64 J A N U A R 2011 Sidri�~a v snegu S neg je zaradi nestabilnosti in spremen- ljivosti za alpiniste najbolj varljiv me- dij, še zlasti, kar zadeva varovanje v večjih nakloninah – v grapah, na strmih poboč- jih in v skokih. V primerjavi s skalo ali ledom je namreč bistveno manj koheziven in le v izjemnih primerih dosega gostote, ki omogočajo izdelavo zanesljivih sidrišč in s tem brezskrbno varovanje. Pri varova- nju v snegu uporabljamo več postopkov in načinov izdelave sidrišč. Glavni dejavniki, ki določajo vrsto sidrišča in način varova- nja, pa so kvaliteta snega, strmina pobočja in oprema, ki nam je na voljo. Zanesljivo sidrišče naj bi preneslo vsa- kršen padec, zato mora zdržati obreme- nitve vsaj 10 kN. V skali ali v ledu tega ni problem zagotoviti, v snegu pa je zgod- ba drugačna, saj v pršiču ali nesprijetem snegu zelo težko zagotovimo nosilnosti nad 5 kN. Zato je pri varovanju v snegu najpomembneje, da se zavedamo kako- vosti sidrišča in optimalno izkoristimo dane pogoje. V razmerah pozne zime, ko v grapah in na pobočjih leži star, predelan in sprijet sneg, je zanesljivo sidrišče enostavno ure- diti. Nekaj povsem drugega pa so razmere v svežem, suhem, nesprijetem snegu ali pa v talečem se in mokrem snegu pozne pomladi, ko je praktično nemogoče za- gotoviti kaj drugega kot le zasilno sidrišče nezadostne nosilnosti. Takrat nam lahko pridejo prav dodatne fiksne točke v skali ali na drevju. Osnovno načelo pri sidrišču v snegu je, da izkoristimo čim večjo prostornino snega, ki nam bo nudila zadosten odpor ob morebitni obremenitvi. To nam zago- tovijo čim večja površina sidra (cepina ali kakega drugega kosa opreme, ki ga upora- bimo), čim globlje sidranje pravokotno na smer obremenitve in seveda kar največja trdnost samega snega. Prečno sidrišče Osnovna in najmočnejša oblika si- drišča v snegu je prečno sidrišče v obliki črke T (slika 1). Izdelamo ga tako, da prečno na pobočje in pravokotno glede na predvideno obremenitev izkopljemo kanal, dovolj dolg, da vanj položimo ce- pin (ali kak drug kos opreme – snežno sabljo, smuči, nahrbtnik itd.). Globlji kot je kanal, bolj nosilno bo sidrišče. Prečno nanj in v smeri predvidene obremenitve navzdol izkopljemo še drugi jarek, dolg kak meter, ki je vsaj na stičišču enako glo- bok kot prvi. V zgornji, vodoravni jarek položimo cepin, na ratišče katerega prej z bičevim ali kavbojskim vozlom pritrdimo 120 centimetrov dolg najlonski trak, ki ga speljemo po vzdolžnem kanalu do sebe. Pri nameščanju najlonskega traku smo pozorni na enakomerno razdelitev površine – trak naj se nahaja nekoliko bližje glavi cepina, ker oklo predstavlja ALPINISTI^NA TEHNIKA  Tadej Debevec, Aljaž Anderle Skice: Jernej Lukša Uporaba nahrbtnika za prečno sidrišče. FOTO: TADEJ DEBEVEC Slika 1: Prečno sidrišče (T-sidrišče). Slika 1b: Uporaba nahrbtnika za sidrišče. 65 dodatno površino. Cepin položimo v sneg z oklom navzdol. Oba jarka lahko zasujemo s snegom, da dodatno utrdimo ležišče cepina, vendar to storimo tako, da NE porušimo strukture prednje stene jarka (zasuvamo in teptamo le od zadaj). Sneg, kjer izdelujemo sidrišče, lahko naj- prej steptamo, da dosežemo večjo gostoto in trdnost. Če imamo opravka z izjemno suhim, novim oziroma trdno zmrznjenim ali pa mokrim snegom pozne pomladi, ležišča ne poskušamo utrjevati, saj s tem le rušimo obstoječe vezi. V nepredelanem snegu je za sidro najbolje uporabiti dele opreme s čim večjo površino – to so lahko smuči, snežna sablja