VSEBINA DOMA IN SVETA ŠTEVILKA i in 2
L LEPOSLOVNI SPISI:
1.	PESMI: j. Pogačnik: Božji vitez. 8. — Isti: Mrzel maj. 36. — Mirko Avsenak: Pobožaj. 10. — Isti: jesenska. 10. — Isti: Mamica. 10. — Isti: jutro. 11. — Isti: Strah. 27. — Vital Vodušek: Hrepenenje. 16.
2.	LEPOSLOVNA PRO Z A : Magajna Bogomir: Stenka Razin. 11. — France Bevk: Mrtvi se vračajo. 17.
II.	K U L T U R A IN UMETNOST:
1.	C L A N K 1 : France Koblar: Naša skrivnost. 1. — France Vodnik: Ideja in kvaliteta. 4. — Iv. Pregelj: Glösa. 9. — A. Breznik: jezik v krneči povesti. 28. — St. Vurnik: Problem Cankarjevega spomenika. 52. — R. Ložar: Mercedes-Benz, Mercedes-Kompressor in še en Mercedes. 37.
2.	IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI: Marcel Arland: L'Ordre (J. Šolar). 41.
3.	K R O N I K A : f Anton Leskovec. 45.
4.	NOVE KNJIGE: a. Slovensko slovstvo: J. Jalen: Ovčar Marko (Fr. Vodnik). 45. — lika Vašte- Burger jeva: Umirajoče duše (Frst.). 45. — J. Kelemina: Literarna veda (J. Šile). 45. — Knjige Dr. sv. Mohorja v Celju za 1. 1929 (J. Šile). 47. (Koledar. 47. — J. Mal: Zgodovina slov. naroda, 8. zv. 47. — I. Zoreč: Domačija na Temenici. 48. — Življenje svetnikov. 48. — A. Ušeničnik: Knjiga o življenju. 48. — J. Krek: Izbrani spisi II. 49. — SI. Savinšek: Grče. 50. — V. Riha : Palček. 50. — A. jehart: Iz Kaire v Bagdad. 50. — J. Pristov D. j.: Presveto srce Jezusovo. 50). — b. Sr bs k o - h r va t s ko slovstvo: Br. Lazarevič: Tri najviše jugo-slovenske vrednosti (Frst.). 50. — Bog. Vošnjak: Pobeda Jugoslavije (Frst.). 51.— c. Poljsko slovstvo: St. Papee: Cvetovi na ledini (Fr. Vodnik). 52.— Bibljo-teka Boy-a (Fr. Vodnik). 52. — d. Italijansko slo v s t vo: Prevodi iz slovenskega slovstva v italijanščino (S. Škerl). 55. — e. Nemško slovstvo: Paula v. Pre-radovic: Südlicher Sommer (J. Šile). 54.
5.	UMETNOST: Umetniška kronika (R. Ložar). 55.
6.	GLASBA: H krizi naše glasbe St. Vurnik). 57.
III.	PLATNICE:
Iz naše dnevne kulture. — Prejeli smo v oceno.
IV.	SLIKE:
Tone Kralj: Slikarjev oče. pril. 1. — Konkurenčni osnutki za spomenik Ivana Cankarja na Vrhniki, slike 1—14.
*
Dom in svet izhaja v letu 1930. mesečno, in sicer 15.1., 15. II., 15. III,, 15. IV., 15. V., 15. VI., 15. IX., 15. X., 15. XI., 15. XII. j/ Naročnina znaša letno 100 Din, dovoljeno je polletno plačevanje po 50 Din, v izjemnih slučajih tudi četrtletno po 25 Din. Naročnina za dijake (želimo, da naročajo skupno) 75 Din. // Upravništvo: Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna. Založnik in lastnik: Katoliško tiskovno društvo. // Izdaja konzorcij Doma in sveta v Ljubljani (gg. dr. Jos. Debevec, France Koblar [odgovorni urednik], dr. Gregorij Pečjak [zastopnik KTD], dr. Ivan Pregelj, dr. France Stele [odgovorni izdajatelj]. Jakob Šolar, dr. Anton Vodnik in France Zabret. // Tisk in klišeji Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani (Karel Geč). // Uredniki: Profesor France Koblar, Ljubljana, Dunajska cesta 38, II. nadstr., dr. Fr. Stele, Ljubljana, Narodni muzej, in dr. Anton Vodnik, Ljubljana, Poljanska cesta 15.
DOM IN SVET
LETNIK 43
V LJUBLJANI, 10. MARCA 1,93:0
ŠTEVILKA 1 -'2
NAŠA SKRIVNOST
France Koblar
\J ečkrat, ko ob slabi uri občutimo težo in neuspehe svojega dela, nas obide grenko spoznanje, da naši napori presegajo naravne mere in zdrave oblike narodnega življenja. Tedaj se oglasi skušnjavec, ki s temnimi podobami šepeta dvoin v tvojo najsvetejšo stvar, v tvoj razum in zmožnost, v vrednost in potrebnost tvojega dela. Zdaj se ti zdi, kakor da se vsak hip zruši pred teboj to, kar je bilo doslej granitno trdno, zdaj spet čutiš, kakor da se vse začenja znova, da je vsak dan in v^dno sam začetek in nikjer konca. To je čuvstvo rodu, ki hoče kvišku, pa ga begajo sence iz sedanjosti in preteklosti. Toda ob isti slabi uri se čudno v tebi zgane in iz dna najtišje potrtosti zašije pogled v bistvo vsega, v skrivnost bitja in žitja. Pred teboj se odpirajo pota, ki so jih hodili nekoč drugi, njihovo življenje in trpljenje se preliva v trpljenje sedanjosti in svetost njihove vere posvečuje tvojo vero. Gledaš in razumeš — da je narod čudna božja rastlina.
p isana mreža se plete iz davnine v sedanjost. Iz komaj vidnih gibanj rasto dejanja, se vnema jo boji, se dvigajo stremljenja; najprej vidiš skoraj neopredeljivo ljudsko celoto, potem posameznike, strnjene družbe in končno jasno skupno zavest; idealna in osebna hotenja se prepletajo v tej mreži, v nji se ločijo sledovi duha, sile in nasilja, trpljenja in potrpljenja. To je življenje naroda — ki se bori. Lepe iti nelepe podobe prosevajo iz te zapletene družabne uganke, a vsaka izmed njih, še tako temna, ima vendar svojo vrednost in je nujna v boju med življenjem in duhom, zakaj vsa človeška rast odganja tudi radi nje navzgor, hoče pravice, svobode, razodetja in svoje zadnje dopolnitve. r^ udna božja rastlina je narod, in posebna skrivnost našega narodnega življenja je, da smo Slovenci radi svoje posebne usode vselej prenesli prav toliko trpljenja, kolikor je bilo za naše življenje in naše človeško zorenje potrebno in prav zato danes z večjo zavestjo čutimo, da smo in da imamo pravico biti. n e si se morda z očesom zgodovinarja zazrl v to narodno skrivnost, si spoznal odbojne in privlačne sile, ločil si dobe in jim po njihovem življenjskem čuvstvu in oblikovnem razmerju postavil široke označbe, ki jim pravimo ali realizem ali idealizem ali kakršna so že podobna imena za stroko in za čas. Toda če si to narodno skrivnost hotel zajeti v celoti in v njenem dnu, si moral priznati, da je tvoja modrost premajhna že pri spoznanju posameznega človeka; saj največja skrivnost je vendar življenje samo. rp oliko je vrtnarjev, ki strežejo našemu narodnemu življenju — a ono raste iz svoje skrivnostne notranjosti po svoje in proti volji tistih, ki mu trgajo korenine. In ti in jaz, ki sva si morda vsak v svojem lastnem življenju tuja in mrzla, sodiva tretjega, ki mu to narodno življenje ni več sladka skrivnost, ampak mu je tvar, kateri določa vrednost kot blagu, po slučajih in osebnih interesih. Ne ločimo nič več ljudi po njihovi prirodni nadarjenosti, ampak po njihovi življenjski urejenosti in njihovem razmerju do skupnega narodnega življenja. In kakor je v tem celotnem življenju posamezna doba zase samo odlomek, tako je tudi neposredna sedanjost brez organične zrasti z narodno celoto samo izločeno življenje brez bodočnosti. y ato sicer spoštujem zgodovinarja, ki mi daje razgledov in me uči modrega ^ spoznanja, a ljubši mi je, kdor je presodil sebe in svoj čas in živi z delom in z vero za bodočnost in prav zato se upiram računar ju in barantaču, ki tehta le svoj kup in svojo tvar. In naloga sodobnika je, da čuti iz davnine v bodočnost in da spozna, kam gre njegovo in bližnjega življenje. T^ oba, ki je tik za nami, je usodno ponovila delo materialističnega slovenskega računarja, ki si je že nekajkrat nadel mamljivo podobo življenjskega realizma

in kriticizma, se izločil iz narodne celote ter v imenu svobodomiselnosti in višje kulturnosti sodil po svoji ideologiji in nam je celo s kretnjami državnika določal svoj lasten program. D e ž m a n je samo podoba njega, ki se je zakrknil v svojo lastno računarsko ideologijo — ne idejo! — in je z moralo boljšega človeka zavrgel domačo dediščino ter sodil in strahoval, opirajoč se na tujo duševnost in kličoč za pričo tujo kulturo. Ko so mogočnjaki raztrgali naše narodno telo, ta novi računar ni čutil, da za narod ni dovolj, da smo doma dosegli svojo državnost; ni čutil, da s tem še nismo spolnili svojega poslanstva in da so v nas bitne sile, ki žive preko vseh mej in da se te sile dajo negovati le same v sebi, sicer človek postane mehanizem in razpade nazaj v tvar. Ta materialistična ideologija narodnega prikrojevanja si je iskala čim širših oblik in izigravala zdaj državno zdaj širšo slovansko orientacijo, samo da bi oslabila tiste duhovne tvorne sile, ki ne ustrezajo zgolj mehaničnemu, razumarskemu pogledu na življenje — a zdaj pa se je zopet spokorniško vračala k narodnim geslom in blagoslavljala, kar je nekoč preklinjala. Ta strategični računar je pač le dosegel, da je tudi tisti slovenski človek, ki je bil že zapustil duhovne osnove naše preteklosti, zopet začutil, da je narodno življenje tudi zmisel njegovega življenja, da narod ni stvar, ampak skupnost zemlje, ljudi, jezika, duha, skupnost nepretehtljivih in nepreračunljivih skrivnostnih vrednot, ki jih spajajo najtišje srčne vezi in jih ne raztrgajo ne individualna ne dnevna nasprotja. Danes spet čutimo, da je vredno duhovno življenje mogoče samo v približevanju dveh polov: občečloveškega in narodno individualnega življenja in da vsako prikrojevanje duhovnosti zatre najboljše klice človeške duše.
o gledamo v »našo dobo«, živo stopata v ospredju dve podobi slovenskega človeka, ki slepo in včasih nevede službujeta tej prikrojeni narodni ideologiji. Prvi je tako malo izraziti meščan, naš najbolj spremenljivi narodni občan. Motna je njegova podoba v davnini. Opustil je bil že celo naš jezik in je v svojem brezizraznem fevdalnem domoljubju postal kulturno mrtev: Prešeren mu je postavil spomenik. Pozneje se je zbudil v tem meščanu narodni brambovec in je v romantičnem slovanskem zanesenjaštvu oblekel surko in nosil skozi burjo narodnega boja slovensko zastavo ter v imenu prirodnega prava zahteval po svojih besednikih narodnih pravic. Pa že njegov sin je kot slavnostni rodoljub častil samega sebe tako, kakor ga je z bridko veselostjo sodil Ivan Cankar. Ta naš meščan, ki so ga le mimogrede stresla najrazličnejša gesla, je tako malo živel iz sebe, da v njem ni bilo tradicije, ki bi bila ustvarila toliko domače kulture, da bi je ne bilo moč izbrisati iz srca in spomina. Že sinovi tistih očetov, ki so iz kmečkih hiš in delavskih družin vzrasli v mestno družbo, so se na zlo zmaličili v kozmopolitične vzvišence, da danes ni v njih ne meščanske urejenosti ne kmečkega zdravja in zato jih v gluhi praznoti jii sram pred spominom svojih velikih očetov. In ob teh neizrazitih narodnih kozmopolitih se gnete današnji poluizobraženec, ki živi iz dneva v dan, se hrani s časopisom, je pristaš ter manifestira s samimi gesli za bodočnost novega pokolenja, za ideologijo racionalističnega vojskovodje. Duhovno brez korenin se to meščanstvo vnema za vse vrednote komodnega življenja in v njem je komaj sled misli, ki gibljejo sedanji svet. Zato delavec stoji v kotu in sovraži takega varuha družabnega reda ter se v nasprotni smeri pogreza v tuje oblike razrednega materializma. — Druga boleča podoba Slovenca je neka vrsta našega znanstvenika. Nekoč je po latinsko preobličeval svoje domače ime in tonil v tujem svetu — romantika ga je vrgla v narodno snov in Kopitar sam mu je dal poseben pečat: v širokih patriotičnih sanjah je urejal naše narodno življenje, sam pa ni nikoli javno zapisal slovenske besede. Poznal je samo ljudstvo, naroda ni obsegel, zato je sovražil čuvstvo in mrzil umetnost. Današnji njegov naslednik je sicer že nekoliko prebolel nepotrebno željo po tujem znanstvenem jeziku in piše tudi slovensko, a zakopava se v snov radi snovi, uči svoj predmet radi predmeta, tako da je že marsikateri filozof, pravnik in teolog danes že izgubil pravi zmisel svojega
dela. Hudo je sicer, če znanstvenik zapusti svoje stvarne temelje, a nie ni neplodne jše in etično bolj prazno, kakor če se znanstvenik izloči iz življenja, se vdaja rezultatu radi rezultata in se vbada z materialom, katerega si ne upa izpričati v stiku z živim življenjem. Pa kljub temu se temu znanstveniku zdi, da je vse pod njim malopomembno pehanje, nevredno njegovega vzvišenega dela. — Obe ti dve vidni podobi našega narodnega življenja sta opora ide/ološkemu računarju — ker mu ali službujeta ali ga molče priznavata. Eden nebrižen za vse, kar je duhovnega, drugi vzvišen nad vsem, kar je življenjskega.
je je tedaj skrivnost našega življenja? Odkod, da smo še? Sedanji rod tudi v borbi z racionalističnim računarjem ne sme pozabiti, da smo samo iz lastnega duha, iz skrivnostne moči trpljenja in dela; nismo iz ideologij, iz dobe življenja smo, iz vseh številnih bojev. Iz smrti nepoznanih, tudi zgodovinarju prikritih imen smo črpali svoje življenje. Smo iz svojega zdravja. Čemu tedaj ob slovesnih prilikah razlagamo svetu svoj suženjski pentatevh od Sama navzgor, ko vsa naša zgodovina ni drugega kot borba za življenje, za rast našega duha vsem tujim gospodarjem na kljub, ko vemo, da smo vse svoje telesno in duševno imetje pristradali in ko vidimo, da smo v zboru sodobnega človeštva vsaj iskra s svojo lastno svetlobo. Vemo, da vse živi, dokler je smotru življenja in skrivnostni urejenosti stvarstva potrebno. Kar je zdravo, mora živeti in rasti, pa vse je potrebno in smotrno samo v svojem neokrnjenem bistvu. Zato je modrost stvarstva uredila tako, da je tudi narod ploden samo iz svojih vrojenih posebnosti, brez njih pa je brezdomovinec, brez korenin in soka, mrtev za kakršno koli obliko človeške skupnosti. Pozabili smo, da je tudi zmisel naše državnosti nujno zrasel iz narodne dozorelosti in da bi brez nje ne bili državnosti ne vredni ne zmožni, da jo ohranimo.
Naša narodna malodušnost je sicer že stara, pa tudi naša vera je stara, emu nas begajo misli o našem jeziku? Že Vodnik je tako enostavno rešil za Ilirijo: ^ »Lega Goričana, Tržačana in Kranjca povzroča, da govore več priučenih jezikov, a mati jih je učila njih slovensko — in kdo bo matere pošiljal v šole? — Jezik je zrcalo značaja narodovega, jezik je vsota idej napredka najboljših genijev naroda.«
Čemu dvomimo glede svoje vrednosti? »Sicer želim ne samo panslavizmu ampak tudi panilirizmu najboljše uspevanje, vendar mislim, da se vse, kar je zraslo, mora pustiti do žetve, da bo Gospod (to JZav) na sodni dan lahko ločil dobro od slabega,« je pisal Prešeren Vrazu.
emu nas skrbi naša usoda? »Narod, enkrat blagoslovljen, devetkrat obsojen, kako si živel, kaj si doživel? ... Narod mehkužnik bi dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli — ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod težko sovražno pestjo in praviš: ,Nikarte! Ta burka je stara že tisoč let!4«, je zapisal Ivan Cankar. D ogled v naša medsebojna duhovna razmerja res nudi danes malo razveseljivo sliko. Vse se drobi v malopomembna in večkrat tudi nepotrebna prizadevanja. Med nami vstajajo javnega življenja nevredni pojavi, ki jih malobrižni trpimo. Še več: dobro čutimo, da naša duhovna nasprotja niso več slučajna, da niso nesporazumljenja, ampak so docela drugo pojmovanje zmisla življenja in človeškega dela. Kdo pošlje novega solnca v duše, da se naše življenje sklene v pravi človeški dobroti in duhovnem bratstvu? Če pa je razrvanost nujna podoba današnjega življenja, naj ostane, saj duše se tudi v daljavi najdejo, jvr aš edini pravi nasprotnik je pretehtani materialist, naš narodni kupčevavec, ki ^ vrednotam duha in življenja jemlje njihovo etično in naravno osnovo, zraven pa odeva svoje delo zdaj z videzom idealnega zdaj stvarnega naziranja. Proti taki »slovenski« orientaciji se bomo vedno borili. Vera v neizčrpno našo narodno skrivnost in vdano, čisto delo kot izraz slovenskega človeka je naš edini program za vsako dobo.
IDEJA IN KVALITETA
France Vodnik
O, ne verujte v enotnost človekovo!
Dostojevskij.
rp ragična krivda zgodovinske dobe, ki razpada
A pred našimi očmi, leži v tem, da njena osnovna življenjska usmerjenost pomeni zgrešitev bi-stvenosti in beg iz eentralnosti na periferijo. Toda, kje stojimo danes mi, sodobniki, ali že na novih tleh izven območja razpadajočega sveta, ali je morda zakon razvala tudi naša neizbežna usoda? Zatemnitev duhovnega reda vrednot je tudi še v naši sodobni zavesti tako očitna, da se mi zdi najvidnejši znak morda nepriznane srčne stiske. Zato se mi spričo tega dejstva zdi primerno in potrebno tvegati poskus, da v prerezu pokažem osnovno notranjo problematiko sodobnega slovenskega človeka. Ni namreč nobenega dvoma, da smo danes iztrgani iz mirnega okvira samozadovoljne ne-spornosti in idilične mirnosti, da se nahajamo v območju pomembne duhovne metamorfoze, radi česar se je v nas vseh nekaj nalomilo, in sicer prav v osnovah našega bistva, da se zato vsi pogrezamo v nekako topo stanje maloduš-nosti in nevere. Samo zavest resnične naše podobe in volja do ustvarjajočega dejanja moreta pomeniti izhod iz nevzdržnega stanja in nas voditi do svetlejših razgledov.
"pvanes namreč stojimo znova vsi zbegani in iz-mučeni pred skušnjavo iz pekla: biti ali ne biti!
P oložaj sodobnega slovenstva zahteva najprej jasne opredeltive do vseh dejstev naše notranje in zunanje usode. Kdor živi z dobo, le-ta mi bo menda priznal, da je ob času usodnih preokretov, ko se v narodih spreminja podoba sveta, duhovna in historična, potrebno usmeriti pogled ocl videza stvari k njih simbolom. Ne da se namreč tajiti, da kljub usodnim, za naše človeško in osebno spoznanje često temnim zakonom Tistega, ki vse ureja, vendarle tudi sami soodločujoče in stvariteljsko sprožamo vzmeti in gibljemo ritem zgodovinskega dogajanja, katerega usodne dialektike ne moremo tolmačiti z mehanističnega, apriornega vidika zgodovinskega materializma. Enako tudi utopičnemu, prav tako apriornemu naturalističnemu nazoru o »večnem« razvoju postavljamo nasproti vero, da Duh stvariteljni veje nad bojnimi poljanami življenja. Doba, njena podoba. njen napor, njena stvariteljnost ali osta-relost, vse to ni samo nujnost, utemeljena v načrtu zgodovine, marveč vselej tudi oznaka in merilo duhovno-etičnih sil njenih individu-
alnih nosivcev. Iz tega spoznanja se nam v sedanjosti, dasiravno verujemo v njeno edinstvenost, razodevajo podtalni pretoki, ki se lijejo skozi njo iz preteklosti v bodočnost. Naš pogled je sredi borbe z demonom časa za našo individualno smer in podobo obrnjen naprej in nazaj. Naša borba je sodba nad preteklostjo in vera v bodočnost. In nedvomno je: kadarkoli nastopi v razvoju narodnega življenja rod, ki nosi v sebi zakon novega ustvarjanja, mu je neobhodno potrebna revizija zgodovinskih napak in zmot, ki so navadno dediščina notranje neresničnih in nesvobodnih dob, če noče, da se mu vera v bodočnost ne zruši v dvom in obup. Naslonitev nanje ritmičnemu rodu, »ki gre naprej«, ni možna. Zanj sta samo dve možnosti, ali zmagati na barikadah časa, ali pa doživeti tragično usodo notranjega razkola, kar pomeni zgrešitev samega sebe. In če kdaj, nam danes ni mogoče pristati na zgodovinske napake. In če kdaj kateri, je današnji slovenski človek, član doraščajoče generacije, zavpil v svojem srcu od grenke bolečine, je zavpil v temni slutnji svojega poslanstva: »Čas je prišel iz reda in gorje meni, če sem bil rojen, da ga uredim!«
u, na tej e t i č n i ravnini je po mojem »strahu in upu« težišče sodobne slovenske problematike. Ta problematika sega potemtakem preko vseh zunanjih bolečin in zadeva osnove naše duhovnosti, osnove našega svetovnega naziranja, našega temeljnega pogleda na svet. Upoštevanje ali premagovanje razmer sta vedno posledica naše osnovne življenjske usmerjenosti. In pod tem vidikom nam je treba odgovarjati na vsa vprašanja, ki so zvezana z našo najintimnejšo usodo. In čujte me, jaz vidim temeljni problem slovenske sodobnosti v našem razmerju do ideje in kvalitete, ki mi pomenita naš narodno-kulturno-sol idaren princip in naš idejno-diferencirajoči princip. Zgrešitev pravilnega razmerja med vrednotami, ki jih izražata ta dva principa, mora z nujnostjo, ki je utemeljena v notranjem redu teh kategorij, postati usodna za ves narod. In resnično je postal ta problem naravnost simbol slovenske zgodovine, kar jasno, tako jasno kakor morda nihče pred nami, vidi doraščajoči slovenski rod. aši zgodovinski simboli so namreč sledeči: Trubar, Prešeren, Levstik, Cankar, simboli slovenske zavesti, heroldi naše kulturne moči in zmage, glasniki ideje svobode vesti in misli. Stanko Vraz, simbol slovenskega duhovnega meščanstva, ki je bilo vedno maloverno, koz-mopolitsko in utilitaristično; Anton Mah nič, simbol enostranskega poudarka abstraktne ideje, protisimbol liberalizma in »progresivnega«
naturalizma; in slednjič naš najstrahotnejši simbol, naše slovenske laži simbol, Karel Dežman, ki nam bodi naša vest, ki naj nas vse-vdilj čuva pred dejanji, ki vodijo — v dosledni črti — v razkol narodnega organizma, pred usodnimi alternativami, kakršnih ena je izražena v besedah, češ, da ni Slovencev razen katoliških Slovencev, a druga v njim nasprotni, sodobno-ultramontanski alternativi: ali kristjan ali umetnik.
rp ej nevarnosti onemogočiti vstop k nam s tem, da z odkritosrčnostjo borečega se duha odgr-uemo svojo notranjost in tako morda najdemo pravo podobo kozmičnega reda vrednot — vse to smatram za glavno nalogo prihajajoče generacije. Naj v naslednjem poskusim tolmačiti lastno in morebiti — tako mi Bog pomagaj — tudi spoznanje vsega novega rodu. Kaj mi prav za prav leži na srcu, bom mogoče najbolj otipljivo izrazil, če vprašam takole: ali naj se slovenski človek, če naj ostane zvest član svojega rodu in to ne samo pasiven član, marveč živ in resničen, sograditelj in sostvaritelj skupne stavbe narodne kulture, ali naj se, vprašam, odreče svoje ideje, svojega svetovnega nazora? Toda to je nemogoče, ideja je vendar temelj človekove osebnosti, njegov biti ali ne biti. In ker tega ne morem storiti, ali naj se sam, ali pa naj me drugi izobčijo iz občestva naroda in narodne kulture, da ohranim zvestobo ideji, ki je imperativ moje vesti in moje misli? Toda tudi zvestoba narodu je imperativ — ne morem in ne smem se, če naj se ne zrušim v kaos, odpovedati ne enemu ne drugemu. To so pač čutili in dobro čutijo vsi tisti, ki so s poudarkom ekskluzivnosti ideje, teistične ali humanistične, zvezali tudi predstavo naroda in kulture in so zato odrekli narodno ali kulturno legitimacijo vsem tistim, ki so — alienum genus — posedli drugo zemljo. Nihče izmed njih si pač nikoli ni predočil posledic takega svojega na-ziranja: tedaj bi se bil pač zavedel zablode, ki jo zagovarja. In če zgodovinsko in ideološko zasledujemo ta pojav, najdemo, da tak nazor more dozoreti samo v območju enostranskega kozmičnega poudarka, ali v absolutnem naturalizmu, ali pa v absolutnem, to je abstraktnem idealizmu, potemtakem edino le v območju duhovne periferije, kjer je izginil ali zmisel za centralnost in sredotežnost, ali nasprotno, čut za vitaliteto. Ta zabloda nam postaja očitna prav dandanes, ko nam osebno doživljena vizija odkriva to- in onostranstvo kot prvobitno sintezo, ki jo človek doživlja v lastnem srcu.
O otemtakem je jasno, da mi gre v bistvu za rešitev one problematike, ki jo občutimo za-
vestno, brž ko v narodu nastopi idejna diferenciacija. Ta problematika se mi zdi najvid-neje ponazorjena v nasprotju dvoj/nega poudarka ideje in kvalitete. Ne trdim pa s tem, da bi to razmerje nastalo šele v trenutku, ko stopi v našo zavest, marveč moramo videti v njem prvobiten življenjski zakon. Nepoznan je ali nepriznanje tega zakona povzroča one težke odstranitve od ideala, ki naj postane naš novi slovensko-kulturni in svetovni nazor, men jene odstranitve in zablode so usodne že tedaj, če in dokler se javljajo le v visokem okviru ideoloških smeri, kjer morejo dovesti do tragičnih nasprotij (Dežman). Kadar pa se prenesejo — in radi usodne prepletenosti in notranje zvezanosti vseh življenjskih kategorij se to prej ali slej mora zgoditi — v območje političnega udejstvovanja, so njih posledice v svoji neskončni plitvosti naravnost strahotne, za kar nam nudi najboljši primer prav slovenska zgodovina zadnjih desetletij, podoba časa, ki umira šele pred našimi očmi, čeprav mu je bil neizprosen boj napovedal že Ivan Cankar in za njim rod naših neposrednih predhodnikov, jg il je to žalostni in temni in topi čas našega liberalizma in klerikalizma, dveh oblik slovenskega racionalizma in utilitarizma. Bil je to čas, ko je politična stranka bila edino merilo človeka in kulture, ki sta morala stopati pred sodni stol utilitarističnih sodnikov, ki so razsojali med kvaliteto in nekvaliteto z vidika pripadništva. Pogled tedanjih slovenskih ljudi, in to neredko celo v okviru verstva, je bil usmerjen v tostranstvo v znamenju potrebe, koristi in oblasti. In ne da se prezreti, da je bil ta čas mračna politična nalika one usodno-dualistične, radi abstraktnih svetovno-nazornih temeljev v mehanizacijo vodeče »ločitve duhov na Slovenskem«, ki jo je bil v bistvu povzročil veliki Anton Mahnič, ta brez-primerna pogonska sila slovenskega zgodovinskega razvoja. Njegovo »kladivarsko« dejanje bi bilo smelo roditi lepše sadove, nego je bila nesrečna borba tako imenovane »pozitivne« ideje z liberalizmom, saj je vendar njegov nastop pomenil urejajoči princip v slovenskem kaosu. Toda njegov enostranski poudarek abstraktne ideje, tega imaginarnega, utopičnega kozmosa, njegov transvitalni logični princip — je pomenil zanikanje vitalitete, individualnega, tega edino ustvarjajočega principa življenja, radi česar ni mogel posredovati onostranstva. In tu leži po mojem mnenju vzrok, da pomeni njegov osebno-genijalni čin zgodovinsko tragično krivdo slovenskega katoličanstva! Tn zato je iz Mahničevih osnov ostala nepremagana
— tu govorim v zgodovinsko - ideološkem zmislu — antiteza«, absolutni naturalizem. In tam na politični platformi sta se teza in antiteza sicer nazorno oddvojili v obliki, a se sintetično strnili v eni »duhovni« osnovi docela perifernega pojmovanja živi jen ja. Toda, če naj se nam odkrije globlja vzročnost, moram dodati, da je ta zadnja koiisekvenca bila posledica ne Maliničevega »idealizma«, marveč njegovega »pozitivizma«, ne njegovega katoliškega »kaj«, marveč racion ali stičnega »kako«, potemtakem elementa, ki ga je bil radi samoobrambe in sodobnosti prevzel od nasprotnika (pri čemer se je naslonil na filozofski sistem Aristotela in Tomaža Akvinskega, ki je stilno prijal njegovi osebi in je dobro odgovarjal pozitivistični in racionalistični usmerjenosti časa). Zdi se mi, da moramo predvsem v tem videti zgodovinsko utemeljeno tragično krivdo njegovega sistema.
t li mi danes? Napovedujemo boj vsemu, kar je
J- v nas slabega in neresničnega iz dni preteklosti. Poda naš čas ne more pomeniti le revizije zgodovinskih napak in zmot, marveč prav tako tudi rehabilitacijo sodeb nedoumevajoče kritike. In ko gremo naprej, ali smo se vprašali, kam gremo? Epoha enotne religiozne kulture je vizija sanj in verovanja prihajajočega rodu. a to našo voljo do dejanja, ki noče biti »program«, marveč neprisiljen pogon ustvarjajočih sil, naj tolmači naš nazor o ideji i n kvaliteti. iyr e gre mi pri tem, kar moram poudariti, pred-vsem za poudarek kulturne »pravičnosti«, kajti le-to je slednjič mogoče tolmačiti v zmislu večje ali manjše uvidevnosti in širokogrudnosti (tip Fr. Lampe). Nasprotno, gre mi za resnico samo, zato moj nazor pade, brž ko bi se izkazalo, da ne odgovarja tistemu prvobitnemu zakonu našega življenja, ki ga izpovedujem z njim. To je v bistvu vprašanje po mestu, ki ga človeška osebnost zavzema v razmerju do »kulture« in »ideje«, to je do tostransko-duhov-ne resničnosti in pa do onostransko-duhovne resničnosti, ki se v enoten spoj zlivata v človekovem lastnem dnu. Ne more biti namreč nobenega dvoma, da nam mora tukaj biti izhodišče samo človeška osebnost, ne pa katerakoli brez ozira nanjo izdelana apriorna doktrina.
t n zdi se, da je prav človeška osebnost, ta naj-večja skrivnost življenja, tista usodna moč, spričo katere mora doživeti svoj poraz naturalistični življenjski princip, ki izpoveduje moni-stično podobo sveta in pojmuje človeško osebnost zgolj kot metamorfozo neprestanega razvoja življenja. Naturalist, namreč duhovni
naturalist, ker šele v tej sferi vitalitete se pričenja kultura, prizna samo kvaliteto, ideje — namreč v mojem zmislu — ne prizna. Če on govori o ideji, mu ta pomeni »življenje«, kar je seveda le individualna predpodoba, ali bolje podlaga »kvalitete«. Pri njem ideja potemtakem nima kakega bistveno drugega pomena kakor kvaliteta. In resnično, brž ko je naturalist dosleden, mu ni mogoče več govoriti o svetovnem nazoru v diferenciraj oče m zmislu, marveč samo še o »kulturnem (umetniškem) svetovnem nazoru« kot svetovnem nazoru ekskluzivne človečnosti (J. Vidmar). Ker je človečnost samo ena, zato je njen vernik sleherni človek, ki ne tava »izven« življenja (morda v i to razumete?). To bi bil nemara v sebi dosleden nazor, če bi namreč ne nasprotoval resničnemu življenju. In tisti, ki priča zoper ta nazor, je človek sam. »O, ne verujte v enotnost človekovo!« je izpovedal kakor v svarilo vsem bogonoscem ideje »tretjega kraljestva« eden največjih poznavavcev človeške notranjosti, sam Dostojevski j. Ta bipolarnost, ki je človeški osebnosti bistvena, ostane z naturalističnega vidika za vedno nepojasnjena. Zakaj bistvena poteza omenjenega konflikta v človeku je k o 111 r a d i k t o r n e -g a značaja, izhod je mogoč samo v dveh i z -ključujočih se smereh, namreč v smeri Boga-človeka in v smeri človeka-boga. To dejstvo se v nas razodeva kot usodna in strašna metafizična kavzalnost in to srečanje pomeni za slehernega človeka prav tako neizbežno nujnost kakor življenje samo.
a osnovna idejna diferenciacija človeštva, ki ni logičnega, marveč osebnostno-celotnega značaja, je posledica objektivnega dejstva, ki ni odvisno od tega, ali se v naši zavesti razodeva ali ne, dejstva, da se dno življenja odpira, in to skozi medij človeške osebnosti v onostransko dimenzijo, ki ni mišljena v zmislu širine kot »vzporednost«, marveč v zmislu globine kot »centralnost«, radi česar »ideja« zadeva celotnost osebnosti in življenja. Zato religioznost in areligioznost kot »ideja« našega življenja ni nekaj vzporednega z drugimi vitalnimi kategorijami, nekaj n. pr. poleg narodnega, erotičnega, umetniškega čuvstva, sploh »kulture« človekovega jaza, marveč to življenje kot vitalno celotnost osvetljuje, odnosno zatemnjuje v transcendentalnem zmislu, namreč sub specie aeterni. (V kulturi se to dejstvo odraža kot »stil«, v kolikor ta ni izraz individualnosti, kot neka osnovna »melodija« — le to, se mi zdi, je svetovnonazorni element
kulture.) lo dejstvo je najbolje izrazil mistik Angelus Silesius:
»Der Hedge, wenn er trinkt,
gefallet Gott so wohl
wie wenn er bet und singt.«
e bi to dejstvo ne bilo dejstvo »izven naše
^ volje«, bi nujno morala biti dvojna usmerjenost našega življenja, namreč v smeri Boga-človeka in človeka-boga, le navidezna, teofilski in teofobni, teocentrieni in egocentrični princip le blodnja človeštva, v katerem bi morali gledati, kakor naturalisti v resnici delajo, samo tavtologičen simbol vesoljstva. Človek in kultura bi v sebi razen vitalnega smotra ne imela nobenega metafizičnega smotra, če bi metafizična realnost ne obstajala. In resnično, v tem nazoru temelji apoteoza človeka, umetnosti in kulture sploh. Toda osnovna tragika našega življenja ni v tem konceptu z ničimer pojasnjena.
T"* oda, ali se s tem ne vsiljuje še enkrat vprašanje o ideji in kvaliteti? In sicer sedaj v temle zmislu: ali sta smoter in vrednost kulture v ideji ali v kvaliteti? Zato naj na dani osnovi poskušam dati točnejši odgovor. Če namreč nasproti tistim, ki govore o kulturi le v zmislu človečnosti (humanizma), govorimo o religiozni ali pa areligiozni kulturi, pri čemer nam razlikovanje ni samo »navidezno«, marveč resnično, preresnično v zmislu evangeljske besede »kdor ni z menoj, je zoper mene« — tedaj moramo ali pristati na misel o dveh različnih kulturnih organizmih, od katerih pa je eden, recimo, zmoten in kot tak že tudi ne-kultura in nekvaliteta v zmislu drugega. Ta misel se je dejansko pojavila vselej, ko so ljudje izgubili čut za pravilno razmerje vrednot. Takrat se je rodil nazor o »naši« kulturi. Ali pa moramo, in v tem vidim našo nujnost, pristati na d u a 1 i z e m ideje in kvalitete. To dejstvo nam postane vidno šele, če spoznamo in priznamo, nasproti ekskluzivnemu abstraktnemu teizmu prav tako kakor nasproti ekskluzivnemu naturalizmu — nazor o avtonomiji življenja in kulture, kar seveda ne pomeni in ne more pomeniti njune absolutno s t i. Absoluten je en sam, namreč Bog. Kakor smo videli, je onostranska zasidranost življenju prav tako bistvena kakor njegova lastna »eksistenca«.
1/" ultura, gledana z očrtanega vidika, je celoten izraz vitalno-duhovnih energij človeštva. Ta izraz pomeni izoblikovanost prvotne kaotično-sti, »prvobitnosti življenja«, individualne »vsebine«, a v tej smeri vzbujene energije se realno manifestirajo v okviru zgodovinskih epoh. Z njimi je izraženo bistvo individualnosti in po-
udarjen napor nasproti težnjam v smeri niveli-zacije, ni pa na ta način porušena naša predstava o kontinuiteti organizma. Potrebno se mi zdi celo naglasiti, da se človeštvo razvija svobodno in nujno po imanentni zakonitosti rasti na ta način, da njen pogon ne more biti okrnjen niti po zahteval} verstva, če bi se kdaj-koli razodele kot zanikanje njene avtonomnosti (prim. Križ, I, 15). Prav zato kultura ni sredstvo »ideje« (spoj je možen le v sintetičnem zmislu), marveč pomeni smoter, v sebi ves živin poln v lastni samovrednosti življenja. Življenje in kultura sta v tem zmislu resnično »onostran dobrega in zlega«. Edino zlo življenja sta neživost in nesvoboda v zmislu individualnega ustvarjajočega dinamizma. In edino zlo kulture je nekvaliteta.
T n na tej osnovi nam je slednjič dana možnost pravičnega in svobodnega, čeprav od sleherne primesi neke prvobitne tragične zavesti ne popolnoma prostega odnosa do vseh dejstev našega življenja. Tako se nam samo po sebi razodene naše razmerje do dejstev, kakor so človek, narod, kultura in ideja. In glejte, ni resnica, da imamo Slovenci katoliško in liberalno. religiozno in areligiozno kulturo: marveč imamo samo eno, slovensko, in ta je edinstvena, nedeljiva in nedotakljiva, izraz je enega samega, avtonomno-individualnega slovenskega ustvarjajočega genija. Toda svet naše kulture, ki pomeni v svojem zadnjem bistvu vendarle samo hierarhijo »zemeljskega« reda vrednot, se je v srcu slehernega slovenskega človeka projiciral na metafizično ozadje ideje, ki seveda ni mišljena v logično-abstraktnem zmislu sistema (ta je vendar plod kulture, saj ga je izdelal človek, in spada kot tak v kategorijo »kvalitete«, ne »ideje«!), marveč v zmislu realnega onostranstva in pomeni nasprotno hierarhijo enostranskega reda. In tako se nam razodene osnovni zakon našega življenja :Ideja je transcendentalni imperativ človekov, prav tako kakor sta življenje in kultura njegov vitalni imperativ.
T n tako je tudi idejno-duhovna Slovenija, v
*- nasprotju z zgolj vitalno-duhovno, diferencirana in usmerjena v zmislu sredotežnosti in sredobežnosti. Prve simbol je Ivan Cankar, naš najodkritosrčnejši duh, ki je tisti večni zakon, ki smo ga prej ugotovili, formuliral v vprašanju: »Človek, povej, kako si živel, komu živiš?« In najvidnejši simbol one druge pa se mi vidi Anton Aškerc, v čigar formulaciji, češ, da človek »v delih svojih sam boš živel v e č n o« se jasno manifestira sredobežna, tostranska usmerjenost, ki si za
večnost in onostranstvo skuša najti nadomestilo v utopični predstavi »večnega« razvoja. Ali ne čutite, kako je ta divergentna usmerjenost poudarjena tudi v »simbolizmu« in »realizmu«, v tej osnovni razliki njunih stilov?! a osnovi te dvojnosti vitalno-duhovnega sveta kulture in transcendentalno-duhovnega sveta ideje se nam slednjič še enkrat odpre pogled v kaos, ki ga mora v naš odnos do označenega reda vrednot prinesti enostranski poudarek ene same izmed teh dveh resničnosti. Tistemu nevzdržnemu, usodnemu tradicionalizmu, ki trdi, češ, da ni Slovencev razen katoliških Slovencev, in pa tistemu prav tako onemoglemu kakor ošabnemu humanističnemu patosu, ki postavlja alternativo: ali kristjan ali umetnik — naj v enaki meri velja pesnikovo vprašanje: »Kdo si, ki rad bi kupil narod moj?«
d i se mi, da smem v tem nazoru o ideji i 11 kvaliteti videti simbol tega časa in zavest prihajajoče generacije. Danes nam je, o tem ni nobenega dvoma, bolj nego kdajkoli poprej potreben poudarek vezi, ki nas vse, ki smo ene krvi, podtalno vežejo med seboj po elementarnem prirodnem pravu tudi tedaj, če se sicer razhajamo v pojmovanju duhovne svobode. Ker torej narod pojmujem organično, zato tudi narodovo kulturo tolmačim kot nerazdružljivo enoto, ki kvantitativno in kvalitativno obsega ingenialnost slovenske zemlje, radi česar nam mora kot svet avtonomnih vrednot vselej ostati nedotakljiva ob poudarku idejnih razlik, kjer se nam odkriva metafizika slovenstva. Kulturo ustvarja človek, ideja pa je večno živa resnica Tistega, ki je tudi človeka ustvaril. Ideja je človekov »biti ali ne biti« v luči onostranstva.
BOŽJI VITEZ
Takrat je bila še moja pomlad. O, kako težko je bilo slovol Z zlato ribico plavala sva z naše kričave obale v nebeški grad.
T^am smo po belih stezicah
A se z angeli šetali,
v sanjah smo božjega dvora dvorane
drugo za drugo odklepali.
Govor ni bila beseda, bil je le dih
in oči — nikaki vprašaji, le gledanje bilo je v njih.
Izza zastrtih oken je Luč sijala,
toplo in svetlo vsakemu v srce je pala.
n niti en val
se ni na obali za vrti vznemiril,
ni enkrat se ni mi korak iz svetlega ritma iztiril. Beli galebi na belih vodah so se zibali . . .
ekega jutra za rosnim grmom oridko zajokal sem: človek sem bil! Angel prijatelj je mimo šel z bridko vestjo: ne moreš vstopiti v nebeške dvorane, dokler tvoj čas je še živ in dokler ti rdeči utrip ne zastane . . .
A ngel Mihael me je poljubil za dobro slovo,
^■angel Gabriel mi je še dal blagoslov,
tri so mi ptice nebeške še dali na pot . . . Vdand še gradu poklonil sem se. Vedel sem takrat: izza zaves meje gledal Gospod. Zanj — kako lahko je bilo slovo!
y daj sem zopet med vami na trgu, ljudje.
^ O, vaš hrup se ob meni odbija,
kakor ob cesti odbije se zašlo kolo . . . Glejte, na slemenu mojega srca tri ptičke stoje in vam o gradu nebeškem solnčno pesem pojo — sredi vašega hrupnega sejma, ljudje, o ljudje!
Jože Pogačnik
I
N
G
O
S
A
(Nekoliko slovstvene izpovedi) — Jonu Pregelj
y a kaj le mi v vsaki povesti, če že ne kol glavni, ^ pa vsaj kot stranski epični lik en junak du-
hovskega stanu živi? vyorekö, ki tega nikakor nikar ne marajo, da tudi v tem spisu ljudi in častito duhovščino za norca imam, kar vse nič res ni, in me zato boli, ko takisto slišim, pa se vpričo očaka svojega, gospoda Finžgarja samega, ki mi obisti in objestnost pozna, zarotim, zakotnem in pod-pričam, da katoliško duhovščino svojega in nekoliko tudi tujega rodu po vrednosti cenim in spoštujem, zato gospodo iz tega stanu mimo vseh drugih visokih glav za svoji pameti in duhovnemu svojemu plemstvu najbolj sorodno imam pa temu verno najlepše in najboljše svoje v njihov lik in obraz obleči hitim, preden se mi ljubezen do tega in takega dela obleti. . .
t~a uhovniški liki v mojem basnanju: ali bom ^znal povedati za vse? Za fajmoštra Tomaža R u t ar j a , šegavo govornega, ki je sebi v čast in far i v prid sedem letnih štmavrov Vol-čanom v pravdi odvzel? Za vikarja Janeza P o tr eb u ježa, obhodnika božjega, kako mu je hudič maličil v roko in meso? Za Petra Pavla, komendatorja in gospoda lanš-preŠkega? Za plovana v Žminju. gospoda Mateja Gl a v in o , ki je tolščaku laškemu Giacominiju v Tinjanu v pomoč hitel? Za fra Jožo Glaviniča v Mošče-nicali, ki je svoj veli očenaš imel? Za nečednega M er c in o v Kran ji in za M at k a nemarnega v Volčah? Za Štefana G o l j o , ki je en sam, in za Tomaža S k o č i r j a . ki ni en sam? Za tri »č u j o č e žerjave« na K rasu, ki so mil it an s v Toma ju, c o n -templans v Koblji glavi in d o c en s v Štanjelu? Za sušične bogoslovce, T in et a J e m c a in Š i m na K r i ž m an i č a , za vse bogovce in vidce? Za Sta n i č a , za gospoda vlastelinskega z Okroglega, ki ga res nisem v mislih imel, za Ignacija Kralja, ki ga je pisatelj Bevk za šalo štel? Za vse od T e k s t or j a in II r e n a , do Kreka, D o b r i l e in M a h n i č a ... Saj sem dejal, da ne bom vedel povedati za vse .. . jr ako naj le opravičim ta svojega gledanja pre-^ bujni lik? Kakor da morda ni lep? Kakor da morda ni zares? Kakor da morda pravi ni? Duhovni moji gospodje: kakor da le po moje in nič po svoje stanovsko govoriti ne hote, ko vsi vedno zopet le eno, moje, kaj močno omejeno bogoslovje učiti hite in po svetem pismu
K
K
I
I
brez konkordance, časovom primerno robato, pošteno in preprosto, a prav in potrebno pro-povedovati ne mude? Opravičil bom ta svojega gledanja prebujni lik!
akor Lionardu v Zadnji večerji se mi godi: dvanajst apostolov, pa so vendar vsi en sam obraz. Ena ljubezen in bojazen v vseh, za Enega na sredi, ki je v vseh njih in so vsi v Njem ...
akor Lionardo. Ume j me prav! Kdo se bo z velikim primeriti ,smel? Kakor Lionardo, torej, ne, Lionardo tako... Kaj vem namreč, kolikokrat mi, bednemu plebanu, hudič malici v roko! Kaj vem, kolikokrat se mi spovrača mimo časovne verjetnosti, krajevne ubranosti in nastrojne skladnosti le v t olmin s t vu ubrani in točni lik! Tako n. pr., da je Andrej Rogelj v Kamniku le slabotno posneli tolminski Tomaž Skočir in celo Blaž Potočnik le v ljubljansko okolico presajeni soški robavs. Ne torej, Lionardo tako!, marveč, kakor Lionardo v Zadnji večerji: v eni ljubezni in iz ene boli, iz Enega ki je na sredi in En sam. Iz Enega, ki je na sredi in En sam: ne samo vsi moji duhovni, marveč vsakteri moj obraz: Poznik, Zornik, Muznik in oče Matic, še uršulinka, ki ji je gospa mati S era fina ime . .. z ene ljubezni in boli: kakor me je naš duhovni učil, po duhovno, kakor Jože Fabijan, Tone Plesničar in Jože Grilanc; kakor p. Severin, p. Volbert in stoteri spovednik. Iz ene ljubezni in boli: kakor sem Gregorčiča ljubil in Vesela na pamet znal, kakor sem po kn jigi in v Glaser ju njihovo delo iskal, Petra Bohinjca našel. Toneta Hribarja in Balöha, ki mu moje spis je, bogvedi čemu, miru ne da. Iz ene ljubezni in boli: kakor ob Mešku, Sardenku in Finžgarju živim viteško tovariški, družinsko zvest, in še čez, od p. Stanka na Kostanjevici, do p. Ihanskega, ki mu je tudi dr. Anton Breznik
ime
z ene ljubezni in boli do zadnjega: ki me je menda gospod Bog sam za duhovsko službo pozval, pa. Ga slišati nisem htel. Iz ene ljubezni in boli do zadnjega: da bi ta moja hvalnica moji stari materi Ani onostran preglušila vsaj nekoliko bridkost njene najvišje, nedo-polnjene zadnje zemeljske želje . . .
