677 Devet pesmi Marko Juvan VARIACIJE NA BOEMSKI SONG O UMETNOSTI Umetnost je kongruentnost solza, ki estetom na zrklih se zbira, umetnost je presežek voda, ki čez rampe špekuliranj prodira. Umetnost prevari pasti, ki razumnost jih po svetu razpreda, umetnost njene prste zdrobi, da kaos se izvije iz reda. Umetnost je struktura zoba, ki čas z njim v epohe se vtiska, umetnost kot detergent gre do dna, domišljijo očisti pritiska. Umetnost je fosfor, ki tli na številčnici rojstev in smrti, umetnost je happy end za ljudi, ki po ulicah begajo strti. Umetnost je sintagma sveta, ki paradigmo k bogu si išče, umetnost je poleno neba, v željah zaneti ognjišče. Umetnost je paranoja za oblast, državljanom minira razsodnost, Marko Juvan umetnost jih navadi na slast, da v norost si gradijo prihodnost. Umetnost je pritajenost pekla, ki diha besedam za hrbti, umetnost nas potolče do dna, kjer v lepoti zbudimo se mrtvi. Umetnost je tribuna, ki gre do konca z rdečo zastavo, umetnost nam pa sploh ne pove, da to naredi za zabavo. Umetnost je buržoaznost srca, ki čustva na tihem operira, umetnost-zdravnik ne prizna, da bolnik nezadržno krepira. Umetnost je ponudba za izlet, kjer želje doživljajo orgazem, umetnosti ni na spregled, ko v postelji znajdeš se prazen. NAJTI Prva ORIENTACIJO , tJ , . vv.. J v. na levem popoldnevu zrelosti vreščijo rdeči papagaji. na desnem rokavu sinjega suknjiča v emblem se zbirajo. raste rožasti kupček modrostnega zoba: izsekati panegirik med rdeče skale? izsekati panegirik med modre skale? toda levo od desno je desno, popotnik. nikoli ni čisto papagaj. Druga marsikdaj iti kjerkoli sesti karkoli obstopiti nemalo čakati precej pogledati nekako odvozlati ravnokar klicati vsakogar odnesti sicer stati vse umiti nikogar najti čisto odpotovati Tretja o geografska širina bokov! o turbulenca trebuha! o erozija ustnic! 678 679 Devet pesmi o avreola jezika! o jambi nog! o zima zob! o pobarvanka vek! o zenit prsi! o kako si! o katalog metafor za oči! o planetarij las! o tehioskopija ram! o melioracija dlak! o si! FENOMENOLOGIJA VRTIČKARJA Gospod se je oblekel v belo. Lopatko je za hlače skril. Zvito se ozira levo-desno, da ga ne bi kdo odkril. Kvišku si zaviha brke, klobuk na glavi si vrti. Oko zadeva v semaforje: povsod njegov obraz, ki rdi. LJUBEZEN emajl kadi se razrašča V JUTRU v laboratorijski soj. v kupljenost ODMEVA in začasnost kopalnice štrlijo neuvožene inštalacije voda grči kot da bo kdo skrivaj požiral slino, zveniva pred evstahijevimi cevmi rožnatih ploščic svetli stožec naju pokrije kot pršenje nekdanjega dežja, dotiki so kot sanje vedno očitnejši ko sva najbolj pozabljena, kar je preostanek mehkega tipanja so rezervni deli za tisk jutranjikov, na njih počiva statika dneva KARTOTEČNA KARAKTERISTIKA MARMORNEGA ČLOVEKA ta je vedno malo čez. premalo neha. se trudi kdajpakdaj je trikrat boljši. raste za spoznanje mimo. UKREPATI: s simpatijo s podlogo s farmacevtko ga dati spat v logos cevi mu jodlati količnike. TODA: prvi maj je ves gol dvainštirideseto je posedlo po stadionu, v kartonažnem jutru je spet Marko Juvan povedel. marmor je zahteven. noče spominjati hoče opominjati. POTIHO: s papagajkami ga. s teritorialnostjo se. PADA, UMIRA, SPI. EKONOMIJA o kako raste, kako za našimi hrbti raste. PRETEKLEGA kako zelo raste. PARADIRANJE dejavnikov na svetovno prizorišče skoz rokohitrske gibe reakcije. kako to raste, kako zelo je to. jabolka niso večja od ploščine elaboratov bilančnih in proračunskih statistik. so pa OPAZNEJŠA. kako. za našimi hrbti raste KAKO. POPOLDANSKI volja rok do giba v senci sanjajocih pljuč POČITEK ko dihi jadrajo v klobuk kumulusa nad mestom, iz zabavišča bele možganske sredice odnaša spomine (orokavičila jih je v službi varnostnikova skrb) v hišico ideoloških strahov, majhen živec trza. v ribezni barvi stanovanja na obroke sika para iz lonca na pritisk, dežniki so poskrili svojo deževno oblast šivajo svoje razpoke, volja rok do gibanja v ničemer ko jadra dihajo v kumulus klobuka. PREDA(VA)NJE drobcena sedi v klopeh ki se strmo dvigajo h končni zmagi subjektivne sile besed razpihava profesor s svoje mehke in elokventne dlani posluša in z zapisovanjem se počasi vsa zradira v drobno popisani zvezek dokončne zavezanosti o lepa VidA 680 681 Devet pesmi VEČERNI ogorke liričnosti in vznesenih pogovorov TRAKAT je streslo, popadali so iz tankonožnih pepelnikov — O ČIŠČENJU samujočih topolov — in se precvikani znašli na hladnem, na dnu disidentskih stopnic, v marginalnem traktu stavbe, je zmečkalo popisane papirje opazk (bog živi kritiko) in spustilo v prazno, plastificirano indiferentnost. žarnice se dialektično prižigajo in ugašajo v mlečnih kroglah, okna se zapirajo pred hrupom kipanovih kobil, ki v velikih, tehnološko zorganiziranih tropih hrzajo na dizelski ulici, lošči pisane kamenčke teraka, zmerna mokrota, v slogaški soj. nekdo je pozabil fotokopijo abecedarija, ki s tenkim filmom razmnoževalnika molče trobenta v hodniško grozo. pospravi še hladno smetišnico in indiferentno vedro, snažilka, pozdravi vratarja in zapusti osveto nadstavbe slovenstva.