo imel, bolj, kot bi ti lahko kdajkoli razumel. Vem, da ne razumeš bolečine, Pete. Otrdel si do nje, kot veliko drugih, tako, da se pretvarjaš, da je ni. Tako si prepričal vse naokoli, da si žilav tip, močan moški, res neodvisen. In tudi nekaj svoje človeškosti si zavrgel.« Smehljal se je, sedaj se je imel že čisto v oblasti, govoril je prepričano in jasno. »Jaz se te igre ne bom šel. Držal se bom svoje človeškosti, se boril zanjo, če bo treba. Enkrat sem ljubil, resnično ljubil. Sedaj me boli. Ne enega ne drugega ne bom zanikal, in tudi pretvarjal se ne bom, da mi pomenita ka[manj, kot res pomenita.« Pogledal je VVintersa: »Poročnik, želim svojo Sandi, in ne bom vam pustil, da mi jo vzamete. Glasujmo.« VVinters je pokimal. Tesno je bilo, zelo tesno. Šlo je le za tri glasove. Keith je imel veliko prijateljev. A VVinters je zmagal. Keith je mirno sprejel odločitev. Pobral je svojo škatlo, šel do VVintersa in mu jo predal. Pete se je veselo režal, VVinters pa se še nasmehnil ni.. »Žal mi je, Keith.« »Ja,« je rekel Keith, »meni tudi.« Solze so mu polzele po licih. Keitha ni bilo nikoli sram jokati. To noč ni bilo petja. VVinters ni tripal. Ljudi je pošiljal na »ekspedicije« v čas, vse skrbno splanirano za minimalno tveganje in maksimalen dobiček. Zdravnika nam niso dale. Rick je šel trikrat nazaj, pa ni prinesel ničesar uporabnega, a nekdo drug se je po obisku biološkega laboratorija spomnil uporabnih stvari o zdravilnih zeliščih, in spet drug izlet je prinesel za silo še uporabne spomine o elektriki. Vseeno je bil VVinters še optimističen.. Lotil se je izpraševanja, da odloči, kdo naj naslednji uporabi kronin. Delal je previdno, zelo natan- čno, in vedno je postavljal prava vprašanja. Nihče ni šel nazaj brez njegovega dovoljenja. Kronin je čakal spravljen v novi koči in Pete je pazil nanj. In Keith? Pel je. Prvo noč, na večer glasovanja, sem se bal, da bo opustil petje, pa sem se motil. Pesmi ni mogel pustiti, nič bolj kot ni mogel pozabiti Sandi. Že naslednji večer se je vrnil h koncertni skali, in pel dalj in močneje kot kdajkoli prej. Naslednjo noč je bil še boljši. A podnevi je hodil in delal s prisiljeno vedrostjo na obrazu. Veliko se je smehljal, veliko govoril, povedal pa ni nikoli dosti. Nikoli ni omenil kronina, časovnih poti, tudi glasovanja ne. Tudi Sandi ne. Ponoči je še vedno hodil ven, k potoku. Vsako noč je bilo bolj mrzlo, a zdelo se je, da ga to ne moti. Vzel je vrečo in nekaj koc in spregledal veter, mraz in vedno pogostejše nalive. Enkrat ali dvakrat sem šel z njim, pogovarjala sva se. Bil je čisto prisrčen, nikoli ni govoril o pomembnih stvareh, jaz pa se tudi nisem mogel pripraviti, da bi potisnil pogovor tja, kamor ga očitno ni hotel. Nazadnje sva govorila o vremenu in podobnem. Te noči je Keith namesto škatle za cigare nosil k potoku kitaro. Ko sem bii tam, ni igral, enkrat ali dvakrat pa sem ga poslušal od daleč, ko sem bil na pol poti domov po še enem praznem pogovoru. Ni pel, le igral je. Dve pesmi, spet in spet. Veste kateri dve. In čez nekaj časa le še eno. »Me and Bobby McGee«. Noč za nočjo, sam in obseden, je Keith igral to pesem, sedel ob suhem potoku med golimi drevesi. Vedno mi je bila všeč, a sedaj sem se je začel bati in drhtel sem, ko sem jo slišal v mrzlem jesenskem vetru. Končno sem mu neke noči rekel o njej. Bil je kratek pogovor, a mislim, da je bilo to edinokrat, ko sva se s Keithom po glasovanju še dosegla. K potoku sva prišla skupaj. Pred mrzlim, mokrim pršenjem, ki je padalo z neba, sem se zavil v težek volnen koc, Keith je ležal ob svojem drevesu, do pasu v spalni vreči, s kitaro v naročju. Skrbelo me je, da je ni niti poskušal zaščititi pred vlago. Govorila sva o ničemer, dokler mu nisem končno omenil teh samotnih koncertov. Nasmehnil se je. »Saj veš, zakaj igram to pesem.« »Ja. Samo želel bi si, da nehaš.« Pogledal je vstran. »Bom. Od nocoj. A nocoj jo bom igral, Gary. Prosim, ne prepiraj se. Samo poslušaj. Pesem je sedaj vse, kar mi je ostalo, da mi pomaga misliti. Potrebujem jo, veliko sem mislil.« »Posvaril sem te pred razmišljanje,« sem se pošalil, pa se ni smejal. »Ja. Prav si imel. Ali sem imel prav jaz, ali je imel prav Shakespeare, ali komurkoli že hočeš pripisati to svarilo. Pa vendar, včasih ne gre brez misli. Spada k temu, da si človek. Je tako?« »Bi rekel.« »Jaz vem. Tako mislim s svojo glasbo. Nič vode ni ostalo, da bi mislil ob njej, in nobene zvezde ni na nebu. In Sandi ni več. Sedaj je res ni več. Veš, Gary ... če bi šel dalje, dan za dnem, in ne bi toliko mislil, bi jo morda pozabil. Morda bi celo pozabil, kakšna je bila. Misliš, da se Pete spomni svoje češplje?« »Da,« gem rekel. »In ti se boš spominjal Sandi. Prepričan sem. Le da morda ne toliko ... in morebiti je tako najboljše. Včasih je dobro pozabiti.« Tedaj me je pogledal, v oči. »Samo da jaz nočem pozabiti, Gary. In ne bom. Ne bom.« Potem je začel igrati. Isto pesem. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Poskušal sem govoriti, pa me ni poslušal. Njegovi prsti so se premikali, divje, neutrudno. Glasba in veter sta odplavila moje besede. Končno sem vstal in odšel. Pot do hiše je bila dolga in Keithova kitara mi je sledila skozi dež. VVinters me je zbudil, me stresel s pograda v mrko, sivo jutro. Njegov obraz je bil še bolj siv. Molčal je, najbrž ni hotel prebuditi drugih. Samo pomignil mi je, naj pridem ven. Zazehal sem in se pretegnil ter šel za njim. Takoj za vrati se je > spognil in mi podal zlomljeno kitaro. Prazno sem jo pogledal, potem njega. Moj obraz je postavil vprašanje. »Razbil jo je na Petejevi glavi. Vzel je kronin. Mislim, da ima Pete blag pretres možganov, verjetno pa bo vse v redu. Srečo ima. Lahko bi ga ubil.« Kitaro sem obračal v rokah. Razbita. Les vdrt in nalomljen, več strun počenih. Moral je biti vražji udarec. Nisem mogel verjeti. »Ne,« sem rekel. »Keith,... ne, on ne bi mogel...« »Njegova kitara je,« je rekel VVinters. »In kdo drug bi vzel kronin?« Potem se mu je obraz omečil. »Žal mi je Gary, res mi je žal. Mislim, da razumem, zakaj je to storil. Vseeno, hočem ga. Veš kaj o tem, kje bi ga lahko našli?« Vedel sem, seveda sem vedel, a bal sem se. »Kaj j.. kaj boš storil?« »Nobene kazni,« je rekel. »Ne skrbi. Le kronin hočem nazaj. V prihodnje bomo previdnejši.« • »Prikimal sem. »Dobro,« sem rekel. » Keithu se ne bo nič zgodilo. Uprl se ti bom, če boš pozabil svojo besedo, in drugi tudi.« Prav žalostno me je pogledal, kot bi bil razočaran, da mu ne zaupam. Molčal je. Tiho sva prehodila poldrugi kilometer do potoka, jaz sem še vedno nosil kitaro. Keith je bil tam, seveda. Zavit v spalno vrečo, škatla za cigare je ležala ob njem. Nekaj vrečk je bilo še v njej, porabil je le eno. Sklonil sem se, da ga zbudim. Ko pa sem se ga dotaknil in ga prevalil okrog, sem videl dvoje. Obril ji je brado, in bil je mrzel, čisto mrzel. Potem sem opazil prazno stekleničko. Ko smo našli kronin smo dobili še druga zdravila. Teh ni nihče stražil. Keith je uporabil uspavalne tablete. Molče sem vstal. Ni mi bilo treba razlagati. »VVinters je zelo hitro dojel. Gledal je truplo in zmajal z glavo. Končno je vprašal: »Zakaj neki se je obril?« Vedel sem. »V starih časih, ko je hodil s Sandi, ni nikoli nosil bra- I de.« »Da,« je zaključil VVinters. »Da, ujema se.« »Kaj?« »Samomor. Vedno se mi je zdel nestabilen.« »Ne, poročnik,« sem odgovoril, »čisto narobe si razumel. Keith ni naredil samomora.« VVinters se je namrščil, jaz pa sem se nasmehnil. »Glej,« sem rekel. »Če bi to storil ti, bi bil samomor. Ti misliš, da je kronin samo droga za sanjarjenje. Keith pa je odkril, da je časovni stroj. Ni se ubil, to ni bii njegov stil. Samo vrnil se je k svoji Sandi in to- i krat je poskrbel, da bo tudi ostal tam.