Bogastvo, ki mi iz njega ep živi? Tip mu je ime. A ta tip je živ. Je iz mene, kakor sem, iz zrelega in nedoraslega, iz bolnega in zdravega. Iz mene: po duhovnem plemstvu in tolminskem bajtarslvu, po togem iskateljstvu božjih višin in po režavem sholarstvu facecije,
pijače in godčevske nravi. Ali sem torej pravi? Iz zemlje in iz duha? Mar vem? Kaj pa je zemlja naša, kaj je naš duh? Ali je Bog, ali je rod, ali je um? Pa sem le pravi! Iz zemlje in duha! Zaio, ker sem v sebi, kakor zemlja, stokrat vedno en sam. Zato, ker v vsem, kakor duh, eno vidim in imam: Da nikoli, kako r m o j rod, velik nisem bil in ne bom. Da kakor moj r o d vase verjet i m ore m i n smem. Da kakor moj rod do konca ljubili u m e m . . .
ogastvo torej, ki mi iz njega ep živi? Ljubezen je do vsega tistega, ki je mene samega in mojega rodu najbolj svojstvena last. Mar sploh morem drugače in drugod? Do Boga, ki bi Tolmincev ne bil rad imel? Do Tomaža Akvin-ca, ki bi se v Tomaža Rutarja izraz ne pre-odel? Do Danteja, ki bi nič po domače robato ne pel? Do Kranjca, če bi po Staniču Balantu z Balantom Vodnikom kar nič v žlahti ne stal? Do bratov na jugu, na severu in vzhodu, če bi moj Tolminčič njihov najbolj bodri hlapčič ne bil? Do misli človečanske do prvega in zad-
njega, če bi je v tesno obzorje svoje domačije stolmačiti ne umel?
O ogastvo torej, ki mi iz njega ep živi: odprlo srce in čujoče oči, baročni okus in dvojna bolest domotožja:
P o domu tostran, ki nič več ni moj. Po domu onostran, kot ga gledajo le nedolžne otroške oči...
7 daj pa še o misli, ki se mi iz nje epični lik plodi.
\ H ni to nas vseh povprečna, vsakdanja mo-dr ost? Bogoljubje brez Boga, človekoljubje brez bližnjega, rodoljub je slovensko, ki kot tromba, a prazno bobni? Nikar! Misel, ki se mi iz nje epični lik plodi: to je misel nas vseli, ki hodimo ocl Boga do Boga; to je misel nas vseh, ki smo vsepovsod in vendar doma ; to je misel nas vseh, ki hočemo biti iz globokega; to je misel nas vseh, ki nam cluh v vekove nazaj: o d k o d ?, in v vekove naprej: čemu ?, vihra. Nas vseh, ki smo nevredni, a zakoniti sveče-ni k i v sega na sveti dobrega in lepega...
JESENSKA
POBOŽAJ
i obožaj, pobožaj mi revno srce: vse moje radosti, da bodo tebi zorele, vse težke misli, da bodo cvetele spet, in vse, vse objemi, kar moti in kar me tolaži. Le ti si, ki vedno si božja le Deklica. Deklica božja in src naših božja pot. Steber mirni,
kot večnost si nedeljena, o, tvoja roka je božji spomin.
Mirko Avsenak
J^ a j res pred smrtjo
vsaka zvezda zagori, kot ni nikoli, kaj res tedaj
vsa srca za po jo, če ne nikoli, kaj res obrazi vsi
kot sveti so in govore, ko da iz samih božjih rok
zvene zvonovi: spomin na dom,
ki vedno kliče, kliče? Zagori, deklica,
in v božja polja vpijva presladek krik:
MAMICA
v
^ isto tiho hodimo nocoj, ljudje, da bomo čuli angelce, ki revne duše iščejo. Duše obiskujejo, duše nesrečne rešujejo, duše mrzle rešujejo. Cisto tiho hodimo nocoj, ljud je, da bomo čuli angelce, ki revne duše iščejo.
Mirko Avsenak
v jesen najlepše rože zaeveto. Potem pomro ... Kaj, to je smrt? Ne, ne: saj lažejo ljudje. Verjel ne bom nikdar. V zvon jen ju z onstran umirati, pa smrt!« Vse dni iz božjih polj že kličeva zvonove — duhove daljne, in vedno vrača angelov se smeh.
Mirko Avsenak
JUTRO
Qanes Je okno nabornikov klobuk, ^ Od ene strani po nJem se drevo Je ovilo kot rožmarin; počez antena, zlata resa, hiti, po nebu hodi zgubljen oblak kot motovllo.
Listek in vse se je zgubilo. Ne vem, kdo sem, ne vem, kam grem. Z neba se vroče vino je razlilo.
Mirko Avsenak
STENKA RAZIN
(Iz zbirke: Bratje in sestre) — Magajna Bogomir
g premenil sem se, kaj ne, Sabina,« je rekel in se zasmejal z bučnim smehom, da bi obrnil vso stvar v veselo stran. Opazovala ga je drobno s tistimi lepimi napol ruskimi, napol mongolskimi, nekoliko zamišljenimi očmi. Izza ustnic sta se nepremično lesketali dve vrsti sijajno belih zob. Le dih svilene kože, ki je dehtela v lahni vonjavi, je plaval v njegove nosnice, ki jih je v strasti razširil od časa do časa.
J^ es se je spremenil,« je mislila po tihem, »tudi bolan mora biti nekoliko. Nič več ni tiste sveže živosti duha v njem kot nekoč, ko je bil vojak konjenik in se je zdelo, da bi s pestjo lahko pobil konja na tla.«
^J.lasno pa je rekla: »V vaši družini je poznano stremljenje po junaštvu. Mnogo kozakov je bilo med tvojimi dedi. Ti pa si se vpisal na filozofijo. Prav je tako.«
VT očeh ji je zalesketala jeza: »Samo zakaj si le sanjaril, da popelješ belega carjeviča nazaj! Kako si bil lep, ko sva bežala, joj, kako si bil lep! V naročju si me nosil in nobena razdalja ti ni bila prevelika. ,Ne bojim se smrti in privedeni te v svoj grad k Volgi nazaj', si rekel. Sedaj pa si kot mrtvec. Zagreb te ubija, o junak moj!«
Qbrnila je hipoma obraz k sosednji mizi. »Kam gledaš zopet?« je vzkliknil in bledel. »Poslušam.«
y dvorani je igral jazz. Mamljiva spolna melodija je opojno napolnjevala prostor. Zagoreli cigan se je strastno zibal s svojimi goslimi. kakor da hoče ne samo z blazno lepo godbo, ampak z vsem telesom vzvalovati čuvstva gostov, da bi jim zavrela kri v srcih, da bi se skalile oči, da bi se razlilo koprnenje v telesa. Gospod pri sosednji mizi je zapazil Sabinin pogled, pozdravil lahno z glavo in nastavil čašo k ustom, kakor da hoče ob njej nakazati poljub.
IV' am gledaš, Sabina?« je ponovil Nikolaj žalost-no. »Zdi se mi, da te dolgočasim. Rad bi ti pravil kaj lepega kot nekoč o Puškinu, o Moskvi, o ljubezni. Ne morem več. Saj je vse to le laž. Celo vriskajoča pesem, s katero smo hiteli na bojišče in naš beg in naše sanje o carjeviču in o novih belih mestih, vse je laž.
Domovina hodi mimo nas. Postali smo izplju-nek lastnega ljudstva.«
Još malo vaatree — još niaaalo žaaraa,« je pri-pevala Sabina poltiho ciganu in udarjala s svilenim čeveljčkom ob tla. »Lepo igra cigan, kaj, Nikiška! Tudi jezik teh južnjakov je mehak kot op o j ljubezni.« rp orej jutri boš promovirala,« je spregovoril to že stokrat izrečeno misel, kot da bi hotel z njo poiskati nekaj novega za razgovor. Y isti gospod pri oni mizi, ki je prej pozdravil, je moj tovariš medicinec,« je nadaljevala Sabina. »Jako lep je! Poglej, kako ti ima črne lase, kot kak Čerkez. Milan mu je ime in je doma, ta južnjak, nekje gori pod visokimi gorami ob izvirih Save. Včasih nam je v družbi pel. Poje, kot bi hotel iztrgati solnce z vrhov planin. Pije vino, kot da je vsak požirek poljub. Njegova beseda je podobna naši. Moja prijateljica Olga je rekla, da zna ljubiti, kakor ne zna nihče. ,Če ga mučiš,' je rekla, ,postane žalosten, resnično žalosten in se ne ujezi.' Ti kraji so vsi le kot svetel dan. Komaj pride zima in že je ni več. Hiše so vesele, kot cla bi hotele peti in oblačila ljudi so stkana iz samih rož.« »Pij!« je prekinil in ji primaknil čašo. T^ udi jaz sem mislil tako in še več. Društvo naredimo, sem rekel, gojili bomo godbo, pesem in besedo in krepili moči za povratek. In vendar — kako bi ti povedal — duša draga! Tebi, Sabina, je lepo. Oče te podpira. Nisi mogla spoznati tega, kar sem gledal jaz. Dvajset nas stanuje v domu. Včasih smo bili vsi enakih misli, sedaj smo tudi, a te misli so druge sedaj. Dvajset nas je v baraki, pomisli! Prideš, prideš domov pozno v noč. Čez dan ne prideš. Strah te je posteljnjakov, ki stoje tesno drug ob drugem, bojiš se rjavih vlažnih sten, ki se ti hočejo zvrniti v dušo, smrdljive trhlevine slamnjač. Čez dan hodiš po kavarnah in ponujaš razglednice. Da bi ti videla, kake oči imajo ljudje! Še sredi poletja ti polni dušo mraz. V nočeh umirajo naše besede. Lastnega razgovora nas je strah. Ali veš, Sabina, cla je minulo takega življenja že dolgih deset let.« rimaknil se je z obrazom tik do nje in ji šepetal. Zenice so se mu razširile in roka. v kateri je držal kozarec, se je tresla, da je trepetalo rdeče vino v njem.
O abina, si poznala našega M ili nova? Od začetka je bil med nami in rekli smo mu Veseljaček. Nisi si ga mogla misliti brez pesmi in brez balalajke. Vsak večer nam je pel, in moram reči, da so takrat zbežale sence iz barake. Le ene ni hotel, veš, le ene. Rekli smo mu: ,Zapoj nam, Veseljaček, o Volgi in Stenki Razinu,' pa ni hotel. Samo z roko je zamahnil vsakokrat in rekel: ,Kaj bi, saj je drugih pesmi sto. Kaj bi, saj to pesem zna vsako dete.' Veliko denarja je imel Veseljaček. Izmislil si je nekaj novega. Gole slike je prodajal okrog in zaslužil mnogo. ,Vsaki živali tistega zrnja, ki ga ima rada,' je pravil. Sabina, tudi jaz se sedaj živim tako. Prosim te, ne oziraj se od mene. Veš, tako je živel Mili nov. Neki večer pa je začel jokati. Rekli smo: ,Kaj si znorel, Veseljaček? Kako je vendar smešno, da si tak, saj se vendar nisi napil.' On pa je samo jokal in kričal: ,Joj, kje je moja mati, kje je moja sestrica Nataša?' ,Vzemi balalajko in poj, da boš vesel, Milinov!' Res je vzel in pel, čuj, pel je takrat, je pel, veš, Sabina, tisto:
Volga, Volga, mat j rodna ja,
Volga ruska ja reka...
A ona potupja oči,
Nje živa i nje mertva ...
in še dalje je pel o Razinu Stenki, o njegovi ljubici, o srebrnih valovih, v katerih se solnce pogleda tisočkrat naenkrat, in o ledeni reki v mesečni noči in o sinji svobodi. Ponoči, čuj Sabina, ko smo mi spali, pa si je prerezal vrat in niti kriknil ni pri tem, ker se je bal, da bi nas prebudil. Svojo laž je spoznal, Sabina, in zagledal luč daleč, daleč tam, kjer je mislil, da je noč. Kot otrok je stegnil svojo desnico po luči. Čuj, Sabina, mislila si, da te peljem na veselico, a povedati sem hotel. Tam iz bede, izmed vlažnih sten bi gledala in spoznala — tam v dalji zidajo hiše, v nam nepoznanih krajih. Vedno višje in vedno lepše so. Laž izginja, morilci umirajo, kjer je blato, ga kidajo stran. Novi otroci doraščajo v silne zidarje in neumorno je delo njihovih rok. Udarci kladiv odmevajo čez vso zemljo. Vsa ljudstva so prisluhnila tej pesmi. Vrnil bi se in morda bi ne vprašali: Kdo si, tujec, ki si prišel med nas? Ali nisi spal, ko smo izžemali kri iz te zemlje, ali se nisi hudoval, ko smo orali brazde v tisočletne trde ledine? Morda bi ne rekli: Pri mrtvecu in ne pri nas naj najde mrtvec prostor.« /^i ovoril je tiho, kot da se hoče izkricati in menda ni zapazil, da pije vino medtem. Gledala ga je nepremično in on se je zaman trudil in brodil s pogledom v njene oči, da bi iz njih spoznal, kako sprejema njegove besede.
jy/Jislila pa je Sabina: »Sto in sto jih je utonilo že. Sedaj hoče umreti še on. Milinov ga je zastrupil. Izsesala bom ta strup iz njegove rane. Pripoveduj,« je rekla hladno. »Daj mi cigareto, Nikiška! Jaz sem pa res mislila, da si me pripeljal na ples.« A pij rajši, Sabina! Tudi jaz bi plesal lahko do zore, do smrti. Plesal bi med temi bledimi naveličanci, med to godbo življenja, ki umira, med to blazno himno smrti. Plesal bi kljub baraki, kljub tistim, ki spe po stopniščih tega mesta, kljub tistim, ki morajo prodajati svoje telo, kljub zalemu mladeniču, ki je prišel izpod planin in hoče k tebi — pa ne bom.« Zbadljivo mu je puhnila dim v obraz. TVTe — to sem ti hotel povedati. Le puhaj mi dim v obraz! Ne pojdem več v udruženje, ne boni poslušal tam pesmi ljubezni Lermontova, ki jih poješ ti. Sabina, ljubim te drugače, brez zla-ganih besedi. V črnih nočeh tega mesta sem te vzljubil šele in sem sklenil — čakaj — povedati ti danes: Prelepa si, Sabina! Kot najlepšo sestro bi te sprejeli. Natrosiva si pepela v lase, sezujva si čevlje in vrniva se! Izgubljena otroka sva bila, skozi sence sva potovala, pa sva v dalji zagledala luč, bova rekla. Saj ni samo v gradovih lepo. Ob široki reki si postavimo hišico. Med jelke in jelše bodo prihajali otroci k nama — ti jim boš govorila o solncu in zdravju, jaz o modrosti. Ne smej se, prosim te, in najini otroci bodo rajali z drugimi otroki po tratah in se igrali z belimi kameni ob široki reki. Kot bratje in sestrice se bodo ljubili med seboj.« rj elo me dolgočasiš, ljubi moj Nikiška, res, zelo ^ me dolgočasiš. Ne srdi se, da ti bom pokazala hrbet. Cigani so pričeli svirati valček. Glej, tiho kot iz ljubezni dehti ta godba po prostoru.«
\T zravnal se je in zasijale so mu oči. »Pojdem * sam. Jutri že pojdem. Ljubim te, a ni mogoče služiti ženi, ki je upor in nasprotje tvoji duši. Pridobi jo in če je ne moreš, pojdi od nje, kot da je ona zate bodlikava roža. Raztrgaj si srce in če misliš, da boš poginil radi tega, pogini rajši. Zabodel je Razin ljubico in jo vrgel v reko. kajti rekli so mornarji: ,Ne smeš imeti, Stenka, žene na našem krovu!' Ne bom ti ubijal telesa, Sabina, ubil te bom v svoji duši, ko se povrnem.«
ovoril je kot iz pijanosti in mukoma, kot da se boji nečesa. Sabina se je zasmejala zvonko. i i vala ti, junak! Lepo si govoril in si prekosil samega sebe. Ugajaš mi zelo. Ko boš jokal le prehudo, se povrni k meni in poklekni mi k nogam. Takrat ti povem, kaj naredim s teboj.«
G
okimala je skrivaj k sosednji mizi. Milan je vstal, se približal in se priklonil: »Kolegica, dovolite, da zaplešem valček z V ami.« abina je vstala, si popravila bluzo in podala plesalcu roko. Ta se je ozrl na Nikolaja in se mu zasmejal med lahnim poklonom. Nato je privil Sabino k sebi.
ikar se ne trudite, da bi mi razodevali svojo ljubezen,« je rekla Sabina veselo med plesom Milanu. »Vem, da so Vaše oči že med predavanji večkrat počivale na meni kakor na profesorju, ki se je zaman trudil, da bi navezal nase Vašo pozornost. Povedali so mi tudi, da se ne bojite ničesar in se lotite vsega, da do-sežete svoj namen. Vaše oči so žive kot jezera pod gorami, kjer ste doraščali. Zdi se mi, da bi Vas bilo mogoče celo ljubiti, dasi ni to moj običaj. Kmalu bo konec valčka. Prosim Vas, zaplešiva v stransko dvorano! Tam je temno in malo ljudi. Govorila bi rada z Vami. Vem, da niste bojazljivec.«
ilan se je začudil in jo vodil v kot, kjer sta sedla. Njegovo zdravo orjaško telo je zagorelo v pričakovanju. Priviti jo je hotel tesno k sebi. Izmaknila se mu je lahno.
očakajte! Poljubim V as sama. Ne čudite se. Skleniti hočem z Vami kupčijo. Plačala bom malo sedaj, nekoliko več pozneje.« grala se je nekaj časa z njegovimi kodri, nato je pritegnila v solncu zagoreli obraz pod svoja usta. epo znate ljubiti. Olga ni lagala. Vi pa plačajte takoj po valčku moj in mojega tovariša račun! Tu imate sto dinarjev. Mislim, da ne bo več. Zdi se Vam vse skupaj groteskno, kaj ne. On je patetik. Pozval Vas bo. Mislim, da ne bo treba določati orožja. Mu bom že kmalu dokazala neumnost te stvari. Morda se bo spametoval potem. Hočem ga pridržati v Zagrebu, kajti pričel je dobivati privide o nekakem zasanjanem raju. Psihopat Milinov, o katerem sem Vam že pravila, mu je zblodil misli. Tovariš, jako Vam bom hvaležna, če mi uslišite to prošnjo. Jutri, po svoji promociji, Vas povabim poleg drugih k sebi na čaj. Vam bo že Olga povedala, kam morate.« rav z veseljem, gospodična Sabina,« je odgovoril Milan in ji poljubil roko.
o je Sabina odplesala, je začutil Nikolaj, kakor da mu je mučna utrujenost legla v ude. kot kovinski sta mu roki težko tiščali ob mizo. Že celo leto ni pil vina, pa se je silil sedaj z njim. Ni hotel tolažiti samega sebe z njim, le tisto mrtvilo, grozo, ki je ni mogel opredeliti
nikamor, svc5jo kri, ki se mu je zazdela naenkrat hladna kot voda, je hotel upijaniti. jegov bledi obraz se je motno svetlikal v zrcal u na stebru pred njim. Topo je opazoval svojo sliko v njem. Sabina je plesala kot lepa bela megla po dvorani. Tudi njo je gledal v zrcalu. Ko se je umaknila s plesalcem v stranski prostor, je zaprl oči. »Prav si imel, Milinov,« je zamrmral glasno. Vara se, če misli, da bom klečal pred njo. Samo enkrat pade senca na belo podobo in podoba ni nikdar več jasna. V sebi sem jo gradil, v sebi jo bom podiral. Pa kaj ti je, prijatelj Milinov? Spet si tu. Prav dobro vem, da sem pijan in da te vidim samo tako. Zaprte oči imaš in vrat, kot takrat. Prav dobro vem. Le stiskaj prste v dlan, v pesti — prav misliš. Prisedi, Milinov. Sabina se povrne, ne bo te strah. Hočeš malo vina?« Dvignil je čašo in izpil sam. »Mamico in Natašo ti bom poiskal jaz. Naj jo pozdravim, kaj ne? Te zebe, čakaj — poklical bom gospodinjo, da ti da še eno odejo, ali pa ti dam svojo. Nič, nič! Na, pij še vina, da se pogreješ. Nisem bolan, čeprav so se menili v baraki, da me je stisnilo za pljuča. Bedaki so, veš, Veseljaček! Torej, kaj sem rekel: pozdravim tvojo mater in Natašo, prav gotovo, Vesel jaček! Nič! Rad te imam, Milinov! Oprosti, saj vem, da si mrtev. Potoval bom do izlivov V olge in se peljal potem do daljnjih izvirov. Tvojo balalajko, ki visi v baraki, bom nosil s seboj in pel z njo po srebrnih valovih. Kaj ne, da smem peti tvojo pesem?« Senca je prikimala. Nikolaj se je razveselil in odprl oči. Luč ga je slepila za hip. p i j an sem. Omotica. Prikazni sem gledal. Ha. Sabina se vrača s svojim angelom.« rpka bol mu je stisnila srce. »Kako je vesela! A Sabina, ti dete smeha in solnca, kaj veš ti! Da bi le eno uro samote živela, kakor jaz, pa bi ugasnil tvoj lepi smeh, tvoj obraz bi se tiho sklonil nad srce in veke bi ti zakrile oči. Si prišla, Sabina! Daj, sedi!« rp a človek, Nikiška, je živa kri, je ogenj.« 1 Prisedia je in si z rutico brisala lice.
»Kot kri, kot ogenj,« je zamrmral Nikolaj. »Pijan si, Nikiška!« »Nisem pijan.« »Nikiška je pijan.« A/folči!« je zaklical tako, da so se ljudje obrnili
k njima in se zasmejali. V/1 o j prijatelj hoče biti grob. Ali me je zato pri-1 Speljal na veselico, da me priklene k mizi in
hoče kričati nad menoj?« TA vignil je glavo. Zazrla se mu je v oči in se ^zbala. V njih je sijalo nekaj težjega od žalosti. O abina, Sabina.« je začel jecljati in uklenil krče-^ vito njene prste med svoje. »Beživa od tukaj
naši mamici v srce, po sinji reki naši mamici čelu v nezavesti. Poleg njega je stal Milan in v srce. Odpotujva jutri, danes še, Sabina!	z zaničljivim smehljajem gledal Sabino, ki se
lvr e bova!« je odgovorila trdo. »Bolan si, prija- je sklonila nad Nikolaja in ga med jokom po-^ tel j! Tepla bi te z bičem, čuj, z bičem, da ljubovala na čelo. »Prinesite mu rajši nekoliko preženem to namišljeno peklo iz tebe, razu- vode,« je rekel, »za ostalo boste imeli dovolj meš, z bičem bi te čez obraz, da bi imel bole- časa pozneje, gospodična! Zdi se mi, da ste ga čine za vselej dovolj. Plačati, prosim!« je za- pridržali v tem mestu pač za toliko časa, ko-klicala.	likor Vam je potrebno. Pojdimo plesat nazaj!«
T^vebeli, dobrodušni plačilni natakar se je pri- je še pristavil svojim tovarišem. ^ zibal k mizi in se priklanjal globoko.	.. ,,
AJ se plačano, pravim, gospoda, za oba plačano.«
Nikolaj se je razsrdil: »Povabil sem te. Zakaj TT e, prižgi petrolejko, prijatelj! Spet je tukaj si plačala?«	jesen in se ti naredi tema že ob šestih.«
TVT isem jaz,« je odgovorila in skomizgnila z ra-A/fedla svetloba je napolnila barako. Ob dolgi, meni.	iz navadnih nepobarvanih desk sestavljeni mizi
»Gospod, čujte, tisti črni gospod je plačal vse.« je sedela truma študentov. O očakajte malo, prosim! Sabina, si ga naprosila D olje je videti sedaj. Na, ta križev kralj, vrag ti?«	ga vzemi, tudi tega si odnesel!« »Vrzi!« »Vr-
»Nisem.«	žem.« »Pik!« »Mond ujet, vraga, še nikdar v
p lačilni, recite tistemu gospodu, da bi rad go- življenju mi ni bil mond ujet. Dvajset doli!« voril zunaj na hodniku z njim. Dovolj trezen »Pst! Nikiška spi, bolj tiho, gospoda! Kaj, sem za tak razgovor, Sabina! Ti počakaj tukaj!« Grigorijev, ne bo se zlizal Nikiška.« »Pst, da /^vdhitel je skozi vrata. Sabina mu je sledila ne sliši. Desna pljuča ima vsa gnila in še levih skrivaj in se stisnila v temotni kot. Ni je videl. se je pričel prijemati vrag. Par dni in spet Nikolaj se je naslonil na steber: »Prav gotovo bomo lahko sprejeli novega tovariša v barako,« ga je naprosila ona, a to je končno vseeno.«	se je zasmejal medicinec Grigorijev. »Pogledat
A/filan se je prismejal glasno na hodnik. »Samo grem, če spi. Bolniki imajo tenak sluh.«
trenutek prosim,« je zaklical nazaj skozi vrata XT stal je in njegova dolga postava je tiho po svoji družbi in se približal Nikolaju.	prstih stopala med ležišči.
C te Vi plačali moj račun?« je vprašal ta.	»Nikiška spi?«
»S kom mi je čast govoriti?« je odvrnil Milan. »Ne!« |V[ ikolaj se je zasmejal glasno. »Angel ti veličast- lej ga vraga, mislil sem, tla spiš. Hočeš, tla ti ni, ali pričakuješ, tla bom rati i tebe uničeval skuhamo čaja?« svoje ure in dni in da bomo igrali komedije? »Ne!«
Evo, prijatelj, s tem imaš čast govoriti.«	rigorijev je sedel na posteljnjak k njegovim
rj amahnil je s pestjo in udaril z vso močjo v nogam.
*J mehko lice preti seboj. Milan se je opotekel \/f orda bi pa le bilo dobro, prijatelj, tla bi pil za hip, zagledal medtem Sabino na drugem nekoliko čaja. V bolnici bi ti bilo bolje, pa nisi koncu hodnika, se zasmejal in navalil nazaj. hotel tja.«
Dvoje teles se je uklenilo med seboj. Milan je »Nisem bolan,« se je razsrdil Nikolaj, dvignil rameni, stisnil pesti na hrbtenico in IVT ič hudega ni, saj vem, Nikiška, a glej, okrep-skušal izpodmakniti Nikolaja, ki je njemu ovil čal bi se tam. Drugače seveda, rajši vidimo, roki krog vratu in ga davil. Zvrnila sta se tla si tukaj. Še nekaj, prej, ko si zaspal, je na tla. Roke niso popustile. V krčevitih sunkih zopet prišla Sabina. Rekli smo, tla spiš.« sta se bližali telesi strmemu stopnišču.	»Prav!«
iyr e tja, ne tja, vstanita!« je vzklikala Sabina, ki Tranes je bila tu menda že šestič. Silno se je ^ je priskočila zraven in hotela z rokami oddeliti razburila, tla je ne pustimo k tebi. Denarja oba. Srečala je za hip Nikolajeve oči in za- je ponujala, da bi ti kupili kaj. Nismo spregledala sij sovraštva v njih. In kot tla je prav jeli. je prav tako?« to sovraštvo vlilo novo moč v njegove mišice, »Prav!«
je Nikolaj pritegnil z vso silo za glavo, ki jo 17" aj ti je, Nikiška,« se je preplašil medicinec. je tiščal v zatiljku in prevrnil Milanovo telo "-»Kaj me gledaš tako? Morda bi le bilo prav, čez svojega na stopnišče, a ni popustil in z tla bi jo pustili k tebi, kajti zelo te ljubi, ropotom in besnim vzklikom sta se skotalila rečem ti, v njenih očeh — da bi videl, res, ona oba v pritličje. Nekateri gostje so sedaj pri- te ljubi.«
tekli iz dvorane. Sabina je hitela navzdol. Tik Qdstrani se, Grigorijev! Spal bi rad,« je rekel ob vratih je ležal Nikolaj z modrikasto liso na Nikolaj trudno in mrko.

K
akor hočeš, Nikiška, a čaja ti bom skuhal
vseeno.«
»Ni treba, prosim te!<
B
S P
Grigorijev se je odstranil.
olnik se je stisnil k steni. Težka soparica ga je dušila. Stisnil je lice k vlažni steni. Zapiral in odpiral je usta, kakor bi hotel jesti zrak. V pljučih ga je stisnilo. Hotel je udušiti hro-penje, da bi ga ne slišali tovariši. Vrtelo se mu je v glavi. Stisnil je desnico na prsa, z levico se je uprl ob steno. Na obraz se mu je razlila trpka bol.
abina, Sabina! — Pridi! Solnce. V naročju mi ležiš. Beživa! Počivajva! Ne tam je železnica. Samo uro še, Sabina! Dohitiva vlak! a j ni več tako. Vrniva se! Oči so ti kot širo-kost naših polj. Kako da ne vidiš? .. . st, poslušaj, mala! Dete spi. Dete je odšlo v čudne kraje. Šumi, šumi reka Volga — glej skozi okno, Sabina! V srce sva prijadrala maj-čici naši. Rekel sem ti, kot večna bela pesem nama bo šum reke Volge. Glej — trume otrok — pričakujejo. Stopi na bregove in dvigni deco v svoje naročje! ... Tovariši so igrali naprej.
rojko grem,« je rekel Grigorijev . .. Kupim dva taroka in damo. Založim. Prosim! Nikiška je jako slab. Morda umrje poprej, kakor sem mislil. Bom že opozoril zavod in društvu je treba sporočiti, da bomo imeli pripravljeno vse takoj. Prosim, kralja zopet vzamem jaz. Hotel sem mu skuhati čaja, pa se brani. Težko je z ljudmi. Ko so bolni, so zdravi, ko so zdravi, so bolni. Trinajst tukaj! Rečem vam in stavim z vami, da bi bilo dobro, če bi bili Sabino kar prvič, ko je prišla, pustili k njemu. Mržnja in ljubezen je enoinisto ali bolje eno iz drugega. Ne more biti ljubezni brez mržnje. Na svetu bi bil večni mir, če bi se ljudje ne ljubili med seboj. Mislim, da sem dobil. Štejem. Igra deset, štirje kralji pet, diferenca sedem. Dobil sem dvaindvajset. Pišite, prosim!«
^si naenkrat so vstali od mize in se zagledali proti vratom. Sabina je vstopila, ne da bi trkala.
jyjislim, da smo tovariši,« je spregovorila mrzlo, »in da me ne vržete ven, čeprav sem prišla že skoraj v noči. Kje je Nikolaj?« i čakala odgovora. Našla ga je z očmi takoj in hitela v kot. Študentje so ji sledili. Zdrznila se je, ko je zagledala strašno revno, suhotno, bledo telo v postelji. Pokleknila je na tla in stisnila lice k njegovemu. Bolnik jo je gledal s širokimi očmi. »Nikiška, me ne poznaš?«
J
B
N
N
Z
G
S P
G
n rekel sem ti, Sabina! Sestra naša, ti bodo rekli. Glej, kako te ljubijo otroci. S kamni se igrajo na belem produ. Iz kamnov so zložili srce ob reki Volgi, majčici naši...« »Skloni se, Sabina, in poljubi to srce.« lede se mu,« je izpregovoril Grigorijev glasno. Sabina je vstala.
ikdar vam ne oprostim, da me niste pustili k njemu. Kje imate samovar? Saj se ves trese v mrazu.«
e, vroče je pri nas. Kurili smo. Krvi nima več. Poizkusite, morda mu bo čaj pomagal za hip. Lahko ostanete to noč pri nas, gospodična! Ne pojdemo spat. Pripravljeni smo spremljati tovariša do postaje,« je govoril Grigorijev. Prebledela je.
este, ni od tistega padca. Prav nič Vas ne sme peči vest. Vzel si je tovor že zdavnaj na rame — ne, bolje rečeno v pljuča. Nekateri izmed nas smo si ga naložili šele sedaj. Prosim Vas, pojdimo k mizi!«
grozo v očeh je strmela Sabina v to temotno družbo. Nažgali so samovar in Sabina se je preplašila — vsi so se v tej svetlobi ozrli v njo in zobje so jim v nekakem smehu zaleske-tali rumeno. Karte so ležale razmetane po mizi.
ledate karte, Sabina,« je rekel naenkrat Grigorijev nežno. »Kaj bi! Igrali smo. Solnce in vzori so daleč. Ostala nam je ladja — ta baraka. Mnogo mornarjev nas je v nji. Vsi bi radi zajadrali v izlive Volge. A morje je široko, to veliko morje! Nikdar ne prijadramo k bregovom in pomrli bomo od žeje eden za drugim. Godec naše pesmi si je prerezal vrat, Stenka Razin, kapitan naš, umira nocoj. Vi ste mu bila duša domovine. Hotel Vas je prenovljeno pripeljati nazaj in ker niste ubogali, Vas je hotel ubiti in potovati sam. Ni mogel biti brez dela Stenka naš. Čaj kipi. Samovar — v vseh naših zgodbah mora biti samovar — a tam daleč v tisti široki deželi, kamor ne prijadramo nikdar, kuhajo sedaj živo vino. Mi pa jadramo, jadramo v baraki tej. Tako, Sabina, tu je čaša! Gotovo Vas bo veselilo, da mu sami ponesete čaj.« Šli so zopet vsi v kot.
abini se je tresla roka. Čaj se je razlival čez rob.
»Nikiška!« risluhnili so vsi. »Nikiška!«
Sklonila se je do široko odprtih oči. »Nikiška!«
rigor i je v se je nasmejal. Čakajte, grem k mizi po svetiljko. da si ogledam natančneje. Zdi se mi, da je mrtev naš Nikiška.«
HREPENENJE
id hrepenenja ^ ' nocoj je moja duša vsa žalostna. Vem, tako /e bilo že marsikdaj: hrepenenje se vedno le vrača, vrača nazaj.
Vendar, včasih je moja duša izgovarjala drugo ime. Tiho, p o Iti h o — kot da nocoj še hrepenenje za to ne ve.
A
I
H ni bila tvoja duša uklenjena v telo? Ali ni hodila v tvojem rahlem koraku? Ni bila v ustnicah? Ali ti vzel jo je kdo?
n če umreš?
Ali ne bo še vedno duša v belem telesu? Samo tisočkrat, tisočkrat žalostna? Ali ne bo še pod trepalnicami tisoč solza,
ki ti jih nisem mogel ujeti, ker si odšla?
V
M
K V
mraku sem šel mimo pokopališča. Ljud/e nekdan/i ljubezni so sveče prižigali.
eni ni še nihče umrl,
ki sem mu dal kdaj ljubeče ime.
Jaz še ne morem nikomur sveče prižgati.
A sem jih moral,
moral
vse polno že pokopati — saj vendar čutim, kako je v grobovih srce.
em ti lagal,
ko sem ti rekel nekoč,
da te ljubim?
Nisem; gotovo, da nisem.
Moja glava slonela je v tvojih rokah,
moja duša je bila v tvojih rokah,
tako sem bil tvoj,
da me je skoraj povedati sram:
saj so vsi moj ponos poznali nekoč.
i okopališča, pokopališča me strah je nocoj. Da bi zamenjali, da bi bil jaz pokopan! Le pohodite, le pohodite moj grob — samo, da nosi/ ne bom več vaših grobov s seboj.
oga,
koga sem najbolj ljubil doslej? Tebe?
ame poglej:
tvoji voljni gibi so me včasih ujeli, — nisem ti pravil, a sem žarel od strasti -vendar ti niso moji poljubi jih vzeli.
iN V
K
O
V
y di se mi, da se tudi telo ne da vzeti: 'J nikdar še nisem ničesar, kar sem ljubil, obdržal v rokah.
O
N
M
ocoj je moja duša žalostna, da bi mogla umreti.
endar, kako da je spet pomlad, če stopiš le z enim korakom na ta moj grob?
ako, da mi tvoja roka življenie odklepa —
kako, da zraste roža
iz tiste rumene prsti,
ki vendar ni lepa —
kako, da ne čutim več trudnosti,
ko me z dobro roko podpreš?
Povej,
je spet v tebi pomlad, če mi vanjo odpreš?
, ali ne zmorem
v svojih dlaneh vseh lepot?
Pusti, naj te vzamem samo za hip,
morda ujamem vsaj tisti tvoj žalostni gib,
ko se poslavljaš . . .
edno se iščeva.
Drug drugemu praviva: ti.
Slutim te.
Zdaj se prav tesno k meni privij! l/eš, ljubezen je močna — midva jo morava zmagati! Ona mora ihteti ob najinih nogah.
, ta ljubezen!
Da bi mogel —
jaz bi sovražil jo rad,
ker je močnejša od naju . . .
ocoj sem se stožil. Zdi se mi, da so naše duše samo za to ustvarjene, da lahko ležejo —
(zdaj sem se ustraši/ povedati — kam).
orda šele takrat bom zadnjikrat žalosten, kadar bom zadnjikrat sam, kadar ne bom več nikomur mogel povedati tebi bi rad bil zvest.
Sem že pri kraju?
J o j, kako smo majhni in smešni v žalostih: s mislimo, da bomo kdaj končali svojo povest. . .
Vital Vodušek
MRTVI SE VRAČAJO
France Beok
I.
osmih letih povojnega življenja se trgovec Fanči Dragonja ni nobene stvari tako bal kot spomina na Antona Sedmaka, prvega moža svoje žene Berte. Ta strah ni izviral iz kakega praznoverja, ampak iz globljega, le njemu znanega vzroka. V prvih letih zakona se je ogibal slednje stvari, ki je količkaj spominjala na rajnega, celo poti, po katerih je kdaj pokojnik hodil. Slednjič je prodal pohištvo in oddal trgovino; z ženo in njeno gluho teto Dorotejo se je preselil v drug kraj. erta je opazila moževo bojazen. Imela ga je za bolestno ljubosumnega, čudaškega. Tega ji on ni priznal. V novem kraju se je strah polagoma umaknil njegovemu sicer vedremu značaju. Bil ga je sam smeh in goste besede, s katerimi hočejo nekateri ljudje zakriti svojo notranjost. Dragonja je želel in verjel, da se bo strah polagoma docela umaknil vsakdanjemu življenju in bo lahko v miru užival, kar je pridobil: ženo in premoženje. V osmih letih ni nikoli pomislil, da se bo strah nekega dne še povečal in da se tedaj ne bo več bal mrliča, ampak živega Antona Sedmaka. o se je zgodilo v prvih dneh decembra, deset let po Sedmakovi smrti. Po nestalnem vremenu novembrskih dni se je nebo nenadoma pooblačilo, ceste so se zablatile. Deževalo je drobno, na gosto, vmes se je zdaj zdaj ulila ploha. V tem dežju se je Fanči Dragonja nekega večera vračal iz inozemstva. Brzovlak je bil dospel v mesto že ob desetih, a v zvoniku je odbilo že eno po polnoči, ko je krenil iz ulic v uradniško naselbino sredi polja. V vrsti enostanovanjskih hišic je stal tudi njegov dom. Dežnika ni imel. Voda mu je tekla po krajcih klobuka za vrat, po dežnem plašču na hlače pod koleni in za rokavice leve roke, v kateri je nosil kovčeg. V predmestju je stopil na tramvajsko progo in hodil po tračnicah. Električne svetiljke so se mu zibale nad glavo. Sence, ki so ležale med njimi, so se mu umikale in mu znova prihajale naproti, tresnil se je. Občutil je neugodje, ki ga ni povzročila le mokrota, hlad in sence, ampak je prihajal iz njegove notranjosti, iz duše. Vsak hip se je ozrl. Neznansko se mu je mudilo, vendar je nenadoma postal sredi ceste in opazoval človeka, ki je prihajal za njim in zavil v stransko ulico. Ni bil on. Kdo — on? el je dalje hitreje nego prej. Mudilo se mu je. Ne toliko radi dežja, kolikor radi skrite misli,
da bi tisti, ki ga je neprestano slutil za seboj, ne dospel pred njim... Prišel je na trg in za hip postal. Konec predmestja. Tramvajska proga je zavila na desno. Trg je bil zazidan le od treh strani, na zapadni strani se je začenjalo polje. Sredi polja se je videla skozi plašč padajočega dežja vrsta luči. Dom. Pred Dragonjem se je vlekel mlad drevored, na koncu drevoreda se je cepila pot na levo. Med poljem in dolgim zidom četrt ure hoda. Računal je, da bo pohitel — tudi deset minut...
apihal je veter in mu zagnal debele deževne kaplje v obraz in v oči. Ulila se je ploha, da je postal sredi drevoreda in se preplašen ozrl. Na cesti ni bilo nikogar. Na drugi strani trga je stala hiša, nad njenim vhodom je bočil balkon svojo skromno streho. Fanči je pre-skakal kotanje vode, dospel do hiše in se stisnil ob vežna vrata. Debele kaplje so z glasnim štropotanjem tolkle v blato in bičale osirotele veje mladih dreves.
ragonja je občutil komaj zdaj, da je strahovito izmučen. Imel je občutek, kakor da ga ves dan podijo besi in se ne more ustaviti niti za hip. Oslonjen na vrata je zdajci občutil omamno trudnost. Topo je strmel v curke dežja, ki so tekli z balkona, žuboreli tik pred njegovimi nogami v kotanjice, na katerih so se delali mehurji in sproti izginjali. Zdajci se mu je za hip odpočila tudi duša. Verjel je, da tu ni ne nevarnosti ne strahov, kakor da je z visoko steno teme in dežja zavarovan pred vsem. pazoval je, kako so se trgali curki v velike podolgovate kaplje, ki so padale druga za drugo, se lovile, a se niso mogle dohiteti. V slednji kaplji se je lesketala luč bližnje svetiljke. Ko je bil še deček, je dobil nekoč klju-ček, v katerem je bilo vdelanih šest koščkov belega stekla. Skozi slednje, za lečo veliko steklo, je bilo proti solncu videti povečano sliko. Prav tako kot je gledal takrat skozi steklo tajnost neznanega sveta, čudne erotične prizore, je zdajci gledal skozi svetle kaplje curkov prizore tistega večera, ki so mu v topli omami trudnega telesa, v odpočivanju duše, vsak hip žive je lebdeli pred očmi ... ilo je že mračno, ko je zapustil monakovski vlak obmejno postajo. Iz ozke, globoke doline so gorele medle luči. Slišalo se je šumenje vode. Nekaj potnikov je sede ob oknih sa-njavo gledalo v somrak. Polagoma so izginile zadnje luči, ostalo je šumenje vode, ki ga je od hipa do hipa bolj zagluševalo hrumenje vlaka. Dolina je bila čimdalje bolj samotna in pusta, bregovi strmi; tu in tam je sedela v bregu osamljena hiša, katere nezagrnjena,
razsvetljena okna so strmela ko plašne oči v T"v nastalo noč.
ragonja je globoko vzdihnil. Bil je sam v od-delku. Podpisal se je na šipo. »Fanči.« Izbrisal je naglo ime in zastrmel v svetlo liso, ki ye bežala z vlakom po nasipu. Po obliki'' se mu je zdela lisa podobna knjigi, na kateri je vtisnjena njegova senca. Knjiga njegovega življenja? Spomnil se je na starše. Rodil se je v Pulju. Staršev se ni rad spominjal. Bil je prepričan, da so mu z njegovim rojstvom postali p dolžniki in da tega dolga niso poravnali. Izginili so, a on je ostal na cesti. Ostalo mu je golo ime. Na šipo je napisal: »Berta.« Tega imena ni izbrisal.
D erta! Kadarkoli se je spomnil nanjo, mu je postalo toplo pri srcu. Imela je črne lase in rjave oči; rad je slišal, ko so pravili, da je lepotica. »Na dnu tvojih črnih oči tri sto hu-dičkov spi,« ji je pogosto citiral in se ji smejal brez vzroka: »O, Berta, Berta!« Ona ga je gledala vsa začudena. Včasih bi bil rad bral iz njenega pogleda, če spomin na rajnega moža še živi v nji. Sedem milijonov mrličev, V njen mož je bil kaplja med njimi. Iz Bertinih oči je gledala zgolj skrb za njegovo telesno dobro. Ali ni znal brati? Sčasoma ji je postajala obleka pretesna. »Debeliš se,« ji je dejal. A ona: »Tudi ti, Fanči.« Dragonja je imel majhno telo in nenavadno široko glavo; velike, z rdečimi mrežicami pokrite oči so mu silile izpod čela. Ljudje so opazili, da se je v zad- „ njih letih zdebelil, kar ga je delalo na videz Vj krepkejšega in mlajšega. Posebnega izraza v očeh in na obrazu, ki ga je ovijal vsega, ni opazil nihče. Opazil ga je Fanči; prav radi tega je tudi sovražil zrcala.
T) red tednom dni se je odpravljal z doma, žena ga je gledala z nenavadno skrbjo. Tako nemirna ni bila še nikoli. »Ali res moraš iti?« Dragonjo je čudno spreletelo. »Izvozna tvrdka p. me pošilja — se ve, da moram iti.« Bil je njen VJ družabnik. Hotel se je zasmejati, reči: »Kruh, kruh«, a se je zavzel ob pogledu v ženine oči. »Kaj ti je?« Ni mu znala odgovoriti... Njen pogled ga je spremljal vso pot; postajal je vsako uro bolj nemiren. Ni vzdržal več. Vzel je kovčeg in bežal na postajo.