ali nahrbtnik (slika 1b). Preprost test primernosti snega za teptanje je, da naredimo kepo – če razpade ali če se iz nje cedi voda, ga ne teptamo in poskušamo le čim globlje zakopati sidro s čim večjo površino. n aVPično sidrišče V res ugodnih snežnih razmerah – iz- jemno trden, zmrznjen, zbit sneg, ki ne omogoča kopanja jarka za T-sidrišče – lahko izdelamo tudi navpično sidrišče. V takih primerih uporabljamo t. i. snežne sablje, posebne aluminijaste V-profile, dolge ok. 60 centimetrov, ki jih zabijemo v sneg pod kotom 100° glede na pobočje. Pritrdišče naj imajo na sredini in na vrhu. Za izdelavo vertikalnih sidrišč praviloma ne uporabljamo cepinov, ker nam v tem položaju zaradi majhne površine ne nu- dijo zadovoljive nosilnosti. Trak ali vrvico za povezavo snežne sablje z varujočim je najbolje namestiti na sredino in jo nato po ozkem kanalu speljati na površino do varujočega. Le v izjemnih primerih, ko je sneg tako trd, da vanj ne moremo skopati niti kanala za vrvico, lahko sabljo obre- menimo zgoraj, pri površju. Takšen način izdelave je najmanj primeren, saj se lahko zaradi rotacije, ki nastane pri obremeni- tvi na skrajni točki, izpuli že pri majhni obremenitvi. Za sredinsko vezavo naj bo sablja (ali katero koli sidro konkavne oblike) obrnje- na z odprto stranjo profila v smeri obre- menitve, kar zagotavlja največjo stabilnost in nosilnost fiksne točke (slika 2). Če pa je vezava pri površju, naj v smer obremenitve gleda konica profila (slika 3). Na splošno naj bi se navpičnim sidriščem izogibali, ker le v zelo trdem snegu in ob uporabi kvalitetnih snežnih sabelj nudijo zadostne nosilnosti. s nežna sidra Za izdelavo sidrišč v mehkejšem in globokem snegu se pogosto uporablja tudi snežno sidro (ang. snow pig ali dead man), ki ga zakopljemo v sneg pod ko- tom 45° glede na površino snega, kar ob obremenitvi povzroči, da se še glo- blje zakoplje (slika 4). Pozor – če snega ni veliko, bo sidro pri tem zadelo tla, se obrnilo in izgubilo nosilnost. Kljub temu da njegova uporaba zahteva nekaj vaje, je priporočljivo takrat, ko pričakujemo, da nam ustreznega varovanja ne bo uspelo urediti drugje kot v snegu, oz. kadar ne pričakujemo najboljših snežnih razmer. Slika 4: Pravilen položaj snežnega sidra. Slika 2: Sredinska vezava navpičnega sidrišča. Slika 6: Varovanje drugega. Slika 5: Varovanje napredujočega. Slika 3: Vezava navpičnega sidrišča pri površju. 66 J A N U A R 2011 Vi�inski trening I zboljšanje sposobnosti predstavlja večini športnikov enega glavnih ciljev športne vadbe. Ob drugih po- zitivnih učinkih športne aktivnosti je napredek eden glavnih motivatorjev za kontinuirano vadbo. Za napredek pa je pogosto poleg osnovne vadbe potrebno dodajati tudi druge vsebine. Eden naj- pogostejših dovoljenih dodatkov k vadbi je, predvsem v vzdržjivostnih športih, višinski trening. Glede na to, da večina gorskih športov temelji na vzdržljivosti, je tovrstna vadba zanimiva tudi z vidika izboljševanja dosežkov v njej. Tokrat bomo predstavili višinski trening kot ergogeno metodo za izboljšanje športne sposobnosti in ne kot obliko predakli- matizacije, čeprav sta področji neločlji- vo povezani. o sno Vne Metode Višinskega treninga Sodobne oblike višinskega treninga temeljijo na čim krajših višinskih in- tervalih, ki še izzovejo želene fiziolo- ške spremembe in posledično vodijo v izboljšanje sposobnosti. Kot najpo- membnejšo fiziološko adaptacijo lahko izpostavimo izboljšanje prenosa kisika po