Jezikoslovna razprava. Napisal Pridejane so: Opombe k Levčevemu »Slovenskemu pravopisu« V Ljubljani, 1899. Založil pisatelj. — Prodaja L. Schwentnerjeva knjigarna v Ljubljani. „bralec“? v ali Jezikoslovna razprava. Napisal I J e r u š e k. Pridejane so: Opombe k Levčevemu »Slovenskemu pravopisu«. V Ljubljani, 1899. Založil pisatelj. Prodaja L. Schwentnerjeva knjigarna v Ljubljani. V razvitku književne slovenščine opažamo že nekaj časa sem teženje, da se književni jezik, ki se je v zadnjih desetletjih tako imenitno obrazoval ponajveč na podlagi vzajemnega slovanskega jezikoslovstva, zopet potisne nazaj na ono samoslovensko, recimo samokranjsko ali celo samo- gorenjsko stališče, ki mora postati pogubonosno za njegov razvitek. Dokler je bilo to postopanje privatni šport, se je smelo prezirati, ali kakor kaže v cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig izdani »Slovenski pravopis«, je pričakovati, da se uradno uvede v šole pisava, kakeršno priporoča imeno¬ vana knjiga. Smatram torej za svojo dolžnost, da povzdignem glas proti pravilu, ki je naperjeno proti dosedanjim oblikam samostavnikov d na -alec, -alka, -alstvo in -ilec, -ilka, -ilstvo, namesto katerih se priporočajo oblike na -avec, -avka, -avstvo in -ivec, -ivka, -ivstvo, češ da so jedino te oblike pravilne. Oni filologi, ki se ogrevajo za te oblike z »v«, trde, da je one z »1« uvel pokojni Levstik, in sicer, da jih je sprejel iz hrvaščine. Ge bi tudi resnica bila, da so oblike z »1« hrvaške in da jih pristna slovenščina ne pozna, ali je ta čin Levstikov slovenščini kaj škodoval? Ali so mari besede izvedene z »1« manj umljive? Ali se je sploh kak človek nad njimi spotikal, da delajo silo duhu slovenskemu? Praktičnega vzroka, ki bi govoril proti tem oblikam, pač ne more nihče niti enega navesti; pač pa je korist, da so se te oblike v slovenščini izenačile s hrvaškimi, že sama na sebi dosti velika, kar mora pripoznati vsakdo, komur je bodočnost slovenskega jezika in njegova veljava pri srcu. Menda je vendar že vsem jasno dovolj, kar je Jagic (Ein Kapitel aus der Geschichte der siidslavischen Sprachen. Archiv f. slav. Philologie XVII.) dokazal, da v so vsa južno¬ slovanska narečja od italijanske meje do Črnega morja v nepretrgani zvezi in da tvorijo neko celoto. Po mojem osvedočenju sta torej slovenščina in hrvaščina tako sorodni, da velja vsak besedotvorni princip enega narečja brez- ‘) Pišem »samostavnik«, ne »samostalnik«, ker izvajam besedo iz podstave: »samostavb-J-mb-l-iki,«, kakor »pridevnik« iz »pridev«. (cf. Miki. II. 2). 1* 4 uslovno tudi za drugo narečje. Ako hrvaščina oblikuje besede iz deležnika preteklega časa na -1, -la, -lo, ne vidim prav nobenega razloga, zakaj bi to bilo slovenščini za- branjeno. To svojstvo hrvaškega narečja si sme tudi slo¬ venščina a priori brez pomislekov lastiti. Da je književna slovenščina dandanes komu podobna in da se nam je ni treba sramovati pred drugimi Slovani, to, bogami, ni zasluga onih ozkosrčnih provincijalnih rodo¬ ljubov, katerim obzorje ne sega čez meje domačega narečja, nego je zasluga onih mož, ki so s temeljitim znanjem so¬ sednih narečij preorali ledino zanemarjenega jezika, izpu¬ lili ljuljko in zasejali zdravo seme, ki je vzraslo na polju naših hrvaških sosedov. Ako je književna slovenščina svojo nekdanjo siromaščino odpravila z brezštevilnimi, od glagolov s končnico t>ct> izvedenimi besedami, ne smemo nikakor pozabiti, da se je v tem poslu ugledala v hrvaščino, in ako so ona brezštevilna nomina agentis na končnice -ec, -ka in odtodi izvedene druge besede dotičnim hrvaškim za dlako podobne, tedaj ni najmanjše dvombe, da jih je slovenščina obrazovala povsem analožno s hrvaščino. Ako so postale prvotne hrvaške besede: »vladalac, čitalac, krčilac« nedvom- bno iz II. deležnikov preteklega časa »vladao (= vladal), čitao (—čital), krčio (—krčil), ali se ne bi morali čuditi, ako bi bile dotične slovenske besede, ki so prišle iz hrva¬ ščine v slovenščino, »vladalec, čitalec, krčilec« postale ne iz iste podstave, kakor v hrvaščini, nego iz nedoloč- nikovega debla, ter bi imele glasiti »vladavec, čitavec, krčivec«? Ali si je mogoče misliti kaj nespretnejšega, kot tako razkladanje? Ako je prišel »1« v takih besedah res iz hrvaščine, ne smemo pozabiti, da je prišlo tudi brez števila besedij samih iz hrvaščine, in da smo po analogiji teh hrvaških izposojenih obrazovali svoje izvedenke na »ka«, in »bstvo«. Ugovarjati bi utegnil kdo: »Nekaj besedij je res na¬ ravnost iz hrvaščine prišlo v slovenščino; ali ostale se obra- zujejo iz nedoločnikovega debla, ne pa iz deležnikovega. To pravilo, da se besede tvorijo iz deležnikovega debla, velja samo za hrvaščino (srbščino), kakor uči Miklošič na strani 311. svoje Stammbildungslehre.« Res pravi tamkaj Miklošič: »Thema ist ein part, praet. act. II, das jedoch in der ableitung der bedeutung nach wie ein adj. behandelt vvird, daher die idee der vergangenheit nicht einschliesst.« S temi besedami pa Miklošič ni dejal, da se samo v srbščini (hrvaščini) nahajajo taki deležniki; nego on je to pravilo na tem mestu navel, ker je, kakor občenito znano, baš hrvaščino (srbščino) najkorenitejše obdelal in največ 5 primerov navel iz tega jezika; zato se mu je zdelo primerno baš tu posebe omeniti participije. Ako bi hoteli iz činjenice, da omenja izrecno samo na tem mestu izvajanje iz delež¬ nikov, sklepati, da velja to pravilo samo za srbščino (hrva¬ ščino), potem bi morali sklepati, da veljajo besede, ki jih čitamo na str. 180. iste knjige: »Dieses an (v besedah bo¬ žanstvo, veličanstvo, v katerih stoji »žanstvo« in »čanstvo« za stsl. »žbstvo in čustvo«) ist vielleicht das adj. suffix unb«, tudi samo za hrvaščino ali srbščino, ker tega ne omenja pri istih slovenskih besedah, ki jih je navel nekoliko vrstic pred srbskimi istoglasnimi. Da pa ni hotel Miklošič stezati pravila samo na hrvaščino (srbščino), se raz¬ vidi najbolje iz fakta samega, da je iz takih tvornopreteklih deležnikov izvedene besede navel iz vseh slovanskih na¬ rečij. Vsak bi si jih sicer lahko sam ogledal v Miklošičevi slovnici; a da prihranim trud čitateljem, navedem jih nekaj sam: str sl. pribeglbcu, qui refugit; ošulucu, eremita; pri- šblbcb, advena, nevyklbcu, homo indoctus; stradalbcu; vlada- Ibcb; podvizalucb, qui certat; nebyvakcb, a-jtpoc. — stradalustvo, passio; trbpekstvo. — bolg. kazalec; skakalec.— srb. vla- dalac; davalac; pogorelac; hvalilac; prosilac; sjedilac; tkalac. — kupilac; prelac; prosilac; stradalac. — malo rus. pryšeleč; byvaleč. — velikor. vladelecu, posestnik; stojalecu, gostač. — češ k. nedbalec, nepazljivec; tkadlec, textor; opilec; smelec. — pobčhlice, pobegla žena; nedbaPstvo. — p o Is k. rylec, dletce; latalec; wisielec, obešenjak; bywalec, erfahrener; tkadlec. — opilstwo. — gornje srb. tkale.— dolnjesrb. tkaPc. Kdor se zdaj ni osvedočil, da se brez izjeme v vseh slovanskih jezikih tvorijo nomina agentis s sufiksom »ucb« iz drugega tvornopreteklega deležnika perfektivnih in imperfekti vni h glagolov, da torej one besede Mi¬ klošičeve, kijih je napisal na strani 311., veljajo za vse jezike slovanske, temu seveda ni mogoče ničesar dokazati. Kdor pa pripozna resnico, da so v vseh slovanskih jezikih izvedenke iz mnogokrat imenovanega deležnika navadne, bode sklepal, da velja enako pravilo brezuslovno tudi za novo slovenščino, tudi ako ne bi našel v Miklošiču nobe¬ nega primera za to. Temu izvajanju se more ustavljati samo tak fanatičen samoslovenec, ki konstatuje za sloven¬ ščino povsem svoje slovniške zakone, da celo posebno sin¬ takso, in še več, posebno slovensko logiko. Sicer pa se čitajo v istem Miklošiču primeri tudi za slovenščino. Evo jih nekoliko: »Trubar: mrlec (torej od de¬ ležnika mrl); Trubar in Megiser: prišlci; pogorelec prov. abbrandler; vrtelec, vrtec vetra; črešnjojelec, qui cerasa 6 comedit.« Tu imamo primere, ki jasnejše kot solnce kažejo, da so izvedeni iz deležnika; saj menda besed »prišelci« in »črešnjojelec« niti najzagrizenejši srbofob ne bode izvajal iz nedoločnika, temveč iz deležnikov *še(d)l in ‘j e (d) L Isto tako ne more nihče trditi, da je morebiti kaka razlika med perfektivnimi in imperfektivnimi, prehodnimi in neprehod¬ nimi glagoli, ker »prišlec« je iz perfektivnega neprehodnega, »črešnjojelec« iz imperfektivnega prehodnega glagolskega debla. Tudi Miklošič ne uči nikjer, da je morebiti kak poseben razred glagolov ali kaka vrsta, ki ima edina privilegij, da tvori take besede iz deležnika. In ker rabijo take besede Trubarju in Megiserju, teh menda vendar ne bode nihče dolžil hrvatenja. Tudi »vrelec« in »smelec« sta nastala od deležnikov »vreh« in »smeha«, če prav rabita leta tudi kot pridevnika. Sicer pa čitamo tudi že pri starejših pisateljih oblike na -ilec, -alec, n. pr. pri Krelju »nosiZca«, pri očetu Hipolitu »ta tkaZic«, pri Vodniku »prebivaZcov«. To so pač jasni dokazi, da so tudi že drugi pisatelji čutili, odkodi gre izvajati nomina agentis na oec, ne pa šele Levstik. Dokaz, da gre nomina agentis izvajati iz deležnika, so tudi različna lastna imena. Na Goriškem je mnogo ljudij z imenom »Prelec«; to je po gorenjsko »Prevec«, kakor se imenujejo znane osebe v Kranju. »Novoselec« je izvajati od deležnika »se(d)l« in pomenja »Neusasse«, ter je bilo s početka nedvombno nomen appellativum. Imena »Pelc« in »Pile« t ; j. »Pelec« in »Pileč« je izvajati iz deležnikov »pel«, »pil«, »Šileč« (v Brežicah) od »šil«. Tudi beseda »rilec«, ki je našla milosti pri teh filologih, svedoči, da se obra- zujejo celo od glagolov sedmega razreda prve vrste nomina agentis na bcc. — Poleg teh priznavajo pokoljenje iz deležnika še temle besedam: »tkalec, gnilec, ogorelec, otelec, pismoznalec, umelec, vžgalec.