2f daj, ko se je brzovlak v besnem taktu čimdalje bolj pogrezal v temo in so izginile zadnje luči ob progi, zadnje hiše v strmih bregovih, so tudi Dragonjo vedno tesneje objemala čuvstva plahosti in težke slutnje. Zvezd ni bilo videti; megle so ležale nizko, prve kaplje dežja so udarjale na šipe. Mimo okna bežeča drevesa so bila podobna pošastim.
ra-go-nja! Dra-go-nja!« Vlak je tolkel triče-trtinski takt. Novo drevo, morda macesen; Dragonji se je zdelo, da je zamahnila mimo vlaka mrtva roka, ga hotela udariti, a ga ni zadela. Skočil je na hodnik. Znova je posluhnil v takt vlaka: »Dra-go-nja!« Kakor da bi ga kdo klical. Zaslišal je ženski smeh. Prihajal je iz sosednega oddelka. Dragonja se je spomnil, da je bil v eni izmed svetlih lis, ki so bežale ob vlaku, zagledal obrise ženske glave, ogledal je skozi vrata. Ob oknu je sedel moški, ki se je bil do pasu zavil v visečo suknjo in spal. Nasproti mu je sedela plavolaska, a ob vratih dve črnolaski. »Ali smem k vam?« Zakaj pa ne, saj je prostora dovolj. Čemu so se smejale, ko je prinesel svoj kovčeg? Mlade dame so na potovanju vselej vesele in razigrane. Fanči se je obrnil do plavolaske: »Gospodična, Vas sem že nekje videl; tako znani se mi zdite.« Nato je stisnil roko vsem trem in povedal svoje ime. Smeh gospodičen ga je dražil, da je spačil obraz: »Kaj pa je smešnega?«
i ste sedmi, ki ste nas v teh petih dneh enako ogovorili,« je pojasnila plavolaska. Sedmi? Zakaj ne trinajsti? Fanči se je prisljeno zasmejal. Želel si je družbe in veselja, a mu smeh ni hotel iz srca. »Včasih so si obrazi čudovito podobni.« Dvignil je glavo: »To me spominja na neki židovski dovtip ...« »Ali ste žid?« ga je vprašala črnolaska z za-frknjenim noskom.
ragonja si ni vedel razlagati, kako da ga tega dne vse jezi in vznemirja. Črnolaska je opazila, da je Fanči rahlo užaljen. »Saj so vendar židje tudi ljudje.« Povedal je, da jih je videl v Galiciji, tudi v Bukovini. Med vojno, to se razume. »Vi ste bili med vojno v Galiciji? Saj je bilo nevarno.« Gospodične so se smejale. Čez trenutek: »Povejte, ali ste ubili kakega človeka?«
ragonja se je razburil, mahal z rokama, oči so mu motno sijale. »Gospodične bi o takih rečeh ne smele govoriti.« Vesel je bil, da je vlak za vozil na samotno postajo; gospodične so izstopile. »Srečno vožnjo, Vi... židovski dovtip!« so mu klicale. On pa je sedel nasproti tujcu, ki je imel glavo zavito v suknjo. Le včasih je zganil z roko ali z nogo, a ni pokazal obraza.
lak je vozil skozi predore, skozi soteske, nad prepadi. Dež je trkal na šipe, tema se je zgostila. Dragonji je postalo znova neznansko neznosno in pusto, rad bi bil začel pogovor. Imel je občutek, da je poleg speče, zagrnjene mumije sam na vlaku, in da bo vlak zdaj zdaj z ropotom treščil v prepad. Neumno je kaditi


T
cigareto za cigareto in venomer strmeti v modrikasti dim. Porajale so se mu misli. Kdo je ta človek? Suknja staromodna, čevlji skoraj novi; roke majhne, negovane.
D rižgal si je novo cigareto in pogledal skozi O okno. Predor. Beli dim se je zgostil ob oknih. ^ Ropot koles je bil zamolkel, odmevajoč. Dragonja je zabobnal s prsti po mizici. Vlak je zapustil predor in zavozil na most; Fanči je spustil ustnik na tla in ga naglo pobral. Zgrabilo ga je, da bi bil spečega človeka udaril v obraz.
jyjTorda je mrtev... Ta misel mu je prišla kljub temu, da je razločno opazil, kako se je speči večkrat zganil, in sicer tako živa, da mu je od groze kri zledenela po telesu. Med vojno so na bojišču v Bukovini živeli noč in dan, spali in jedli na nekem pokopališču, skozi katerega je šla bojna črta. In vendar ga nikoli ni bila objela taka groza kot v tistem hipu. Sklenil je, da neznanca prebudi. Vlak je za-vozil na postajo in nenadoma obstal. Dragonja ^ se je zamajal in se nalašč oprl z roko na tujčevo koleno. Ta se je predramil in naglo pogledal skozi okno ... Vlak je že vozil dalje.
VT eznanec je nosil naočnike s črnim, roženim robom. Oči, ki so se zdajci uprle v Dragonjo, so bile nenavadno budne; nihče bi ne verjel, da je ta človek pred dvema minutama še spal. tr Izraz njegovega obraza je bil nebrižen. Ovrat- ^ niča mu je visela postrani, lase je imel zmr-šene.
Ü anči se je bil ob prvem pogledu vznemiril, obšla ga je mrščavica. To vznemirjenje je bilo tako močno, da bi ne moglo biti hujše, če bi bil spoznal, da mu nasproti sedi mrlič. V hipu se je pokesal, da je stopil v ta oddelek, da je zbudil neznanca, da se tistega večera vrača domov. Če bi ga žena ne bila tako čudno gledala ob slovesu, bi ne bil prišel v tako strašen položaj. Včasih so najusodnejši dogodki na najskrivnostnejši način zvezani med seboj, kakor da je že vse naprej določeno in človek ne more ubežati usodi. V najkrajšem hipu, v katerem se more roditi človeška misel, je spoznal, kako prav je, da se vrača, da je stopil p v ta oddelek in prebudil neznanca, sicer bi bilo prepozno. Tujec, ki je sedel nasproti Dragonji, je bil podoben Antonu Sedmaku. Fanči ni pričakoval, da bi mu ta segel v roko in ga pozdravil, čakal je nekaj hujšega, ič se ni zgodilo. Tujec je nekaj iskal po žepih, Dragonja je spremljal vsako njegovo kretnjo. Še se ni oddahnil od globokega začudenja in groze. Strmel je znova v rjave lase, v izraziti 'T nos, v ozka lica, v zalisce in v črnega metulja pod nosom ... Njegov pogled je obvisel na teh
brčicah, kakor da se je ujel. Krčevito je stisnil roke, da mu niso trepetale. Brki so bili krajši kot pri Sedmaku, ustnice debelejše; v bližini nosa je sedela bradavica ... e spomin na grozo, ki jo je bil doživel Dragonja pred nekaj urami, je bil tako močan, da so nenadoma ugasnile slike v padajočih kapljah in se je prebudil kot iz mrzličnih sanj. Po trgu je prihajal človek brez dežnika in se nameril naravnost proti njemu. V grozi spomina je Fanči stisnil pest, da bi se branil. »Tak naliv kot v poletju...« Neznanec je stal poleg njega in se stresal ko pes, ki je zlezel iz vode. »Človek ne more nikamor...« Dragonja je pogledal neznanca sprva z nejevoljo, nato mu je bilo prijetno, da ni sam. Rad bi bil celo govoril z njim, da bi se otrese! nadležnega spomina, a ni mu bilo mogoče. Neznanec je gledal skozi pajčolan dežja na drevje v polju in se ni več zganil.
emu se tako bojim?« Dragonja je grenko pomislil in znova uprl pogled v svetle kaplje, ki so se trgale od curkov. »Sedmak je mrtev. Že deset let.« Toda le mrtvega se je vse dni bal in bežal pred njegovim spominom. Šele tega večera, ko je zagledal na vlaku njemu podobnega človeka, je bil od hipa do hipa bolj prepričan, da je mogoče še živ ... o se je bil v vlaku prebudil iz prvega topega začudenja in groze, je hotel ugotoviti, kdo je človek, ki mu sedi nasproti. Ta je bil prižgal cigareto, se naslonil s hrbtom in gledal v svetle kaplje, ki so padale na šipe... Dragonja je opazoval vsako njegovo kretnjo; imel je občutek, kakor da se mu pretaka strup po žilah. Človek lahko spremeni obraz, svojih navad, priučenih kretenj ne spremeni nikoli. Vse prav tako, kakor Anton Sedmak. Še iste oči so zrle skozi naočnike. Fanči v posmrtno življenje ni verjel, v prikazovanje duhov je verjel. In vendar ni mogel biti duh, ki je sedel pred njim. Toda — če bi bil pravi, živi Anton Sedmak, bi se bil s katerokoli kretnjo, vsaj z bleskom oči že izdal. Logika človeka pomiri, pomirila je tudi Dragonjo.
odobnost med ljudmi je lahko skrivnostno usodna. V mraku velikega mesta ga je nekoč pozdravila ženska: »O, ljubi moj!« Tuj človek mu je ponujal roko: »Zdravi, gospod Jernej! Kako gre?« Berta je nekoč prišla domov in rekla: »Videla sem človeka, ki je bil za las podoben rajnemu Antonu.« Njega je tedaj vznemirilo, ni mogel prikriti. Vendar — take pomote govorijo mnogo.
a las podoben? Žena je pretiravala. Spomin na moža je bil v njeni duši že pobledel, zato je laže našla podobnost. Rjavi lasje, rjave oči,
M' D
zalisci — vse to dela ljudi presenetljivo podobne. Zapomnil si je bil dan in uro Sedma-kove smrti... Kljub temu — okoliščine so bile take, da je vse mogoče... Take okoliščine, da bi zdajci Anton Sedmak ne sedel mirno ob oknu in gledal skozenj, če bi bil on ...
Vforda ga opazuje v šipi. Fanoi se je za hip umiril. Ko je tujec vrgel ogorek cigarete na tla, je Dragonja odprl tobačnico in ponudil: »Izvolite cigareto. Moje so izvrstne; makedonski tobak.« Tresla sta se mu roka in glas.
'T' ujčev globoki pogled ga je tako prevzel, da je pozabil prižgati cigareto, nato sta zagoreli dve vžigalici hkratu. Fanči se ni mogel iztrgati iz tujčevega pogleda, tako se je bil ujel vanj. Neznanec je prihajal z Dunaja. Namenjen je bil prav tja kot Fanči. Po trgovskih opravkih? Odgovori so bili kratki, na zadnje vprašanje je nekaj nerazločnega zamomljal. oje ime je Fanči Dragonja.« — »Rasberger,« je zamrmral tujec mrzlo.
ragonji je bilo ob predstavljanju zastalo srce, izmučen je sedel na klop. Če bi bil ta prizor trajal le nekaj minut, bi ga bila zadela kap. Cigareta mu je padla na tla, pogazil jo je z nogo. Opazil je, kako je v hipu nekaj zagonetnega, rahlo rogajočega se «preletelo tujčev obraz. V Dragonji se je znova dvignil dvom ...
\T drugič se je prebudil iz misli. Še je stal pod balkonom, še je vedril človek ob njem. Nenadoma je iztegnil roko na dež in dejal: »Lahko noč!« Izginil je ob hišah. Ploha je bila ponehala, deževalo je enakomerno, drobno in na gosto kot prej. Od naselbine sredi polja je bilo znova videti luči. Po trgu so se lesketale mlake vode, ki so jih pokrivali vedno živi, gibajoči se krogi. Dragonjo je nenadoma podžgala črna misel, bežal je po drevoredu, da čimprej doseže polje in dom.
i I je kakor preganjan, vendar je prav sam ves večer preganjal sikrivnostnega tujca. Ali ga je morda opazil, kako mu je sledil od postaje v razdalji petdesetih korakov? Stopila sta v isto kavarno. Rasberger se je skril za časopis in se dolgo ni prikazal izza njega. Bral je časopis za časopisom, hlastno, kakor da nečesa išče. Le enkrat se je ozrl po Dragonji, dolgo, vprašujoče, nato se ni zmenil več zanj. a tem človeku je bilo nekaj skrivnostnega. Dragonja je tega večera občutil, kakor da je vse, česar ne razume do dna, naperjeno proti njemu. Bolj ko ga je opazoval, manjša se mu je zdela možnost, da bi bil ta človek pravi Anton Sedmak. Kljub temu ga je zanimalo vse, kar je bilo z njim v zvezi, namen prihoda, kje stanuje... Prodreti mu je hotel do dna, razbliniti zadnji sum.
U
D
B
N
re so tekle počasi. Omizja so se spraznila. Suhi natakar je taval iz kota v kot in spravljal časopise na kup. Pod zeleno lučjo je vpila družba kvartopircev. Dragonja ni mogel več sedeti ne brati, ne kaditi. Slednjič je plačal tudi Rasberger. Ne da bi se ozrl po njem, je stopil na cesto.
ragonji je bilo ostudno in mučno vohuniti za tem človekom. In vendar se tega ni mogel ubraniti. Videl ga je, kako je obstal pred hotelom in pozvonil. Fanči je čakal na dežju dolgih deset minut; bal se je, da bi ga kdo mimoidočih ne spoznal. Hotelska vrata so se iznova odprla, izstopil je človek, ki je bil ves zavit v suknjo, obraz mu je zakrival dežnik, izginil je v stransko ulico.
li je bil Rasberger? Dragonja je stopil k hotelu in pozvonil. Na vprašanje, ali ni pred kakimi desetimi minutami vstopil tak in tak človek, po imenu Rasberger, ga je vratar pisano meril od nog do glave in mu dejal: »Človeka s takim imenom ni pri nas. Kaj želite?« Stara ženska, ki je pometala stopnice, ga je spoznala. »Vi ste, gospod Dragonja?« In proti vratarju: »Gospod z roženimi naočniki in zalisci je bil pač tu.« Vratar je postal vljudnejši: »Da, toda ta se piše Novak.« T^i anči je bil pozabil vprašati, če je bil tisti " človek iznova odšel na ulico. Dejstvo, da je bil povedal njemu drugačno ime kakor v hotelu, ga je iznova navdalo s tako grozno sum-njo, da je bežal po ulici kot blazen. Zbal se je stražnika, ki je gledal za njim in se ustavil. Morda ga še obdolžijo kakega zločina. Misel, da je šel oni ta čas iskat svojo ženo, je bila tako neumna, otročja, vendar ga je mučila tako živo, da se ob dolgem zidu, ki se je vlekel ob polju, ni več zmenil za kotanje in dež. Premočen in upehan je bežal po blatu in zamižal vselej, kadar mu je noga zašla v vodo in so se mu zagnali umazani curki v obraz. P reteklo je morda samo kakih pet minut, kar A je bil zapustil zavetje pod balkonom, a se mu je zdelo neznano dolgo. Na cesti ni bilo luči, le zid se je medlo odražal iz teme. Drevesa so se počasi pomikala mimo, ni se upal ozreti nanje. Nekaj neznanega ga je zgrabilo v prsih in ga tiščalo v možganih. Ulila se je nova ploha. Zdaj ni bilo nikjer zavetja. Upehan in premočen je hodil počasneje, v prsih mu je hroplo, imel je občutek, da ga razganja nekaj strašnega in sili iz njega. Pot je nenadoma zavila na levo ob hišah, ki so pokojne ždele v dežju in se svetile v mokroti, rata na vrt so bila odprta. Dragonja je z enim samim pogledom preletel vse: vodnjak, utico, lipo in grede .. . Kakor da ga je to pomirilo,
V
je odločno stopil do hišnih vrat in pozvonil. Ob hiši je stalo golo drevje, zadaj trta in zid, za katerim se je raztezalo polje do reke. Trepetajoč od mraza in razburjenja je poslušal glas zvonca, ki je drobno brnel v veži, in čakal. Spalnica je bila ob vhodu, tetina soba je bila obrnjena na vrt. V hiši se nič ni zganilo. Dragonja se je razburil in začel nabijati s pestmi po vratih.
aj to pomeni?« je srdito vprašal belo roko, ki se je prikazala skozi temnice; obraza ni videl.
ena mu je odprla. »Zakaj razbijaš? Pravkar sem trdno zaspala.« Bila je nejevoljna, toda ko je zagledala moža premočenega, izmučenega in s čudnim bleskom v očeh pred seboj, se je pomirila.
»Kakšen pa si! Zakaj nisi vedril?« ragonja jo je gledal globoko v oči. Zdela se mu je tuja. Spreletela ga je globoka surnnja. »Ali je še moja žena?« se je vprašal. To tiho vprašanje, ki ga je bil zastavil samemu sebi, ga je zadelo tako bridko, da se je ugriznil v ustnice in spustil kovčeg na tla. ena se je pomračila in pobrala kovčeg. Odšla sta v spalnico. Dragonja je sedel na stolico. kakor da odpočiva in zrl izpod čela. Berta se je oslonila na mizo, a ni mogla govoriti. Spoznala je, da moževo razburjenje in nejevolja ne izvirata zgolj iz trudnosti in mokrote, ampak imata globokejše vzroke ... Kakšne? »Nisem te pričakovala. Saj si dejal...« li ti morda ni prav, da sem prišel?« jo je prekinil. In ker mu žena ni odgovorila, jo je vprašal skozi stisnjene ustnice: »Ali je bil medtem kdo pri nas?«
»Nihče«, je odgovorila ona z žalostjo v glasu, ragonja je verjel njenemu glasu in njenim očem. Berta ni znala lagati. Postalo ga je sram, da je mislil kaj takega, da se je bil razburil, srce se mu je pomirilo, tudi oči so mu zrle za spoznanje drugače kot prej. ena je opazila moževo pomirjenost, zato se ga je upala vprašati: »Kaj se ti je pripetilo, da si tak?«
ragonji je bilo neprijetno. Izdal se je pred ženo, da je nenavaden. Tisočkrat nemogoče, da bi razodel, kaj se mu je pripetilo. »Ali si zaprla vrata?« je vprašal. Ali vse noči ne bo imel miru? Če je drugačen, je to treba zakriti. Potegnil je z roko preko čela, kakor da bi hotel z deževnimi kapljami vred izbrisati vse, kar je bilo.
»Truden sem, bolan; prehladil sem se...« n kakor da je žena šele tedaj zagledala vodo, ki je v curkih tekla od njega in se odcejala po podu, je planila k njemu.
^ leči se, da ne dobiš pljučnice! Naglo!« .. . Moj Bog! Kdaj pa je prišel vlak? . .. Hitro v posteljo ...«
lagal se je, da je imel vlak več ur zamude. Saj je bilo neumno, vendar ni mogel govoriti drugače.
»Lezi! Skuham ti lipovega čaja...«
¥ n Vendar tisto neznano v Dragon je vi h očeh ni ugasnilo popolnoma, tistega ženi ni bilo mogoče skriti. Ko se mu je pomagala sleči in ga je zagrnila, ga je z vprašujoeim pogledom merila nekaj trenutkov, nato je odšla skozi vrata.
y kuhinji je gospa Berta nenadoma obstala in se zazrla v steno. Tri ostre gube so se ji zarezale v čelo. Zdaj, ko ni imela moža pred seboj, je bila njegova sprememba še jasnejša kot prej. Včasih vso noč ni prišel domov, dasi je v mraku le nerad stopil iz hiše; ko je šlo za to, da prodajo vse in se preselijo, ga je ubogala radi trde besede. Tega večera je bil zagonetnejši kot kdaj prej. Pomislila je na svojo težko slutnjo pred tednom, ko je mož odhajal z doma. Kaj se mu je zgodilo? To ne more biti zgolj čemernost in bolezen, zpod stropa je sijala svetla luč; pohištvo in vezenine na stenah, vse je bilo belo, čisto. Berta je odprla omaro in se zamišljena ozrla po posodi. Vonj po živilih je udaril iz predalov, a nji se je zdelo, da ji je duh davnine zaplal v nosnice. Muzej družinskih spominov. Kadarkoli je videla porcelanaste skodelice za čaj, za kavo, kozarce, krožnike, pribor, se je spomnila na očeta, na mater, na svojega prvega moža in na njegovo mater. Na to Dragonja svoj čas ni bil pomislil. Če je hotel ubiti vsak spomin na preteklost, ne bi bil smel prodati le posteljnega perila in pohištva, moral bi bil uničiti vse, vse, razbiti ves ta japonski in češki porcelan, ki so ga dan za dnem prijemale roke njenih dragih in ga nosile k ustom. Med p osodo je stal hranil ček, v katerega je metal Anton novce, ko je bil še deček. V albumu je hranila njegovo sliko iz deških let. Fanči jo je trikrat vprašal: »Je li to tvoj rajni brat?« In ona je prikimala. Ali je lagala? Pretežko ji je bilo raztrgati to sliko: deček s podolgovatim obrazom in suhim vratom ji je neznano ugajal...
D erta se je zdrznila iz spomina. Vrata omare
^ je pustila odprta, prižgala je samovar. Zelenkasti plamen je šumel in se trgal. »Kaj tožiš, kam bi rad ušel?« je gledala Berta vanj. Šum ji je prijetno del. Rada bi bila zamorila vse, kar se je neprijetnega rodilo v njenih mislih.
Želela je slajših spominov in predstav. Iz spomina so vstajale besede rajnih: moža, matere in očeta — in se družile v nerazločen šum samovarja. Ona jih je razumela. Slike so se pisane vrstile pred njo, se prekopicavale druga čez drugo, ona je razločno videla vsako posebej . .. Hranilček v obliki jabolka, slika dečka s podolgovatim obrazom in suhifn vratom . .. Poleg hranilčka je stala skodelica za kavo, poslikana okrog in okrog s prizori iz življenja. Berta je videvala za njo suhljati obraz Sedmakove matere, kako sedi majhna, sključena za mizo. Njene oči so bile vedno žive, vedno mežikujoče. Ob vsaki besedi se je zganila njena ukrivljena brada, kakor da vse, kar pripoveduje, dvojno poudarja.
TV/fati je tako nerada pripovedovala o svojem življenju. Berta si je le iz posameznih drobcev njenega in Sedmakovega pripovedovanja ustvarila celo sliko. Sedmakov oče je bil podeželski uradnik, mati hči srednje premožnega trgovca. Mož ji je umrl in zapustil edinega sina. Tedaj je imela nekaj prihranjenega denarja, pokojnino in nejasno bodočnost pred seboj. Njen oče je znal računati, pogledal je hčer v oči: »Ali bosta denar, ki ga imaš, in pokojnina zadostovala, da boš izšolala sina?« Preveč je ljubila osemletnega Tončka, da bi je to vprašanje ne bilo zbodlo v srce. Sanjarila je, da mora postati nekaj velikega iz njega. »Začni s trgovino!« je silil vanjo oče. Ubogala je.
F) reselila se je v mesto. V ozkih ulicah, ki so se ko vozli prepletale med seboj, je ugodno kupila manufakturno trgovino. Ta je stala na vogalu dveh ulic, temna in neprijazna, še podnevi je v nji gorela luč.
ospa Angela Sedmak nikoli nikomur ni priznala, kako se je morala spočetka boriti. Po ves dan je ostajala v trgovini. Sinovi vzgoji se ni mogla posvetiti v dovoljni meri. Bil je razvajen, sam svoj, vendar jo je ljubil. V trgovini je pisal naloge, opazoval kupovanje in prodajanje. Mati je spoznala, kako mu od dne do dne gineva veselje do učenja. Nekoč je odšla za nekaj minut iz trgovine, sin je medtem postregel kupovalce tako gladko, kakor da je izučen prodajalec. Mati je bila ponosna nanj, vendar jo je to nemilo zadelo. »Ali si si že izbral poklic?« Odgovoril ji je, da bi bil rad trgovec. »Ali nočeš biti za profesorja, sodnika?« Sinu so črke v knjigi plesale pred očmi, radi ljubezni do matere mu je bilo težko.
17~ adarkoli je mati v poznejših letih pomislila na tisti čas, je imela solze v očeh. Molčala sta oba do velikih počitnic. Z drhtečo roko je položil sin izpričevalo pred mater. Ta se je
strašno začudila. »Kaj je s teboj?« Anton je pripravil odgovor po poti; ob pogledu na mater je ves onemel.
a koga so bili naslednji dnevi bridkejši, za sina ali za mater? Zdelo se je, da hodita vsak svoja potar mislita vsak svoje misli, a je vendar neizogibno, da se bosta nekega dne srečala in spregovorila isto besedo. Da se je sin ob začetku šolskega leta napravil in šel v šolo, to je dosegel materin žalosten, proseč pogled. Vendar je ona opazila, kako so njegovi raztreseni pogledi begali od knjig skozi izložbeno okno na ulico. Zunaj je šumelo življenje, iz knjige je gledala mrtva črka. Mati se je vpraševala: »Kaj je tako lepega in nerazumljivega na ljudeh, ki hodijo mimo?«
rišel je dan, ko je izvedela tudi to. Sin je povedal: »Mati, gospod ravnatelj Vas kliče.« Mati se je zamajala, a je šla. Vrnila se je objokana, bleda, s trdnim in jasnim sklepom v srcu. Pogledala je sina prodirno, a reči mu \ tistem hipu ni mogla ničesar, kakor da ji je jezik omrtvel. Šele naslednjega jutra se je izvilo iz nje: »Ostani v trgovini!« eta so pretekla... Šola je bila pozabljena, izbrisan bridek občutek, ki je preganjal sina: ali sem materi storil krivico? Tudi mati se je tedaj komaj medlo spominjala, da je nameravala s sinom nekaj velikega. Opazovala ga je v trgovini veselega, gibčnega. Bolj ko je gineval spomin na preteklost, globokejše je bilo čuvstvo sreče in zadovoljstva ... »Pa kakšen je bil Tone takrat?« erta se je zavedela: ob spominu ji je ušlo vprašanje skoraj glasno z jezika. Voda je vrela. Vrgla je vanjo čaja in postavila posodo na ognjišče. Spomnila se je na moža. Že je hotela stopiti v spalnico, ko je pomislila: »Morda že spi.« Ostala je in rahlo zaklopila oči. »Pa kakšen je bil Tone takrat?« To je stokrat vpraševala mater, ona ji je stokrat odgovarjala s hrvatskim naglasom, ki se ga nikoli ni docela znebila. Berta si je ustvarila v duhu njegovo sliko: visok, bled, brčice mu poganjajo pod nosom. Takšnega je videla še v tistem hipu v mislih pred seboj. y rnil se je od vojakov, tedaj pa je bil že zrel * človek. »Oženiti se boš moral; jaz ne bom več
dolgo,« mu je dejala mati. O erta je stresnila z glavo. Ali je mati mislila nanjo že takrat, ko je to dejala? Vse davna j pokopano je tega večera nenavadno živo stalo pred njo ... Precedila je čaj v posodo, na kateri je bil naslikan kitajski mandarin z dobrodušnim smehom na licih. »Kdo je kupil to posodo?« je vpraševala očeta. A on: »To je mati prinesla, to so nama darovali. Glej, da
je ne razbiješ; dragocena je.« Nji je bila dragocena radi spomina, ne radi visoke cene, kot je mislil oče. Po materini smrti jima je gospodinjila teta, bila je strožja kot mačeha. Oče je bil upokojen davčni uradnik, vodil je knjige v neki trgovini. Berta ni poznala lepe mladosti: sobe in stopnice, ulica in stroga teta. Anton se je bil pravkar vrnil od vojakov, ko so prišli stanovat v isto nadstropje, v katerem sta stanovala on in njegova mati. Srečavala sta se na stopnicah, njuna pogleda sta se velikokrat ujela. Berta ni mogla vedeti, da je vselej, kadar je šla mimo trgovine, gledalo za njo mladeničevo oko in vzdrhtelo njegovo srce.
Qtem ji je Anton pripovedoval pozneje. Tudi ni zamolčal, kako globoko je zardel in si očital, da jo je pozdravil, preden ji je bil predstavljen. Roka mu je bila sama od sebe segla po klobuku. Ne, ona ni opazila tega. Priznala pa si je, da so ji bili njegovi pozdravi od dne do dne ljubši. Nekoč ji je ušel nasmeh, Anton jo je nagovoril. Doma si je bridko očitala, da je bila tako nerodna in ni znala reči pametne besede.
\yf ati je pozneje rada pripovedovala, kako je bila
^ opazila njuno zbliževanje. Anton je sprva tajil, a je lahko spoznal, da je to materi všeč. Od tedaj je mislil na Berto pogosteje, le približati se ji ni upal ne znal.
17" temu je pripomogla smrt njenega očeta. Ne-kega dne so ga bili prinesli iz trgovine, zadel ga je bil mrtvoud. Berta se je spominjala tistih hipov z globoko bridkostjo; bila je kot blazna, ni vedela, kaj se godi z njo. Ostala je sama na svetu, teta se je bila zaprla v svojo sobo, le Sedmakovi so ji bili priskočili na pomoč.
HT iste dni, ko je vse dišalo po svečah in po cvetju, ko solze niso nehale teči in sožaljno šepetanje ni utihnilo, sta se Berta in Anton videla najpogosteje. On jo je prvi tolažil in izpraševal, kaj naj stori zanjo. Po pogrebu se mu je prisrčno zahvaljevala in ga vprašala, kaj mu dolguje za delo in skrb. Prilika je nanesla, Anton je prosil za njeno toplo pozornost. Tega bi mu še prositi ne bilo treba.
p erta si ni mogla tajiti, da je naslednje dni večkrat nagonsko zapustila stanovanje v hipu, ko je imela Antona srečati na stopnicah ali na cesti. Žalost za pokojnim očetom se je polagoma umikala nečemu drugemu, kar je bilo važnejše, odločilnejše zanjo. Preden je slekla črno obleko, je občutila najglobokejše veselje ljubezni, smeh še v vsaki misli, ne samo v besedi...
r> ila je neumna, otročja in vendar je bilo vse J tako lepo. Anton ji ni mogel vsega povedati, pisal ji je pismo. Ona bi se mu še pisati vsega
ne upala in ne mogla, toliko lepega in skrivnostnega je bilo tedaj v nji... e ob spominu jo je toplo spreletelo po životu. Trikrat je postavila sladkor na mizo in ga znova odložila. »Čaj bo mrzel,« je pomislila. »Morda je zaspal...« Tega večera jo je neznano zadrževalo v kuhinji. Ali se je bala stopiti pred moža? Ali je čutila dušno potrebo, da obudi spomine in se ogreje ob njih? a skodelici, ki jo je držala v rokah, je bil naslikan šipek. V tisti skodelici ji je Sedma-kova mati ponudila čaja, ko jo je bila prvič povabila k sebi. Bil je prav tak večer kot tistega dne, dež je trkal na šipe. Nikoli ni pozabila začudenja, ki ga je videla na Antonovem obrazu, ko mu je mati naznanila v predsobi: »Gospodična Berta je pri nas.« Stisnil ji je tresočo se roko, a v njenih očeh je bral ljubezen in srečo.
oroka se je izvršila v vsej tihoti. Prve dni njunega zakona jo je vznemirjalo le tetino vedenje. Ta ženska je ljubila izmed vseh bitij le rajnega brata in sivega mačka. Brat ji je umrl, ostal ji je maček. Bertino možitev si je razlagala kot upor proti nji. Ostala je sama v stanovanju, oddajala sobe, dasi je bilo pohištvo last nečakinje. Ta je večkrat tiho jokala radi njenih ujedljivih besed. Anton je znal vsako gubo njenega obraza, najmanjšo žalost in nejevoljo izgladiti z besedo in smehom. »Iz te skodelice sem pila, ko sem bila prvič pri vas,« mu je dejala nekoč. Antonu se je radi tega skodelica s šipkom tako priljubila, da mu je morala nalivati vanjo vsako jutro, vsak večer. Od sreče se mu je tedaj naslanjala na ramo: »Ali bo vedno tako?« In on ji je odgovarjal: »Vedno.«
pomini, spomini... Berta se je smehljala v skodelico, kakor da znova preživlja ure preteklosti. Nehote je pomislila: »Ali nisem zadovoljna?« Ni se pritoževala, nekatere ure so bile celo lepe, vendar prejšnjega življenja s sedanjim ni smela primerjati. Nekoč je bil praznik, a zdaj je delavnik vse življenje iz dneva v dan. Neumno bi bilo, da bi si lagala ... Kako bedasto, da je Dragonja prodal pohištvo, se preselil v drug kraj, da bi zabrisal spomine. Ženska rada pozabi in zataji preteklost, a le tedaj, če je sedanjost lepša. Sicer jo vsaka malenkost tisočkrat spominja na dni sreče, še preprosta razglednica prebudi stara čuvstva v nji. Če bi bil zažgal in uničil vse, bi bil ostal vonj cvetic v prirodi, šum vetra; še dež, ki bije na okna, obuja spomin na ure poltihega kramljanja in branja iz knjig. »Fanči bo pil iz te skodelice,« je pomislila. Nekaj mikavnega, maščevalnega je bilo na tem.
Trveži je zaropotalo. Berta se je zdrznila in * naglo stopila do vrat. Sredi svetlobe, ki se je bila razlila iz kuhinje, je sedel sivi maček in mežikal, oslepljen od luči; Berti je tolklo srce. Nekaj zloveščega je videla v tej živali. Zapodila jo je. Nato je vzela postavek in stopila do vrat spalnice. Bila je zaklenjena. Potrkala je.
pred njo je stal Fanči skoraj gol, ogrnjen v
L od ejo in jo gledal prodirajoče, skoraj srdito, obtožujoče: »S kom si govorila?«
A/Tačka sem zapodila,« mu je dejala.
Dragonji se je šele zdaj zazdelo, da je žena hodila zelo dolgo, dasi se je prej vsak trenutek bal, da bo že vstopila.
"y/ tistem hipu, ko je ostal Fanči sam v sobi, ga je znova objel strah, kakor da prihaja od tople postelje in mu pronica v telo. Dež je štrkal na temnice, po cesti je drdral voz. Slišal je ženo, ki je odprla vrata v kuhinjo in jih zaprla. Nato je potihnilo vse. Prižgal je luč; rdečkasta svetloba se je razlila po stenah. V tistem hipu bi mu bila bela svetloba ljubša. Bilo mu je, kakor da sije skozi rdečo, fran-žasto ruto, ki je ovijala luč, nekaj zloveščega, grozečega.
rčevito se je branil misli in spominov, vendar so mu prihajali sami od sebe, kakor do smrti utrujenemu človeku spanec. Ni jih prebujal kakor Berta, porajali so se mu sami, kakor da slike davnega življenja prežijo v njem in čakajo vsake ugodne prilike, da tisočkrat žive planejo na dan. V teku let jih je bil uspaval v želji, da bi izginilo vse, kar je bilo in bi ostala gola sedanjost. Če so kdaj hotele govoriti svoj nemi jezik, jih je zamamil s smehom in z dovtipi, včasih tudi z vinom. V temi so bile te slike najjasnejše, skoraj nepretrgane, zato se je teme bal. V žarki luči so pobledele in se niso s tako silo valile nanj. lvr a njegovem življenju je ležalo nekaj težkega, ^ grdega. Še mladost, ki je za slednjega človeka najslajša, mu ni vzbujala veselih spominov. Sramoval se je bede in uboštva tistih dni, videl je tropo kričečih, umazanih otrok pred seboj: smrad ulice, izobešeno perilo, ki je viselo z vseh oken in balkonov. Očeta se ni spominjal, materin obraz je plaval v umazani megli in se mu je vedno bolj oddaljeval. Ko ji je bil nekoč popil vso kavo in pojedel ves kruh, ga je tepla: »Tak si kot tvoj oče; vzel bi, a dal ničesar.«
'T' edaj je bilo prvič, da mu je mati omenila očeta. V fcluhu si je bil ustvaril njegovo podobo:
M
K
K
velik, močan mož, z brki preko lic in z gromkim smehom. Bil je ponosen nanj; rad je slišal, da mu je podoben, dasi je bil majhen, izhiranega telesa in velikih, izbuljenih oči. ati je nekega jutra pobrala svojo obleko, povezala vse v culo in se z bežnim pogledom ozrla po njem. »Mama, kam greste?« Položila je roko na njegovo glavo: »Tiho!« Kadarkoli se je pozneje spomnil na to, se mu je zdelo, da še vedno čuti blaženost tega dotikljaja in vroč val krvi po telesu. Bil je edini dotik, ob katerem se jima je nekaj trpkega, a obenem blažilnega prelilo iz duše v dušo. Takrat ni mislil na očeta; mati se mu je tiho zasmilila, ni vedel zakaj. Morda se je v tistem trenutku tudi on zasmilil materi, vsaj za hip ... V naslednji minuti se je že odtrgala od njega, na vratih se ni ozrla. In vendar si jo je vselej najjasneje predstavljal tako, kot jo je videl zadnjikrat: s širokim hrbtom in rumeno krpo na bluzi.
o je odšla, se je stisnil pod odejo in zaspal. Prebudil se je pozno, a bil je še vedno sam. Iz podzemskega stanovanja je bilo videti skozi nižka zamrežena okna le noge ljudi, ki so hodili mimo. Gledal je, da bi uzrl noge svoje matere. Ni je bilo ... Proti poldnevu je prišla stara mati. Visoka, sivolasa, z zagorelim, a zgubanim obrazom in ostro gledajočimi očmi. Zgrabila ga je ko mačko, ga oblekla in umila. mu dala kos kruha in pest fig. Godrnjaje je pretaknila stanovanje, odnesla, kar se je dalo odnesti, in vzela njega s seboj. T^ anči je ostal pri babici in dedu. Babica je bila stroga v besedah, a po duši dobra; ni je maral. Ded je bil veseljak, pripovedoval mu je mične zgodbe o tatovih in pretepačih. »Ti boš dečka pokvaril,« ga je karala babica. Fanči je začel hoditi v šolo, naučil se je kvartati in kleti. Ded in babica sta se sporekla, v katero obrt ga bosta dala; zmagala je babica. Vstopil je v v manufakturno trgovino.
^ kric!« ga je zmerjal ded. Častihlepnemu dečku je bilo to po godu. Iztrgal se je iz ulice, iz pretepov in kletvine, stopil je v družbo ljudi, ki so se gladko vedli in lepo oblačili. Naučil se je veseljačenja in neumnih zabav, pod črno suknjo se je skrivala nagota nevednosti. »Ti nimaš značaja,« mu je očital ded. Sodba ga je bolela, zato deda ni več maral. Babica ga je zdaj gledala kot boga. TZ~ malu sta se z dedom za trajno sprla. Ubil je mačka, ki je legel na njegovo posteljo in mu zmečkal polikano srajco. Odločil se je, da zapusti streho, pod katero je prebil vso svojo mladost od petega leta. Ded ni več spregovoril z njim, babica pa je skrbela: »Da ti bodo le
postregli, kjer boš.« Postal je. Zgrabilo ga je v dušo kot takrat, ko je bila mati ob slovesu položila roko na njegovo glavo. Ta starka ga je bila zapuščenega ko mačko potegnila iz postelje in mu dala kruha. Zdaj je stala bo-lehna, sključena na robu groba. To čuvstvo je trajalo le za hip. Nenadoma se je zdrznil kot nekdaj njegova mati, pokazal hrbet in odšel. > ertina teta Doroteja je bila babičina daljna sorodnica in njena dobra znanka. Pri nji je odslej Fanči jedel in stanoval. Trikrat ji je T^v babica priporočala svojega vnuka, trikrat jo ^ je prosila, naj mu tega ne pove. Doroteja ga je gledala s prijaznim očesom in ga imenovala svojega Sorodnika. Uvedla ga je v družino Antona Sedmaka, predstavila ga je bila Berti. Seznanil se je z gospo Angelo, »ki človeka s pogledom slači do kosti«.	i^v
\ragonja je ob tem spominu takoj jasno videl ^ pred seboj Antona Sedmaka in njegovo mater, kakor da visita v rdečkasti svetlobi na steni.. . Planil je kvišku in nekaj trenutkov nepremično strmel. Ali je bil privid? Morda so se mu v mrzlici porajale prikazni? Predolgo je zrl v luč, razdraženi očesni živci mu v bolečini porajajo slike življenja, ki ga prebujajo njegovi možgani... Slika je izginila ... ) oložil je roko na čelo, bilo je vroče. Tudi telo je bilo toplo, vendar je občutil mraz še pod odejo. Še je sedel. Njegove misli so bile burne: porajale so se in ugašale. V kratkih hipih so bliskovito, mrzlično preletele vso preteklost, obstale... Vse je izginilo, le eno je ostalo pred njim, tisto, kar ga je v teku let večkrat vzne-mirjalo. Na vse je pozabil, vse je lahko zazibal v omamo pozabljenja, tega ni mogel pozabiti. Zločinca najbolj peče usoden pogrešek, storjen v hipni razburjenosti, kateri ga ne neha preganjati vse življenje. Pred Dragonjo je znova stopil človek. Anton Sedmak? Le majhna, zelo majhna možnost je bila, da je to on ... In če je ta možnost resnica... Kaj? Misel, da bo izgubil ženo in premoženje, bi ga bila prej naredila blaznega, tega večera se mu je to zdelo stranskega pomena. Glavni je bil tisti — kaj ... ki se ga še v mislih ni upal jasno priznati, ne z najtišjimi besedami ponoviti. Bal se je, da bi ne prebudil najtežjega v sebi, kar bi odslej pričalo proti njemu. »Kdo mi more dokazati?« Živel je le pogrešek, ki ga je bil storil v usodnih trenutkih. Dejal je ženi, naj vse zažge, kar spominja na — prejšnje življenje. Ni se upal reči: na Sedmaka. Vprašal jo je »Ali si rp to storila?« Odgovorila mu je zateglo, obotav-Ijaje se. Ni govorila čiste resnice. »Saj ona nikoli ne bo razumela.« V sprejemnici visi slika Sedmakove matere. Ta še na sliki spremlja
človeka s svojim prodiraim pogledom, naj krene kamorkoli. Ta starka je bila prva, ki ga je gledala v dušo. Zastavila mu je bila vprašanje, ki ga je prvo opozorilo, da je delal nepremišljeno. Takrat je bilo že prepozno. Berta tega ni razumela, preveč je bila zatopljena v žalost. Morda se je pozneje spomnila na materine besede, ki jih ne more pozabiti. Ali se ni v hipu, ko jo je silil, naj uniči vse spomine, porodila sumu ja v nji? ragonja je planil s postelje. Stopil je v saini srajci do vrat in porinil zapah. Na hodniku je bilo vse tiho, slišalo se je le oddaljeno šumenje samovarja. »Kje hrani Berta spomine?« Postal je in pomislil. Če odstrani, kar ga vznemirja, bo spal mirneje, ne bo več mislil na vse to.
grnil si je odejo in počenil k omari, iz katere je potegnil globok predal. Ta je bil navrhan z nerabnimi predmeti, ki jih je bilo morda le radi spominov škoda vreči v smeti. Punčka, najljubša Bertina igrača iz detinstva. Eno oko je bilo razbito, vdrtina je mrtvaško strmela v Dragonjo. Poleg posušenih cvetic, pisanih škatlic za sladkorčke, praznih steklenic za dišave, od katerih je vonjalo nekaj davnega, dekliškega, je bilo tudi mnogo reči, ki so bile njegova last. Tobačnica, na kateri je bil upodobljen ljubezenski prizor iz grškega baje-slovja. Kupil jo je bil v dneh, ko je bil začel zahajati k Sedmakovim na večerno kramljanje in na čaj.
e bi tisti dnevi ne bili v posredni zvezi z nečim težkim, česar ni maral obujati, bi bili to najlepši, najnežnejši spomini njegovega življenja. Dasi se je vedel na zunaj prezirno, kakor da se norčuje iz vseh, si je vendar moral priznati, da se je koj po prvem srečanju z Berto njegova misel dalje pomudila pri nji kot pri drugih ženskah. Čutil je, da nikomur v družini ni prijeten. Razmerje je bilo prisiljeno, sicer nikoli napeto, a strašno. Fanči tega ni hotel razumeti, bil je pri njih kakor doma, govoril je brez prestanka. Dražilo ga je, da se Anton Sedmak nikoli ni glasno smejal njegovim dovtipom, rajši se je ugriznil do krvi. Ni si znal razlagati, zakaj je tega človeka mrzil že od prvega dne. Gledal je prodirno, kakor njegova mati. Vselej ga je iz gole vljudnosti vabil, naj še pride. Prišel je. Če mu je ponudil iz svoje tobačnice cigareto, je oni stresuil z glavo: »Ne bom kadil.«
o je tista tobačnica.« Dragonja se je bil zapletel v spomine; pozabil je že, kaj išče. Ko se je nenadoma zavedel, je zagnal škatlo med ostalo ropotijo in dvignil srebrni ročaj zlomljene palice . . . Pasja glava. Strmel je vanjo,
nastala je Sedmakova glava iz dni, ko je čim-dalje bolj rastla nejevolja na njegovem obrazu... Ob nedeljah so ga jemali s seboj na sprehod; niso imeli poguma, da bi bili odklonili njegovo ponudbo. Nekega večera so obstali pred kavarno, a on, Dragonja, je predlagal: »Stopimo na kozarček pijače.« Berta iz prirojene plahosti ni znala ugovarjati, a Sedmak se ni zdržal več. »Pojdita, če Vama je drago; jaz grem domov.« V Bertinih očeh je raslo silno začudenje, pridržani jok ji je trepetal na obrazu. Dragonja je stopil sam v drevored, kjer ga je zgrabila taka neznana jeza na Sedmaka, da je tolkel s palico drevesna debla in jo je zlomil. Tistega večera se mu je zgodilo prvič, da se je bil kdo uprl njegovi volji. } oslej je zahajal k Sedmakovim bolj poredko. Berta se ga je izogibala s pogledi. Mislil je, da je Sedmak ljubosumen nanj. To mu je tiho laskalo. Mrzil ga je hujše nego prej. Ni vedel, zakaj bi ga bil najrajši videl mrtvega. Napeto razmerje med njimi bi se bilo morcla končalo s popolnim prelomom, če bi ne bila začela vojna. Vest o nji je neznano prijetno božala njegovo srce. Med vpoklicanimi letniki je bil tudi Sedmak. Berta je bila bleda, neznano plaho so sijale njene oči; Sedmak je bil srdit na ves svet. Dragonja bi bil rad napravil so-žalen obraz, ni mu bilo mogoče. Oni ga je prodiral s pogledom, kakor da sluti njegovo pritajeno radost. P rgovino bo treba zapreti,« je dejal Sedmak. »Vi, mati, ste že stari...« Bilo je vprašanje vsakdanjega kruha. Mati je gledala v Dragonjo, čigar srce je igralo, kakor da se mu izpolnjuje davno porojena želja. Komaj vidno so se premaknile starkine ustnice. »Treba bi bilo dobiti kakega človeka...« Sedmak se je natiho globoko zavzel, a se ni upal ugovarjati. Vseh oči so se uprle v Dragonjo, kakor da bi pričakovale, da bo ponudbo odklonil. Sprejel jo je ...
ragonja je skočil kvišku. Pod roke mu je zašel J zavitek starih pisem, naslovljenih na Berto Sedmak. Nenadoma se mu je zazdelo, da je zunaj nekaj zaropotalo. Spustil je pisma v predal in posluhnil. Bilo je vse tiho. Ali ga mučijo tudi ušesne motnje ta večer? Bal se je, da vstopi žena. V svežnju pisem je slutil tisto, kar je iskal. Počenil je in razvezal beli trak, pisma so se razsula v predal. Med vrsticami prvega pisma je zagledal svoje ime. Pisava ni bila Sedmakova, pisala ji je bila prijateljica. »Ali je gospod Dragonja še pri vas?« Samo te besede, ničesar drugega o njem. p istih dni se Dragonja ni spominjal z veseljem. Nekaj težkega, ostudnega, ponižujočega je le-
G
D
A
M
žalo na njih. V trgovini je sedela mati in ga opazovala s svojimi prodirnimi očmi. Berta sc ga je izogibala. Ali ji je bil oni tako zapo-vedal? Večerno blagajno je izročal materi, ne nji.
ospa Angela je obolela; to je prišlo Dragonji kot odrešenje. Vsak večer je stopil v salonček, položil denar na mizo. Vrata h gospe Angeli so bila odprta, slišal je grgrajočo, zateglo sapo bolnice. Dragonja je počasi našteval denar, počasi vpraševal po navodilih. Za Berto so bili ti večerni hipi, ki jih je Dragonja nalašč zavlačeval, predolgi, brez konca. Polagoma se jih je privadila. Obsedela je nekatero minuto in se zazrla v Dragon jeva usta, ki so venomer pripovedovala. Ali ga ni spočetka mrzila? Dragonja je spoznal, da je komaj zdaj začel dobivati človeške poteze zanjo. S smehom je rekel: »Vojna... Nekatera mlada vdova bo morala dobiti novega moža.« Berta se je pomračila in planila. Ali ga je videla v dušo? Dokler tega ni pozabila, je bila bolj redkobesedna, manj vljudna z njim. ragonja se je tiste čase vedel proti Berti zelo viteško. Izkazovano spoštovanje je bilo pre-računjeno. Vtis, ki ga je bila napravila nanj prve dni, se je poglobil. Sprva jo je sodil krivo: mislil je, da je čuvstvena, mehka in bi jo bilo izlahka pridobiti. Polagoma je spremenil svoje mnenje o nji. Bila je klenega značaja; v nekem oziru skoraj odljudna, trda. Polagoma je opazil, da je ves zagorel zanjo. Ali je bil ogenj, ki je gorel v njem, čist? Ali mu ni želja, ki je koprnela po tej ženski, narekovala tudi, da bo z njo vred dobil premoženje? Vojna je trajala dalje... Prav na tiho, na dnu duše je imel Dragonja Sedmaka že za mrtvega, li mož kaj piše?« je vpraševal Berto. V njegovem glasu je trepetalo nekaj grdega, zahrbtnega. Včasih se je nevede hvalil; v Bertinili očeh je spoznal, da je zašel predaleč. Poljubil ji je bil roko, a ona ga je pogledala strašno začudeno, ponižujoče. Kaj mu je bilo prišlo na pamet? Včasih je občutil, kako mu ta ženska vidi do dna; tedaj se je imel za premaganega: skoraj jo je mrzil. Bila je sicer prijazna, a hladna kot spočetka. Le če je govorila o možu, so ji zablestele oči...
ed pisma, ki jih je Dragonja hlastno pregledoval, je bila na neznan način zašla Bela dopisnica od Sedmaka. Pisal ji je iz bolnišnice in ji v gostih, drobnih vrsticah naznanjal, da je bil ranjen v nogo. Ta dopisnica je Dragonjo spominjala na prizor, ko se je prvič globoko razklalo med njim in Berto. »Berite!« je bila objokana vrgla belo dopisnico predenj. V njem je že zadrhtela misel: mrtev. To ga je raz-
O
burilo. Bral je iu je bil razočaran. Ni se mogel zala mati, voščeno bleda, v beli srajci do stopal premagati: »To je malenkost.« Bertine oči so in izpraševala z izbuljenimi očmi. se tako strahotno razprle, ustnice so ji trepe- O eg iz hiše je bil strašen. Še ob spominu nanj tale. »Pojdite,« mu je dejala. »Ne maram Vas je Dragonja vselej stisnil pesti, mrščavica ga več videti... za nocoj ...«	je spreletela po vsem telesu. Planil je v svojo
AT se, kar se je zgodilo naslednje dni. Dragonje sobo, razbil vazo in grizel blazine. Berto je ni več zanimalo. Igro je imel za izgubljeno. sovražil, a si je v tistem hipu prisegel, da bo V duhu je že videl dan, ko bo stopil na cesto njegova, kakor da je to njegovo veliko main ne bo srečal Berte nikoli več. Vojna je po- ščevanje...
