življenje
in svet
Tedenska priloga .Jutra''
Štev. 39	V Ljubljani, dne 8 oktobra 1927	Leto L
Anton Kristan:
Ameriški vtisi.
VIII.
Racionalizacija trgovine. — Statistika
mezd. — Delavske unije. — Klubi.
Od marca 1. 1922 deluje v Ameriki zavod »Marchants Service Bureau«, ki se peča z najrazličnejšimi vprašanji trgovine.
Kot temelj dobičkanosnega dela se označuje izšolanje spretnih in sposobnih prodajalcev. Zares se je zadnja leta prodajanje v trgovskih lokalih dokaj poenostavilo, ker se je silno razmnožilo število onih predmetov, ki se prodajajo v zavitkih, steklenicah, dozah — skratka: povsem adjustirani. Vendar se smatra, da je poglavitna teža trgovine v pravilnem prodajanju. Poznavanje blaga je Američanom podrejene važnosti.
Marchants Service Institut pošilja posebne potovalne učitelje, ki seznanjajo trgovce z najnovejšimi metodami in z novimi izkušnjami. Sestavili so statistiko, ki je dognala, kako porabi prodajalec svoj delavnik. Tole pravi:
10% gre za nepotrebno govorjenje, 30% za hojo, 15% za lenuharenje, 15% za delo v skladiščih, 15% za urejevanje in pospravljanje, 15% za prodajanje.
Pravo udejstvovanje prodajalca zavzema šele sedmi del njegovega delavnika. Prodajalec tedaj porabi toliko časa za prodajanje kakor za lenuharenje.
Tudi so statistično ugotovili, kaj in v kolikih odstotkih je krivo, da se trgovini odtujijo odjemalci. Dognali so, dia je poglavitni vzrok v trgovini zaposleno osobje in sicer:
Zaradi malomarnosti 23.5%, zaradi zmot 9%, zaradi goljufije 9%, zaradi vsiljivosti 8%, zaradi predrznega obnašanja 8%, zaradi nepotrebne počasnosti 6.5%, zaradi nezadostnega poznavanja blaga 3%. Potemtakem je za 67% odgovorno osobje.
Racionalizacija je — kakor vse kaže — strašna stvar. Racionalizacija naj povzdigne promet, zniža stroške — vse pavze, vsi odlmori nai se črtajo. Človek posluj kakor stroj! Večje plače uslužbencev in cenejše blago imajo izvor v napačno oteiroma neproduktivno porabljenih minutah.
Taka ie in taka hoče biti Amerika! ★
Mednarodni delavski urad v Ženevi je nedavno sestavil statistiko delavskih mezd. Indeksove številke življenskega stanja so iznašale v drugem polletju 1. 1926: v Zedinjenih državah ameriških 175, na Angleškem 172, na Švedskem 171, na iHolandlskem 171 in v Nemčiji 142. Kakor je videti, so stroški življenskega vzdrževanja — izvzemši Nemčijo — v evropskih državah zlate valute precej enaki nivoju Zedinjenih držav. Zaslužki delavcev v Angliji, na Švedskem, v 'Nizozemski in Nemčiji pa iznašajo jedva tretjino oziroma četrtino tega, kar dobe delavci v Zedinjenih drr-žavah ameriških. Tedenska mezda zidarja znaša v USA 72 dolarjev, v Londonu 20 dolarjev, v Stockholmu 20 dolarjev 16 centov, v Amsterdamu 15 dolarjev 36 centov in v Berlinu 14 dolarjev 40 centov. Železolivar prejema tedensko v Filadelfiji 46 dolarjev 50 c., v Londonu 16 dol. 15 c., v Stockholmu 13 dol. 20 c., v Amsterdlamu 11 dol. 20 c. in v Berlinu 10 dolarjev 80 c. Mizar dobiva tedensko v Filadelfiji 65 dol., v Londonu 20 dol. 10 c., v Stockholmu 15 dol. 60 c., v Amsterdamu 13 dol. in v Berlinu 11 dol. 70 c.
V teh številkah človek, ki jih zna či-tati, veliko vidi. V prvi vrsti pač odgovor na vprašanje: Ali je za povzdigo splošnega gospodarskega stanja potrebno, da dobe delavci za svoje delo kar najboljše plače?
America — docet!
*
Ameriške delavske Unije niso strokovne organizacije v našem srednjeevropskem smislu. To so nekakšne kor-poracije, ki so si s svojim delom ter dolgoletnim obstojem pridobile v gospodarskem življenju veliko moč in imajo ogromna materijalna sredstva.
Postati član ameriške delavske Unije je zelo težko, našim ljudem skoraj nemogoče. »Unijsko« delo je dobro plačano, mezde se ravnajo po posebnem dogovoru in unijska podjetja so povsod na dobrem glasu. Med našimi delavci pa Unije niso priljubljene; čul sem najrazličnejša mnenja o unijskih uradnikih, češ, da so birokratje in bogve kaj še. Prepričati se, kajpak, nisem mogel več
nego o tem, da maši strokovnjaki, zavedni delavci, res ne morejo postati člani Unij in delajo v rudnikih nekako kot — skebi, stavkokazi ali kaj podobnega. Plače neunijskih delavcev so seve precej drugačne od plač, ki jih navaja statistika mednarodnega delavskega urada. Čemu Unije tako nerade sprejemajo oziroma zakaj odklanjajo sprejem novih članov, zlasti evropskih priseljencev? -Navajali so mi mnoge vzroke, med njimi, da so hezanesljivi, da bi utegnili škodovati pri raznih glasovanjih in odločitvah, ker ne.poznajo navad v deželi, dialje, da niso dovolj izobraženi in podobno. Vstop priseljencev, ki bi mogli ■samo ovirati delo Unij, se v glavnem ne želi zaradi tega, ker je treba za članstvo v delavski Uniji znatno več delavskih izkušenj, nego jih imajo kmetiški sinovi iz evropskih držav, ki niso preje nikoli slišali o strokovni organizaciji >ter so še preveč podvrženi konfesijonalnim in drugim vplivom.
Dejstvo Pa je, da ameriške delavske Unije nimajo umevanja za vse tiste naloge, ki so bistvo naših srednjeevropskih strokovnih organizacij, katere z vso ljubeznijo in energijo vzgajajo novo sprejete člane in jih seve prav rade sprejemajo.
*
Družabno življenje v ameriških velemestih se razvija v klubih. Kdior ni včlanjen v tem ali onem klubu, je precej osamljen. Klubi pa so zelo številni. Fra-rnazoni imajo ogromno organizacijo. Nekatere lože so zase, druge so v zvezi z ostalim svetom. Tudi delavci in kmetje so člani raznih lož.
V,Evropi poznajo ameriško družabno organizacijo »Rotary International«, ki jo je ustanovil Pavel P. Harris, odvet-
nik v Chicagu. »iRotary« je po svojem bistvu organizacija, ki naj po ameriško izravnava velika nasprotja. Obogati sebe in -služi hkrati drugim! Iz tega gesla je nastala fraza: »High ethical stancl-ards in bussiness and proiessions« (Visoki etični principi v trgovini in obrti). Ta organizacija zapoveduje svojim članom, da se morajo vsaj enkrat na teden sniti in se porazgovoriti o temeljnih načelih -organizacije.
Ustanovljena je bila 25. februarja 1. 1905 v Chicagu. Danes Obstoji v 42 se-veroameriških državah 2600 klubov. Razširila je svoje delovanje tudi preko meja Zedinjenih držav ameriških. Njene veje segajo celo v Evropo. Nedavno se je vršil v Pragi internacionalni kongres te organizacije.
Američani s-o dovzetni za vse novo in bizarno, za vse ekscemtrično in doslej še neznano. Človek strmi ob navdušenju, ki ga vidi n. pr. ob boksarskih nastopih. V Chicagu je gledalo 160.000 ljudi orgije boksanja. Dva moža se pretepata, bijeta, tolčeta (to se imenuje »boj za svetovno prvenstvo«) in stotiso-či, -da, milijoni so, ki z naslado poslušajo ne samo v areni, marveč celo v radiju udarce, stok, vzklike, ploskanje, pritrjevanje in vpitje. Kako vneti so pri tem ljudje in kako sodelujejo, priča dejstvo, da je ob nedavni rokoborbl med Tun-neyem in Dempseyem v Los Angelesu dvanajstim ljudem nehalo utripati srce. Umrli so od silnega vznemirjenja . . .