« Ali ni to najbolj klasičen dokaz, da gre nomina agentis na beb izvajati iz tvornopreteklega II. de¬ ležnika? Zakaj pa bi bile baš te besede izvedene iz de¬ ležnika? Jezik brez tehtnega vzroka ne dela no¬ benih izjem; kjerkoli je treba konstatovati izjemo od občnega pravila, je tudi kak vzrok, zakaj se ta izjema ne pokori občnemu pravilu. Naši pismoznalci pa ne vedo prav nobenega vzroka navesti, zakaj bi se baš te besede ne uklanjale pravilu. Izgovor teh besedij ne brani, da jih iz¬ vajaš od nedoločnika. Zakaj se ne bi te besede izvajale iz nedoločnika in pisale »gni-v-ec, pismozna-v-ec, ume-v-ec, ri-v-ec, tka-v-ec« (nekteri Gorenjci izgovarjajo celo »hkauc«)? »črešnjejelec, prišlec, prelec, mrlec« to so seveda besede, 7 ki je njih izdeležniška tvorba tako jasna, da je ni mogoče tajiti. Ali ako je res edino pravilno izvajanje na bco iz ne¬ določnika, potem pač ne vem, kaj bi branilo pisati »gnivec, pismoznavec, umevec, rivec, tkavec« itd.? Take oblike se nahajajo pri pisateljih različnih dob, in tako se ta imena v ljudski govorici tudi izgovarjajo. Noben znanstven vzrok torej ne sili pri teh besedah konstatovati izjem. Da so pa našle baš te besede milosti pri »avcih«, je utemeljeno edino na tem, da navaja Miklošič te besede kot izvedenke iz de¬ ležnika in ne iz nedoločnika. Ako bi bil Miklošič te besede navel v obliki »tkavec, pogorevec, rivec, preveč« itd., kar bi bil lahko storil, ker tako ljudstvo govori in se je svoj čas tako pisalo, bi bili oni brez obotavljanja dejali, da se tudi ti samostavniki izvajajo iz nedoločnika. Da se je Miklošič, ki je oblike enostavno tako beležil, kakor so jih dotični pi¬ satelji napisali, morebiti zmotil, kaj takega sumnjati jim niti najmanje ni prišlo na um. Njegove besede so jim svetejše, nego pričanje vsegakolikega slovanstva, in njemu bolj slepo verujejo, nego najfanatičnejši derviš Mohamedu. Kdor ni povsem slep, mora vendar uvideti, ako je edino pravilna oblika »bravec, igravec, morivec«, da je edino v pravilna oblika tudi »tkavec, pismoznavec, rivec, gnivec«. Še enkrat ponavljam, jezik brez vzroka ne pozna nobenih izjem. Ako se te oblike nahajajo pri starih pisateljih, to pač ni prav nikakeršne važnosti. Možje niso bili filološki izobra¬ ženi ter so pisali, kakor je naneslo; včasih so zapisali, kakor ljudstvo govori, včasih, kakor jim je jezikovni čut narekoval; odtodi različna pisava besede »tkalec« in »tkavec« (hkauc, kavz. primeri Ljub. Zvon. 1899. 254). Menda vendar ne bode nihče trdil, da so se stari pisci zavedali, da je »tkalec« izvajati od deležnika, »bravec« pa od nedoločnika. Izgo¬ varjali so besedo »tkalec« že tedaj brez vsake dvombe »tkavec«, prav tako, kakor »bravec«. Zapisali so torej pi¬ satelji obliko »tkalec« zato, ker sojo čuli pri svojih iztočnih sosedih, ki so besedo tedaj izgovarjali »tkalec« in jo še dandanes tako izgovarjajo. Isto velja o besedah »črešnjejelec, vrelec, vrtelec« itd., ki so vse na iztoku slovenščine doma, t. j. na ozemlju hrvatske kajkavščine in panonščine. Ti Slo¬ venci ne izgovarjajo samo besede »tkalec« s čistim »l«-om, nego isto tako tudi besede »trgalec, prosilec«, ne pa »trgavec, pro- sivec«, kakor narobe v naših pokrajinah govore »trgavec, pro- sivec«, pa tudi »tkavec«, ne pa »trgalec, prosilec« in tudi ne »tkalec«. Narodni izgovor teh besedij torej absolutno nobenega merila ne daje, po katerem bi se mogla ustanoviti pisava z »1« ali »v«. Enako irelevantne so oblike pri pisateljih. Kaj je pravo, se da ustanoviti edino le po jezikoslovnih zakonih. 8 Da pa za različno izvajanje imen agentis na bco ni prav nobenega znanstveno podkrepljenega razloga, se razvidi iz tega, da »avci« priznavajo tvorbe iz deležnikov per- fektivnih in i mp e r f e k t i v n i h , prehodnih in ne¬ prehodnih glagolov najrazličnejših vrst (prelec, rilec, umelec. pogorelec, tkalec). V tej zadregi si pomagajo ti filologi in pravijo: »Prelec« gre izvajati iz »prelo«, »rilec« iz »rilo«, »vrelec« iz »vrelo«. To je naravnost napačno. Po Miklošiču (Vergl. Stamm- bildungslehre str. 306, 307 se tvorijo imena na bct> I.) iz glagolskih korenov. II.) 1.) deminutiva (od »rilo« je demi- nutiv »rilce«, ne pa »rilec«). 2.) imena ki značijo kako raz¬ merje k tematu (vsi primeri pri Miklošiču naznanjajo domovino, n. pr. Zagrebec, Kranjec, goreč [incola montium], planinac, prekomorac, novohorodeč, avstrijecb, ali pa, odkodi je kaj n. pr. lipiec, lipov med.) 3.) imena iz pridevnikov. 4.) zloženke. 5.) pri srednjih in ženskih imenih se dodaje končnica »t>ct9«, a da se značenje prvotnega imena nič ne promeni. — (»prelo« in »prelec« pa menda vendar ni vse eno.) Jasno je torej, da je tako izvajanje povsem neute¬ meljeno. Ali posito, non concesso, da je to mnenje pravo, tedaj pa vprašam, ako gre izvajati »prelec« od »prelo«, »vrelec« od »vrelo«, kakšen vzrok brani izvajati »pomagalec« od »pomagalo«, »klepalec« od »klepalo«, »gledalec« od »gle¬ dalo«, »mazalec« od »mazalo«, »pokrivalec« od »pokrivalo«, »nosilec« od »nosilo«, »volilec« od »volilo«, »merilec« od »merilo«, »kadilec« od »kadilo«, »kupčevalec« od »kupče¬ valo« itd.? Po čem se pa spozna, katera nomina agentis imajo pravico, da se izvajajo iz samostavnikov na -»lo«? Kateri sveti duh je razsvetlil gospodo, da so spoznali, da gre izvajati »rilec« od »rilo«, »prelec« od »prelo«, pri drugih pa da ne velja to pravilo? Brez vsake znanstvene podlage je tudi razlikovanje besed »črnilec« in »Črnivec«, ki se nahaja v Pleteršni- kovem slovarju. Izgovarjata se obe besedi enako, obe sta po pomenu taki, da se smeta smatrati istovetni. Pomeni »Maisbrand, Baumraude, Schwarze des Mostes« niso nič druzega kot »Schwarzer, Anschwiirzer«. Vsaka razlika izmed »črnilec« in »Črnivec«, utemeljena baje v izgovoru in naglasu, je naravnost fiktivna. Jaz bi rad poznal onega, ki bi mi mogel povedati, ali sem rekel »črnilec« ali »Črnivec«. Vidi se jasno kot beli dan, da je vsa ta pravila, ki izvajajo nomina agentis na ucb iz nedoločnika ali iz samo- stavnika na -lo, skrpala nekritičnost, nedoslednost in najivna samovoljnost, ki išče vsako ^mogoče razlaganje, samo 9 onega ne, ki se da izvesti dosledno iz pravil, po katerih tvorijo brez izjeme vsa s 1 o v el.n s k a. narečja te besede. Kakor je izmišljeno izvajanje samostavnikov na »DCt>« iz podstav na -lo, tako je izmišljeno tudi ono pravilo, ki pravi, da iz imperfektivnega glagolskega deležnika ni moči tvoriti samostavnikov agentis na bCb. Ta teorija uči nekako takole: »Prebivalec« pomenja samo onega, ki je »prebival«, ne pa tudi onega, »ki prebiva«. To poslednje pomenja baje samo oblika »prebivavec«, ki je izvedena iz nedoločnika. To pravilo zaudarja po olju svetilnice in je skovano brez vsake realne podlage. To svedočijo ne samo vsa slovanska narečja brez izjeme, ampak tudi slovenščina sama; saj vendar »tkalec« ne pomenja samo onega, »ki je tkal«, nego tudi onega, »ki tke«; »prelec« ne samo onega »ki je prel«, nego tudi onega, »ki prede« itd. Nasprotno v vsej slovanščini ne najdeš niti enega primera, ki bi svedočil, da so samostavniki agentis izvedeni iz nedoločnika; oni primeri pa, ki navidezno pričajo za take tvorbe, je treba drugače tolmačiti. Ako bi res bil kake važnosti pomen prošlosti pri takih izvedenkah iz deležnika, in nasprotno pomen sedanje trajnosti pri izvedenkah iz nedoločnika, potem bi pomenjala beseda »morivec« onega, »ki mori«. Kaj pa, kadar je ta »morivec« pred porotniki, ali je tedaj še vedno oni, »ki mori?« Menda vendar pred sodniki in stražo več ne mori! Pa tudi onega ta beseda ne more pomenjati, »ki je moril«, ako je nesrečnik samo enkrat zvršil to zločinstvo ter ga je takoj prijela oblast. — Slovenščina in sploh slovanščina tvori pač tudi od perfektivnih prehodnih glagolov nomina agentis na t>Cb, na pr. »ubilac (s.), ubiicfe (starost), storilec«, vendar je to vrlo redko. To se godi samo od takih debel, ki so postala perfektivna zaradi prefiksa in ki so dobila baš zaradi tega prefiksa tudi še posebno značenje, na pr. »ubilec« Todtschlager od »ubiti«, todten; verbum simplex »biti« pomenja »schlagen«. Nasproti ima glagol »umoriti« isto značenje, kakor glagol »moriti«, in prefiks »u« znači edino, da je glagol prefektiven; zato pa tudi ne tvori slo¬ venščina samostavnika »umorilec«, nego samo »morilec«. — Razlika v izvajanju besed »tvorivec« in »st(v)orilec« od raz¬ ličnih debel je kar naravnost izmišljotina. Saj »morilec« ali po novem »morivec« pomenja- onega, »ki mori«, »ki je moril« in »ki je umoril«. Jezik, živi jezik, ne pozna onih tančin, katere so iztuhtali filologi, ki šlišijo, kako trava raste. Ako bi bilo »avcem« kaj do logike in doslednosti, bi morali izvajati tudi pridevnike na »t>m>« iz nedoločnikove osnove ter bi morali pisati ne samo: »mučivec, mučivka, 10 mučivstvo; prebivavec, prebivavka, prebivavstvo«; nego tudi »mučiven, mučivnik, mučivnica; gledaven, gledavnik, gle- davnica; svetovaven, svetovavnik, svetovavnica«. Kdor izvaja nomina agentis na »t>cb, ka in bstvo« iz nedoločnika, ta bi moral izvajati tudi pridevnike na in bski« iz istega debla in temu izvajanju se ne bi protivilo niti ljudsko izgo¬ varjanje (saj se vendar besede »mučilen, tkalen, mučilnica, tkalnica« itd. izgovarjajo »mučiven, tkaven, mučivnica, tkav- nica«), niti pomen nedoločnikovega debla. Izvajanje pridev¬ nikov na »loiTb, oski« iz nedoločnikovega debla je istotoliko upravičeno, kolikor izvajanje samostavnikov na »oco, ka in bstvo«. — Da pa »avci« tega izvajanja navzlic svojim teorijam ne dopuščajo, temu je povod zopet slepo poverjenje v besede Miklošičeve, ki navaja na strani 146. imenovane knjige med izsamostavniškimi pridevniki na ont primer: mačilonu: ‘mačilo. To je edini primer, ki ga navaja Miklošič iz vseh slo¬ vanskih narečij, in ki je baje izveden iz samostavnika na -lo; pa še ta samostavnik ima zvezdico, t. j. se ne nahaja nikjer v knjigi. Opiraje se na ta primer izvajajo vse pridevnike na bnt>, ki niso izvedeni iz glagolskih korenov ali pridev¬ nikov, naravnost iz samostavnikov na-lo; torej: »gledalen« iz »gledalo«, »pisalen« iz »pisalo«, »mučilen« iz mučilo«, »vo¬ lilen« iz »volilo«, »svetovalen« iz »svetovalo«. — Sufiks -lo tvori samostavnike, ki so s početka brez izjeme značili sredstvo, s katerim se izvršava dejanje, ki je izraženo v glagolskem tematu. Beseda »pisalo« torej pomenja »das Schreibzeug«, in pridevnik »pisalen« bi moral dosledno pomenjati »zum Schreibzeug gehorig, dem Schreibzeug angemessen, ahnlich, aus dem Schreibzeug ausgehend, am Schreibzeug befindlich, vom Schreibzeug ausgehend« itd., kakor pomenja »miren« »zum Frieden gehorig, dem Frieden angemessen, ahnlich« itd. itd. Dosledno pomenja torej tudi »pisalnica« »Zimmer zum Aufbevvahren des Schreibzeuges«, »pisalnik« »Tisch zum Aufstellen des Schreibzeuges«, »či- talo« je »Leseapparat«, »čitalen« »zum Leseapparat gehorig«, »čitalnica« »Zimmer fur den Leseapparat«, »čitalnik« »Tisch zum Aufstellen des Leseapparates«; »mučilo« »das Marter- vverkzeug«, »mučilen« »zum Marterwerkzeug gehorig«, »mu¬ čilnica« »Zimmer zum Aufbevvahren der Marterwerkzeuge«, »mučilnih« »Ort zum Aufstellen des Marterwerkzeuges« itd. itd. — Vsakdo pa lahko vidi, da pridevniki »pisalen, čitalen, mučilen« in samostavniki »pisalnica, čitalnica, mu¬ čilnica« ter »pisalnik, čitalnik, mučilnik« nimajo tega pomena, ki bi ga morali imeti, da so izvedeni iz samo¬ stavnikov »pisalo, čitalo, mučilo«, nego da pridevniki značijo »zum Schreiben, Lesen, Martern gehorig« ne pa 11 »zum Schreibzeug, Leseapparat, Martervverkzeug gehbrig«; in isto tako samostavniki »pisalnica, čitalnica, mučilnica« nimajo gori imenovanega pomena, nego značijo »Schreib- zimmer, Lesezimmer, Marterkammer«, in »pisalnik, čitalnik, mučilnik« »Schreibpult, Lesepult, Martertisch« ali kaj po¬ dobnega; s kratka, pridevniki na »bnio in bski« ter iz njih izvedeni samostavniki na »onica, bnikb«, ohranijo osnovni pomen glagolskega dejanja in se zategadelj ne morejo izvajati iz samostavnika, nego edino iz kake glagolske osnove. Ker pa ta glagolska osnova ne more biti nedo¬ ločnik, je treba poiskati drugo" glagolsko osnovo. Taka osnova je drugi tvornopretekli deležnik. Tako se izvaja iz »ošbk«qui abiit »ošblnb« solitarius (Miki. 147.); stalen, constans (Miki. 149.); spaknyj ad dormiendum aptus; vstavalbnyj; ža- lovaknaja gramota; šivalna gla. — Tu je treba naglašati, da Miklošič sam izvaja imenovane primere iz deležnika, ne pa iz samostavnika na —lo. »Spalni« torej od »spal«, ne od »spalo«, »žalovalni« od »žaloval«, ne od »žalovalo«, »ši¬ valni« od »šival«, ne od »šivalo«. — Ali ni potem jasno, da je tudi »pisalni« od »pisal«, ne pa od »pisalo«, »zdravilni« od »zdravil«, ne pa od »zdravilo« itd. itd.? Da so sicer res vse izvedenke s sufiksi »bcb, bka, bski, bm>, bstvo, ica, išče« v zvezi z glagolskim deblom, kakor ga ponuja drugi tvornopretekli deležnik na —lt>, o tem se prepričamo s tem-le premišljevanjem. Na strani 274. imenovane knjige pravi Miklošič o su- fiksu »iško, iške«: »Das sufix »iško, iške« bezeichnet a) den ort a) wo sich etvvas belindet, |3) wo sich etvvas befunden hat. Das thema bedeutet entvveder eine sache oder eine person sadiište, wie sadilište ist der ort der richter, daher der ort, wo recht gesprochen wird: die themen sind: sadija, sadik, letzteres nicht etwa als der, der recht ge¬ sprochen hat« itd. Ako primeriš s temi besedami še besede, kijih čitaš na strani 311: »Thema [besedi na bCb] ist ein part, praet. act. II., das jedoch in der ableitung der bedeu- tung nach wie ein adj. behandelt wird, daher die idee der vergangenheit nicht einschliesst« itd. in ako držiš na umu, da je suliks »k«, s katerim se tvori part, praet. act. II. istoveten s sufiksom »lo«, o čemer se lahko prepričaš v istem Miklošiču II. 94 sep, potem ne moreš dvomiti, da po- menja deležnik na —k osebo, katera je nositeIj gla¬ golskega dejanja. — V tej točki Miklošič ne dela nobene razlike za slovenščino in ostala slovanska narečja, ker stoji to pravilo na čelu celega odstavka, pred no govori o posameznih slovanskih narečjih (pag. 94.). Iz tega sledi kot jasni dan, da tudi ona opazka na strani 311. ne velja 12 samo za hrvaščino (srbščino), nego za vsa slovanska narečja, torej tudi za slovenščino, ker se do pičice ujema s prvo točko na str. 274. — Od »nosil« je torej izvajati ne samo »nosilišče« = kraj, kjer se nosi ali kjer se je nosilo, nego tudi »nosilen« in iz tega pridevnika »nosilnica, no- silnik« in končno tudi »nosilec« = človek, ki nosi, ali kije nosil, »nosilka«, »nosilstvo«. Od »gledal« ne samo »gleda¬ lišče« — kraj, kjer se gleda ali kjer se je gledalo, »gledalen«, »gledalnica«, »gledalnik«, ampak tudi »gledalec« = človek, ki gleda ali ki je gledal, »gledalka« in »gledalstvo« itd. — Pri vseh teh izvedenkah podstava »nosil«, »gledal« itd. ne pomenja nič druzega, kot izglagolsko ime, ki je nosilec abstraktnega glagolskega dejanja brez obzira na čas, osebo, spol, in iz katerega se potem tvo¬ rijo različna imena z večkrat imenovanimi sufiksi. Nekateri taki deležniki so postali povsem pridevniki (primeri Miki, str. 94.), na pr. »smel, vrel, ogorel, obogatel« itd. »Smel« ne pomenja tedaj onega, »ki je smel«, nego tudi onega, »ki sme«, »vrel« ne samo onega, »ki je vrel«, nego tudi onega, »ki vre«. Zato pa »smelec« pomenja predrzneža brez obzira na čas in druge glagolske kategorije, isto tako »vrelec« pomenja »studenec^, ki tudi v sedanjosti teče, »vrtelec« pomenja vsak vrtec vetra, najsi nastane, kadar hoče. Po analogiji teh deležnikov, ki so postali pridevniki, dobivajo enako pridevniški značaj tudi deležniki glagolov na —iti in —ati; t. j. deležniki »moril, gledal, svetoval« itd. izgube značenje prošlosti in imajo samo pomen glagolskega dejanja, čim se zvežejo s kakim sufiksom, na pr. gledal-išče, gledal-en itd., torej tudi gledal-ec, gledal-ka, gledal-stvo. Ker smo se osvedočili, da rabi drugi tvornopretekli deležnik v vseh slovanskih jezikih in še posebe v sloven¬ ščini kot podstava novim izvedenkam različnih sufiksov, se po pravici začudeni vprašamo, odkodi ta gonja proti »l«u? Na strani 308. imenovane Miklošičeve knjige čitamo kot prvi primer iz nove slovenščine za besede s končnico bCb tole: »bajavec incantator. hung.: baja-v-bCb«. — To je tako umeti, daje pristopila končnica »ec« k nedoločnikovemu deblu »baja«, med deblo in končnico pa »v«, da se zamaši zev. Potemtakem bi bil to primaren sufiks. Tudi, ako bi se dokazalo, da je ta način izvajanja pravilen, ne bi imeli zaradi tega že pravice odrekati pravilnost onim izvedenkam iz delež¬ nika, katerih neoborno pravilnost smo ravnokar dokazali. N ar man j, kar bi smeli tirjati za izvedenke iz deležnika, bi bila ravnopravnost. Ako pa še pomislimo praktične ob- zire, ki priporočajo te izvedenke, bi jim morali brezpogojno 13 dati prednost pred onimi, ki se izvajajo iz nedoločnikovega debla. Ti v praktični obziri pa so ti-Ie: 1. ) Že gori smo izteknili veliko važnost za obrezo¬ vanje književne slovenščine, za duševni in občni narodni napredek, ako se oblike čim bolj zbližajo z dotičnimi obli¬ kami hrvaščine. 2. ) Oblike z »l«om so se v knjigi popolnoma ukore¬ ninile. Vsem novejšim knjigam rabijo te oblike, vsi šolski učbeniki so bili dosedaj tako pisani, vsa imenitnejša javna glasila se poslužujejo teh oblik. Ali ne bi bilo čudno rav¬ nanje zaradi neke umišljene pravilnosti prominjati utrjeno pisavo, ki je najmanj vsaj toliko upravičena, kolikor nova, kakor smo gori videli. 3. ) Oblike na »v« so neblagoglasne. Ne samo mene žali oko, kadar čitam te nekako rustikalne oblike; tudi mnogi drugi ljudje, s katerimi sem o tem govoril, so mi priznali kakofonijo oblik na »v«. — Kadar vidim napisane besede: »spoznavavec, pomagavka« in slične, se mi zdi, da kdo oponaša gorenjske kmetavse; zakaj, to bodemo pozneje videli. Ker pa vem, da svojeglavnost slovenska ne bode upo¬ števala teh po mojem mnenju zadosti važnih razlogov, hočem poskusiti, da dokažem, da pravilnost teh oblik na »v« ni samo nič bolj utemeljena, nego pravilnost i z d e 1 e ž n i š k i h oblik, ampak da je celo povsem neutemeljena. V to svrho si oglejmo v Miklošičevi knjigi nekoliko primerov onih besedij, ki se izvajajo iz glagolskih debel z onimi končnicami, ki pridejo v našem predmetu v poštev. Zadostovalo bode celo, ako se omejimo na besede s končnico ucb. ker rezultati, do katerih pridemo pri teh besedah, veljajo tudi za vse druge končnice. Miklošič navaja na straneh 306.