« VVinters je spet pogledal truplo. »Da,« je rekel. »Morda « Pomolčal je. »Upam, da je imel prav, zaradi njega « Rekel bi, da so bila leta od tedaj dobra. VVinters je boljši vodja kot sem bil jaz. Tripi v čas niso našli nič vrednega, ekspedicije naokrog pa so bile prav plodne. Sedaj je v vasi že več kot dvesto ljudi, večino jih je pripeljal on Imamo elektriko in knjižnico, in hrane ne manjka. Imamo zdravnika — pravega zdravnika, ki ga je VVinters našel dvesto kilometrov od tod. Tako dobro nam gre, da so sinovi bomb slišali o nas in se vrnili po malo veselja. VVintersova milica jih je potolkla in pobila tiste, ki so skušali pobegniti. Le mi iz stare komune se spominjamo Keitha. Še vedno imamo petje in glasbo. VVinters je na eni svojih poti našel fanta, Ronnija, in’ta ima svojo kitaro. S Keithom se ne more primerjati, seveda ne, a trudi se, in vsi imamo veselje. Še nekaj otrok je naučil igrati. Je pa tako, da Ronnie rad piše svoje pesmi in starih ne slišimo kaj dosti, namesto njih igra povojno glasbo Prav sedaj je najpopularnejša dolga balada, kako je naša vojska opravila s sinovi bomb. VVinters pravi, da je to zdravo; govori o novi glasbi za novo civilizacijo.Morda ima nekaj Prepričan sem, da bo počasi zrasla nova kultu-' ra, da nadomesti staro. Kot VVinters nam tudi Ronnie gradi jutrišnji dan. A ne zastonj. Eno od noči, ko je Ronnie pel, sem ga prosil za »Me and Bobby McGee«. Pa se ni nihče spomnil vseh besed prevedel Samo Resnik 1 № ШШ p • • < m SLOVENC! SMO RESIU TARO, O MURI IN »ZELENIH«, KI NASPROTUJEMO GRADNJI HIDRO-CENTRAL NA NJEJ V zvezi z gradnjo HE na Muri želijo zagovorniki prikazati slovenski javnosti, da je proti njej le peščica zelenih.” Med »zelene« se prištevam tudi sam, zato razgrinjam nekatera strokovno in humano neprimerna izhodišča v zvezi z gradnjo, o katerih javnost ni poučena. Kot biolog-ekolog in pedagog v samoupravni socialistični družbi se čutim za to v polni meri odgovornega. Dokumentacijske elaborate za HE na Muri je izdelal Inženirski biro Elektroprojekt iz Ljubljane," aprila letos pa je bilo v Radencih posvetovanje o gradnji. Referati so objavljeni v zborniku." FATUR je edini opozoril, da se, kljub temu da je dovolj gradiv/ki omenjajo posege na Savi in Muri kot dogovorjeno dejstvo, javna razprava, ki bi bila posvečena tem, takorekoč »nespornim« posegom, sploh še ni začela. Iz elaboratov in zbornika so razvidni okvirno predvideni posegi v prostor, med katerimi so nekateri skrajno neprimerni iz obče humanih, ekoloških, ekonomskih in drugih razlogov.”,” Navajam nekatere podatke, ki javnosti niso znani, pri čemer izpostavljam predvsem neustrezne pristope in izhodišča projektantov, zaradi katerih iahko pride do večstransko hudih posledic. 1. Kratka splošna oznaka predvidenih posegov Projektanti nameravajo izkoristiti celoten slovenski tok reke Mure, tako da a) bi se tik pod jezom prve že začelo zbirno jezero naslednje HE, kar velja za celoten niz HE; b) bi na vsaki strani struge potopili povprečno še okrog 70 m širok pas ozemlja, torej razširili strugo za okrog 140 m, na enotno širino 200 m ob bazi nasipov; c) načrtujejo na vsaki strani do 8 m visoke zajezitvene nasipe, grajene v razmerju 1:2, ob bazi torej 32 m široke. Vzdolž obeh nasipov bi bil še kanal za odvodnjavanje in cesta za vzdrževanje. Iz gornjega si lahko ustvarimo podobo bodoče »notranje Mure«, kakor imenujejo elektrogospodarstveniki tisti del njenega toka, ki je v celoti na slovenskem ozemlju, torej mejno reko med Prekmurjem in ostalo Slovenijo: okrog 220 m širok vodni pas, v celoti obdan z do 8 m visokima nasipoma in ločen od zaledja z vzdolžnima kanaloma. Vodni tok »mejne Mure« — od Ceršaka do Radgone — bi spremenili le na naši strani, ker Avstrijci ne pristanejo na razširitev struge. 2. Ogrožene površine Skupna neposredno ogrožena površina znaša okrog 2000 ha,' pri čemer so zajete: trajno potopljene površine, vzdolžna nasipa in odvodnjevalna kanala ter površine, ki bi jih uničili z drugimi trajnimi posegi: nove kamešnice (= gramoznice), ki bi jih izkopali zaradi velikih potreb po materialu za nasipe, gradbiščne baze itd. Pri tem niso vštete nepredvidljive posledice načrtovanega prestavljanja struge med gradnjo jezov (deloma skozi mrtve rokave!), ki bi se — tudi če popolnoma izključimo naravovarstveni vidik — vsaj v manjši meri izkazale kot trajne in, seveda, negativne. Potencialno ogroženih površin pa je nekajkrat več kot neposredno prizadetih.' 3. Vodna problematika Glede vode so v ospredju trije problemi: a) kvaliteta in nivo murske in b) talne vode zaradi vpliva na poljske in gozdne površine, pitja in načrtovanega namakanja ter c) mineralna voda v okolici Radencev. — RISMAL” piše, da »pospešeni procesi sedimentacije in biokemične razgradnje v zajezeni vodi izboljšujejo fizikalno in biokemično kakovost vode v primerjavi z naravnim, nezajezenim tokom«, svojo razlago pa podpre z diagrami, iz katerih je razvidno, da se z zvišanjem temperature vode število klic (bakterij) zmanjšuje. Biokemijski procesi so vezani skoraj izključno na dejavnost živih bitij in niso tako preprosti. Vsekakor se z zajezitvijo organsko močno onesnaženih (polisaprobnih) vod zgodi v končni fazi ravno obratno: zaradi ugodnih razmer (upočasnjen tok, višja temperatura) se gnilobne bakterije močno namnožijo (smrad poleti, zlasti v na pol stoječih vodah!), porabljajo kisik (ki se ga v topli vodi že tako ali tako raztaplja manj kot v hladnejši) in s tem onemogočajo življenje drugim aerobnim bitjem (ki potrebujejo kisik za svoj obstoj). Na dnu se nabira gnilo blato (kakor npr. v Ledavi v Rakičanu), ki je možno gojišče nekaterih nevarnih bakterij, npr. salmonel. Med njimi so povzročitelji tifusa, paratifusa itd., najdbo teh bakterij pa povezujejo tudi s prisotnostjo virusov hepatitisa, otroške paralize, meningitisa itd.’ Ce k temu dodam, da je v Muri glede nasičenosti s kisikom zaradi močnega gnitja — kljub pričakovanjem zaradi hitrega toka — opaziti stalen primanjkljaj,” nadaljnji komentar ni potreben. — Z vzdolžnima odvodnjevalnima kanaloma naj bi bilo možno zagotoviti praktično nespremenjen nivo talnice, če ne drugače z dodatnim odvodnjavanjem. Danes vemo, da zgolj na tak način ni mogoče celostno regulirati vodnatosti. Gozdni rezervat v okolici Dobrovnika, namenjen študiju usihanja gozdov zaradi melioracij,* ki jih po obsegu še zdaleč ne moremo primerjati s predvidenimi posegi ob Muri, je lahko le eden od konkretnih zgledov za tehten premislek. — Akumulacija HE Radenci, bi segala med gosto zazidani mestni obrežji obeh Radgon, tako da bi se dolvodni del Radgone znašel v polderju (depresiji), zaradi česar bi bilo treba vse odplake trajno odčrpavati v Muro. O potrebnih infrastrukturnih investicijah in energiji, možnih okvarah itd. ni v elaboratih nobenih pojasnil. — Zadnjih nekaj let tudi v Pomurju zmanjkuje zdrave pitne vode. Nekatera zajetja, npr. za Radgono in v Krogu, so le nekaj sto metrov stran od struge in so močno vezana na mursko vodo (z njo komunicirajo). Po zajezitvi bi začelo v zajetjih primanjkovati vode, zato so projektanti za Radgono predvideli — do neke mere neprepričljive — rešitve, drugih zajetih pa ne obravnavajo. Kakšna bo njihova usoda? — V območju mineralnih vrelcev ne bo menda »nobenih problemov«, čeprav so nekatera zajetja (kaptaže) v predelu, predvidenem za potopitev. Kdo lahko prevzame odgovornost za to trditev, ki v elaboratih ni utemeljena? — Na to, da bo okrog 220 m široka struga zajezene Mure močno vplivala na mikroklimo, ni nihče opozoril. Kakšna bo usoda krajev ob Muri, zdravilišča v Radencih, vplivi na kmetijstvo itd. (zračna, vtaga. megla, komarji itd.,)? 4. Neusklajenost podatkov — V istem zborniku” in/oz. elaboratih navajajo: SAJOVIC, da je današn|a poraba električne energije v Sloveniji 9.000 GVVh letno, LEŠNIK, da Slovenija uvaža že več kot 60 % energije (naše je torej okrog 3600 GVVh letno), in RISMAL, da dajejo danes pretočne HE v Sloveniji približno 30% proizvedene energije (torej okroglo 1200 GVVh letno), kar predstavlja skupno s še neizkoriščeno (= 70%) • okoli 100 % današnje porabe energije v Sloveniji. Rezultat izračuna teh 100% je seveda 3600 GVVh letno, kar je za LEŠNIKA slabih 40 %. .. — Na eni strani piše, da bo javnosti prepovedan dostop na krono nasipov, na drugi pa, da bodo po očiščenju Mure spet podane rekreacijske in turistične možnosti. — Projektanti so zapisali, da divje gramoznice nedopustno kvarijo videz okolja, s čimer se popolnoma strinjam! Vendar so dodali, da bi gramoznice, ki bi jih izkopali zaradi potreb po materialu za gradnjo nasipov, lahko po opustitvi uporabljali kot odpadne jame ... Pomembno se jim zdi torej, kdo kamešnice izkoplje, ne pa kje in kakšne so, koliko jih je in kdo jih zasipa s smetmi. — V istem elaboratu navajajo projektanti površine njiv, ki jih nameravajo potopiti, obenem pa ugotavljajo, da »se da loge in gozdove spremeniti v dobre njive, kar je gotovo v pretežni meri upravičeno z ozirom na zahteve, ki terjajo večjo pridelavo hrane .. .