žirala vedno nove množice. Od Sedmaka dolgo T^ ragonji je padla odeja z ramen na tla; tresel ni bilo nikake vesti. Prav tiste dni je Fanči ga je mraz, on ga ni čutil. V rokah je tiščal opazil, da ga Berta gleda z drugačnimi očmi in mečkal pisma. Nato jih je zagnal, da so se kakor prej. Dejal ji je drzno besedo, ona ga raztresla po predalu in na tla. Kar je iskal, ni zavrnila. Vrnilo se mu je upanje, zrasel ni našel. Hotel je zapreti predal, odpreti dru-mu je pogum. Položil je svojo roko rahlo na gega, ko je zaslišal nov ropot na hodniku, njeno. Ona jo je naglo umaknila, a ni se dvig- Obstal je in posluhnil. Ali je nekdo prišel? nila in odšla.	Odprla so se neka vrata, nekdo je zašepetal.
pazil je njeno nosečnost, pomislil: »Obiskala Kdo? S kom? Hotel je stopiti na hodnik, a ga je bila moža ...« To ga je izprva razburilo, je zadržala težka misel. Ali je vse izgubljeno? vendar je prebolel tudi to misel. Dejstvo, da Nehote se je ozrl, kaj bi vzel v roke, da bi se so na ponovnih prebiranjih potrdili za vojaka branil. V zrcalu omare se je videl nenadoma tudi njega, ga je privedlo do odločilnega udarca. tako majhnega, smešnega, da bi ga bilo lahko IV ekega večera je ostal v salončku dalje nego premagalo dete. Počenil je, zacvilil bi bil, a mu drugekrati. Berta je bila dražestna, prijazna. glas ni hotel iz grla.
Glas mu je čudno trepetal, beseda se mu je r> otrkalo je... Šele ko je zagledal pred seboj zmedla. Povedal je bil, da je potrjen. Gospa * ženo s skodelico v rokah, se je pomiril. Mačka? Berta je bržkone mislila, da iz tega izvira nje- Žena ga je mirno, dasi začudeno gledala v oči; govo nenavadno razpoloženje. Njegovih besed ni lagala.
in namigavanj ni razumela. Nenadoma je po- rj akaj nisi ostal v postelji? Čemu si se zaklenil?« ložil svojo roko na njeno. Umaknila jo je ^ Preden je odgovoril, je zagledala odprt predal, počasi, njen pogled je strmel v cvetico na razmetane predmete, raztresena pisma. Začu-miznem prtu. Položil je roko okrog njenega dila se je in znova vprašujoče pogledala moža. pasu in jo hotel poljubiti...	»Kaj to pomeni?«
"rv ragonja se je spominjal tistega hipa z najglo- pv ragonja je za hip molčal; moral je odgovoriti, -L^bokejšo osramočenostjo; bil je ponižan kakor da ni vzbudil kake sumnje v nji.
še nikoli v življenju. Berta je planila kvišku T skal sem neko pobotnico, ki jo je zahtevala in zakrilila z rokama, rdečica ji je zalila A tvrdka.«
obraz: »Gospod Dragonja! Ali ste znoreli?« Q ddahnil se je. Prav na dnu predala so v resnici Pa zakaj bi bil znorel? V tistem hipu jo je ležale v snopič povezane pobotnice. Ni se jih skoraj sovražil. Planil je kvišku tudi on, a ni bil dotaknil. • ^'našel primerne besede. Vse se je dotlej izvršilo D erta je postavila čaj na nočno omarico in gle-tiho, pridušeno. V sosedni sobi je ležala mati, dala moža še vedno globoko, p rodimo. Ni mu dogodek je moral ostati med njima. »Vi ste verjela, a mu je morala verjeti, četudi ga ni pozabili — da sem poročena,« je jecljala Berta. razumela.
A on strupeno: »Saj ne veste, če bo Vaše dete pv ragonja se ni ozrl nanjo. Sedel je pod odejo in imelo živega očeta.« Berta ga jß požirala z srebal čaj. Zdelo se mu je, da stoji pred njim očmi; pred njo je stal človek, ki je cinično žena taka, kot v hipu, ko je vpila: »Ven, ven!« potrdil njeno slutnjo. »Ven, ven! Ne maram In on je bil prisegel... Roka se mu je tresla. Vas videti nikoli več!« Na pragu se je prika- rjava tekočina je pljusknila čez rob. (Dalje)
STRAH
Vse prepočasi mi odpiraš orata T evica tvoja bliža se; še predrto o skrivnosti svoje, moje,	-L^ z desno zmaneš mi oči, da vidim
Vratar, Gospod;	te povsod, povsod, povsod,
vse prepočasi mi rešuješ	za zmeraj zbrisana bo moja zvesta pot.
iz zmed oči, sladkosti trudne. A jaz bi videl, videl, videl rad!
Mirko Avsenak
JEZIK V KMETSKI POVESTI
Dr. Anton Breznik
T / novejšem času se je poživila povest, ki opisuje kmetsko življenje in poveličuje lepoto kmetske pokrajine. Pri Nemcih se je pojavila po 1. 1900 tako zvana Heimatkunst, ki je dobila ime po listu Heimat, ki je to strujo začel. Slovenski bi se ji morda reklo krajinska (ne domačijska) povest. Nova struja se odvrača od naturalizma, dekadence in simbolizma ter se nagiba k starejšim realistom (Keller, Raabe, Hebbel). Bori se proti nadvladi Berlina, proti centralizaciji modernega kulturnega življenja, ki uničuje stare posebnosti nemških pokrajin in poudarja nasproti temu vrednote posameznih nemških rodov, v katerih se kaže moč in značaj nemškega naroda (Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte I, 1925/1926, str. 477; prim, tudi članek Dorfgeschichte, str. 200 si.). Podobne struje nastopajo tudi drugod. Svetovno rnano delo te vrste so Reymontovi »Kmetje«, v katerih slika pisatelj v nasprotju s tradicionalnimi plemiškimi in meščanskimi povestmi poljskega kmeta.
^ koro istočasno se je začela pri nas nova, izvirna, umetniško na višku stoječa kmetska povest, ki išče pristno domačo obliko in nam skuša podati kmeta in našo zemljo z domačim občutjem. Te vrste povest je začel Finžgar z »Deklo Ančko« in ostal je še do danes nje največji mojster (Boji, Razvalina življenja, Strici). Nekaj dobrih krajinskih povesti so napisali tudi Pregelj, Juš Kozak, Jaklič, Jalen, Matija Malešič, Velikonja, Zoreč i. dr.
IVI ova struja je prinesla tudi v pripovedni jezik novo življenje. Pravilno je spoznala, da je treba slikati kmeta z njegovim in ne več s tradicionalnim pripovednim jezikom. Spoznala je, da dosedanji, na romantiki osnovani, resničnemu ljudskemu govoru odtujeni pripovedni jezik ni prikladen za novo povest. Nova snov zahteva realnejši jezik. Velika Finžgarjeva zasluga je, da je uvedel v povest pristni kmetski jezik s kmetskim besednim zakladom, s sočnato metaforo in metonimijo, z domačo stavčno obliko, t. j. realen jezik, kakršen je značilen za kmetske ljudi, ki jih opisuje. To je tudi za splošni pismeni jezik velikega pomena, ker je kmetski jezik še vedno najmočnejši vir pismenega jezika. Posebna novost te struje je, da obsega njen besedni zaklad nekatere ljudske tujke, ki se jih je pripovedni jezik zadnjih 70let ogibal, a so z realnim jezikom v nujni zvezi.
p riznati moramo, da je nova struja globoko prodrla v skrivnosti kmetskega jezika in ustvarila
slog, ki se prijetno loči od pripovednega jezika prejšnjih povesti. Odkriva nam nove zaklade jezika. Vendar pa jo včasi tradicionalni jezik še ovira, da ne more vselej zadeti kmetskega občutja. Pisatelji se niso oprostili še vseh posebnosti, ki jih je imel tradicionalni pripovedni jezik. Pišejo še stvari, ki jih ljudski govor ne pozna, to je razne slovanske izposojenke, romanske in nemške (večinoma stilistične) posebnosti, ki žive samo v knjigi ter med izobraženci in torej v kmetsko povest z realističnim jezikom ne sodijo. Jezik, ki ga pisatelj piše, mora nekje resnično živeti, ali v pismeni tradiciji ali v ljudskih ustih ali v pretekli dobi.
^ icer pisatelj ni prisiljen, da bi moral pisati v kmetski povesti kmetski jezik. Lahko piše svoj, osebne doživljaje in spoznave izražajoči jezik (n. pr. Pregelj v svojih krajinskih povestih) ali tradicionalni pismeni jezik (n. pr. Kersnik, Kmetske slike, Povesti <za ljudstvo; Tavčar, Cvetje v jeseni itd.). Le realist, ki se odloči za popolno skladnost oblike in snovi, bo pisal jezik, kakršen je značilen za ljudi njegove povesti. Pa še tu ima pisatelj veliko prostosti. V povesti ločimo dvojno pripovedovanje: pisateljevo in onih oseb, ki v povesti nastopajo. Svoje pripovedovanje podaja lahko v svojem jeziku; v realističnem jeziku podaja le to, kar njegove osebe govore, mislijo, gledajo in si osebno predstavljajo. Pisatelja veže samo doslednost, da ostane do konca zvest obliki, ki si jo je izvolil. Če piše realistično celo povest, mora tej obliki podrediti ves jezik. Reymont je napisal »Kmete« celotno v jeziku (besednem zakladu) mazowieckega narečja okolice Lo-wicza (zahodno od Varšave) in Glonar jih je ravno tako v celoti postavil v jezik vzhodno-štajerskega narečja. Celo povest pišejo enotno tudi Finžgar, Juš Kozak. Jalen i. dr.
ki ajveč težav prizadeva pisateljem nepoznemje
^ slovenskega pismenega jezika. Ne morejo še opustiti vsega, kar v njem ni prikladno za kmetsko povest. Pisatelji se premalo zavedajo, da ima slovenski pismeni jezik svojo posebno zgodovino in da se v marsičem loči od živega (kmetskega) jezika. Naš pismeni jezik ni zra-stel samo iz jezika slovenskega ljudstva, ampak je pri vzel v dolgi dobi svojega oblikovanja, t. j. od konca 18. stoletja dalje, tudi precej slovanskih izposojenk, umetnih novih tvorb in tudi nekaj romanskih in nemških posebnosti. Vsak pismeni jezik je plod ne le domačih, ampak tudi tujih kulturnih razmer, iz katerih izhaja, in je zato vse bolj podvržen hitrim spremembam mode in vplivom tujih literatur kakor ljudski jezik. Tako sme pisatelj tuje

stvari rabiti v kmetski povesti le tedaj, če so prodrle med narod in so njegova last. Čisto drugače je z jezikom v povestih, vzetih iz izobraženih krogov. Izobraženci žive iz knjige in časnikov, kmet pa ima svoje vire jezika; on živi iz govorice svojih dedov in le redko sprejme besedo, ki jo bere v knjigi ali sliši od izobražencev. Mnogokrat pa takih besed ne razume in jih napačno rabi. Navadno jih ne rabi, četudi so mu znane, ker ne gredo v njegov čuvstveni krog; če jih rabi, jih rabi navadno le ironično. Tako je G 1 o n a r na par mestih latinske tujke izvirnika, ki so našemu kmetu neznane, prevedel s slovanskimi izposojenkami, ker le-te kmet čuti kot »gosposke«. Jesen, 17: Šel je naravnost h kravi in jo temeljito ogledal (izvirnik: dokumentnie). Stran 62: ... vrsta žensk, zavitih v nežno meglo dimov (izv.: delikatn^). — Kako počasi gre kmet za pismenim jezikom, se najbolje vidi iz tega, da po. večini niti takih slovanskih izposojenk ni sprejel, ki so v pismenem jeziku že nad 100 let v rabi. TVT ajbolj ločijo pismeni jezik od ljudskega številne slovanske izposojenke. Pismeni jezik je pri vzel od drugih Slovanov, ne le veliko besed, rečenic in sintaktičnih posebnosti, ampak večkrat celo pravopis, s čimer je celo domača beseda v zapisu dobila tuje lice. Najbolj usodno za pismeni jezik pa je, da so naši slovničarji, leksikografi in pisatelji vzeli tudi veliko nepotrebnih besed, t. j. takih, za katere imamo sami svoje domače izraze. Na ta način so se začele v knjigi rabiti izposojenke, domače besede pa so se jele izgubljati. Ohranile pa so se v ljudskem jeziku. rJ* u hočem podati v zgodovinskem redu najbolj navadne izposojenke.
e Pohlin (1781) je uvedel iz hrvaščine: bar-^ žun, boja (kar je turško), bolest (v pomenu: bolezen, bolečina), budalost (s čimer se je izpodrinila domača beseda: bud al o, izvedeno od büdati, budalost ; hrvatski izraz pa je iz turščine), ganotje (Pleteršnik in Cigale nista sprejela v slovar, ker imamo za to slovenski izraz: ginjenost), orjak, sluga (= hlapec), tajen (s čimer se izpodriva domače skriven, skrivnosten). Iz češčine je sprejel: geslo, odpor, v^žen. utsmann (1789) je uvedel iz hrvaščine: ^samostan, sidro, čarovnik, čarovnija (za kar nimamo domačih izrazov); domač izraz (vešča) imamo le za čarovnico; osvetnik (domač izraz je: maščevanje, maščevati se itd.). Iz češčine (slovaščine) je vzel: uradnik, okrut-nik (= trinog).
V
R D
M
J
J
M
J
o d n i k je z lastnimi tvorbami obogatil naš jezik in ni do 1. 1811. rabil nobene slovanske izposojenke. Po tem letu pa je rabil precej ruskih, nekaj hrvatskih in par čeških izrazov. Sprejele so se (iz češčine): vojak (s čimer se je izgubil stari domači izraz vojščak), svoboden (s čimer se je izgubila stara domača oblika slo boden, ki še živi v vzhodnoštajerskih narečjih), pivo (radi česar se je izgubila domača beseda ol); iz ruščine je vzel: strast, a v ni kar (1815—1817) je vzel iz ruščine: nrav, nraven, občestvo, velblod. anjko (1824) je vpeljal iz češčine: starosta, nabožen, svoboda, lahkomiseln (domača oblika je 1 a h k o m i š 1 j e n); iz hrvaščine je prvi vzel: broj.
et elk o (1825) je sprejel iz stare cerkvene slovanščine: stolp (v pomenu Turm, toda v pomenu Pfahl, Säule je beseda domača), ves-mirni svet (Cigale je dodal še iz češčine: ves-mir), toda Pleteršnik besede ni sprejel, ker imamo lepo domačo: vesoljen, vesoljstvo. Iz hrvaščine je sprejel: jaditi se (jeziti se, togotiti se, koroško je: gnevati se), akob Zupan (1830—1832) je prvi rabil ruske besede: borec, ljubimec (s čimer se izpodriva domač izraz: ljubi, ljubej itd.), pri-roda (kar izpodriva domačo naravo), soprog, soproga; iz hrvaščine: razlika (s čimer se izpodriva domače: razloček, razločevati), arnik (1832) je uvedel prvi iz ruščine: nežen (kmet ima za to svojo metaforo: mehak, mlad, rahel), nega; prapor (domače zastava), podroben (domače: nadroben), pester (pisan), zavesa (domače z as t or). Iz stare cerkvene slovanščine je prvi rabil: čuvstvo, predlagati, predpostaviti, vonj, vestnik, životvoriti. ur ko (1833) je vpeljal iz češčine: čepica, ne-dostatek, zvok, zvoditi (Janežič: zvodnik), žezlo. Iz ruščine: bager (škrlat), blagoroden, bolnica (bolnišnica), dejstvovati (delovati), ko-varstvo, oči viden (očiten, po starem: oči vesten), sposoben (zmožen), svojstvo (lastnost), točka (pomeni pika), znak (znamenje). Iz srbščine (Vuk): mrtvilo, zločinski, zločinec (hudodelec), krasen.
a n e ž i č je izdal nemško-slovenski slovar (1850) in slov.-nem. del (1851) v času ilirskega gibanja, zato je sprejel množice srbskohrvat-skih, mnogo pa tudi čeških, staroslovenskih in ruskih besed. Ko je 1. 1867. priredil drugo izdajo nem.-slov. dela, je skoro vse nepotrebne izposojenke opustil. Iz srbohrvaščine je uvedel sledeče besede: čaroben, čitati (naše brati ni germanizem), diven (slov. čudovit), diviti se (slov. čuditi se), dragocen, dobaviti, jamčiti (slov.: porok biti, poroštvovati),
javen (očiten), koprena (s čimer se je izpo- T) drinila domača t e n č i c a), krinka, krvolok, krut (kar izpodriva domačo besedo: grozen, grozovit), livada (grškega izvora, domače je travnik, loka), lutka, motriti (nepotrebno nam. opazovati, gledati), ogorčiti (razkačiti, razhuditi), plamteti (domača oblika: plame-neti), razkošen, sličen (slov. podoben, srbohrvaščina nima besede podoba, podoben) slavolok, smatrati (imeti za kaj), stas (postava), s vrha (konec, namen), služkinja (na kmetih je še ostala dekla, starejše: krščenica), vešč (vajen, spreten).
I z ruščine: borba (s čimer se izgublja domač: boj), činovnik, dejstvo (dejanje), izraz, izvestje, izvesten, izvestiti, nagrada, nadzornik, odlika, odlikovati se, odobriti (kmet pravi: tega ne potrdim), obrazec, ogromen (mnogokrat je dosti: velikanski), povod, proizvod, strog (kmet pravi: trd), starodaven, točen (slov.: natančen), točnost, udoben, uspeh, vzor. z č e š č i n e : beda, kolek, napev, obširen, prispevek, prispevati, svež, stroj; iz poljščine: vpliv. Iz stare slovenščine: proslaviti, pro-svetiti itd.
p recej besed je prišlo v rabo tudi s C i g a 1 e -t o vim slovarjem (1860); iz ruščine: podel, sorazmerje, sorazmeren; upravljati (s čimer se je izgubilo domače: opravljati), tolpa (drhal) itd., iz stare slovenščine: žrtev, žrtvovati, žrtvenik itd. Nekaj besed se je sprejelo še pozneje.
^ lovanske izposojenke niso ostale samo v slovnicah in slovarjih, ampak so prešle kmalu tudi v pripovedni jezik. Že prvi naši pripovedniki: Val. Mandelc (Jela, 1858), Mencinger (Jerica, 1859; Vetrogončič, 1860) itd. rabijo dosti nepotrebnih izposojenk, Levstik (v poznejši dobi) in Jurčič po 1. 1870 pa sta jih uvajala v še večji meri. In to je vplivalo na vso našo poznejšo pripovedno prozo in poezijo (Tavčar, Kersnik, Trdina, Detela; Gregorčič in Aškerc). Za čistočo slovenskega besednega zaklada so se potegovali le redki (Erjavec, Stritar). Realnejši jezik je začela pisati šele moderna: Cankar, Finžgar, Kraigher.
p odobno usodo kakor naš jezik imajo tudi drugi manjši slovanski narodi. Bolgarščina je prenapolnjena z ruščino, v srbohrvatskem pismenem jeziku je preveč čeških, staroslovenskih, zlasti pa ruskih besed.
y kmetski povesti z realističnim jezikom b i s e smele rabiti samo take izposojenke, ki jih je ljudstvo zares sprejelo. Seve ne gre tu za znanstveno natančnost, ker povest ni golo narodopisje; zadostuje neko idealno merilo.
adi tako močnih slovanskih vplivov v pismenem jeziku je potem razumljivo, zakaj tudi najboljšim stilistom uide v kmetski povesti še kak neprikladen izraz. Tako rabi Finžgar v »Dekli Ančki«, ki jo je skušal napisati vso v kmetskem jeziku, še take-le izraze: »Vidiš, Janez je priden, je pošten, štedljiv (kmet ne rabi srbohrv. izraza, ampak pravi: varčen) in lepe denarje ima,« govori Mokarica (Zbr. sp. IV. 39). Hlapec Janez pravi: »Mokar to dobro ve. Ne bo prodal poceni, v i t o r o g e c« (49; pridevnik vitorog je srbohrv. beseda, samostalnika vitorogec pa niti srbohrvaščina nima). Kakor motoroge pri mlinskem kolesu so se vrtele zabrisane slike pred njo (Ančko): Janez ženin — z blestečimi rokavi in z rdečo žido za klobukom, kajžica na hribcu, v njej bela kamrica itd. (81). V to pristno domačnost ne sodi ruski izraz blesteti, slov. je: bleščati, bleščeč. — Grče s Podloga govore tak jezik, da je Finžgar ja samega potegnil za seboj in je spisal celo povest »Strici« v jeziku, ki je vzet iz njihovih ust. Motijo pa stvari kakor: Maruša je užaljena zadrlesknila duri. Prvikrat so skrili pred njo družinsko tajnost (88; naš kmet pozna samo skrivnost). Nato je pomočil ogromen palec v krop i v-ček, pokropil otroka in ga nežno poljubil (90; nam. ruskih izrazov bi kmet rabil domače metafore). Mihorju se je natanko poznalo, da je v smehu skrita p o r o g a (104; ta srbskohrv. beseda ni znana kmetu). Na Podlog je leglo nekaj svečanega (106; srbohrv.; naš kmet govori: slovesen). O Mihorju, ki kolovrati med svati, bi se ne smelo reči, da je bil »kos svoji važni odliki (106; oboje rusko). V svatov-ščini, kjer se pije vino, ki ga po stari šegi mora dati ženin »na rožance«, se ne krešejo d o -v t i p i (110; češka beseda). — S sočno kmetsko besedo opisuje svoje Dolenjce okoli Zaplaza Juš Kozak v Lectovem gradu. Lepo domače pripovedovanje pa kaze večkrat tuji izrazi. Preprosti Matevž, ki pripoveduje, da je »stari m e ž n a r zvonil za o h c e t in za smrt« (38), vzame na sveti večer pratiko v roke in ga obide čudno g a n o t j e. Nato se vmisli v lepoto svetega večera in občuti, kako v kuhinji blagodejno diši peka, kako prihajajo svečani prazniki (40). Ljudje obhajajo Rojstvo Jezusovo, ki ni poznal razlike (kmet govori še slov.: razloček) med bogataši in berači. Nato stopi pred bajto in strmi na vas, kjer se jasno sveti mogočen stolp farne cerkve (41; staroslov. stolp je šele Metelko vpeljal, stoletja star domač izraz je: zvonik). Potem se spusti v dolino in prisluhne v t a -j i n s t v e n i (ta ruski izraz je tako nov, da
ga še Pleteršnik ni sprejel v slovar) mir. Nato gre k polnočnici in napeto motri (srbohrv.) klečeče ljudi (42). Če so ljudje in kraji ter vsi dogodki tako realno slikani, mora biti tudi jezik realen. Dalje: kmetski fantje se ne sestajajo (105; srbohrv.), ampak shajajo (in razhajajo). Tem pristnim Dolenjcem so čisto neznani italijanizmi kakor: »Bogate kmete se brije, gospod župnik, takihle beračev ni kaj briti,« pravi Matevž (48). Rdečo streho se je videlo že od daleč (5). Mlajši svet je delal hrušč, da se je komaj razločilo besedo (45).
Q lonar je »Kmete« prevedel v realističnem vzhodnoštajerskem jeziku. V povesti rabi številne krajinske izraze: gruška (Jesen, 10), melja (82), p ödsten je (73), zamet, krmljenka (82), vračiti (134), priklet (185), Nič se ne skrbite (157) itd. Da bi domače občutje še bolje zadel, je prekoračil celo dovoljene meje in piše nekaj glasovnih in oblikovnih stvari v narečju, n. pr. rokovat (63; v knjigi je v rabi etimologična oblika: rokovet), tolige (124), skozi njih (= nje, tožilnik množine; 99); piše relativne zaimke brez »r«, n. pr. ni bilo n i -komu žal (96, 103, 147 itd.). Kakšno (= kakršno) deblo, takšen kij, kakšna (= kakršna) mati, takšna hči (220) itd. Vse polno ima tudi ljudskih tujk. Zato občutimo kot neskladnost, če je v tej domačnosti toliko tujih stvari, ki jih vzhodno štajerski kmet ne pozna. Njegovi kmetje jadikujejo (17, 19, 96 itd.; srbohrv. izraz je sprejel šele Janežič 1850, toda 1. 1867 ga je zopet opustil), pojejo neumorno (86; sprejel Janežič 1. 1851.), ne štedijo besed (184), govore o čepicah (14, 76), strogo pripominjajo (90, 124, 143), nežno vprašujejo (85, 120) itd. In to vse v govoru! Še bolj neskladno je, če se take izposojenke rabijo v zvezi s prostimi izrazi, n. pr. Peš so šli fantje in dekleta in služinčad (93). Marsikdo je moral izplačati s 1 u ž i n č a d , če je bil tudi polgruntar (89; srbohrv. služinčad i še Pleteršnik nima). Antek se je razjaril (vzel iz ruščine šele Janežič 1851), samo da ne bi naredil špektaklja (195). Oči v i dno gre z loj-trami po steljo v gozd (239). Berač Rok pripoveduje zgodbo o psu in hudobcu v taki-le mešanici: Bilo je v onih davnih časih, ko je še Gospod Jezus sam regiral (ta nizki izraz tu ni potreben, ker je v izvirniku, Chlopi, 6. izdaja, Gebethner i Wolff, Varšava, knjižni izraz: rzqdy sprawowal, 174) ljudi. Gospod Jezus je naredil križ in hudobci so z vso svojo ž 1 a h t o izginili... pes pa se razjari in Gospod Jezus mu strogo ukaže itd. (143).
vr ečkrat motijo stvari, ki jih je prevzel iz izvir-* nika. Vitek pripoveduje: Okna so bila do samih tal, kakor da so cele stene iz šip (168; po izvirniku, 208: do same j ziemi, slov.: prav do tal). Metali so kamenje v ogromno gruško (10, izvirnik, 11: ogromna grusz^) itd. Izvirnik je tudi vzrok, da ima številne francoske konstrukcije: Sledil je z očmi korak za korakom (6). Hodila je bok ob boku (245). Vili so se par za parom (212). Gozd je bil velik — stal je sklenjen, deblo ob deblu (44). Če je splošno tako svobodno slo-venil, naj bi bil podomačil tudi take stvari, ki ne spadajo v kmetski jezik. T) omembno je v kmetski povesti tudi vprašanje o rabi ljudskih tujk. Odkar je premagana romantična struja, je samo po sebi jasno, da ne moremo vzdržati one jezikovne čistoče, ki sta jo uvedla Levstik in Stritar. Že Cankar je vpeljal ljudske tujke v realistično dikcijo. Vprašanje je le, do kake mere naj se rabijo. Finžgar, Pregelj, Kozak pišejo tujke le v mali meri, to je tedaj, kadar nimamo zanje slovenskih izrazov in pa kadar so v kakem posebnem slučaju značilne. Ta omejitev je potrebna, ker se mora pismeni jezik ustavljati navalu tujk, ki je od dne do dne hujši. Tako je pri nas in pri vseh manjših narodih. Še veliki narodi so v današnjih razmerah v nevarnosti pred tujo poplavo (Slovani pred nemško in romansko, Nemci pred romansko). A/fnogo preveč tujk rabita n. pr. Jaklič (V gra-1 *ščinskem jarmu, Peklena svoboda, Nevesta s Korinja itd.) in G 1 o n a r. Ker ima poljski izvirnik precej ljudskih tujk, ki jih pismeni jezik in izobraženci ne rabijo, sme na takih mestih tudi prevajavec rabiti primerne tujke. Tako stalno piše grunt (15 in pogosto) kakor izvirnik. Škornji so bili na biks (100; v izvirniku, 122: pod glanc), v gruntnih bukvah (21; izvirnik: w tabeli), je praktičen (29; izvirnik: praktyk jest), pri božji martri (52; izvirnik, 64: wedle figury), je v kompanijo povabil (112; izvirnik, 138: przyzwal do kompanji), kakšne peršone so prišle k vam (155; izvirnik, 192: jakie figury) itd.
Toda v največ slučajih jih je rabil brez potrebe, ker ima izvirnik lepe domače izraze ali pa ima poljščina tudi v pismenem jeziku tujke, a ima zanje slovenščina svoje izraze. Brez potrebe rabi neokusne izraze kakor: štamperl (138; poljski kieliszek ni vulgaren izraz in na str. 155 je isto poljsko besedo sam prevedel s kozarček), kunšten je falot (73; izvirnik, 90: mechanik; toda na str. 24 je za isti poljski izraz rabil: Ti si cel umetnik), ima špeha (102;
izvirnik, 125: w sloninie; drugod je za isto poljsko besedo rabil slovenski izraz: košček slanine, 171), sami se regirajo (83; v izvirniku stoji navadni pismeni in lepi izraz: sami sitj rzqdzq, 102), drugi zopet gleštal oslepelo mrho (89; izvirnik, 109: przysposabial), goflja (30: izvirnik ima lep poljski izraz: pyskacz), štren ja preje (21; izvirnik: motek, toda na str. 171 je za isti poljski izraz rabil domačo
k o del jo preje), nekaj špekuliraš (63; izvirnik, 77: šlepiasz). No ... tiste kovačeve cajten-ge! (72; izvirnik, 88: gazeta, toda na str. 134 v enakem položaju, tudi z zaničljivim poudarkom v govoru, prevaja: tudi kovač pripoveduje samo to, kar je bral v časnikih), ju je bil sam posluh in rešpekt (158; izvirnik, 195: posluch i uwazanie). Nizki so izrazi: Štibeljc (138), štorija (147), Larifari (146) itd.
Niko Pirnat, skica Cankarjevega spomenika
PROBLEMI CANKARJEVEGA SPOMENIKA
Stanko Vurnik
^ najst let po smrti je Ivan Cankar evropsko ^ priznan pisatelj in dolina šentflorjanska se je zgenila, da mu postavi spomenik, in sicer so bili prvi Vrhničani, ki so sklenili počastiti na ta način svojega velikega rojaka. Zbrali so denar, razpisali konkurenco za kip, napravili razstavo osnutkov, povabili iz Ljubljane jury, spomenika pa še vedno ni, pač pa so radi njega v Q dnevnem časopisju polemike.	k
)ri nas Slovencih, ki imamo malo denarja za umetnost, je postavljanje spomenika velik dogodek in je prav, da se za nastajajoč spomenik zanima vsa izobražena javnost, ki ta dogodek zasebno in javno živahno obravnava. Še posebej pa ko gre za spomenik enemu največjih Slovencev in pieteta do velikega Cankarjevega duha zahteva, da bodi njegov spomenik umetnostno vreden njega in našega kulturnega nivoja. Zato naj tudi Dom in svet poseže v ta vprašanja, ki so danes na ustih vsemu našemu umetništvu, skušajoč jim najti neke rešitve; naj se zadeva pretrese tudi na tem mestu, zlasti še, ker dogodki okrog priprav za Cankarjev spomenik vsiljujejo motrilcu našega umetni-
škega in duhovnega življenja zelo zanimive probleme.
azmisliva malo, bravec, o vlogi spomenikov v razvoju umetnosti in se nato vprašajva, kakšen spomenik naj bi odgovarjal duhu in stremljenjem našega časa! Poglejva nekaj zgledov iz zgodovine. Pravijo, da je zgodovina učiteljica, morda naju uvede v neki sistem mišljenja o spomenikih.
godnja, idealistično misleča antika, treba reči, ni poznala individualistične težnje po ovekovečenju smrtnikov s pomočjo spomenikov. Šele v njeni klasični, bolj k realizmu nagnjeni dobi, so začeli nastajati spomeniki ljudem, ki so se proslavili s takimi ali takimi socialnimi zaslugami. Toda klasična antika ni postavila zaslužnega človeka pred gledalca kot portret, niti ga ni vzdignila na piedestal, ki moli iznad glav ljudske množice, nego ga je predstavila kot lepoten, polidealen tip, simbol nekakih kreposti, katere je smatrala za potrebno staviti potomcem za zgled in bodrilo. Šele pozni, k naturalizmu nagnjeni helenizem in rimska cesarska doba sta dvignila na piedestal človeško individualno osebnost z vsemi njenimi natur-nimi potezami v portretski posneti zunanjosti in izpostavila tako zgolj telo človekovo kultu množice.
tarok rščanska doba ne pozna tolikega kulta človeške osebnosti, ki je v primeri z božjo idejnostjo ničeva in torej z malenkostno izjemo ne pozna spomenikov v našem zmislu in tudi poznejši srednji vek pozna samo več ali manj idealne, tipične portrete na nagrobnikih. Šele pozni srednji vek in še bolj renesansa dobita zopet neke močne individualistične težnje in tedaj oživi ideja postavljanja spomenikov znova. Če gledaš Donatellovega Gata-mellato ali Verrocchijevega Colleonija, čutiš, da tudi ta čas izpostavlja kultu množice na-turno zunanjost zaslužnega moža, kakor bi jo mogel um otipati v njeni zakoniti materialni statiki in tektoniki, vendar moža na piedestalu. ki ga stavi ljudstvu nad glave. Visoka re n e s a n s a zopet pomeni idealistično reakcijo,
ia Michelangelo ustvarja plastične tipe, ne na 1 zunaj privezane k naturi in človečnosti, nego razgibane duševnosti, dvignjene v neko nadnaravno sfero duhovno herojskega ali simbolno pomembnega (David, Julij, Mozes, Giuliano, Lorenzo). Te lastnosti stopnjuje do nekega vrhunca barok, gigantski konflikt dveh nasprotnih elementov: idealizma pa naturalističnega senzualizma. Ogromna postane cena individualne osebnosti, obenem pa ta osebnost ni le apoteoza zunanje pojave zaslužnega moža, nego je tudi njegova duhovna osebnost, predstavljena z vsem patosom, izpostavljena kultu kot herojski nadnaravna duša v herojski nadnaravnem telesu. Misli le na Berninijeve spomenike ali na velikega Kurfiirsta itd. XVIII. stoletje zopet se povrne deloma k preprostemu naturalizmu, toda predstavlja zaslužne može v spomenikih v zmislu čutne gracioznosti i n rahlega sentimentalnega efekta. K 1 a s i c i -stom (Canova) gre za formalizem lepo tekočih linij v zmislu antike, romantika pa je do neke mere podobna baroku, le da je v njej zmaga naturalizma skoraj popolna in da hoče predstaviti zaslužnega moža tako, da draži tvoja čuvstva in občutje. Sledi doba čistega naturalizma, ki mu gre zgolj za stvarnost naturnega posnetja fiziognomije. Nato pridejo impresionisti z individualnim podajanjem zunanje in psihološke pojave (Rodin), najjačje pa merijo v čutni efekt svetlosenčne slikovitosti in čutnodinamične celote. Ekspresionisti so ono čuvstveno občutje, subjektivno noto romantike zgolj stopnjevali s svojo deformacijo nature in redukcijo senzualnih elementov, hočejo velikih gest in do viška stopnjevanega patosa in zopet obude neki romantični živec v razvoju.
Potem je prišla »nova stvarnost«, plastični naturalizem, ki se je hotela boriti proti psihologiji v umetnosti, pa uveljavila neki plastični akademizem, statiko, kompozicional-no uravnovešenost, vendar so bili v tem navideznem formalizmu že dani zarodki nekim novim idealističnim težnjam in menda velja napor današnje Evrope, ki se je obrnila proti materializmu, baš razvitku tega rahlega idealističnega momenta zopet do nove višine, rp akole zgodovina. Ta nam kaže na eni strani stalno kolebanje svetovnega in umetnostnega nazora med idealizmom in naturalizmom, na drugi strani pa kolebanje med češčenjem človeške individualnosti in zavračanjem nje pomena, plimo in oseko, ki »poganja razvoj« v očeh zgodovinarja iz ekstrema v ekstrem večno tekočega življenja.
ežko je sedaj vprašanje, kakšen naj bi bil spomenik našega časa in našega okusa. Mari se poznamo? Stari in mladi so tu, množica nazorov je tu, kdo bi se orientiral in povedal, kateri nazor pripada preteklosti in kateri ima v sebi kal bodočnosti? Katerega, plodnega, naj se oprimemo in zoper katerega naj se borimo?
n vendar, prijatelj bravec, gotovo je eno: i n-dividualizem z njegovimi variantami v nacionalizmu, separatizmu, težnjo po original i-teti, vse to je moderna Evropa danes že premagala v sebi. Svetovni vojni, kjer se je svet razsul v nebroj egoističnih atomov, moremo danes zoperstaviti silen napor iste Evrope, kako z vezati te atome zopet v enoto, ki bi jo vezala enotna idejna vez. Na eni strani imaš tu napor za zed in jene evropske države in vseobči pakt prijateljstva in zveze, v kateri močnejši ne bi več veljal kakor manjši, na drugi strani imaš tu naše boljševike, ki se trudijo z vezati Evropo in Azijo v enoto z idejo — vsekakor idejo, čeprav zgrešeno — komunizma, na tretji ravno naš pokret, krščanskega idealizma. Naravoslovje ni več vodilna veda, duhovne znanosti so zopet zadobile svojo veljavo, filozofija se zopet peča z metafiziko, v verskem življenju se čuti močan obnovitveni pokret, ki naj bi vse materialistične in zunanje izrodke zadnjih stoletij zavrgel na korist bolj notranji in bolj duhovni religioznosti. Brez dvoma je, da je že za nami razsulo starejšega materialističnega in senzualističnega svetovnega nazora in da velja napor moderne, povojne Evrope zgraditvi svetovnega nazora, ki bo — kolikor moremo iz danega že sedaj sklepati — zopet pozitivno vrednotil duha in etične vrednote, ki bo to dvoje napravil za podlago novemu življenju in obenem uveljavil izrazito protiindividualistično mišljenje, zakaj kakor hitro priznavamo vodilno idejo nad nami vsemi, izginejo spričo nje naše osebnosti v množici, ki postane »čreda«, ''p ako vidimo danes nastajati novo literaturo, ki prelamlja z naturalistično tradicijo napetega fabuliranja in stori j in navaja k razmišljanju o duhovnih problemih življenja, vidimo glasbo, ki teži k izraziti linearnosti in čedalje jačje zametava čutni efekt, priznava formalne norme, ki porivajo osebnost v ozadje — in tako moramo reči, da naš čas ni kdovekaj ugoden postavljanju spomenikov. Če se ozreš po svetu, vidiš, da je to res. Če pa že naj spomenik po vsej sili mora biti, je vprašanje, kakšen naj bi ta v načelu bil? tj od pojmom »spomenik« so nas učili misliti na * nekaj specifično baročnega, kar stoji z veliko
gesto na mogočnem piedestalu in prazni ljudje se te tradicije ne otresajo in se je ne bodo otresli. Nekateri so mnenja, naj bo spomenik nujno »portret«, to je, postaviti treba zaslužnega moža oboževanju množice v obliki zunanje njegove telesne revščine, kakršna je životarila po svetu za življenja. Oboje se nam danes nehote in po pravici odseda. Tudi smo nemara že vsi tako daleč, da ne smatramo, da je zaslužni mož počeščen s tem, če ga je kipar razgibal v svetlobne in senčne partije in mu dal slikovito dinamičen pregib, da so site oči, pa lačen duh, ko ga gledaš. Za spoznanje manj se nam odseda misel, upodobiti Cankarja recimo kot kladivarja, tolažnika trpečih, vodjo naroda... pri vsem tem pa, bravec, povej vendar, kaj je Cankar boljši radi kupa brona in cementa? Kaj pa smo mi, Slovenci, boljši radi spomenika?
osti sodobnejše, kakor figuro, bi bilo postaviti piramido z napisom njegovega imena. Bi vsaj gledavec ne mislil na njegov klobuk, marveč na njegovega duha, ki nas je oplodil. Še bolje: imenujte po njem nov park sredi prašnega mesta, da se bodo v njem spočili »betežni«, ali pa, ali ne bi bilo bolje namesto vsega tega krstiti kako sirotišnico ali bolnišnico z njegovim imenom in porabiti denar za spomenik rajši za zgradbo humanitarne institucije?
TVT ajbolje bi pa počastil Cankarja in njegov spomin sploh brez vsakega postavljanja s tem, če bi dali vsakemu Slovencu njegovo knjigo in bi mu je toliko časa ne pustili odložiti, dokler bi ne bilo konec vseh hlapcev, kraljev na Beta jnovi, dacarjev iz doline šentflorjanske in drugega graje vrednega v nas . .. lil potem bi nesli še v ostali svet njegovo blagovest in bi iz živali kovali ljudi ravnih hrbtov in značajnih duš, kvišku stremečih, ne v blatu se dušečih!