Tiste ure, ko se je vršilo to medsebojno pretepaštvo, ki je prineslo zmagovalcu 1 milijon dolarjev, premagancu pa pol, je bil ves promet od železnice do telefona, brzojava in radia v službi boksarske publike.
Da, »America docet...«
Ob desetletnici boliševiške revolucije
Koncem oktobra in prve dni novembra l. 1917 je dobila komaj par mesecev trajajoča ruska revolucija, stremeča po demokratizaciji Rusije v smislu parlamentarizma, svobode in stare tradicijonalne kulture, dramatičen zaplet. Ruskega državnega krmila so se polastili komunisti ali »boljševiki«. Usoda je začela pisati Rusiji najtemnejše in najbolj krvave strani njene zgodovine, ki so spomnile ljudstvo časov tvana Groznega ali dobe tatarskih navalov. Zmaga antantnih držav na zahodu in bolj-ševiška revolucija na vzhodu — to sta dva največja zgodovinska dogodka v Evropi od l. 1914 sem. Boljševiška revolucija je še danes živ, »aktualen« problem. Ob desetletnici velikega preokreta prinašamo dve razpravi, ki skušata pojasniti nekatere mračne strdni ruskega uporništva.
•Oskar Hudales: Ruske kmečke revolucije.
(0 predhodnicah boljševiške revolucije). 1. Kako so nastale kozaške naselbine.
Revolucijsko gibanje ruskih kmetov se je pričelo tako rekdč že v začetku 17. stoletja. Po smrti carja Fedora Ivano-viča so fevdalci izvolili za carja znanega Borisa Godunova. Pod njegovo vlado so se šele pokazale prave posledice fevdalizma. Izbruhnila je strašna lakota. Pripoveduje se, da so ljudje jedli človeško meso, (kakor 1. 1921—23.) Grašča-kov- fevdalcev pa to ni motilo, da ne bi bili kmetov še bolj izkoriščali. Naposled so si kmetje pomagali tako, da so kljub vsem prepovedim pričeli zapuščati svojo gospodo in bežati. Organizirale so se oborožene tolpe takih beguncev. Vešče so se skrivale v ogromnih gozdovih, tako da so bile carske trupe brez moči proti njim. Kmetje, ki so bili bolj podjetni, so zbežali popolnoma na jug moskovske države, v gubernije Orjol, Vo-ronež, Cernigov, Rjazan. Tula, Kaluga itd. Ta del ruske zemlje je bil pokrit z ogromnimi lesovi ki so nudili naravno obrambo pred Tartari, kateri so češče vpadali v Rusijo ter ropali in odvajali sužnje. Na tem mestu ne moremo prezreti zgodovinskega dejstva, da so podobno trpeli tudi naši jugoslovenski kmetje: z ene strani izkoriščanje plemstva in klerusa (samostani), z druge pa roparski napadi Turkov.
Zgoraj navedene gubernije so v tistem času stoprav pričeli naseljevati. Delavcev je bilo malo. Ondotni posestniki so pribežnike radi sprejemali in jih manj izkoriščali, hoteč jih kar najbolj navezati nase.
Mnogi pribežniki pa so bili še bolj drzni. Pretolkli so se skozi nepregledne gozdove in se naselili na širnih stepah. Tu so bili varni pred preganjanjem. Naleteli pa so na novo težavo. Vedno so bili v nevarnosti pred roparskimi tolpami Tatarov ki so blodili po stepah, iskajoči plena. Zato so se ruski naseljenci organizirali tako, da je polovica njih stala na straži, druga pa je obdelovala polje. V gozdovih je bilo obilo divjačine, v Donu in njegovih pritokih pa mnogo rib. Tako so bili dani pogoji za obstoj. Red pa se je dal vzdržati zgolj z vojaško organizacijo in strogo disciplino. Tu vidimo nastanek proste kozaške naselbine. Vendar so kozaki vedno sanjarili o tem, da bi se kot svobodni ljudje vrnili v staro domovino. Moskva je spo-
znala, da so ji kozaki nevarni, pa jim ni mogla mnogo storiti. Vplela jih je v boje zoper rimske Tatare in jih na ta način izrabljala. Hkrati je povečavala njih število, pošiljajoč med kozake navadne in politične zločince. Ta dvorezna politika ni imela uspeha. Kozaki so bili zaradi moskovske politike vojaško čedalje močnejši, a Moskve vendarle niso ljubili.
Prav v času, ko je lakota v moskovski državi dosegla višek, se je med kozaki razširila vest, da izvoljeni car Boris Godimo v ni pravi car, marveč samo-zvanec. Pravi car se skriva med kozaki. Prestol bi šel prav za prav Dimitriju Ivanoviču, sinu Ivana Groznega, ki pa je že pred 10 leti skrivnostno izginil. Vladno poročilo je sicer trdilo, da se je pri igranju smrtno ponesrečil, toda Ijud-stvo< je pripovedovalo, da ga je umoril Boris Godunov. Skratka: nihče ni vedel nič zanesljivega, kaj čuda torej, da so preprosti kozaki verjeli, da Dimitrij živi. Kmalu se je oglasil mladenič, ki je bil podoben po obrazu, rasti in starosti sinu Ivana Groznega. Kozaki so ga brž okli-cali za pravega carja. Tako se je bila sprožila kozaška revolucija. Kozaki so se nadejali, da se bodo mogli po vstoli-čenju tega Dimitrija prosto vrniti v staro domovino in živeti svobodno življenje. Tudi gladujoče ljudstvo v moskovskem carstvu je čakalo odrešenika, ki naj strmoglavi Borisa Godunova. To odrešenje mu je svitalo v osebi Dimitrija in pa v pokretu kozaških revolucionarjev.
2. Prva kozaška revolucija.
(Pseudo - Dimitrij. — Vasilij Ivanovič Šujski.)
Tekmec Borisa Godunova Dimitrij se je pojavil najprej med zaporoškimi kozaki, pozneje pa v Kijevu. Kijev takrat še, ni spadal v moskovsko carstvo, marveč pod poljsko-litavsko državo. V Kijevu so živeli številni ljudje, ki so zbežali pred Godunovim. Ti pribeženci so z veseljem sprejeli novega carja in prestopili k njemu. Pa tudi poljski fevdalci so ga bili veseli in so ga takoj podprli. To pa radi tega, ker so hoteli s kozaško revolucijo razširiti svojo oblast in imetje na škodo Moskve in potisniti mejo proti vzhodu. Poljski veleposestniki so namreč prav takrat preživljali težko krizo, ki jih je silila, da si iščejo novih posestev. Proti jugu so se lahko širili zgolj najbogatejši, zakaj na ondotnih posestvih je bilo treba vzdrževati močne in
dobro oskrbljene trdnjave, ki so branile imetje pred tatarskimi vpadi.
Ni tedaj pravilen nazor nekaterih, zlasti ruskih zgodovinarjev, ki trde, da je bil krivi Dimitrij le orožje v rokah li-tavsko-poljske države. Poljski velepo-sestniki-plemiči so ga podpirali le v toliko, kolikor so videli v njem svojo korist. Dimitrijeva prava moč je bila v ko-zakih, ki so se hoteli svobodno vrniti in prosto ostati v stari domovini, takisto tudi v masi po Moskvi izkoriščanega ljudstva.
Nazovi- Dimitrij ni zmagoval naglo, vendar pa na primeroma lahek način. Strelci Borisa Godunova so se rekruti-rali iz malih ljudi, samih nezadovoljne-žev. Prav tako- je -bila Godunovljeva konjenica sestavljena iz malih posestnikov, ki so bili po- svojem premoženju enaki raznim kozaškim atamanom. Kaj čuda tedaj, če so se oboji — strelci in konjenica — kmalu pridružili revolucionarjem. Borisu Godunovu so ostali Ie še najeti nemški vojaki, ki pa niso mogli dolgo kljubovati vstašem. Po vseh zapuščen se je Boris Godunov zastrupil, njegovo družino pa so vstaši ubili.