«. O obrečnih peščeno prodnatih plitvih tleh, kakršna so ob Muri, se lahko poučimo,” da so za kmetijstvo brez obsežnih melioracijskih posegov malo pomembna in da bi bilo v te namene potrebno zasuti mrtve rokave, očistiti grmičevje in izravnati površino tal. Posegi torej, s katerimi bi popolnoma spremenili'pokrajino z veliko vloženimi sredstvi in uničili naravne ekosisteme (v Apaški kotlini je kot posledica takšnih melioracij prišel na površje pesek, ki ga v vetrovnih dneh veter nosi s seboj”). — Zaradi naravnega poglabljanja struge Mure prihaja do pada podtalnice, HE pa bi to stanje izboljšale z umetno zasajenima vzdolžnima pasovoma logov oz. gozdov ob Muri' V istem elaboratu zagotavljajo, da bodo tesnilne betonske membrane in vzdolžna odvodnjevalna kanala preprečili prodiranje murske vode iz zajezene struge. Načrtovalci torej niso enotnega mnenja glede posledic, ki jih pričakujejo, kar je tudi razumljivo zaradi kompleksnosti problema. Možni sta dve skrajnosti (zamakanje ali izsuševanje zaledja), konkretne posledice pa so nepredvidljive! Dodati je treba, da se logov oz. gozdov ne da kar tako »preseliti« na 100 m, saj bi novi gozdni nasadi potrebovali vsaj dobro desetletje, preden bi prišla njihova vloga bolj do izraza. Ves ta čas bi se njihov vpliv na okolje postopoma spreminjal, kar bi povzročalo zlasti na agrarnih površinah in v bližnjih naseljih stalne dodatne težave. V začetku pa bi bi) najhujši problem nenadna sprememba vplivov na okolje. S posekom tako velikih površin logov bi — poleg posebnih življenjskih združb, ki so ohranjene le še v Pomurju! — izgubili velik praktičen pomen, ki ga imajo. GODICLOVA' je naštela naslednje: — logi predstavljajo svojevrstne naravne biotope, katerih tla zaradi svojih specifičnih fizikalnih in kemijskih lastnosti kopičijo vodo, odvečno pa prepuščajo in tako vplivajo na količino talnice in na boljši vodni režim cele okolice; — predstavljajo pomemben filter za talnico; ob poplavah prodira voda v talnico, nosi s seboj veliko umazanije, prav tako pri nizki vodi kontaktirata talna in tekoča voda v strugi. Če so tla v logih razkrita, deluje erozija in onesnaževanje s herbicidi, insekticidi, gnojili itd. talnice je neovirano; — nadalje predstavljajo pomemben zračni filter; ugotovili so, da en hektar normalno razvitih logov filtrira letno iz zraka do 68 ton prahu — en sam listavec pokriva letno potrebo po kisiku za osem do deset ljudi; — imajo velik vpliv na klimo; zaradi velike količine vode v tleh lahko te rastline neomejeno transpirirajo (vsako večje drevo odda več 1000 I vode na dan) in s tem povečujejo vlažnost v zraku ter zmanjšujejo temperaturne razlike, s tem pa tudi preprečujejo spomladanske in jesenske mrazove in pozebe. Ta vpliv se širi iz širših dolin z logi tudi v drugo okolje; — pomembni so za gozdarstvo in čebelarstvo; kot polja se te površine ne obnesejo, ker je zemlja prerahla in pride do močne erozije ob poplavah. Tla se brez gozda še močneje zamočvirijo, saj jih gozd z veliko transpiracijo izsušuje; — logi predstavljajo rezervoar rastlinskih in živalskih vrst, čudovit naravni laboratorij za praktična ekološka raziskovanja; — lepo vzdrževani logi imajo velik pomen tudi za turizem, lov, ribolov. V elaboratih ni nobenih pojasnil v zvezi z odpravo problemov, ki bi se pojavili, niti ni jasno, kakšni gozdni nasadi so predvideni in po katerem merilu so določili širino pasov teh nasadov le na 30—50 m. Opozarjam, da je gozdnatost ravninskega dela Prekmurja že sedaj daleč pod kritično mejo, ki še omogoča obnovo naravnega okolja. 4. Naravovarstveni vidik Projektanti si naravovarstveno problematiko po svoje razlagajo, nekateri podatki so netočni. — »Izgradnja nasipov bolj teoretično kot praktično prizadene tudi ribištvo, ker rib praktično ni zaradi onesnaženosti « Podatek je netočen, saj živi v Muri še vedno vsaj 26 (šestindvajset) vrst rib.” Poleg tega pa si Avstrijci prizadevajo, da bi Muro očistili, s čimer bi se število ribjih vrst verjetno še povečalo. — Projektanti niso prepričani, da je nihanje gladine v mrtvicah usodnega značaja za ohranitev življenja v njih, zato bo po njihovem mnenju »preprečevanje poplav ali bolje nanosov življenjsko dobo mrtvic močno podaljšalo ...«. Iz zapisa je razvidno, da ne poznajo naravnega načina ohranjevanja mrtvic. Naj ob tem ponovno spomnim, da nameravajo v času gradnje speljati Muro deloma skoznje. Zaradi prenehanja poplavljanja mrtvic »bo moral selitve rib izvajati človek ... Tu stoji pred naravoslovci in ribiči velika ter zanimiva naloga« S tem so avtorji najbolj neposredno izrazili svoj skrajno smešen in neprimeren odnos do naravovarstvene problematike in vseh tistih, ki nam je kaj do nje. — Kar zadeva divjad »lahko pričakujemo, da se bo njen naravni stalež povečal, ker ne bcr več nevarnosti pogina zaradi poplav . . .«. Ni podatkov, da bi poplave Mure tako močno ogrožale stalež divjadi, kakor predvidevajo načrtovalci. Še manj pa je jasno, kako bi se stalež divjadi povečal v pokrajini, kjer bi v nekaj letih uničili. 1000 ha logov in gozdov. — Prodišča in močvirni travniki bodo izginili, pričakovati pa je, da bo ob Muri zaradi večje vodne površine še več ptic kot sedaj... Le od kod jim hrana, ki je sedaj najdejo največ prav na močvirnih travnikih in prodiščih!? Naši pradedje si niso tjavdan izmislili imena »močvirske ptice«. Če pa bi zajezili tako onesnaženo reko, kakršna je sedaj (3.—4. stopnja”), bi v njej zaradi anoksičnosti (odsotnosti kisika) poginile še vse ribe in večina drugih, manjših organizmov, s katerimi se hranijo »obvodne ptice«. 5. Družbeni vidik Kot »nedružboslovec« si dovolim namig na nekatere socialne, kulturne, družbeno-ekonomske in druge probleme, ker se v polni meri zavedam redukcionizma pri delitvi: družboslovje — naravoslovje. — Značilno je, da prikazujejo projektanti skoraj izključno pozitivne družbeno-ekonomske učinke (v zvezi z načrtovanim pridobivanjem energije), medtem ko so v glavnem pustili ob strani ovrednotenje negativnih ekonomskih efektov, npr. nujnih vzdrževalnih agromelioracijskih ukrepov (zaradi ohranjanja vsaj tako primerne vodnatosti agrarnih območij v zaledju, kakršna je sedaj), probleme v zvezi s črpališči pitne vode, ustrezno komunalno preureditvijo in vzdrževanje polderskega dela Gornje Radgone, (nepredvidljive) vplive izsekavanja gozdov oz_logov in povečanja vodne površine (mikroklima) na agroprodukcijo, bivalne razmere itd. Vse to bi bilo seveda treba všteti v končno ceno energije in izkazalo bi se, da ni vsaka elektrika, pridobljena iz hidroenergije, »nesporno najcenejša«, kakor pišeta HREN in NEMEC.” Za slovenski narod bi bila to najdražja energija doslej! — V zgodovini Pomurcev je imela Mura vse prevečkrat vlogo mejne reke, kar se še danes odraža v izraziti etnični samobitnosti Prekmurja; končno ga z ostalim delom Slovenije povezujejo le trije cestni in en železniški most! V času dolgotrajnega popravila mostu med Radenci in Petanjci septembra letos je prišla vloga takšne zveze do polnega izraza. Po zajezitvi pa bi bil vsak most vsaj trikrat daljši!... — Do 8 m visok in okrog 220 m širok vodni zid med Prekmurjem in ostalo Slovenijo, ki bi se dvigal nad glave Pomurcev, je lahko le izrodek nehumanega arhitekta, ki uveljavlja »ekonomistični argument kot resničen argument, to se pravi kot argument s splošno veljavo.«” Jasno pa je, da gre pri tem za »docela razredne implikacije.«” — Kaj pomeni tak zid in takšni mostovi za družbeno samozaščito, ki ji pripisujemo tolikšen pomen? — Projektanti podpirajo gradnjo HE tudi z argumentom, da bi tako za nekaj let rešili problem brezposelnosti gradbenikov. Po tej logiki je torej dobro poskrbeti za kakršnokoli »delo«, pa čeprav gre za uničevanje okolja in se bo potrebno v bodoče posvečati sanaciji problemov, namesto naprednemu razvoju.: — V deželi ob Muri so zrasli mnogi umetniki in misleci. Koliko jih je in jih še navdihuje Mura? Koliko nam jih obeta nedostopno korito? Koliko kilovatov in hektarov potopljene zemlje so vredna njihova dela? — Kaj pomeni v humanem, kulturnem, družbenopolitičnem itd. smislu ugotovitev, da bi se gradnja elektrarn začela brez ustrezne obveščenosti in sodelovanja ljudi, ki žive na prizadetem območju, če ne bi posamezniki tokrat opozorili na probleme? Je dejanska vloga ustreznih odgovornih institucij zgolj formalna? 6. Nealternativnost predlogov Projektanti so predložili kot edino varianto pretočno-akumula-cijski sistem. V dnevnem časopisju sicer beremo,” da so predstavili več alternativ, vendar gre pri tem doslej izključno za število elektrarn, drugo pa bi ostalo po starem. Osnovni problem pa nikakor ni v številu! V zvezi z gradnjo novih HE je SKOK zapisal, da bo tudi za »manj zanimive in uspešne projekte nastopil njihov čas; le-tega pa bo določala neizprosna ekonomska logika in znatno višja izkoriščenost prirodnega resursa, kakor je to danes — ko si pri hidroobjek-tih lahko še dovoljujemo izbiro.