KATOLJŠK CERKVEN UST. „Damea" izhaja vtak petek na celi poli. in velja po pošti za celo leto 4 gl. 20 kr . za pol leta 2 pl. 20 kr. za <"*teit Ma 1 tri. 2«'kr V tiskarnici sprejemana za celo leto 3 gl. 60 kr..za pol leta 1 gl. 80 kr., za »/4 leta 90 kr.. ako zadene na ta «lan praznik izid» „Danica- H*» p« prej Tečaj XLIV. V Ljubljani, 21. vel. serpana 1891. List. 34 Zveličani Peter Marija Alojzij Šanel (Chanel), duhoven Marijinega društva, misijonar in pervi niučenee v Oceaniji, Avstraliji. (Dalje.) 3. Terpljenje in preganjanje Kmalu po odhodu o. Bataillona vnela se je je dolgo zatajevana jeza obeh sovražnih strank. Prestop dveh čarovnikov, kterima so pripisovali moč Niulikijevo, v šotor zmagane stranke bil je vzrok tej vojski. Vojni hrup divjal je po malem otoku. Zastonj hitel je skerbni misijouar čez visoke gorske steze iz enega tabora v druzega, da bi sklenil mir. „Nečemo premagani biti", dejali so Sigawci, „kedar se poverne veliki misijonar (msgr. Pompallier) na Futuno. Berž ko zmagamo, hočemo postati kristjani". 10. avgusta 1839 vnela se je strašna vojska. Pervi divji napad (Nuiliki-ja) je hrabro vzderžala slabša stranka pod vodstvom starega kralja Vanae-ja; drugemu pa se je morala udati"____ Sedem in trideset merličev in mnogo ranjenih pokrivalo je bojišče. „Hiteli smo tje," pripoveduje o. Sanel, „da bi pomagali nesrečnim, ki so bili še pri življenji. Pogled je bil 9trašen. Orožje naših otočanov so večjidel sulice in sekire, s katerimi strašno in globoko ranijo. Izvlekli smo jim sulice, obvezali rane ter jih nesli v bližnjo kočo. Pri tej priliki mogel sem podeliti sv. kerst trem možem, ki so bili še pri zavesti in so v to privolili. Med njimi bil je tudi brat premaganega kralja. Silno žalosten in ginljiv bil je pogled, kako je njegova žena z rokama lovila, kri ktera mu je iz odperte rane tekla, ter si jo med glasnim jokanjem vlivala na glavo. Knako storili so tudi znanci družili ranjenih in umerlih ter nabirali njih kri do zadnje srage. Oblizovali so celo z jezikom listje gerniovja in s kervjo okropljeno travo". Ko se je zmračilo, vlegla sta se misijonarja, od truda in žalosti oslabl jena, pod kokosovo palmo. Iz daljave pa so se slišali otožnji glasovi onih, ki so žalovali po svojih umerlih. „Vedno sem zdihoval," piše o. Šanel, „povzdigoval roke k nebu ter prosil za to ljudstvo, ktero je postalo moje ljudstvo in kterega blagor je bil meni izročen. Kako dolga je noč vročih kraiev v tako žalostnih razmerah! Ko sem od truda nekoliko zaspal, zbudil me je hrup divjakov, kteri so nosili mimo mene merliče k pokopu" ... Najmočnejši glavar premagane stranke, Sam-Keletoni, ki se je bojeval v vojski kakor lev, umaknil se je v gorsko terdnjavo svojega ljudstva. Sam skazoval se je misijonarjem zelo lju-beznjivega ter jim dal nekoliko upanja do spre-obernjenja. Sanel ga je poiskal ter ga našel v zelo žalostnem položaji z ostankom njegovih mož in s sorodniki, ki so k njem pribežali. Napad zmagavčev na terdnjavo ni mogel izostati. Zato je svetoval o. Šanel glavarju, da naj zapusti otok vsaj za nekoliko časa ter si poišče pribežališče s svojimi v Waliis-u. To se je zgodilo. Sigavei vdali so se po odhodu Sam-Keletonija zmaga vrti in bila je vsa Futuna zedinjena pod enim glavarjem in s tem odpravljena velika ovira spre-obernjenja. O. Šanel, popotvaje po otoku, nahajal je serca veliko bolj vdana. Posrečilo se mu je pridobiti si zlasti otroke. S perva moral je veliko preterpeti od divje mladine. Njegova ponižnost in pohlevnost bila jim je prilika k zasramovanju, Povsod bili so mu za herbtom. ter so oponašali njegovo hojo, njegove molitve itd. Velikokrat hotela sta br. Nizier in č. g. Tomaž, vsa ra dražena končati to počenjanje s palico : toda zveličani je za branil rekoč: „Bedimo poterpežljivi iz ljubezni do Kristusa". Njegova neomagljiva krotkost in prijazna veselost pridobila mu je s časom nepričakovano mlada serca. Kolikorkrat se je kaki vasici bližal, leteli so mu otroci že daleč naproti, ploskali z rokami ter klicali: „Pitero kahan." t. j. „Peter pride". In gnjetli so se veselo okoli njega, deržali se ga za suknjo, spremljevali ga ter oznanovali njegov prihod po vasi. Dvanajstega vinotoka 18.VJ izreče njegov dnevnik veselo nado: „Zdi se mi, da se je sedaj približal trenutek milosti za moj otok". Ker je futunski jezik zdaj skoraj popolnoma gladko govoril, porabil je vsako priložnost, ter oznanjeval ubogim divjakom sv. evangelij. Mali katekizem in nekaj verskih pesmi, ktere je o. Bataillon zložil ter mu poslal, to mu je veliko pomagale. „Deklice," tako beremo v dnevniku, rznajo mali katekizem in verske pesmi že dobro14. Na drugem mestu zopet: ~Danes stavili so mi nekteri stari ljudje več pra.