Takoj po prihodu v Moskvo je lažni Dimitrij izdal ukaz, s katerim je nekoliko umilil t zv. »kabalo« (suženjstvo dolžnikov). Mimo tega je Dimitrij odpravil tudi razne odredbe Borisa Godunova radi preganjanja pribežnikov. Dovolil je vsem kmetom, ki so zbežali, da lahko ostanejo nepreganjani ondi, kjer so se naselili. Veleposestnikom ta odredba ni bila všeč, .zlasti ker so se bali poljskih trgovcev, ki so prišli z Dimitrijem v Moskvo. Le-ti bi jim utegnili odvzeti monopol na inozemsko blago, ki so si ga bili pridobili s krvavo vojno, katero je pred stopetdesetimi leti vodil z Novgo-rodom ded Ivana Groznega, Ivan Vasi-Ijevič. Zato so bojarji in trgovci pričeli agitirati zoper Dimitrija, ki je bil katoličan. Izdal se je tako, da ni držal ruskih praznikov in postov. Agitacija je bila lahka, ker je bilo sovraštvo do katoličanov v Rusiji tako razširjeno, da pravoslavni vernik n. pr. ni smel jesti s katolikom iz iste sklede .. . Poljski vojaki ki so prišli takrat v Moskvo, so ropali in morili, kolikor so le mogli. Vse to je umelo plemstvo izrabiti ter je pripovedovalo neukemu ljudstvu, da je pripeljal Dimitrij tujce zaradi tega v deželo, da upelje katoliško vero.
To je pomagalo. V noči dne 17. maja 1606. je izbruhnila vstaja. Voditelj zarotnikov je bil bojar Vasilij Ivanovič
Šujski, ki je bil enkrat že obsojen na smrt, a ga je Dimitrij pomilostil. Z oboroženo tolpo je vdrl v Kremelj. Ubili so Dimitrija in sežgali truplo, kosti pa so položili v top in jih izstrelili. Ljudstvo je v resnici mislilo, da gre za rešitev pra-voslavja, v resnici pa je šlo za interese plemstva in veletrgovcev.
Šujski pa pri bojarjih ni bil posebno priljubljen, ker je svoje dni na dvoru Ivana Groznega pomagal »trebiti« bo-jarje. Po uspelem puču pa so ga vendarle skupno s trgovci izvolili za carja. Pokazal pa je, da ni sposoben za vladarja. Bil je kakor Boris Godunov poosebljena moč bojarstva in trgovstva, toda med obema je bila velika razlika. Godunovo delo je šlo v pozitivno smer, medtem ko je šlo delo Šujskega v negativno. Godunov se je vsaj trudil, da bi omejil brezmejno izkoriščanje kmečkega ljudstva in vzpostavil v državi nekak red. Šujski tega ni storil. Z nekim ukazom je zopet podelil bojarjem pravico, preganjati pobegle kmete. Bil pa je vrhu vsega še neznačajen. Nekoč je na željo Godunova izjavil, da je pravi Dimitrij mrtev in da je sam videl mrtvo njegovo truplo. Po zmagi nazovi Dimitrija pa je dejal, da je bil pravi car. Po smrti lažnega Dimitrija je dal odpreti grob po Godunovu usmrčenega malega Dimitrija itd. Lagal je vedno. Zgoraj omenjeni njegov ukaz o preganjanju ubeglih kmetov pa ni imer uspeha.
(Konec prihodnjič).
O O O
X. Y.:
Duh in obličje boljševizma".
Založba Amalthea je nedavno izdala knjigo o ruskem boljševizmu. Pisatelj Rene Fiilop - Miller ji je dal naslov: »Duh in obličje boljševizma, predočitev kulturnega življenja v sovjetski Rusiji in njega kritika.*
Knjiga se deli na tri dele. V predgovoru pravi Fiilop - Miller: »Boljševizem so doslej smatrali kot izključno politični problem. Ali to. kar se danes dogaja v Rusiji, je prevažno za naš čas,
*	Ilustracije k temu članku smo morali iz belhničlmh razlogov odložiti za prihodnjo številko.
*	Rene Fiilop Miller: Geist und1 Gesicht des Bolsohewiismus, Darstellung umd Kritik des kulturellen Lebens in Sovvjci — Russ-land. Mit 500 Abbildungen, Amalthea - Ver-lag, Ziirich - Leipzig - W5en.
da bi bila potrditev ali odklonitev prepuščena politikom. Kajti če 'potrdimo ali odklonimo boljševizem, tedaj potrdimo ali odklonimo evropsko kulturo sploh. Kar je bilo od nekdaj smisel vseh človeških stremljenj, za kar so se misleci vseh časov vedno znova borili, vse to lahko boljševizem, kakor sam zatrjuje, izpolni, takoj in brez odlašanja. Spričo tako velike naloge je seveda potrebna resna in znanstvena kritika . . . Čeprav ta knjiga noče izreči dokončne sodbe o dogodkih v Rusiji — kajti ali moremo po izkušnjah desetih let pravično presoditi načelo, čigar posledice segajo nemara v tisočletja? — pa bo vendar skušala iztrgati boljševizem utilitaristični politični kritiki in ga označiti kot to, kar je v resnici, namreč kot usodepolni problem naše celotne kulture.«
i. del.
Kolektivni človek.
I.
Stara ljudska legenda, ki ie bila že dolgo časa pred rusko revolucijo razširjena med ruskimi kmeti, pripoveduje o bližini časa, ko bo zagospodovala nad Rusijo »žival brez imena«, ki je zaradi tega brez imena, ker obstoji iz neštetih množic. Sedaj je tu, ta »žival brez imena« in je osnovala svoje kraljestvo: neosebna množica gospoduje nad Rusijo. Masa je najbolj važen pojav, ki ga je ustvaril boljševizem. ;Nai se vali kakor ogromno pravljično bitje skozi ulice velikih mest, zdaj veselo mrmrajoč, zdaj rjoveč od besnosti. ali naj se komodno utabori na enem izmed širokih trgov, da se navžije solnca, življenja in svoje prekipevajoče moči, vedno utonejo v nji mnogi tisoči izoliranih osebnosti, iz katerih obstoji. Nič več ne spoznamo preprostega delavca, vojaka, stenografa, študenta, malega pi-jonirja; izginili so v velikem, orjaškem organizmu in en sam bobnajoč glas, nerazumljiv in strašen kakor elementarno bučanje, je pogoltnil posamezne klice, vse vesele ali jezne besede posameznikov.
Kdor lahko vzdrži onstran območja te mase — tujec ali neorganiziran posameznik — nemara občuti, da so tudi tu ljudje, vendar pa hkrati topo zasluti v njih neko novo bitje. Kajti tuj je glas, ki doni iz človeškega grla, tuje premikanje, ki se trga iz tega mnogoudinega orjaškega telesa. Kot nov -sovražen pojav ga občuti posameznik; zaveda se, da ga
pošast danes še trpi, da pa ga utegne preje ali pozneje s preračunano gotovostjo uničiti.
Nekoč je masa obstojala iz mnogih neoboroženih individuov, ki so bili vsi izročeni njeni slepi »anarhistični« usodi na milost in nemilost. Zdaj so zavedno združeni v maso, vzbujajo strah in so močni. Tajnost njihove moči je organizacija; v njej je nova blaženost, s katero lahko postane človek gospodar nad življenjem.
Samo v Rusiji so mogli spoznati poslednjo skrivnost edino mogoče odrešitve: ida človeštva ne vodi razvoj duše k pravemu preporodu, marveč da se da blaženost doseči edinole z mehanično in vnanjo, aditivno zvezo vseh posameznikov v organizaciji.
Samo po takih sovrstnih in sočasnih funkcijah se lahko združijo mnogi v višjo enoto: v marširanje, sočasno korakanje, združeno hura-vpatje, veselo petje v zboru, združen napad na nasprotnika; to so življenski pojavi, iz katerih naj bi izšel preudaren, novi človeški tip. Vse pa, kar posameznike loči med seboj, predvsem torej »duša«, je tej višji evoluciji napoti in se mora odstraniti. Mesto notranjega človeka mora zavzeti »veličastni vnartji človek«, mesto duše torej organizacija. Kajti le. kar je mehanično organizirano, ima realiteto, moč in trajnost; le mehanizem sam je zanesljiv. Samo »kolektivnemu človeku« gre kraljestvo bodočnosti, samo on bo mogel vladati v njem »tisoč let dolgo.«
Neorganiziran posameznik, ki ga navdajajo osebne skrbi in ki boleha za nejasno čudežno stvarjo, imenovano »duša«, ki trpi od zla, izvirajočega iz prekletstva polnih, individualističnih časov, ne bo imel dostopa v kraljestvo bodočnosti. Čudno je to srečanje na pragu časov: tu še individuum, ki bo jutri mogoče samo še strašilo premagane dobe, onstran, samo dva koraka daleč in vendar že na drugi strani, pa tisto močnejše novo, ki je izvoljeno, da odreši posameznika.