«” Pri tem gre seveda za znano kapitalistično industrialistično »ekonomsko« logiko, ki je z redukcioni-stičnega ekonomističnega stališča res »ekonomska«, z občehuma-nih, ekoloških in drugih vidikov pa nikakor ne! Iz zgodovine razvitih kapitalističnih držav se lahko naučimo, da se nazadnje taka »ekonomska« logika izkaže na določeni stopnji družbenega razvoja za popolnoma neekonomsko, tisto, kar imenuje SKOK »logika«, pa za popolno nelogiko. Le zakaj bi sicer — za zgled — zagnali preplah zaradi propadanja gozdov v kapitalistični industrializirani Nemčiji,” uvedli stroge kazni za kemijske onesnaževalce okolja na Japonskem itd.? GRUHL je v svojo ekonomsko (!) formulo vključil tudi okolje: družbena produkcija — narava + delo x (energija + surovine) Ne le, da bi morali vsaj v socialistični samoupravni družbi najti »formulo«, v kateri bi bil prostor tudi za vse humane, ekološke in druge široke, torej splošno kulturne vidike družbene produkcije, temveč bi morali biti prav ti vedno na prvem mestu — če naj ekonomija res služi človeku — sicer preživetje ne bo mogoče!', ”, ” TARMAN je pri nas že 1964. leta jasno opozoril, da mora biti družbena ekonomika nadgradnja naravne ekonomike iz z njo vsklajena, ker smo od nje življenjsko odvisni.” Kakor pri drugih velikih posegih v naravo, mora biti zato tudi v primeru Mure v ospredju ekološko, ekonomsko, socialno itd. vsestransko pretehtana raba, ne pa zgolj njeno profitniško izkoriščanje. Ne nazadnje je Mura tudi slovenska reka, ki z zgraditvijo načrtovanih jezov ne bi bila več niti slovenska (temveč last elektrogospodarstva) niti reka (marveč le še nekakšen imaginarni vir energije). Gre torej za zastarele težnje po gradnji velikih energetskih (in drugih) objektov v času, ko je že zdavnaj jasno, da so naravno in družbeno najekonomičnejši majhni posegi v okolje.” 7. Alternative Naš največji porabnik energije je zastarela tehnologija surovinsko in energetsko potratne in ekološko večinoma neprimerne in nehumane industrije. Zato bi imela Slovenija od sredstev, namenjenih za gradnjo HE na Muri in Savi, gotovo več koristi, če bi jih smiselno vložili v posodabljanje in lasten razvoj čim ekonomičnejše in humanejše (!) tehnologije, zlasti pri največjih porabnikih energije — ne le električne (Kidričevo itd ). Gradbinci bi lahko trenutno največ prispevali k izboljšanju energetskega stanja s sistematično izolacijo stavb — učinki bi bili sprotni! (Če bi v ZRN namenili denar, ki so ga zapravili za jedrske elektrarne, boljši izolaciji novogradenj, bi imeli danes na voljo 15 % več energije, kot je imajo sedaj, in še kup delovnih mest, vse to brez posledic za gospodarski razvoj, življenjski standard in naravo.”) še po vojni je delovalo v Sloveniji (npr. na Pohorju, Koroškem, Gorenjskem, v Beli krajini itd.) ob potokih in manjših rekah več majhnih elektrarn, ki so zadostovale za potrebe enega ali nekaj gospodinjstev in šele v zadnjem času smo jim zopet nekoliko bolj na- MNENJA PREBIVALCEV O NAČRTOVANJU HIDROELEKTRARN NA MURI АжЧпј Škerget, 39 let, višji rentgenski tehnik, Cven; V bi vu je boljše, če elektrarn ne bi bilo. Bolje bi bilo po dl druge vire energije, kot so sončna ener- gij«. bi izkoristiti več energije termalnih vrelcev itd. Ele ..ne naj bi graditi tam, kjer bi bilo manj posegov :ravo. Energijo, ki jo imamo, bi bilo treba dosti b izkoristiti, ker gre danes veliko energije v nič Pr vsega pa je ta predel Panonske nižine edinstv / Sloveniji, z gradnjo elektrarn pa bi se spreme režim mikroklime In oskrbe z vodo. Franc šonaja, 39 let, inženir agronomije, Krap- je: Javno mnenje v Pomurju in Sloveniji bi moralo biti proti gradnji elektrarn. To je poseg, ki se začne v Apaški dolini. Tu so pred tremi leti meliorirali 350 ha površin, v kar so bila vložena ogromna sredstva..Zdaj pa naj to zopet uničimo? Ta poseg bo zahteval 680 ha rodovitnih površin. Drugo vprašanje pa je, kam s prebivalci. Pomurje je že zdaj znano kot področje z največ samomori. Kakšen šok bodo doživeli starejši ljudje, ki jim bodo hiše v kratkem času porušene, se niti ne zavedamo. Potem je tu delovna sila, ki smo jo zaposlili na teh področjih. Kam z njimi, ko je industrija v krizi? Muia, ki je že zdaj hudo onesnažena, se ne bo mogla očistiti in vsa podtalnica, 12 km na vsako stran, bo zastrupljena. Glede rodovitnosti zemlje še to. Pomurje je vsaj žitnica Slovenije, če ne Jugoslavije, v zadnjih desetih letih je bilo na različne načine uničenih 37 ha rodovitnih površin. Pravijo, da bodo dodatno usposobili zemljišča, toda kje jih bodo vzeli toliko, pa tudi zemlja ne bo tako kvalitetna. S podiranjem gozd bi se spremenila celotna klima in Pon urje je znano po posebnem podnebju, je edini kraj naseljen s štorkljami. Tudi v kmetijstvu je še mnogo drugih vprašanj, koruza bi že še uspevala, kaj pa krompir, pesa, kako bo s tem, tega ne vemo. Republika bo sicer za vsako ceno vztrajala na teh elektrarnah, a mislim, da je hrana pomembnejša kot energija. Drugače je bilo na Dravi, ki ni tako deroča In so drugačne talne razmere. Branko Ozmec, 49 let, kmet, Krapje: Nekaj sem že slišal o teh elektrarnah, a ne vem nič konkretnega, tako da bi težko povedal svoje mne- MURO BOMO TUDI klonjeni. Vodilo «Small is beautiful!«, ki se že močno uveljavlja kot alternativni pristop pri posegih v naravo tudi na zahodu, ima torej svpje stare korenine tudi v našem kulturnem izročilu : -Zrno na zrno . . .- SAJOVIC navaja, da je predvideni maksimalni izkoristek Mure 600—700 GWh letno (javnost pa je seznanjena z natančno številko 736 GWh!), majhne elektrarne pa bi po ocenah lahko dale 1000— 2000 GWh letno.” Naj navedem, da je za ponovno usposobitev majhnih HE velikega pomena popis obstoječih ali že opuščenih lokacij, »ker je bila lokacija vodnih obratov skrbno izbrana na osnovi poznavanja naravnih in družbenih značilnosti pokrajine .. .«'' Protiargumentov pri tem torej skoraj ni. O prednostih manjših objektov pred velikimi v primeru sovražne agresije je zapravljanje besed odveč! Z ekološkega stališča so na Muri in drugih rekah, ki tečejo po prepustnih aluvialnih naplavinah, sprejemljive edino takšne — npr. majhne obrežne ali plavajoče (!) — elektrarne, ki ne bi vplivale na vodni režim rek in zaledja. Vsaka agresivnejša varianta se nam bo dolgoročno maščevala V Pomurju so še drugi pomembni obnovljivi viri energije, ki bi jih lahko izkoristili brez škode za okolje in ljudi, ki tam žive. Najpomembnejša je trenutno gotovo proizvodnja bioplina' iz iztrebkov, ki se kopičijo v (pre)velikih farmah in iz drugih organskih odpadkov. Poleg tega, da bi pridobili gorljivi bioplin, bi istočasno rešili hud ekološki problem: predelani iztrebki so dobro gnojilo, kar za sveže ne velja vedno (svinjski gnoj!). Tako bi zopet zadostili osnovni zahtevi naravne ekonomike, da namreč snovi v naravi krožijo, potrebno pa bi bilo tudi manj energije in eksploatacije surovin za proizvodnjo umetnih gnojil itd. Z iztrebki tudi ne bi več onesnaževali tekočih voda, istočasno pa bi se močno zmanjšal tudi smrad. Hidrotermalne energije sicer ni na pretek (voda iz vrtin v Moravcih bi zadostovala po predvidevanjih za ogrevanje okrog 2000 stanovanj), vendar bi njeno izkoriščanje pomembno doprineslo k zmanjšani porabi drugih, zlasti neobnovljivih energetskih virov.” Ob uspehih in predlogih prof. P. NOVAKA v zvezi s sončnimi kolektorji in toplotnimi črpalkami, bi bilo gotovo smiselno resno izkoristiti tudi toplotno sončno sevanje. V Sloveniji je prav Pomurje za to med najugodnejšimi predeli. Niti energije vetra — ki sicer ni stalen vir — pri tem ne bi smeli zanemariti. 8. Prihodnost V zadnjem času zopet mnogo slišimo o gradnji novih jedrskih elektrarn v Jugoslaviji, ki jih nekateri, npr. SAJOVIC,” radi prištevajo kar k termoelektrarnam. Nujno je treba poudariti, da so jedrske elektrarne predvsem jedrske, z vsemi znanimi (in neznanimi) posledicami, in šele nato termoelektrarne, zato se jim bo vsaka razsodna in zrela, predvsem pa kulturna družba enkrat za vselej odpovedala. Razlogov za to je več, dva izstopata. Prvič je pridobivanje energije na ta način najdražje in ga na zahodu opuščajo iz povsem ekonomskih razlogov. Drugič — kar bi morali v vsaki humani družbi upoštevati kot prvi razlog! — radioaktivnih odpadkov iz jedrskih elektrarn (še vedno) ne znamo shraniti na tak način, da bi zagotovili varnost pred sevanjem sebi, kaj šele našim potomcem. (Nemara prav zaradi teh problemov slovenska javnost ni bolje obveščena, kje so predvidena odlagališča jedrskih odpadkov pri nas.) Vse časovne ocene o nevarnosti sevanja so višje od 10.000 let in ni naključje, da so se prav Švedi prvi odločili za ukinitev delovanja vseh jedrskih elektrarn do leta 2000, tudi tistih, ki so jo pognali šele lani. Toliko bolj je zato grozljivo, da so med nami celo zdravniki in biologi,' ki se odkrito ali prikrito izrekajo za tovrsto energije. Slovito zdravniško načelo »Primum non nocere!