šanj pogledovaje na moj križ: to mi je dalo priložnost, jim kratko pojasniti bistvo svete zgodovine in skrivnost zveličanja" ... Zvečer prišlo je več mladih ljudi, ki so me prosili, naj jih naučim pesem, ktero so slišali v Sam-ovi hiši peti". Gotovo so mislili na pesem, ktero je zložil o. Bataillon in ktera zelo lepo in umevno obsega lastnosti „.leliova." pravega Boga. „Vsemogočni .leliova," tako se glasi n. pr. perva kitica, — „je naš pravi Bog. — je naš kralj. — Aleluja! __On je. ki je s svojo lastno močjo in oblastjo vstvaril — reči. — Aleluja!" i. t. d. ,.Z nočjo vred prišli so nekteri mladi možje," opraševat me zastran različnih verskih reči. Po-sebno so želeli zvedeti kaj gotovega o osodi vojakov, ki so malo poprej padli v vojski". Nekteri možaki prepričali so se popolnoma o praznosti svoje dosedanje krive vere. Mesca vinotoka darovali so divjaki na neki gori malikom, da bi od teh izprosili si dežja. Noč je bila jasna in ljudstvo prenočilo je na prostem, da bi pričakovalo vspeh darovanja. Kes pokazali so se na vzhodu temni oblaki. V tem trenutku vstal je eden mladih mož. ktere je podučeval o. Sanel, ter rekel derzno, da ne bo deževalo, čeravno so znamenja popolnoma vgodna: kajti njih bogovi, na ktere zaupajo, ne morejo nič pomagati: le .leliova. edino pravi Bog, more poslati dežja, če hoče. LjmUrvo se ni malo začudilo nad tem derznim govorom. Zgodilo se je v resnici tako, kakor je ta mladenič povedal. Oblaki so se zavlekli, in ljudstvo vernih» se je osramoteno domov. ..Res je." rekli so nekateri br. Nizieru, „laznjivi so ti bogovi, ki nas zapustč". Mladeneč pa je prišel vesel k o. Šanelu ter mu povedal, da je bil hudič premagan. (Dalje nasl.) Ogled po Slovenskem in dopisi. Iz Ljubljane. (Misijon v sv. deželi in v Egiptu ) Po ustnem dovoljenju našega mil. knezoškofa sem (piše preč. g. profesor Lampe) od oseb, ki so mi prinesle za sv. maše, sprejel darove z namenom, da jih pošljem v sv. deželo in v Egipt misijonarjem j o dotičnem škofijstvu. Tako sem mogel dne is. junija poslati 40 gld. patrijarhatu jeruzalemskemu in sicer 25 gld. za sv. maše. 15 gld. pa za misijone. Isti dan sem poslal msgr. škofu Sogar-u v Kajiro: 30 gld., in sicer 20 gld. za sv. maše in 10 za podpore za srednje afrikanski misijon. Na to sem prejel že dne 20. junija odgovor iz Kajire „Častiti gosp. profesor:-4 Moj prečastiti gosp. škof Frančišek Sogaro so mi naročili, izreči Vam v Njih imenu priserčno zahvalo za pošiljatev 30 gld. katere smo resnično prejeli, med katerimi je 20 gld. sa sv. maše, 10 za miloščine za naše misijone. Vsem blagim darovalcem serčni: Bog plati! — Ko Vam to naročilo izročam, naznanujem Vam. da je pri nas vse tako, kakor, ko ste bili Vi tukaj, s tem razločkom, da je sedaj jako vroče in je le redko mogoče spati po noči. Od moje strani —-prosim — opravite vljudne pozdrave veleč. oo. frančiškanom in veleč. g. kn. škof. tajniku. Nas vse veseli. da ste se zdravi in krepki povemili s popotvanja v domovino. — Bivam Vaš ulani v Kr. P. Ksaver Geyer, apostol, misijonar za srednjo Afriko. (Dalie nasl.) Slovesna zlata maša na Brezovcu. Željno so pričakovali Brezovški farani !>. avgusta, dneva zlate maše gospoda župnika. Učakali so ta slovesni dan. — Res. slovesenje bil ta dan. slovesen pa tudi je večer pred zlato mašo. — Kako je bilo tedaj? Zadnje dni pred slavnostjo postavili so hvaležni Brezovčani visoke mlaje, ki naj bi na šoroko okrog naznanjali pomembno svečanost. Mlaje pa so okrasili s cerkvenimi in slovenskimi zastavami. Kaj mičen je bil pogled! — Soboto popoldan je Ura odbije štiri, kar zager-mijo topiči po vsej fari — zlatomašniku v perve pozdrave: zvonovi se oglase v vbranih glasovih in naznanjajo prihodnjega dne nenavadno svečanost, — Zvonovi utihnejo in oba župana s svojimi svetovalci grejo k gospodu zlatomašniku. da jim odkrijejo v imenu vse fare zadevna serčna voščila. — Ker pa ljubezen v dejanji govori, hoteli so tudi Brezovčani dejansko pokazati ljubezen svojo do gospoda zlato-mašnika: poklonili so namreč slavljencu lep dragocen kelih v spomin. In prav pri tej priliki sta župana dragi spominek izročila prečastitemu gospodu zlatomašniku. V trenutku, ko sprejmejo gosp. zlatomašnik vsi ginjeni kelih v roke — dar svojih ljubljenih ovčic, zagerrnč zopet topiči. zvonovi zadone in gotovo vso Brezovško duhovnij-» prešinujejo ti veseli glasovi; vsak željno pričakuje prihodnjega dne. Zvečer, ko ura odbije osem. zopet zagromi po vsej fari mogočen strel in oglase se vmes vbrano zvonilo. Večerna slavriost se razgrinja. Stolp farne cerkve je ves razsvetljen z balončki, ki premilo in čarovno odsevajo tje v jasno noč. Krog in krog gore kresovi in razlegajo se lepih pesmic domači glasi — Tam doli pa spuščajo švigajoče rakete tje pod nočno nebo, da se vidi daleč na okrog in slednjič švigajo umetalni ogenj! Vse se je veselilo, vse naznanjalo serčno ljubezen in hvaležno vdanost do prečast. g. zlatomašnika. — Mine