HP ole bi bil idealen spomenik Ivanu Cankarju, vse drugo je laž in hinavščina. Kaj bi z bronom in cementom?
rpi akole, bravec, bi nemara sanjarila filozofija človeka, ki ni umetnik. Pa poglejva sedaj, kako rešuje problem spomenika in še Cankarjevega spomenika povrhu naš umetnik. Kako se je ta oddolžil spominu največjega umetnika moderne pri nas? Zdi se ti, da bi moral Cankarjev duh planiti v naše umetništvo in zakresati v njem plodno idejo kar sam od sebe.
it oktobru lanskega leta je bila na Vrhniki raz-* stava enaindvajsetih osnutkov za spomenik. Z malo izjemo so prispevali skoraj vsi slovenski kiparji in razstava osnutkov je bila nehote kar nekakšna revija naše plastike v letu 1929. Ta razstava je vsakega mislečega človeka in lju-
bitelja Ivana Cankarja razočarala. Med enaindvajsetimi osnutki jih je bilo celih šest, ki so sploh vzbudili neko umetnostno pozornost. En sam ni bil zamišljen na baročnem piedestalu ... Res, da je umetnostno neodgovorni lokalni vrhniški odbor predpisal bronasto figuro na podstavku, res je pa tudi, da se je tej zahtevi en sam kipar uprl in so vsi mehanično in v naglici pozabili misliti na to stvar in enostavno ubogali — vrhniški lokalni odbor, ki se je menda topot prvič pečal z umetnostjo. Videl si tam razne modne figure s stojnimi pozami in lepo gladkimi obrazi in frizurami, videl na las točno posneto Cankarjevo zunanjo revščino s pelerino, klobukom in muštacami vred na jonskem podstavku, videl herojske Cankarje v knežjih pozah, z michelangelovskimi motivi slikovito razgibane v tvor luči in senc, videl monumentalne Tegetthoffe in Radecke — moj Bog! Ali umetnik ni misleče bitje? Ali se za Cankarjev spomenik ne izplača misliti? Ali je Cankar zastonj za nas živel? Ali je mogoče Cankarja bolj plitvo pojmovati in ali je mogoče, da v umetniku, ki je baje pena naroda in kulture, ne živi niti iskrica duha našega časa?
one Kralj je poslal dva osnutka, pa detail (si. 12, 13, 14). Oba kažeta bronastega Cankarja na piedestalu. Forma je shematično plastična, z redukcijo detailov, v obraz je kipar vlil neko, bi dejal, ljubeče občutje. Da zakrije neprimerno naravno ozadje, je kipar zasnoval za spomenikom steno, ki jo je skušal notranje združiti s spomenikom na ta način, da je naslikal nanjo v enem primeru figure, ki stopajo navzgor, »za križem«, v drugem primeru pa je kar spomeniku pridružil ogromno kvadratično steno, na kateri je v keramične plošče vžgan velik Kurent s plapolajočim plaščem. Kurent igra na gosli in stopa preko polja. Vsekakor je treba reči, da je Tone Kralj problem skušal notranje zagrabiti, pa je pri tem le nekako »ilustriral« Cankarja, kakor orkester v romantični operi ilustrira občutje igralca na odru. Važno je tudi, da je kipar v obeh primerih zgrabil Cankarja s čuvstvene plati, ga predstavil kot srce betežnih in malih, ki jim je treba pomoči in tolažbe. Tudi izraz Cankarjevega obraza potrjuje to pojmovanje, ki pa je, v temelju vzeto, še vedno nekak odraz novo-romantične miselnosti; tako snovno kakor tudi formalno spada ta čuvstveno ilustrativna zasnova v ono smer, ki je bila zaključena z ekspresionizmom. Cankar je vzet s strani, ki nam danes na njem ni najvažnejša in ne bi rekel, da takole gleda Cankarja naš čas. Zgolj iz elementarnega estetskega vidika gledana ta dva
osnutka, žal, nimata tiste enotnosti, ki je predpogoj estetskega efekta. Stena s svojo živahno barvnostjo vleče oči nase, da pri tem pozabiš na spomenik in če gledaš tega, te dražijo barve ozadja, zveza med obojim pa je le zelo tanka subjektivna nitka, ki je preslabotna, da bi do-vedla do nujno enotnega učinka, i k o Pirn at se je edini odrekel baročnemu podstavku in postavil Cankarja med nas, ljudi, malone na tla (pri tem se mi vsiljuje paralela modernega teatra, ki bi menda najrajši sploh igral brez odra). Na par plitkih stopnicah stoji zelo visok štirirobat monumentalen betonski steber, mimo katerega stopa z dolgim in hlastnim korakom poduhovljeno visoka in vitka figura Cankarja, ki je sklonjen in ima na prsi položeni roki (si. str. 32 in si. 2). Idealno shematična obravnava figure in draperije, dalje njen tipični, skoraj asketski obraz, sklonjenost telesa pod bremenom, ekstatični korak in nekako pobožno ali vdano na prsi položeni roki — vse to izžareva neko vsebino, ob kateri res misliš na Cankarja popotnika, ki slep o vdano dre vi za svojim idealom in ob tem prekorači neki mejnik (steber ima po izjavi avtorja takšno simbolično znaeenje). Delo tega Meštroviče-vega učenca ima nekaj Meštrovičeve izrazne neposrednosti, ne da bi iz njega gledal Me-štrovič, in nekaj premišljene dognanosti, tako idejno in formalno. Osnutek je bil idejno in formalno nemara najboljši na razstavi, pa žal za nobeno mesto na vrhniških ulicah in trgih ni mogel priti v poštev, ker spada na sredo odprtega trga ali kaj podobnega, nikakor pa ne v kot, kamor bi ga Vrhničani hoteli postaviti, neke strani zanimiv je bil osnutek (si. 6), ki predstavlja Cankarja golega, sedečega in s plaščem ograjenega, kako se z rokami divje oklepa ogromne — knjige, glavo pa ima kakor kljubujoče obrnjeno v stran kot bi dejal, da hoče kljubovati sovražniku, ki se hoče polastiti knjige. Čuvar slovenske knjige — ni slaba ideja, kateri je posvečen ta osnutek. Posvečen pa je samo napol, žalibog, zakaj zunanja forma tega idejnega osnutka — menda ne gre za tako grobo skico? — kaže povsem senzualističen umetnostni nazor (impresionistični efekt lučnosenčne razkrojene površine in dinamika kompozicije), da ugibaš, kako se je mogla tale »ideja« utelesiti v tako izrazito »protiidejno« obleko. Poleg te osnovne estetske diskrepamce je osnutek tudi s čisto formalnega stališča, radi izredno grobih telesnih disproporcij, katerih ne opravičuje »idejni izraz«, žalibog treba smatrati za prepovršen, ne do kraja domišljen in pretehtan, eki kipar je skušal rešiti problem v zmislu »socialističnega« Cankarja (si. 5).
K
K
Na kvadratastem podstavku z reliefom, pred-stavljajočim menda »delo«, stoji vitek valj in na tem do pasu gol pisatelj, podoben rudarju, ki stoji na prstih in ekstatično gestikulira, kakor bi bil na shodu. Ekspresionistična gesta danes ne deluje več in ni zmožna gledalca speljati na plodnejša duhovna pota, če še tako drastično ilustrira.
i n e Kos je zasnoval figuro statičnega značaja. Cankar je rahlo tipiziran in gleda, z desnico glavo podpirajoč, z levico plašč držeč, v desno stran (si. 4). Stil je moderen plastičen, ki ljubi sklenjene konture in kompozicionalno kompaktnost ter pretehtano ravnovesje ritmov ter zavrača detaile. Res, da to delo ne spada v okvir navadnega senzualizma, ne pove pa le nič in bi bil radi notranje vsebine to prav lahko kak zaslužni astronom ali vojskovodja in ne nujno Cankar. Tale »čista« plastična umetnost problema Cankarjevega spomenika menda ne bo rešila.
ar se D o 1 i n a r j e v i h osnutkov tiče, so me po stilu n jegovega Mozesa in po meštrovičevsk i fazi v Dolinarjevem razvoju naravnost presenetili (si. 1, 11). Podobni so namreč baročnim kipom, odetim v silen patos draperije, ki ne živi nekega notranjega življenja, nego je le sredstvo slikovitega efekta; gibi teles so michel-angelovska zapuščina, toda nobena globlja du-ševnost jih ne trga v kontraposte, le za dinamično ritmiko in senzualističen efekt jim gre. Slikovita materija — ne, tole pa n i Cankar in tudi duh našega časa ni to. Ne morem verjeti, da bi to bilo vse, kar talentirani Dolinar zmore, in mislim, da je delal v naglici, za katero dolžini odbor, obema pa to iz pietete do Cankarja zamerim. Večina razsodišča je zahtevala, naj bi se Cankarju postavil spomenik po osnutku (si. 1). Ta omogoča efektne poglede od treh strani, kakor bi jih spomenik kot arhitektura moral imeti, aj pa naj bi človek rekel trem osnutkom (si. 7 in 10) nekega kiparja, ki je rešil problem v zmislu absolutnega, »fotografičnega« naturalizma in je očividno temeljito preštudiral vse zgodovinske podatke o Cankarjevi zunanji revščini na fotografijah in razglednicah? Eden stoji in je brez klobuka in pelerine, drugi sedi in premišljuje, tretji stoji in ima klobuk in pelerino, in Vrhničani so navdušeni za katerega izmed teh, ker je Cankarju še najbolj podoben izmed vseh osnutkov ostalih kiparjev. Dobro! Če hočeš imeti Cankarjevo fotografijo, daj si napraviti tak kipec, toda »spomenik« ... spomenik Cankarjevemu duhu, spomenik v zmislu zahtev našega časa to ni in ne bo in z umetnostjo tudi ne vem. kakšen opravek naj bi
imela ta popolna kopija narave danes, ko smo že davno preko naturalizma.
Jh] j, malo je to, kar so pokazali naši kiparji pri tej konkurenci! Z malo izjemo gre za veliko idejno plitvost našega umetništva, za precejšnjo razvojno zaostalost in končno je treba reči, da umetnostno ni Cankarju nobeden segel niti do kolen. Odkod to? Mari gre za krizo našega umetništva?
"jVT edvomno je nekaj na tem: V romantiki je bil umetnik tisti, ki je imel v prvi vrsti izredno občutljivo osebno čuvstveno stran, v drugi vrsti pa neko obrtno znanje. V impresionističnih časih se je zahteval samo še temperament in inteligence ni bilo treba, če se je kazala »osebna nota« z nekoliko okusom vred. Potem smo videli neko »čisto umetnost«, ki je bila zgolj priučena obrt brez duha in čuvstva, danes pa zahtevamo od umetnika poleg vsega zunanjega znanja duhovne in etične globine ter inteligence. To dvoje je postalo integralna zahteva, ki se stavi na modernega umetnika, zakaj vprašanje se je obrnilo, svet se je izpremenil in dočim smo poprej zahtevali od umetnika, naj nič ne pove, ampak naj oblikuje po svojem okusu, pravimo sedaj: kaj boš pa ti, umetnik, s svojo umetnostjo nam povedal, nam »iz sebe izrazil«, če pa v tebi ničesar ni? Prej je lahko bilo biti umetnik, danes je to težko, zakaj biti moraš velik duh zato in če nimaš drugega kakor spretno roko, to nisi več ... Naj mi umetniki ne zamerijo tega, toda — ali jim ne koristimo najbolj s tem, če jim to povemo?
D ezultati konkurenčne razstave za Cankarjev spomenik so zelo majhni. Človek bi izgubil upanje v naše umetnike, če ne bi vedel, da je bila vsa stvar v naglici prirejena in zato površno koncipirana in zmečkana. Dvoje, troje je vzelo stvar temeljito in se približalo Cankarju in našemu času nekoliko — umetnine, vredne samega Cankarja, nismo še dobili.
T^votakniti pa se moram končno še postopanja vrhniškega pripravljalnega odbora, ki je postopal od vseh početkov dalje napačno in umetnostno neodgovorno. Če tak odbor zbere
denar za spomenik, dobro, v umetniških rečeh naj ne odločuje, ker ni v njem, kolikor vem. nobene umetnostno vsaj kolikor toliko izobražene osebe. Ta odbor bi bil moral najprej vprašati arhitekta za svet, kje naj bi se spomenik na Vrhniki postavil in kakšen bi v principu lahko bil, potem bi se na tej podlagi razpisale točne konkurenčne zahteve in ne bilo bi zmed. Tako pa je odbor izbral za spomenik na lastno roko prostor (si. 8), ki je tako radi neprimernega ozadja kakor radi premalo poglednih točk nemogoč. Temu nasproti je predložilo razsodišče prostor ob fasadi menda najučinkovitejše hiše vse Vrhnike (si. 5), ki združuje v sebi pogledne točke s treh strani in ima potrebno ter zelo važno arhitektonsko ozadje. Odbor se ne more odločiti za svet razsodišča glede prostora in osnutka in se pogaja s kiparjem, ki bi bil eventualno pripravljen ustreči težnjam kmečke mase po fotografični umetnosti.
O oložaj, v kateri je ta za slovenski ugled važna in odgovorna zadeva zašla, je skrajno težaven, odgovorno neodgovorni krajevni odbor pa razumljivo zbegan, ker ne ve, kako naj se razbere v najostrejšem ognju od vseh mogočih strani. Kolikor toliko varno bi pač šel edino, če upošteva nasvet žirije glede najprimernejšega prostora, ker bi bil z dobro izbero prostora tudi že vsaj del končnega uspeha zagotovljen. Osnutek, ki ga je žirija označila kot »spomeniško« najpovoljnejšega, seve ni nobena nezmotljiva resnica, zato bi se radi zmanjšanja odgovornosti in radi pomirjen ja umetniške javnosti mogla razpisati ponovna ali vsaj ožja konkurenca med par kiparji, mogoče med onimi, katerih osnutki so vzbudili pozornost pri presojanju. Z ozirom na arhitekturo fasade in na bodoči skupni učinek nje in spomenika pa bi moral predvsem arhitekt določiti arhitektonsko dopustno gmoto spomenika, posebno figure, tako da bi se kiparska fantazija vklenila v precej stroge, a v danem slučaju bržkone zdrave meje. Pri pomanjkanju tvorne fantazije, ki jo je pokazala prva konkurenca, utegnemo po tem potu priti vsaj do formalno korektnega spomenika.
"ir rba je muževna. * Izza seči
češpelj cvetje • močno diši.
M R Z E
prvih pastirjev raskavl krik žalil je poljano. Strgan oblak, črn, težak visi nad mano.
L MAJ
o everni veter ^ v očeh skeli, cvetje osipa, v plašč se lovi
logu za reko tenko, samotno cvill piščal. ŠIpek v ogradi muči se, muči, da bi pognal.
Jože Pogačnik
MERCEDES-BENZ, MERCEDES-KOMPRESSOR IN ŠE EN MERCEDES
[Ekskurz v literaturo v svitu statistike in morale in sledečih slovenskih knjig: Govekar. Olga (G); Savinšek, Zgrešeni cilji (S); Cerkvenik, Daj nam danes naš vsakdanji kruh (C)]
Rajko Ložar
£)Govekarjevi povesti je napisal dober in pravilen referat Jos. Vidmar, LZ, 1929, 168; o Sa-vinšku isti avtor v isti reviji, a o drugi knjigi. O letošnji in o Cerkveniku imajo iziti poročila vsak čas. A kakršnakoli bi že bila, poglejmo v luči teh svetilnikov v doslej malo znane kote in luknje naše literature.
1.
Y zaineš v roke Govekar j evo povest in jo v dušku požreš; izraz iz žargona je umesten, kajti knjiga je tako napisana. A ko se vprašaš, kje se je vse to zgodilo, o čemer si bral, ne veš odgovora. Brni ti v glavi neko nejasno šumenje Ljubljane, dalje neki trg z bedastim imenom, končno nemara neka vas, podeželski dvorec in — o Wien, das unvermeidliche — Kärntnerica, da porabim ta dični izraz Govekarjev. Toda prav za prav se tu tudi ni nič zgodilo, vsaj zate, ki čitaš, ne, in umetniško se vse to ni nikjer zgodilo, zato, ker je ta povest absolutno brez vsakega prostora. Imamo v njej kopo prizorišč, ki o njih pisatelj re-ferira, a nobeno izmed njih ni postalo umetniški prostor. Likovna zreloba teh lokalitet zaenkrat še ne seže preko zrelobe zapiska v privatnem notesu in beležnici, kjer stoji, da se je ta gospod v Ljubljani sklenil tako poročiti itd. Ta prostor je kolobocija pisatelju iz zasebnega doživetja znanih krajev, ki so v dnevniku imenovani s pravim imenom, kateri pa v povesti sploh niso prešli v nov umetniški prostorni lik, v kar bi bili morali, nego so postali samo delno nejasni, zakriti, dobili so samo druga (a ne vsi, nota bene) imena. Da povemo čisto aksiomatično: oblikovanja prostora v Govekarjevi povesti ni, tudi meditacije o njem ni, je samo »odkrivanje in zakrivanj e«, An und Aus, toda bogvari misliti, An und Aus umetniških konfiguracij kot so n. pr. impresionistično podajani čuvstveni pejsaži Cankarjevi, nego An und Aus znanih — neznanih, zato interesantnih — neintere-santnih krajev, krajev s pravimi in takih z nepravimi imeni in nič drugega. Samo v tem
zakrivanju se je G. trudil in se je tudi moral truditi, kajti ker je ves ta lažiprostor povesti samo inventar pisateljeve zasebne izkušnje in beležnice, a gotovo koncem koncev konkretna privatna okolnost nekaterih prav konkretnih živečih oseb, je kolikor toliko nevaren za javnost in ga je treba podajati v previdnih in premišljenih dozah, da se ne bo nikdo zastrupil ž njim, a spet, da bo tudi dovolj interesanten. Torej: 0.005 Ljubljane, malo manj trga, še malo manj dvorca, Dunaja za naše razmere lahko precej — priznati je treba, da se na doze G. izvrstno razume. Toda ne glede na to, da je izprehod po Dunaju (G. 118), tem tipičnem rekvizitu našega provincialca, narobe napisan, kje ima pis. garancijo, da se njegov supraprivatno okrajšani gospod »sodnik iz K.« (G. 98) ne bo kljub temu prepoznal in — zastrupil? Mislim, da v »seriozni« umetniški povesti takih supraprivatnih in zelo diskretnih okrajšav ni treba in da jih tudi ne najdemo; treba jih je gotovo samo tam, kjer se vežejo s pojmom umetnine vse nediskretnosti privatnega zapisnika, to se pravi, kjer za umetnino sploh ni mesta in je treba samo krajšati jezike zasebnim noticam, kateri pa pri tem navadno postanejo še — daljši. Jeziki so pač jeziki! ^ pričo rafinirane lokalitetne pikanterije Go-vekarjeve, te svojih sredstev in ciljev več kot zveste si literaturščine, sta Savinškova in Cerkvenikova pravi sentimentalni nerodi, vsi nedolžni in naivni, a prav zaradi tega tudi zelo tipični za to mentaliteto povestnikov. Poslušajte n. pr. samo naslove Savinškovih poglavij: V ostrih ovinkih, Beganje po križpotih, Vožnje po stranpotih, Po ovinkih in klancih v cilj itd. Onemu, ki se nad tem čudi, naj zaenkrat zaupamo tajnost, da sta glavni osebi v Savinškovi povesti — dva avtomobila, h koncu pride še tretji, in kadar je tem zverinam hudo, zadirjajo po cestah svoje dežele, a vihre v duši umiriti ne morejo (S. 65/6 in drugod). Naravno je, da pri tem dirkanju nimajo niti pisatelj niti avtomobili niti krajina toliko časa, da bi se za hip ustavili pred očmi bravca in mu omogočili predstavo in občutje konkretne prostorne figure, nego naleta varno na označbe: blizu znanega letovišča (S. 17, važno je znanega, ker gre spet za privatno zadevo), Emi-lovo mesto (S. 109), so določili sicer neveliko prestolico majhne države (S. 109) itd. Tako izgleda tudi tu prostor kot patent pisatelja, njegova docela zasebna skrivnost, ki jo je treba pred poželjivim bravcem z vso pisateljsko diskretnostjo čuvati, in ni ne duha ne sluha o kakem resnem umetniškem delu. In tudi pri Cerkveniku so, kot domovališča Govekarjevih
sodnikov, imena cesta taka zasebna tajnost in zadeva avtorja samega (na B. ... cesti, C 49) in prostora sploh ni. Tu se zgodba, skladno z uto-pistično smerjo knjige, odigrava nekje med oblaki — Cerkvenik v svoji novi stvarnosti pač dobro ve, da so oblaki vselej večni in veličastni in da se ž njimi še ni nikdo blamiral. lVT ekoč je živel Jurčič, slovenski pisatelj, in je znal dati svojim figuram potrebni notranji prostor umetnine. Potem so prišli Tavčar in Finžgar, Cankar in Pregelj in prav prva naloga slovanskega seminarista bi bila: Prostor in krajina v delih slovenskih pisateljev. Iz metodičnih ozirov in tudi sicer. Vsi ti so s svojimi povestmi trgali bravca iz njegovega prostora in ga prestavljali v prostor je svojih tvorb, in po njih naziranju je bilo to vsakomur dostopno bogastvo ter dokaz njih lastne ustvarjalne moči; njih prostor je bila objektivna umetniška vrednota. Po naziranju naših treh povesti pa bravcu ni dovoljeno, abstrahi-rati od njegovih privatnih znanj in skušenj, on se zaradi knjige različnih zasebnih kombinacij sploh ne more sprostiti, in na drugi strani je notranji ambient knjige tajnost pisatelja, bogvari subjektivna, nego prava pravcata privatna zadeva, stvar diskrecije in notesa, in to je slabo. Že z opisom krajine in prostora nas ta dela postavljajo na spolzka tla, kaj šele z osebami! In ne bomo se pričkali: Stari oče te struje, ki jo slovstvena zgodovina imenuje naturalizem, je pri nas Kersnik; jaz ji supraprivatno pravim — trač.
II.
otovo ima poedinična kritika na pr. literarnih del, posameznih orisanih oseb, naziranj itd. mnogo dobrega, in čisto gotovo ni še noben kritik začel drugače nego z referatom o kaki posamezni knjigi. Toda posebej pri nas postaja ta šolska poteza kritike kaj rada sama sebi namen in vrhoviči v t. z v. zdela van ju. In večino naših kritik označuje neko patentirano kritikastrstvo, ki v ostala področja nima ni-kakega pogleda, vsled česar s svojo literarno publicistiko tudi nikamor ne pridemo, dasi bi bil ravno literarni kritik majhnega naroda danes lahko precej več nego samo človek, ki se peča z literaturo. t z grobega materiala pravkar očrtanega pojmo-A vanja literarnega prostora v naših treh povestih pelje pot v sociologijo slovenskega meščanskega lite rata in človeka naših dni sploh. In nekoliko dalje nas bodo peljala v te, recimo mračne in zatohle luknje našega ozračja razmišlja-
nja o tem, kako na pr. pojmujejo omenjene tri povesti dejanje, osebo in stil. Rezultati so porazni in človek strmi, da je to dejansko mogoče.
Govekarjevi povesti sem naštel dvanajst pisem (str. 11, 15, 21, 22, 24, 43, 44, 55, 85, 96, 97, 112), in komur je dano, da razume, naj razume. Razen teh pisem ni sploh nobenega pomembnejšega dejanja ali vzroka dejanja; kakšna pa je njih mentaliteta, naj izpriča ono na str. 97, ki je — anonimno pismo neznanega prijatelja. Od ostalih nosivcev dejanja naj omenim »zaupne poizvedbe« (G. 5), babji trač (G. 58, 67), avtomobilski rog (G. 55; kot se vidi, polaga Vodnikova družba veliko važnost na to, da seznani svoje naobražene naročnike s pojavom »avtomobil« ter mu pribori dostop v salon; »das salonfähige Auto also«), smrt in samomorilni poizkus (G. 75 si.) itd. Zelo verjetno je, da v svetovni literaturi ni šele Go-vekar iznašel motiva pisma in da so tudi zunaj anonimni neznani prijatelji; tudi zunaj se ljudje vozijo v avtomobilih in si imajo ženske povedati zelo dosti — o drugih, toda čisto neverjetno za onega, ki t. zv. svetovno slovstvo nekoliko pozna, je, da bi se to godilo na način G. povesti. Zelo mi je žal, če sem moral te nosivce dejanja kratkomalo našteti in če ni nobene eksplikacije; toda pri najboljši volji je nekaj takega v tem slučaju nemogoče, ker je povest v bistvu referat o dogajanju, ne pa oblikovano dejanje in ker je celota v bistvu grmada- poedinih delov, nadvse skrbno zabeleženih in zelo izčrpno podanih, ne pa organsko razvojna logika dogodkov. Ta povest je nekoliko predelan notes in temu primeren referat o neki zapleteni stori j i — ali hočete, da vam jaz pišem referat o referatu? Če je G. povest pri označbi prostora skrajno »diskretna«, ji tega ne moremo priznati za značaj dejanja in oseb; tu je povest skrajno indiskretna, ne-bon-ton-ska! Čudno, kaj! Pri avtorju slovenskega družabnega Bontona se ljudje obkladajo s priimki kakor »divja mačka« (G. 16, nb., reče to gospod Tribnik [Trieb — Trib(nik)] dami Olgi) in »šuft« (G. 129/50, to celo v nekakšni elitni družbi) ter filozofirajo »v blatu živeti moram« (G. 100, za normalne pojme pač ironija, če ne nesporazum, da je za to življenje po blatu treba še posebnih bontonov), da ne govorimo o poedinih značajih, ki so propadli in podli bolj nego njih lastna propad lost in podlost. Taki dogodki bi morali po vsej priliki postati resna zadeva sociologov in pedagogov in zdravnikov, če pa se literaturi take struje pravi v naši znanosti naturalizem, menda ne bomo pozabili poklicati k pričevanju naturalizma sve-
tovjiih mojstrov, ki bodo to zelo milo imenovali najmanj šund. Šund, ki si nadeva ščit velikih firm in vara nepoučene bravce in ki preko referata o stvareh ne pride do oblikovanja življenja, z drugimi besedami: ki zamenjava trač starih tet pri čaju z resno literarno produkcijo, in še z drugimi besedami: ki iz zatohle spalnice ne pride na sveži zrak. Citirajmo zato pametni stavek josepha Rötha o novodobni produkciji te vrste, ki jo je on krstil z ameri-kanizmoin, obisti pa ji pretipal takole: »Die Überlegenheit des Mieters im ersten Stock über den Mieter im Parterre vis-ä-vis, solange dessen Fenster offen sind« (Die lit. Welt, 1930, 4). "jVT adaljnje dokaze tega amerikanizma v našem slovstvu, kateri nikakor ni mehanično prislo-njen nanj, nam podaja Savinšek. Kakor že rečeno, igrata glavni vlogi v njegovi povesti dva avtomobila firme Mercedes (razen teh pa pokaže S. tudi druge; za svojo osebo ga opozarjam, da »je na lanski mednarodni razstavi avtomobilov v Bruslju zbujal splošno pozornost Mercedes« — sem slučajno pozabil tip, a toliko za prihodnjo njegovo povest v Vodnikovi družbi), in da jima tega nisem podtaknil, ne dokazujejo samo strani 16, 20/21, 65/66, 70/71, ter podobne, na katerih ni čuti drugega nego brnenje motorja, nego tudi stavki kot je: in poiskati morebitne notranje poškodbe stroja (S. 25), in še je pobožal svoj krasni novi Mercedes-kompressor (S. 5) itd. Kdor ne vidi, da se je tu avto počlovečil, hočem reči: habilitiral za rednega člana človeške družbe, je postal ali sam avtomobil ali pa sploh ni bil nikdar človek. Kar se v S. povesti zgodi mimo duš avtomobilov, je kaj malo pomembno, čedno in vredno. Glavni nosivec dejanja med osebami je obrekovanje (S. 70/1 in drugod povsod) in poizvedovanje; sosed je natančno poučen o sosedu, in figura inž. Stareta, če nič drugega ne, je ena sama visoka pesem podeželske družabne poročevalske službe (S. 60, 84.). Nisem pa tudi še čital dela, kjer bi se čast človeka (zapomnimo si, da ima tudi razbojnik svojo čast) tako teptala v blato, kot se v tej povesti (S. 18, ženske precej dvomljivega vedenja; 60. Stare se imenuje slepo orodje v njenih rokah, ogleduha in ovaduha; 84, je kakor pajek v njenih mrežah in propada; 96, samo da s prstom pomigne, pozabi na vsa ponižanja in pohiti k njej; 101, jo vprašuje ali naj ubije koga, zadavi; 64, gnusna scena s splavom, in druge) in če gre ta produkt v 20.000 izvodih med en-milijonski narod, si bomo blagoslov njegov lahko izračunali. Ljudje, ki se prostituirajo, govorijo mnogo o prostituciji (S. 80), da perejo samega sebe, in besede vlačuga, satan itd.
se prav primerno podajajo v okvir tega, kar smo čitali pri Govekarju.
F) ri Cerkveniku je amerikanizem vsa tista šara bančnih polomov, stavk in podobnega, kar bi seveda lahko služilo pomembnejšim tendencam. Da se dejanju tudi v njegovi povesti zaleti že v začetku tako, da do njega potem sploh ne pride več, nam priča scena z okult-nikom, ki bere glavni junakinji preteklost njene matere (C. 24). In tudi tu stvari ne govore same in ni niti t rohe objektivnega dogajanja, nego čitamo namesto dejanja razprave o njem, tako na pr.: morda ni bilo zgolj naključje, da je padlo to dozoretje baš v dobo, ko je v njej dozorela mati... (C. 55). Kakor vlada v obeh prejšnjih povestih detail, vlada enako tudi v tej in pogosto se mu pravi — deus ex machina; iz česar sledi, da se nahajamo prav na začetku pisateljske tehnike, na pri-mitivno-barbarski stopnji literature, ki nima nič skupnega ne s pošteno tendenco ne s kvaliteto. Pristno primitivno-inteligentna so medi-tiranja o krščanstvu (C. 35) in besedičenja o etiki in morali in pri ljudeh, ki ne znajo biti niti duhoviti niti humorni, ni pričakovati drugih smešnih imen nego »Copatnik« in »Dr. Govedo«, ki so druga varianta za »neartikuli-rana rjovenja« (C. 57) in »pankrte« (C. 42) ter podobno. In samo pri ljudeh, ki gledajo življenje skozi zakajene očali 1 iteraturskih in kavarniških miljejev, imajo lastniki hotelov čas, da tekom svojih privatisimov sobaricam, privatisimov o umetnosti zapeljevanja namreč, vstavljajo floskule: kritiki bi rekli, da sem felj-tonsko dolg (C. 129). In glejte! Cerkvenik se niti ni zmotil: ne samo feljtonsko dolga in jokava, nego tudi barbarsko slaba je njegova povest in neresnična; kajti ste li že kdaj čuli delavski par po poroki emfatično plakati: »Pojdiva v borbo za socialno enakost in socialno pravičnost«?
Te in take stvari je pač vselej treba obravnavati s celotnimi, statističnimi merili, ker sicer ne pridemo do uspeha. V zgodovino našega slovstva ta literatura torej ne sodi in to z nobenim imenom; človeški material teh povesti je pokazal enotno zaključeno sliko v dveh tonih: skrajna propalost na eni in skrajna popolnost na drugi strani. Tu bi morali pričeti z delom: znanstvena sociologija in pedagogika. Ozračje je bolni seksus, alias zavirani seksus. Ta literatura gre med narod v težkih tisočih in denar imamo, da zanjo snujemo posebne družbe. Je tudi že splošen pojav naše produkcije in zreloba bravca, ki jo more z užitkom brati, je povprečna zreloba amerikanca, to je zreloba preddvajsetletnega evropskega mladeniča.
I IL
takemu pojmovanju objektivnih vrednot kot je prostor ter k takemu načinu upodabljanja človeške figure in predstavljanja dejanja se kaj pristno prilega tudi stilski značaj teh povesti. Tudi po stilu so le te pravi »amerika-nizmi«, in sicer amerikanistični poganjki našega omejenega in borniranega miljeja, ki so za zgodovino našega slovstva brez važnosti, a toliko pomembnejši in poučnejši za psihologijo našega meščanskega literatstva in bravstva. Lahko rečemo, da je stilu navedenih treh povesti kumovala pisarna, duh in mental i t e t a pisarne. Iz citatov, ki jih bom ko j navedel, zveni vsakomur znana govorica; tisočkrat ste jo že čuli in čujete jo vsak dan znova — v občevanju z uradnikom. Bogvari, da bi tu kakorkoli hoteli ironizirati ali zmanjševati ugled te mogočne kaste, nego samo kon-statiramo dejstvo in to dejstvo je: literatura te vrste nastaja samo v atmosferi pisarne in tudi uspeva samo v atmosferi pisarne. Edino s tega vidika je razumljiva in postavljena v konkretni življenjski položaj. Zaenkrat je zato brez pomena, da bi bilo bolje, če je ne bi bilo, ker preko domačih vaj in intimnega zapiska, a tudi grobosti ne pride. T^ vo priče literature uradnika v majhnem mestu. G. 66: Novak, dobri, vsepozabljajoči. .. žrtvujem se; 22: Kamor ne seže podli svet; 102: toda vedi... Olga ... tisti dan poči v moji pisarni revolver; 108: rotim te, moja si. dvigni se nad filistre; 116: na ukaz usode, bi rekel svobodomislec; 117: slovanski znoj itd. itd. itd. S. 18: je zapazil... ženske ... precej dvomljivega vedenja; 25: in poiskati morebitne notranje poškodbe stroja; 60: citat, »Eifersucht ist eine Leidenschaft etc.« (zanimivo, da je ta pregovor med uradništvom najbolj razširjen); 68: spustila sta avto v dir in molče križarila; 95: tako sta ostala obvarovana one prevelike nasičenosti — (ljubavnih opojev); 109: sicer nevelika prestolica majhne države itd. itd. itd. C. 20: Zakaj mora na vse, česar se moja roka dotakne, položiti svojo pest usoda; 24: preveč ali premalo eksponira; 30: ali ni zopet usoda zavihtela biča (vidimo, da usoda po pisarnah silno rada straši); 37: neartikuli-rano rjovenje; 55: morda ni bilo zgolj naključje itd.; 59: navadite se vsi spoštovati vsakršno prepričanje; 129: kritiki bi rekli; 532/3: pojdiva v borbo... itd. itd. itd. adar so stvari resne, zveni ta stil kot uradni ^ akt; misli celo, da s tem imponira, a je v neestetičnosti uradnega žargona samo smešen. Kadar se pa omehča in postane poetičen, do-
bimo okus po spominskih knjigah. Po lepih meščanskih spominskih knjigah, kjer je mnogo preziranja okolice in filistrstva, mnogo skrbi glede usode in mnogo zadreg glede čuvstva, vse stvari, s katerimi se ima boriti k lepemu besedičenju nagnjen človek, ki je obstal pri stilu prve »poetične« šolske naloge v peti ali četrti šoli. Drugod zopet je ta stil silno hladen, angleški, bon-ton-ski (ne zamen ja vajmo z no-bleso), družabna korektnost in paragrafarstvo lepega vedenja v salonu. In ko končno spregovori ta literatura o problemih, ki segajo preko plota kanclije, je to kot abotno in neznosno čenčanje starih tet pri popoldanskem čaju ali beli kavi, ki se niti ne hrani več s feljtonsko filozofijo današnjega žurnala, nego s pseudointeligentno meditacijo iz zdavnaj preperelega romana iz protomeščanske dobe slovstva. Ko čitam te povesti, se mi peha v spomin drastičen naslov nekega duhovitega nemškega članka: »Ihre Sorgen«: Vprašanja in odgovori v družinskih listih. »Gospa urednica: moj koki (majhen psiček) je dobil uši. Ali mi morete sporočiti kako zanesljivo delujoče sredstvo zoper to golazen? Z odličnim spoštovanjem Vaša N. N.« tem in takem govore torej ti trije svetilniki naše najnovejše knjižne produkcije, ki nimajo za estetski efekt slovenskega jezika niti naj-navadnejšega zmisla in čuta. A končno to tudi ni važno, nego je važnejša morfologija tega stila, ker bi po nji nemara prišli do morfologije našega človeka. In oni, ki bi v tem zmislu načrtal par slovenskih tipov ter jih pokazal narodu v njih pravi obliki, bi storil največ, kar more kdo za dobro stvar storiti.
IV.
ovesti, ki smo jih obravnavali, so družbarska literatura in zelo redke čase se spravim nad to čtivo subalterne vrednosti. In puncto Vodnikova družba se glasi neka argumentacija sledeče: »... opazili smo, da manjka dobrih ljudskih knjig... Z ustanovitvijo V. d. smo zamašili veliko vrzel v naši ljudski prosvetni organizaciji.« (Vodn. prat. 1930, 37.) Ne bomo se prerekali o tem, kakšno vrzel maši V. d. (Ker imajo njene publikacije nekam sumljivo zunanjo obleko, se nam vsiljuje misel, da verjetno maši isto kot Mohorjeva že toliko let), niti ne, ali so to dobre ljudske knjige, kar izdaja, nego bi samo radi poudarili, da mora to biti lepa plast slovenskega ljudstva, ki čita in čuti celo potrebo po romanih take baže. Tudi o tem bi se dala napraviti lepa sociološka študija, recimo na podlagi pisateljev, ki sode-
lujejo pri Mohorjevi in Vodnikovi. Izgleda, da se opira poslednja na tip ariviranca, ki mu diši smrad avtomobilov in salon, da pa mora povest za prvo nujno imeti kmeta in škorenj kot centralni figuri. Glede Cankarjeve družbe vemo toliko, da računa z delavcem; toda delavcu ne daje, kar je njegovega, nego mu to jemlje. In če dela to pod firmo Ivana Cankarja, dela s tem našim mojstrom zares lepo. Ima pet tisoč naročnikov, za katere bi si danes slovenski založnik kvalitetnih stvari lahko čestital, če bi si mogel in če mu ne bi te družbe sproti podirale, kar on gradi. Prav tako ni mogoče čestitati Mohorjevi. Vtis imam, da se silimo s kmetsko povestjo, vrela pa so že zdavnaj usahla. Brez ozira na to, da »pisatelj«, ki zapiše besedo »kačjepično« (Zoreč), zame sploh ni pisatelj, kaj šele dober, in da Savinška niti ne čitam, pravim, da je vsa naša tako zvana ljudska literatura sama
filologija k m e t s k e g a izražanja in nič drugega. Kmeta v njej ni, nego je samo duh po kmetski govorici in po hlevu, predznak rustikalnega življenja, razkazovanje pisateljskih kmetsko-enciklopedičnih znanj in nič drugega. To je tudi poglavitna nevrlina Kozakovega Lectovega gradu, ki je skozi ljub-Ijansko-kmetske, filološko-akribijske očali gledan slab koncept, dasi gotovo najboljši med letošnjo bratovščinsko literaturo, literaturo epigonstva in forsiranega kmetstva. In vendar dajemo še in še denar za take stvari, znamenje, da ga imamo dovolj, in smo še naprej slepi za knjižno produkcijo drugačne vrste, obsedeni od fiksne ideje, da povest mora biti, četudi slaba in da je vprašanje naše ljudske založbe pravilno rešeno edino s subalterno produkcijo rustikalnega slovstva. Tako je in tako nam Bog pomagaj, kajti mi sami si, kot vse kaže, ne moremo več.
IZ SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI
1. MARCEL ARLAND: L'O R D R E
Rodovi nihajo ined dvema nevarnostima: redom in anarhijo«, začenja Arland l. 1924 svojo razpravo »Sur un nouveau mal du siecle«, kjer analizira osnove mladega, koj po vojni v javnost stopiv-šega rodu, ki mu pripada tudi sam. Problem mu je čisto oseben, saj sta mu oba omenjena pola »dvojno zrcalo, naj se obrnem k enemu ali drugemu, obe mi nerazločno odsevata mojo podobo«, [z te duševne problematike se mu je sedaj izkristaliziral obširen roman, ki ga je preteklo jesen nagradila akademija bratov Goncourt. Tako je že samo v sebi močno in važno delo dobilo še večjo pomembnost, saj Goncourtova nagrada v znatni meri naravnava francoski literarni produkciji tok razvoja ali vsaj podčrtava vsakokratne zanimive in pomembne faze. '
Delo mladega Arlanda je važno in zanimivo po svojem mirnem, preprostem po klasični umerje-nosti stremečem slogu, še važnejše in zanimivejše pa je radi pisateljevega izrazito etičnega razmerja do literature, kakor ga je označil sam: »Morala nam bo torej prva skrb. Ne morem si misliti literature brez etike.« Najbrže so imeli v mislih to izrazito etično usmerjenost v literaturi tisti kritiki, ki so ob njegovem romanu govorili o novem janzenizmu. Vendar pa moram takoj poudariti, da je M. Arland pri svoji etični usmerjenosti tako močan umetnik, njegova življenjska doživetost tako silna, da bi se motil, kdor bi iskal v njegovem delu preračunjen »roman ä these« Bourget-ovega kova.
{jb analizi romana nam postaja jasno, kako je zraslo delo iz točnega umskega spoznanja, ki mu je avtor dal prej (1. 1924) znanstveno analitičen izraz nego življenjsko umetniško podobo. To je življenjsko nazorna prizma, skozi katero se je razkrajalo njegovo umetniško ustvarjanje. Kako živo čuti Gilbert Villars strašno resnico: »Nobena
doktrina nas ne more zadovoljiti, pomanjkanje doktrine pa nam je prava muka.« Arlandu se »vsa vprašanja stekajo v Boga« ..., ki je »večna muka ljudem, naj si prizadevajo, da ga ustvarjajo ali uničujejo... Brez Boga je nezmiselna vsaka morala. »Iz te obupne borbe raste po Arlandu našemu rodu nov »mal du siecle«. »Kajti v nekaj letih človek nikakor ne bo potolažen radi izgube Boga. In vendar, s kakšno gorečnostjo so poskušali popraviti to izgubo; mističnost lepote, človeka, osebnosti: nezadovoljene strasti, zastranjeni goni — od vsega tega ne ostaja nič drugega ko utrujenost in obupanost, ko žgoča strast brez goriva, ki použiva svoje lastno ognjišče.«
Po svoji zgradbi je roman kljub obširnosti izredno preprost, kar je v današnji produkciji romana prava redkost; saj stremi roman danes po večini za univerzalnostjo, enciklopedičnostjo, s kakršno bi radi zajeli vso mnogoličnost in razbitost dobe (Th. Mann, J. Joyce). Arland se je omejil na tri osebe, nosivce njegove problematike in njegovega sveta, ob katerih stopajo vse druge v ozadje in z njimi pisatelj ni hotel drugega, kakor okviriti svoje ljudi in svoj svet. In da je povest še enotnejša, vnanji svet še bolj stisnjen, a notranji še bolj zgoščen, veže vse tri nosivce romana ena sama močna kmetska družina Henriot v Cler-montu. Gospodar Henriot je nauglednejši in naj-premožnejši ondotni kmet in župan, kar ga vse navdaja s primerno oblastnostjo in častihlepjem, ki pa ostaja povsem vnanje. Pri njem sta zrasla osirotela sorodnika polubrata Viilars: starejši Justin, ki je že ugleden in ambiciozen zdravnik v Parizu in se mu odpira lepa politična kariera — princip reda; mlajši Gilbert, ki poleti 1919, ko se začenja naša zgodba, zaključi s sijajnim uspehom srednjo šolo in se odpravlja v življenje — princip anarhije; med oba pa je postavljeno kakor zrcalo obeh polov Henriotova hčerka R e n e e , ki se je pravkar razcvela v leta ljubezni.
Vso svojo umetniško silo je Arland položil v slikanje Gilberta. Ustvaril je v njem postavo, ki naj bi bila tip njegovega novega »mal du siecle«, tip
povojne mladine, ki nosi v sebi čudovite zmožnosti, a ji manjka urejajoče sile, ki bi dala vsem tem silam pozitiven predznak stvarivnosti. Arlandu gre velika zasluga, da nain je v Gilbertu konkretiziral in nazorno pokazal ono psihološko tako težko opredeljivo in nedojetno bolestnost mnogih povojnih talentov, ki jim ni mogoče nikdar ustreči, ki se najbolj boje sreče povprečnih ljudi, ki so jim prav radi te sreče neznosni in jim podirajo z neizprosno, uničujočo kritiko njih ustvarjanje. Kakor da imajo v sebi mikrob razdora, ki pronica prav v vse njih dejanje in nelianje ter se mu vse »preobrača v strup«, mu je vse v nesrečo in mu vse vzbuja sovraštvo. Če na Gilbertu proučuješ ta značaj, boš našel v jedru neko čudno prevzetnost, domišljavost, ki bi jo lahko označili kot gorišče njegovega značaja; vse niti njegovega početja se stekajo tja in vse zlo izhaja od tam. in vendar ne bo nihče trdil, da je domišljavost na svetu od včeraj, ko je vendar stalen atribut vse mladine; a Gilbertova je nekaj svojevrstnega. »To je nenasitljiva, razdražljiva, neprestano užaljena, a še bolj žaleča domišljavost, ki ga napravlja neznosnega vsem«, jo dobro označa E. Jaloux.
Vse te poteze prinaša Gilbert že s seboj iz srednje šole, ki jo zapušča začetkom naše zgodbe. Popolna sirota je, ki se ga je usmilil Henriot, stric njegovega polubrata Justina, in skrbel zanj ko oče. Svojih umskih zmožnosti se je že zgodaj zavedel in se radi njih odmaknil svoji okolici, tovarišem in predstojnikom, v neko nedostopno vzvišenost in prezirljiv kriticizem ter čudaško nedružabnost, zagrenjenost. Ves je pogreznjen vase. nikogar nima, ki bi mu pomagal dvigniti njegove duše zaklad, ali bolje: nikomur ne pusti, da bi se mu približal in pomagal. Henriot in Justin bi mu iskreno, čeprav dosti nerodno in mehanično, rada pomagala, a Gilbert je užaljen ter prelomi z njima vsako zvezo. Renee se mu je približala z iskreno ljubeznijo, a je morala že ko j spočetka spoznati vso brezobzirnost in nasilje njegove ljubezni, ki zahteva brezpogojno slepo žrtev, a ne žrtvuje ničesar. Brez besede slovesa zbeži v Pariz, da si tam sam utira nadaljnjo pot v življenje.
V Parizu ga njegov prijatelj Decugis seznani s svojevrstnim krogom akademikov najprevratnejših smeri. Človeku je žal, da Arland ni tega kroga in njegovih zastopnikov prikazal jasneje, da bi v različnih tipih dobili korektiv h konkretni postavi Gilberta in bi bila slika povojnega rodu popolnejša. V Parizu so Gilbertu prihranki kmalu pošli, v hudi stiski se je obrnil že na svojega znanca in družinskega prijatelja v ministrstvu, da postane uradnik, a zbeži tudi pred to možnostjo urejenega življenja in najde končno mesto žurnalista pri listu »Humanite«. Njegovi vedno ostrejši članki razodevajo duševno silo, ki tiči v njem, vzbujajo pozornost v javnosti; kritika desničarske politike, ki ji je eden pomembnih voditeljev njegov polu-brat Justin, ki je bil izvoljen v zbornico, je vedno ostrejša, časopisje izigrava to borbo polubratov, prinaša sliki na uvodnih straneh, kar je Justinu neprijetno. Huje ko politično nasprotje je oseben konflikt, ki postaja toliko ostrejši, ker se žena Renee že nekaj časa sem redno shaja pri gospe Guillaume z Gilbertom in se zavzema zanj tudi proti njemu, kljub temu, da Gilbert odklanja vsako poravnavo, ki jo je Justin ženi na ljubo v svoje lastno ponižanje skušal doseči. Gilbertovi članki so „v novem listu »La Bataille« dosegli svoj višek duhovitosti in prevratnosti, oblasti primejo
Gilberta, Justin ga v zbornici javno zataji in zavrže, kar je Renee povod, da pusti Justina in se Asa žrtvuje Gilbertu, ki so ga namesto v zapore težko bolnega odpeljali v bolnico.
Po prestani bolezni se zdi, da bo Renee-ina žrtev, s katero se je odrekla vsej udobnosti in časti in se vrgla v čisto negotovo bodočnost, samo da dokaže Gilbertu svojo resnično ljubezen in iskrenost prve ljubezni, Gilberta ozdravila in mu vzbudila zavest odgovornosti in dolžnosti. Toda ne. Renee mu je pač spočetka uteha čutnosti, a počasi se preobje in naveliča tudi te in jo zanemari do strašne bede in zapuščenosti. Žali njeno požrtvovalno ljubezen in se vdaja starini zvezam, samo da dokaže svojo neodvisnost, svojo popolno svobodo. Njegova stara znanka Germaine zahteva, da spodi Renee proč iz stanovanja, do česar se ne more povzpeti, zato pa se odloči Germaine, da strelja na Renee v njenem stanovanju in to v trenutku, ko pričakuje otroka, in jo nevarno rani. Gilbert si ne ve pomagati in obvesti o stvari Justina, ki ne dvomi niti trenutek, kaj je njegova dolžnost in reši ženo. Germaine je obsojena na pet let ječe, Gilbert se umakne v Indo-Kino in odtod v Brazilijo.
Steni bi Arland povest lahko zaključil, a je hotel problem reč ko nakazati, rešiti ga je hotel. Justin se umakne začasno iz politike in Pariza v Clermont, kjer prevzame mesto Henriota in je ljudem priljubljen in spoštovan zdravnik, župan in svetova vec. Renee se je umirila in našla v Justinu vedno plemenitega moža dolžnosti, ki ji ni nikdar niti z besedo očital preteklosti; našla je rešitev svoje življenjske uganke v odpovedi svetu in se izživlja samo v verski samoodpovedi. Po osmih letih se nenadoma pojavi tudi Gilbert z rakom v črevesu in duševno ter telesno popolnoma strt. Prišel je domov umirat. Justin tudi sedaj ve, kaj je njegova dolžnost in skrbi za svojega polubrata, ki mu s svojo ljubeznijo skuša tudi Renee osladiti njegove muke zadnjih dni. Gilbert je tudi v tej svoji onemoglosti prevzetno odklanjal in užaljeno vsako pomoč in usmiljenje. »Nikoli nisem iskal sreče, razumete? Vaša sreča, vaši spoštovani ljudje, vse te navlake, bi ne hotel za nobeno stvar na svetu« (1TI./220). Tako označuje sebe ta »otrok, ki je imel čisto pripravljen kruh na mizi, ki je dovršil šole, bi bil lahko uradnik in se mu je bilo treba samo poročiti in mirno živeti«.