« (Predvsem ne škoduj!) uveljavljajo torej predvsem pri reševanju zdravstvenih problemov posameznika v današnjem času, na zdravo življenje družbe v celoti (preventiva!)” in zlasti na njeno bodočnost — naše zanamce — pa pozabljajo S tem da na področju jedrskih elektrarn ne bi slepo sledili hi-perindustrializiranemu kapitalističnemu razvoju (z njegovo odpadno tehnologijo, ki jo uvažamo za drag denar), bi lahko Jugoslovani pokazali delček tiste svoje inteligence (in ustvarjalnosti!),s katero se tako radi bahamo. Izkazali bi tudi svojo kulturno zrelost in pridobili nekaj časa v tekmi z razvitimi za primernejši lastni razvoj, medtem ko se bo zahod otepal (se že začenja) s hudimi sanacijskimi težavami. Seveda se ob nenavadnem sovpadanju akcij za gradnje JE in tistih za HE na Muri in Savi lahko domislimo tudi možnosti, da je to le "Zanesljivi- vzvod tistih, ki bi radi izsilili gradnje HE, ker je slovensko javno stališče v zvezi z JE jasno odklonilno. 9. Zaključek Ob prebiranju grozljivih zapisov o zastrupitvi pokrajine ob Krupi. mnogokratni prekoračitvi ali še »dopustni- onesnaženosti pitnih voda (Maribor, Ptujsko polje itd.) in zraka (okolica termoelektrarn, Mežiška dolina itd ), nerešenih problemih slovenskih odlagališč jedrskih odpadkov in vsega, kar je v zvezi s posledicami uporabe jedrske energije, nevarnih tovorih v Kopru, mrtvi Reki itd. itd. — in vse to pod parolo napredka! — je seveda skrajni čas, da o pojmu napredek temeljito razmislimo! V tem, da nastajajo (tudi) takšni miselni projekti, kakršen je niz elektrarn na Muri, ni samo po sebi nič narobe, saj so projekti nujno potrebni. »Narobe- se začne v samoupravni socialistični družbi takrat. ko niti projektanti niti ustrezne kompetentne institucije ne reagirajo na pripombe tistih, ki želijo s konstruktivno kritiko prispevati k našemu kvalitetnejšemu bodočemu razvoju. Informatiki nas namreč .opozarjajo, da zastarajo dandanes tehnologije v razvitem svetu povprečno že v petih letih Majhni narodi in/oz. države bodo zato lahko načrtovale svoj suverenejši bodoči razvoj vedno bolj na skupnih naporih vseh, ki lahko in so pripravljeni kaj pripomoči k reševanju problemov To so predvsem mladi ljudje, polni novih idej in delovne energije Tak način vključevanja ustava slehernemu Jugoslovanu ne le omogoča, temveč tudi nalaga. Pozabiti moramo na čase, ko je bilo sramotno, če je projektant spregledal kak, zlasti bistven. problem! Njegova vloga bo vedno bolj — zahtevna! — izbiranje, kombiniranje in končno oblikovanje najboljšega med boljšim ter priprava predlogov za realizacijo Na tak način razmišljanja in dela se bomo morali čimprej navaditi, ker je naša skupna prihodnost le v naših skupnih naporih (inovacijska dejavnost za primer). V svetu se zeleni borijo za prevrednotenje vrednot^humanega življenja Gre za kulturen, torej vseobsegajoči pristop do našega bivanja v najširšem smislu »Zeleni-, ki smo proti HE na Muri, do prevrednotenja očitno ne sežemo, ker smo se morali v konkretnih primerih ukvarjati zgolj z vrednotenjem nevrednot, kakršne so nestrokovnost zastarel in neodogovoren pristop k posegom v naravo, pa vse do šarlatanstva in uveljavljanja moči institucij neglede na proti — argumente. Menim, da smo dokazali nujnost drugačnega razmišljanja oz. pristopov k problemom. Takoj po osvoboditvi bi projekt murskih elektrarn verjetno pznačili kot izreden dosežek, danes pa ga lahko ocenimo le kot destruktivnega, nehumanega, nedemokratičnega in nesamoupravnega, torej v popolnem nasprotju z našo ustavo. Tudi naša merila se torej spreminjajo, kar pa je le odraz našega dejanskega razvoja! Karl POPPER'1 je namenil mladini misli, da živimo v najboljšem svetu doslej, čeprav ga mnogi intelektualci predstavljajo kot slabega. Samoumevno pa je, da je v njem dobro in slabo. Nesamiselno bi bilo trditi, da sveta ni mogoče izboljšati. Naša naloga in naloga mladih je, da to storijo — vendar da svet resnično izboljšamo, ne poslabšamo. Če vidijo mladi v našem svetu reven svet, s tem sami sebe onesrečijo — tako živijo nesrečni v čudovitem svetu, kakršen je npr. Avstrija. Kaj pa mi? Če nam ne bi bilo mar za naščo deželo in prihodnost, si ne bi toliko prizadevali opozoriti na nevarnosti, ki nam grozijo zaradi neprimernega reševanja problemov. Merilo za to, kaj je prav in kaj ne — za nas, naše potomce in sosede — je lahko tudi v strokovnosti, politiki ali gospodarstvu le celovit, kulturen pristop do življenjskih problemov, kar je Polde BIBIČ tako jasno in enostavno ubesedil: »Biti pošten!« 10. Vin 'BOŠNJAKOVIČ I., v: Ekološka osveščenost na delovnem mestu kaj malo pomaga, če potem doma na okolje hitro pozabimo. Delo, 23. nov. 1985. '"prim. Das Projekt Donaukraftvverk Hainbucg. Oesterr. Ge-sellschaft f. Natur — u. Umvveltschutz. Wien, Feb. 1984. (Nadaljevanje na 16. strani) FARMA PRAŠIČEV IN OKOUE FARMA PRAŠIČEV V DRAŽENCIH PRI PTUJU JE DOSLEJ VZGAJALA 30.000 FRAŠIČEV, PO OBNOVITVI PA JE V NJEJ PROSTORA ZA 75.000 PRAŠIČEV. NJENA LOKACIJA JE NA VELIKIH ZALOGAH PITNE VODE, KI TEČEJO PROTI ORMOŽU. POZITIVNA STRAN FARME JE VELIKA KOLIČNA MESA, VENDAR SE TAKOJ VPRAŠAJMO, KAKO KVALITETNO JE TO MESO, SAJ VEMO, DA SE UPORABUAJO VELIKE KOLIČNE ANTIBIOTIKOV ZA PREPREČEVANJE BOLEZNI IN HORMONOV ZA POSPEŠENO RAST PRAŠIČEV. KOLIKO NARAVNE HRANE SPLOH POJEDO Ti PRAŠIČI? POJAVLJAJO SE TUDI VELIKE KOLIČINE ODPLAK IN VPRAŠANJE, KAM Z NJIMI. 1) ODVOZ NA NJIVE. NE GRE! JIH JE PREVEČ IN V TAKŠNI OBLIKI ŠE KVALITETNE NISO 2) SPUŠČANJE V CENTRALNO ČISTILNO NAPRAVO MESTA PTUJ. NE GRE! NI ZGRAJEN DOTOK DO TE ČISTILNE NAPRAVE, KAPACITETA JE PREMAJHNA, SAJ JE BILA ZGRAJENA ZA 150.000 LJUDI, S TEM PRIKUUČKOM PA BI SE ŠTEVILO »PREBIVALCEV« PTUJA POVEČALO ZA 225,000 (ENA SVINJA ISTO KOT TRIJE UUDJE). ČISTILNA NAPRAVA PA NE OBRATUJE. 3) LASTNA ČISTILNA NAPRAVA ZA ZGOŠČEVANJE ODPLAK IN POTEM ODVOZ NA NJIVE. NE GRE! LASTNE ČISTILNE NAPRAVE NI, KER ZANJO NISO NAMENILI NITI DINARJA. 4) OSTALA JIM JE ŠE EDINA POT, KI JO NA NAŠO VELIKO ŽALOST TUDI UPORABLJAJO, TO PA JE SPUŠČANJE ODPLAK V POTOK STUDENČNICO, V KATEREM NAJDEMO DOKAZ, KAKO JE GNOJNICA KORISTNA ZA ŽIVLJENJE V VODI. RAZEN BAKTERIJ NI NIČESAR VEČ. ALTERNATIVE: PREDVSEM BI BILO TREBA SPODBUJATI KMETOVALCE K ČIM VEČJI REJI PRAŠIČEV V DOMAČIH HLEVIH Z DOMAČO KRMO IN S TEM ZAGOTOVITI DOVOLJ KVALITETNEGA MESA, KROGOTOK SNOVI V NARAVI, ČISTE REKE IN POTOKE, ČISTO PODTALNICO. ALI MORAMO TUDI Ml UVESTI ODLOK? V SOSEDNJI AVSTRIJI JE MAKSIMUM 299 PRAŠIČEV NA ENEM MESTU. DOBRO BI SE BILO ZAMISLITI NAD TEM .. EKOLOŠKA SKUPINA PTUJ 9. PETLETKA Ali ponovna oživitev jurišnega socializma! Kako si sicer drugače razložiti politično blaznost in razvojni »masaker« slovenske družbe, ki je še toliko hujši za prostor, ki je določen za obred, oziroma na katerem bodo obred izvedli. Za oltar so izbrali namreč strugo reke Mure, ki jo bodo razširili in temu ostrezno omegalomanili, kar je specialiteta jurišnega socializma od leninskih časov naprej, in na njej postavili 8 oltarjev (beri HE), ki naj bi oziroma bodo po projektih, slovenske strokovne blaznice pomenili večno luč za težko duhovno (beri: industrijsko) obnovo, ki rabi večji, hitrejši in močnejši zagon. Žal ta večna luč ne bo dajala večnega sijaja, ampak bo utripala s precejšnjimi presledki, in to dnevnimi presledki, da ne bo pomote. Scenarij za obred je pripravljen, tudi vodji obreda (elektrogospodarstvu, ki je prejel vnaprejšen blagoslov s strani Izvršnega sveta. Ministranti se na ritual že vneto pripravljajo, kajti to bo spet eden izmed debaklov širših dimenzij, ki je v njihovih očeh ocenjen kot zgodovinski dosežek ali bolje rečeno razodetje ali še bolje prikazen, ki jo je treba zgodovinsko potrditi. S tem bodo za nekaj časa izpodrinili lastne ekonomske debakle na občinski ravni. Tako bodo s scene odnešeni na ščitu. Zato ti ministranti (občinski izvršni sveti) tako vneto ministrirajo, plačilo, ki se mu nadejajo, pa bo dokaj bedno, kot se to za ministrante spodobi. Toda tik pred masakrom ali kolektivnim samouničenjem, kot se to za take rituale spodobi, in tudi ta ne bo izjema, bodo še »odrasli«, pa tudi kot bivši razlagalci ideologije, ki vidi v svojih