noč, bliža se 10. ura dopoldne. Od vseh strani hité ljudje skupaj, da bi bili pričujoči pri zlati sv. maši. — Od vseh strani pa tudi prihajajo zlato-mašnikovi častilci in prijatelji, med njimi: milostni gospod prost dr. Leon. Klofutar, potem visokačastita gg. kanonika Flis in Urbas, visokoč. g. P. Evstahij Ozimek (zlat.omašniku pridigar), ter mnogi drugi iz okolice. Tudi so prihiteli štirje nekdanji gg. Potočnikovi kapelani počastit gospoda slavljenca. Naj pri tej priliki omenim, da so vsi še živeči duhovni, zla-tomašnikovi nekdanji kapelani. poklonili mu prekrasne mašne bukve v znak prijateljstva in spoštovanja. Pa še en odličen gost, ki je na dan zlate maše brezdvombeno vso pozornost nase obračal, pripeljal se je iz bele Ljubljane počastit gospoda zlatomašnika. In ta odlični gost je blagorodni gospod Mahkot, okrajni glavar, ki je prinesel seboj zlato-mašnikovo cesarjevo odlikovanje, zlati križec s krono. (Konec nasl.) Z Bohinjske Bistrice V nedeljo dne 16. t. m. obhajala sta tukaj zlato poroko zakonska Jakob in Mina Ravnik, poročena 8. svečana 1841 1, oba še sedaj terdna in čversta. Na Ravnah imata hišico z malim posestvom; on krojač, ona šivilja. Bog jima je dal dva sinova in pet hčera, in te so s svojimi družinami zbrale se ta dan iz raznih krajev na domu. Zjutraj sta ženin in nevesta sprejela sv. obhajilo, popoldne ob dveh pa prideta v slovesnem sprevodu v farno cerkev, ženin z venčano palico, ne iz potrebe, marveč na čast. Domači župnik gosp. Jan. Mesar slovesno ogovori ženina in nevesto, spominja se 50. svetega leta že v starem zakonu, zlate maše in zlate poroke v novem, spominja oba mnogih veselih pa tudi žalostnih dni v preteklosti, zbuja iz hvaležnosti do Boga, opominja srečna zakonska, kako naj tudi v prihodnje živita kerščansko, da si vsem v lep zgled prislužita naposled srečno večnost. Po zahvalni pesmi in danem blagoslovu bile so litanije v pričo obilno zbranega ljudstva, ktero je veselo spremljalo vesele svate na domačo veselico. Iz moravške fare mesca avgusta 1891. (Bir- manje. Knez in škofa na L i m barski gori.) Zadnjo jesen sem mogel „Zgd. Danicisporočiti o nekaterih novih cerkvenih napravah po naši fari, pa tudi. da smo imeli sv. misijon. Sedaj imam spet vgodno priliko naznaniti nekaj podobnega. (Prav lepa hvala! Vr.) Najpred naj omenim, da smo tudi v naši fari obhajali tristoletnico sv. Alojzija prav spodbudno. V Moravčah in na Verhpolju je bila vsak dan primerna božja služba, otroci in veliko odraščenih je prejelo sv. zakramente in delile so se otrokom spominske knjižice in svetinice. Na praznik sv. aposteljnov Petra in Pavla je bila na Verhpolju posebna slovesnost. Ta dan je preč. gosp. dekan moravški blagoslovil novo zakristijo in novo obhajilno mizo ter imel o tem jako primeren cerkven govor, v katerem je pohvalil izredno darežlji-vost verhpoljskih občanov, ker so v teku jednega leta prezlatili tabernakelj, prizidali novo bolj pristojno zakristijo, postavili obhajilno mizo, preložili cerkveni tlak. vlani župnišče prenaredili, letos pa gospodarsko poslopje prezidali ter vzdignili iz močvirnih tal. Zlasti pomenljiva za našo faro pa je bila 1*2. ned. po Binkoštih. t. j. i», dan avgusta. „To je bil dan. katerega je Gospod naredil/ tako smo mogli iz dna duše zaklicati ta dan Ves teden poprej je bil večinoma viharen in deževen, a nedeljo v jutro je solnee z jasnega neba pošiljalo svoj" jutranje pozdrave naši okolici. Za to nedeljo so se namenili naš prevzvišeni knez in škof na Limbarsko goro. Iz tega namena so se pripeljali v Moravče že prejšnji večer. Peljali so se iz Peč. kjer so delili zakrament sv. birme, pod mnogimi slavoloki, ozaljšanimi s primernimi napisi, v Moravčah samih pa je bilo kar gosto raznih zastav in vitkih mlajev. Zvečer jim je moravški pevski zbor pod vodstvom gosp. učitelja Tomana zapel nekaj pesem. Bilo je prelepo ta večer: poslušati tako verlo izvežbane domače fante in opazovati razsvitljavo po oknih. Drugo jutro so se Prevzvišeni o p« »1 i s. podali na božjo pot k sv. Valentinu. Koder so šli skozi vasi. povsod so bila pota popravljena, postavljeni mlaji in slavoloki, verniki pa so kleče prosili škofovega blagoslova. Kmalu se je nabrala cel i procesija za apostoljskim romarjem. Dospevše še pred i). uro na goro pride jih pozdravit k pervemu znamenju preč gosp. dekan. Kmalu začno tudi sosednji frg. duhovniki zbirati se okrog svojega višjega Pastirja. Sošlo se jih je slednjič deset, ob 10 se je pomikal veličasten sprevod v prostorno cerkev sv. Valentina, katerega god so ravno po sedanjega ljubljanskega škofa prošnji papež Leon XIII povzdignili v praznik višje cerkvene verste (dupl. min.t Po odpetem „Kcce sacerdos magnus" so višji Pastir podelili pontilikalni blagoslov. Po tem se je pričela pridiga škofova. Govorili so celo uro o sv. Valentinu