Taka bi bila zgodba, ki se začenja poleti 1919 in traja 15 let (torej se konča v 1. 1934). Je mnogo več ko zgodba romana, biti hoče zgodba rodu. Ni dvoma, da je problem reda in anarhije danes najakutnejši v človeški družbi; saj se vsa Evropa in še čez bori med skrajnostmi, ki se pa tako rade stikajo (boljševizem — tiranija, absolutizem — anarhija). Brez dvoma nosi v sebi princip reda in samega voluntarizma velike nevarnosti za življenje duha, toda anarhija in popolna svoboda onemogočata izživljanje duha prav v toliki meri posamezniku in družbi. Iskati ravnovesje med obema, je naloga slehernega rodu. Kjer se srečujeta oba principa v lepem soglasju, tam vidi Arland velike Osebnosti, klasične dobe in ogromna dela.
Brez ozira na dokumentarično vrednost Arlandove knjige pa moramo ugotoviti izredne stilistične vrline, ki so danes v romanu že naravnost redkost. Neutaljiv je v formalnem pogledu Gide-ov vpliv na Arlandov slog. Opraviti imamo z izrazitim realistom, ki ostaja do podrobnosti zvest realnosti, a se, ji nikoli ne vdaja do te meje, da bi slikal
radi slikanja, marveč mu je epična ■zapoved dejanje, dogodek v času, ne izslikavanje v prostoru. V svojem pripovedovanju je trezen, sani stopa popolnoma v ozadje in se nikoli ne prikaže skozi dejanje; čista epika. Jezik je enostaven, blizu realnega vsakdanjega govora, brez umetničenja, nikdar lirično nabrekel, pogosto dramatično kra-
tek in napet. Najlaže bi ga označil s klasično mirnostjo, oplojeno z vsemi vrlinami realizma. Ko človek prebere Arlandovo knjigo, še veruje v možnost in pomembnost močnega romana, ki se zdi, da je bolj ko v iskanju originalnih snovi ali podajanju slasti, v urejanju in etičnem vrednotenju časa in njegovih problemov.	J. Šolai
KRONIKA
f A N T O N L E S K O V E C
Doni in svet je spet izgubil enega svojih dobrih sotrudnikov. Letos 23. januarja je umrl v drž. bolnici v Ljubljani Anton Leskovec, ki je v 1. 1926 priobčil dramo »Jurij Plevnar«, naslednje leto »Kraljično Haris« in za letos pripravljal socialno dramo »Močeradi«. V rokopisu je ostala tudi tridejanska ljudska igra »Vera in nevera«.
Anton Leskovec se je rodil 4. januarja 1891 v \ škofji Loki. Ker je zgodaj izgubil starše, je svojo mladost preživel pri sorodnikih v Retečah pri Škofji Loki. Študiral je v Kranju in v Pragi. Vojno je vso prebil deloma na fronti, deloma v ital. ujetništvu in nato kot solunski dobro vol jec. Potem je stopil v državno službo. Po poklicu je bil finančni uradnik; več let je služboval v Mariboru, zadnji dve leti pa je bil predstojnik finančne oblasti v Radovljici. Kljub naporni službi, odtrgan od vseh literarnih zvez, se je živo ukvarjal z literaturo in neprestano snoval, v kolikor ga ni pri delu ovirala težka želodčna bolezen. Letos za- rj četkom januarja se mu je naenkrat predrla na ^ želodcu velika rana, ki jo je nevede nosil že več let; prepeljali so ga v bolnico, a tudi težka operacija ga ni rešila. Po hudem štirinajstdnevnem trpljenju je izdihnil in 25. januarja smo ga po- rp kopali pri Sv. Križu. Njegovega pogreba se je A poleg književnikov in drugega občinstva udeležilo zelo številno odposlanstvo iz Radovljice, kjer so Leskovea kot človeka in uradnika globoko spoštovali in ljubili. Pokopan je bil tudi z vojaškimi
Č častmi.
loveško in književno podobo Antona Leskovea je v kratkih obrisih podal France Koblar, ki se je v imenu »Doma in sveta« poslovil ob njegovem grobu:
Y7 ta prezgodnji grob smo položili Antona Leskovea, * tihega in dobrega človeka, ki je ob zunanjosti in napuhu tega življenja hotel biti tako malo znan. U
Zelo pozno je stopil v javnost; šele dobra tri leta se je imenovalo njegovo ime v sodobni slovenski književnosti, pa je povsod dobivalo priznanje in vzbujalo mnogo lepili upov. V tej kratki dobi svojega javnega dela je Anton Leskovec dovršil troje dramatičnih umetnin: »Dva bregova«, ki sta si osvojila tudi oder, drugi drami pa je priobčil Dom in svet. Pripravljal in deloma skončal je še nova dela, jih tiho in vztrajno oblikoval, toda smrt je nepričakovano pretrgala njegovo življenje. Lahko rečemo, da je slovenski narod izgubil z Antonom Leskovcem darovitega pisatelja, nton Leskovec je ostal zvest vzorom in duhovnim naporom tiste naše predvojne akademske mladine, ki je z velikim idealizmom in podrobnim delom dvigala izobrazbo in narodno zavednost širokih ljudskih množic, zato je tudi potem, ko je dozorel, dobilo vse njegovo literarno delo izrazit pečat etične in socialne poglobitve. Z dramatično doslednostjo in neizprosnostjo, s težko in tehtno besedo je odkrival zakonitosti in skrivnosti življenja; s svojim delom je skušal pretresati, čistiti in dvigati. Dramatik Anton Leskovec bo zato našel priznano mesto v slovenski književnosti, istimi mladostnimi vzori je bil Anton Leskovec kot zrel mož tudi v vseni svojem poklicnem delu pravi ljudski človek, zato mu bodo ohranili lep in hvaležen spomin vsi. ki so ga kdaj samo srečali v življenju.
ihi, dobri naš prijatelj in tovariš Tone! Obžalujemo ob Tvojem grobu vse, katerim Te je smrt tako naglo iztrgala, obžalujemo, da je ustavila Tvoje delo; ne obžalujemo Tebe, ki si dobro dopolnil svoj tek življenja in si že razrešil svoj zadnji in največji dramatični konflikt, ko se je Tvoja duša osvobodila telesa in se potopila v srečo božjih skrivnosti. Ko se v imenu Doma in sveta poslavljam od Tvojega groba, nas vodi pot dalje v plemenit boj za ideje, nazore in vzore; Tvoj spomin in Tvoja duhovna priču jočnost bosta živela z nami. Pomagaj nam!« aljšo študijo o Leskovčevem literarnem delu bo prinesel Dom in svet v prihodnji številki.
NOVE KNJIGE
SLOVENSKO SLOVSTVO
Janez J a len: Ovčar Marko. Povest. Mohorjeve knjižnice, 26. zvezek. Založila Družba sv. Mohorja. Celje, 1929. — Pričujoča povest ni zanimiva le zaradi avtorja, ki nam je z n jo podal svoj prvi večji pripovedni tekst, s čimer je morebiti našel zase najprimernejšo obliko, nam pa tudi do neke mere spolnil željo po takem konceptu izpod njenega peresa. A tudi sicer, s splošnega literarnega vidika je treba ugotoviti, da naše pripovedništvo zadnjih let ni prebogato z deli, ki bi bila motivno, vsebin-
sko in oblikovno zanimivejša nego je »Ovčar Marko«. Res, da značilnosti katerekoli literarne smeri same po sebi še ne morejo biti merilo umetniške kvalitete, in to celo tedaj ne, kadar so revolucionarna novost. Zato moramo vkljub napakam, ki jih delo ima vrhu tega, da ni novo v literarno-prodornem zmislu, poudariti tudi njegovo literarno vrednost. Povest je zaslužila ponatis ne samo kot sveže slovensko čtivo, marveč tudi kot solidna, literarna kvaliteta. A zgolj zunanje dejstvo, da je povest najprej izhajala v »Mladiki«, nikakor ni zadostno opravičilo za splošno sodbo, češ, da je to delo »ljudska povest«. Ta naziv se mi zdi za Jalenov spis netočen in celo krivičen radi pomena, ki ga ima v naši literarno-
kritični tradiciji. Njega vendar ne more zadevati očitek kakršnegakoli, bodisi narodnega, moralnega ali verskega didaktično utilitarističnega cilja. Ta poteza pa je za tako zvano ljudsko povest bistvena tudi tedaj, kadar se dvigne do umetniških meja. Zato trdim, da more za Jalena biti izraz »ljudski« samo ideološka, ne literarna oznaka, p ii njem res da pogrešamo lahkotnosti in intuitivne neposrednosti, teh dveh najvidnejših in najbistvenejših črt vseh sainorodnih umetniških del, ki so bila rojena »iz viharja«. To je prvi značilni poudarek pisateljeve literarne osebnosti. Pisatelj je po moji sodbi ali genij ali talent ali epigon. Jalen je v vrsti talentov. Zanje je značilno, da se znajo okoristiti z danimi izsledki in ker niso stvaritelji, ki jim je odkrivanje novih potov in možnosti notranji zakon, zato je vsa njihova moč poudarjena v skrbnem oblikovavnem prizadevanju. Tudi jale-novo delo razodeva v prvi vrsti vtis formalne virtuoznosti in priča manj o elementarni duhovnosti. Brez vplivov ga niti ni mogoče razumeti, bodisi če se oziramo na osnove življenjskega pojmovanja, bodisi če zasledujemo oblikovni princip. Toda, ko grabi za heterogenimi elementi sodobne in pretekle literarne kulture, se ne zruši v brezobraznost in brezosebnost epigonstva. Njegova osebnost z lastno značilnostjo ostane vidna v vsem oblikovanju in se motivno in stilno kaže v osebno-enotnein nastroju. p o snovnem in vsebinskem poudarku moremo spis nazvati solnčno povest naše zemlje v okviru gora in idilično sliko kmečko-pastirskega primitivizma. S tem je izražen samo osnovni značaj povesti, toda na tej osnovi nam takoj postanejo vidne prav tako poteze pisateljeve duševnosti kakor se nam razodenejo idejno-formalni elementi in iz njih vrline ter nedognanosti pričujočega dela. Te pozitivne in negativne črte bodo najbolj razvidne, če opozorim na nasprotja, ki jih je v povesti nemalo in ki se kažejo v obdelani snovi, v slogu in v gradnji. Da jih pisatelj ni izravnal in premagal, ni samo nedostatek literarnega razmaha, marveč se v tem razodevajo i osnove njegove duševnosti. Kakor pa sem rekel že poprej, predstavlja pisateljev duševni svet spojitev heterogenih elementov in je radi tega omenjena neenotnost bistvena značilnost njegove osebnosti in izraz njene osnovne usmerjenosti. Naj povem, da Jalenu manjka popolnoma intuicija dionizijskih narav. To se je očitno pokazalo že v njegovih dramskih delih, ki so zasnovana bolj na zavestnem kot na elementarnem ustvarjanju in utemeljena bolj po dogodkih in epiki kot zasidrana v osebni človeški problematiki, kjer drama temelji, a hkrati še naslonjena na ideološke temelje. Zdi se, da se avtor tudi v povesti ni izneveril samemu sebi. le da pomeni nova literarna oblika zanj ugodnejše perspektive. A jasno je na prvi pogled, da pisatel j, čigar sestavine niso dinamičnega značaja, ne more biti realist, ne naturalistični ne duhovni, ampak nasprotno, da se umetniško najlaže izživlja, če se usmeri romantično in idealistično. In v tej smeri je poudarjen tudi »Ovčar Marko«, saj raste, v kolikor ga pri tem ne ovirajo nasprotni poudarki, v apoteozo primitivizma, prirodnosti in zdravja. To je sicer utemeljeno v snovi, a nedvomno je. da je avtorja ta snov privlačevala prav zaradi notranje sorodnosti. In če je pisatelj hotel podati ta svet, kakor je zaživel v njem, ni mogel tega storiti drugače nego v idealizirani podobi. Realistična usmerjenost bi vendar podila temelja, na
katerih je zgrajena iluzija te povesti. Prav histo-rizem »zlate dobe«, ki naj bi bil menda potrdilo za njeno resničnost, je po svojem bistvu romantičen in iluzoren. In tu mi je zda j mogoče opozoriti na napake.
e glede na to, da je idilično snov zagrabil premalo naiven in premalo neposreden oblikovatelj, radi česar je povest neredko samo hladno stilizirana, je treba na njej ugotoviti zlasti še neenotnost v kompoziciji in stilu. Zdi se, da je neskladje že prav v naslovu povesti, ker ne zajema celote, a tudi ne glavnega poudarka povesti: usoda ovčarja Marka, dasiravno je podčrtana, ni glavno osišče dela, vsaj ne od vsega začetka. Vse kaže, da je ta povest najprej zasnovana kot kolektiven koncept, podoba kmečko-pastirskega primitivizma, sociološko, a ne individualno zasidrana. Za to govori marsikaj. Prvič povest ni grajena dinamično in » dramatično, njeni ljudje niso problematični, ne vrtajo vase, da bi odkrili zakon svojega življenja in narave. To je v skladu z osnovami primitivizma. Ljudje so tukaj enostavni in zgrajeni, njihovo življenje ne pomeni zakona, marveč je razumljivo prav za prav le izven človeka iz zakonov naravnega in moralnega reda. Zato so tudi dogodki v prvi vrsti ponazoritev vsebinskih temeljev povesti, prav tako pa bi moglo biti tudi narobe. Vsa problematika je v tej povesti objektivnega značaja in ni individualna borba: življenje samo uravna vse spore pred očmi človekovimi, ker jih tudi samo prinaša s seboj. Človek pa je pred njim cel v svojem primitivnem nagonskem, čuvstvenem in miselnem svetu. Iz njega si tolmači vse izpre-membe in naključja življenja. Tudi tragika je v tem svetu le usodnost, objektivno razumljiva v življenju, v človeku zanjo ne najdemo ne vzroka ne pojasnila. In to je tudi v skladu z idejnimi osnovami prikazanega življenja, kjer se borita zloba in dobrota vedno z zmago slednje in se tudi vse smešne in žalostne strani življenja razrešijo enako v pozitivnem zmislu, da je s tem potrjena harmonija idilično primitivnega sveta. Tudi razvojni poudarki zgodbe so dani od zunaj, po času, v katerem se vrše dogodki. Ko se zaokrene leto v naravi, mora tudi stopnjevanje dogodkov doseči vrh: to je zakon te primitivne kompozicije. Toda naslov, prolog in epilog kažejo drugam, v individualni poudarek. In zares, kakor je izprva genius loci tvoril središče povesti, tako se pozneje to njeno težišče prenese na individualno usodo ovčarja Marka. Kajpada sedaj pogrešamo psiholoških osnov, in ljudje, kakor so očrtani, so preostro in celo neverjetno poudarjeni drug proti drugemu. In poetizem, ki je bil v skladu z romantično kontično zasnovo idealiziranih ljudi in dogodkov, se prav radi drugih osnov, izprevrže v sentimentalizem. Priznati pa je treba, da je prav ta poetizem ustvaril v tej povesti prelepe opise prirode in gora. Kakor polslišni dialog, se zdi, je ta vzporeditev ljudskih prizorov in slik prirode, nad katerimi drhti pristno lirično občutje. A to nič ne moti epične celote povesti, ker se dogodki in slike epizodično vrstijo v sklenjeni zaporednosti. Prav zato se zdi, da poglavja v tej povesti niso nastala organsko iz snovi — pisatelju je bilo brez spremembe teksta mogoče združiti prvotno štirinajsto in petnajsto poglavje v eno —, marveč temelje vse bolj na romantičnih osnovah sloga, na kar bi se dalo sklepati tudi iz nemalo poetičnih naslovov.	France Vodnik
lka Vašte-Burger jeva : Umirajoče duše. Zgodovinski roman iz baročne Ljubljane. Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1929. TT metniški roman iz baročne Ljubljane! Z napetim zanimanjem smo ga prebrali. Je to roman, ki se plete med prvakom naših baročnih slikarjev Valentinom Mencingerjem in prvakom kiparjev Frančiškom Robbo. Med njima se plete običajni usodni roman: Mislejeva hči Zika, ki je po srčnem nagnjenju sojena Mencingerju, postane žena Rob-bova. Nečakinja prosta Dolničarja, Marijana, prijateljica njena, pa postane Mencingerjeva neljub-ijena žena. Drugi roman, roman umirajočih duš, pravi umetniški roman, ki mu pa manjka psihološke globine, se plete v Mislej-Robbovi družini. M isle j ni mogel tja, kamor je hrepenel, ker je bil po rojstvu kamnosek, rokodelec, Robbi, ki je imel vse predpogoje, je stopil na pot njegov nesrečni značaj in koncem romana tudi v obupu spozna, da mu duša odmira.
oman se vrši v historičnem okolju realne baročne Ljubljane, znane osebnosti umetniške Ljubljane iz 1. pol. 18. stol. mu tvorijo milje: Prošt Dol-ničar, zvonar Franclii, Julij Quaglio, Franc Jelov-šek, Jakob Contieri in drugi, p riznati moram, da se delo čita z zanimanjem, da pa mu kljub velikemu naporu pisateljice manjka umetniške in psihološke poglobitve. Tudi Ljubljani, ki tvori pozoršiče, manjka tiste nazorne plastike, ki bi celo pri manjšem številu detailov bolj nazorno učinkovala. ^ as pa zanima roman predvsem kot historična reprodukcija doslej za enotno sliko še ne izrabljenega gradiva. Tu pa pisateljica zasluži vse priznanje. Ne ravno majhno tvarino je ne samo obvladala, ampak jo porabila tudi s priznanja vrednim kriticizmom. Ugovarjati bi se dalo samo njeni kombinaciji, da se je Mencinger učil pri Quagliu. dočim za Jelovška to gotovo velja, četudi to so-trudništvo mogoče ni bilo tako direktno kakor ona verodostojno navaja. Prav tako je neutemeljena trditev (str. 99), da bi bil Mencinger rezal v les in baker. Drugo je možno, prvo neosnovano. ljub ne veliki umetniški moči tega romana moramo torej pisateljici šteti v nedvomno zaslugo, da je dala življenje doslej mrtvemu umetnostno zgodovinskemu gradivu, ki ga je z neumorno pridnostjo zbral msgr. V. Steska. Čuti pa se, da je g. Vašte-Burgerjeva tujli samostojno predelala svoje gradivo.	Frst.
Dr. Jakob Kele m i n a : Literarna veda. Nova založba, 1927. 120 strani. ^ eorija literarne vede je pri nas še v povojih, saj nimamo ne poetike ne stilistike ne metrike, zato je treba pozdraviti to delo dr. Kelemine, ki nas skuša vpeljati v vse probleme literature, da bi nas seznanil s pojmi sistematike in zgodovine, ki so jih že razvili drugi narodi. Zdaj, ko imamo dr. Cankarjevo sistematiko stila za likovno umetnost, nam je jasno, kakšna bi morala biti dr. Keleminova knjiga. Toda problem oblike v poeziji še ni tako razumsko dognan kot v likovni umetnosti, ker je praksa literarne vede pri presoji pesnitev bolj gledala na duševno vsebino kot na njeno oblikovanje. Dr. Žigon je prvi začel gledati Prešernovo poezijo s stališča oblike, toda ostal je pri kompoziciji, pri tektoniki umotvora. Tudi nemški znanosti očita A. Walzel (Gehalt und Gestalt), da je v pogledu oblike obstala pri nižji matematiki, medtem ko so prišli romanski narodi
po cesti starih Grkov in Rimljanov daleč naprej pred Nemci, ki v stilistiki razlagajo le najnižje pojme, v metriki najbolj zunanjo obliko, poetiko pa omejujejo le na vsebinsko vprašanje in opuščajo raziskavanje medsebojne odvisnosti med obliko in vsebino. Vzrok teoretične zaostalosti je to, da je poezija besedna umetnost, ki ne govori neposredno čutom kot godba ali slikarstvo in kiparstvo, ampak naši fantaziji in predstavni zmožnosti. Zato so rajši gledali vsebino, ker oblika ni tako očitna kot pri likovni umetnosti. Dr. Kele-mina je posvetil v vsa vprašanja nižje in višje matematike v literarni vedi, a ker se opira na mnogo avtorjev, ki bi vsak rad sebe spravil v veljavo, zabrede večkrat v obupno borbo s pojmi, da tudi v njem neredko pogrešamo tiste »neraz-deljive enote,« ki bi morala sijati iz vsakega stavka.
p ojem literarne vede obsega pri dr. Kelemini metodiko poetike in literarne zgodovine in »preiskuje metode za analizo pesniških del«. Vendar se preveč zanaša na analizo in razlago pojmov, ki so le zato, da se duh zave svoje poti. Mefistove besede iz Fausta:
Wer will was lebendigs erkennen und beschreiben, sucht erst den Geist heraus zu treiben. Dann hat er die Teile in seiner Hand, fehlt leider! nur das geistige Band,
omenjam le zato, ker po nepotrebnem omalovažuje Bergsona in intuicijo. Intuicija ni nič drugega kot vživetje, na katerem je osnovan ves sistem nove literarne vede pri Nemcih in pri dr. Kelemini. Tudi nemška znanost je začela operirati z doživljajem, ko je Bergson osnoval svojo filozofijo na intuiciji. Tedaj je zgubilo logično dojetje svojo veljavo in na njegovo mesto je stopilo doživetje. »Kdor doživljaj razčleni, se odreče popolnemu dojetju, a le tako se dobe pojmi«, pravi Walzel. Pojmi so torej koraki do intuicije, vendar je znanost večkrat podobna Zenonovemu Ahilu, ki leti za želvo, pa je po razumu nikoli ne ujame. Tako je tudi dr. Keleminova hvala strokovnjaka, ki naj ima tudi pri presoji dnevne literature odločilno besedo, vsaj pretirana. Strokovnjaki niso nikoli dvignili umetnosti, ker strokovnjak gre po kolesnicah svojih pojmov, »vidi staro, ne pa novega življenjskega čuvstva« (Walzel), strokovnjak je nazaj obrnjen prerok, računa s tem, kar se more ponoviti, sedanjost in bodočnost je pa boj, zato bi strokovnjak, ki pozna metodo, moral imeti tudi energijo in zmisel za življenje bodočnosti, a navadno se to izključuje. Veliki zgodovinar Ranke ni znal v praktični dnevni politiki Nemcem ničesar povedati in je Heine z njim norce bril: Gute Seele Ranke, gemütlich wie Hammelfleisch mit Zeltawer Rübchen. — Pojmi so le seme, ki mora pasti na rodovitna tla, da se dvigne splošna kultura.
r\ rugo in tretje poglavje z značilno zaporednostjo, analiza ustvarjanja, analiza umotvorov, odkriva tudi pogled v mišljenje dr. Kelemine pri motrenju umotvorov. Sicer je res ustvarjanje prej, a mo-trivec umetnin ima vendar najprej delo pred očmi, iz njega šele dela sklepe na ustvarjanje in stvarnika, če so potrebni. Vprašanje je, kakšna so jajca, ne pa kakšna je tista kokoš, ki jih je znesla, tako jo je razložil Ivan Cankar. Doživeti je treba delo po vsebini in obliki ne samo z zunanjimi čuti, doživeti je treba tudi notranjo vsebino in obliko. (Dr. Kelemina pravi za nemško Gehalt
und Gestalt zadržaj in postava; ali ni bolje vsebina in oblika, ki je enkrat zunanja, če je čutom dostopna, drugič notranja, če je le doživetju.dostopna.) Iz sloga prodiramo v notranje oblikovanje, iz zunanje snovne vsebine v notranjo, da doživimo tisto posebno gibanje, ki je duša pesnitve. Radi eklekticizma in preobilice gradiva, se 11111 razgubita glavna pojma sloga, osebni slog in slog, katerega vzroki so v ciljih časa, da ne dobimo jasnih likov od njih. Po pravilu le style c'est 1'homme motri slog skupno z osebnostjo in ga izvaja včasih iz svetovnega nazora (35), kot bi mu ne bil psihofizični ustroj važnejši, včasih iz obeh, iz darovitosti in svetovnega naziranja (20), včasih mu je stil »pogojenost oblike od časovnih in krajevnih činiteljev« (34), včasih pa so fiziološki čini-telji rase in časovni činitelji zelo merodajni (109). Vendar se ti poskusi, slog opredeliti, gibljejo okoli ene točke; skoraj neumljivo je, da osebni stil kaže osebnost v statični nespremeljivosti (57), na strani 72. pa se mora študij osebnega stila tesno okleniti razvoja pesnikovega. Vzrok je to, ker dr. Kelemina vedno vodi pogled od dela na osebnost pesnika, od pesnitve na razvojne stopinje. Zato se mu bolj dopade generalizajoča metoda naravoslovja in empirične psihologije, ki poudarja razvojni faktor in hoče na jti zakone dogajanja (111), kakor individualizajoča metoda, ki trdi, da v zgodovini in duševnosti ni takega razvoja in take zakonitosti kot v naravoslovju (109), in čisto določno se uvrsti v socialno psihološko smer (105). Nejasno je, zakaj imenuje preiskavanje stilističnega razvoja materialistično (14), raziskovanje psihološkega momenta duhovnoznansko smer, raziskovanje materiala še ni materializem, psihološka vzročnost pa lahko poudarja naravoznansko metodo, ki išče splošne zakone. — Njegova metoda išče bolj osebnost pesnika kot dojetje vsebine (57), bol j ko umetnina ga zanima skriti proces in razvoj kali, prvotni dožitek, ki se vendar ne da točno dognati in je vedno problematičen. To je bolj zanimivo kot znanstveno. Če je izločevanje osebnih odnosov priznan estetski princip, zakaj bi ravno motrivec pesnitve iskal take odnose kot detektiv? Že Dostojevskij je rekel, da mora knjiga imeti odgovor v sebi, ne zunaj sebe. Pri dr. Kelemini pa je taka zaporednost: Motivi ustvarjanja so povod za estetično uživanje v občinstvu, nato šele pridejo ustvarjeni umotvori (11). Zato naj poetika preišče najprej produktivno delo umetnika, potem reproduktivno dojemanje v občinstvu in slednjič naj se ozira na kakovosti umetnine same (10).
2 e Tolstoj je v knjigi O življenju ostro osvetlil metodo moderne znanosti, ki skuša dognati pojem človeškega življenja iz živali, rastlin in materije, kajti tam ne najde ravno tega, kar je bistvo človeka, pametne zavesti in stremljenja po sreči v v ljubezni. Pametna zavest ni v smeri proti zavesti živalske osebnosti, ki se mora pokoriti pameti, in ljubezen ni v smeri proti osebni sreči. Zato je ta znanost, ki raziskuje živalski organizem in materijo, podobna onemu, ki raziskuje senco namesto predmeta. Moralni in duševni svet je drugo kot fizični svet, ki je podvržen ukazom prostora in časa. Kdor preiskuje fizični svet namesto duševnega, se le oddaljuje od resničnosti in gleda le to, kar ga spremlja, namesto življenja samega. Lastnost sestavnih celic ni lastnost življenja v centralnem, ampak v pogojnem pomenu. Sami sebe poznamo od znotraj, drugo življenje poznamo le
pogojno. Zakon življenja se najde le v pametni zavesti, ne pa v živalski, kjer ravno bistvenih zakonov ni, pokori se pameti in altruistični ljubezni. Zato opazovanje drugih bitij le kali pravo spoznanje. Telo je le senca, ne življenje. Telo je kakor ptič, ki hodi, a pravo življenje je letanje po zraku. Seme ne razume drevesa in buba ne razume metulja, ker je v zadnjih drugačna zakonitost, višje življenje, ki je vzrastlo iz telesne smrti. Če preiskujemo hojo, ne bomo našli lastnosti letanja, če preiskujemo bubo, ne najdemo lastnosti metulja in če preiskujemo seme, ne najdemo lastnosti drevesa.
e misli odmevajo posredno ali neposredno pri Croceju in Walzelu, ki jasno ločita med umetnikom, ki zna izraziti in oblikovati vsebino, in neumetnikom, ki nima tega daru. Pri dr. Kelemini skoraj ni bistvenega razločka, le formalna nadarjenost je pri umetniku večja. Walzel je ostro osvetlil teoretike, ki iščejo razlago za umetnikovo tvornost pri otroku ali v živalskem svetu. Umetniku je lastno baš to, v čemer se razlikuje od otroka, da zna izraziti vsebino. Iz tujega nepojmljivega sveta živalske duše ni mogoče razložiti umetnine: iz neduševnega se ne razvidi duševno, iz negotovega se ne razloži določeno. Zato je tudi pomanjkljiva metoda, ki vnaša naravoslovno vzročnost v duševni svet zgodovine in umetnosti. Iz določenih plinov se vedno naredi voda, iz semena vedno vzraste isto žito, v zgodovini je le enkrat cvetela na Grškem umetnost, čeprav je vedno isto nebo in solnce nad grško zemljo; v duševnosti torej vlada bolj enkratnost in zaporednost kot vzročnosti, zato se je bolj omejiti na primerjavo kot na mehanično pogojenost. Ta smer znanosti je rajši proučevala nastajanje umetnine kot umetnino, umetnikovo osebnost rajši kot njegovo delo, od znanega je obračala pogled v neznano. Naravoslovec gleda biološke zakone, ki se vedno povračajo, estetik vidi v oblikanju le približno kali, kjer ni bioloških zakonov. Doživljaj je treba dobiti iz dela, ne ga pa iztuhtati iz nekega trenutka. Ugotoviti je lastnosti dela, ne pa vpraševati, kaj je umetnik hotel. Naravoslovska vzročnost, ki sklepa iz naroda na individuum, iz duševnosti na delo, iz fantazije na oblikovanje ali iz otroka na umetnika, je večinoma le stopnjevanje terminologije ali tautologija. Zato hoče nova smer dognati slog, ne odvisnost in vplive; od subjektivne čuvstvene sodbe stare estetike prehaja k trdnejšim vrednotam, k časovnim smotrom mišljenja in oblike.
r. Kelemina ni porabil Walzela, čeprav ga navaja, ampak se je menda bolj držal psihološke smeri Freienfelsa in Elster ja, ki ji je pred očmi naravoslovska vzročnost, kajti empirična psihologija hoče spremeniti duševno v splošno veljavne zakone, ki se uveljavljajo v določenih tipih. Namesto psiholoških tipov uveljavlja Walzel po Wölflinu tipe sloga. Tu je najvažnejši zakon polarnosti, s katerim se dr. Kelemina ni okoristil, zato večkrat le luča kamenje, namesto da bi premagal nevidnega nasprotnika. Umetnost po Walzelu ni enotnost, ampak mnogoterost. Treba je opustiti kategorične objektivne zahteve in iskati vzroke učinkovanja. Lessing je uveljavljal en tip basni, a tip Lafon-taina je prav tako upravičen. Dr. Kelemina pa obsoja l'art pour 1'art, čeprav je na isti strani (28) trdil, da je pesnitev z nagnito, izprijeno moralo lahko stokrat boljši umotvor, nego delo, kojega moralno jedro je neprikorno. Saj l'art pour l'art je
tudi trdila, da je dobra slika špargljev več vredna kot slabo slikan Kristus. L'art pour l'art je lepo spoznanje v umetnosti, ki ga tudi dr. Kelemina nevede uporablja, ko govori o neinteresirani jr umetnosti. Baš ta Kantov princip je ona utrdila. IV — Izrazno umetnost, ki se v prikazovanju snovi omeji le na notranjo realnost, imenuje zaletelost v slabo osnovano teorijo (42). Walzel pa pravi, da je bil ta princip deloma v vseh zgodovinskih strujah merodajen. In tudi dr. Kelemina omenja i<a str. 50 Wölflinovo ugotovitev, da dobe izvestne kontrarne kategorije gledanja in ustvarjanja v praksi normativen pomen v polarnih dobah. Če je barok upravičen poleg renaisance, je upravičen tudi ekspresionizem poleg impresionizma. Po dr. Kelemini bi bila barok in ekspresionizem zaletelost. Ker je nasprotnik normativne estetike, že iz tega vzroka ne sme obsojati ekspresionizma in l'art pour l'art. Da izigrava enotni slog Schiller-ja in grške drame proti slogu Shakespearea in Hoffmanna, se pač bolj opira na O. Ernsta kot na pravo pojmovanje. Schillerjevo stremljenje po čisti vrsti ima pred očmi poglobljeno resnost življenja, Shakespearejevo in Hoffmannovo mešanje tragičnih in humorističnih elementov pa gleda v grotesko življenja, kar je tudi dr. Kelemini znano. Cilji časa se obrnejo tja, kjer se pojavi praznina v duševnem življenju. Tudi tukaj se javlja horor vacui.
g koda tudi, da dr. Kelemina ni bolje izrabil lepe Walzelove izsleditve o dveh tipih umetniške ob- jj like, nadindividualne in individualne oblike pesnitve, ki imata korenine v Polykletovi in Ploti-novi estetiki. Formalna estetika Polykleta vidi bistvo umetnosti v razmerjih in številih, zato se tam uveljavljajo stalne forme klasicizma, Ploti-nova vsebinska estetika pa je razvila za individualno vsebino tudi individualno obliko. Ta dva tipa sta merodajna prav do najnovejše dobe. Dr. Keleminova opredelitev poetične oblike pa se bolj bliža romantičnemu principu: Keine Poesie ohne Silbenpaß, čeprav omenja tudi prozaično obliko poezije. — Na vsak način pa bi bil moral zavreči »lepi videz«, ki je neraben pojem, iz stare estetike in samo slepi pravo dojetje, je še slabši kot tautologija in vreden, da se vrže v pokoj med staro šaro. Umetnost se hoče približati bistvu resnice in lepote, ne pa videzu. — Tudi Bergson bi se mu smejal, ko bi slišal, da je Schelling redi-vivus, ker ve, da ni to, kar mu očitajo oni, ki gledajo le starino, nove vrednote pa ne vidijo, ki je nad Kantom in Schellingom.
rp ežavna je bila terminologija. Edini, na katerega bi se bil mogel nasloniti, je pri nas dr. Prijatelj, vendar ne opazimo v besedotvorju prav nič njegovega duha. Dr. Breznikov pravopis je samo za jezo, ker pri novih besedah vsakega na cedilu pusti, in se niti najmanj ne upa napraviti novo gaz. Tako je v knjigi polno germanizmov in bledih, mrtvih paberkov brez čuta za živi tok jezika: dožit, dožitek, nakana (namera), nagomi-ljen (nakopičen), izbija (izstopa), stavkovni (stavč-lii), nadovezovati, oborine (usedline), zadržaj ni luv. sadržaj in se ne bo držal; to je le par primerov, kako je znanost začela mrcvariti slovenščino; dr. Kelemina ni osamljen.
njiga je dovolj bogata na vsebini, da ne potrebuje milosti, kako bo z njo tudi oni zadovoljen, ki ji nasprotuje, ker ga solidno in iskreno seznanja z vsemi problemi literarne vede.	Dr. J. Šile
KNJIGE DRUŽBE SV. MOHORJA V CELJU ZA LETO 1929.
oledar za leto 1930. — Kakor vidimo, ima družba nad 55.000 članov, pred vojno jih je bilo skoraj 100.000, toliko imajo zdaj vse družbe, ki so po zgledu Mohorjeve družbe začele izdajati knjige. Za letos imamo pet rednih knjig, za prihodnje leto se jih obljublja celo šest. Lahko omenimo, da bo vedno najboljša reklama vsebina in lepa oprema. Letošnje knjige bodo služile izobražencu in najširšim plastem ljudstva, za prihodnje leto bi pa bilo bolje, da bi družba namesto 4. in 5. knjige izdala Brecljevo knjigo o zdravju kot redno publikacijo in rajši oni dve za doplačilo. Zdravje je zadeva vsega naroda.
oledar je čeden, dasi se vztrajno izogiba priznane naše pratikarske tradicije, ki je spremljala ljudstvo več kot sto let in je tudi omikancu vir kulturnih in estetičnih vrednot. Za prihodnje leto obljublja družba, da ustreže tudi tem željam. — V Koledarju bodo našli nadomestilo oni, ki čitajo ali ne čitajo naših dnevnikov in tednikov, v dobrih političnih, gospodarskih in kulturnih pregledih, posebno bodo pa ugajali zemljepisni, etnografični in zvezdoznanski pregled, ki dajejo prvo podlago za priročni žepni atlas, kakršnega bo tudi treba imeti. Proza ni slaba, med pesmimi pa je poleg dobrih tudi nekaj vodenih.
r. Josip Mal: Zgodovina slovenskega naroda.
8. zvezek. — Pisatel j nam slika dobo »političnega jerobstva« od leta 1813. do 1848., čas, ki so ga doživeli naši stari očetje in je še živel v spominu naših očetov. Knjiga je sestavljena vestno in solidno, tako da ji v posameznostih ne bo mnogo oporekati, vendar je to za široke plasti ljudstva pretanko tkivo, ki zgine med prsti. S tem pa ni rečeno, da je pisatelj preveč povedal in preveč snovi zbral, ampak prerahlo je to pripovedovanje in preabstraktno, je bolj zgodovina aktov kot zgodovina naroda. Skoraj uradno brezbarvna slovenščina se dobro počuti v podrobnostih, toda niti, ki gredo do osredja skupin, so preveč pajčevinaste, oziroma osnovna ideja skupine stopa premalo plastično na dan. — Včasih pisatelj preveč suponira pri čitatelju ali premalo poudari bistvene poteze; na primer razlika med jožefinskim, Napoleonovim in Francevim zakonikom je premalo značilno izražena. Pravo gre ljudstvu v živo meso, zato je neobhodno treba podati o sodnem postopanju jasno sliko in pokazati, ali smo v tem bistveno napredovali ali nič. Z zanimanjem bodo kmetje brali, da je bil že leta 1815. v veljavi zakon, da si »graščine niso smele pridobiti ali prisvojiti nobenega podložnega zemljišča ali tudi le njegovega dela ne«, v dobi konstitucije pa je kapitalistični graščak zopet lahko pokupil in pregnal cele kmetije in naselbine. Na take stvari je treba opozarjati, da bo ljudstvo kaj imelo od čitanja zgodovine in da bo dobilo pojem o agrarni reformi. Kakor v pravu, tako bi bilo treba tudi drugod pokazati prvotno idejo v močnejši luči. potem šele postane refleks jasnejši, ki se je ideja vanj odela pri nas. — Dobro je pisatelj povedal, da je bila revolucija triumf razuma, ki je razrušil vso zgodovinsko navlako, romantika pa ni bila le zatopljenje v preteklost, ampak predvsem iskanje individualnosti, svoje in narodove, v sedanjosti in preteklosti. Iz nje so zrastli Kopitar in Miklošič, Čop in Prešeren. Dasi je bila sredi kozmopol itske države racionalizma

nepolitična, je vendar tvorila prvo stopinjo ustvarjajoče se narodne države. Romantika je bila Byron in Marrini, Schlegel in Hofbauer. Herder in Savig-ny. V dolgi dobi miru od 1813. do 1848. je kozmo-politska absolutna država še enkrat narode imela za otroke, ki nimajo nič govoriti v državnih stvareh, ampak samo poslušati cesarja in državnike, dasi je že jasno svetila Evropi francoska in mimogrede tudi španska ustava. Narodi, ki so se v romantiki zavedeli svoje zgodovine, so v tem času še bolj občutili politične potrebe sedanjosti, dokler niso v revolucijah vrgli s sebe vso to staro šaro, kar je dr. Mal prihranil za prihodnje leto. V pričujočem zvezku objektivno poroča, kar se je zgodilo do leta 1848., gledajoč vse dogodke s čisto pravega stališča narodne individualnosti, a če hoče l)iti dosleden zgodovinar, ne more delati takih opomb kot na strani 322, »da je v Prešernovi dobi bil rod, ki je v primeri s potrebnim organizatorič-nim delom poezijo še previsoko cenil«. Preteklosti ne moremo soditi po sedanjosti, merila moramo dobiti iz preteklosti.
Iv a n Zoreč: Domačija ob Temenici. Slovenske večernice, zvezek 82. Strani 112. — Zoreč pripoveduje usodo kmetiške domačije z zanesenostjo in hrepenenjem. Navezana je usoda na zgodbo kmeta Trlepa, ki mu je njegova samoglava gospodoval-nost »rodila nebrojne bolesti«. Le bolečina za domačijo, ki jo vidi razpadajočo v tujih rokah, raztopi njegovo trdost in vzbudi čednosti srca; prevzetnost se spremeni v ponižnost, samoglavost v ljubezen do sina, preziranje sinove žene osebenjice v priznanje kmetiške enakopravnosti. Kajti v kme-tiški miselnosti so še hujše kaste kot v Indiji. Ose-benjak in bajtar nista enakopravna kmetu, ki obdeluje zemljo v trudu in znoju, medtem ko onadva živita na lahko roko. Zato tudi bajtar-prihajač, ki je z neko dediščino kupil Trlepovo posestvo, nima obstanka med kmeti, ki mu zagrene vsako zbli-žanje. V priznanju svetosti dela in truda je vsa sila ljudstva, ki je ne premaga ne denar ne sladka beseda, čeprav so v zvezi z njo različne nečednosti. Zoreč je s pravo intuicijo videl korenine ljudske moči in jo skuša dojeti v vsej neposredni lepoti, ne tako kot Homer, ki je spremenil želje Grkov po lepi obali Male Azije v lepo Heleno. — Ljubezen do zemlje povrača ona Trlepu skoraj z mistično vdanostjo, da se dejanje razvija kot v pravljici, kjer se skrajne neverjetnosti uresničijo. Z zadovoljnim smehljajem gledamo, kako se starcu, ki je pravkar izročil posestvo hčeri in zetu, še enkrat sreča nasmehne, da se oženi z gruntarsko vdovo, brez otrok, in da slednjič sin iz Amerike pride ter odkupi rodni dom iz tujih rok. — Značaji drugih oseb, hči, zet, bogati sin iz Amerike in njegova žena, ne kažejo posebnega notranjega razvoja in so bolj tipične podobe, zlasti pa velja to za kmeta Obličana, ki je tip vaške kritike, glas vasi. Tu ima še ime, večkrat se pa spremeni v množico brez imena, ki spremlja dejanje kakor zbor v grški drami.
y emlja, ki jo Trlep »bolj ljubi kot svoj rod«, je tudi pisatelju odprla drage volje svoje skrivnosti, da jo vidi v vsej lepoti. Osebe in dejanje so le slabotna, včasih neubrana spremljava k tihi misli in poeziji pokrajine, ki jo je pisatelj pokazal v najintimnejših tenčinah, da ne čutimo le lepote gozdov in polj, trave in zraka, ampak skoraj vdano pobožnost do zemlje. Že pri kmetu Trlepu prehaja koristno gledanje narave v estetično in religiozno:
Jaz in zemlja sva eno« (71), skoraj kakor Wurzelsepp v Anzengruberju. Tudi on je sprva trd kot brezčutna narava, v kateri živi, a ravno ta ljubezen do zemlje vzbudi pozneje v njem človeška čuvstva. — Pri Jurčiču je pokrajina ljudskih pripovedk in pravljic romantična, a narava in človek sta ločena. Njega zanima kmet v svoji originalnosti in skoraj drastično pretiravanje interesantnih potez. Cankar slika vso prelestno lepoto pokrajine in ničevost človeka sredi nje. Zoreč kaže človekovo moč, ki jo pije iz zemlje združen z njo. S tem se druži pri Zorcu ljubezen do pristne ljudske govorice. Kakor stari znanci, ki jih je zagrnil čas, vstajajo v povesti krepke, sočne besede, ki jih kon-vencionalni jezik ne uporablja več. To ni oblikovalna lepota Cankarjevega jezika, ki te zanaša . s seboj v ritmičnem valovanju, ampak to je ustvarjajoča jezikovna moč naroda, kakor jo vidimo pri Levstiku, Jurčiču in Finžgarju.
ivljenje svetnikov. 6. zvezek. — Zvezek obsega življenjepise svetnikov od 1. do 21. aprila, spisane od šestih avtorjev. Zato tudi opazimo dve smeri v podajanju snovi: ena se ozira na kritični razum sedanje dobe in skuša legendarične črte izločiti; druga se ozira na tradicijo in gleda svetnike, kako govore čuvstvu svoje in naše dobe. Svetniki so vrhunci notranje moralne moči, do katere se je povzpela človeška slabost. Povprečnemu razumu, ki živi iz roke v usta, se bodo zdeli nespametni ali nepojmljivi, ko bo bral, da so dali življenje za svojo idejo. Toda oni tudi niso živeli v povprečnem razumu, ampak v višinah, kjer se večne ideje stikajo, kjer je sreča več kot telesno življenje. \ njih gori čistejši plamen kot strast in patos revolucionarjev in atentatorjev, ker oni ne ubijajo, ampak se puste sami ubiti, čeprav je treba priznati, da je bila prva doba krščanstva nekaka duhovna etična revolucija. Oni ne priznavajo pozitivnega državnega zakona, ampak le višji moralni zakon, ki je v njih in sega v onostranstvo. Kantova doba je gledala v staro- in sredn jeveških menihih izpolnjen svoj etični ideal, da se nagnjenje ukloni dolžnosti, in Dostojevskij je občudoval silne osebnosti puščavnikov in mučenikov; dal jen pojem njihovega sveta dobimo lahko tudi mi, ko slišimo starokrščanski koral. V" pričujočem zvezku bodo posebno zanimali svetniki, ki so živeli na ozemlju Jugoslavije, v Dalmaciji in Hrvatski, zlasti pa bi. Odorik, po rodu morda beneški Slovenec, ki je po svojih misijouih na Kitajskem, v Mongoliji in Tibetu ob povratku v domovini spisal daljno pot. »Znanstveni svet ga zaradi tega znamenitega potopisa prišteva med najslavnejše raziskovalce srednjeveške Azije1.« In-teresantno je tudi, da je dominikanec sv. V. Fererij izbral napačnega papeža v dobi papeškili zmed. — Hvalevredno je, da knjiga opozarja, kako žive svetniki v umetnosti in prinaša sodobne slike, zlasti pa, da omenja, kje so njihove slike in češčenje v naši domovini. To je prispevek h kulturni zgodovini. Čim več bo tega prinesla, tem bolj bo ustre'_ zala svojemu namenu.