Za sedaj učinkuje »kolektivni človek« kakor bitje iz pradavnega časa: s težkimi koraki buta ob tla in se vali skozi ulice, tuli in divja kakor ogromna praživai. Kolektivni človek se vadi v primitivnih gibih, kakor so bili tudi na prvih razvojnih stopnjah posameznega človeka: v korakanju in kričanju.
Prvi maj je njegov praznik, nekakšen rojstni dan. Tedaj je njegov naivni način gledanja najbolj očiten.
»Rdeči trg« je bogato okrašen s cvetlicami, jelkovimi vejami in neštetimi rdečimi zastavami in zastavicami. Sredi trga so razvrščene različne igrače: ogromne lutke, lokomotive, parni kotli in turbine iz papirja. Vzburkan in prevzet od veselja cepeta kolektivni človek s svojimi tisočimi nogami in vzklika: »fiura, hura!« Nenadoma preneha, se ozira okoli, motri ogromne figure iz lepenke ali iz blaga in nabasane s slamo. Spozna, da imajo lutke obraze tujih državnikov in kapitalistov. Besneč se zapodi proti njim, potegne iz njih slamo, drži jih v premnogih iztegnjenih rokah in vriska, pijan od zmage. Pogosto obesijo figure; razjarjena »masa« jim nalepi v usta dolg rdeč jezik, ali pa jih svečano sežgo. Vse to se izvrši z naivno grozovitostjo divjakov ali otrok. Do poznega večera se veseli na Rdečem trgu: ko .postane truden, zadane s tribun megafoni z znaki »konec«, masa se vrača in se vleže k počitku v svojih deset tisoč postelj.
Masa pa ni vedno tako veselo razpoložena. Če je razdražena, razširja že sam njen pojav strah in grozo. V takem momentu so tisoči posameznih bitij orjaško telo ki se zvija v srdu in jezi. Ko 'Postane srdit, je kolektivni človek zares mogočen; boj je element, v katerem je najmočnejše njegovo pravo bistvo.
Težko je iz teh prvih življenskih izrazov kolek ti vn ega človeka že sedaj sklepati, kakšen bo poznejši razvoj. Nehote se moramo vprašati, ali utegne postati ta »kolektivni človek« višje bitje in ali je v resnici določen, da postavi nove vrednote v zgodovini. Trenutno, ko ga vidimo še na prvih stopnjah njegovega razvoja, zaman iščemo »kolektivni mehanizem«, ki naj po zatrjevanju boljševikov najsijajneje nadomesti dušo posameznika. Zelo malo čutimo njegove' pozitivne stvariteljske zasnutke, ki so kriterij za presojanje njegovega zgodovinskega poklica.
(Dalje prihodnjič).
Pierre Magarcl (Pariš):
Med afriškimi levi
Članek, ki ga danes priob-čujemo, nam je poslal za »Življenje in svet« francoski raziskovalec Afrike g. Pierre Magard, ki živi sedaj v Parizu. Avtorjevi so tudi posnetki. Afriški zapiski g. Ma-garda bodo izšli v posebni knjigi. Prevedli smo po rokopisu in rade volje priobču-jemo poglavje o levih, ker smo prepričani, da bodo naši čitatelji z veseljem čitali spomine prvega lovca na leve, ki se je oglasil v »Življenju in svetu«.	Uredništvo.
Brez dlvoma je lev zaradi svoje moči, gibčnosti, drznosti in močnega zaupanja vase kralj zveri - roparic. Vzlic temu pa se tudi temu mogočniku često primeri, da mora klavrno utdči, kadar se mu postavijo v bran taki nasprotniki, kot so bivoli, rinocerosi, da, celo afriška divja svinja, čije močni čekani in krepka postava premagajo tudi levjo silo.
Na svojih potovanjih in lovih širom Afrike — na vzhodu in na zapadu ter v osrednji Afriki — sem imel češče priliko, opazovati -boje med temi zverinami. Le-ti bodo pač iprvi med mojimi lov-
skimi sipomini. Potrudil se bom. da seznanim ž njimi čitatelje, ki jim ni bila dana sreča, da bi sami spoznali skriv-
Pierre Magard. pisec našega članka.
nosti pragozdov in njih nepopisno bujnega življenja.
V suhem letnem času se zbirajo na obalah Charija, tiste velike reke, ki teče od juga na sever in se slednjič izgubi v jezeru Tschad, številne skupine najrazličnejših zverin, ki se prihajajo semkaj napajat. Sloni, rinocerosi, nilski konji, bivoli, levi, panterji in razne vrste antilop oživljajo — mimo nič manj zanimive flore — rečne in jezerske obale,
ki dosezajo obronke velikega pragozda. Tu se razvijajo med živalmi dramatični boji za obstoj, v katerih gre vedno le za življenje ali smrt.
Vsako noč se oglašajo najrazličnejši glasovi. Raskav krik panterjev se izgublja v otožnem, nekoliko pritajenem zavijanju rečnih konjev, ki ob večerih ostavljajo vode in iščejo po močvirnih obrežjih travo, ki naj vsaj malce potolaži njihov nenasitni glad.
Ob takih večerih smo radi posedali okoli ognja in poslušali glasove zverin. Trenutki, ki jih človek nikdar ne pozabi. Vsak grm v bližini, vsako drevo, vsaka senca čuva svoje skrivnosti pod vesoljno zaščito globoke afriške noči. V tej samoti se počuti posamezen človek tako skrivnostno - plaho, kakor da bi ga nekdo ogrnil z mrtvaško tančico. Tu pod drevesi ne smeš misliti na to, da bi v sili klical druge na pomoč. Ce čuješ svoj glas, ti jame še bolj upadati pogum in moči ti nagloma pešajo. Lovec ali raziskovalec, ki je ostal sam v samoti afriške noči, se mora vsekdar zanesti le na obrambo, ki jo ima sam pri roki. A sovražnikov je nešteto: od veli-
kanov iz pragozda do drobnih insektov, čijih vgrizi povzročajo bolečine ali celo smrt. Z druge strani pa je tu za mladega moža pravo ognjišče zdravja in si e; v večni nevarnosti in sredi bujne priro-de mu jeklene mišice in duh postaja neustrašen; telo dobi prožnost in prilagodljivost. Pa ga tudli ni boljšega športnega terena nego so afriški pragozdovi. Moraš plezati po drevju, preskakovati jaruge in luže, preplavati
manjše reke; moraš si iztesati splav, da prideš naprej po vodi. Boj zoper ovire zahteva od človeka ogromno napora.
Moj zvesti Makoto, krasen tip rase Jacoma, in jaz sva sedela nekega večera pri ognjišču, na katerem se je cvrl »cigissi«, manj znana vrsta glo-davca, ki je včasi 15 kg težak in zelo spominja na ameriškega »agoutija«. Tedajci se oglasi zategnjeno rjovenje, ki je prihajalo od obrežja Charija.
»Bivol!« je dejal tovariš.
Urno sem zgrabil dvocevko, meditem ko je Makoto obesil na roko svojo ka-rabinko (to vrsto starega orožja je zanesel v Afriko Napoleon, ko se je mudil v Egiptu). Potihoma. da ne bi vzbudila pozornosti, sva zavila k reki, čije levo obrežje je ležalo kakih 50 korakov od najinega taborišča.
Tukaj se je nudiil prizor, kakršnega človek celo v Afriki redko doživi. Stoprav 15 let pozneje sem videl nekaj podobnega na obali Koulountoja.
Na tem mestu je reka tako ozka, da se v lepi mesečni noči vidi vse. kar se dogaja na drugi obali. Tisti večer je
Na mrtvem »kralju zverin« — levu.
Bivolov
spoznala, da ji trenutno ne preti nevarnost, je jela hlastno piti vodo. Požirki so bili dolgi in močni. Tedajci pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: kakor bi trenil, se je pojavila v prostoru dolga in bliskovito nagla sivkasta masa ter se je v paraboli vrgla na bivola, ki se je prestrašeno sesedel.
Ali presenečenje je trajalo komaj hip. Z enim samim skokom se je vrgel bivol pokoncu. Skušal se je otresti sovražnika, ki mu je tičal na hrbtu. Hotel se je vreči ž njim k bližnjemu drevesu, zakaj po razlagi mojega tovariša imajo bivoli navado, da se v nevarnosti vržejo z napadalcem vred h kaki pečini ali drevesu, pritisnejo 'sovražnika k steni in ga ondi zmečkajo.