in o življenju po sv. veri. Okrog in okrog limbarske gore so delili zadnjih 14 dni zakrament sv. birme in povsod oznanovali božjo besedo; ta dan pa so še jedenkrat s tega vi-socega kraja povdarjali zlasti to. kako potrebna je živa vera. Vmes so tudi priporočali vernikom, naj se derže vedno svojih dušnih pastirjev, ki imajo biti vsi edini s svojim škofom, in slednjič vsi z rimskim papežem. Kakor morajo otroci spoštovati in v boga ti svoje stariše, da bo pravi red v hiši. v družini, tako naj verniki spoštujejo in vbogajo svoje duhovne. Naj ne verjamejo tistim, ki skušajo z besedo in z dejanjem. zlasti pa s slabimi časniki, izpodkopati duhovnikom veljavo. Derže naj se navodil svojih dušnih pastirjev ob času volitev, kader se govori o šoli in sploh kadar gre za to, da se tudi javno skažejo zavedne katoličane. Današnje šolske postave niso take, ki bi mogle katoličanu zadostovati. Če tudi je res in smo hvaležni, da so še med nami učitelji, ki složno delujejo z duhovnikom, vendar ne smemo prezreti, kakšen je duh cele šolske postave. Sv. vere nauki, ti naj prešinjajo vse naše življenje. Po tihi sv. maši so Prevzvišeni ogledali cerkev in njeno opravo. Pri obedu je preč. g. dekan zahva-Ijevaje Premilostnega za današnjo božjo službo obljubil, da on in njegovi duhovni sobratje hočejo podobno, kakor sv. Lavrencij poleg sv. Ksista, vstrajati vedno neustrašeni na strani svojega škofa. Izrekli so se na to Prevzvišeni, da štejejo ta dan med naj lepše svojega življenja in če Bog hoče, upajo, da niso zadnjikrat na tej božji poti. Ginila jih je zelo tudi nebrojna množica vernega ljudstva. Radi gredo po gorah tudi zato, ker si mislijo, če so za moje duhovnike dobra taka pota. zakaj bi za mene ne bila! Ogledavši potem bližnji in daljni kranjski svet, podali srno se z gore po drugem potu, na vznožju sedli na vozove, šli spotjo ogledat zanimivosti gradu r Zaloga" ter se odpeljali v praznične Moravče. Obi-skavši bolehnega gospoda umirovljenega župnika Barliča, vemili so se Prevzvišeni nekaj časa spremljani od moravških treh gg. duhovnikov, spet v Ljubljano. Oo. Trapisti v južni Afriki (Dopis.) Ako se vsedeš v Vlissing-u 'na Nizozemskem) na parobrod. dospeš v štirih tednih v pristanišče Durban v Natalu, in če poprašaš tu po znamenitostih, pokaže se ti. kakor vsakemu tujcu, samostan oo. Trapistov „Marianhill V petih četert urah dospe se po železnici na postajo Pinetowa in od tod eno uro peš v Marianhill. Približam«» se samostanu na dva str^" ja. ne da bi ga zapazili: pa ko stopimo nekaj korakov naprej, stoji ves samostan pred nami. Zelo nepric i-kovan je pogled na leskeče-belo. galvanizirano k-si-tarjavo > treh o premnozih poslopij. Prihajajoči Angleži rek«'» navadno vsi začudeni: .that is a to\vnu (to je mesto». Ako vodi nato gostilničar ali opat sam take gospode po tem „samostanskem mestu" in sicer odkrit, se čudijo ti Albionovi sinovi največ nad tem, kakor nam je dejal gostilničar, da si to Trapisti upajo, ne da bi dobili vert. »glavost (sunstrike). Reklo se nam pa je, da že »majst let noben Trapist ni dobil verto-glavosti. čeravno dela njih večji del brez klobuka na soln«u T-- nam dovolj dokazuje, da ljudje, ki imajo l.j malo gorkote v sebi i mesa in surovega masla sploh ne jejo» in ki ne vživajo nič močnih pijač (vina. piva) ali druzih tvarin »niti kave. čaja. niti dišav ali tobaka). t« rpč tudi pri popolnoma malem vživanji soli manjšo žejo. se zatorej tudi manj pot«'- ter se manj ohlade, in so na vsak način bolj vterjeni ter zmožni vsemu s.- upirati. Precej na vhodu tega mesta stoji bazilika s tremi ladijami. 180 čevljev dolga, največja cerkev južne Afrike. voli vprežena voza moke. v zadnji pa «lela kakih dvajset strojev. Kajti opat ima vsak dan lloo oseb pri kosilu, ravno toliko jih ima oblačiti in preskrbeti z vsemi potrebnimi rečmi. V neki bolj oddaljeni ulici na market-square, je kovačija, v kteri lahko narede cele tovorne vozove; ta kovačija vzd«-ržuje štiri ognjišča. Pomisliti moramo, da te štiri «»gnjišča s petimi druzimi v zunanjih misijonskih postajah «lelajo za svoje lastne potrebe. Ni namreč le treba napraviti stanovanj za 2."»o redovnih bratov, 2oo sester m iioo večjih ali manjših otrok, temveč tudi za vse otroke šolska poslopja in za nekaj stotin dečkov dostojnih delavnic. V t »-j množici hiš nahaja se tudi več šol, bolnišnica z veliko hišo za pranje; kajti Trapisti grejo vsak teden enkrat v to hišo, da v nji svoje perilo jMjrejo. Razun tega imajo še veliko dvorano za pri- digovanje za Kafre in šolske slovesnosti, in mnogo starih začasnih zidanj, ktere nadomeslujejo polagoma z novimi zidanji iz opeke ali kamna. Zraven bazilike stoji lepi samostan. Z neke višave se vidijo razprostrana iz opeke ali rezanega kamna zidana kmetijska poslopja, katera morejo po pravici veljati kot vzor