Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 224 Jasna Fischer (Slovenj Gradec, 3. 8. 1945 – Ljubljana, 21. 9. 2018) Dr. Jasna Fischer je bila zgodovinarka, raziskovalka gospodarske in socialne zgodovine zlasti druge polovice 19. in za četka 20. stoletja, predvsem pa je bila kot dolgoletna direktorica Inštituta za novejšo zgodovino, t. i. menedžerka na podro čju znanosti oziroma raziskovalne dejavnosti. Bila je namre č direktorica Inštituta za novejšo zgodovino kar dvaindvajset let in to uspešna direktorica, ki je inštitut dokaj uspešno krmarila skozi vse Scile in Karibde v razli čnih časih in pogojih, v katerih je delovala znanstvena raziskovalna dejavnost. Kljub dolgoletnemu vodenju inštituta – vodenje je prevzela, ko je bila stara osemintrideset let, za kar je bilo v časih, ko je postala direktorica raziskovalne ustanove po mnenju mnogih (in glede na takratno prakso) kar premlada in zlasti premalo izkušena – pa je bila Jasna Fi- scher predvsem zgodovinarka, ki se je svojemu raziskovalnemu delu posve čala s vsem žarom in to kljub bremenu imenovano direktorovanje. Za Inštitut za novejšo zgodovino je morda bolj pomembno to zadnje, saj ji je uspelo inštitut postaviti na »zemljevid« uspešnih in prepoznavnih raziskovalnih ustanov pri nas (manj v tujini, ki takrat ni bila niti »odprta« niti vabljiva), za slovensko zgodovinopisje za obdobje, ki se mu je raziskovalno posve čala, pa je pomemben njen raziskovalni prispevek. Uveljavila se je kot zgodovinarka gospodarskega razvoja Slovenije, še zlasti pa kot zgodovinarka, ki je obdelovala spremembe v družbi, npr. demografske. Preu čevala je soodvisnost gospodarstva in družbenih sprememb, ki jih spreminjanje gospodarstva, npr. industrializacija prinaša. Jasna Fischer se je v slovenskem zgodovinopisju uveljavila predvsem kot go- spodarska in družbena zgodovinarka. Bila je med tistimi, ki so to še danes nekoliko zanemarjeno panogo zgodovinopisja s svojimi predhodniki, nekakšnimi za četniki raziskovanja gospodarske in družbene zgodovine pri nas (Jože Šorn, France Kresal, Ferdo Gestrin …) želela postaviti na pomembnejše mesto v zgodovinopisju kot ga je imelo (in ga ima še danes) in to kljub ne majhnemu trudu Jasne Fischer, da ne bi bilo tako. Zlasti to velja za gospodarsko zgodovino – zgodovino gospodarstva in njenih panog, ki ni vabljiva, saj je za raziskovanje utrudljiva, polna majhnih Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 225 korakov oziroma dejansko brez kakršnihkoli bližnjic, da se doseže rezultat. Ta pa za mnoge ni tako veli časten in odmeven kot so npr. raziskovalni rezultati s podro čja tiste družbene zgodovine, ki se ukvarja s »vsakdanjim življenjem« ali z družbenimi »izgredi« posameznika proti ustaljenim družbenim pravilom in navadam in po- sebnosti ali družbenim obrobjem ali kar družbenim dnom. Jasna Fischer je bila v dolo čeni meri kar uspešna pri uveljavitvi gospodarske in družbene zgodovine v slovensko zgodovinopisje napram takrat prevladujo či t. i. politi čni zgodovini. Sama je namre č »pobegnila« od politi čne zgodovine in se »zatekla« v gospodarsko, kajti na za četku svoje raziskovalne poti se je ukvarjala z nastankom delavskega gibanja v Ljubljani in prvo organiziranostjo delavcev. Ker je želela priti tem delavcem (bili so sicer tiskarji in ne neki industrijski delavci, saj Ljubljana na za četku druge polovice 19. stoletja ni bila industrializirana) bolj »blizu«, se je podala v raziska- vo gospodarskega razvoju in posledic le-tega na družbene spremembe. Želela je ugotoviti – to ji je tudi uspelo – na čin industrializacij in njen vpliv na spremembe v sestavi prebivalstva na Slovenskem, kar pa je pomenilo deagrarizacijo. Posledica odlo čitve, da se posveti gospodarski zgodovini in njenim posledicam na družbeno stanje so