telesu (pljuča–aktivne mišice), kar je posledica s hipoksijo izzvanega poveča- nja produkcije rdečih krvnih telesc in posledičnega povečanja koncentracije hemoglobina. Poleg tega je bilo dokaza- nih tudi precej drugih učinkov višinske vadbe, predvsem na nivoju mišic, ki tudi lahko v manjši meri izboljšajo športno sposobnost. Glede na pomembnost kisi- ka za večino fizioloških procesov, pred- vsem pa za delo mišic, je torej razvidno, zakaj takšna prilagoditev lahko izbolj- ša športne dosežke. Enako adaptacijo izzove tudi stalno bivanje na povečani nadmorski višini, a se zaradi nekaterih neugodnih vplivov (utrujenost, vadbe ni možno izvajati enako intenzivno itd.) za proces športne vadbe ne uporablja pogosto. Za izvedbo višinskega treninga se lahko uporablja naravna višina (gore) ali simulirana višina (hipoksikatorji, ki umetno zmanjšujejo vsebnost kisika v vdihanem zraku). Trenutno so najbolj uporabljane sledeče metode: 1) Spi visoko – treniraj nizko. Špor- tniki spijo na višini, trenirajo pa v nižinah. 2) Treniraj visoko. Športniki izvajajo vadbo na povečani nadmorski višini. 3) Intermitentna hipoksična vadba; športniki v mirovanju v intervalih dihajo hipoksični zrak. 4) Kombinacija več metod; športniki kombinirajo dve ali več metod. Vsaka od zgoraj naštetih metod ima svoje potencialne prednosti, glede na trenutno dostopne podatke pa je najbolj učinkovit pristop "spi visoko – treniraj nizko", ki ob pozitivnih učinkih višinske vadbe omogoča tudi nemoten trening v normalnih pogojih. TRENING  Tadej Debevec k ako V aruje Mo? Glede na opisane težave pri zago- tavljanju nosilnosti sidrišč v snegu je treba poudariti tudi način varovanja soplezalca. Pomembno je, da sidri- šče obvarujemo pred neposrednim sunkom morebitnega padca. To do- sežemo tako, da varujemo posredno, na telo, pri čemer varujoči prenese glavni sunek obremenitve, sidrišče pa sekundarnega (slika 5 in 6). Di- rektnemu varovanju na sidrišče se izogibamo razen v primeru, ko smo povsem prepričani, da ima zadostno nosilnost. Na položaj med varova- njem moramo misliti že takrat, ko sidrišče začnemo izdelovati. Naše težišče mora biti pod centrom sidri- šča. Če stojimo previsoko, s telesom vlečemo sidrišče iz snega. Morebitni padec prestrezamo s telesom in noga- mi tako, da se na sidrišče prenese kar najmanjši del sile. Vsaka zaustavitev padca mora biti čim bolj dinamična, postopna, saj je to edini mehanizem, s katerim lahko varujoči zmanjša su- nek sile nase in na sidrišče. Pomemb- no za uspešno varovanje je tudi dobro stojišče, ker se večina sil prenaša na noge. Ob tem je treba poudariti, da naj bi bili padci v snegu, predvsem vodečega v navezi, tabu, zato vedno storimo vse, kar je v naši moči, da se jim izognemo. Sneg nam torej kot zelo spremenljiv medij nudi možnost izdelave sidrišč, zahteva pa izkušnje za ustrezno presojo situacije in po- znavanje različnih možnosti njihove izdelave. m Prispevki Alpinistična tehnika so namenjeni poznavalcem in niso vse- obsegajoči. Obstaja več variant in po- stopkov, tu so predstavljeni le osnov- ni. Pravilna uporaba predstavljene tehnike zahteva ustrezno predzna- nje, razumevanje postopkov, varo- vanja in uporabe opreme. Vse to si lahko varno pridobite v različnih pro- gramih izobraževanja v okviru PZS, FŠ in pri gorskih vodnikih ZGVS. Za morebitno napačno interpretacijo in posledice avtorji ne prevzemajo nika- kršne odgovornosti. V ledeniške svetu nad štiri tisoč metri FOTO: VLADIMIR HABJAN