posnemanja vrednih hlevov in konjaren. Na naša vprašanje, zakaj da je to vse, še celo hlevi, tako močno in prostorno zidano, odgovoril nam je uaš vodja: „Naš prečast. gosp. opat večkrat reče: „Nova facio omnia" (Vse storim novo-obnovim). On vse obnovi, tudi hleve, kakoršnih do sedaj še niso videli v južni Afriki. In če je močno zidano, je to pri samostanskih zidanjih navadno, in potomci imajo ;a dobiček od tega, da morejo po mnogih stoletjih storiti (narediti) iz njih še vojašnice ali tabakarne. Tudi pridne lastovke zidajo, čeravno napravijo prihodnje leto prederzni vrabci svoje gerde gnjezda v tih lepih zidanjih". Od tega vzvišenega kraja kmetijskega poslopja pokazal nam je nas spremljajoči oče v daljavi kakih 5 minut delavnico za fotografije, cinkografije in ksi-lografije (lesoreznice), in še 5 minut dalje, lepi samostan sester, kterega so tudi Trapisti zidali ter ga tudi vzderžujejo Prebivalke tega samostana imenujejo se rudeče misijonske sestre, so bile še le pred petimi leti vstanovljene oi opata Frančiška, in določbe, ktere jim je ta dal. bile so od Natalskega škofa po-terjene; delujejo zelo vspešno v Trapiškem misijonu kot učiteljice, šivilje in delavke na polji, zatorej vzdržuje jih trapiški samostan popolnoma. Razdeljene so sedaj že v 10 misijonskih postajah (podružnicah). (Dalje nasl.) Pomoč o pravem easu. Poslan sem bil kot novomašnik v kraj z več-jidel protestanškim prebivalstvom. Nekega dne pride k meni žena. da naj hitro grem k njenemu hudo bolnemu bratu. Se ve, da sem ji takoj sledil. Ko stopim v hišo. zapazim s smertjo se borečega brata, kterega je hudo terpinčila pljučnica. Mož bil mi je znan. Bil je vsako nedeljo redno pri sv. maši. dokler sem bil v N . . .. ter se je bil meni prikupil z gorečo pazljivostjo pri pridigah in kerščanskem nauku. Nisem se tedaj drugega nadejal, kakor da bodem. kar se tiče podelitve zakramentov, kmalu z bolnikom gotov. — Toda pri tem sem se silno prevaril! Bolnik bil si je svojega slabega stanja s vest; dejal mi je, da se mu gotovo konec bliža. Ko sem mu pa rekel, da bi bilo tudi dobro sprejeti tolažbo sv. vere, dobil sem v svoj največji strah čisto določni „ne" za odgovor. — Se ve. da sem si s svojo zgovornostjo mnogo prizadejal, da bi ga pripravil za prejemo sv. zakramentov: toda vedno mi je odvernil: „Recite, kar hočete, spovedati se nočem." Celo uro obravnaval sem z njim. — toda zastonj. Bolnik postal je zelo razburjen, in ker se mu je začelo mešati, odšel sem s težkim sercem iz bolnišnice. Sestra čakala me je zunaj. Njeno pervo vprašanje je bilo: „Se je li s povedal?" — Ko sem povedal, da se ni, je hotla dobra oseba skoro obupati ter je vskliknila: „0 Bog. že :>o let se ni več spovedal." To mi je serce posebno obtežilo — vendar, kaj sem hotel storiti? Še enkrat sem se ozerl na bolnika, ter odšel, ker se mu je še vedno mešalo. Sestri sem pa naročil, naj me takoj pokliče, ko se bo zopet zavedel. Nekako ■eno uro sem bil doma, kar me zopet pokliče neki posel k bolniku. Prišel je zopet k pameti, vendar je to edinole porabil v ta namen da je moje opominje-vanje v novo odvračal. Popisal sem mu pekel z njegovo strašno kaznijo. Vse zastonj! — „To dobro vem, da pridem v pekel," je odgovoril, „zatorej se mi ni treba spovedati. Ne spovem se, recite mi, kar hočete! —" Imel sem tedaj opraviti s človekom, ki je pri polni veri obupal! V tej sili svetoval sem mu, naj vsaj skupno kaj moliva. V to je radovoljno privolil. Po molitvi skušal sem ga še enkrat pripraviti za spoved — vedno z istim slabim izidom. „Prihranite si le ves trud, spovedal se ne bom" — je odgovoril. .Zatorej sem tudi nehal s svojimi poskusi, pripravil sem pa bolnika k temu, da je sprejel svetinjo Matere Božje in mertvaški križec. Križec je celo poljubil — toda spovedati se ni dal. „Saj v pekel le pridem" — to je vedno bil njegov odgovor. Ne morem povedati, koliko razdražanost moral sem pri tem možu prestati! Moral sem pa oditi, brez vsacega vspeha — ker se mu je zopet začelo v glavi mešati. Do svojega stanovanja imel sem pol ure hodš, skozi temno smrečje, ker znočilo se je bilo med tem. Domov prisedši sem se hotel vleči in zaspati; pa mi ni bilo mogoče. Bil sem nepopisljivo razburjen. Vstal sem zopet ter prehodil neprilično pot k svojemu bolniku. Luna je med tem vzhajala, in sredi goščave se mi je nekaj belega nasproti lesketalo. Šel sem temu naproti in stal sem kmalu pred podobo Žalostne Matere Božje, ktero je dal tu katoliški posestnik postaviti. Pokleknil sem prednjo ter serčno prosil ljubo Gospo sedem žalosti, da bi vender ne dala nesrečnega moža v roke ostrega sodnika! Nato podal sem se naglo k bolniku — in poglej! -- ko sem ga še enkrat nagovarjal, da naj se spove, je odgovoril; „Da, hočem se spovedati." Spovedal seje; hitro sem potem šel po sv. Popotnico, ga obhajal in v mojih rokah je zaspal. — Molitev ni nikoli zgubljena. Razgled po svetu. Dunaj. (Avstrijska romanja o priliki oOOletnice Alojzijevej 14. kimovca odšla bo iz Dunaja druga romarska karavana. Ker se je večina romarjev oglasila tudi za romanje v Neapolj, zdi se odboru pripravno. vse romarje povabiti na to popotvanje, ker je z njim v zvezi tudi obiskanje novega svetišča, „della Santissima Vergine del Rosario in Valle di Pompei;" kakor je znano, bivala bo ta romarska karavana v Neapolj u ravno PJ. kimovca, kteri dan se vsako leto obnovi čudež sv. Januvarija. Samostan Wilhering na Zgornjem Avstrijskem. 