Bil je lev. Dejal bi, da je bil izkušen borec, zakaj moral je uganiti bivolove namene. Urno je skočil z nasprotnika ter popihal, preden je bivol pridrvel k drevesu. Bivol se je brž obrnil in zdirjal
konec.
rodi, ki ji je smrt in življenje isti pri-rodni zakon, ni bila prav nič pretresljiva.
Bivol je bil izgubljen. Nič ga ni moglo rešiti. Levi so se s slastjo zagrizli v njegov zajetni vrat in ga raztrgali. V mesečini sva videla Ikri, ki je obilno vrela iz raztrganih žil. Debela glava se je raztegnila po tleh. Levi so bili polni zmagoslavja.
Z Makoto se nisva mogla vmešati v to dramatično borbo. Najine puške niso nosile tako daleč. Morala sva se zadovoljiti z opazovanjem. Čez dobro uro so ostali za bivolom le neznatni ostanki.
V tem primeru pa ni odločevala moč dveh nasprotnikov. Odločilo je število. Beg prvega leva je bil najboljši dokaz, da »kralj zverin« ni nepremagljiv vladiar afriškega živalskega sveta. Le vzajemni pomoči levov gre hvala, da se češče rešijo pred močnejšimi nasprotniki.
svetila polna luna in sva lahko opazovala sleherno kretnjo zajetnega bivola, ki je prihajal z nasprotne obale k vodi. Bivol je stopil k reki, v kateri so se bliščale na gosto posejane zvezde. Odganjal je z jezikom muho tse-tse, ki ob takih večerih rada napada živino in se je oziral proti gozdu. Šele ko je žival
v smeri proti goščavi, kamor se je skril »kralj zverin«. Sredi poti pa mu je skočilo nasproti več levov. Napad se je izvršil z neverjetno naglico. Bivol se je zrušil na tla in se skušal trenutek nato še enkrat otresti napadalcev. Ves napor je bil zaman. Pred nami se je dogajala drama afriškega gozda. Tu v divji pri-
V Mauritaniji sem imel priliko opazovati !boj med levom in divjo svinjo. Bil je viharen dan; čez planjave je vel znan mauritanski veter, ki je močan kakor saharski samun. Skril sem se za velikansko mravljišče in opazoval na skrivaj boj, ki se je pravkar razvil med levom in divjo svinjo. iBil je še zanimivejši nego boj med levom in bivolom, zakaj nasproti sta si stala slabotna divja svinja in »kralj puščav«.
Počenjen za mravljišče sem opazoval, kolikor se je le dalo, ker mi je nosil veter v obraz neznosen prah in mi polnil z njim ušesa, oči in usta. Boj se je vršil v precejšnji razdalji, tako da sem se moral poslužiti daljnogleda. Zdaj pa zdaj so mi oblaki prahu docela zagrnili pogled. Najprej sem videl, kako divja svinja rije po pesku in meče v zrak cele oblačke prahu. Očividno je iskala koreninic. Te zveri se v Mauritaniji pogosto vidijo in zaradi tega lovca ne zanimajo toliko kot redkejše živali. Že sem hotel kreniti naprej, kar opazim, da se je v bližini divje svinje pojavila velika rjava silhueta. Z bliskovito naglico se je izvršil napad na svinjo. Veter se je medtem malce umiril in se mi je nudil jasnejši pogled. Bil je velik lev. Kako prekanjena je ta zverina, pričuje to, da je bil naokrog popolnoma gol prostor: nikjer grmička ali drevesa, kjer bi se bil napadalec lahko skril. Lev se je moral tedaj vleči na tla in se plaziti po rumenem pesku kakor kača. Le tu in tam je kaka ožgana puščavska rastlina markirala pusti prostor. Čeprav opazovanje zaradi precejšnje oddaljenosti ni bilo lahko, sem vendar sledil posamez-
nim fazam tega zanimivega boja. Divja svinja je najprej odskočila k velikemu mravljišču, instinktivno sluteč v njem barikado. Lev se je na vso moč pognal kvišku, a je skočil nekaj metrov naprej od mravljišča. To napako je izrabila svinja za to, da se je z zadnjim delom zarila v mravljišče ali pa nemara v luknjo, kakor jih rade delajo divje svinje v pustinjski pesek. Lev je skočil ob stran in je jel divje rjoveti. Najbrž je hotel na ta način preplašiti svojo žrtev. Ali svinja očividno ni izgubila korajže. IzprOžila je strašno čeljust z dolgimi čekani proti nasprotniku in čakala udarca. Trenutek nato se je zakadil lev naravnost v svinjo; le-ta pa je spretno prestregla njegov udarec s svojimi čekani, ki so ga prvi hip odbili. Tedajci je lev udaril svinjo po hrbtu s svojo mogočno šapo, čije udarec je često smrtonosen. Divja svinja ni omagala. Z novo močjo je zarila čekane v leva. Sigurno so mu prodrli v telo. Lev je malce .zbegan odstopil in nato zopet naskočil. Tudi zdaj ni imel pravega uspeha. Divja svinja je še vedno tičala na pol v luknji in molela sovražniku nasproti glavo z odprtimi čeljusti, pripravljena vsak hip za nove boje.
Lev je nekaj trenutkov stopical okoli svinje, nato pa je klavrno popihal in se zaril v enega tistih jarkov, ki jih izkoplje v pustinjah deževje. Sovražnika sta očividno čakala drug na drugega. To mi je podžgalo zvedavost. Po velikem ovinku, da me ne bi ta ali ona zver opazila, sem se skušal previdno približati zve-rinjemu bojišču. Posrečilo se mi je priti zadaj za mravljišče v tako pozicijo, da
Po lovu kraj pragozda.
(bi utegnila moja puška — če bi mi bila dana izredna lovska sreča — zadeti oba rivala, ali pa vsaj leva. Čeprav imam oster pogled in sem zmerom gledal v ono stran, kjer sta tičala sovražnika, me je čakalo veliko presenečenje. Ko sem izza termitskega gradu previdno pogledlal na bojišče, ni bilo več niti leva niti divje svinje. Kako in kam sta neki izginila? Sta-li nemara opazila mene, skupnega sovražnika s puško in jo popihala vsak na svojo stran?
Pozorno sem preiskal izverinje bojišče in opazil v bližini svinjinega zavetišča nekoliko krvavih sledov. Luknja je bila komaj meter široka. Svinje ni bilo nikjer. A njeni koraki so se v pesku dokaj dobro poznali. Vodili so k majhni rečici, pritoku Senegala. Zdaj sem zasledoval "leva. Njegovo sled je bilo že težje najti, zakaj levje šape se ne udirajo v pesek. Šel sem po neki stezi par sto metrov daleč, kar pridem na nekoliko mehkejši teren. Tukaj se je steza izgubila med skupino dreves, rastočih na izsušenem, vendar pa še blatnem dnu nekdanjega velikega jezera. Tu so se levje šape že dobro poznale in sem jih lahko sledil vse do mesta, kjer je poganjala visoka trava. Ondi sem stopal počasi in previdno, preverjen, da lev ni daleč od tega mesta. Nisem se motil. Kakih 50 ko-
rakov naprej sem opazil v travi neko temno maso. Ali je bil iev?
Plazil sem se kakor kača, skrbno pazeč, da ne vzbudim levje pozornosti. Prišel sem na 15 korakov blizu. Lev je ležal v globoki goščavi, kamor niso mogli prodreti solnčni žarki.
Zdajci je dvignil glavo. Videl sem, kako so se mu krčile mišice. Oči so mu sevale v besnem sovraštvu. V njih je ležala groza. Mežikal je s trepalnicami in steizal vrat, kakor da bi hotel vsak trenutek skočiti pokoncu. A vendar ni skočil. Lahko sem mirno nameril vanj puško, zakaj »kralj zverin« je bil v položaju, kakor se redkokdaj primeri lovcu na leve. Medtem ko sem mu že koval usodo, so mi hodile po glavi misli: Uboga žival, kako močna si! Ko bi umela svojo moč dobro izrabiti!
Čeprav sem imel pomisleke, ali naj ubijem zver, ki se ne more braniti, me je vendar redka prilika zapeljala. Komaj je puška počila, že je klonila mogočna, plemenita levja glava.