—314. pod I. velikansko število nomi- num agentis na bcb, ki se izvajajo s primarnim sufiksom iz glagolskih debel. Predmnevati smemo, da je Miklošič nabral in izbral take primere, da so zastopane vse vrste glagolov, trajnih in dovršnih, prehodnih in neprehodnih. Ako pre¬ gledamo vse navedene primere (ostavljajoč za sedaj primere na -avec na strani), se skoraj osvedočimo, da so vsi samo- stavniki, ki so izvedeni s primarnim sufiksom, izvedeni brez izjeme ne iz nedoločnikovega. debla, nego iz glagolskega korena (v katerem j e včasih slabi samoglasnik pojačan, na pr. pt>n:pon, kl:kol, pt>r). In sicer pristopa pri glagolskih korenih, ki se končujejo na soglasnik, končnica bcb neposredno h korenu, pri korenih pa, ki se končujejo na samoglasnik, zatika zev eden tehle 14 soglasnikov: j, v ali t. —- Evo primerov za vse vrste in vse razrede glagolov. I. 1. osnova: bod: bod-e-m: bodeč stimulus inf. bos-ti. I. 2. » molz-e-m: kravomolzec inf. mols-ti. I. 3. >> greb: greb-e-m: pogrebec inf. grebs-ti. » sop: sop-e-m: sopocis (stsl.) inf. sops-ti. » živ: živ-e-m: lehkoživec inf. ži-ti (iz živ-ti). » plev: plev-e-m: plevec inf. ple-ti (iz plev-ti). » šiv: sivec inf. ši-ti (iz šiv-ti). I. 4. » pek: peč-e-m: hlebopečbcu (stsl.) inf. pesti, peči. T , Ižen-e-m: žnec. ] . P „ ,. I. o. » žbii: v . m v ■ ini. zeti. (zanj-e-m: zanjec) » pen: pn-e-m: zaponec inf. zapeti. I. 6. » dr: der-e-m: živoderec inf. dre-ti. ’) Izvedenka „kanec“ ni iz glagolskega debla „kap“ napravljena, nego po krivi analogiji iz „kan“, kakor da je glagol četrte vrste. Iz glagolov druge vrste se inače sploh ne tvorijo nomina agentis na act, niti imena na ka, sstvo, 15 Osnova ved: ve-m: vsevedec (stsl.) inf. vedeti, j ,,, j . [proda-v-ec 1 a( ). c a m. | mbZ( j 0 d a 4. bCb (stsl.) inf. da-ti 1 ) » je(d): jč-m: jed-ec inf. jes-ti. J Vzamite iz Miklošiča katerokoli vam drago izvedenko iz glagolov 1.—4. in 6. vrste, brez izjeme vsaka se ravna po pravilu, da se končnica »ocb« pritika izključno na gla¬ golske korene. Pri tej priliki opozarjam posebno na one glagole prve vrste, v katerih se pojavlja pri izvajanju besedij prvotno deblo. Taki glagoli so »plev-e-m«, čigar nedoločnik se glasi »ple-ti«. Ako bi se imena na bco izvajala iz nedo¬ ločnika, bi se sedanjik ne glasil »plevem«, nego »*ple-j-em«. Iz sedanjika je jasno razvidno, da pripada »v« korenu in da je »plevec« izvedeno iz »plev-bCb«, ne pa iz »ple-v-oco«. Enako jasno se vidi to iz glagolov 5. razreda. Iz nedoloč¬ nika »peti« bi se izvela pač beseda »*zape-j-bcb« ali »*zap'e-v-bcb«, ne pa »za-pon-ec«. Iz nedoločnika »žeti« bi postala beseda »*že- v-ec«, ne pa »žnjec« in »žanjec«, ki sta postali iz korena žbn torej »žbn + bCb«. — Iz nedoločnika »mre-ti« bi pričakovali v maloruščini »‘mre-v-eč« ali »*mre-j-eč«, ne pa »mr-eč«, kar je očividno iz glagolskega korena. Korenska osnova »plu« se razkroji pred samoglasnikom v »plov«, torej »plov-ec«. Isto velja tudi za glagole 6. vrste. Pri besedi: »jadikovac« stoji v Miklošiču (str. 310), da se izvaja iz osnove »jadikova«, dosledno tudi »bogovec« iz bogova-ti in »trgovec« iz trgo- va-ti. To je očividna pomota. Ako bi bile omenjene besede izvedene iz nedoločnikove osnove, bi se pač glasile po nauku Miklošičevem: »bogova-v-ec,trgova-v-ec,jadikova-v-ec«. Nasprotno pa je pač evidentno, da se glagolski koren gla¬ golov šeste vrste končuje na »u«, torej »bogu- trgu- jadiku-«, kakor se nam kaže v sedanjiku »bogu-j-em, trgu-j-em, jadiku- j-em«; isti korenski »u« pa se razkroji pred končnico »t>cb« v »ov« in tako so postale besede »bogov-ec« iz »bogu-bCb«, »trgov-ec« iz »trbgu-ocb«, »jadikov-ac« iz »jadiku-bcb«. — Zastonj pa se trudiš, da bi našel med izvedenkami, naštetimi pri Miklošiču, oblike izvedene iz nedoločnikove osnove. Tu čitamo pač str sl.: »zrimoberbco«, a ne najdemo nikjer »bra-v-ocb«, »horbcb«, ne pa »bori-v-ocb«, »vbsedržbCb«, ne pa »vsedrža-v-ocb«, »igroco«, ne pa »igra-v-bcb«, »glumt>co«, ne pa »glumi-v-bcb«, »pisocb«, ne pa »piša-v-oco«, »sevbCb«, ne pa »seja-v-bcb«, »svirbcb«, ne pa »svira-v-ecb«, »plesbcb«, ne pa »plesa-v-bCb«; slov: »jezdec«, ne pa »jezdi-v-ec«, »piščec«, ne pa »piska-v-ec«, »sodec«, ne pa »sodi-v-ec«, »strelec«, ne pa »strelja-v-ec«; srb.: »norac«, ali ne »nori-v-ac«, »ponovac«, a ne »ponovi-v-ac«, »čudotvorac«, a ne »tvori-v-ac«, »ispolac«, ’) iz okrajšanega korena po analogiji glagolov I. 7. Brez- sponski glagoli 16 a ne »ispla-v-ac« (poljem, plati), »kaljac«, ne pa »kla-v-ac«; mr.: »kupec«, a ne »kupi-v-eč«, »loveč«, a ne »lovi-v-ec«; rus.: »vsevedecb«, ne pa »vsevede-v-ecb«, »zločinec«, ne »zloči- ni-v-ec«; češk.: »chodec«, ne »chodi-v-ec«; polj.: »czyšciec«, ne »czyšcie-w-ec«; Ižs.: »gerc«, ne pa »gra-v-c«. Jasno je kot beli dan, da so pa mogoče vse izvedenke iz drugega tvornopreteklega deležnika, torej: »bral-ec, igral-ec, boril-ec, pisal-ec, sejal-ec, sviral-ec, plesal-ec, piskal-ec, stre- Ijal-ec, tvoril-ec, klal-ec, kupil-ec, lovil-ec, črnil-ec« itd., da celo izvedenke iz glagolov I. 7. ri- »rilec«, pe- »pelec«. Vse, kar smo tu konstatovali za izvedenke na bco, vredi tudi za vse izvedenke z drugimi sufiksi, ki pridejo tu v poštev na pr. ka, ostvob, bnb, bski, ica. Od glagolskega korena lov, inf. loviti se mogd torej tvoriti besede »lovec, lovka, lovstvo, loven, lovsko, lovišče« in »lovilec, lovilka, lo- vilstvo, lovilen, lovilski, lovilišče« ne pa »lovi-v-ec, lovi-v-ka, lovi-v-en, lovi-v-ski, lovi-v-stvo, lovi-v-išče«. Kakor smo videli, sta torej dve glagolski podstavi, iz katerih se tvorijo samostavniki z različnimi, že večkrat navedenimi sufiksi; in sicer sta ti podstavi a) korenska in Z>) deležnikova. Po tem takem vidimo, da se lahko postavijo enačbe: 1.) sod : sodil = sodišče: sodilišče, gled : gledal — gledišče : gledališče. 2.) pros : prosil = proseč : prosilec, pis: pisal — pisec : pisalec. 3.) hval: gostil = hvalen : gostilen — zahval- nica : gostilnica, pis : pisal = pisen : pisalen = zapisnik : pi- salnik. 4.) lovec : lovka — prosilec: prosilka, glumec : glumica = trlec: trlica — žrec : žrica, zemljedelec: zemljedelka == de- lalec : delalka. 5.) lovec: lovski = hvalilec : hvalilski; zemlje¬ delec : zemljedelski = delalec : delalski. 6.) lovec : lovstvo = nosilec : nosilstvo; zemljedelec : zemljedelstvo = prebivalec : prebivalstvo. Ali je po vsem tem, kar smo dosedaj čuli, verjetno, da bi se tvorile baš iz nekaterih glagolov, katerih vrstna spona je »i« in »a«, torej iz glagolov četrte,, pete in šeste vrste, na drug način izvedenke, nego je brezizjemno pravilo za vse druge glagole? Gotovo ne! Prisiljeni smo priznati, da veljajo za vse glagole enaki zakoni, da se torej tudi iz glagolov četrte,pete in šestevrste izvajajo imena z gori imenovanimi sufiksi pač iz glagolskega korena in iz deležnikovega debla, nikdar pa ne iz n e d o 1 o čn i k o v eg a debla. Ta zakon potrjajo pri Miklošiču ne samo vsi primeri izvedenk iz glagolov 1.-4. vrste, nego tudi mnogi iz 5. in 6. vrste. V Miklošiču pa so navedeni vendarle mnogi samo¬ stani na »avcct«, ki so po mnenju njegovem in po trditvi onih, ki mu slepo sledijo, iz nedoločnikove osnove izvedeni. 17 Navedimo jih vse in poskusimo njih postanje raztol¬ mačiti. Nahajajo pa se tile primeri: a\ Iz stare slovenščine na -avec, -ivec edino taki, kakeršne Miklošič sam pri¬ števa izvedenkam, ki so postale iz pridevnikov na -avis in -ivb s pritaknjenim sufiksom bct>. Taki samostavniki so: »delav-bcb, laskav-bCb, bogočastiv-ccu, Ibživ-bCb, pesniv-bCb«. »da-v-bCb« je iz glagolskega korena »co: bukavac ardea stellaris: buka. drekavac animal fictum clamosum: ‘drekati, vgl. drečati. 3. 2. zrikavac, zrijavac, gryllus viridissimus a clamore zri: ‘zrika. lajavac: laja, lizavac: liza. prodavao: venditor. prucavac equus calcitrosus: pruca se. puzavac sitta europea: puza. pucavac uvae genus: puca. rikavac: rika. sjecavac olus dissectum: sjeca. skakavac locusta: skaka. Der accent fallt auf dieselbe sylbe, wie im inf. der entsprechenden verba: bukavac: bu- kati.« — Besedo »prodavac« sem že gori razložil; izvedena je iz korena »da(d)«, torej »*da-v-bct>«. Ostale besede pa so brez izjeme izvedene iz pridevnikov s suflksom »avt«. Ali so ti pridevniki sami v rabi ali ne, je irelevantno; saj tudi glagoli niso vsi v rabi. Za besede, ki značijo nekak glas, torej za »‘bukav-, ‘drekav, ‘zrikav, ‘rikav-« in za izve¬ denke, katere treba torej takole deliti: »bukav-ac, drekav-ac, zrikav-ac, rikav-ac«, imamo izvrsten primer v pridevniku »lajav«, ki je občenito v rabi in pri katerem najmanjše dvombe ni. da je iz njega izveden samostavnik »lajavac«. — Za iste pridevnike naj služijo kot primer še drugi pridev¬ niki: nsl.: »kvakav, quakend; lajav latrans; mrmrav, murmu- rans« (Miki. pag. 218.); češki: »spevavy ptak; vrzavy (knarrend), plakavy». dolenjesrb: »jakavy (= ječav)«.— Miklošič izvaja na strani 298. besedo »kukavica« iz nedoločnikovega debla, kar je nemogoče, kakor smo dokazali, ker ni nobenega primera za izvedbo samostavnikov na -ica iz nedoločnikovega debla, nego se iz glagolskih osnov tvorijo samostavniki na »ica« edino tako, da se korenu pritika končnica. To ime bi moralo potem glasiti »kuk-ica«. izvajati je to besedo .iz pri¬ devnika »kukav« t. j. oni, ki stenje = kuka, (zorzčco) in potem - miser. Enako je treba izvajati besede »prucavac, puzavac, pucavac, skakavac« iz pridevniških podstav »prucav puzav, pucav, skakav«, ki morebiti niso v rabi, ki pa imajo v pridevnikih: »hrapav, raucus; grtkav, stertens; mucav, balbus; žmirav, nictans« itd. prav primerne analogije. Oglejmo si končno še slovenske izvedenke na —avec. Te so »bajavec incantator, delavec, gatavec hariolus, igravec, jecavec, lajavec, maščavec, maščevavec, plezavec, posnemavec, prilizavec, prodavec, sejavec«. Kako je postala beseda »prodavec« iz »proda-v-ucb«, in zakaj tako, sem že razložil. Od ostalih so besede: »bajavec, delavec, gatavec, jecavec, lajavec, maščavec, plezavec, posnemavec, prilizavec« izvedene iz pridevnikov: »bajav, delav, gatav, jecav, lajav, maščav (od moštati, ulcisci)« itd. Za vse te pridevnike imamo v primerih, 19 že preje navedenih, prikladne analogije, ali pa so sami v vsakdanji rabi. Miklošič izvaja besedo »bajavec« iz »*baja-v-t>c«, kar je nemogoče, kakor smo gori dokazali. Dosledno izvaja Miklošič jednako tudi besedo, »delavec: *dela-v-ccb« ter jo navaja med izglagolskimi izvedenkami. Kako pa je sam omahoval, to se razvidi eklatantno iz tega, da navaja isto besedo v prvi vrsti iste strani (308.) med izpridevniškimi izvedenkami, in navaja pridevnik »delava« na strani 218. — Da je omahoval, se vidi