80(>letnica v čast rojstva sv. Bernarda, najbolj slo-večega opata in razširjatelja cistercijenskega reda, obhajala se bode 2o, 24. in 25. vel. serpana v cister-cijenskem samostanu Wilheringu. Dunaj. Od Gustav-Adolfove družbe podpirani pro-testantje zidajo luterško cerkev v Št. Hipolitu. Kmalu ne bo večjega mesta na Spodnjem Avstrijskem, v kterem bi ne bilo protestanške cerkve, pravi Solno-graški list. V Solnograda, kakor je znano, hočejo katoličani napraviti katoliško vseučilišče; pa stvar napreduje počasi. Da se tako silo potrebno podjetje pospeši, so začeli vstanovljati po bogoslovjih cesarstva vse-učiliščne družbe, kterih namen je, to početje podpirati in misel za podporo razširjati. V Lincu n. pr. so vstanovili podružnico, ki je P», jul. imela shod v ondotnem semenišču. Zborovanje je pričel boge-sloveč in novomašnik g. Stadler. Š prav priserčnimi voščili je telegrafično počastil zbor škof dr. Kats čevljev visok kip vstanovitelja kolegija nadškofa llughes-a. San Francisko. Le ta škofija ima nad 220,000 katolikov in bo v kratkem dobila svojo du h o všč i no. Nadškof Riordan je kupil v ta namen v Marin County lioo oralov z»*iiilj»'; stroškov bode blizu do 300.000 dolarjev. Nadškof Velasco iz Jezusove družbe, ki je bil bol« n n.i umu in je bil zato dobil naslednika v nadškoiiji Santa Fe de Bogota. je umeri. Misli se, da y> on žertva satanske hudobije framasonov, kakor vž«- toliko škofov južno-amerikanskih. Izseljevanje v Ameriko 1. 1890. r Društvo sv. Kafaela" je izdalo račun in poročilo za leto 1890, iz katerega p«>snamemo sledeče: Leta IsiM» seje izselilo iz avstro ogerske monarhije .Vi ljudi, in sicer iz Čisla jtanskega 2>.23»i. iz enostranske polovice pa 27 422. Od vseh teh jih je šlo 789 v Južno Ameriko; ostali pa skor<« vsi v Zedinjene deržave. Sploh je število izseljen«-e v memo prejšnjega leta mnogo večje. Iz Kvrope sploh pa se je preselilo v severno Ameriko v imenovanem letu okoli 4">o.ooo ljudij. Izseljevanje Nein« ev j«- nekoliko odjenjalo. pomnožili pa so se slovanski izšel. i. zlasti slovaški, poljski, hervaški in slovenski 1'oljaki hodijo tu«li v Brazilijo, v tem ko ostali Slovani sk«»r«; brez izjeme le v Zedinjene deržave. Po natančnih iz vest jih prej imenovanega društva j«' odločno svariti pr»*d izseljevanjem v Brazilijo in v argentinsko republiko. V misijonsko š«»lo v < lairefontaine sprejel«» je društvo sv. I«afa«'la tudi nekaj poljskih dečkov, katere bod«' dalo v društveno sverho izobraziti. Vseh Slovanov preselilo se je onostran oceana v letu ls'«o nekak«» 111,212. I. Bratovske zadeve molitvenega apostoljstva. Nameni za mesec avgust (veliki serpan). a» Glavni namen: 1 hn ihinski iti i socijalni wir. Spis ¡M.t-rj.-n in blagoslovljen od sv. Očeta Leona XIII. Soeijalni mir. t. j. mir, ne jned posameznimi narodi, temuč mir mej posameznimi ljudmi človeške družbe, vzderžati ali prav za prav obnoviti, to je dandanašnje vprašanje, ki se vsakemu proti volji dotičnika samo ob sebi vsiljuje. Na to vprašanje pa je treba čim prej mogoče-odgovoriti, kajti velika nevarnost preti, da se ne primerijo strašne prekucije in propast socijalnega reda, kateri obstoji v človeški družbi. Po pravici se je dejalo, da pomenja delavski praznik pervega maja blisk, ki naznanja strahovit vihar. In res. dosti znamenj kaže na to. da bode nastala strahovita preku-cija po vsih oddelkih človeške družbe — ako se socijalno vprašanje ne reši kmalu po mirni poti — o kateri mi niti pojma nimamo, dasiravno živimo v dobi uporov. Nekdo izmed prekucuhov se je izjavilr da bode le ta prihodnji prevrat taki. da bode v primeri ž njim rogovilstvo komunistov v Parizu 1. 