bile razprave o strukturnih spremembah v gospodarstvu in družbi, predvsem z osvetljevanjem populacijske in poklicne sestave v slovenskih deželah v času od druge polovice devetnajstega stoletja do prve svetovne vojne. Jasna Fischer je tudi prepri čana, da so družbeni in gospodarski temelji našega časa bili postavljeni v 19. stoletju in da je treba zato tej dobi, zlasti gospodarstvu, dati ve čji pomen. Kot gospodarska in družbena zgodovinarka je bila v osemdesetih letih predsednica sekcije za gospodarsko in družbeno zgodovino ZZDS (takrat je stanovsko društvo slovenskih zgodovinarjev še delovalo po »vsebinskih« sekcijah), ki je popularizirala preu čevanje tega podro čja zgodovine in zgodovinopisja. Rojena je bila 3. avgusta 1945 v Slovenj Gradcu. Tam je sicer preživela del otroštva; srednjo šolo, gimnazijo na Šubi čevi ulici, kar je rada s ponosom poudarjala, ker je bila to takrat v socialnem smislu »elitna šola«, je obiskovala v Ljubljani. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je nato študirala zgodovino in sociologijo. Diplomirala je leta 1969. Po diplomi se je zaposlila na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja (kot direktorici le-tega ji je uspelo ime spremeniti v Inštitut za novejšo zgodovino, ker je to postal dejanska vsebina raziskav tega inštituta). Glede na takratne razisko- valne na črte inštituta, ki se je za čel spreminjati iz »servisa« politike zlasti ZKS v resno, pravo raziskovalno ustanovo s širšim delovnim programom kot le delavsko gibanje in »partizanš čina«, se je za čela ukvarjati z za četki delavskega gibanja na Slovenskem. To je bil takrat nov raziskovalni program inštituta, katerega namen je bil postaviti osnove delavskega gibanja na Slovenskem. Jasna Fischer se je vanj vklju čila z raziskavo o za četkih delavskega gibanja v Ljubljani. Prvo desetletje svojega raziskovalnega dela je posvetila tej temi; leta 1972 je magistrirala na od- delku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani s predstavitvijo obrtniških in delavskih društev v Ljubljani do leta 1884 ( Obrtniška in delavska društva in za četki delavskega gibanja v Ljubljani do leta 1884 ). Kot že re čeno, je v naslednjem kora- ku njenega raziskovalnega dela (njene znanstvene kariere) storila tudi pomemben vsebinski in metodološki korak v raziskovanju delavskega gibanja. V doktoratu, Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 226 doktorirala je maja 1978, je obdelala razvoj delavskega gibanja v Ljubljani od njegovih za četkov, ki je bil ob koncu šestdesetih let 19. stoletja pa do združitvenega kongresa avstrijske socialno demokratske stranke konec osemdesetih let 19. stoletja (Socialna in politi čna zgodovina delavskega gibanja v Ljubljani od za četkov do 1889). Na za četku doktorata je predstavila socialno osnovo za delavsko gibanje v Ljubljani in to vklju čno z gospodarstvom takratne Ljubljane kot pogojem za to. Na osnovi ohranjenih popisov t. i. ljudskih štetij je predstavila družbeno podobo Ljubljane zlasti glede delavstva, njegovega števila in njegove organiziranosti, kar je sploh pogoj za delavsko gibanje. Jasna Fischer je bila ena prvih pri nas, če ne kar prva, ki je popis prebivalstva kot pomemben zgodovinski vir uporabila. Prikazala je stanje delavstva v Ljubljani glede na leto rojstva, rojstni kraj, ob čevalni jezik. Tako je pokazala migracije v Ljubljano in tudi nacionalno sestavo ljubljanskega delavstva, ter nasploh delež tistih, ki so bili »proletarci« v ljubljanskem prebivalstvu. Poudarek je dala predvsem na najve čji takratni ljubljanski tovarni, toba čni tovarni in njenih delavkah. Te je obdelala na osnovi t. i. moštvene knjige, v kateri so vpisane vse (vsi), ki so bili v tistih letih zaposleni v tej za Ljubljano pomembni tovarni. Pri tem prikazu je bila