Dr. Aleš Ušeničnik: Knjiga o življenju. Nova izdaja, 1929. Strani 208. — Tolstoj gre v knjigi O življenju v prvotno krščanstvo evangelijev in listov ter dviga neizčrpno moč pramisli, kot so prišle neposredno iz ust božjih. Radikalno in drastično vrže vso njihovo težo moderni znanosti v obraz, da se pod težko bombo razdrobe trdnjave
različnih filozofov v prah. To so apodiktične trditve, katerih uvidevnost povečuje lastna elementarna sila, ne toliko razumska logika. Tudi v Kreku včasih delu je tolstojanski duh. A. Ušeničnik vodi historično krščanstvo, ko se je razvila pobožnost do verskih idealov, dogmatika in moralka; svoje misli prednaša v dovršenem logičnem sistemu, ki je rahlo navdahnjen s poezijo sv. Frančiška. Seveda so temeljne vrednote krščanstva ohranjene, toda prekuhane v retorti razuma, ko je prvotno elementa most in neposrednost ugladilo premišljevanje. Oprt na bistvo pametne zavesti in ljubezni, Tolstoj zavrže moderno znanost, ki išče zmisel življenja v osebni sreči. Pametna zavest s kategoričnim imperativom in ljubezen, ki je na druge usmerjena, kažeta duhovnega človeka, katerega cilj ni vsak dan počasi umirajoča eksistenca telesa, ampak duhovna sreča, kjer ni trpljenja in smrti: Pridite, ki ste obteženi, jaz vas bom poživil. Pred očmi mu je naravoslovsko izsledovanje materializma in darvinizma v človeškem življenju. — Ušeničnik odkriva blodni zmisel življenja pri celi vrsti struj, ki so se pojavile v novi dobi, pa jih nič ne vznemirja Pascalov molk neizmernih prostorov, ampak gledajo življenje le z vidika tostranske zadovol jnosti in udobnosti. Življenje je treba motriti z vidika nesmrtnosti in večnosti, potem dobi globok zmisel. Nedovršenost človeškega življenja kaže v posmrtnost. Če iz nagona delajo živali nevede to, kar se pozneje izkaže za pravo tudi človeška slutnja sreče ne more biti laž, je rekel že Fechner. Dolžnost in nravnost sta s tostranskega vidika le temni sili, s stališča večnosti sta kali večnomladega življenja, glasnici večne ljubezni. Vest ima svojo razrešitev v absolutnem, ne v praksi tostranskega življenja. Iz platonskih idej prehaja v Kristusovo blagovest in katoliško vero, v kateri dobiva hrepenenje in trpljenje življenja pravi zmisel v onostranski sreči. V Usenič-niku ne deluje magična sila osebnosti, ki te pri Tolstoju osvaja s prvotno neposrednostjo, iz njega žubori jasen razumski vrelec krščanstva, ki je vedno oznanjalo duhovnega človeka. Vendar ni prav, če imenuje moderno znanost »nizkotno in neumno«. Iskrenega modernega stremljenja ne moremo zanikati, premagati ga je treba. Krek si je stavil za nalogo osvoboditev družbe, naloga te knjige je osvoboditev osebnosti. Moderni so rešili to vprašanje na svoj način, če ga niso na krščanski način, ni njihova krivda v nizkotnosti in neumnosti, gotovo pa je v njih več krščanstva, kot se sanja logičnemu razumu. ^ njiga si seveda ne stavi ja tako velikih nalog; z lepo slovenščino in poljudno razlago bo gotovo v tolažbo mnogim, ki še niso rešili zmisla življenja, drugim pa v spodbudo, da bodo začeli misliti o njem, kar bo prva postaja na poti od materiel nega do duhovnega človeka.
)r. Janez Ev. Krek: Izbrani spisi. II. zvezek, 2. snopič. Uredil Ivan Dolenec. Družba sv. Mohorja, 1929. Stran 195—399. — Res je, da bi bilo želeti celotno delo naše največje osebnosti iz nove kulturne dobe, toda kdo jih bo bral 25 zvezkov in kdo jih bo kupil. Zato je urednik Ivan Dolenec naredil namesto znanstvene knjige za knjižnice ljudsko knjigo. Pri težavni nalogi, podati v izboru celega Kreka, ga je vodil notranji čut, ki mu je prvi smoter odkritje celotne resnice v življenju in delovanju dr. Kreka. V praktično pol judni knjigi izvršuje znanstveno nalogo, ne propagandno.
deje Leona XIII. o socializmu in slovanstvu so v Kreku obrodile najobilnejši sad. Pred nami vstaja mladi Krek, kako se dviga iz dnevnih gesel in časopisnih člankov k trdnejšim vrednotam sproščene osebnosti v službi socialne ideje, da nazadnje ves zažari kakor zvezda na nočnem nebu. Skraja ga še razvnema ideološki patos Ibsena, da je večina le sila, ne pa izraz dežele, dokler ni tudi sam v službi socialne ideje začel računati z večino. Sprva ideološko poudarja, zemljišče ne proizvajaj denarja, ampak jedi, blago in obleko, pozneje je rekel, naj proizvaja, kar nese. Ko je snoval krščansko socialno stranko, je bil še v dvomu o upravičenosti zasebne lasti, kakor tudi sam po zgledu prvih kristjanov nikoli ni nič imel. — V ideološki dobi je spoznal zlo časa, ki tiči v liberalizmu in kapitalizmu. Liberalizem je izoliral posameznika in ga postavil v boj proti vsem: Vsak sam zase moli, delaj in umri. Proti darvinističnemu boju za obstanek, ki se v njem dela proletariat in kapitalizem, hoče uvel javiti etična načela, kakor jih je že spočetka oznanjala katoliška cerkev. Že zdaj gleda kontinuiteto razvoja, kontinuiteto socialne misli iz prvih krščanskih časov, ki jo je pretrgal prote-stantizem, racionalizem in materializem. Od vere so bile zdrave socialne razmere, družbe in zadruge do konca srednjega veka, radi vede pa se je začel delati proletariat. Krščanstvo je spoštovalo delo, veda in nejevera je vzgojila kapitalizem in denar kakor v poganski dobi. V krščanstvu je našel pravi pomen za največje krilatice socialnih demokratov o delu, denarju in zasebni lasti. V denarju je delo, zato hoče dati denarju prvotni pomen, ki je menjalno sredstvo, ne pa blago. Bogastvo države je v blagu, ne v denarju, zato je treba tudi omejiti svobodno konkurenco, ki uničuje vrednost dela. Z delom se pridobiva tudi lastninska pravica. Socialisti so hoteli odpraviti zasebno last, Krek tega ni storil, ker je videl, v čem tiči moč kmeta, videl je, da je v zasebni lasti vir domovinske ljubezni. Materializem in uživanje povzročata propadanje čuvstva in ženeta ljudi v mesta, ljubezen do doma pa je korenina ljubezni do domovine. Zasebno last je hotel le omejiti tako kot svobodno konkurenco, če uničujeta vrednost dela. Vedno mu je pred očmi združevalna ideja, zato tudi ni hotel, da se razdele skupni pašniki, da bi tako ohranil v ljudeh sledove socialne misli. Kjer more, išče združevalno idejo: Vidi jo pri otrocih, kako je človek z vsakim združen, dokler je mlad, ko se postara, je osamljen po dolžnostih in interesih; išče jo v jugoslovanskih zadrugah, v ruskem miru, v krščanskih zadrugah srednjega veka, v krščanski vzajemnosti, v usmiljenju in ljubezni do bližnjega, pri modernih Nemcih, ko je Raiffeisen začel snovati posojilnice. Hoče jo spet zanesti med kmete, obrtnike in delavce, naj se združijo v zadrugah in posojilnicah za odpor proti uničenju, ki jim preti od kapitalizma. Še dalje gre njegov pogled, socialna ideja obsega tudi združenje vzhodne in zahodne cerkve, združenje Jugoslovanov in Rusov. Ko je začel praktično uresničevati svoje misli, mu je vstala tudi prava slika domovine. Videl je, da je duhovnik od vseh stanov edini v zvezi z razumnim bitjem naroda, drugi pridejo ž njim v dotiko le ob priliki. Zato se je predvsem oprl na duhovnike pri organiziranju naroda, ko je vanj zanesel socialnega duha zadrug in posojilnic. Prosvetno, duhovsko in politično delo je bilo podrejeno socialni misli ljubezni do bližnjega.

L j uclje navadno ostanejo v območju ene tvornosti, Krek je spoznal zlo časa, ki tiči v preveliki indi-vidualizaciji, v delitvi dela in človeka, zato je še enkrat združil v sebi vse sposobnosti človeka kakor veliki ljudje renesance, bil je učenjak in politik, organizator in učitelj, teoretik in praktik, bil je genij našega naroda, ki je morda bolj delal z instinktivno slutnjo vere kot z vse prodirnim razumom. Zgodovina njegovega življenja je zgodovina naroda.
C 1 a v k o Savinšek: Grče. Mohorjeva knjižni-
^ ca, 28. zvezek. Strani 120. — Savinšku v Milici ali Pod Golico prirojeni talent ni našel pravega pota, od značilnega mu je vhaja! v konvencionalno, od pristnega v plehko, in pripovedoval na dolgo in široko stvari, ki so pravemu epiku deveta briga.
V	Grčah se je skušal zasidrati v milieju z ljudskimi značaji in z ljudsko govorico, čeprav je še nekaj starih sledov, kjer se mu ni izostril čut za besede in marsikako stvar razblini, namesto da bi jo dvignil v živo konkretnost. Toda njega ne zanima ljudstvo v delu in njegova posebna vez z domom in poljem, barve, ki jih je tozadevno uporabil, so bolj tipične zunanjosti, bolj kot kmetiški ga vlečejo splošno družinski problemi, strastna borba in napeto dejanje, ne notranji iracionalni potek osebne usode, ampak skoraj kričave barve zunanje plasti. Grče so pisane z uporno jezo »Gadjega gnezda« Vladimirja Levstika, a tam je opravičen onemogli protest proti usodi, Savinšek se hoče le zanesti v valovanje ljudske moči. —
V	tem dejanju vse divja, oče, sin in župnik, da bravec strahoma pričakuje, kdaj se bo zgodil kak uboj, vendar mu pisatelj prizanese, da sin sam umrje, ker se prehladi v skrbi za očetovo zdravje. Glavna vrednota pa ni tragično dejanje, ki je osnovano na starem motivu dveh sovražnih hiš, ampak oris treh značajev iz ljudstva, neupogljivega očeta Vršana, njegovega sina Klemena in hribovskega župnika. To so res grče, neupogljive in robate, slikane s pristnimi barvami njihove okolice. Starega Vršana ne premaga ne župnikovo krščanstvo ne solze mladih, da bi pozabil nekdanjo rano, šele sinova smrt ga nagne, da se zave dolžnosti do svoje krvi, potem šele izzveni povest v prizanesljivem odpuščanju. Hribovski župnik, ki nosi marsikako potezo župnika iz Višarskih polen, je tudi dobra kreacija duhovna, ki je zavil svoje krščansko prepričanje v kmetiško raševino. Vendar je včasih predrastičen in v svoji krščanski delavnosti nehote spominja na živinskega meše-tarja, ki sili kmeta, da udari v roko.
ljub površnosti, ki Savinšku brani, da bi se poglobil in zamislil v novo aktualnost, in ki ga spe-ljuje na lahka tradicionalna pota oblikovanja, vendar živi v njem nedvojben epičen talent.
D
J
šenostjo, da bodo prijetno berilo za male in velike otroke, ko se ž njimi vglobe v življenje in spanje prirode. Toda naši naravoslovci nič slabše ne pišejo. Zakaj ni dr. France Bradač kaj drugega prevedel, saj piše tako čisto in gibljivo slovenščino?
r. A n t o n J e h a r t : Iz Kaire v Bagdad. Strani 183—378. Zemljepisna karta in 48 fotografičnih posnetkov. — V drugem zvezku svojega potopisa nas vodi dr. A. Jehart iz Palestine v Mezopotamijo, kjer je tudi pradomovina Izraelcev. Zaradi pomanjkanja denarja si ogleda v Palestini le domovino starih Filistejcev, ki leži jugozahodno od Jeruzalema, od svetih krajev pa okolico Jeruzalema in Naza-reta, kjer je Kristus učil in umrl. Ne le pobožna želja, ampak tudi velika naloga, izluščiti s pri-merjajočo znanostjo prvotno zgodovino, ga vodi od evangelijev v Mozesove knjige, iz Palestine v Bagdad, da bi na podlagi autopsije dobil pogled v zgodovino, kot je ohranjena v Mozesovem sporočilu in klinopisnih spomenikih. Ko išče sledove Abrahamove domovine v Urn, ko preiskuje najdišča klinopisnih spomenikov v Ninivah in Babilonu, razgrne pred nami tudi pestro sliko sedanjega življenja v orientu.
anez P ris t o v, D. J.: Presveto srce Jezusovo, Kralj iii središče vseh src. Molitvenik. Druga, popravljena izdaja. Strani 320.	Dr. J. Šile
SRBSKOHRVA T S KO SLOV S T V O
V.
R i h a : Palček. Prevedel dr. Fr. Bradač. Mohorjeva knjižnica, 29. zvezek. Strani 117. — Suha fantazija prvega dela, kot bi samotni zeliščarici v gozdu vstajali iz njenih igrač obledeli spomini starih pravljic o palčku in skritih zakladih, prehaja v drugi polovici v instinktivni svet malega živalstva, ki je prenesen v svet človeškega razuma. Vsa fantazija je to, da ta mala bitja gledajo človeški svet, kakor človek gleda vesoljstvo, zato si mora od kraja pisatelj pomagati z otročarijami iz zadrege, šele kesneje dobi dobro oporo v znanstvenih izsledkih o svetu živalstva, zlasti mravelj. Vendar so te miniature orisane s tako ljubeznijo in dovr-
Branko Lazarevič: Tri najviše jugoslovenske vrednosti (Narodna pesma — Gorski vijenac — Ivan Meštrovič). Beograd, Geca Kon, 1930. p a knjižica je izšla že 1. 1927. v češčini in doživela prav lep uspeh. Lazarevič izhaja iz naziranja, da je dinarski del jugoslovanske rase, ki ga je psihološko in fizično opredelil Cvijič, nosivec najvišje jugoslovanske kulturne potence, ki ji je dal izraz v treh vrednotah, spadaj oči li clanes v svetovni kulturni zaklad, v narodni pesmi, Njegoševem Gorskem vijencu in v Meštrovičevi skulp-turi. V treh delih te knjige skuša Lazarevič zgovorno označiti etične in estetske vrednote teh treh veletvorb jugoslovanske kulture, kar se njegovi navdušeni zgovornosti tudi posreči. V svoji koncepciji je on zares zaokrožen in na videz izčrpen. Če pa pogledamo na te vrednote z izven-dinarskega kulturnega kroga, se vendar ne moremo otresti dvoma, da bi razen dinarskega dela jngoslovanstva res noben drug ne bil ustvaril ničesar, kar bi spadalo v svetovno kulturno zakladnico. Nočemo se precenjevati, a nismo si mi izmislili, da Prešernovo, četudi maloštevilno pesniško delo predstavlja tako vrednoto, ali da Ivan Cankar zadnji čas čisto spontano postaja splošna vrednota. Ne oporekamo sicer dejstvu, da gre v Lazarevičevih primerih za vrednote ogromnih, nenavadnih koncepcij, a v interesu jugoslovanske kulture bi si želeli, da se za izbor vzame širja podlaga kakor je Lazarevičeva, da si bomo medsebojno pravični in si sploh mogli izmenjati med seboj resnične kulturne vrednote, ki jih bodo tujci kmalu bolje poznali kakor mi. Pri globljem poznanju bodo celo pri najstrožjem merilu — tako sem prepričan — prišli na svoj račun kot visoko-kvalitativno ustvarjajoči tudi nedinarski deli jugoslovanstva.
Kn jiga kot taka zasluži vso pozornost.	Frst.
Dr. B o g u m i 1 V o š n j a k : Pobeda Jugoslavije. Nacionalne misli i predloži. Izdanje Sveslovenske knjižare, Beograd, 1929. p o Wendlovem receptu je B. V. zbral vrsto svojih priložnostnih člankov iz zadnjega časa in jih predložil naši javnosti kot nekak idealni program državnega jugoslovanstva. Med programatične dr-žavnopolitične članke o vlogi Jugoslovanov na Balkanu (Ekonomska zajednica Balkana, Za Balkanski institut, Kraj Slovenstva?, Panevropa i Jugoslovenstvo) in članke o izgraditvi jugoslovanske ideologije (Za jagoslovensku Školu Rada, Ju-goslovensko kulturno jedinstvo i naše selo, Zagorci u Šumadiji, Za Školu karaktera, Problem jugoslo-venskog pisma, Smisao Jugoslavije) je uvrstil članka o M. Pupinu kot vzornem Jugoslovanu (Knjiga idealizma, nauke i vere) in Al. Gradniku kot pesniku Jugoslovanstva ter historične reminiscence o Napoleonovi Iliriji kot nekaki idejni predhodnici Jugoslavije (Francuska i Jugoslavija 1809—1813), z mirovne konference (Clemanceau i Jugosloveni) in iz ustavnih bojev zadnjega desetletja (Iz istorije administrativne podele Jugoslavije). Za uvod je dal članek Dva sveta, kjer ugotavlja razočaranje politično in vojno aktivnega dela Jugoslovanstva nad razmerami in svojim položajem v novi državi. V zaključnem članku Smisao Jugoslavije primerja zedinjenje Jugoslovanov z zedinjenjem Italije in poudarja konstruktivno silo in vitalno moč žrtev za kako idejo. Podčrtava žrtve Srbije za jugoslo-vanstvo in postavlja kot državno načelo Jugoslavije dinamiko brez nasilja, ki naj na priroden način vodi do jugoslovanskega kulturnega edinstva. Samo-slovenstvo, samohrvatstvo in samosrbstvo mora izginiti, govorimo namesto o individualnosti rajši o kulturnih tipih, ki naj bi se med seboj spajali, oplojali, družili in bratili. Prvo desetletje skupne države je prošlo v tem oziru brezplodno. Posebej poudarja ne jugoslovanski duh pri Slovencih, ki se kaže v tem, da zasmehujemo pisatelje, ki v duhu jezika uvajajo v slovenščino srbolirvatske besede. Slovenski kulturni problem je treba rešiti tako, da bodo pozitivni elementi, ki jili je ustvarila slovenska preteklost, prešli v novo kulturno enoto, jugoslovansko. Kot ideal navaja stavek iz svojega nesprejetega načrta uvoda h Krfski deklaraciji, ki se glasi: »Srbi, Hrvati in Slovenci ustvarjajo pri ustanavljanju nove državne skupnosti novo državno in upravno življenje, ki ni nadaljevanje dosedanjih državnih (danes bi dodal »in kulturnih«) individualnosti, ampak naj se s prevzemom vsega najboljšega v državnem in socialnem življenju vsake izmed treh vej vse narodne posebnosti spojijo v eno višjo.« j/- oncem knjige se nahajata še dva članka (Pobeda Jugoslavije in Udes jedne generacije), ki ju v kazalu ni. Prvi je nekaka historična utemeljitev zgodovinskega akta z dne tretjega oktobra 1929. Drugi članek pa je izliv tistih mešanih čuvstev pisateljevih, s katerimi je napisal že uvodni članek o dveh svetovih. Končno oriše na podlagi glavnih misli člankov te knjige načrt obnove, ki bo dala Jugoslaviji šele pravo idejno vsebino: Moralna obnova v zmislu pravega slovanskega krščanstva, šola značaja naj da posamezniku in državi trdno notranjo, oporo. V zvezi s tem je potrebna obnova pravne vesti in pravičnosti. V družabnem življenju borba partizanstvu. Ekonomska obnova kot harmonija interesov vseli slojev posebno s pomočjo zadružništva. Prosvetna obnova v duhu jugoslovanstva s pobijanjem nepismenosti in centraliza-
cijo narodne prosvete. Obnova racionalizacije dela. Socialna obnova in končno medbalkanska obnova, ki naj ji služi Balkanski institut v Beogradu po vzoru Panameriške unije. Stožer vsega naj bo integralno jugoslovanstvo v službi državne misli. V državnem interesu bi bila zveza generacije iz 1. 1914. in svetovne vojne.
p ri množici lepih in idealnih misli, pogosto vzvišenih nad vsako realnost, pa tudi v tej knjigi V. le prevečkrat stavi v ospredje svoje osebno razočaranje in razne osebne zadeve, ki mu narekujejo tako neresnične in nepravične trditve kakor n. pr.: »Na ljubljanskom univerzitetu bilo je imenovano, ne znam koliko profesor a za p r o u č a v a n j e s v i j u m o g u -čih slovenačkih d i j a 1 e k a t a ali n i -j e d a n za p r o u č a v a n j e n a š e g kultur-n o g j e d i n s t v a« (podčrtal jaz), kakor ne bi dobro vedel, da je pri nas samo ena stolica za slovensko dialektologijo (prof. Ramovš) in da je srbohrvatski jezik tudi v praksi, ne samo v teoriji, popolnoma enakopraven slovenščini. Že zgoraj navedena trditev, da Slovenci zasmehujemo pisatelje, ki uvajajo srbohrvatske izraze, pa nam, kakor že marsikaj drugega pri Vošnjaku, vzbuja sum, da se je on zadnji čas toliko odtujil življenju in problemom svoje ožje domovine, da jih res ne razume več. Idealni delavec za njegovo idejo bi po našem moral stati na tem bregu, ne pa klicati z drugega brega. Če bi ne bilo tako, bi vedel, da se smejemo raznim spakam in pa uvajanju raznih po obliki smešnih tujk, za katere bi jugoslovanski skupni jezikovni kulturi mi sami lahko nudili boljše in pristno slovanske izraze in pa da odklanjamo načelo, ki ga je pred leti zagovarjal neki pedagog, naj v šolah pri pouku slovenščine in srbohrvaščine učitelj pazi samo na to, da bo oblika odgovarjala enemu ali drugemu teh jezikov, češ, da se bomo tako najhitreje jezikovno ujedinili. Slovenci pa nasproti temu zahtevamo v šoli in literaturi pravilno slovenščino in pravilno srbohrvaščino. Odklanjamo namreč prav tako bodoči jugoslovan-ščini kot sedanji slovenščini kV&rno zmešnjavo ter zahtevamo namesto površnosti kvaliteto. Jugoslovanstvo in bodoča jugoslovanščina zaslužita boljših temeljev kakoi je brezsistemna mešanica dveh jezikov.
Y zvezi z izvajanji o »udesu jedne generacije« pa odklanjamo primero med jugoslovansko in češko medvojno akcijo v inozemstvu, še bol j pa primero o ekonomskih sadovih ene in druge v novih državah. Češki legijonarji so namreč svoji ekonomski organizaciji (legionarska banka) postavili temelje brez pomoči svoje države še v Sibiriji, zaslužena pomoč države je bila torej dodeljena nečemu že obstoječemu. Osnovo za to, kar imajo, so si češki legijonarji ustvarili sami s svojim složnim delom, če si jih Jugoslovani, ki so po številu po naših informacijah Čehe mogoče celo presegali, niso ustvarili, je to najmanj krivda naše sedanje države ali njene brezbrižnosti napram njim. In če se do danes kljub vsem skušnjam iz inozemstva in desetletnega življenja v svobodni državi še vedno ni posrečilo organizirati generacije iz 1. 1914. in svetovne vojne, je to zelo jasen znak, da ni imela niti v preteklosti niti v sedanjosti enotnih ciljev. Rad izvzemam posameznike, med njimi, radi njegove doslednosti v prvi vrsti Vošnjaka samega; vsa preteklost in sedan jost pa dokazuje, da ti poedinci niso obvladali svoje množice, kakor so jo obvladali Masarvk, Štefanik in Beneš.	Frst.
P OLJSKO S L O V S T V O
tefan Papee: Cvetovi na ledini. Fiszer i Majewski. Strani 206. Poznan, 1929. — Poljski literarni publicist in gledališki kritik Stefan Papee, med čigar spisi je treba omeniti predvsem razpravi »Gledališče Štefana Žeromskega« in »Baladni misteriji Emila Zegadlowicza«, je lani izdal knjigo pod gorenjim naslovom, posvečeno »sodobni kulturi Velikopoljske«. Knjiga ni zanimiva samo za opazovalca novejšega poljskega kulturnega življenja, ni samo informacija, marveč je pomembna tudi po svojem kulturnem namenu. In ta je, biti dokument in argument Velikopoljske, Maioris Poloniae, ne sicer njene preteklosti, saj te ni mogoče zatajiti, niti je ni treba zagovarjati, marveč njene sodobnosti. To je v bistvu poskus, ovreči splošno razširjeni nazor o kulturni neaktivnosti Velikopol jske, katerega initiator je bil literarni zgodovinar Aleksander Brückner, ki je opremil to zemljo s prilastkom »v osnovi nepoetična«. V tej označbi Iii bilo nemalo resnice, če bi se ozirala predvsem na drugo polovico preteklega stoletja, ko je očit, a tudi razumljiv kulturni zastoj, povzročen po politiki nemškega imperializma. Toda Brückner je ponovil svojo krilatico tudi v svoji »Zgodovini narodne poljske literature«, ki je izšla 1. 1924. In vendar je, izrečena brez pridržka, krivična, saj so i na tej »ledini« pognali »cvetovi« poljske literature — radi tega je razumljiv avtorjev indirektni protest, tem bolj, ker nas slika dejanskega kulturnega položaja prepričuje o neupravičenosti omenjenega nazora. Te podobe nam sicer pričujoča knjiga ne odkriva v celoti, ker ni velikopotezno sintetično delo, marveč v fragmentih, ki so plod osebnega izbora. Vendar nam nudi pregled vsaj vseh glavnih literarnih osebnosti, dasi ni »objela vseh«, kakor pravi avtor nekje sam, prav tako pa nam posreduje sliko vseli pomembnejših dogodkov in pojavov. Razdeljena je v devet vsebinsko ločenih poglavij z obširnimi dodatnimi biografskimi in bibliografskimi opombami, ki so ključ v zakladnico obširnega materiala za kulturno življenje Velikopoljske. Posebič govori pisatelj o delu kulturnega organizatorja Bernarda Ghrzanow-skega, o pesnikih Janu Kasprowiczu — obširno razpravlja o dramskem misteriju »Marchott« — in St. Przybyszewskem, analizira med novejšimi Romana Wilkanowicza, pesnika humorista-satirika in enako religiozno usmerjenega St. B^kowskega, ki je izdal v poslednjih letih več pesniških zbirk. A za povojni čas najvažnejši sta poglavji »Eks-presionistično gledališče Jurija Hulewicza« in »Emil Zegadlowicz v Poznanju«. Izmed njiju je prvi pomemben tudi kot izdajatelj literarne revije »Zdroj« (1917—21, »Vir«), a v zvezi z Zegad-lowiczem je treba omenjati razvoj »Teatra Poljskega« v Poznanju. To so samo najvidnejše točke, a jasno je, da Poznanj, srce Velikopoljske, postaja iznova važno kulturno žarišče poljskega življenja. Podrobneje bo mogoče izpregovoriti o teh pojavih v širšem poročilu o povojni poljski literaturi.	France Vodnik
ibljoteka Boy-a.« — Čudo umetnosti prevajanja hi tudi lahko rekli. Pojav, prav tako zanimiv kakor redek, sa j mu ni izlahka najti kje primere.
Poljski publicist, esejist in kritik Boy-Želenski je namreč tudi najsposobnejši prevajavec iz francoske književnosti, o čemer nam najbolje priča njegova prevodna zbirka, nazvana »Bibljoteka Boy-a«. Razen nekaterih so izšli v njej skoraj vsi njegovi prevodi. Teh prevodov pa je za enkrat nič manj kot — sto! Toda to pa nikakor niso morda le drobni zvezki novel in povestic, marveč so med njimi ogromni spisi francoskih klasikov! Kot »jubilejni« zvezek — avtor je izjavil, da ne mara tega naziva — je letos izšel »Lamiel« Henrika Stendhala. — Kar najbolj vzbuja začudenje, to je ogromnost dela. To bi pri tem piscu morali občudovati že sicer, če bi namreč nič ne prevajal. Tako pa je res kar neverjetno — in v resnici je nastala pravljica »o pisarni za prevode«, češ, da je več prevajavcev skritih za delom. Dobro jo je odbil Boy z vprašanjem: Kaj je lažje, prevajati sam, ali popravljati tuje prevode?! Toda to ni vse, treba je opozoriti še na marsikaj, kar to delo visoko dviga nad podobna podjetja. Prvič so prevodi opremljeni z več ali manj dolgimi uvodi, ki so vedno zanimivo in temperamentno pisani, tako da jih je slast citati. Prevajati je začel slučajno, pozneje se je delo vršilo po načrtu. Hotel je popraviti napake takorekoč vseh prejšnjih pokolenj. Začeti mu je bilo potemtakem od začetka, ne le s prevodi svojih sodobnikov. In to delo je zares izvršil. Prvi prevod je bila Balzacova »Fiziologija zakona«. Nato so sledili pisatelji: Villon, Rabelais, Montaigne, Diderot. Pascal, Racine, Moliere (celoten), Montesquie, Voltaire, Rousseau, Chateaubriand, Musset in dr. S tem je predvsem budil tudi zanimanje za knjigo med Poljaki. Veliko teh prevodov je izšlo v dveh. celo v treh izdajah. In kakšni prevodi so to! Odlikuje jih predvsem bogastvo jezika. Treba je pri tem pomisliti, da ni prevajal le beletrističnih stvari, ampak tudi dela iz teologije, filozofije, iz juridičnega, mornarskega, lovskega, kuharskega, vojaškega življenja itd. Koliko mu je bilo treba znanja! O svojem delu pravi sam: »Stremel sem vedno za čim večjo vernostjo, predvsem pa za vernostjo duha.« Pri tem pa verno presoja vsebino in pridrži stil. Iznajdljiv je in originalen, pozna vse soznačice materinega jezika, jezikovne prislovice in je sam močan jezikoven talent. Obvlada ogromen besedni material, ima živ jezikovni čut, kar ga usposablja za vedno nove, žive stilistične menjave in variacije. To razumemo predvsem, če premislimo, da je prevajal tudi dialekte, česar ni podal le vsebinsko točno, ampak je vedno našel tudi sinonim lastnega jezika. Radi tega se bero njegovi prevodi, ne da bi se bravec ob vsakem stavku moral zavedati, da ne čita originala, ampak samo prevod. Še v večji meri je pokazal svoj talent v prevodih verzov, kjer je bilo treba podati vse poetične odtenke ritem, melodijo glasovnih skupin. Da, ti prevodi so dokument, da Boy poseda kulturo poljskega jezika v celoti in pričajo o izredni energiji in živahnosti njegovega duha. O teli prevodih je dve izčrpni študiji napisal poljski kritik Vaclav Borowy. Naj za konec omenim še zgodbico: da ga je med vojno, ko je služboval kot vojaški zdravnik, često zalotil dežurni oficir pri tem prevajanju in mu zagrozil: »Herr Doktor, diese ewige Literaturschreiberei werde ich nicht dulden!«	France Vodnik
I r A L I .J A N S K O S L O V S T V O
PREVODI IZ SLOVENSKEGA SLOVSTVA V ITALIJANŠČINO
IM e mislim podati kritičnega sestavka o prevodih * iz našega slovstva v italijanščino, ki se v poslednjem času razveseljivo množijo, marveč le splošen pregled doslej izišlih del, kolikor jih poznam. Kratke opombe, ki sem jih pristavil, imajo — kakor ves članek — torej le informativen značaj, eta 1923. je začel objavljati v tržaškem večerniku »II Piccolo della Sera« U in b e r t o Urbanaz-U r b a 11 i daljše razprave o slovenskih pesnikih in pisateljih. Te razprave so izhajale v večjih časovnih razdaljah do nedavna. Odlikuje jih dobro opazovanje, vendar so slike časih zverižene in napak tolmačene. Pomen teli člankov je pa zaradi tega velik, ker je v njih po posameznih osebnostih skoro vse naše novejše slovstvo predstavljeno italijanskemu čitatelju v nekaki galeriji slik. — V bibliografskem mesečniku »I libri del giorno« (Treves, Milano), ki je izhajal do konca lanskega leta ter prinašal slovstvene preglede vseh narodov, je slavist Giovanni Maver večkrat poročal v svojili književnih člankih o Jugoslaviji, tudi posebej o slovenskem slovstvu. Leta 1924. je izšel v tej reviji njegov članek o Ketteju, Murnu, Cankarju in Župančiču, ki izvrstno prikazuje pomen te četvorice za naše slovstvo ter jo ocenjuje s splošno umetniškega vidika.
p rva knjiga, posvečena izključno slovenskemu slovstvu, ki je izšla v italijanskem jeziku, se pa imenuje: Oton Zupančič — »Duma« —Sag-gio d i poesia e letteratura jugosla-vo-slovena. — Versione d i Italo M a f -fei e Fany Šinkovec -Mayer. — Mode n a , T i p o g r a f i a I m m a c o 1 a t a C o n -cezione, 1924. Poleg predgovora, ki ga je napisal Italo Maffei in kojega predmet je jugoslovan-sko-itali jansko zbližan je na kulturnem in političnem polju, vsebuje knjižica kratek pregled slovenskega slovstva — ne brez napak, tiskovnih, pa tudi strokovnih — ki se končuje s podrobnejšim prikazom pesniške osebnosti Otona Župančiča. Tudi ta prikaz ni brezhiben, a v ostalem precej dobro tolmači Župančičeve bistvene pesniške poteze. — Sledijo prevodi iz »Samogovorov«: In treno (Z vlakom), Duma, Ep i logo ter iz knjige »V zarje Vidove«: La m ad re e il figlio (Razgovor). — Prevodov ne moremo preveč pohvaliti, a Maffei piše sam v predgovoru: »Altri, da me assai migliore e piü valente, poträ adden-tarsi nello studio della lingua e della letteratura slovena, apportando ai due popoli maggior cono-scenza e reciproca stima. — Io m'appago di lan-ciare, per cosi dire, un appello, che vorrei non rimanesse inascoltato.« — Ta poziv zares ni ostal brezuspešen in Maffeiju moramo biti hvaležni zanj, zlasti ker je obrodil izvrstne sadove. Nič manj pa ne dolgujemo gospe F. Šinkovec-Mayer, ki ima na tej izdaji največ moralne zasluge. Knjiga je bila za tisk pripravljena že dve leti pred izidom.
iz" main za tem je izšel prevod Cankarjevega »Hlapca Jerneja«, dela, ki je danes prevedeno že skoraj v vse kulturne jezike: I v a 11 Cankar: »11 servo B ar t o 1 o e i 1 s 11 o d i r i 11 0.« — Trati u z i o n e d alio slove 11 o di J.Regent e G. Süsse k. — Trieste, Časa Editrice »P a r n a s o«. (S pisateljevo sliko in uvodom.) — Ta prevod, ki je bil takisto že pred leti pripravljen
s štirimi originalnimi risbami
za natis v milanskem socialističnem dnevniku »Avanti«, je mogel iz političnih razlogov iziti šele kesneje, a rokopis je o priliki homatij, ki so se vršile ob tistem času v Italiji, dvakrat zgorel. Kljub nekaterim nebistvenim napakam gre temu prevodu kot umetniškemu delu vsa hvala in čast. Cankarjev jezik in moč njegove fraze sta našli v italijanščini enakovreden izraz. Prevod je vzvišen nad vsak dilentatizem. — Založba Parnaso je oskrbela poleg lične navadne izdaje tudi razkošno izdajo te knjige v omejeni nakladi — sto numeri-ranili izvodov -Milka Bambiča.
7 aniinivo je, da je izšel leta 1925. v goriškem listu »La voce dell' Isoiizo« kot feljton še drug prevod »Hlapca Jerneja«, in sicer ga je oskrbel profesor in pesnik Giovanni Lorenz oni, velik prijatelj Slovencev in zelo ljubezniv človek. Je pa njegov prevod v primeri z zgoraj navedenim po kakovosti nekoliko slabši. Tudi Lorenzonijev »Hlapec Jernej« je izšel v ponatisu v knjižni obliki, zaostaja pa za izdajo »Parnasa« tudi po zunanji obliki. V rokopisu — baje lastnina milanske založbe Fratelli Treves — je ostal tretji prevod istega dela, ki sta ga oskrbela gospa Vidmar in italijanski novinar B r u n o Äst o r i.
na se povrnemo k prvemu prevodu »Hlapca Jerne-ja«, omenimo še, da je njegov pokrenitel j in so-trudnik Ivan Regent, znani tržaški socialist, posegel baš po tem Cankarjevem delu najprej iz političnih razlogov, o čemer priča dejstvo, da je bil sprva namenjen »Avantiju«. Toda to dejstvo priznava prevajalec tudi sam v svojem kratkem, a jedrnatem predgovoru: »e 11011 devono rimanere nascoste agli infelici ed agli sventurati le opere del loro grande poeta, del I010 grande scrittore ...«
O b izidu »Hlapca Jerneja«, ki je vzbudil velik«) zanimanje ter je bil simpatično sprejet zlasti pri protirežimskem tisku (a tudi nekateri fašistovski listi so prinesli objektivne ocene), je bilo mnogo govorjenja o nadaljnjih prevodih Cankarja, zlasti o objavi že gotovega prevoda »Podob iz sanj« prof. Renata Pflege rja, toda tega in drugih tedaj oznanjenih prevodov do danes še nismo dobili.
i eta 1928. je izšla znamenita Cronijeva študija o Župančiču, v kateri so v prozi prevedeni mnogi odlomki iz njegovih del: Ar t ur o C r o n i a — O 11 o 11 e Župančič — P u b I i c a z i o 11 i deli' »I s t i t u t o per 1' Europa Orientale«, R o 111 a — Prima s e r i e — Letteratura — Arte — Filosofia — XIII — Roma, A 11 o -11 i 111 a Romana E d i t o r i a 1 e — MCMXXVIII. — Je to eno tistih globokih in resnih del, ki prikazujejo kritičnemu premotrivan ju podvrženo osebnost v vseh odtenkih, tolmačijo njene skrivnosti in zagonetke ter njih organično rast. Cronijeva študija o Župančiču je obširna — 137 strani velikega formata — in temeljita, izčrpna, pisana s tisto ljubeznijo do predmeta, ki odlikuje največje kritike. To vse hvale vredno delo — ki mu v našem slovstvu nimamo para — je pri nas vse premalo poznano in upoštevano.
'xt prevajanju je nastal zastoj, ki je trajal vse do lanskega leta. Lani se je pa začelo spet pridno prevajanje in so izšla nekatera pomembnejša dela, druga se nam pa v bližnji bodočnosti obetajo.
p rofesor mantovske realke dr. B a r t o 1 o m e o C a 1 v i, je izdal italijanskega »Kralja 11a Betaj-110 vi«: Ivan Cankar: II r e d i Betaino-v a — D r a 111111 a in tre a 11 i — T r a d u z i o -
n e integrale d alio slov eno e studio c r i t i c o d i Bartolom e o Calvi — S o -cietä Ed it rice Internationale, Torino, itd. — Calvijev uvod, ki obsega 51 strani, je sila zanimiv in kljub nekaterim napačnim sklepom in domnevam izvrsten tolmač Cankarjeve drame. Zlasti je zanimivo Calvijevo primerjanje Cankarjevih tekstov in miselnih ter umetniških potez z velikani svetovnega slovstva: Alfierijem Shakespeare jem, Gorkim, Nietzschejem, Ibsenom. Slovenski prevod te študije je pravkar začel izhajati v reviji »Modra ptica«. Calvi prevaja skora j dobesedno, a vendar barvito, niansirano, v lepem jeziku, ki je Cankarja vreden. — Ni pa tako posrečen njegov prevod S. Gregorčičeve »Jeftejeve prisege«, ki je izšel koncem leta 1929. v brošuri pod naslovom: B a r t o 1 o m eo Calvi — La s Ventura di lefte in Giuseppe Pa rini e nello s love no Simone Gregorčič. — Estratto dali' annua rio del R. Istituto Tec-nico di Mantova per 1' anno scolastico 1928—1929. — Tipografia della Casa Editrice »Mussoliniana«, Mantova. — V tej krajši študiji primerja Calvi najprej pesnika Giuseppe Parinija in Simona Gregorčiča v splošnem, nato pa s posebnim ozirom na Parinijevo pesem »La figlia tli lefte« in na Gregorčičevo »Jeftejevo prisego«. — Prevod Gregorčičeve pesmi je v endekasilabih in razen na nekaterih mestih dobeseden in točen. Manjka mu pa pesniškega poleta in kljub veliki ljubezni, ki jo je Calvi položil v svoje delo, je postala Gregorčičeva pesem nekoliko suha. — Zanimivejša pa je vsekakor paralela med Parinijem in Gregorčičem, v kateri se nam odkriva ostro Calvijevo oko ter njegova ljubezen do slovstveno-kritičnih dognanj potom primerjave. — Calvi obljublja za letos izid italijanskega prevoda Cankarjevih del »Moje življenje« ter »Podobe iz san j«, obe opremljeni z obširnimi uvodi. Njegovo delovanje, ki obstoja v prevajanju in v kritičnem razpravljanju o prevedenih delih, zasluži vso našo pozornost, kajti poleg Urbanija je on edini, ki se z vso vnemo posveča presajanju naših del v italijanščino, mberto Urbani je objavil lani prevod »Visoške kronike«: Ivan Tavčar: S t r e g h e e demoni (C r o n a c a d i Visoko). — Traduzio-ne dallo sloveno di Umberto Urbani — Trieste, Libreria Internazionale Treves, 1929. (S Tavčarjevo sliko.) — Urbanijev uvod »II dot t. Ivan Tavčar e 1 a sna opera« vsebuje življenjepisne podatke ter nekaj karakteristike Tavčarja kot umetnika in politika, ki sicer ni izčrpen, se naslanja v glavnem na Prijateljev uvod v »Visoško kroniko« in druge Tavčarjeve spise, a je dovolj bogat, da utegne vsaj površno predočiti čitatelju pomen Tavčarja v slovenskem slovstvu, kakor tudi njegovo objektivno vrednost. Urbanijev prevod je dobeseden, od konca do kraja veren izvirniku. Nič ni izpuščenega, nič predrugačenega. Le nekaj mest je napak prevedenih, kar priča za to, da prevajalec ne pozna slovenskega jezika v vseh potankostih, kar je pa splošna napaka pri italijanskih prevajalcih. Ta napaka je spričo splošne posrečenosti prevoda le neznatna. Je pa ta prevod tudi v drugem oziru pomemben: Za Župančičem in Cankarjem je uveden v italijansko prevodno slovstvo tretji veliki slovenski pisatelj. Urbani je prekrstil knjigo v »Streghe e demoni« (Čarovnice in besi), kar je pa le slabo utemeljeno in mu je to samovoljnost tudi italijanska kritika zamerila.
Jeseni lanskega leta je izšla v italijanščini Cankarjeva »Zgodba o Šimnu Sirotniku«: Ivan Cankar: II racconto d i Šimen Sirotnik.
—	Traduzione dallo sloveno e introduzione di Wolfgango Giusti. — Instituto per 1' Europa Orientale. Roma, 1929. — Piccola biblioteca slava IX.
—	Prevod te zgodbe ni posrečen, kajti v njem mrgoli zmiselnih napak. Tudi uvod, v katerem opisuje Giusti Cankarjevo književno delovanje, je jako pomanjkljiv, zlasti skažen s fantastičnim pretiravanjem nekaterih dogodkov. Giusti je preveč realno vzel mnoge simbolične in pesniške izraze ter nehote potvoril resnico. — Starejšega datuma je njegov članek »U n poeta sloveno c o n t e m p o r a n e o — O 11 o n e Župančič«, ki je izšel leta 1924. v »I liostri quaderni«, XL letnik, 1. zv. — Lanciano — in ki ima značilne beležke.	s. š.
N E M Š K O SLOVSTVO
Paula von P r er ado vič: Südlicher Sommer. Verlag Josef Kösel und Friedrich Pustet, München, 1929. 103 strani, y nukinja hrvaškega pesnika in avstrijskega generala Petra pl. Preradoviča je nemška pesnica, ki z uspehom stopa v krog priznanih nemških umetnic. Preradoviča je oživel probujajoči se duh slovanstva, njegova vnukinja je vzrastla iz katoliškega duha avstrijskega plemstva, ki se rad za-glablja v preteklost. Katoliško čuvstvo išče za nejasne kali sedanjosti opore v preteklosti, ki ne stoji majavo pred očmi. Tako se je pri katoliških Nemcih razvila literatura z izrazitimi vrednotami v vsebini in slogu, ki v svojem stremljenju po duševnosti ni bila osamljena, ko se je tudi ostala Evropa od materializma obrnila v nov duhovni svet, kajti krščanstvo gre po svojem bistvu v vidike večnega in absolutnega, iz katerih gleda oblike časa in kraja, p aula von Preradovič je vzrastla iz novih tal katoliške umetnosti, kjer ne vlada zunanja katoliška tendenca, v njej deluje sproščeni religiozni duh, ki veže prostor med vidnim in nevidnim svetom v žarečem blisku. Izraz za slutnje neizraznega in nedvoinljivega je v oblikovalni umetnosti in godbi lažji, ker se samo nakaže, v poeziji zahteva določno besedo, v čemer je P. v. Preradovič podala nekaj malokomu dosežnili zgledov. Glasovi navadnemu človeku nemega sveta dosežejo v njeni besedi razločno govorico, običajnemu življenju nerazločno in nečutno prestavi v umljivo besedo in razširi ozke meje našega občutja v dimenzije prostosti. Tam ni toplote v ozke meje vklenjenega človeškega življenja, ampak rezka sfera višin, ki v njeni jasnini cvete živobarvni cvet ideje in večnih kozmičnih zakonov. Le v osebnem življenju postanejo te moči tople in bude hrepenenje in melanholijo. Maeterlinck pravi, da je človeška radost še nebogljeno dete, a žalost je že dorastla osebnost. Tudi njene najgloblje pesmi pozvanja tuga in tožba mladosti. Narava je srečna, ker živi že tukaj življenje večnih zakonov, a človek se mora šele z bolestjo vživeti vanje, da se dvigne v obliko, kjer sta življenje in smrt enako zaželena. Ko ji govori Goethejeva ali Schillerjeva življenjska modrost, najde odrešenje v miru narave, ki nosi znake »večnega veselja« na višinah v zarji, z emfazo gleda na človeka, »najvišjo slavo v načrtu stvarstva«, a iz minljivega in bež-

\
nega stremi v večno veljavno in duševno, služba umetnika je služba večnosti, da občuti grenko-sladko ekstazo sainotnosti, ki so »onstran bolesti in sreče,« da občuti nepojmljivo večno ljubezen, ki je dala sinu »sovraštvo sveta in trnjevo krono«. Seveda je ne nosi vedno ta- visoki duh, ona ni brezkončno vdana Gretka, ampak ponosna ženska, ki se zaveda poljuba muz; takrat se ne utopi v brezna duše in bistvo stvari, ampak te le gladi z običajno religiozno navdahnjeno govorico. Duhovni človek, ki živi v sedanjosti in bodočnosti, se spreminja v čutnega, ki toži po lepi preteklosti in vidi srečo v nezavesti otroške dobe. Krščanstvu dosledno mora sreča rasti, kolikor bolj se človek spreminja v zavestnega duha.
Č lovek mora trdno stati; tako se je pesnica oprla z eno nogo v metafizični svet, z drugo pa išče podlage v osebni ljubezni in v hrepenenju po izgubljeni domovini. Veliki narodi se bližajo brez-
domstvu; ker so bliže človeštvu, vedo le še za raso. Pojem domovine je v njenih pesmih tak, kot živi pri malih narodih, ki hrepenijo po domovini, bodisi da je tlačena, ali ker je nimajo zaradi krivičnega svetovnega reda. Tudi v njej se oglaša hrepenenje po domovini dedov ob obali Adrije, od katere podaja zgoščene impresije in slike o južnem poletju. y slogu se jasno odraža pot nemške moderne oil vtisne do izrazne umetnosti, večja polovica so vtisi in izraz milijeja, druge stremijo po izrazu duševnosti, ki ji je tvarina le simbol za izraz. Kot je individualnost čuvstva obrušena, ker gre iz čutnega v duševno, iz osebnega v splošno veljavno, tako je tudi zunanja oblika bliže klasični kakor individualnim enkratnim oblikam moderne poezije, čeprav vsebina skuša doseči sebi značilne ritme. Tudi tukaj jo mami uglajena lepota preteklosti.	Dr. J. Šile
UMETNOST
UMETNOSTNA KRONIKA
Jesen 1929 je v umetnostnem pogledu minila v znamenju nekakšne utrujenosti, in ta svojčas tako pričakovana sezona kulturnih dogodkov je javnost topot razočarala. Razstav z izjemo ene, to je Do-linar-G. A. Kos-Pavlovčeve ni bilo, ker o Razstavi francoske grafike, ki se je vršila v Narodnem domu, ni vredno govoriti.