Čul se je zategnjen glas. Nato hro-penje. Kmalu je »kralj zverin« poginil. Stopil sem k njemu in zaril prste v bujne grive, čutil sem še lahne, pojemajoče krče. Vrgel sem preko trupla nekoliko vej in se napotil v bližnjo vas.
Ost:
Z
Bavarsko - Saksonsko.
To je še ostanek izza šolskih klopi, od onih ur, ko ismo se pod1, težo petice učili o lepotah tega sveta — torej iz ur zemljepisnih. Poteklo je od tistih časov mnogo let, a ostal sem zemljepisju zvest — s to razliko, da gledam prelepi svet z lastnimi očmi. ne z očmi gospoda profesorja geografije, ki ga je zrl navadno s hladnimi očmi klišeja v geografskem kabinetu... Taka je ta reč... Zvečer stopim na Dunaju na WeStbahnhofu v poln vlak, ki pelje proti Linzu, Passau, Kelmorajnu. Dolga je vožnja... Kaj bi hitel... Pa si rečem: Tam, ikjer se bo v prvem jutru pokazalo, da je lepo, tam izstopim. Saj je vseeno. Pa pride Passau ... Jutro je, vlak stoji in vse je še v spanju, polspa-nju... Na postaji zajtrkujem, pa zelo originalno. Ves bufet Obstoji iz majhne
i očmi . . .
m.
mize, nekaj skodelic, žličk in natakarja, ki so mu noge močno podobne turškim sabljam. Originalen možak je. Vse popotnike nagovarja z enoitnim pozdravom »Herr Reisender« In čudno; na tej mali mizi, na bufetu se pojavlja vse, kar človek poželi: KonjaJk je in čaj, celo citrona in sendvič - razglednica z znaimlko ... Natakar poslužuje ves vlak, prodaja, izmenjuje valute, o še več, celo zavore z napisi smeri vlakov vleče... »Nach Koln!« — K vsemu pa srečno pot, »Herr Reisender« ... Potem se vlak odpelje...
★
Nato krenem v mesto. Vedno je čuden občutek, če prideš v tuje mesto, ko še spi. Kot nepoznan, nepričakovan gost hodi človek po ulicah, kakor da bi bil vdrl v stanovanje, kjer ni nikogar doma. Jaz, gospoda, sem vdrl v speči Passau...
Vse je pod pajčolanom spanja. Blaženo starinsko bogastvo stolpičev, hiš, mostičkov in mostov. Vse je že »bivše«. Vse je nekako v nadstropjih, ulice in mesto... S tretjega gledate doli na strehe ostalih dveh. Takoj zjutraj se markantno vidi samo eno: obilo gostiln ... Bogme, v Passau-u jih je še več, mnogo več nego v Ljubljani. Ob Dunavu pa stoji magistrat. Občinski Očetje so ob vodi... Tako] zraven je birtija in še ena na desni, za žejna grla o priliki vročih debat v občinskem svetu.
*
Vse je nekako čudno... Dejal bi: premešano, zmešano, prismuknjeno ... Ne zato, ker nisem ponoči spal v vlaku, ne. Toda vsi prehodi iz stroge katedrale v starinsko stransko ulico in spet pogled na trgovino s klobasami — vsi ti prehodi so urni — skočni — vse je na kupu... Tam stoji spet starodavni vodnjak, nato obrežje, Dunav, Inn, Ilz... Kar tri reke... Dunav je tu in tam samo par metrov širok, stisnjen med stale, uklenjen...
.Na sploh je mnogo zelene lepote, mnogo stolpov in tri reke. Tako-le en dan, en sam dan, od vlaka do vlaka, je lepo v Passau-u. Ljudje se poznajo -med seboj in se pozdravljajo. Za tujcem pa se vsak, ozre, češ: kaj neki pa ta počenja pri nas!... Mahnem jo s počasnim korakom tja, pod kamenitim težkim obokom ven iz mesta. Takoj za vrat-mi, za obokom je konec mesta — tam se stekajo reke, izlivajo, objemajo... Od tod, ležeč na zeleni trati, gledam zidovje in starino ... Poldan ]e; v zraku, ob reki je polno rnušic. V stolpih zvoni. Ko se vračam, hite Passaučanke s svojih poslov. Koraki odmevajo in vrata stanovanjskih hiš se zapirajo za njimi. Ena gre pred menoj in se ozira. Svetle lase ima in nogavice, zvite v zvitek do čevlja. In gole noge, lepe noge... Ko pride do vrat, ujame moj pogled na teh nogah in se zasmeje. Izgine... Pa še enkrat odpre vrata in se še enkrat zasmeje...
Po obedu, med katerim sem zamakal vse dvomljive dobrine kuhinje rdeče-lase krčmarice s tankim pivom, grem in kupim na stojnici pred cerkvijo podobo sv. Antona Padovanskega in sliko Lurške Matere božje. Ona. ki je nosila nogavice v zvitek je bila podobna tej Madoni. Plavolasa lepota. Sv. Anton pa gleda melanholično... O Padova, o
Lurd, o Madona s Passau-a... Zbogom... Zgodaj zjutraj me pozdravi mož v črni obleki in nogami kot kruta damaščanka na peronu passauskega kolodvora, veliki ibufetčik, z intimnim pozdravom: »Guten Morgen, Herr Reisender« ... Pa pijeva kavo in on si nadeva medtem ovratnik in kravato, ki je bila pred davnim časom čisto bela... Zdravo, Pas-sau, bufetčik in Madona ...
IV.
Regensburg-starodavni.
Za oknom mojega kupeja teče turška sablja: »Angenehme Reise, Herr Reisender!« Potem ga vlak prehiti. Tako! Spet je za menoj dan... Od včeraj do danes je bila prebrana stran — sedaj sem odprl novo, nepopisano ... Nov dan, nov kraj in bogsigavedi kaj bo tam... Tako je, če je človek na poti, tako je, dokler je mlad... Ko jo zasuče vlak v ovinek, bi se mi hotelo zakričati tja v odmikajoče se Stolpe Passau-a: — Zdravo, vi stari dečki, vi piškavi ku-joni, vi ostanete tam, kjer ste že sto in več let — jaz pa hitim, hitim naprej za zagonetko... Nov dan, novo pričakovanje ... Pa ne samo pričakovanje, zakaj moj list ima glavo, ki se ji pravi Regensburg!...
Ko smo se pripeljali v Regensburg, je bil svetel solnčni dan, kakor v protest zoper ime: Regensburg. Spet mestece, lično in starodavno. Le tramvaj je nov. Hiše so prepleskane, ceste počiščene. Bila je še zgodnja ura, pred osmo in vse je hitelo po poslih na trg, z eno besedo, vse se je sukalo in gibalo ,.. Halo!... Res je, spomnil sem se ... Treba je pisati karte s pozdravi. Ob zajtrku poleg dišeče kave se to lepo opravi. Kar v prodajalno po razglednice! Prodaja mi jih stara, zdrava mama... — Ko je kup končan, jo vprašam: Koliko časa je treba, da si tujec ogleda mesto? ... Pa je menda še nihče ni vprašal o tem: presenečena strmi vame in pravi: »Eine Woche!« Jaz imam v žepu že vodnik po regenSibuirških ulicah in vem, da traja taka reč en sam dan, kvečjemu dva. Dam se prepričati, da je katedrala čudovita, samostan in magistrat pa sta nepopisno zanimiva ...
★
Pa je res Regensburg, če že ne čudovit, pa vsaj zelo zanimiv, ves ličen kot igrača, ki jo poklanjamo otrokom o Bo-
žiču. Mikavna provinca je Regensburg. A bil je nekoč prestolica... no, od tega je že zelo dolgo ...
Hodim po ulicah, srečujem se spet z Rimljani, z 'njihovo Porto Praetorijo. Strela jih ubij, spretni dečki so bili; ■tabla v muzeju pove o Vesipazijanu, in Pa o tem, da je bila tam štacijonirana prva kohorta Canatencev. O, ppe-ens-burg... Tam kjer šepečejo danes zaljubljeni parčki, šušljajo in se poljubljajo, je stalo- debelo in močno obzidje. Tam je tekla sestrica aristokratinje cesta Vie Appie — Via Claudija Auguste-ana ... 'Kako ?!... Zid je zid!... Dolgčas? ... Kdo je rekel to? ... Postavim ga pred svoj rapir in bo obdan z mojim večnim prezirom!... Stara cesta je ta Via Augusteana, dobra, mila. Zdaj o polnoči vzdihujejo ob njenih alejah trubadurji in se vojskujejo — s stražnikom ...
