29 Kanin je raj za naše jamarje, ki imajo po- sebno veselje prodirat globoko v nedra kra- sa in še kam, saj je njihovo geslo »DZRJL – we penetrate deeper«. Zato se vsako leto spravijo med alpske vršace, tja nekam k Ba- banskemu skednju. Jamarski tabor običajno poteka ravno v času raziskovalnega tabo- ra študentov biologije, zaradi česar sem bil vedno odsoten, sicer neupravičeno glede na mnenje jamarjev. Kljub temu so me potisnili v zoc predsedovanja stoletnemu Društvu za raziskovanje jam Ljubljana. Da se vsaj en- krat pokažem med ljubljenimi člani in jim prinesem kakšno klobaso, sem 2008 le našel prost vikend. Z Bonijem, to je en tak jezičen, suh, visok in večinoma neobrit tip, ki pa ven- dar ima vedno trendi naočnike in superge, sva se tako teden pred Marijinim vnebovze- tjem (torej 8. avgusta) tudi sama vzpela v nebo. Pravzaprav sva se precej časa pelja- la, najprej v Bovec , potem pa mimo postaje B kaninske žičnice. Parkirala sva nekje pod gozdarsko kočo na Gozdecu. Da nama pri skoraj kilometrskem vzponu ne bi bilo pre- vroče, je tedaj pričelo rahlo pršiti. Vendar je kranjski tabornik pametno otresal, da steza precej časa poteka v gozdu in da se vsaj tam cukerček od predsednika društva še ne bo stopil. To je bilo okrog 8:43. Pršec se je poča- si spreminjal v čisto dostojne kaplje in celo trma gorenjska je moral priznati, da je mor- Tatzelwurmi & Co. na Kaninu Besedilo in zemljevid: Primož Presetnik Foto: Miha Krofel da čas za postanek pod neko stenico, kjer sva potem opazovala, kako lahko v gozdu pada dež. Ko se je vreme izboljšalo, se pravi, da je samo močno pršilo, sva se odpravila naprej, prišla iz gozda in se »Pri vodi« zarila v eno bedno smrečje, ki sva ga opremila še s ponjavo, da sva preživela malo hujšo ploho. Potem sva se spet vzpenjala po strmem bolj ali manj golem pobočju in precej blizu vrha naju je ponovna nebeška povodenj prisilila, da sva si v razpokici v steni vzela čas za malico. Mislim, da sem jedel sardine. Ko je iz neba nehalo špricati kot v avtopralnici, sva se odpravila naprej v oblake proti stari koči Petra Skalarja. Približno po 600 m vzpona in stalnega namakanja (ura je bila 12:58) morala ni bila na vrhuncu. Boni pa je vedel, da se otroka ali biologa hitro zamoti, če mu pokažeš kakšno čudo, in me je opozoril na spako, ki naj bi spominjala na mitskega Ta- tzelwurma, po naše krempljastega črva oz. serpenta. Lokacija je bila kar prava, saj naj bi ta živel na nižjih višinah tudi v avstrijskih in italijanskih Alpah, od koder zadnji opaža- nji datirata iz aprila 2007 oz. julija 2009. Vendar se je, ob izgubi najine medijske ča- sti in slave, izkazalo, da gre za enega čisto navadnega planinskega močerada (Salaman- dra atra), ki pa je morda vendarle stranska sorodstvena linija tatzelwurmov. Ok, vseeno super, spravil sem točko v GPS in krevsal navzgor. Ker je videl, da zadeva deluje, je Bonifacij začel ob poti odkrivati nove in nove živali, sam pa sem pridno delal pikice. Na vrhu vzpona sva se pri ostankih koče usta- vila pri taboru poljskih jamarjev, ki pa nama niso privoščili niti požirka ognjene vode, škr- tuhi. Pot je postala lepša – položnejša in je vodila med vrtačami, poraščenimi z idilično trato in planinskimi cvetlicami. In tam so bili – množično so se plazili naokoli in flodrali ti sorodniki tatzelwurmov, kot bi se izrazil sam znani pisec nagnusnega realizma Blaž Ogorevc iz Poljanske doline. Takole malo pod 1.900 m nad morjem je najin romantično vlažen špancir v dvoje prekinilo grozeče bobnenje in bliskanje strel prav iz smeri na- šega jamarskega tabora. Ganljivo zaskrbljen za zastopnika društva in verjetno predvsem zase je tudi trdoživi Boni sklenil, da je spre- hoda po Kaninu dovolj in da se lahko vrneva v dolino. Tudi prav, sem se strinjal. Še dobro, kajti tisto popoldne so se sočlani najboljšega jamarskega ferajna na svetu obešali na vrvi, da ni odpihnilo velikega šotora ala Gadafi, in se čudili plasti toče, ki se je je z višav usu- lo kar za 10 cm. Z Bonijem sva tudi nazaj grede oprezala za močeradi, vendar jih pod 1.550 m nad morjem nisva več videla. Sku- paj sva jih naštela 42.