tudi iz tehle besedij, ki jih čitamo na strani 294.: »(das suffix —ica tritt) b) an durch andere suffixe gebildete adjective: pijavica hirudo, plesavica saltatrix, tresavica tremor, žegavica febris: diese bildungen sind jedoch vielleicht primar plesa-v-ica«. Na strani 218. pravi pa zopet: »kyhavica, pijavica, tresavica, žegavica und delavbCb setzen auf vb auslautende adj. voraus«. Prava je pač ta, da so te besede izvedene iz pridevniških podstav »‘pijav, ‘plesav, ‘tresav, ‘žegav«. — Utegnil bi kdo vprašati: Kdaj je treba trditi, da je beseda izvedena iz pridevniške podstave, in kdaj iz deležnikove ? Tudi nato vprašanje dobodemo jasen odgovor. Sufiksi, ki prihajajo tu v poštev, so: primarni sufiks »vi«« in sekundarna sufiksa »avb« in »ivb«. — Za nas je to vse eno, ali izvajamo besede »lajav« in »trudoljubiv« iz »laja + v + b, trudoljubi + v + b« ali pa iz »laja + vb in trudo- ljubi-i-vb«. Sicer pa je izvedenih s sufiksom »ivb« (oziroma »i-vb«) tako malo besed, da jih lahko na stran pustimo ter se posebno zanimamo samo za one pridevnike, ki so na¬ stali iz glagolov z nastavkom »avb« t. j. »-a-vb«. — Vsi ti pridevniki, ki so z imenovanimi sufiksi izve¬ deni iz glagolov, značijo kako duševno ali telesno lastnost, ki nekako plastično označuje bitnost osebe ali stvari, ki se ji pripisuje ta lastnost. Taki pridevniki so: starosl.: »veličavb inanis gloriae cupidus: krbvopijav« sanguinarius, blutdurstig; laskavb adulatorius. novost: »cagav timidus; ‘delav arbeitsam«, srb.: »kukav, miser«, ruski: »bravvj audax, plakavv weinerlich«. polski: »legawy barenhauter = lenuh«. »Krvopivb blutdurstig, ljubivb amans, hotiv libidinosus, bježiv fugax; grbkavb stertens, dremav, jezlav«. češk.: »psavy schreib- selig; sedavy sitzend; jecav^; gornjes.: »palivy brennbar.« Kakor menda vsakdo čuti, pomenjajo vsi ti pridevniki kako značajno telesno ali duševno lastnost, ni¬ kakor pa ne kake dejalnosti. »Krvopijav« torej ni oni, ki res »kri pije«, nego je oni, čigar lastnost se imenuje v pravem in prenesenem smislu »krvopijstvo« t. j. otrdtnost. »Kukav« ni oni, kateri res »kuka«, nego oni, čigar lastnost je »kukanje«, t.j. »nesrečnik«; »‘pisav« ni človek, »ki piše«, 2* 20 nego je »ein schreibseliger Mensch«; »plezavo« ni bitje, »ki pleza«, nego bitje, čigar značajna lastnost je plezanje, torej se imenujejo deteli primerno »plezavi«; »begav« ni oni, »ki beži«, nego bojazljiv človek, itd. itd. Kar velja za pridevnike, to velja tudi za samostavnike, ki so izvedeni z različnimi sufiksi iz teh pridevnikov. Ako vzamemo podstavo »dremav«, schlafsuchtig, potem ne izraža »dremavec« dejanja dotičnikovega, nego njegovo lastnost in ne pomenja »spavajočega«, nego »zaspanca«; »plesavec« ne pomenja »der Tanzer«, ampak »der Tanzsuchtige«; »*pi- savec« ni »der Schreiber«, ampak »der Schreibfex«, »ple- zavec« ne pomenja kar vsakega, ki pleza, nego specijalno detela, čigar lastnost je plezanje; »maščavec« ne pomenja »der Racher«, nego »der Rachsuchtige«. Ni dvombe, da je po analogiji postalo nekaj imen, kjer je samostavnik, izveden iz takega pridevnika, dobil poleg onega značenja, po katerem se dotični osebi ali stvari pri¬ pisuje neko svojstvo, tudi še značenje dejalnosti. Taki so: »bajavec« t. j. »der Zauberhafte« in »der Zauberer«, »de¬ lavec« »der Arbeitsame« in »der Arbeiter«, »prilizavec« »der Schmeichelrednerische« in »der Schmeichler«. To se je zgodilo posebno pri onih izvedenkah, pri katerih je delovanje provzročilo lastnost dotični kov o. Od takih pridevnikov se izvajajo zopet imena z vsemi onimi sufiksi, kakeršni pristopajo tudi k deležniku. Na pr.: »delavec, delavka, delavstvo, delaven, delavnica, de¬ lavnik, delavski«. Vselej pa, kadar samostavnik na »ccc« ne pomenja človeka, čigar posebna značajna duševna ali telesna lastnost se iztika, nego kadar se poudarja njegovo delovanje, in samo delovanje, takrat se izvajajo samostav¬ nik i na »t>ct>« in dosledno vsi drugi samostavniki in pri¬ devniki na sufikse »ka, bstvo, ica, t>m>« iz glagolskega korena ali pa iz drugega tvor n oprete k leg a de¬ ležnik a. Iz glagolov prve in druge vrste se ne tvorijo pridevniki na »avu« in »ivt>«. »Krvopijav« ima za podstavo »*pijati« ne »piti«. Pač pa se obrazujejo nomina agentis od deležnika glagolov prve vrste: »prišlec, prelec, rilec«. Od glagolov druge vrste je edini primer »kanec« nastal po krivi analogiji. Izkorenski glagoli tretje vrste pomenjajo večinoma nekako stanje ter so verba neutra. Iz takih glagolov je moči izvajati pridevnike na -vn na pr. bleščav iz glagola bleščim. Izvedenka »bleščavec« torej pomenja človeka, ki se obdaje s sijajem, bodi si resničnim, bodi si lažnim, in pomenja isto, kar bi rekli nemški »Grofithuer«; »dišav« iz 21 »dišati«, odtodi »dišavec«. »Pomadeheld«; »golčav« iz »golčati«, torej »golčavec«, »Plappermaul«; »kričav« iz »kričati«, torej »kričavec« »Schreihals«. Od glagolov, ki imajo v nedoloč¬ nikov! osnovi »e«, se ne tvorijo pridevniki na »avb«, torej tudi ne samostavniki z drugimi sufiksi. Pač pa se tvorijo pridevniki na sufiks -ivb in -Ijivb, ki je soroden z onim na .»-ivb«, torej od osnove »smrde« »smrdljivk« in odtodi »smrdljivec«, »vide« »vidljiva« in »zavidivk« invidus, »zlo- pdmknivb« iz »po-mneti«; »*šumev« v besedi »šumev-ec« je po krivi analogiji napravljen namesto »šumivec«, ako ni morebiti bolje izvajati besedo »šumevec« iz deležnika in pisati »šumel-ec«. Od izimenskih glagolov te vrste, ki pomenjajo postati ono, kar izraža imenska podstava, se ne tvorijo pridevniki na vis, in avt; saj menda nihče ne bode trdil, da bi kaj pomenjali pridevniki : »‘osirotev, ‘pobedastev, ‘obogatev, ‘ozelenev, ‘ogladnev« itd. — Pač pa se tvorijo od dotičnih deležnikov samostavniki: »osirotelec, pobedastelec, obogatelec, ozelenelec, pogorelec, ogladnelec, osivelec, kopnelec (sneg)« in drugi, ki bi se mogli izvajati v potrebi iz glagolov, ne pa »‘osirotevec, ‘pobedastevec, ‘obogatevec, ‘ozelenevec, *po- gorevec, ‘ogladnevec, ‘osivevec, ‘kopnevec« itd. V tem slučaji tudi novi proroki pripoznavajo izvajanje samostavnikov na »bcis« iz deležnikove osnove. Osvedočili smo se že, da od glagolov četrte vrste ne postaja mnogo pridevnikov na »vb«. Miklošič je navel vsega vkup 31 pridevnikov na »ivb« in sicer takih, ki se izvajajo deloma iz samostavniških debel, torej ne samo takih, kakor »ljub-iv-b« ali »ljubi-Vk«, nego tudi takih kakor »Iž-ivjt, mšc-iwy, igrivyj« iz Iž = laž, mšc — muste, igra. — Glagoli četrte vrste, iz katerih se s sufiksi tvorijo sa¬ mostavniki, so brez izjeme prehajalni glagoli, ki pomenjajo neko delovanje. Od teh glagolov se tvorijo imena pretežno iz glagolske osnove: »bruseč, časten, plavstvo« ali pa iz drugega tvorno- preteklega deležnika. »Prosilec« in »prosilka« je torej edino pravilno, ne pa »‘prosivec« in »‘prosivka«; ako je namreč pri¬ devnik »‘prosiv« sploh mogoč, tedaj znači beseda »prosivec« »der lastige Bettler« ne pa »der Bittsteller«; »morivec« »der mordstichtige Mensch«, ne pa »der Morder«, kar pomeni edino le iz deležnika izvedena beseda: »morilec«. Torej tudi samo: »kurilec«, ne »kurivec«, ker to, da kuri, ni nje¬ gova lastnost, nego njegov posel; »lupilec«, ne »lupivec«, kajti lupljenje ni lastnost, nego posel dotičnikov; »volilec«, ne »volivec« itd. itd. — Celo nemogoče si je misliti izve¬ denke na »ivb« od glagolov, ki s prefiksom postanejo perfek- 22 tivni. »*ugonobiv« ne more pomenjati človeka, čegar lastnost je »ugonobiti« (lastnost bi mogla biti le »ugonobljati«), torej tudi ni mogoč samostavnik »ugonobivec«, nego samo »ugonobilec«. Zato pišejo tudi »avci«, »storilec«, ne »storivec«. Sedaj prihajamo do glagolov pete vrste. Povedali smo že, da se iz mnogih glagolov izvajajo pridevniki na »vt>, avi>« in da potem od njih postajajo imena s sufiksi, tako na pr. »delav, delavec, delavka, delaven, delavski, delavstvo«. Od glagolov »brati, prati, zvati, klati, pljuvati, česati, kazati, klepati, orati, tesati, zidati, tkati« se tvorijo poleg iz korena izvedenih »-berec, -pereč, -zovec, kolec, pluvec, česec, -kazeč, klepec, orec, -tesec, -zidec, -tkec« samo imena iz deležnika izvedena: »bralec, pralec, zvalec, klalec, pljuvalec, česalec, kazalec, klepalec, oralec, tesalec, zidalec, tkalec«, ker vsi ti samostavniki p omenjaj o »delovanje« ne pa »last¬ nost« dotičnih oseb. Nasproti pa se tvorijo pridevniki na »avis« iz glagolov: »bajati, lajati, lizati, mazati, hrzati, žvižgati« in iz njih samostavniki: »bajavec, prilizavec »der Schmeichler«, ne »der Lecker«, mazavec »der Schmierfinke«, hrzavec »der sehr laut zu lachen pflegt«, žvižgavec »die Zisch- natter, saurer Wein«. -— Ta imena značijo lastnost dotičnikovo. Ako pa hočemo označiti delovanje dotičnikovo, potem treba izvajati ime iz deležnikove osnove: »bajalec der Zauberer, liztrlec der Lecker, mazalec der Anstreicher, hrzalec der Wieherer, žvižgalec der Pfeifer.