receptih vzor za osrečenje človeštva in spfrejemljivo obliko ljudskega sožitja, ne bodo nikomur odgovarjali. Pa četudi ti, ki jim razlagajo srečo, ne bodo osrečeni. To pa prav gotovo ne bodo, kajti 8 večnih luči, ki bodo svetile po 4 ure na dan prav gotove ne bo dovolj za to srečo. Tako se streže, tako se je pred dvema letoma streglo interventnemu zakonu o zaščiti kmetijskih zemljišč, tako se danes podreja jurišu za uničenje teh zemljišč in to naj bi odrešilo Slovenijo pred propadom, kajti ceneje je in tudi smiselneje preseliti »slovensko žitnico« nazaj na Reko ali pa v Koper, kjer izgrajujejo deponijo za razsute tovore in od koder bi bila moka prav gotovo bolj plemenita, saj jo lahko oplemenitijo s premogovim prahom, ki ga skladiščijo za naše sosede. Prebivalstva ob reki Muri, ki je ob dosedanji ekstenzivni razvitosti na repu ne samo v Sloveniji ampak celo v Jugoslaviji (saj je po brezposelnosti skupaj s Kosovim 'na prvem mestu), pa odvzeti tisto, kar ga lahko edino še poveže oziroma vzpostavi stik s tehnološko revolucijo (biosistemi). Pluralizem, kaj je to — ali komu zvoni? Po svečanem uvodu je prav, da spregovorimo o odločanju oziroma sprejemanju političnih odločitev za gradnjo hidroelektrarn na reki Muri nekoliko bolj konkretno. Vsekakor je bila le-ta v taki obliki kot jih bodo gradili sedaj, sprejeta v skladu z birokratsko ideologijo ekstenzivnega razvoja ki ga je monopolna institucija, kot je elektrogospodarstvo napram navadnemu smrtniku in tudi občini pa tudi republiki, izkoristila in vsilila projekt po liniji najmanjšega odpora (malo muzike za veliko denarja). Glede na svoj monopolni položaj ima Elektrogospodarstvo prav go- tovo dokajšnjo moč, zato ni čudno, da je glede na to uveljavilo svoj interes. Torej gre za artikulacijo interesa močnejšega, ne glede na strokovno oporečnost in nesprejemljivost projekta kot takega, se pravi elite, ki personifici-ra svoj interes kot družbeni interes, ki ne dopušča konsolidacije mnenj. »Javni strokovni posvet« in pozitivno javno mnenje v raziskavi slovenskega javnega mnenja 84, sta prav gotovo premalo, da bi lahko kar tako posegli v prostor brez možnosti vplivanja oziroma upoštevanja interesov vseh prizadetih Pomurcev. Žal pa ta monopolna moč ni uveljavljena samo na nivoju republike, ampak so že v mlinih demokratičnega izjasnjevanja tudi vsi medobčinski organi in občinski izvršni sveti v Pomurju. To pa pomeni pridobitev večine soglasij še preden bodo narejene vse študije, ki še manjkajo in ki naj bi potrdile ali zavrnile gradnjo s ti. strokovnega vidika. O tem, da bi ga zavrnile, ni moč sanjati, saj vse raziskave finansira elektrogospodarstvo, ki postavlja pogoje za raziskovanje in določa rezultate za kakšne malenkostne koncesije, kot je to bilo npr. z Zavodom za spomeniško varstvo in se obeta z Zavodom za ekonomiko in urbanizem iz M. Sobote. Pristavili bodo svoj piskrček Elektrogospodarstvo pa je uredilo tudi z izvršnimi sveti, ki bodo verjetno dali soglasja, ne da bi o tem razpravljali na skupščini, pa tudi če bodo, verjetno to ne bo pro- GLOSA blem, ker je bilo do sedaj tako ali tako vse sprejeto, četudi je bilo potrebno kaj doseči z lažjo ali manipulacijo. Tudi tukaj se obeta težka manipulacija. Koncesije, ki so si jih zagotovili predsedniki izvršnih svetov pri predstavniku Elektrogospodarstva Petru Skoku, so za njihov degradiran in birokratski način razmišljanja, ki ne presega raznoraznih ciklostiranih materialov, dovolj. Namreč, zaposlila se bo pomurska gradbena operativa, ki bo po elektrarnah pomenila eno izmed katastrof in eno velikih socialnih bremen za regijo. (Gre za nekvalificirano delovno silo, kr ne ustvarja v sedanjem času dovolj akumulacije za lastno obnovo.) Projektant se poleg tega mora držati tudi obljub, zapisanih v projektu, pristaviti pa bo verjetno treba piskrček, da čim-več dobijo in si zgradijo na ta račun sodobne ceste. To so te koncesije in tako mizerna je pot odločanja za nekaj, kar pomeni uboj za okolje, kjer so samomori že itak nad evropskim in jugoslovanskim povprečjem. Ta metoda ne dopušča nobene alternative; vsi, ki se zoperstavljajo, takšni obliki osrečevanja (beri: onesreče-vanja ljudi) pomenijo absolutno zlo, ker niso v skladu z istovetno monopolno megalomansko ideologijo, in zato jih je treba preganjati. Upajmo le, da jih bo dovolj in da jih ne bodo pregnali naprej od bregov Mure, kjer si bodo postavili vigvame in tako preprečili gradnjo oltarja sreče oziroma žrtvenika slovenske politične blaznosti, še bolj pa pomurske. Kajti po 15-letih teh 7 odstotkov energije glede na zastavljen razvoj pomeni nič, spet bomo tam, kjer smo sedaj. Na ničli. No, pa ne da bi bili pesimisti, neizpodbitno dejstvo je, da nas je do sedaj brezkompromisna ZALETAVOST VEDNO PRIPELJALA DO ŽELJENIH CILJEV, čemur je priča TUDI ODLOČNO ZASTAVLJENA PRELOMNA DEVETA PETLETKA ODREŠITVE! Janez Votek nje. Bodo že storili, kot se jim bo zdelo. Janez Magdič, 60 let, upokojenec, Krapje: Vzeli so nam že veliko gozdov in zdaj bi nam jih tudi. Tu smo na zelo zaostalem področju, nimamo niti trgovine, slabe ceste, vse slabo urejeno, zdaj pa nam jemljejo še tisto malo, kar imamo. Energija je sicer pomembna, toda kruh je pomembnejši. Danes sicer porabimo vse preveč energije, vse okroj nas je na elektriko. Franc Kupljen, 43 let, kmet, Cven: Sem odločno proti gradnji elektrarn na Muri. Kako lahko tu načrtujejo elektrarne, kjer bi uničili toliko obdelovalne zemlje iti gozdov, ko je niso mogli zgraditi na Tari, kjer je samo kamenje. Tam je sicer mednarodno priznan narodni park, toda toliko škode ne bi bilo. Mura, ki je že zelo onesnažena, se sploh ne bi mogla več samoočiščevati in vse ribe bi pomorili. Andrej Kociper, 65 let, upokojenec, Cven: Ne razumem, kako bodo zajezili podtalno vodo. Že zdaj, ko Mura naraste imamo polne kleti vode, kako pa bo šele takrat, če zgradijo pri Veržeju jez, bo na eno stran premalo vode, drugod pa bodo poplave. Marija Smodiš, 40 let, prodajalka, Mota: Sem zelo proti, ker bodo uničili okolje, rodovitno zemljo, zaradi morebitnega presihanja vodnjakov pa ponekod ne bo pitne vode. Borimo se za večji pridelek, načrtujemo pa take projekte, ki bodo požrli še pa še rodovitne zemlje in gozda. Menim pa tudi, da je premajhna osveščenost ljudi na tem področju, kjer bodo gradili elektrarne in se ne zavedajo nevarnosti ali posledic, ki jih lahko povzročijo ti posegi v reko Muro in njen okoliš. Marusja Uhernik 39 let, medicinska sestra, Radgona: Zelo sem se zgrozila, ko sem slišala, da hočejo zgraditi elektrarno v Radgoni. Mislim, da nima smisla graditi tukaj elektrarne, če bomo od tega dobili samo delček energije. In samo ob misli, da bo voda toliko nad Radgono, me je groza. Metka Schnabl, 45 let, višja fizioterapevtRa, Radgona: Delam v Radencih in slišim, da se že veliko pogovarjajo o tem. Takšno uničevanje narave se mi zdi nesmiselno. In od kod denar? Spet nam bodo odtegnili plače. Sem odločno proti tem elektrarnam. Spraševali so učenci 1NM, razreda, s Srednješolskega centra tehniško-pedagoške usmeritve v M. Soboti: Mitja SCHNABL Nataša KUPLJEN Boris SMODIŠ ONI IN POLJSKA »M! NE MOREMO IMETI SVOBODNIH VOLITEV« Oni, najnovejSa knjiga Terese Toranske, ki so jo natisnili v ilegali maja letos, je postala ena najbolj iskanih publikacij na Poljskem. V njej so namreč zbrani intervjuji, ki jih je avtorica v zadnjih treh letih opravila z nekdanjimi vodilnimi poljskimi funkcionarji. Govorili so seveda o stilu svojih zmerajšnjih sovjetskih prijateljev^ Josip Visarionovič Stalin vrti ročico hreščečega gramofona, medtem ko njegov zunanji minister okorno pleše z vodilnim članom poljskega Politbiroja. Ni-kita Hruščev izbruhne na letališču v VVaršavi, kjer s stisnjeno pestjo prozi svojim gostiteljem z invazijo. Poljski komunistični voditelj opravičuje prevaro z volitvami *■ dejstvom, da bi z drugačno taktiko »mi izgubili«. - , Zgodbe, za katere se na prvi pogled zdi, da si jih je izmislil nekdo nalašč za to, da bi le še povečal nezadovoljstvo milijonov Poljakov z že vse od druge svetovne vojn^ trajajočim ravnanjem Sovjetske zveze z njihovo domovino, te zgodbe so resnične. V spomin si jih je priklicalo sedem vodilnih članov poljske komunistične partije v letih 1940—1950, vsa ta njihova pričevanja pa so zbrana v knjigi z naslovom Oni, ki so jo maja natisnili v ilegali in ki je tudi najprej pričela krožiti v poljskem podzemlju, danes pa je ena od najbolj iskanih knjig po vsej Poljski. Na 256 straneh je poljska novinarka Tereza Toranska objavila razgovore, ki jih je v letih 1981—1984 