inovativna glede vira, še bolj pa je bila inovativna glede na čina obdelovanja tega vira. Bila je inovativna za tiste čase in tiste tehni čne možnosti. Vir, popis delavk je obdelovala ra čunalniško (ne gre zamenjevati takratnih ra čunalnikov s sedanjimi, saj je šlo ta ra čunske stroje), potem ko je bila vsaka delavka iz zapisa v moštveni knjigi prenesena na ra čunalniško kartico (dobesedno na karton ček, ki je bil glede na takratno ra čunalniško tehnologijo naluknjan z luknjicami, ki so pomenile njene osebne podatke). Iz teh kartic (danes so povsem neuporabne – so le naluknjani karton čki – in pomenijo le dokaz »kamene dobe« ra čunalništva; nekakšen ra čunalniški Stonehange) je ustvarila sliko zaposlenih v toba čni tovarni. Njen doktorat je z »obvezno« redakcijo, ki jo tekst doktorata za objavo po- trebuje, izšel pet let kasneje v knjigi » Čas vesolniga socialnega punta se bliža« ; podnaslov je naslov doktorske disertacije. V objavi je dodala še vrsto bistvenih dokumentov, tako da je knjiga pravi »zaklad« za bodo če raziskovalce tega obdobja in te vsebine (v kolikor bo koga sploh še ta tematika zanimala). Že ko je knjiga izšla je bil družbeni ali pa politi čni trenutek tak, da pri takrat pomembnih založbam za to temo ni bilo pravega zanimanja. Zanimanje je pokazala le takratna »alternativna « založba Knjižnica revolucionarne teorije, ki jo je izdajala Univerzitetna konferen- ca ZSMS (mladinske organizacije – op. Z. Č.) ljubljanske univerze. Kljub že za takratne čase neatraktivni vsebini je knjiga vzbudila v javnosti precej zanimanja. Temu je botroval vsekakor zanimiv naslov, ki ga je avtorica vzela iz zaplenjenega letaka iz1883. Za svojo knjigo je prejela leta 1985 nagrado Kidri čevega sklada (predhodnika Zoisovih nagrad in priznanj kot danes prestižnih nagrad za znanstvene dosežke in znanstveno delo nasploh). Jasna Fischer je napisala kar nekaj razprav, v katerih je na pregleden na čin povzemala bistvene poudarke o modernizacijskih dosežkih slovenskega gospodarske- ga in socialnega razvoja pred vstopom v jugoslovansko državo. V osemdesetih in na za četku devetdesetih let 20. stoletja je nastopila s svojimi raziskovalnimi temami in raziskovalnimi dosežki na vrsti znanstvenih sre čanj doma (v Sloveniji in v Ju- Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 227 goslaviji) in v tujini. Sicer pa je bila zaradi vodenja Inštituta za novejšo zgodovino prisiljena veliko časa in energije posve čati inštitutu in njegovem položaju, saj je bilo za znanstveno delovanje zaradi tudi danes znanih razlogov kot je fi nanciranje zna- nosti nasploh in posameznih projektov in raziskav v turbulantnih časih osemdesetih let in tranzicijskih devetdesetih let to zelo potrebno. Vsekakor je temu posve čala ve č kot je hotela, a odgovornost do inštitucije in kolegov na njej, jo je prisilila, da je zgodovinopisje postalo bolj ali manj njeno »zavetje« in osebno zadovoljstvo. Bistvene ugotovitve o gospodarskem razvoju in z njimi povezanimi družbenimi posledicami, npr. s populacijskimi spremembami pri nas, je predstavila v knjigi Družba, gospodarstvo, prebivalstvo: družbena in poklicna struktura prebivalstva na slovenskem ozemlju od druge polovice 19. stoletja do razpada habsburške monarhije ( Ljubljana 2005). Gre za študijo o socialni sestavi slovenske družbe oziroma o odnosu razvoja prebivalstva in gospodarstva v drugi polovici 19. stoletja pa do konca avstro-ogrske monarhije. Študija je skupni rezultat njenega razisko- valnega dela. V tem znanstvenem delu je opozorila na metodološko problematiko raziskovanja gospodarske zlasti pa družbene zgodovine, predstavila pa je tudi oris gospodarskega razvoja slovenskih dežel od sredine 19. stoletja do razpada habsburške monarhije, prikaz razvoja prebivalstva in o prebivalstvu v