Kako moremo govejo živino vrančnega prisada večidel sami obvarovati.
«
Znanstveno ali kemično je znano, da naš navadni zrak obstoji iz dveh glavnih plinov ali gazov, namreč iz kiselca in dušca, in ako sta ta dva v pravi zmesi, pravimo, da je zrak zdrav; ravno tako tudi voda obstoji iz dveh glavnih plinov, namreč iz vodenca in kiselca, in ravno zrak in voda sta pa ljudem in živalim dve neobhodno potrebni reči za pravo življenje, in ako je eden od teh dveh pokvarjen, se uže potem izcimijo razne bolezni, kakor je vsakemu častitih bralcev „Novic" uže kolikor toliko znano.
Kislec je plin, ki je neobhodno potreben za dihanje živali, kakor tudi za gorenje. Kjer ni kiselca, tam ne gori nobena reč in tudi v takem prostoru mora vsaka žival precej poginiti.
Ker smo prepričani, da je ta plin za živalsko dihanje, da, za celo življenje neobhodno potreben, moramo se tudi truditi, da ga ima živina vedno zadosti in zdravega.
Dobro mi je še iz mladih let znano, ko sem bil še na domu, da so posebno stari ljudje ob zimskem času tožili, da jih glava boli in da ne morejo lahko dihati in so tako vso zimo več ali manj bolehali. To je pa prihajalo vse od tod, ker so sobe ob zimskem času vedno zaprte in zraven še močno kurjene in tako se zdravi kislec naglo porabi, dušca in ogljenčeve kisline se je pa preveč nabralo, to je, zrak ni bil več v pravi zmesi.
Še bolje se prepričamo, ako stavimo v kako malo nizko sobo dosti ljudi, posebno ako še nima ventilacije, da bodo v kratkem času povžili ves zdrav kislec, a dušeč in ogljenčeva kislina se bosta nabrala v taki množini, da počenja ljudem sape zmanjkovati in sopenje postaja vedno težavnejše, in, ako bi se to čestokrat ponavljalo , bi se izcimile razne bolezni. Ravno tako je v hlevih, kjer imajo veliko živine,  posebno ako so še
204
Mevi jako nizki,   in da živina nima dovoljno prostora, je dihanje težavno in zelo nezdravo.
Še poprej se pa pokvari zrak, ako se v tacih prostorih, kjer ljudje prebivajo, kuri, ker tudi ogenj rabi kislec in se tako še poprej povžije.
Sploh se ravnajmo po pravilu: Kjer ogenj ali sveča več dobro ne gori, tam je za ljudi in živali jako nezdravo.
Ako hočemo tedaj imeti zdrave ljudi in živali, moramo zrak pogostoma menjati, to je, okna in vrata odpirati, da nezdravi zrak vetrovi odneso in da na njegovo mesto zopet pride frišen in nepokvarjen zrak, in bodemo gotovi, da bodo ljudje in živali zdravi.
Mnogokrat se je uže dogodilo, da so ljudje od teh slabih plinov umrli ali vsaj bolehni postali, kar bi ne bilo, ako bi bil zrak zdrav. Pri slabem zraku se nam tudi nobena žival nikdar dobro redila ne bo, ako jo še s tako dobro pičo hranimo, kar je tudi gotovo vsakemu naprednemu gospodarju dobro znano.
Zrak se pa še posebno stanjša pri veliki gorkoti, tedaj posebno v poletnem času meseca julija in avgusta, in ravno ta čas se pa tako nevarna živinska bolezen, ki jo navadno imenujemo „vrančni prisad" (Milzbrand, Anthrax), najrajše prikaže in mnogokrat ubogim kmetom vniči cele cede.
Kakor smo poprej omenili, da se pri hudi vročini zrak stanjša, živina ne dobi dovoljno množino kiselca ter kri, namestu da bi postajala rudeča, ker sama taka je zdrava, postaja črna in gosta kakor gnojnica; naj jej zdaj še primanjkuje zdrave frišne vode, katera tudi največ iz kiselca obstoji, kar se posebno pogostoma dogaja v kamnitih krajih, kakor je na priliko naš Kras, tužna Istra in Dalmacija itd ravno v teh krajih, kakor nam je znano, se vrančni prisad največkrat prikazuje. Ako tedaj obeh glavnih , za zdravo življenje neobhodno potrebnih reči, namreč zdravega zraka in vode primanjkuje, se ne smemo Čuditi, da kri naglo postane črna in da žival vsled tega tudi zelo naglo pogine. Ce tedaj hočemo svoj največi zaklad, to je, živino zdravo obdržati, glejmo, da v zdravem hlevu počiva in da ima vedno dovolj in zdrave vode.                       Fr. Žepič.