Domača razstava L. Dolina rja - G. A. Kosa-Fr, Pavlovca je bila otvorjena v propadajočem Jakopičevem paviljonu in je bila važna zlasti zaradi kolekcije Dolinarjeve, ki že dalj časa ni razstavil, in Pavlovčeve, ki je topot prvič razstavil v takšni množini. Dolin ar je razstavil večinoma dela v mavcu in glini, iz 1. 1927—1929. Kalamiteta zanj je Meštrovič, za obiskovavca je bila kalamiteta kolosalna statua »Mozes« (v mavcu; original v bronu je bil kesneje razstavljen tekom izložbe franc, grafike v Narodnem domu), ki pomeni zame toliko kot manirizem. Dasi občudujem D. znanje in tempo kiparskega dela, poudarjam danes ponovno, da je D. večji v malem in mislim pri tem njegovo portretno skulpturo. V njej je ustvaril D. prave inkunabule naše skulp-ture s silno karakteristiko in ostrino forme in rad bi videl ta njegov stil izveden v tematu človeške figure, preprostega statuaričnega akta. Vprav v taki ozko omejeni in determinirani nalogi bi postali vsi valeurji D. baročnega kiparskega koncepta Šele prav izraziti, dočim nam njegov današnje pojmovani akt (recimo Sv. Krištof) ne pomeni nič več in nič manj nego faktično kiparsko bra-vuro s helenistično drznim zaletom v prostor, od-nosno akademijo (Kes). Tu hočem reči torej, da mora tudi kiparska forma imeti svojo formo, biti mora forma na drugo potenco, a vprav ta druga potenca mora izvirati iz konkretne sedanjosti, ne pa iz občutja historične skulpture in recimo kiparskega izraza «vplivne soseščine. Če se je Dolinar šel učit k Bourdelleu, je prevzel nezavestno od njega tudi konflikt med kiparskim osnutkom iz historičnega in današnjega koncepta, a če se danes hodi učit k Meštroviču, se je le ponovno vpisal na akademijo. Slovenskemu kiparju danes nikakor ni lahko glede naročil in dela in slovenskemu umet-
nostnemu publicistu tudi ne glede kiparja; oba ne prideta nikamor, ker ni tistih neposrednih a priori pedagoških in socialnih prvin borbe med produkcijo in interpretacijo, kakršno bi si želeli, in ker ni pravilno naravnavanega in izrabljenega denarja in razumevanja. Dolinar pa naj bi že enkrat izdal svoja raztresena dela v kakšni knjigi, tla. pridemo prvič do pojma naše skulpture in drugič spet do lepe publikacije.
Pri G. A. Kosu je problem drugačen. Kos je v svojih esejih o umetnosti pokazal izredno poznanje tvarine in celo slovstva o njej ter čut zanjo, njegovo slikarstvo pa nas ne ogreje. Mene sicer številna kolekcija njegova ni prepričala o onem, o čemer bi me bila morala glasom Kosovih izjav, namreč o novem monumentalizmu, nego sem srečal zelo skrbno gojeno, elegantno družabno slikarstvo, česar 11111 nikakor ne štejem v zlo in tudi ne pišem z nobenimi skrivnimi tolmačenji. Nasprotno, štejem v slabost vsako ne takšno, to je ne v ta pravec usmerjeno ambicijo, veljati za več in nekaj drugega nego za to. Razstavljena dela so se-gaia nazaj v 1. 1925., 1926. je nastalo Malo tihožitje, katerega stadij je kesnejši Kos popolnoma zapustil in zabrisal, vrgel s sebe vse »modernistične« tendence, a reči treba, da pogostoma tudi umetnostno simpatičnost svojih del.
Franc Pavlovec je s svojo serijo slik podal priliko lepih užitkov obiskovavcu razstave. Njegova kabinetna dela ohranjajo še staro impresionistično konstrukcijo slike s ploskvami in zato se zdi njihov svet pogosto kot iz tenkih vzporednih papirnatih plasti sestavljen, še ne prostoren in globok, morda nekoliko optično ozek. Vendar imamo že pojav ploskve s subtil 110 barvitostjo in pojav predmeta v novi barvi in sintetičnejši obliki, novo slikarsko gledanje 11a temelju našega impresionizma, ki obeta pri Pavlovcu še dosti lepega. Marsikatera izmed njegovih slik trpi vsled naturne danosti in ohranjenosti motiva, ki je zapeljal slikarja naravnost v končni koncept, tudi gre ta svet še z leve na desno in ne odznotraj navzven, iz česar je nastala marsikaka plitvina, zlasti še, ker ponekod tudi barva sama ni globoka. A Pavlovec misli s svojim slikarstvom jako resno, samostojno in zlasti iskreno, dasi ima med mlado generacijo napram impresionistični tradiciji nekako najtežje stališče, ker jo pač spreminja in nadaljuje ž njenimi sredstvi, in zato pride, česar
danes še ni. Smotrna umetnostna organizacija bi mu morala omogočiti študij v centrih današnjega evropskega slikarstva; toda glede tega vprašanja Slovenci, odkar se zavedamo, nismo nič napredovali in zato mu bo to treba pač onemogočiti. To bo tudi izdatno lažje.
Najvažnejši uspeh jesenske razstave pa je bil vsekakor dokaz, da je te vrste umetnostnemu občevanju pri nas za dolgo odklenkalo. Zmisel razstav ni samo kontrola občinstva nad delom umetnika, nego tudi iskanje materiefuih interesov, kupčija. Pri nas pa je zadnji čas prišlo v navado, smatrati razstave samo za neke vrste dolžnost, ki jo ima umetnik do družbe, narobe pa nič. Navezani na ta tip stika z javnostjo, morajo po mojem preudarku vsi slovenski umetniki prej ali slej propasti, ker de facto ena razstava, celo še taka v podrtiji Jakopičevega paviljona, ne more premagati apatije naše publike do umetnosti.
Več uspeha je pokazala R a z s t a v a m 1 a d i h v trgovskih prostorih Josipa Zalta na Dunajski cesti (v zač. decembra 1929), ki je bila odločno in samo umetnostno-trgovska prireditev. Že tedaj se je načelo vprašanje stalnega umetniškega s a 1 o n a in stvarno more biti edino ta tip za naše razmere še koristen. Kot čujemo, se v kratkem tudi zares otvori prvi slovenski umetniški salon v Ljubljani, ki bo poleg drugega imel na programu zlasti v n o v č e v a n j e domačih umetnin. Ako se to zgodi, je treba samo pozdraviti ta korak k ustvaritvi in regulaciji našega umetnostnega trga, ki je danes v rokah diletantskih podjetij in izprijenega okusa; ne moremo pa obenem zamolčati, da je naša prva institucija, Narodna Galerija, tekom vseh let svojega obstoja v tem pogledu storila najmanj, kar je mogla, dasi bi bila vprav ona poklicana, da poleg onih svojih umetnostno-kulturnih in znanstvenih itd. nalog kot najavtoritativnejša institucija podpre gospodarski položaj naše umetnosti.
Poleg vnovčevanja domačih umetnin bi imel omenjeni salon namen, gojiti zlasti slovensko estetsko kulturo. Kakor zadnja leta sploh, tako je tudi preteklo stalo v znamenju odločne preuteži umetnoobrtnega dela napram prostim umetniškim panogam. Pomembnejših slikarskih in kiparskih del ni bilo, ako izvzamemo omenjeno razstavo, le v knjižnici Delavske zbornice je izobesil F r. S t i p 1 o v š e k nekaj doslej neznanih, zelo subtilno slikanih podob, izmed katerih bi bilo posebno omeniti Zimsko krajino in Tihožitje s svetnikom. Upati je, da bo v kratkem mogoče objaviti večjo skupino del tega izvrstnega slikarja. Tone Kralj je dogotovil mapo štirih kartonov za razstavo cerkvene umetnosti v Bruslju, ki nam ga kažejo že docela v monumentalno-dekornih smereh, France Kralj pa je delal dve večji sliki, Predmestje in Podobo otroka. Večina ostalih umetnikov, v kolikor nam je neznano njih delo v olju ali kamnu, se je udejstvovala v ilustraciji.
Poglavitne temelje polaga razvoju naše estetske kulture prof. Plečnik, najsibo sam, najsi po svojih učencih. Njegova genialna univerzalnost, ki se ne omejuje samo na ožjo arhitekturo, nego prav tako posega tudi v stavbarstvo mesta, v področje vrtnega in stanovanjskega arhitekta, v kovinsko umetno industrijo in v grafično knjižno delo, v spomeniško stroko kakor v malo obrt itd., nam je takorekoč s paradigmatično značilnostjo združila in ponazorila naloge, ki nas v tem pogledu
še čakajo; pri Plečniku so te naloge in moči še združene v njem samem, v delu njegovih učencev kakor sploh učencev ljubljanske šole za arhitekturo, pa že moremo zasledovati postopno specializacijo poedinih področij in talentov. Lahko trdimo že danes, da izhaja iz kadra teh ljudi preko našega naroda ogromna masa visokega in svojstvenega umetniškega okusa. Od časa do časa izdaja jo ljubljanski arhitekti, združeni v Ognjišču, almanahe, zadnji tak, tretji po številu, je izšel lani pod naslovom »Lučine« ter vsebuje obilno vrsto reprodukcij. Mislim, da je tudi že čas, da prično slovenski arhitekti misliti na izdajanje svojega strokovnega organa, seveda ne zaradi objavljanja različnih statutov, nego zlasti in edino zaradi propagande svojega dela. je vendar škoda, da te stvari ostajajo javnosti več ali manj neznane, večinoma seveda tudi inozemstvu, ko pa ne gre tu za kako specialno stroko, nego za celotno slovensko delo na teh poljih, tudi za delo slovenskega obrtnika, s katerim vendar ljubljanska arhitekturna šola vsak hip in vselej računa, na ta način pravilno zavračajoč mehanizacijo. Saj more majhen narod edino v tej nemelianistični produkciji postati in biti dovolj močen rival kulturnim narodom večjih mas.
ateriala za tak časopis bi bilo že danes ogromno in mislim, da ni potreba omenjati vseh teh različnih gradbenih in stavbnih projektov, regulacijskih osnutkov, načrtov in primerov uredbe stanovanj, pohištva, metalne industrije, spomeništva, tudi grafične opreme, restavracijskih del itd., katerih je že tolikšna množina, da se nepoznavalec v teh stvareh sploh le težko še orientira. In ne vein, čemu naj bi se vsa ta razstresena dela ne združila v enotnih publikacijah, saj je to naša najplodovitejša produkcija.
I a so te stvari v najlepšem teku in razvoju in potreba po domačem originalnem delu velika, nam priča pisarna za stanovanjsko in hišno kulturo, ki sta jo otvorila lani arh. Serajnik in arh. Oina-lien. Kot se čuje, naročil niti ne more zmagovati in se vedno bolj javlja potreba po nadaljnjih specialnih podjetjih, recimo za vrtne osnutke. Razvoj stvari jih bo prej ali slej tudi uresničil. Zgoraj omenjeni umetniški salon ne bi bil arhitekturnega značaja, nego bi skušal gojiti problem naše estetske kulture z vidika likovnih prostih panog. Tu bi prihajalo v poštev izgotavljanje originalnih blagovnih vzorcev za tapete, prte, blazine itd., originalnih okvirnih vzorcev, dalje originalnih reprodukcijskih dekoracij in sorodnih stvari. V majhnem obsegu je to že izpeljal na lanskem jesenskem velesejmu M. Maleš in želeti je. da ne bi ostalo samo pri začetkih, ker bi bilo edino na ta način mogoče izpodriniti merkantilni in docela grobi import, kateri povsod pri nas straši. Mi se ne zavedamo, da je v našem s l i k a r s t v u i 11 grafiki polno stilskih elementov, katerim 111 a 11 j k a do popolnega estetskega izraza samo adekvatni material. S tem hočem reči, da imamo slike, katerih stil ne odgovarja pristnemu pojmu slike, a bi bil odličen za vzorec preproge; da imamo grafiko, okrog katere se zastonj sučemo z najrazličnejšimi stilskimi kriteriji zato, ker bi dosegla svoj pravi in edini estetski smoter recimo kot dekoracija stekla; da imamo grafične stroke, 11a katere streljamo z največjimi kalibri kot 11a manj resne in manj vredne, katere pa bi kot tehnika predlog
t
za tapete, blazine, sploh za dela v finem in najfinejšem blagu dokazale, da jih imamo ceniti s tega vidika. Sicer je vsega tega po naših krajih že videti prilično mnogo — a kar je važno: to je merkantilna šablonska roba, ki kvari danes okus z afektirano modernostjo in ekscentričnostjo, kakor nam ga je še pred nedavnim z afektiranim starinarstvom.
islimo, da je spričo spoštljive množine moči in talenta, ki se je zdaj nabrala v naših estetskih produkcijah, pametno in uspešno gojenje ter propagiranje originalne slovenske umetnosti in umetne obrti ne samo želja umetnostnega kritika in publicista, kateri se je doslej s tem edini pečal, nego tudi že zadeva našega narodnega gospodarja in zato naj ti ne spe več. 11. Ložar
GLASBA
H KRIZI NAŠE GLASBE
Vojna je res kruto pretresla glasbeno živčevje Evrope in v materialističnem ozračju nekih povojnih let se je celo zdelo, da »umetnost« nekako izumira. Resno operno in koncertno življenje je preživljalo večne krize, če se ni s podpovprečno šlagersko robo usužnjilo okusu mas. Agonija impresionizma je bila strašen kaos, v katerem so se razveljavile počasi prav vse individualistične in senzualistične stare vrednote glasbe. Počasi pa se je le začel graditi nov svetovni nazor in z njim nova, kolektivistična in k idealizmu usmerjena glasba izrazito linearne, stroge forme in ta odklanja vsako laskanje čutom in prijetno občutenj-sko valovanje in hoče zopet kakor v srednjem veku, visoki renesansi in zgodnjem baroku biti sredstvo za duhovni izraz. Tako je polagoma glasba kakor vsa umetnost zopet dobila neki pomen v duhovnem življenju človeka, zadobila nazaj svojo ceno in skoraj povsod je v glasbenem življenju opažati okrevanje in zdravje. Glasba postaja danes, ko je svoj novi stil že dogradila, mogočen faktor nove kulture, ki ima svoj poudarek na duhovnosti. Zato je dolžnost vsakega kulturnega človeka, da računa z njo in ji pomaga k uspehu in pravi smeri.
Pri nas Slovencih, če gledam v glasbeno življenje zadnjih let, posebno v lansko leto, položaj ni rožnat in spričo tega, da se nikakor noče pojaviti izboljšanje, moremo reči, da vladajoča stagnacija že postaja kriza. Dvoje, troje skladateljev se trudi za moderno glasbo, tem stoji nasproti vladajoči krog glasbenikov, z eno besedo vsa naša oficialna glasba, ki se ne more znajti v našem času. Ljudstvo za moderno nikakor ni vzgojeno in tako je ta rastlinica navezana na životarjenje, izoliranost in nerazumljen je, kar vse pa je le krivda vodilnih glasbenikov. Če hočeš glasbe za sodobni okus, ne hodi ne na naše koncerte, še manj v opero in le to je vzrok, da je slovenska inteligenca glasbo nekako črtala s svojega kulturnega programa. V tem vidim jedro naše glasbene krize. O lovencem nam mora glasba biti v nekem oziru ^ nekaka punčica v očesu, zakaj ona spada k vrednotam, ki bi nam lahko pomogle do prodora v svet. Pravijo tudi, da imamo možnosti in sredstva za to, da se z njo povzpnemo na evropski pomembno višino in si zaslužimo boljše upoštevanje kulturne Evrope. Toda ta naša sredstva leže po veliki večini neizrabljena in n'e zadoščajo uiti nam, dasiravno slovenski žep izvrstno žrtvuje za glasbeni podvig.
Odgovoren za vse biti ali ne biti našega glasbenega življenja je poleg opere edinole naš glasbeni koncem, ki ima monopol. Pod streho naše Matice imamo konservatorij, največji zbor v Sloveniji, filharmonijo, orkestralno društvo, največjo knji-
garno muzikalij, izdajateljstvo največje slovenske glasbene revije, glasbeno šolo in baje tudi operno. Večina skladateljev in reproduktorjev je ali nastavljena ali organizirana v tem konce mu, z eno izjemo so vsi kritiki njegovi člani ali uradniki in z eno izjemo ima koncem tudi vse liste in revije na svoji strani. Od tega, za naše razmere naravnost ogromnega aparata bi pričakovali, da nam bo dal bogate koncertne in operne sezone, ki bodo na evropski višini, da nam bo reguliral produkcijo, vzgajal glasbenike in publiko v smeri, ki je potreba današnje kulture in dosegel v svetu ugledno mesto, kar bi Slovenci glasbeno lahko dosegli in bi bilo za nas velike koristi.
ako pa ta koncem skrbi za nas? V kakšnem razmerju so sredstva in pa uspehi, oziroma opravljeno delo? Poglejmo v poglavje naših koncertov, ki so nam glavna glasbena hrana, od katere zavisi vse: Lani štejem v vsem letu le dva domača orkestralna koncerta, namreč oba koncerta Orkestralnega društva (21. januarja in 29. maja), ki za moderno nista storila nič. Med instrumentalnimi štejem tudi le dva domača (Brandlova, Poženelova), kar je tako katastrofalno beraška bilanca, da moramo reči, cla smo padli lani celo pod svojo kulturno provinco — Maribor. Povejte mi, ljudje kako naj se sploh navdušujemo za glasbo, če je pa ni, kako naj razumemo moderno glasbo, če nam je nihče ne pokaže, kako naj koncerti romantične in impresionistične glasbe ne bodo prazni, ko pa menda že vsaka licejka pozna na pamet vsaj ogromno večino vseh ljubljanskih koncertnih programov?
prašam že šestič na tem mestu, ko delam letno bilanco našega glasbenega življenja: zakaj spi naša Filharmonija, zaka j niti z mezincem ne migne v omiljenje te, naravnost preklete koncertne suše zadnjih let pri nas? Za javnost odgovoren je predsednik Filharmonije, ki naj bi vendar enkrat javil, kam gre okrogel stotisočak, ki ga letno nese hiša na Kongresnem trgu, denar, ki bi rentiral naravnost prebogato koncertno sezono? Vprašam dalje, zakaj imamo v koncernu posebno koncertno poslovalnico, ki prav tako jasno vidi to sramotno sušo kakor mi vsi, pa z ničimer ne pokaže, da smatra za svojo dolžnost aktivno poseči v stvar in dajati iniciativo, aranžirati koncerte, vabiti k nam sosede in tuje umetnike? Ugotavljam, da vodja te poslovalnice že šest let na tozadevne očitke modro molči. Vprašam dalje, zakaj niti en član profesorskega zbora glasbene šole in konser-vatorija (izjema le g. Osterc) ne smatra za potrebno poleg dela za plačo še katerikrat poseči v naše koncertno življenje? Vprašam dalje, zakaj so ti gospodje s svojimi honorarnimi zahtevami tako newyorsko dragi, da onemogočajo velik del koncertov, vprašam dalje, kje so one armade konser-vatoristov, ki vsako leto, menda vsi z odliko za-puste konservatorij, pa jih nikjer v glasbenem življenju ni videti in čuti. Kako so pa ti ljudje
e
m
vzgojeni? Ali v duhu požrtvovalnega in nesebičnega dela za glasbo v času, ko je dela najbolj treba? Vprašam dalje, zakaj izjavlja dr. Čerin, da »so ga razmere ubile« in je postal pasiven? vo, vzrokov naše koncertne suše, našega nezani-manja in nevzgojenosti za moderno! Evo vzroka, da je baš inteligenca danes za naše koncerte ne-zainteresirana, evo vzroka naši glasbeni krizi! Vzrok ni v gmotnih razmerah, to sem dognal, vzrok je v premajhni delavnosti našega k o n c e r n a in v premajhni kulturni zavednosti našega glasbeništva. sega tega bi pa gotovo tako ne naglašal, če ne bi ta koncem v časih največje koncertne bede v Sloveniji trošil naših — stotisočakov za to, da krmi z glasbo — Poljake, Čehe pa Francoze! Moj Bog, kakor da imamo pri nas pravcato preobilje! Mislim, da je treba najprej, da ima lasten narod za svoj denar vsaj »panein«, potem šele, ko je ta sit, naj se tujcem ponujajo »circenses«! Ali ne? Pomislimo le, kaj je vse to stalo. Samo »legitimacija«, za katero smo regulirali Valvasorjev trg in postavili ilirski spomenik, je bila lepa vsota, in potem pomislimo, kaj stane, če se osemdeset ljudi več tednov vozi po Evropi! Toda, če gredo že take vsote v naši glasbeni suši za muziciranje tujcem, seveda bi človek molčal, če bi videl kje kak resničen »mednaroden uspeh«, takšen, da bi koristil tujim in pa naši kulturi. Prav za to pa gre, ko resničnih uspehov baš nikjer ne vidimo in zelo značilno se mi zdi, kako se g. Lajovic baš — inteligenci krčevito trudi dokazati uspehe koncema v Franciji, češ, cla »je zajeta v mislih«, da to niso mogli biti uspehi, ki bi bili vredni tolikih izdatkov.
atica je nesla v svet starejše Lajovčeve, Adamičeve, Schwabove, Andjelove in Hatzejeve stvari, Mokranjca, Gotovca in eno najstarejših Stolcerje-vih skladb pa neizogibno Hubadovo Miško in Izaro. Ta program ne reprezentira jugoslovanske moderne in je še za Ljubljano zelo zaostal, kaj mislite, ali je mogel napraviti resničen efekt na modernega Francoza? Interpretacija g. Poliča s svojo nevo-kalno efektnostjo in neko pretirano agogiko tudi ni mogla učinkovati in tako me čisto nič ne preseneča dejstvo, da francoske resne glasbene revije o tej turneji molče in da so dnevniki tako vljudni pa kratki. Posebno slab vtis so napravile tudi narodne noše in himne, ki hote ali nehote izzivajo političen aplavz; v ostalem je pa povsem razumljivo, če piše neki ženevski kritik z ozirom na Matico, da imajo Francozi navado s predsodki hoditi na koncerte, kjer pevci nastopajo v narodnih nošah! In tako si mislim, da je kulturni efekt te turneje izredno neznaten. Francozom so Matičarji predstavili našo kulturo, kakor smo včasih v čitalniški dobi malomestno natikali romantične avbe na glave, pokali od cenenih bratskih čuvstev in uganjali kulturno neplodne ceremonije, ki jih je kaj videti, ki pa nimajo v naših stvarnih časih nobenega raison d'etra več in si od tega ne moremo obetati nobene koristi. K zgradbi sodobne moderne ni Matica v Franciji doprinesla nič, inter-pretativno pokazala nič novega — v čem pa naj bo potem kolosalen uspeh, posebno še, če se ta iz kritik niti z najboljšo voljo ne da razbrati? Evo, za težke denarje, namesto da bi mi kaj imeli od njih, ko gladujemo glasbe, smo muzicirali tujcem, uspeh so pa — šopi časopisnih izrezkov z vljudnimi frazami. Če ne mi ne Francozi od teh reči nimamo koristi, potem so imeli nemara največjo
korist od turneje udeleženci, ki so pol Evrope zastonj videli in prevozili!
Pa pravi g. La jovic v »Jutru«, da ni šlo za to, da bi pokazali tujini našo naprednost ali zaostalost, nego za to, da ji pokažemo našo »nacionalno osebnost z vsemi njenimi značilnostmi«. Takšno, še dosti bolj interesantno osebnost so nam zadnjič prinesli pokazat španski nacionalni romantiki, pa smo jih že drugi dan pozabili in nikomur ne pride na misel govoriti o velikanskih kulturnih uspehih Špancev v Ljubljani.
Takole nas tepe zastarela ideologija našega koncer-na, nas ovira, da ne moremo naprej in nas svetu predstavlja v krinolini, ki je ne nosimo; kakor izrablja dana sredstva, pa lahko rečemo, da mi nič od njih nimamo. In ko vidim, da ta koncem na vsakoletne trde očitke niti za las ne izpremeni svoje taktike, ko vidim, cla je edini uspeh vsake take kritike koncernovega dela ta, da je koncem koncev samo kritikova oseba obrana do kosti, nimam nobenega vzroka dvomiti, da bo boljše šele takrat, ko bodo imeli koncem v rokah povsem drugi ljudje in druge ideologije. Naša žurnalistika in kritika naj piše kar hoče — eno je gotovo: naš izobraženec in naša kultura sta daleč od našega glasbenega koncema.
a spoznanje hujše je, mislim, z našo opero. Najhujše na vsej stvari je, cla je to državen urad. Mislimo si nasproten primer, primer zasebnega gledališča, ki je svoj obstoj tesno navezalo na kvaliteto in s kvaliteto gmotno raste ali pada. Državna opera lahko žvižga na kulturne zahteve naroda, posebno, če je Belgrad daljoko, človek, ki ji stoji na čelu, lahko po mili volji nastopa kot diktator in nikogar ne vpraša, ali mu je njegovo delo všeč ali ne. Pri nas se to godi. ospod Polič je bil kot spreten orkestrski delavec pri nas po Rukavini simpatično sprejet in prva leta smo mu dajali korajžo in ga hvalili na vse pretege, češ, naj le eksperimentira, enkrat bo že kaj nastalo. Danes vidimo, da on ne bo rešil v operi našega kulturnega problema in stvar je že tako daleč, da ima celokupno kritiko zoper sebe in še več: pozabil je, da imamo slovensko opero zato, da ustreza kulturnim zahtevam Slovencev, katere izraža baš kritika in se je upal postaviti se zoper njo. Lani je na željo kritike dajal celo nekaj moderne, letos pa obklada ljudi, ki milo prosijo za kak sodoben kos, s »tipi« in kaže z besedo in dejanjem, da imamo od njega pričakovati čedalje več drznosti in čedalje manj sodobne kulturnosti. Smernice stila nima menda nobene, kaj hoče naša kulturnost, tudi ne kaže, da bi vedel ali se trudil izvedeti, in tako smo na milost in nemilost izročeni diktaturi površnokultumih ljudi nase opere, in še bolj kakor zgoraj moram naglasiti neinteresiranost našega izobraženstva napram naši operi, edvomno je največja pogreška sistem državne opere. Vsak operni ravnatelj je bil spočetka priden, potem irelevanten in končno predrzen, dokler celo apatičnih Slovencev ni tako razdražil, da so ga vrgli. Kako pa naj drugače bo, če ga nobena umetnostna in kulturna instanca ne kontrolira in ima nad seboj le uradniški zakon? V diktaturo poedinca v operi ne verjamem več. Edina rešitev bi bila doseči, da je operno vodstvo podrejeno nekemu umetniškemu svetu glede izbere repertoarja. Kdo mi more povedati, kakšen pomen imajo za podvig sodobne kulture recimo Weinbergerjeva
g
n




g
e
a
antologija z vrta češke glasbe »Švanda dudak«, dalje Lortzingov »Car in tesar«, kak Verdijev »Ernani«? Kakšen pomen imajo za nas operete, ki so že davno nehale biti šlagerji, zasedene z ne-pevei, ne vem in prav tako ne vem, zakaj naj eno celo sezono poslušamo samo romantiko, ko mi celo to sezono nismo romantično čutili! Zakaj ne hi namesto teh oper čuli katerega Milhaudovega, Hindemithovega, Weillovega, Busonijevega, Pro-kofjevega, Kfenekovega, Bergovega, Schreckerje-vega dela, katerega uprizoritev ne bi več stala kakor stanejo stare opere, zakaj ne bi smeli čuti kaj današnjega, kakor mi čutimo, tudi ne vem. Ali misli kdo, da se bomo na ta način sploh kdaj privadili moderni? Ali imamo opero za to, da zadošča instinktom umetnostno neodgovornih mas ali pa je za to, da reprezentira našo kultu rnost in vzgaja zaostale ljudi v modernem zmislu? — Hudo je z opero!	*
ledam cerkveno glasbo. Lani ni bilo kdovekaj mnogo novih izdanj. Čudno se mi pa eno zdi: novi, duhovni stil linearne forme, po svoji vsebini morda edino pripravni stil za cerkev, ta stil se v cerkvi noče ali ne more ukoreniniti. Zakaj to?
a še svetlo točko za konec. Par skladateljev imamo, ki res grade današnjo in ne pretekle dobe kulturno stavbo. Ali je na svetu kaj bolj natur-nega kakor to, da pojemo kakor čutimo, in sicer kakor čutimo danes? Evo, Beethoven do smrti ni nikoli pripadal »starim«, ker je imel v sebi duhovni motor, ki ga je do smrti vedno dalje gnal k novim ciljem, Wagner tudi tako, Bach tudi, in kateri veliki umetnik pa je za življenja kdaj izgubil kontakt z duševnostjo svojega časa in zaspal? j, malo je takih pri nas, ki bi hoteli stati na evropsko naprednem stališču. Ljudstvo jih še ne razume, dasi ne verjamem, da še kdo romantično čuti, vendar razume samo tisto, kar je vajen čuti. Nedavno je bil Osterčev koncert, na katerem pol poslušalcev ni vedelo, ali gre za potegljaj ali pa za izrazit netalent. Kako je mogoče, da nihče ne razume sodobne psihe v glasbi, če jo postaviš na koncertni oder? Pa je mogoče!
damič je človek sunkovitega razvoja iz ekstrema v ekstrem. Burno je njegovo umetnostno življenje, toda pisano in nikoli ni v njem stagnacije ali daljše fermate. Prvi se je pri nas iz impresionizma vrgel rahlo v linearnost ekspresionizma, potem prešel neko dobo čistega glasbenega senzualizma, ki je zavrgel vso psihologijo in čuvstvena občutja in je kmalu komponiral polifonske inadrigale, danes pa že izraža stremljenje k najstrožji formi. Osterc se je otresel ušesnih dražljajev in goji strogo linearno formo in zopet diatoniko. Ima precejšnje poznanje historičnih realnih form, je orientiran in se razvija korak za korakom v pridnem delu, iščoč si izraza. S tem aparatom bo lahko marsikaj dosegel, le eno bi rad povedal temle modernim: kakor v romantiki ni bilo dosti, da si obvladal rokodelstvo in formo, nego si moral biti tudi čuvstveno izredno intenziven in občutljiv človek zraven, fako danes forma ni dovolj in je treba — etične, duhovne globine, ki naj bo vsebina sodobni skladbi. Žal, človek, ki je absolviral kateri današnji konservatorij, tega ne dobi v šoli in je navezan na to, da se samostojno izpopolnjuje kot človek in duh. Prav tako pa je težko mogoče ustvariti danes brez duhovne globine velika dela,
kakor je bilo težko mogoče v romantiki brez-čutnežu biti poet. Tudi Vilko Ukmar mnogo obeta. "V zelo naglem razvoju se je odtrgal impresionizmu in začel z realnim stilom, sprva čistoglasbeno pobarvanim, danes pa ga vleče k zborski formi strogega kontrapunkta in najde najjačji izraz v enoglasju, njegovi gibki izrazitosti in melizmatič-nem patosu.
a moderno reprodukcijo se zavzemata Akademski pa Učiteljski zbor, oba nastala iz potrebe, kateri naš koncem s svojim zborom ne zadošča. Ob strani jima stoji še Ljubljanski Zvon, ki tudi marsikaj stori za moderno, — kdaj bomo pa dobili pošten orkester, kvartet, je v božjih rokah.
h
n
n
n
uda je v splošnem z našo glasbo. Vse premalo nam zadošča, vse premalo izrablja svoja sredstva, vse premalo je sodobnega duha v njej. Naj vendar te obtožbe, če so tudi včasih boleče, zganejo ljudi, katerih se tičejo, in naj pošteno kritično delo za naš napredek ne bo Sizifovo delo. veta resnica, bravec, pa je: tudi ti, pa bodi človek kateregakoli interesa, tudi ti moraš nekaj storiti za napredek naše glasbe! Ne stoj kakor mutec ob strani in ne misli, da bodo »že drugi« opravili, pomagaj tudi ti pri delu za nje napredek, ki bi nam lahko tako koristil! Ali ti ni slovenski kulturni napredek in podvig današnje mlade kulturne zgradbe punčica v očesu? Ali se ne bi, če bi bilo treba — in treba je! — tudi boril, vojskoval za ta ideal? Saj gre za dobršen del naše, slovenske kulture, za tisti njen del, ki je vprav najbolj reven in betežen.
aš Radio je podjetje, od katerega pričakujemo, da bo na glasbenem polju opravil mnogo koristnega dela. Žalibog, podjetje je šele komaj ustanovljeno in večina njegovega napora velja doslej šele delu za utrditev pozicije in gmotnosti in tako mora hočeš-nočeš uvaževati zahteve naše »publike«, čeprav ta zahteva včasih celo harmonike in salonske robe. Toda, če bo kdaj naša »dežela« v glasbi napredovala, bo to samo zasluga radia, ki pod glasbenim vodstvom dr. Dolinar ja čedalje bol j smotrno uvaja resen in sodoben program in šteje že lepe vzgojne uspehe.
aj sledi še par opazk k delu naših glasbenih revij. »Cerkveni Glasbenik« je imel lani prav pestro in lepo vsebino. Živahno se je razpravljalo o ljudskem petju in o problemu cerkvene glasbe v našem času. Problem cerkvene glasbe v našem času je problem idealistične panoge umetnosti v materialističnem času. S tem je menda vse rečeno. Edina možnost rešitve je ta, da naj se cerkvena glasba oklene modernega stila, stila duhovne glasbe, kakor sta to nova polifonija in enoglasje v ljudskem petju. Treba je pritegniti ljudske množice v cerkvi z glasbo v religiozno mišljenje; impresionizem jih je le zibal v čutnosti in prijetnih »štimungah«. Uvažajte dobro mišljen svet! bori« so ogromno storili za našo posvetno zbor-sko produkcijo, nihče drugi ni toliko storil zanjo v tej nezaslišani krizi našega glasbenega založništva. Požrtvovalno se bore z gmotnimi težavami, skušajo pa ustreči starim in sodobnim zahtevam, ova M u z i k a« — je letos prenehala. Če sodim našo moderno po N. M., je skoraj ne spoznam. Ali smo res tako revni? Ne verjamem! Dr. St. Vurnik
K O IN N I K
KURE N I V A NA
Č N I OSNUTKI ZA S P O M E-CANKARJA NA VRHNIKI
5. Prostor za Cankarjev spomenik, kakor ga predlaga žirija
11. L. Dolinar, razni osnutki za kip
14. Tone Kral j, osnutek »Za križem«
Dom in soet 1930. Priloga 1.
IZ NAŠE DNEVNE KULTURE
Preporod, godišnjak uredio P. M. Petrovič. Izdalo »Narodno delo«, 1930.
V članku P. Bulata Jugoslavenski književni jezik čitamo po ugotovitvi dveh eventualnosti, da ali Srbi opuste cirilico in prevzamejo latinico. Hrvatje pa sprejmejo namesto ijekavščine ekavščino (Skerličev predlog), ali pa da Hrvatje opuste latinico in sprejmejo cirilico, Srbi pa namesto ekavščine prevzamejo ijekavščino, doslovno tole: »Medjutim, kad uzmemo ili s r p s k i ili hrvatski ili ček fuzionisani srpskohrvatski s jedne a s 1 o -venački s druge strane, ne dobi jamo rezultat takvog izmirenja, pošto slovenački književni jezik bazira na južnoslovenskom kajkavskom narečju koje, pored sve svoje sličnosti i najuže srodnosti sa št oka v ski m narečjem, ima svoju
delimično zasebnu gramatičku strukturu, kao što, recimo, ima svoju delimično zasebnu gramatičku strukturu i naš čakavski dijalekat. Ovde drugog izlaza i rešen ja ne bi bilo, nego da se današnji slovenački književni jezik upu ti tiho j i postepenoj likvidaciji a da se, u smislu istaknutog principa stapanja, pozitivne vrednote koje je ta j naš dijalekat u toku svoga samostalnog života kao književni jezik stekao i namakao — mislim na jezično blago, ukoliko je dobro, za štokavštimi novo i za nju lako primenljivo — prenese u zajedničku riznicu — u jugoslovenski Vokabular, i da še on tako pretopi u jugoslavenski književni jezik, recimo, Skaličeva tipa.«
V notici o dr. Petru Bulatu na zadn ji strani zbornika pa čitamo dalje: »Sada radi na ,R e č n i k u s r p s k o - h r v a t s k o - sloven a č k o m', koji sprema Narodno Delo.«
PREJELI SMO V OCENO
Zdravniški vestnih. Strokovno glasilo zdrav-ništva v Sloveniji. Izdaja Slovensko zdravniško društvo, 1. I. št. 7—8. (Prispevki: dr. V. Mešol, dr. R. Blumauer, dr. L. Šavnik, dr. Fr. Minar, dr. Fr. Debevec, dr. Fr. Goestl, dr. B. Škerl j, dr. 1. Vrtovee, dr. Fr. Derganc.)
Narodna starina, zv. 17. Urejuje dr. Jos. Ma-tasovič, Zagreb. (Iz vsebine: G juro Szabö: O starom misnom ruhu u našim crkvama. — Gj. Szabö: O crkvenim zgradama i crkvenom uredaju. — M. Markovac: Ograde. — N. Rado jeič: Plaštanica u manastiru Pakri.)
Ivan Tavčar: Streghe e demoni (Cro-naca di Visoko). Traduzione dallo sloveno di Umberto Urbani. Trieste, Libreria internazio-nale Treves, 1929.
Risto Ratkovič: Zora j. Tragedija (cir.). Graf ički institut »Narodna misao« a. d.. Beograd, 1929.
R a n k o M 1 a d e n o v i č : Dramatske gatke. I. Singjari. — II. Dača. III. Grivna. (Gir.). S. B. Cvijanovič, Beograd, 1926 in 1929.
Knjige Cankarjeve družbe za 1. 1930:
1.	Koledar C. D. za 1. 1930.
2.	Dragotin Lončar: kako je nastalo današnje delavstvo in njegovo gibanje. — Filip U r a t n i k : Prebivalstvo in gospodarstvo Slovenije.
5. Jack London: Mož z brazgotino in druge novele. Priredil Tone Seliškar.
4. Angelo C e r k v e n i k : Da j nam danes naš vsakdanji kruh. Povest.
Milica Mironova: Snežana, Bajka u 5 činove, napisana po Grimu. Sarajevo, »Cvi-jeta Zuzorič«, 1950.
Knjige »Družbe sv. Mohorja« v Celju za 1. 1930:
1.	Koledar Dr. sv. M. za I. 1930.
2.	D r. Jos. Mal: Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba. II. Doba političnega jerobstva (1813—1848).
3.	Življenje svetnikov. 6. snopič. II. del (april, maj in junij).
4.	Ivan Zoreč: Domačija ob Temenici. Slovenskih večernic 82. zv.
5.	Dr. Janez Ev. Krek: Izbrani spisi. II. zv. Prvih pet let javnega dela (1892—1897), 2. snopič: Članki in govori. Uredil Ivan Do-lenec.
6.	Dr. Aleš Ušeničnik: Knjiga o življenju. Nova izdaja.
7.	Dr. Anton Jehart: Iz K aire v Bagdad, 3. in 4. del.
8.	V. R i h a - F. Bradač: Palček.
9.	Slavko Savinšek: Grče. Povest.
10. Janez Pristov, D. J.: Presveto Srce Jezusovo kralj in središče vseh src. 2. popravljena izdaja. Molitvenik.
Slovenski tisk, 1930, št. 5. Izd. Zveza faktorjev za Slovenijo v Ljubljani. (Iz vsebine: M. Ambrožič, Ali so slovenski tiski dragi? — A. Sovre, Šest resnic o tujkah. — J. če m a žar, O različnih tehnikah tiska in njihovih posebnostih. — J. Šlebinger, Slovenska bibliografija za 1. 1929.
Slavoj Dimnik: Ročni šolski zemljevid Dravske banovine in obmejnega slovenskega ozemlja.
Mesečnik Žika. Izdaja Pražarna Žika, Ljub-ljana-Vič.
M. Š n u d e r 1 : Človek iz samote. Novele. Tiskovna založba, Maribor, 1929.
Heinrich Federer: Von Heiligen. Räubern und von der Gerechtigkeit. 1929. Herder et Co. m. b. H. Freiburg i. Br. Mit 10 Bildern in Tiefdruck. Str. 182. Ljub znanec, popotnik v duhu legende in italskega nastroja. Knjiga je pač že nekakšno paberkovanje, bolj medla in manj topla mimo podobnih Federer-jevih, sicer pa priporočljiva za branje pri duhovnih vajah in v dijaških refektorijih.
Knjige Goriške Mohor j eve družbe za 1. 1929:
1.	Koledar G. M. D. za 1. 1930.
2.	Ivan Trinko: Naši paglavci. Črtice in slike iz beneško-slovenskega pogorja. Ilustriral Fr. Gorše.
3. H. Sienkiewicz: Quo vadiš? 2. kuj. Zgodovinska povest iz mučen iške dobe. Prevedel Joža Glonar.
Josip R u s t j a : Travništvo.
knjige Goriške Matice za l. 1929:
1.	Koledar G. M. za 1. 1950.
2.	France Bevk: U mira joči bog Triglav.
3.	Slavko Slavec: Čigava si?
4.	N a n d e Vrbanjakov: Slike iz pri-rode.
5.	C i r i 1 D v e k o n j a : Pod domačim krovom. Ilustriral Fr. Gorše.
6.	D r. Jos. Potrata: Zdravje in bolezen v domači hiši. III. del.
7.	Gizela Majeva: Vzorna gospodinja.
Mohorjeva knjižnica:
Zv. 26. Janez Jalen: Ovčar Marko. Povest.
Zv. 27. Ivan Pregelj: Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev. Zgodovinska povest.
Zv. 28. Jack London-Jos. Polja-nec: Povest.
Lojz Kraigher: Na fronti sestre Žive. Drama v treh dejanjih. Ljubljana, Tiskovna zadruga, 1929.
R. Dobovišek: Radikalna kura. Burka s petjem v 3 dejanjih. Pevske točke: V. Čan-der. Zal. tiskarna bratov Rumpretov, Krško, 1950.
Narodna starina, 14. zv. Uredio dr. Jos. Ma-tasovič. (Vsebina je vsa posvečena Sarajevu in njegovi zgodovini. M. Mandič: Postanak Sarajeva. — M. Kreševljakovič: Sarajevska čaršija, njeni esnafi i obrti za osmanlijske uprave. — V. Popovič: Trgovina Budimliča u 1. pol. XIX. stol. in več drobnih sestavkov o sarajevskem muzeju, ženitvanjskih običajih bosanskih sefarda itd.). Uprava: Zagreb 6., pošt. pret. 14.
Ivan Pregelj: Izbrani spisi, 4. zvezek. Zgodbe zdravnika Muznika I. in II. del. — Tolminske matere sveta noč. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1929.
Knjige Kmetijske Matice za L 1910:
1.	Veliki koledar K. M. za leto 1950.
2.	I. Bun iii: Ponočni pomenek. S pisateljevim dovoljenjem prevedel dr. Iv. Preobra-ženski.
5. J os. Wester : Življenje čebel. Po Maur. Maeterliiickovi knjigi »La vie des abeilles«.
4. Inž. Jos. T e r ž a n : Kmetovalčev svetovalec.
Radničke novine. L. T., št. 1. Zagreb, Hauli--kova ul. 10. IV.
M. D. G j uric: Jugoslavenski bakropisci od XVI. v. do danas. Zagreb. »Umjetnost«, 1929.
Grga Bogič: Valovi. Pesmi. Samobor, Eng. Košak, 1929.
Naš rod. List za deco. Mesečnik. Uprava: Ljubljana, Frančiškanska ul. 6.
Jugoslavija u Francuskoj — La Yougoslavie en France. Organ Jugoslovenske kolonije u Francuskoj. Paris, 1929. (Med drugimi Jos. Mal: Francozi na Slovenskem. — Mirko Tvrt-kovič: Napoleon i Jugoslavija.)
Bogu mil Vošnjak : Pobeda Jugoslavije. Nacionalne misli i predloži. Beograd, Svesla-venska knjižara, 1950.
Fr. S. Finžgar: Zbrani spisi. VII. zv. Ljubljana, Nova založba, 1929.
Jugoslavija. Ročni šolski zemljevid kr. Srbov, Hrvatov in Slovencev. Izdelala Fr. Baš in SI. Dimnik. »Učiteljski dom«, Maribor, 1929.
B. V y b i r a 1 : Od osvobozeni k s jednoceni. Slavnostni proslov z oslavy jihoslovanskeho stätniho svätku, uspofadane olomouckym od-borem Československo-jihoslovanske Ligy dne L prosince 1929. Olomouc, 1929.
Paul Bart: Vod u životu. Preveo Milan Ševič (cir.). Beograd, S. B. Cvijanovič, 1950.
Slovenski tisk, št. 6. 1. letn. (Med drugim: ' A. Sovre: Šest resnic o tujkah.) Izd. Zveza faktorjev za Slovenijo v Ljubljani.
L j u b o B a b i č : Hrvatski slikari od impresionizma do danas. Zagreb, 1929. Preštampano iz Hrvatskog kola Matice Hrvatske.
Lexikon für Theologie und Kirche. 2. predelana izdaja. Kirchliches Handlexikon-a. Izd. dr. Michael Buchberger, škof v Regensburgu. I. zv. A do Bartholomäer. Herder & Co, Freiburg i. Br.. 1929.
Branko Laza re vie: Tri na jviše jugo-slovenske vrednosti. (Narodna pesma — Gorski vijenac — Ivan Meštrovič.) Cir. Beograd, Geca Kon, 1950.
T i h a m e r T 6 t h : Christus und die Jugend. Herder & Co, Freiburg i. Br., 1929. (Vsebina: Kristus otrok — Kristus učitelj — Kristus trpin. — Vzgojna knjiga: Kristus ideal mladine v letih doraščanja.)
Izdan ja somboteljskega muzeja:
1.	Vasvarmegye es Szombathely varos kulture-gyesulete es a V asvarmegyei muzeum 1. Ev-könyve (1925). Letno poročilo za 1925.
2.	Vasvarmegye es Szombathely varos kulture-gyesülete es a Vasvarmegyei muzeum II. Ev-könyve. Letno poročilo za 1926-27.
5. A Vasvarmegyei muzeum termeszetrajzi osztalyänak evi jelentese az 1928 evrol. Poročilo prirodoslovnega oddelka za 1. 1928.
4.	If j. B e n d a Laszlö: A Baltavari öslenytani asatasok 70 eves törtenete (1856— 1926)'.
5.	L a s z 1 ö B e n d a : The history of the paleontological excavations at Baltavär in the course of seventy years (1856—26). (Angleška izdaja publik, št. 4.)
6.	Dr. Pavel Ägost : Nyilttuzhelyü kony-hak a hazai szlovenoknal (kuhinje z odprtim ognjiščem v slovenskih hišah). Ponatis iz Erte-sito (Nepelet), 1927, št. IV.