industriji, obrti in storitvenih dejavnostih. V knjigi je vrsta koristnih podatkov o gospodarskem razvoju slovenskega ozemlja in o procesih, ki so povezani z gospodarstvom, npr. o izseljevanje, o proletarizacija, o brezposelnost. Svoje raziskovalne ambicije je zamenjala za skrb za obstoj in delovanje Inštituta. Veliko energije in časa je namre č posvetila menedžerstvu v znanosti oziroma v raziskovalni dejavnosti, da je Inštitut lahko uspešno deloval v vedno neugodnih fi nan čnih razmerah tako pred osamosvojitvijo Slovenije kot po njej. Njeno direktorovanje je zaznamovalo tako inštitut kot tudi njo. Med pomembnejši rezultat na čelu Inštituta je treba šteti njeno kadrovsko politiko. V to, da je Inštitut lahko zaposloval nove raziskovalce, mlade zgodovinarje, je vlagala velik napor. Vsekakor je Jasni Fischer uspelo dvigniti Inštitut za novejšo zgodovino na visoko kakovostno raven in je postal ustanova, ki je opravi čila (in še opravi čuje) ime Inštitut za novejšo zgodovino. Jasna Fischer je bila tista, ki je uspela kljub politi čnim pomislekom (v ZKS) uveljaviti to ime inštituta;preimenovanje inštituta v skladu z njegovim dejanskim programom in rezultati je izvedla leta 1988, še pred »velikim pokom« demokratizacije v Sloveniji. Morda ni ime povsem terminološko posre čeno, je pa zato program in rezultati le tega, za kar je bila Jasna Fischer zelo zaslužna. S tem je namre č inštitut izgubil še zadnjo sled »politi čnosti«, ki je sicer že dolgo ni imel. Vsaj od za četka sedemdesetih let dalje ne. Z dr. Jasno Fischer kot zgodovinarko in kot direktorico je ozko povezan tudi nastanek knjige Slovenska novejša zgodovina : od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (izšla leta 2005) v dveh zvezkih, skupaj 1500 strani. Kot direktorica je dala pobudo zanjo, navdušila vse takrat zaposlene na inštitutu, da so svoje sile usmerili v pisanje tega kolektivnega dela in vodila nastajanje knjige. Avtorjev je bilo kar štiriindvajset in »voditeljica« projekta je morala pokazati dokajšno mero »spretnosti«, da je vse avtorje »obvla- Zgodovinski časopis | 73 | 2019 | 1-2 | (159) 228 dala«. Vsekakor ji je, sicer ob pomo či uredniškega odbora, ki mu je na čelovala, uspelo. In to tako v organizacijskem kot v vsebinskem smislu. Kot direktorica Inštituta za novejšo zgodovino ima zasluge še za eno knjigo, namre č za zbornik dokumentov o osamosvojitvi Slovenije ( Slovenija : put ʹ k samo- stojatel ʹnosti: dokumenty ), ki je izšla v ruskem jeziku pri ruski akademiji znanosti in umetnosti (2001), z namenom, da se Rusi lahko seznanijo prek dokumentov z osamosvojitvijo Slovenije in s samostojno Slovenijo (dokumente sta zbrala A. Gabri č in Z. Čepi č). Uvodne študije so napisali sodelavci Inštituta za novejšo zgodovino. Njen angažma zgodovinarke se je »pokril« z njenim delovanjem v Društvu Rusija- Slovenija. Še pred izidom knjige Slovenske novejša zgodovina 1848-1991 o zgodovini Slovenije in Slovencev od sredine 19. stoletja pa do nastanka samostojne slovenske države, mogo če je re či od zastave do države, se je na lastno željo (leto dni pred iztekom mandata direktorice) upokojila. Po upokojitvi se je sicer nameravala bolj sistemati čno, kot ji je to uspevalo v času vodenja Inštituta, posvetiti zgodovini in raziskovalnemu delu. To ji je prepre čila v prvi vrsti bolezen. Žal je ta dokaj hitro napredovala in 21. septembra 2018 je dr. Jasna Fischer preminula. Sodelavci je bomo ohranili v spominu. Tako glede njene osebnosti, ki je bila mnogokrat kar robata, pa vendar topla, kot tudi glede njenega dela kot zgodovinar- ke. Morda se bo neko č uresni čila želja dr. Jasne Fischer in bomo Slovenci dobili bolj ali manj celovito zgodovino svojega gospodarskega razvoja in tudi zgodovino sprememb družbe, ki ga ta povzro ča. Zdenko Čepi č