Naše veselje Priloga „Slov. gospodarja" za deco. Velikonočna pravljica. Nekoč je živela tam v deveti deželi kraljica, kateri so zvesti služabniki izpolnili vsako željo. / Komaj je odprla usta, že je bilo storjeno, kar je šele hotela izreči. Tako je živela celo vrsto let srečna in zadovoljna. Tedaj pa se je lotevala kraljico polagoma neka nezadovoljnost, nič ji ni bilo prav, nikjer ji ni bilo obstanka. Ugibala je sama, ugibali so zvesti služabniki, poskuSali so to in ono — nič. Kraljica sama ni vedela, kaj ji je, nekaj ji je pač še manjkalo do popolne sreče, pa ni vedela kaj. Nekega dne se je sprehajala po lepih nasadih okoli kraljevega gradu. Šla je čisto do konca parka, kjer je stala, poleg glavnega vhoda vratarjeva hišica. Pogledala je skozi okno v hišico in videla v lični sobici košarico, v kateri je spal srčkan otročiček. Kraljica je opazovala s čim dalje večjim zanimanjem otročička. Občudovala je rdeča usteča in majhni nosek ter drobne prstke na rokah. Na mah pa, kakor da bi si ji bilo nekaj zasvetilo, je vedela, po čem je ves čas hrepenela in kaj ji je bilo treba do popolne sreče. »Takega malega otročička si je želela in sgdaj je odšla vsa zamišljena proti domu in ni odgovorila na. skrbljiva vprašanja svojega spremstva niti besedice. Ko je dospela v grad, je dala povelje, naj ji takoj privedejo staro čarovnico, ki je živela za visoko goro sredi temnega gozda. Starko so kmalu privedli Pred kraljico. »Česa želiš, kraljica? Ali še nimaš vsega, kar more človek sploh le dobiti?« »Nekaj mi še manjka- Želim si takega malega otročička, da se bom mogla z njim poigravati. Kako ga naj dobim?« »To ni lahka stvar, kraljica moja. — Kaj dobim za nasvet?« »Izberi si od mojih draguljev to, kai* ti bo všeč. Ce si tudi vzameš vse, ne bo mi žal.« »Bogastva ne maram, daj mi deset svojih življenskih let in izpolnila ti bo--dem željo.« Kraljica je na to pristala in čarovnica ji je -naročila: »Sedaj bo kmalu Velika noič in tvoji podaniki in služabniki ti bodo prinesli v dar najlepših pirhov. Kdor ti prinese celo košaro pirhov, na tistega se ne oziraj, kdor pa ti da le eno edino jajce, ker je prereven, da bi dal več, od tistega vzemi skromni dar in darovatelja nagradi. Potem položi jajce na travo in sedi poleg njega. Ko pade v jutro prvi solnčni žarek na jajce, zakliči trikrat: Pridi, pridi, pridi! Več ti ne bom pravila, videla boš sama.« Kraljica je tedaj ob Veliki noči sama sprejemala pirhe. Ljudje so se zelo čudili, ko je na polne, bogato okrašene košare s pirhi komaj pogledala. Ko pa je pristopila revna ženska in je izmotala iz rnte eno edino, skromno pobar-vano jajce in je prosila odpuščanja, da ,nima boljšega daru dati, jo je kraljica sprejela z veliko prijaznostjo, jo je prav, iskreno zahvalila in bogato obdarovala. Dvorjani kar niso vedeli, kaj bi na to rekli. Še bolj so se pa čudili, ko je kra-i ljica z največjo pazljivostjo vzela darovano jajce ter odšla, ne da bi se še na ostale darovalce in njihove darove sploh ozrla. Kraljica je storila vse tako, kakor ji je čarovnica naročila. In ko so prvi solnčni žarki obsevali jajce in ko je ona izrekla naročeno ji besede, tedaj je jaj« ce počelo rasti, se večati, nato je počilo, gorenji del je odpadel in v spodnjem delu je sedel srčkan, prijazno se smehljajoč otročiček. Zdaj je bila kraljica popolnoma sre« čna. Leta so tekla. Otrok je rastel in se je razvil y lepega in krepkega mlade- niča. Nekega dne je hodil s kraljico po vrtu, kar je vstopila čarovnica in ja rekla kraljici: »Deset let bi še imela živeti, ali ta leta so moja!« ' Ko je kraljevič izvedel, za kaj gre, je rekel čarovnici: »Ni res tako. Tisti, ki mi je dal življenje, je rekel, da bo kraljica radi mene dvajset let dalje živela. Zato ji ostane vkljub temu še deset let, čeprav ti Bvojih deset odvzameš.