opravila s prvimi povojnimi poljskimi voditelji. Toranska, ki danes živi v Parizu, kjer pripravlja One za novo izdajo, je zelo zgodaj sama občutila grozeče zavetje poljske orjaške vzhodne sosede. Zaradi suma anti-sovjetske dejavnosti je namreč bil njen oče še pred njenim rojstvom izgnan v Sibirijo. Oni je knjiga, v kateri je Toranska upodobila z ostrino — ki jo je moč primerjati le še z 1962. leta izdanimi Pogovori s Stalinom, ki jih je napisal nekdanji jugoslovanski podpredsednik Milovan Djilas — zahrbtnost, s katero so Stalin, njegovi prijatelji in nasledniki zatirali in poniževali svoje poljske prijatelje in tovariše. Najbolj opazen, pa tudi najbolj izviren pripovedovalec je Jakub Berman, ki je bil do leta 1956 glavni ideolog poljskega politbiroja in nadzornik tajne politike in ki so ga zaradi entuziazma, s katerim je uresničeval vse diktatorjeve krvoločne ekscese tudi izključili iz partije. Drugo svetovno vojno je preživel v Sovjetski zvezi, kjer je bil seznanjen z dejstvom, da pričakuje Kremelj zmago komunistov na 1946. leta potekajočem nacionalnem referendumu, ki je bil le lepotna maska, za katero se je ustoličila njihova prva povojna vlada. Berman pravi: »Referendum je bil nekaj, za kar smo mislili, da predstavlja le uvod v volitve, nekaj, kar nam bo pokapalo presek mišljenja in hotenja ljudstva. Pričakoval sem, da bodo njegovi rezultati v našo korist. Seveda mtio jih marsikje popravljali, nekje bolj, nekje manj. Toda ne moremo reči, da smo jih potvarjali — samo popravljali. Ali bomo zmagali in ostali ali pa izgubili in prepustili oblast komu drugemu ... Prepričan sem, da mi boste rekli, da bi bilo demokratično, če bi to v resnici tudi storili. Pa kaj? Kdo potrebuje takšno vrsto demokracije? Mi ne moremo danes imeti svobodnih volitev, prav tako kot jih nismo mogli imeti pred 20. leti ker bi nedvomno izgubili. Kakšen smisel bi torej imele takšne volitve?« Berman je Toranski pripovedoval tudi o časih, ko se je še udeleževal poznih večernih srečanj pri vrhovnem poveljniku v Moskvi. »Hrana in pijača ata bili odlični. Posebej se spominjam slastne goveje pečenke... Po Zdravljici je Stalin zavrtel ploščo. Običajno je bila kmečka glasba, ki je bila Stalinu najbolj pri srcu. Nekoč, mislim da je bilo leta 1948, sem plesal z Molotovom.« Toranska: »Mislite — z gospo Molotovo?« Berman: »Ne, nje ni bilo tam... Molotov je vodil, ne vem kako. Ni bil slab plesalec, dejansko... Stalin je obrnit ploščo. To je opravljal kot svojo dolžnost. Vrtel je plošče in gledal. Stalin se je v resnici zabaval. Toda za nas so bila takšna plesna srečanja priložnost kovtijaki za sodobno zgodovino, je avtor dokumentirano qvrgel trditve, da nacisti niso odgovorni za požig rajhstaga. Ta knjiga je bila doslej objavljena v sedmih jezikih, kmalu pa bo izšla tudi v Jugoslaviji. Na hitro z univerze KAROLA TAYLORJA, rektorja univerze v Gdansku, MARIANA KWAPISZA, dekana matematične fakultete, in njegovega pomočnika JERZYJA GRZYWACZA, so pred dnevi odstavili. Oblasti niso z ničimer pojasnile razloga za ta ukrep; verjetno pa je to posledica osebnega angažmaja in stališča vseh treh profesorjev v zadevi Marcina Antonowicza, študenta univerze v Gdansku. Marcin Antonowicz je 6. oktobra letos umrl nedaleč od 01sztyna v prometni nesreči '(tako se je glasilo uradno poročilo), takoj po zaslišanju na policiji. Na študentovem pogrebu je spregovoril tudi rektor Taylor in fantovo smrt primerjal s smrtjo očeta Jerzyja Popielu-ska, ki sta ga oktobra 1984 umorila dva policista. Vsi trije univerzitetni profesorji so bili odstavljeni na podlagi zakona o višjem šolstvu, ki je bil sprejet julija lani. Šesti člen tega zakona določa, da lahko minister za šolstvo brez pojasnila odstavi univerzitetne delavce. Iz protesta proti temu ukrepu sta odstopila prorektorja univerze Antoni Sliwinski in Bruno Synak. Ceno bo plačal Adams za to, da smo si na glas lahko povedali stvari, ki si jih drugače nismo mogli.« Drugi, s katerim se je pogovarjala Toranska, je bil Stefan Staszewski, šef propagandnega oddelka pri centralnem komiteju leta 1950. Staszevvski je pripovedoval o tem, kako je poljski predsednik Bole-slavv Bierut neprestano in trmasto spraševal Stalina in šefa tajne službe Lavrentija Beria, ki so ga po Stalinovi smrti usmrtili, po usodi poljskih komunistov, ki so izginili v Stalinovih množičnih čistkah. »Stalin se je često poigraval z Bierutom,« se spominja Stefan Staszewski, »zmeraj mu je namreč odgovarjal, da so se morali izgubiti kje v tej veliki deželi, kjer jih pač ne more nihče najti. Stalin se je obrnil k Berii in ga vprašal: Lavrentij Pavlovič, ali ti ne veš, kje so? Rekel sem ti, da moraš paziti na nje, ti pa jih še zmeraj nisi našel! Naposled je Beria ukazal Bierutu naj neha nadlegovati Stalina s takimi vprašanji in končal z besedami: »Žal ti bo, če ne boš!« O izginulih poljskih komunistih se niso nikoli več pogovarjali. Poljski voditelji pa kljub Stalinovi smrti, kljub množičnim deportacijam in kljub zaustavljenim likvidacijam Poljakov niso bili deležni večjega spoštovanja diktatorjevega naslednika Nikite Hruščeva. Edvvard Ochab, ki je načeloval poljski partiji v kriznem 1956. letu je opisal Hruščev prihod v VVaršavo 19. oktobra 1956. Pripotoval je nepovabljen, zelo hitro po delavskih nemirih v Poznanju in med plenumom poljske partije, na katerem se je pro-moskovska linija trde roke bala, da bo izgubila oblast. »S trdimi koraki je izstopal iz letala in nam že od daleč grozil s pestjo. Najprej je pozdravil ruske oficirje. Šele nato je pristopil k nam in znova pričel mahati s pestjo. Rekel sem: Mi smo doma, v svojem lastnem mestu. Nobene potrebe ni po kakršnikoli sceni tu na letališču. Hruščev nam je na ves glas grozil z invazijo in v resnici so bile takrat divizije ruske armade na poti.« Toda namesto v Poljsko so te divizije odkorakale na Madžarsko, kjer so bili množični protesti zoper sovjetsko dominacijo. Marsikateri poljski bralec Onih nahaja obstoj pare-lel v knjigi s sodobno Poljsko, ki jo obeležujejo vsaj tri dejstva: zadušitev Solidarnosti, frustrirano prebivalstvo in zmerajšnja odvisnost oblasti od Moskve. Joh Moody, Time, oktober 1985 prevod in priredba: Dragica Korade >ednik za-: pred dne-delegacijo /odil pred-Г (na levi), tovnih po-Toda har-i zahodno-lemonstra-lo z najra- e pomisle->d avgusta o njihova /odstvom. iskusijo o i, katerih nelinih in SLOVENC! SMO REŠILI TARO (nadaljevanje s 15 strani) 'prim DEBELAK M : Barantanje za zaporedje uničevanja NR 25 jan 1985 ‘GRUHL H — 1985 — Jedna planeta je opljačkana Prosveta 'GODICL L : Floristična in vegetacijska oznaka nekaterih zanimivih predelov ob reki Muri v Sloveniji PA Maribor. Tipkopis. 1—8. ‘JEZ M — 1985 — Vplivi rečnih hidrocentral na ekološke in krajinsko-estetske’ karakteristike prostora Geographica slovenica 15 'KIRN A — 1982 — Znanstveno-tehnična revolucija, biosfera in ekološka kriza II Anthropos 1982/1—2, 143—159 ‘LIKAR M — 1985 — Prevare in zmote v medicini in biologiji. DZS ‘MLINŠEK D in sod — 1980 — Gozdni rezervati v Sloveniji Inst gozd les gosp BTF Ljubljana “PLUT D. — 1985 — Za ekološko svetlejši jutri ZOTK "PLUT D in M KOMPARE — 1985 — Pokrajinsko in ekonom-sko-tehmčm vidiki izbora lokacije in gradnie majhnih elektrarn Geographica slovenica 15 'P0PPER K R in K LORENZ 1985 — Die Zukunft ist of-fen Piper ”P0V2 M 1984 — Ihtiofavna reke Mure I Biol vestn 32 I 87-92 ‘POŽARNIK H 1985 — Alternative Krt 18/1984 'PUCELJ G S skupnimi močmi do spoznanj o posegih na Savi in Muri Delo. 18 sept 1985; PL0J-RATAJC S " S študijami do jasnejših odgovorov VEČER 18 sept 1985; itd “ROTAR B — 1981 — Pomeni prostora DE “SCHUMACHER F — 1973 Small is beautiful Blond and Briggs (td ) (mnogo ponatisov pri drugih založbah) ‘SMEJ S m J VOTEK Pomurski motorizirani brod Mladina 19/1985 "TARMAN K 1964 Človek in narava MK ' TAVČAR M Za naftno krizo prihaia kriza aozdov ŽIT 4/1985 ' prim UTENKAR D Ob Muri še preveč neznank Delo 10 sept 1985 “VOTEK J Kakšne elektrarne na Muri’ Pomurski vestn 13 jul. 1985 ' “VOTEK J. in T NOVAK: Vrt Evrope ali ekološka pustinja Delo, 17 sept. 1985. “Zbornik referatov: Posvetovanje o graditvi hidroelektrarn na Savi in Muri. Radenci, 1—2 aprila 1985 “ŽUPANČIČ M. in A. SELIŠKAR - 1984 - Tla. V: STEPANČIČ D in sod : Komentar k listu Murska Sobota. Osnovna pedološka karta SFRJ. Pedol. karta Slovenije. BTF Ljubljana “ŽUNEC P.: Prihaja iz podzemlja. Pomurski vestnik. 