1870.r katerega je spremljalo toliko prelite ker vi in toliko požigov, le otročja igrača brez vsacega pomena. Pa jedi le-ta socijalna bolezen, katera se bode na tako strašen način pojavila v bodoči revoluciji, kaj novega? Ne. nikakor ne! Vže celih sto let terpi le-ta vojska med kapitalom in dolgom, ali da se jasneje izrečemo, med premožnimi in nepremožniini. Nepremišljeni prekuouhi so zbudili le-ta tihi. a riepo-mirljivi boj že leta 1789, in njihovi nasledniki, prosto-maltarji. ga nadaljujejo že celo stoletje, nekaj z namenom nekaj iz nepremišljenosti. Jeden pervih vzrokov te vojske v človeški dražbi je gotovo ta. da so tako nepremišljeno odpravili razne zadruge, katere so obstajale delavcem v korist do francoske revolucije. Vstanovil in pomnožil jih je bil kerščanski duh. Od tedaj pa je delavec popolnoma osamljen, brez varstva in brez vsake moči. In vsi poskusi, kateri so se zadnji čas storili, niso mogli zboljšati delavcu njegovega v resnici pomilovanja vrednega stanja. Drug vzrok socijalnega boja je oderuštvo. katero se je vzlasti poslednja leta gorostasno pomnožilo, k«t tega postave dovolj ne zabranjujejo. Na ta način pa je revež prodan na milost in nemilost bogatinu v roke. Glavni vzrok pa je to, da vedno bolj in bolj zginja vera in radi tega tudi ljubezen iz serca človeštva In ravno proti kerščanski veri in kerščanski ljubezni obernila se je z vso silo proti verska revolucija. katera se je popolnoma poprijela frama-sonstva. Zaradi tega boja proti veri in radi vspehov. katere je revolucija dosegla v preganjanji kerščanstva. nastala je tolika socijalna reva. Zaradi tega vlada mej različnimi bogatini tolika terdosrčnost in sebičnost, radi tega med brezbožnimi siromaki tolika zavist in želja po vživanji. kijih neprenehoma muči in naposled pripelja do zarote. Nekerščanska omika trobi že nad sto let v svet. da ni nebes, da ni sreče razven pozemeljske. da ni druge pravice razun pravice močnejšega. Gotovo pa je. da je revežev velika večina in da zadobe zmago, treba jim je samo nekako vred iti se. da za morejo razviti svoje sile. Zato delujejo dandanes povsod i tako vstrajno; radi tega upajo kmalu stopiti na mesto bogatašev, ki češ da v resnici ono vživajo, po čemur drugi tako željno hrepene. In zatorej čakamo sedaj onega strahovitega napada, ki je naperjen proti že starajoči se človeški družbi. Cerkev se ne boji za se. Njej je obljubljeno, da ne bode preminula. Ko bodejo propadli sedanji njeni nasprotniki, bode nad njimi ravno tako zmagoslavno trijumfirala, kakor je preživela prejšnje. Sovražniki sv. Cerkve sploh ne bodo nikdar dobili kake moči nad njo, razven če jim bode od zgoraj podeljena In vsi mogočneži zamorejo le tedaj na dolgo ohraniti svojo moč, če zapustijo svojo zmoto in se zopet povernejo k resnici. In to morebiti ni tako težko, kar se namreč sedanjih sovražnikov Cerkve tiče, kakor se nam sedaj vidi. Med njimi je mnogo zmotenih in zapeljanih sere, sprejemljivih za vse dobro in plemenito, za vso resnico, ako se jim le zadosti od blizu pokaže. Naša naloga je tedaj, brez odloga in z vsemi svojimi močmi delati za mir, katerega tako želimo ; ko pa bi že boj izbruhnil, morali bi mi poslej zdraviti strašne rane na telesu človeške družbe. (Konec nasled.) b) Posebni nameni: 20. S. A del ar. Razdejani misijoni v Kini. Delavnost x poklicu za vse stanove. 1'bogi velikih mest, zlasti velikega r Dunaja1'. 2?. S. Jožef K al as. Red pobožnih sol. Družba po-božuik delavcev. ,. Duhovni in obhajaoci". 28. S. Avguštin. Oprostitev Cerkve božje iz vezi modernih nasprotnih naredb. Neka bogoslovska naprava. 29. O bg la vi j. sv. Janeza. Apostoljski duh za pastirje cede Kristusove. Cerkev na Ruskem iu Poljskem. Dobre volitve. 1 ' ra z n i k a n g e 1 j e v va r h o v. Zatiranje prostozidar-stva. otroci. Posli. Že 00 let zapuščena župnija. 31. S. Kajmund. Neko katoliško ljudsko društvo in ■delavske družbe. Obvarovanje pred nesrečami na železnicah. Vse poslane pa se ne uslišane zadeve. Meseca avgusta uuierli iu kateri bodo mesca septembra uuierli — udje molitvenega apostoljstva in bratovščine presv. Serca Jezusovega. JI Bratovske zadeve N. lj. Gospé presv. Jezusov. Seroa. V molitev priporočeni: Na inilostljive priprošnje N. lj. (t. presv. Jezusovega Sen-a, sv. Jožela, sv. Nikolaja, ss. llerinagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših• patronov, Bog dobrotno odverni od nase dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevauja iu \se pošastue grehe in velike nesreče. — Žena v velikih težavah se serčno priporočuje v bratovsko molitev, da bi na priprosojo Matere Božje na Sveti gori bila iz bridkosti rešena. — Nekdo, da bi zamogel svoj izvoljeni stan nadaljevati, se bratom in sestram serčno priporoča v molitev. — Neka diužinska zadeva. — Lepo vreme. Zahvale. Ni se preteklo dva mesca, kar sem priporočila v bratovsko molitev po Zg. Dan pol leta bolano osebo: a sest dni po priporočenji jo je Bog rešil iz tega sveta. Pa predolgo sem odlašala, ker je poldrugo leto že preteklo, kar sem bolnega otroka, po „Cvetju" v molitev priporočila, iu ker si za gotovo mislim, da ga je Bog skozi molitev rešil iz tega sveta: zato moram obljubo spolniti. Otrok i^' imel neko hudo, čudno bolezen, pol drugo leto. in tri tedne po molitvi je umeri. Zato pa prosim vas. drage bravce Zg. Danice, pomagajte mi. da se vsi skupaj zahvalimo najprej Bogu. potem Materi Božji iu