« Od izimenskih glagolov pete vrste navajamo primera radi: »igralec der Spieler, pridigalec der Prediger, rajalec der Tanzer«; nasproti »pridigavec der Moralprediger, ra- javec der Tanzsuchtige od pridevniških osnov ‘pridigav, *rajav«; »blebetalec der Plappernde, blebetavec das Plap- permaul«. Od izglagolskih glagolov navedimo za primer: »pozna¬ valec«, ne pa »poznavavec«. Saj pridevniške podstave »po¬ znavava ni, ker je po smislu glagola ne more biti. »Poznavanja« si ne moremo misliti kot lastnost, nego samo kot de- jalnost. To velja sploh za vse glagole, ki so iz korenskih glagolov nastali in ki pomenjajo kako delovanje. Torej: »ubijalec, obuvalec, postiljalec, odiralec, podpiralec, zevalec, prebivalec, skrivalec, pometalec, zmagalec, izmikalec, poši- Ijalec, šivalec, objemalec«. Od nekterih glagolov bi se dali izvajati pridevniki na »vt>«, na pr. »zevav« od zevati, in odtodi »zevavec«. »kymavec, posedavec, zajedavec«. Ta imena pa ne značijo delovanja, nego lastnost dotičnikovo: »zevavec« torej ni naprosto »der Gahner«, nego »die Schlafhaube«, »kimavec« ne pomenja »der Zunickende«, nego »der Jasager«. »mižavec« »der Blinzler« pomenja neko lastnost in isto 23 tako tudi »posedavec«, ki lahko pomenja to, kar »lenuh«; »zajedavec« »ein bissiger Mensch«, Parasit. Isto tako je treba ločiti samostavnike: »razmišljalec, prihajalec, precejtilec, po- navljalec, zvažalec, polagalec, pretakalec«, ki so nomina agentis, od izpridevniških: »razmlšljavec, prihajavec, prece- javec, ponavljavec, zvažavec, polagavec, pretakavec«, ki bi pomenjali lastnost dotičnikovo, ako bi bili sploh v rabi. Primeri tudi še: »nagajivec« (poleg nagajavec); »vsajavec«, ki ne pomenja »der sich Aufstellende«, nego »der Zanker«. »zabavljavec«, ki ne pomenja »der Aufhaltende«, nego »der Stankerer«. Ako se nahajajo samostavniki, kakeršni so na pr. »povekšavec, preštimavec, ogledavec« itd., leteli ne smemo iz¬ vajati iz nedoločnikovih osnov»povekšati, preštimati,ogledati« itd. Ti glagoli so perfektivni, samostavniki »povekšavec« itd. pa značijo trajno dejstvovanje. Izvajati jih je torej iz gla¬ golskih korenov: »povekšav-, preštimav-, ogledav-«, ki so po¬ dobno nastali, kakor glagoli 4. vrste na »ast«, »divjastiti, lomastiti«; t. j. pri glagolih na »avati« se spominjamo pri¬ devnikov na »-av«, kakor se spominjamo pridevnikov na »-ast« pri glagolih, kakeršen je »lomastiti«. — Res tudi gla¬ goli »povekšavati, ogledavati, preštimavati« ne pomenjajo kar tako ponavljanja dejanja, nego navado in lastnost onega, ki ga znači iz glagola izvedeni nomen agentis. »Povekšavec, preštimavec, ogledavec« ne pomenja onega »ki povekšuje, je povekševal ali povekšal« itd., nego človeka, ki ima lastnost, da vse povekšuje itd. »Povekšavec« pa je nastalo iz »povekšavati«, kakor »igrec« iz »igrati«. — Po analogiji tvorijo nomina agentis iz korenov na -»ava« tudi oni glagoli, pri katerih je prva podstava imperfektivna, na pr. »zmikati, izmišljati« i. dr.; torej »zmikavec« in »izmišljavec« iz glagolskih korenov »zmikav(ati)« in »izmišljav(ati)«, ne iz pa nedoločnikov »zmikati« in »izmišljati«. Glagoli šeste vrste pomenjajo skoro izključivo delo¬ vanje ali stanje, in iz njih se ne izvajajo pridevniki na »avb«, torej tudi ne samostavniki na »avec«, nego samo iz¬ vedenke iz deležnika; torej: »darovalec, kmetovalec, kupče- valec, izpraševalec, poskakovalec, zapovedovalec, pohajko¬ valec«, itd. Da je treba natanko razlikovati izvedenke iz pridevnikov na »avb«, (izglagolskih pridevnikov na »ivb« je tako malo, da jih lehko v nemar pustimo), od izdeležniških imen (nomina agentis), za to imamo razven različnosti pomena, še en imeniten dokaz, in ta je: različnost naglasa. Vsa imena, ki so izvedena iz pridevnikov na »a Via«, ohranijo svoj naglas na onem zlogu, na katerem ga ima glagol sam; imena pa, iz- 24 vedena iz tvorno-preteklega drugega delež¬ nika, imajo naglas na onem zlogu, ki i m a s u li k s »lis«. To pravilo velja tako splošno, da je takoj lahko spo¬ znati, ali je beseda izvedena iz pridevnika ali iz deležnika. Evo primerov: »bajavec (bajati), delavec (delati), gatavec (gatati), jecavec (ječati), lajavec (lajati), lapavec (lapati) ein Mensch, der ein loses Maul bat, plezavec (plezati), posne- mavec (posnemati), žvižgavec (žvižgati), prldigavec (pridi- govati)«. Nasproti imajo iz deležnikov izvedeni samostavniki na¬ glas na predzadnjem zlogu, če prav je nedoločnik na kakem od konca bolj oddaljenem zlogu naglasen: »pisalec (pisati), vladalec (vladati), kazalec (kazati), plesalec (plesati), ubijalec (ubijati), prebivalec (prebivati), nakladalec (nakladati), naga- jalec (nagajati), ponavljalen (ponavljati), zvažalec (zvažati), spremljevalec (spremljevati), svetovalec (svetovati), pohajko¬ valec (pohajkovati).« Sedaj nam bode jasno, zakaj se nahajajo v drugih slovanskih jezikih vzporedno dve obliki: na pr. strsl. »vladalucb« in »vladavucis«, polski: »latalec« in »latawiec«, bolg.: »skakalec«, srbski: »skakavac«. — O resničnosti te teorije sem tako prepričan, da ne omaje moje trditve niti Miklošičeva auktoriteta, niti faktum, da imajo nekateri samostavniki na -avec, ki so izvedeni iz pridevniške podstave, v Pleteršnikovem slovarju naglas raz¬ ličen od onega, ki sem ga kot, gori navel pravilo. Preje namreč je verjetno, da so ali sestavljalci slovarja naglase krivo beležili, ali pa da so oni naglasi, ki se ne pokorijo temu pravilu, postali po kaki krivi analogiji, kot da bi bila razlika v besedah »lajavec« in »vladalec«, od nedoločnikov »lajati« in »vladati« nastala brez povoda; saj tu niti kake analogije ne moreš na pomoč poklicati. V tem prepričanju me potrjuje tudi činjenica, da v hrvaščini pri istih tvorbah na »avt>« naglas ostaje na onem zlogu, na katerem ga ima nedoločnik. Ako torej Miklošič navaja samostavnike: »igravec, maščevavec, sejavec« med onimi samostavniki, ki so iz glagolskega debla izvedeni, se je tu zmotil, ker je treba pisati »igralec, maščevalec, sejalec«. Temu se ne bodemo čudili, ako pomislimo, da se v slovenščini »v« v besedi »plesavec« in »1« v besedi »ple¬ salec« enako izgovarjata in da pisatelji niso v pismu delali nikake razlike med samostavniki, izvedenimi iz pri¬ devnikov, in onimi iz drugega tvornopreteklega deležnika, ker jim postanje teh samostavnikov ni bilo jasno. Miklošič pa je naprosto beležil oblike, kakeršne je našel pri pisateljih. — Kar smo povedali o samostavnikih na »-avec«, to velja 25 tudi o samostavnikih na »-avka«, ki jih navaja Miklošič na str. II. 266., in o samostavnikih na »-avstvo« II. 179. Slovenci torej imajo v dvojnem načinu izvajanja iz¬ vrstno sredstvo, dav izvedenkah zaznamenujejo posebe last¬ nost in dejalnost, na pr. »igralec« der Spieler, »igravec« der Spielstichtige; »plezalec« der Kletterer, »plezavec« der Specht; »stradalec« der Hungernde, »stradavec« der Hunger- leider, der arme Schlucker; »hvalilec« der Lober, »hvalivec« der Lobhudler; »skakalec« der Springer, »skakavec« die Heuschrecke; »žvižgalec« der Pfeifer, »žvižgavec«, der saure Wein, die Zischnatter; »mazalec« der Anstreicher, »mazavec« der Schmierer; »dremalec« der Schlummerer, »dremavec« die Schlatffhaube; »tekalec« der Laufer, »tekavec« der Lauf- vogel; »čakalec« 6 pvwv, »čakavec« der Auflauerer; »sesalec« Sauger, »sesavec« Saugethier. — V mnogih slučajih so dobili taki samostavniki specijalno značenje, na pr. »sesavci«, beseda, ki pomenja izvestno vrsto živalij; pogostoma pa imajo ta imena pogrden pomen, na pr. »dremavec, žvižgavec, pridigavec (Moralprediger)«. Odtodi ono negodovanje, ki je instinktivno čutimo, kadar vidimo zapisano namesto nomina agentis samostavnik, ki naznanja kako neugodno svojstvo. — V nekaterih slučajih se da tolmačiti izvedenka na oba načina. Saj je v vseh priročnih prikaznih, torej tudi v jezikovnih, veljaven zakon, da se prvotno različne prikazni po analogiji križajo in izenačujejo in zopet razlikujejo. Zato pa vendar ni dopustno nikako uniformovanje. Vsi znanstveni in praktični, politični in estetični razlogi torej glasno vpijejo: »Proč z ostudnim »-avstvom«, kjer ni po jezikovnih zakonih utemeljeno!« »Slovenski pravopis«, ki ga je spisal g. prof. Fr. Levec, je bila teško pričakovana knjiga, ker je v slovenščini vsak šušmar po svoje krojil jezik in ker si tudi obrazovan človek v šoli ni mogel pridobiti primerne trdne podlage za po¬ znavanje materinskega jezika spričo žalostne uloge, ki je podeljena slovenščini v nižjih in srednjih šolah, da višjih niti ne omenjam. »Slovenski pravopis« g. prof. Levca je sad mnogega premišljevanja, in nihče mu ne bode kratil tega priznanja. Čudimo se le, da je našel vkljub svoji preobširni delavnosti zadosti časa za izvršitev tega dela. Da pa je moral ostati prvi poskus nedostaten, to je jasno. Za druge jezike, ki imajo mnogo več gradiva prirejenega, se sklicujejo komisije, ki vsestranski mozgajo in pregledujejo predmet in po skupnem premišljevanju objavijo rezultate svojega dela. Tako posto¬ panje je tem pravilnejše, ker se ž njim izbegava enostra- nost, ki je neizogibna posledica, ako odločuje samo ena stranka ali celo samo ena oseba brez uvaževanja drugih nazorov, katerih pri naših žalostnih razmerah človek nikjer objaviti ne more, tudi ako bi jih hotel nevprašan iz lastnega nagiba povedati. Taka enostranost se mora očitati tudi Levčevemu pravopisu, ki le prevečkrat operira s svojim subjektivnim razpoloženjem, s katerim priporoča oblike, ki njemu ugajajo in obsoja druge, ne da bi dokazal njih nepravilnost. Druga točka, kateri se moramo ustavljati, je njegovo ekskluzivno gorenjsko stališče in sovraštvo do zbliženja s hrvatskim narečjem, tudi kadar se da s poseb¬ nostjo slovenščine v najlepši sklad postaviti. Tretjič naglašam še nedoslednost, ki se kaže pri ustanavljanju pravopisnih pravil. V nastopnih vrstah sem opozoril na nekatere nedo- statnosti v tem obziru. Zdelo Se mi je potrebno braniti nekatere vzporedne oblike, ker vendar ne gre jezik zapenjati v tesne silovne halje in braniti pisateljem upotrebljevanje pravilnih oblik, če se že za šolo ustanove posebne oblike. V nekaterih prašanjih sem sprožil ali pa ponovil predloge, da se izenači in olajša pravopis. Žal, da som imel priliko opozoriti tudi na nekatere povsem krive nauke. 27 Številke pred poedinimi odstavki zaznamenujejo do- tične paragrafe v Levčevem »Slovenskem pravopisu«. 3.) »r« rabi kot samoglasnik a] kadar stoji med dvema soglasnikoma in dela zlog, na pr. ciprski, filistrski, metrski, ogrski, sestrski itd.