16 maja 1985 “Osnovni tekst je v vseh elaboratih enak, zato sem podrobneje v celoti pregledal le elaborat pripravljalnih del: HE Radenci na Muri Inženirski biro Elektroprojekt, Ljubljana Tone NOVAK Radenci O METODA DELA (IN SE O ČEM) Metode, na osnovi katerih uveljavlja svoj interes slovensko elektrogospodarstvo, so metode močnejšega, ki ne pozna »prizadetih«. Elektrogospodarstvo Slovenije je poosebljen družbeni interes, ki mu »trenutno« ne ustreza demokratično soočanje različnih mnenj o načrtovani gradnji vodnih elektrarn na reki Muri. Elektrogospodarstvo Slovenije obljublja pomurskim predstavnikom izvršnih svetov zaposlitev pomurske gradbene operative, da bi na tak način dobilo pristanek izvršnih svetov za gradnjo elektrarn na reki Muri. SZDL-jevci so sklicali tajni posvet predsednikov Krajevnih konferenc Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije in jim zaupno razložili, da elektrarne morajo biti in da je to edina korist, ki jo lahko dobi Pomurje od centra. Zato naj bodo pripravljeni, da zagotovijo (če bo potrebno) »političen« konsenz na svojem področju pod krinko demokratičnosti. Hkrati so jim strogo prepovedali, da bi širili kakršnekoli informacije o bližajoči se izgradnji vodnih elektrarn na reki Muri. Janez VOTEK Murska Sobota DIALEKTIKA POPULARNIH PESM Vse je relativno, vse se menja (le Cockta je vedno enaka, ampak nas tukaj ne zanima), vse je skratka podvrženo zakonitostim dialektike razvoja. Ta dialektika je še toliko bolj očitna pri stvareh, ki zadevajo družbene in sploh človeške aktivnosti, najboljše možnosti pa ima tam, kjer je tudi družbeno legitimna. Popularne, splošno znane in priljubljene pesmi so prav gotovo eno od področij, ki je zelo podvrženo dialektiki razvoja. Spreminjajo se v skladu z željami jn potrebami ljudstva, ki jih poje ati recitira, tako da sčasoma od pesmi, kakršno si je zamislil ljudski godec ali kdorkoli že, ostane bore malo, kljub temu pa lahko še vedno govorimo o isti pesmi, le modificirani v- skladu z družbenim napredkom oz. razvojem. Lep primer je besedilo partizanske, še pred tem pa delavske pesmi Nabrusimo kose. V rajni Kraljevini Jugoslaviji, in seveda med okupacijo, sta bila v besedilu tudi ta dva odlomka: »... obresti in davki nam pijejo kri, od žuljev se naših pijavke redijo ...« in •>.. Nekje je dežela, kjer vlada svoboda ..., kjer kmeta ne guli nobena gospoda . ..«. Pri visokih obrestih in davkih stare Jugoslavije in plačah, ocj katerih se je komajda dalo preživeti, je seveda jasno, da so bile oči revolucionarnih delavcev obrnjene proti edini državi socializma. Po osvoboditvi, ko je socializem začel prehajati v svetovni proces, še več, začeli smo ga graditi tudi pri nas, seveda ni več bilo potrebe po prepevanju omenjenih dveh pasusov. Pesem se je s tem skrajšala — postala je bolj dostopna širokim ljudskim množicam, kar je povsem ustrezalo njenemu dialektičnemu razvoju (pred in med 2. vojno so jo prepevali v glavnem skrivoma. konspirativno, in to predvsem člani najnaprednejše delavske organizacije; po vojni je postala last vsega delovnega ljudstva, njeno skrajšanje pa je prispevalo k njeni demokratizaciji) Drugi primer izjemno popularne pesmi je himna. Našo bomo z novim letom spremenili, in prav je tako. Pesem Hej, Slovani, ki je postala himna nove Jugoslavije, je bila prvotno, 'od časov razmaha panslavizma, ko jo je napisal in uglasbil nek narodno zaveden Čeh, himna vseh Slovanov, predvsem pa tistih, ki jih je najbolj ogrožala germanizacija, značilna za takratno KuK Avstroogrsko. Pesem ni bila izraz kake nacionalne mržnje, ampak izraz narodne zavednosti in samobitnosti slovanskih ljudstev v »ječi narodov«, kakor so tudi imenovali rajnko AO monarhijo. Podobna je bila situacija v Jugoslaviji v času nemške okupacije: okupatorji so hoteli naše pretežno slovanske narode ponemčiti, da o drugih oblikah terorja sploh ne govorimo. Integralni del naše socialistične revolucije in osvobodilne borbe je bil tudi boj za nacionalno identiteto. Temu je pesem Hej, Slovani zalo ustrezala. V tistih težkih časih pa je bil pomemben plus za omenjeno pesem tudi naše prisrčno prijateljstvo z največjo državo sveta in največjim njenim in obenem slovanskim narodom, katerega pripadniki so tudi sodelovali pri dokončnem osvobajanju jugoslovanskega ozemlja izpod okupatorskega jarma. Velika je bila tudi ljubezen naših ljudi do voditelja te velike države (ki je bil sicer Gruzijec, ue pravi neslovan, vendar je v glavnem prevzel jezik in navade največjega naroda svoje države). Še pomnite, tovariši, kako smo na okopih porušene domovine ponosno prepevali našo novo himno? Ni bilo mehanizacije, zato delo ni šlo tako hitro kot danes, a opravljali smo ga zavzeto in s pesmijo na ustih. Temu dejstvu je ustrezala nekoliko daljša pesem. Takrat je imela še tretjo kitico. Se je še spominjate? Začenjala se je nekako tako: »2 ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših se gora odziva mu tovariš Tito . , .« Potem se je izkazalo, da je pesem predolga. Prve kitice nismo mogli odstraniti, bila je preveč značilna. Ostali sta druga in trčtja. Po temeljitem premisleku in v skladu s potrebami ljudstva smo črtali tretjo. Za to je bilo več razlogov, giavni pa je bil ta, da nismo hoteli ustvarjati kulta osebnosti okrog tov. Tita (enak kult je okoli sebe pridno gojil prej omenjeni Josip Visarionovič Džugašvili, ki pa ga nikakor nismo hoteli posnemati, sploh po tistem, ko smo z grozo v očeh in žalostjo v srcih spoznali da ima nekaj za bregom, in da njegovo prijateljstvo ni čisto kot bistre vode Bajkalskega jezera) Do dni današnjih je torej ostala dvokitična pesem Hej, Slovani, katere melodija nam je šla tako lepo v uho, da je nismo hoteli zamenjati za nobeno od predlaganih alternativ (še več, niti slišati jih nismo hoteli), čeprav je bilo rečeno, da je samo začasna himna. Pa saj melodija je bila, je in bo čisto OK, le v besedilu je bilo nekaj, kar je motilo naša občutljiva ušesa. Državljani Jugoslavije namreč niso le pripadniki slovanskih ljudstev, poleg tega pa živi v drugih državah sveta veliko več Slovanov, kot pri nas, in menda ne bomo imeli državne himne, namenjene predvsem inozemcem! S spremembo spornega začetka »Hej, Slovani« v »Jugoslovani« smo torej ubili vsaj dve muhi na en mah: iz naše pesmi smo izključili Nejugoslova-ne, vključili pa smo vanjo Albance, Madžare, Rome, Vlahe, Italijane in druge neslovanske narodnosti v SFRJ (poleg slovanskih, seveda) To pa ni edina sprememba. Namesto »duh slovanski«, smo iz prej omenjenih razlogov morali najti neko novo formulacijo. Kot odlična in naši vsakdanjosti povsem ustrezna alternativa se je pojavila beseda svoboda, torej, namesto prej omenjenega, »duh svobode« To je zares čudovito! V nekaterih primerih je namreč svoboda res samo duh, ki straši naokrog Tako na primer duh svobode javnega izražanja mnenj straši varuhe slavnega 133. in morda še katerega člena. Menim pa, da bi morali iti še dalje V besedilu himne bi bilo treba omeniti vsaj še bitko za uresničevanje dolgoročnega plana gospodarske stabilizacije, napore za povečanje produktivnosti in konvertibilnega izvoza, ter zmanjšanje nezaposlenosti, nelikvidnosti in dolga tujini. Bolj bi lahko (vpričo vse pogostejših pojavov nacionalizma) poudarili tudi pomen bratstva in enotnosti, pa boj proti notranjemu in zunanjemu sovražniku naše ureditve, negativnim pojavom voluntarizma, oportunizma, sektaštva, neodgovornosti in nasprotovanja sistemu socialističnega samoupravljanja namesto večjega zavzemanja za njegovo dosledno izvajanje in odpravljanje posameznih пар^Ц v njegovem delovanju; naštel bi lahko še marsikaj, a himna ne sme biti predojga, zato je treba vanjo vnesti le najpomembnejše, in omenjeni problemi bodo gotovo aktualni še lep čas (po mojem optimističnem prepričanju vsaj še tako dolgo, kot je držala stara himna), se pravi, da njihove dokončne ureditve Sploh pa mislim, da bi bilo najbolje sprejeti tako himno, iz katere bi po sprotnih potrebah ali in po vnaprej določeni prioritetni listi sproti izpadale presežene ali manj pomembne tšme (problemi, naloge, vrednote, cilji. . .), obenem pa bi jih zamenjalo kaj novega, v danem trenutku aktualnejšega in bolj pomembnega Tako bi imeli ob vsaki priložnosti najsodobnejše besedilo himne, ki bi tudi najbolj ustrezalo aktualni družbeni situaciji in potrebam To bi bil še en dokaz fleksibilnosti, daljnovidnosti, demokratičnosti in naprednosti našega družbenopolitičnega sistema, in zagotavljam vam. da bi nam tako himno zavidali po vsem svetu, kakor nam že zdaj zavidajo našo socialistično, samoupravno ureditev, demokratični delegatski sistem odločanja in neodvisno, neuvrščeno zunanio politiko jacks