★
Stoj! Le počasi! Odkod-vem to?... Da, vzdihujejo in se vojskujejo!... Taka je ta reč: na trg pridem... na nekakšen trg! Tam je spomenik, nekak Ludvik — sicer pa. saj je vseeno... In
katedrala — ^otiška... No,	jo
oglejmo ... Tam policaj... Ljubeznivo se smehlja ... Hahaha, gospod tujec, kaj čedno je pri nas, kaj!... Pa ga vprašam o tem, o onem... Ni v službi, pravi, da pojde z menoj, če želim... On sam ni iz Regensburga, temveč iz Niirn-berga. Sploh pa se zanima za »Frem-denverkehr« ... Tako sem dobil dečka — spremljevalca v lepem kostumu... pa hodiva in dečko razlaga...
'Razlaga o zaljubljencih na »Vii Au-gusteani«, o bitkah, o racijah in o zaostrenih situacijah na klopicah o polnoči po tistih alejah... »Kaj zato,« pravi, »saj je neumno kontrolirati krila. Toda služba je služba, in veSte, človek bi rad prišel naprej« ... »Zadnjič,« pravi, »mi je dal nekdo tako klofuto, ko sem zapisoval dekleta, da sem imel tri dni klavir v glavi«... So ist das Leben! — Živel Wachtmeister Trommer!...
Ko je poldan, greva na obed v restavracijo »Pri Pavu«. — Wachtmeister ima popoldne službo... Naroči mi, da si ogledam magistrat in VValhallo, pa zvečer spet magistrat — magistralno klet namreč...

Pierre Loti:
Zid tam preko.
Prav zadaj na dvorišču so stanovale v preprostem stanovanju mati, hči in neka materina, že zelo stara sorodnica, — njuna teta in stara teta, — ki sta jo bili vzeji k sebi.
Hči je bila še mlada v kratkotrajnem cvetu osemnajstih let, ko so se morale po nesreči stisniti tja notri, v najbolj skriti kotiček rodbinske hiše. Ostali del dragega doma, vso živo stran, ki je zrla na ulico, so morale dati v najem tujcem, ki so jo oskrunjali, izpreminjali stare reči in uničevali spomine.
Sodna razprodaja jih je oropala razkošnega pohištva izza starih časov. Svoj nov majhen samotarski salon so opremile z malce neskladnimi predmeti, z ostanki dedov, s starinami, izkopanimi iz podstrešja in s staro šaro iz hišnih shramb.
Kmalu pa so vzljubile tudi ta toli pohleven salon, ki jih je ob zimskih večerih združeval vse tri ob istem ognju in krog iste svetilke. Dobro so se po-
čutile v njem; bil je pravi rodbinski salon in hkrati tako domač. Res je. skoraj je malce velo po samostanu, ali s preprostimi muselinastimi zastori zave-šena okna so se odpirala na solnčno dvorišče, ki ga je obdajal zelo nizek zid, ves poraščen z bršljanom in vrtnicami.
In že so jele pozabljati udobnosti in nekdanje razkošje, zadovoljujoč se s skromnim salonom. Nekega dne pa so jim sporočili vest, ki jih je napolnila z mračno pobitostjo: sosed bo dvignil • svoje poslopje za dvoje nadstropij; pred njihovimi okni se bo dvignil zid in jim odvzemal zrak, zakrival solnce...
In nobenega sredstva, joj!, da bi preprečilo to nesrečo, ki jih je kruto ranila v mnogo nežnejši kotiček duše. nego vse prejšnje premoženjske nezgode. Da bi kupile sosedovo hišo, kar bi bile v časih minulega blagostanja lahko storile, o tem ni bilo niti besede. V svoji
t
revščini niso mogle storiti nič drugega, kot udati se usodi.
★
Pričelo je torej rasti kamenje iz tal, plast za plastjo; z bojaznijo so zrle, kako se dviga navpik. Žalosten molk je zavladal v ozkem salonu, ki je bil od dne do dne otožnejši, čim bolj je rasel zid. Kako bolestna jim je bila misel, da jim bo ta stvar, ki je postajala čedalje višja, kmalu zagrnila pogled na sinje nebo in zlate oblake, ki so se nekdaj lomili nad nizkim, z vejevjem pokritim zidom na starem dvorišču.
V	enem mesecu so zidarji dovršili delo; površina je bila gladka, iz rezanega kamna. 'Nato so preplesikali steno s sivkasto-belo barvo. Sličila je mračnemu nebu v novembru, večno nepro-sojna, neizpremenljiva in mrtva. Naslednja poletja so vrtnice in grmiči v senci velikega zidu ozeleneli v bledi-kasti barvi.
V- salon je še prodiralo gorko junijsko in julijsko solnce, toda zjutraj je prihajalo kasneje, zvečer se je hitreje poslavljalo; v pozni jeseni je padal somrak celo uro preje. Takoj za njim se je razlila pronicava, siva otožnost.
In čas je drvel; meseci in letni časi so tekli.
V	somraku, ob jasnih večernih urah, ko so te tri ženske druga za drugo odlagale vezivo ali šivanje, je mlado dekle, kj kmalu ne bo več mlado, preden so prižgali večerno svetilko, obrnilo pogled proti zidu, ki je stal namestu ne-danjega neba.
Včasi se je devojka zbog neke otožne otročjosti, ki se je je često lotevala, celo zabavala s tem, da je opazovala z nekega mesta, kako se rožne veje in vršički grmov odražajo od sivkastega ozadja prepleskanih kamnov. Trudila se .ie in se skušala prevariti, da je to ozadje nebo, malo nižje in bližje nebo, nego je resnično, podobno oboku, ki ponoči
visi nad spačenimi sanjskimi prividi. ★
Nadejale so se, da dobe neko deašči-no. O nji so se pogosto pomenkovale pri luči tam za delovno mizo in kakor bi govorile o sanjah, o vilinski bajki tako daljna se jim je zdela.
Toda. kadar jo bodo dobile, to ded-ščino iz Amerike, takoj kupijo sosedno hišo. pa naj stane, kar hoče. Porušile bodo novo krilo, uredile vse kakor je bilo v prejšnjih časih in vrnile svojemu
dvorišču in ljubljenim vrtnicam ob zidu nekdanjo solnčno svetlobo. Njihova edina želja na svetu, ki jih je neprestano morila, je bila, da podro ta zid.
In stara teta je tedaj rada rekla: »Dragi hčerki, daj Bog. da živim tako
dolgo, da pride tisti dan!...«
★
Zelo dolgo je ni bilo, te daljne ded-ščine.
V teku časa je deževje zarisalo na gladki površini nekake črnikaste proge, ki so se videle žalostne, puste. Bile so kakor nejasen obris plavajoče ptice. In mlado dekle je motrilo vse to vsak dan, vsak dan...
Nekoč, spomladi, ki je bila zelo topla in je kljub zidni senci priklicala zgodaj rože in jih bohotila bolj kakor po navadi, se je pojavil tam zadaj na dvorišču mlad človek in posedal nekaj večerov za mizo teh žensk brez premoženja. Prišel je na potovanju mimogrede v mesto in skupni prijatelji so ga priporočili, ne brez postranske misli na ženitev. Bil je lep, imel je ponosen obraz, ki je bil zagorel od močnih morskih vetrov...
Zdelo pa se mu je, da je dedščina preveč podobna izmišljotini; mlado dekle se mu je videlo prerevno. Tudi sicer je pričela zaradi pomanjkanja svetlobe njena polt čedalje bolj bledeti.
Odpotoval je in se ni vrnil, on. ki je tu za nekaj časa predstavljal solnce, moč in življenje. In njo, ki se je že videla kot njegova zaročenka, je ta od1-hod navdal z nemim in najglobljim občutkom smrti.
★
In leta so tekla enolično kakor brezčutne reke; preteklo jih je pet, preteklo deset, petnajst in celo dvajset. Lepota mladega dekleta brez dote se je brezplodna in prezrta polagoma izgubila; mati je dobila sive lase; stara teta je postala bolehna, glava se ji je venomer tresla, osemdeset let je že imela na hrbtu in večno je posedala v oguljenem naslonjaču, vedno na istem mestu pri temačnem oknu. 'Njen častitljiv profil se je jasno odločeval od listja na dvorišču in od enotnega ozadja zidu, kjer so bile še bolj povdarjene črnikaste proge v obliki ptičev, ki jih je zarisala počasno kapljajoča voda z žlebov.