« Čarovnica ni mogla nič storiti m je 'tiho odšla. Bo d! vljuden! Vljudnost postaja čimdalje bolj redka čednost, in sicer tako pri odraščenih kakor tudi, žal, pri otrocih. In vendar je vljudnost tako potrebna v življenju in vsakogar toliko priporoča! ! Poglejte si tole sliko! Stai’a ženska ee je s težavo povzpela v železniški vagon in sedaj si iščei sedeža, ker je utrujena. Vse je že zasedeno, nihče se ne ozira na starko, vsak je zadovoljen, da sam sedi. Ze si je ženka mislila, da bo morala etati in je pomišljala, kako jo bodo noga bolele, ker se vozi daleč. Tedaj pa vetane fantek in ji prav prijazno ponudi evoj prostor, Češ, on je še mlad, on lože stoji. Kako vesela je bila stara ženica, ne vem ali bolj radi tega, ker si je mogla odpočiti, ali pa radi tega, ker je naletela na tako vljudnega otroka. Meni se vse zdi, da jo je bolj veselila fantkova vljudnost. Kako je moralo JJltl Mam vsa one, ki so sedeli v vago- nu! Gotovo dalje časa niso nič med seboj govorili, ker si niso hoteli pogledati v oči. Ali boste fantka posnemali? Ali se je vam že nudila slična prilika in kako ste se tedaj obnašali? Upam, da bi bil slikar lahko napravil prav tako sliko, kakršno smo postavili tu gori. Vitez Strašni. V vasi Strahopeta je bilo veliko razburjenje. Kmet Beži je ves zasopihari pritekel k županu Bojsetu, ki je baš izračunaval, kedaj mu bo krava Liška povrgla tele. »Oče župan, oče župan, pomagajte mi! Kaj si hočem, revež, če mi ne priskočite na pomoč!« »Kaj pa je, kmet Beži, govori, kakor se spodobi človeku in ne rigaj, kakor žival. Torej, kaj je?« »Oče župan, pomislite, doma smo se hoteli vsesti za mizo, da bi kaj malega prigriznili. Tu je sedela moja ženka in jaz in tamle najin sin Smrček, ko Vam pribrenči skozi okno žival, velika in huda, najbrž je bila osa. Sinčku se je hotela vsesti na nosek in Bog zna, kaj bi mu bila storila, pa sem jo odgnal s klobukom. Pa šment se je vedno spet vračal in nam bil v nadlego, ni se dala odgnati, žiyal hudobna. Zato pa smo vsi trije zapustili hišo in zdaj smo tu, pa nam pomagajte, oče župan!« »Ti si tepec, kmet Beži, zakaj pa nisi okna zaprl, ko si žival spodil?« »Sem, oče župan, ^a veste, ni Sip na oknu, pa ni nič pomagalo.« »Tako, tako, zakaj pa ne vzameš kake cunje in hudobno žival ne ubiješ?« »Ko si pa ne upam, gospod župan, saj veste, da je naš vitez Strašni dal zadnjič preklicati, da bo vsakega kmeta vrgel v temno ječo, ki bi se drznil, pa bi sam ubil kako divjačino. Kdo pa ve, če ne spadajo ose med divjačino, in kdo bi hotel v tisto temno ječo. Naš sosed Martinček je bil v njej in veste, kaj so mu dali jesti? Pečene mišje repke! če bi že bile cele miške, pa samo suhi repki! Kaj naj storimo?« »To pa Je i’es huda stvar. Sklicati moram občinsko sejo, sam tako veliko stvari ne morem rešiti. Kar počakaj!« Župan je snel s klina kravji rog ia je 'trikrat močno zatrobil. Kar so se začela odpirati vrata na kmečkih hišah in prihajali so občinski svetovalci. Ko so bili zbrani, jim je župan pojasnil, čemu jih je sklical. Dolgo niso mogli priti na jasno, kaj naj storijo. Nazadnje je obveljal predlog občinskega svetovalca čevljarja Pikača, naj gre župan z dvema svetnikoma k vitezu na grad in naj mu pove, kako in kaj. Vitez Strašni bo najbolje vedel, kaj se naj stori s hudobno živaljo, ki kmetu Bežiju ne da miru. Vitez Strašni je udobno sedel za mizo in je premišljeval, kaj naj bi ukrenil, da bi mu hitreje minil čas do večerje, pa je še bilo toliko ur dotlej. Zato je bil skoro vesel, ko so se mu začeli odposlanci globoko priklanjati. Ko je izvedel, za kaj gre, je menil: »Prav, da ste prišli. Vidim, da spoštujete moje naredbe in zato vam bom pomagal. Sam bom ubil tisto žival.« Vzel je najmočnejše kopje in hajd! so Se podali vsi štirje proti hiši kmeta Be-žija, ki jih je zunaj hiše počakal. Vitez te oprezno odprl hišna vrata in res, tam je 6edela osa na mizi in ga je hudo gledala. Vitez je skoro odskočil, pa ga je bilo sram pred svojimi podložniki, ki so zunaj žalovali. Stopil je torej v sobo in je spodil žival z mize. Letela ni daleč, ampak kar proti vitezu se je obrnila. Zdaj j>a je bilo hudo! Dolgo kopje j* bilo vitezu na' potu, z ostjo itak ži- valce ni mogel zadeti. Zato pa ]e »bral ves svoj pogum, obrnil je kopje narobe in je gledal,'kako bi z debelim koncem oso stisnil. To je bilo skakanja po sobi. Zdaj je zbil s kopjem svetilko na tla, zdaj podobe s stene. Ropot je bil takšen, da so se kmetje zunaj kar križali. Nazadnje se mu je vendar posrečilo, da je hudo ž