« Hrvatje in Srbi govore in pišejo »ci- parski, filistarski, metarski, ugarski, sestarski« itd. Tudi Slovenci ne govorijo »ci/rski, filis/rski, sesZrski« itd, nego »cipJrski, filistarski, sestarski«; t. j. oni vtikajo med pred- idoči soglasnik in »r« polglasnik »e«, kakor vtikajo Hrvatje polglasni »a«. Da je v resnici čuti polglasnik »e«, ne pa trdi »r« sam, za to ni treba posebno tenkega ušesa, samo nekoliko dobre volje, ki ne odvrača od sebe a liinine vsega, kar bi utegnilo strinjati se s pravilom hrvaškim. Ako bi bilo pravilno »ciprski, filistrski«, ondi bi bilo pravilno tudi »Cipr, filistr, Ogr, metr« itd. V teh besedah pa vtikamo zaradi blagoglasja pred r-om polglasnik in sicer zato, ker za r-om ne sledi soglasnik, kakor to zahteva tudi gori na¬ vedeno pravilo »Slov, pravopisa«, nego polglasnik b ali t>, torej »Ogris, Ciprb, filistra«. V besedah, kakeršne so »brb-do, zris-no«, dohaja neposredno za r-om soglasnik; v besedah »ciprski, jutrnji, pastrka, modrc« itd. pa ne prihaja nepo¬ sredno za r-om soglasnik, ampak polglasnik prvotnih sufiksov »bski, bc, eni?, bka«; in kakor zahteva imenovalnik polglasnik med poslednjim r-om in predidočim soglasnikom, tako zahte¬ vajo tudi besede z imenovanimi sufiksi, da se postavi med soglasnike korena polglasnik, ki je odpal od sufiksov; torej »Oger« iz »Ogris«, »ogerski« iz »ogrosk«,« »juternji« iz »jntronij«, »Ogerska« iz »Ogrbska«, ali še natančnejše »Ogrb-j-b, 6gru+^bkb, jutrb4-bnij, Ogrb + cka«. 1 ) — ■ Zato se faktično govori ne trdo »Ogr, filistrski, jutrnji«, nego »Oger, filisterski, juternji, Ogerka, modrec ali moderc (ne pa modrc)«. Enako tudi: »sesterski, šentpeterski; zopernik, kvatern; do- berci, gaberc ali gabrec«. (Pravopis sam navaja kot pravilno obliko »stebrec«, ne pa »stebre«.' Da ima baš ta beseda kak privilegij uklanjati se pravilu, zato ne vem nobenega raz¬ loga), »gaberček« itd. —- Proti pisavi »metrski, litrski« pa govori tudi ta faktum, da velik del naroda sklanja te be¬ sede takole: »meterja, literja«; »e« torej niti polglasnik ni, nego pravi samoglasnik. Pisati je torej »meterski, literski« itd., kakor se v resnici govori. 11.) O zlati vek zdaj muzam kranjskim pride! O srečne rovte! V šoli, v javnem življenju, na odru se bode sedaj pasjemu lajanju in žabjemu kvakanju podobno govorjenje ščeperilo. Julija bode karala Romeja: »Kje si se tak dovgo ») Zaradi „b“ in pred suflksom „ka“ primeri Miklošič II. 254. 28 mudiv, da nisi prej prišli?« Kaka muzika je to za razvajeno uho! Skoda, da ni Pravopis ustanovil tudi še pravilo, da se sploh gorenjska kmetavščina uvede v knjigo in javnost. »Al’ je piva kobiva? Mav je požvampava, pol je pa šva!« Saj za Gorenjca se oni pači in dela krivico narodni govorici, kdor govori. »Al’je pila kobila« itd.— Že sedaj psujejo naš jezik, da ni za druge ljudi, kot za dekle in hlapce. Odslej, ko se gorenjska gorjanščina uvede v«šole in javno življenje, odslej pa se bodo šele ljudje rogali njeni rogobi. Sicer pa narodna govorica ni v vseh pokrajinah slovenskih enaka. Oni Slovenci, ki izgovarjajo na pr. »pisov« namesto od Pravopisa zahtevanega izgovora »pisav«, »imov« n. »imu«, »bia« n. »biv«, »nesja« n. »nesu«, se nič manj ne spakujejo in nič manj ne delajo sile od Pravopisa zahtevanemu iz¬ govoru, kakor oni izobraženci, ki v šoli in v javnem življenju govore »pisal, imel, bil«. Slovenci, ki izgovarjajo »vuk, čun«, delajo silo knjižnemu »vovku« in »čovnu« in žalijo veli¬ čanstvo gorenjske rovtarščine. Sicer pa izgovarja pretežna večina Slovencev »1« čisto ne samo v slučajih, v Pravo¬ pisu pod pravili 8.—10. navedenih, ampak tudi na koncu besed, kadar prihaja v kakem odvisnem sklonu »1« na kraj besede. Tako.se čuje pretežno rodilnik množine »tal«, ne pa »tav«; »dekel« in »metel« ne pa »deku« in »metu«. Do¬ lenjci izgovarjajo pa »1« čisto tudi v sredini besede, na pr. v besedi »opalek«, kjer stoji »1« pred polglasnikom »b«, in ako tega izbacneš, pred soglasnikom »opalk«, nikdar pa »opavk«. Cisti »1« se splošno celo v imenovalniku čuje v tujih besedah, na pr. »apostol« ne »apostov«, »angel« ne »angu«. Vsak jezik brez izjeme dela razliko med narodno in književno govorico. Nemci so sprejeli visoko nemščino kot književni jezik, ali kako se razlikuje književna nemščina v izgovoru od tirolske, štajarske, bavarske, avstrijske in tudi saksonske narodne govorice! Severni Nemci pa se morajo v šolah celo čisto novega jezika učiti. One nem¬ ščine, ki velja kot občilo izobraženih krogov, kot jezik šole, javnega življenja in gledališkega odra, narod sam nikjer ne govori in vendar nihče ne trdi, da se spa¬ kuje oni, kdor knjižno nemščino rabi v šoli in na odru ter v javnem življenju. Isto velja za francoščino in italijanščino. Italijani govore med seboj izključno v narečju, ali v vzvi¬ šenem govoru se poslužujejo književnega jezika, ki je sicer toskanski, a daleč različen od narodnega izgovora toskan¬ skega. Književne italijanščine narod nikjer ne govori. Pri Italijanih velja »Lingua toscana in bocca romana«. Ako smo sicer sprejeli gorenjščino kot književni jezik, nam 29 čisto nič ne brani povzdigniti v književno izgovarjanje ono kakega drugega narečja, ki je vavkanju manj podobno, kot izgovarjanje gorenjščine. Morebiti ni neznano go¬ renjskim fanatikom, da Beli Kranjci in Kajkavci v Hrvaški, ki so vendarle tudi veja slovenskega jezikovnega debla, čisto izgovarjajo »Z«; isto tako isterski sosedje Slovencev, da ne omenjam drugih Slovanov. Tu nam je treba posne¬ mati italijansko pravilo in zahtevati »jezik gorenjski v ustih Belih Kranjcev in hrvaško-slovenskih Kajkavcev!« S tem postane naša govorica drugim Slovanom umevnejša: lepši, plemenitejši jezik pa ugaja ne samo inteligenciji in me¬ ščanstvu, ampak celo preprostim kmetom, ki -j4-radi poslu¬ šajo. Sedaj pa naj celo šola pomaga, da se slovenski jezik pristudi odličnejšim krogom! 34.) V Pravopisu ne gre širiti krivih naukov, »n« v »sniti, sneti, vneti« ne zatika zeva, nego je refleks prvotnega »n«a v besedi »stn«, ki odgovarja grški »« pa sta se ohranila često tudi naglašena v obliki »e«. Primeri »bat« -in »bet«, »vzami« in »vzemi«, »pester« (iz piastrt). Torej tudi oblike, kakor: »prišedši« in »zapenši«, niso tako nemogoče in nepravilne. Verjetnejše je pač, da § 20. ne velja tako naravnost brez izjem. 399.) Ta paragraf uči, da so oblike prislovnih delež¬ nikov »kupuje, daruje, svetuje« manj navadne namesto pravil¬ nejših »kupovaje, darovaje, svetovaje«. »Pravopis«, ki to uči, ni pravopis, ampak krivopis. — Da so prislovni deležniki »kupovaje, darovaje, svetovaje« navadnejši, to je res; ali res je tudi, da so deležniki »kupuje, daruje, svetuje« edini organski izvedeni, oni na »aje« pa samo analogijske tvorbe, katerim ne odrekamo upravičenosti, nikakor pa jim ne davamo pridevka »pravilnejše«. Čisto kriva je namreč trditev, da so oblike »darovaje, kupovaje« izvedene iz nedoločnikove osnove. Prislovni deležniki se brezizjemno obrazujejo iz tretje osebe množinske, kakor svedočijo prislovni deležniki vseh vrst in vseh razredov. Da tvorijo nekateri glagoli v nasprotju s slovenščino in sploh vso slovanščino deležnike iz nedoločnika, morejo trditi samo filologi, ki mislijo, da 3 34 ustvarjajo jeziki brez stalnih zakonov svoje oblike. Stvar pa je takale. Prislovni deležniki, kakor: »delaje, igraje«, so postali iz tretje osebe množinske »delajo, igrajo«. Ker pa je nedoločnik glagolov »sejati, potovati, kupovati« podoben nedoločniku glagolov »delati, igrati«, je napravil jezik tudi prislovni deležnik po analogiji teh poslednih glagolov, kakor da je 3. oseba množinska »*sejajo«, ‘potovajo, ‘kupovajo«. Niso pa postali iz nedoločnikov »sejati, potovati, kupovati«, kakor tudi deležnika »delaje« in »igraje« nista iz nedoloč¬ nikov »delati« in »igrati«. 410.) Ista nekritična samovoljnost je zavela filologe, da z Miklošičem izvajajo nomina agentis na bct> iz nedo- ločnikovega debla. O tej stvari sem obširneje govoril na prvem mestu in dokazal, da se dela jeziku s takim izvaja¬ njem nasilje. 479.) O imenu »Frančišek« sem govoril že enkrat v »Zvonu« 1897., str. 317. — Tu še pristavljam, da poleg nemških in slovanskih pisateljev tudi italijanski upotreb- Ijujejo čisto resno hypocoristica, na pr. Sandro: Botticelli, Cecco d’ Ascoli, Dino Compagni, Pier delle Vigne, itd. — Nemci na pr. imenujejo sv. Petra tudi »Petrus«, a nihče se ne spo¬ tika, ako se navadni ljudje imenujejo samo »Peter«, na pr. »Peter Rossegger«. Tudi naš narod imenuje svetnika sv. Frančiška, ljudij pa nikdar ne tako. To dokazovanje ostane seveda bob ob steno, ker g. Frančišek je zaljubljen v svo¬ jega patrona in ga hoče vsiliti tudi drugim navadnim »Francetom«. 