Spričo zidu, spričo neizprosnega zidu, so se postarale vse tri. In tudi vrtnice

so se postarale iin grmičje, a njihova rastlinska starost je bila manj bridka iin ob vsaki obnovitvi so Me kakor pomlajene.
»Ah. hčerki moji, ubogi moji hčerki,« je s svojim ubitim glasom vedno tožila teta, ki svojih stavkov ni več izgovarjala do konca, »da bi ie živela še dovolj dolgo, da ...«
In koščena roka ji je z grozečo kretnjo pokazala ma ka,meniti stvor, ki ga bo treba porušiti.
★
Bila je že mrtva kakih .deset mesecev. Ostavila je strahotno praznino v malem salonu obeh samotark. Objoka-vaii sta jo kot najdražjo babico. Slednjič pa je na prav razburljiv način dospela nekega dne dedščina. Dospela je, ko je ni nihče pričakoval.
Staro dekle, —- štirideset let ji je med tem že odbilo —• se je čisto pomladilo od veselja, da je prejelo v last to premoženje.
Kajpak, zdaj bosta pognali najemnike iz hiše in se nastanili v prejšnjih sobanah. Ali najraje se bosta zadrževali v malem salonu, kjer sta bivali za časa skromnega življenja; bil je zdaj res poln spominov, pa tudi solnčen bo postal čim podro jetniški zid, ki predstavlja v tem hipu samo še prazno strašilo. ki se lahko za nekaj zlatnikov poruši.
Končno so podrli zid, kakor sta čakali obe ženski dvajset mračnih, dolgih let. Zgodilo se je to v aprilu, ko so pihljale prve gorke sapice, ko so nastopili prvi dolgi večeri. Prav hitro je šlo delo izpod rok — ob trušču padajočega kamenja, med petjem delavcev, v oblakih mavčevega ometa in starega prahu.
In proti večeru drugega dne. ko je bilo vse končano in so delalvci odšli, se je povrnil pokoj. Mati in hči sta sedeli spet za mizo, osupli, da se vidi vse tako razločno in da ni treba več svetilke, ko sedata k večerji. Kakor da so se na prečuden način povrnili prejšnji časi. sta videli rožne grme ma dvorišču, ki so se znova razkazovali pred nebe?n:m ozadjem. Toda namesto radosti, ki sta se je nadejali od tega pogleda, se je pojavilo najprej neko nerazložljivo nezadovoljstvo: preveč luči je bilo nenadoma v njunem malem salonu, neke vrste otožen blesk in spoznanje neobičajne praznine tam -zunaj, neke ogromne izpremembe ... Zdaj, ko se je uresničil njun sen, nista našli besed; čisto
omotemi, žrtvi naraščajoče otožnosti, sta ostali ondi brez besed, ne da bi se dotaknili pripravljene večerje. In ko sta se polagoma njuni srci še bolj stiskali, ie postajalo njuno čustvo kakor strah, kot ena črnih in brezupnih žalnih tožba, ki nam jih ostavljajo mrtveci.
Ko je mati slednjič opazila, da so se hčerine oči polagoma zameglile od solza, i.n ker je ugenila neizražeme misli, ki so morale biti tako zelo slične njenim. je rekla:
— »Lahko bi ga spet sezidali. Zdi se mi, da lahko poskusiva, kaj ne, da po-stavive novega, takega, kakršen je bil prejšnji?«
—- »Tudi jaz sem mjslila na to,« je odgovorila hči. »Todafnikar, poglej: to ne bi bilo več tisto! ...« ^ Moj Bog! kako neki je to mogoč:? Saj je oma, prav ona ukazala, da naj se uniči ozadje znane slike, od katerega se je neko pomlad odražala lepa glava mladega moža in v teku tolikih zim častitljiv profil pokojne stare tete . . .
In nenadoma, ob spominu na te nejasne risarije v obliki ptičev, ki jih je ondi začrtala potrpežljivo kapljabča deževnica, in katerih ne bo videla nikdar, nikdar več, se ji je srce mamah še strašneje raztrgalo: vlile so se ji naj-mračnejše solze, kar jih je kdaj pretočila pred zidom, ki je bil nepopravljivo porušen.
Prihodnje številke bodo obsegale zopet 32 strani. Skrbeli bomo za pestro in zanimivo vsebino. Razen prispevk' v, ki smo jih napovedali že v 37. številki, bomo priobčili med drugim sledeče:
Stoletnica Matice Srpske.
Inž. Kukovec: Ljudska visoka šola na Danskem in pri nas.
Ali bomo lahko imeli lastno letalo? (Zanimiva izvajanja o napredku letalstva).
Srednjeveški upornik zoper papeštvo. (Boji med državo in cerkvijo l. 1227). Smrt Džingis-Kana (Velika Mongolija).
Članek o slikarju Bocklinu itd.
OPOMBA: Avtor članka »Med afriškimi levi« gosp. Pierre Magard namerava prirediti prihodnji tttesee večmesečno, ekspedi-cijn v Afriko. Kdor bi se zanirqal za to dobi njegov naslov pri uredništvu »Življenja in sveta«.
p. v. b. Francoščina za samouke,
Metoda jezikovnega pouka na praktičn* podlagi.
El e fut photographiee (37; 6) fotografirana je|,"bila; fotografirali so jo bili. E e avait succombe (38; 18) podlegla je bila
Elie etait restee (38; 19j ostala je bila. Elle avait trouve la mort (38; 22) našla je bila smrt. Le chien avait dechire (38: 26) pes je bil raztrgal.
fart1 d' egratljrner2 son prochains.

—	Vous savez4 que Mme Durand a ete mordue5 par une araignee6.
—	Pas7 de suites8 facheuses9?
—	Si10, 1'araignee est morte11.
(Matin.)
umeinost
[oj iraskati; zbadati
bližnji
veste
vedeti
ugrizn en?, pičena
pajek
ne, m
posled ce
neprijetne
P	(lar) m.
i2	(egratinje)
l8	(P«Šf|)
4	(vu-savei savoir (-avwar)
5	("Drdii)
6	(arenje)
7	(P"0
8	(s«it) ž.
9	(fa'5z) ž. in. f&cheux (fašC)
10	(>i)	da, pač
[Za ni ainim vprašanjem se izrazi „da* s „si*, za trdilnim pa z „oui".] 1 (mort	mrtva.
39.
LE PRIXX DE LA VIE2 DIMINUE3 ...A CHALON - SUR - SAONE4
CHALON - SUR - SAONE, 20 juillet. — Par suite5 de la temperature6 plu-vieu-e7, les haricots8 verts9 sont tres abondants10; aussi11, ce matin, le marche12 en gros13 de Chalon enu a enregistre des stocks15 considerables'6.
Les prix1 ont aussitot17 ete abaisses18.
ft On vendait19 les haricots a salade*0 O21 fr. 75 le kilo, les haricots-beurre-2, de O fr. 50 a O fr. 75 le ki o; les verts9 ordinaires23, O fr. 50; les haricots moyens2i, O fr. 75; enfin25, les haricots de choix2fi tres fins27, 1 tr. 50 le kilo.
(P") (vi)
2
cena življenje draginja
(diminii)	se manjša, pada
diminuer (diminuel pojemati (šalm-sur-son) [mesto ob reki Saone] (oars"it)	od posledice, zaradi
(taperatiir)	temperatura; vreme
fpluvjo'.) ž. de:evna in. pluvieux (pliivjo) (le-ariko) (ver) (abffida) (osi) (marSe) (figro) (a)
(stok)
(kffisid rabi) (os i to)
(ffi-tetc-abEse) abaisser (tii-vsds) vendre (.vadr) (salad) ž. ze o (zero) (bcer) m. (ordiiisr) (mw;ijrj)
(af?j)
(da- wa) m. (frj) m. ž. fine (fin)
[s soglasn. 'h] fižol
zelen
obilen
tudi, za'o
tr g
na debelo
od njega [namreč fižola]
[angl. izraz] zaloge
znatne
takoj
so bili znižani znižati prodajali so prodajati, prodati solata ničia, nič sirovo maslo navadni srednji
slednjič, končno od izbere, izbrani fini f na
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra» Adoli Ribnikar. — Za «Na» rodno tiskarno-« d d kot tiskarnarja Fran Jezeršek — Vsi v Ljubljani.