sv. Jožetu, tudi sv. Frančišku Serai., sv. Antouu 1'aiovan-skeuiu. Tisočkrat iu milijonkrat pa bodi čast iu hvala Bogu za uslišano prošnjo! I. P. Mož je bil skoz veliko let hud pijanec in grozen pre-klinjevavec ; molila sem pa dolgo časa za spreobernenie njegovo in obljubila, da bom očitno naznanila zahvalo, ako boai uslišana. Posebno sem prosila Marijo na Svetili Lušarjali, kamor sem šla na Božjo pot I "slišal me je Bog tako. da se je mož, ki je začel bolehati, prav lepo z Bogom spravil iu je na zadnje — večkrat previden s ss. zakramenti, kakor upam, srečno v milosti Božji svoje življenje sklenil. M—K. Jezus v svetem Res ¿jem Telesu je najboljši zdravnik v dušnih in telesnih potrebah. Kar sem prosila, s »«ni bila uslišana. Zatoraj bodi Njemu najpriserčniša zahvala. A. Z. Moj brat Anton, gospodar mojega rojstnega doma in oče peterih nedoraslih otrok, je bolehal že od Božiča vsled hudega prisada od zob na čeljustih. Vse poskušnje zdravnikov in zdravil niso pomagale, silna oteklina na obrazu ni obdala druzega kakor smert mladega očeta. l'o nasvetu ljubljanskih zdravnikov mogel je iti v Terst v bolnišnico: tamo so mu 1. avgusta prerezali oteklino na lini. ter mu z dleti izsekali popolnoma zgornje čeljusti: terpcl je lieznosue bolečine ob času operacije in še 0 dni pozneje po vsi «rlavi Jest pa sem v tej sili in suiertni nevarnosti obljubil svojega brata ua božjo pot k Mariji Pomagaj na Brezje in obljubil, ako ne umeri«? iu še ozdravi, da bom to očitno v Vašem cenjenem listu svetu oznanil. Ju v resnici, tisto uro. ko sem ira priporočil Mariji. Pomagaj, Naši ljubi (iospej presv. S»*r«-a. sv Jož.-lh in sv. Antonu, odlegle so bolečine popolnoma in sui»*rtiie nevarnosti ni bilo več. Pr»*cej drinri dan dobil s«-iu «»d brata pi-m«>: /. li se mi, da sem na novo rojen, tako se dobro počutim. — Zdravniki sami so dvomili nad njegovim življenjem iiiozlrav-ljenjem : pa glejte čudo: « »zlravel je in v > Naše ljube ¡¿..spe sv. Jožefa in sv. Antona. Primerno zalivalo prosim natisniti v _ Zgd. Danico". F. «■ veni" v sv<»j obširni misijon v Mariannhill. \\-s!>»'lii nj«gov«ga misijona ni"d divjimi Kafri so prav v«?s«*li. Kar so drugi skušali pol stol«?tja brez -adn. t«» s«? o... Tra-pistoin izdatno posrečuj". Izročili smo mu nabirk za njegov in narbolj potrebne milijone 1 ¡» g-»Id in ."».j gld. za ss. maše. Novosti. Kerščanski Detoljut. letnik 4.. št«-v. 2. S prilogo rAngeljček." Te kniži^e so nani«*ni"n«' za kerščansko vzg«»jo in rešitev mladino in torej želeti, da bi se prav obilno razširjal«* med >l«»ven« i. Vse delovanje in prizadevanj" J\"ršč;tnsk"ga Det«e ljubaM gospod vrednik Anton Kržič l«_*tos izročujo in pri poročuje svetemu Alojziju, kar bolj obširno p<»jasnuje znotiaj na platnicah, — le berite. Sicer pa so prav mični in podučni nekoliko daljši spisi naslednji: „leite otroke hvaležnosti"; Izgledi bogo-ljubnih mater: „Mati sv. Alojzija ; Kerščanska družina in ss zakramenti: Pervo sv. obhajilo; — Tuji grehi, in pa nektere malenkosti, pa: Zadeve „društva det« .ljubi »v.u Prilaga „Angeljček" se odlikuje, kakor navadno, z nekterimi podobicami, pod učnim i spiski, pismami, in kratkoča>nif-ami. Spiski so: .Iz zapisnika angeljčka varha" (daljša povedka). — „Češčena si Marija" (pesem). .Vrabček reši ubogo družino", — „Angelj rešitelj/ (pesem). — r^ppi izgledi pervega sv. Obhajila" in še več enakega, česar bode mladina zelo vesela. Le hitro sezite po teh knjižicah, ker zdaj o počitnicah ima mladina še več časa za branje in ugibanje ugank. Novosti. Die sociale Frage und Vorschläge. Von P. Franz. Trapisten-Abt in Afrika. (Verlag der Trapisten-Mission Mariannhill. In Commission von Leo Hussy in Würzburg, Reibeltsgasse 10 » Na čelu je dobro zadeta podoba „P. Franca". Brošurica ima samo 3n strani, pa dobro osoljenih. Moto je: „Es ist kein Mensch närrischer als die Leute". Vvod pa: „Poznal sein šaleža, ki je rekaval". „Es ist kein Mensch g'schenter als d' Leut". Ich kehre es um uud sage: „Es ist kein Mensch närrischer als die Leute". „Wenn man die vielen neuen Erfindungen des Ii). Jahrhunderts betrar-htet. so hat jener Spass vogel recht, wenn man aber bedenkt, wie heutzutage die Welt lebt und leibt, dann habe ich reeht, und das stellt sich klar heraus in dem socialen Elende der Jetztzeit". V začetku pravi med drugim : „Kako svet misli o socijalnem vprašanji, to je po nekoliko znano; kako pa redovnik trapist misli, je mnogim še neznano in torej morebiti ne brez zanimivosti. Zato prosi, ne zamerite tega pojnsnovanja. Na to pretresuje naslednja vprašanja: 1. V čem se kuje ta socijalna (meddružbinska reva?» Odgovor l. V brezdenarstvu ali v sušici denarne mavhiee. V to sušico so zašli z neštevilnimi potrebami, ki so si jih nakopali oziroma na jed, pijačo. obleko, stanovanje, pohišje. nezmerna vživanja". II.. V suši