510.) Kakor pri sklanjatvi tujih osebnih imen, tako nas pušča Pravopis na cedilu tudi pri geografskih imenih francoskih in drugih. Ako zapišem (in govorim) »v Bordoju«, to še nekako izhajam, ker je mesto znano. Ali kako naj govorim in pišem pravilno, kadar sklanjam imena »Cette, Rennes, Arles, Calais Meaux« itd. itd. Ali naj zapišem v »Seti«, v »Cetti« ali v »Getu«, v »Renu« ali »Rennesu«, v »Caleju«, »Calaisu«, ali »Kaleju«, v »Meauxu« ali »Moju«? Kako naj napravim imenovalnik deželskih imen »Vendee, Auvergne« itd.? — Kaj pa pri švedskih imenih »Tromso, Miekko, Skelleftea« itd.? Tu bi bilo treba natančnega na¬ vodila, ki bi olajšalo posel našim geografom pri njih prevodih. Popolnoma nič ne zveš, kako je treba obratovati slo¬ venske pridevnike iz tujih nemških in romanskih pridev¬ nikov, ko vendar čitaš vsak dan najgorostasnejše nakaze, kakeršne so na pr. »muzikališki, aforistični, medicinični, sece- sionistični« itd. itd. Taki pridevniki se izvajajo iz samostav- niških podstav in čim krajše so samostavniške podstave, tem 35 boljše je iz njih izvajati pridevnike, torej iz »muzika« »mu- zični«, iz »logika« »logični«, iz »ep« in »epika »epski« in »epični«, iz »lira« in »lirika« »lirski« in »lirični«, »dramat« in »dramatika« »dramatski« in »dramatični«, od »secesionist« »secesionistovski« (kakor iz »egipet« »egipetski« in »egip¬ tovski«), od »diabol« »diabolski«, »jurist« »juristovski« itd. »Muzikališki« pa izhaja iz podstave »muzikalika«, »medi- cinični« iz »medicinika«, »moralični« iz »moralika«, torej iz povsem fantastovskih podstav. Evo polja, kjer je treba nujno pouka. Ne manjša je neizvestnost, ki vlada v slovenjenju tujih pridevnikov, ki se končujejo na goltnike, na pr. »barok, antik«. Celo Hrvatje greše tu in pišejo »antiken, baroken«. Morebiti bode baš ta faktum vplival na Hrvatofobe, da sprejmejo pravilne oblike »antičen, baročen« itd. O sestavah ali zloženkah ni govora. In baš tu bi trebalo kažipota, da se ne bi stvarjale take grozne spake, kakeršne so »delodajalec« n. »delodajec«, »živinozdravnik« n. »živino- zdravec«, »pozlatar« n. »pozlačevalec«, »nadsodišče« n. »višje višje«, itd. itd. O tej stvari sem pisal v Novomeškem gimnazijskem izvestju 1. 1891., a moja razprava je ostala neopažena, če prav si domišljam, da bi se dalo iz nje izva- diti kako zdravo zrno. 534.) Povsem nepotrebno je pretiravati pravilo, da stoj glagol čim manj oddaljeno od kraja stavkovega. V stavku: »ko pa petelin po svoji navadi poje, se lisica zbudi itd.«, je osebek »lisica« popolnoma pravilno pred dopovedkom »zbudi«, in čisto nepotrebno, da ne rečem krivo, je name¬ ščati dopovedek »zbudi« pred osebek »lisica«. V stavkih stoji, kadar ni kak stavkov člen posebno poudarjen, najprej osebek, potem še le dopovedek, za njim pa različni podmeti. Pridevi in prislovi stoje včasih pred besedami, včasih za besedami, h katerim spadajo. Sicer pa je bila naloga Pra¬ vopisa, postaviti in razložiti obširneje zakone besedosledja, ne pa da si jih človek še le sam polovi iz nekoliko primerov. Na dolgo in široko je razpreden nauk o naslonicah, če prav ni bogve kaka nesreča, ako uide včasih kaka na- slonica na nepravo mesto. Zato pa Pravopis niti z jedno besedo ne pove, kako se je ogibati nepravilnemu besedo- sledju v zloženih, posebno v zagozdenih stavkih. Glavni stavek stoji obično na prvem mestu, ostali pa se redajo tako, kakor kateri drugega označuje; pri tem je paziti na to, da pride v vsakem stavku ona beseda na kraj, ki se ima z drugo označiti. Na pr.: »Z veliko nespodobnostjo je Agata trdila, da bi, če bi le mogla, zabodla moje srce na dolgo sulico«. Ta stavek treba da ima takole besedosledje: »Z 36 veliko nespodobnostjo je A. trdila, da bi zabola moje srce na dolgo sulico, če bi le mogla«. 558.) Da je treba v poeziji vsak stih začeti z veliko črko, je zastarel nauk. 576.) Razlikovanje med zloženimi krajevnimi imeni, pri katerih je samostavnik že sam lastno ime dotičnega kraja, in takimi imeni, pri katerih drugi del ne pomenja sam dotičnega kraja, na pr. med imenoma »Škofja Loka« in »Kranjska gora«, je čisto nepotrebno in le otežuje pravopis. Človek bi moral vedeti za vsako selo širne domovine, ki ima sestavljeno ime, ali rabi drugi del tudi sam za pozna- menovanje onega mesta ali ne. Praktično bi bilo torej pisati ali obe imeni z velikima začetnicama, ali pa drugo ime z malo začetnico brez razlike, jeli drugo ime znamenuje samo na sebi dotični kraj ali v ne, torej: ali »Škofja Loka« in »Kranjska Gora«, ali pa »Škofja loka« in »Kranjska gora«. Okoličani »Novega mesta« na pr. ne pravijo nikdar drugače kot »grem v mesto« in razumevajo pod tem mestom vselej »Novo mesto«; in sicer govore tako ne samo najbližji oko¬ ličani Novega mesta, nego tudi daljni, na pr. Šentjernejčanje, katerim je Kostanjevica mnogo bližja od Novega mesta. Ali kadar oni govore o »mestu«, takrat razumevajo »Novo mesto«. — Usojam se tu omeniti, daje »Koblja glava« brez dvombe »Kobilja glava«. To ime znači povsodi gorski prehod in mestnost tega imena se nahaja tudi v Bosni. Seveda tam se govori hrvaški ali srbski, in morebiti je baš to vzrok, da se mora slovenska »Koblja glava« ločiti od hrvaško-srbske »Kobilje glave«. Da je slovar precej mršav, to so že drugi kritiki omenili. Samo zaradi primere navajam, da zastonj iščeš besede »poln«, če prav tudi v resnih listih nahajamo cesto krivo obliko »polen«; »puščica« (iz »puška«) in splošno upotrebljevane »pušica« ali, »pšica«, »živio« in pogostokrat zapisano »živijo« itd. itd. Pravopis uči, da besede, zazna¬ movane z znakom -j-, niso knjižne in se ne smejo pisati; to se'pravi, boj se takih besed in oblik, kakor hudič križa. Kaj pa so knjižne oblike? Menda take, ki se nahajajo v knjigah. Vsaka oblika in beseda, ki se nahaja v knjigah, je torej knjižna, ne samo one, katere dopušča Pravopis. Važno torej ni, ali je kaka oblika knjižna ali ne, nego ali je pravilna ali vsaj utemeljena. Poglejmo nekoliko teh knjižnih oblik in besed. angel. Vedno smo pisali in, kar je glavno, tudi govo¬ rili »angelj«. Sedaj se je naenkrat spomnil nek bistroumnež, 37 da je prava oblika »angel«. Nikakor pa ne more staroslo¬ venska oblika »aniogelb« biti merodajna za novo slovenščino. »1« se je v tej besedi, po analogiji premnogih samostavnikov na »Ij«, omehčal in v tej obliki prešel narodu v kri in meso, kakor je narobe iz »prijatelj« postala tudi oblika »prijatel«. Isto velja za besedo »mandel« n. »mandelj« 1 ) bakla. Iz primerov v Miklošičevi Stairimbildungslehre, ki se nahajo za besede s sufiksi »1, Jo, Ijb, elj, uljb, yljv>, bk, tdjb«, je razvidno, kako se menjajo ti suliksi vse vprek. Na pr. »vižel« in »viželj« (95, 114), »jasla« (102) in »jasli« (103), »kašelj« (105, 114), »brencelj« (110, 114), »rogla« in »roglja« (102) ter »rogelj« (105, 114), »dečla« (102) in »dečlja« (106), »česlb« (94) in »česelj (češelj)« (114), »metulj« (112) in »metilj« (113), »zajkulja« in »zajklja« (112), »švela« in »švelja«, »kodela« in »kodelja«. — Po kakem principu se ravna Levčev pravopis, tega nisem mogel razvideti. On piše »bakla, bergla, škatla, orgle, barigla, burkla, cokla, dečla, prekla, rebula, skodela, skodla«, ali »češplja« (poleg »češpa«), »duplja« (Miklošič: »depla«), »godlja, grablje, halja, pentlja, raglja, vadija«. Oblike, ki se nahajajo pri pisateljih starejše dobe, menda pač niso merodajne. Da je razlika utemeljena v glasoslovnih zakonih, tega tudi ne morem posneti iz primerov. Morebiti imajo tujke obliko na »1«, a domače na »Ij«? Zakaj pa naj se piše potem »dečla« in »vadija?« Levec piše »kokZa« (Pleteršnik »kvoklja« in »kokZ/ati«. — Domače besede »zajklja, volklja, roglja, grablje« itd. so po¬ stale iz »zajkulja, volkulja, rogulja, grabulje«, iz katerih je izpal nenaglašen »u«. Po tem primeru so postale tudi ana- ložne tvorbe »baklja« iz »facchula«, »škatlja« iz »scatula«, »berglja« iz »ferula«, »burklja« iz »furcula«. Dandanes nihče več ne čuti, da so besede »baklja, škatlja, berglja, burklja« tujke in s tem večo pravico bi človek mislil, da se tudi v pismu ne bode delala razlika med »grablje« in »orgle«, ker se izgovarja zadnji zlog v besedi »grablje« na las natanko, kakor v besedi »orgle«. — 'Menda je tudi pri teh besedah vplival horror pred vsem, kar je hrvaškemu podobno, da se priporoča sicer »duplja, godlja« (če prav je tudi ta iz ital, »budella«), a »prekla, orgle« itd. čast. Oblike z »e«, torej »čestft, čestitelj, čestitljiv« itd. so zaznamovane s križem. §. 20. uči, da se polglasnik izpre- meni v »a«, kadar dobi dolg naglas npr. »laž, leži«. — 9 Da je pravilna oblika »angelj« in »mandelj«, to svedoSi tudi narodna sklanja teh dveh imen: »angeljna, mandeljna«. Kakor je dobra oblika »apostelj« poleg starosl. »apostol«, tako je dobra tudi oblika »angelj« poleg starosl. »angel«. —- Levec sam pa ima na st. 141. poleg »mandel« besedi »mandeDov, mandeLvovec«. 38 V besedah »čestft, čestftelj, čestftljiva« pa polglasnik niti naglasen ni, torej tudi ni nobenega povoda, da bi se izpremenil v »a«. Ako se lahko reče »laž, leži«, zakaj se ne bi smelo reči »čast, čestf« in potem »čestft« itd.? Da se izvaja »čestit« od »čestb« ali pa tudi od »čosto«, to za novo- slovenske oblike ne more biti razlog, da bi se razlikovale; saj Pravopis še »bravca» (skopca) od »bravca« (bralca, čita- telja) ne razlikuje. Ako se dela razlika iz praktičnih vzrokov, nimamo nič proti njej, a obsojati pravilne oblike je vendar nekoliko naivno. jeden. Stari slovenščini rabijo izključno, drugim slo¬ vanskim jezikom in tudi slovenskemu v mnogih predelih slovenskega območja oblike z »j«, torej »jeden, jedin, jeden- krat, jedinstvo«. Take oblike se čitajo tudi v slovenskih časopisih. Da jim Pravopis pristavlja -j-, je zopet izliv one mržnje do vsega, kar bi utegnilo zbližati slovenščino hrvaščini. gugav, guga^ec, guga^ka, gugaZen, gugaZnica« delav, delam;, delavka, delaven, delavnica.« Ako bi človek le zvedel, zakaj je pravilno »gugaZen« in »gugaZnica (klalen, klalnicaj«, ne pa »delalen« in »delalnica«, ampak »dela&en« in »delavnica«. Poreko morebiti: »gugalen« se izvaja iz »gugalo«, »delaven« pa iz »delavec«? To je brez¬ smiselna razlaga. Enake končnice, ki tvorijo besede enake kategorije, se ne pritikajo različnim deblom kar tako v en dan, ako ni posebnih vzrokov. Kak vzrok pa je tu za tako razliko? Zakaj je »delalnica« pravilno, kakor tudi »delaven« in »delavnica«, sem na drugem mestu pokazal. inteligenca, flnanea, instanca so krive, po nemščini prikrojene, oblike namesto pravilnih, po latinščini narejenih: besed »inteligenc?/«, financ?/«, instanc?/«« - iznenadjen je res kriva oblika, a poleg neorganske »iznenaden«, bi se lahko navela pravilna oblika »iznenajen«. Razlikovanje med »izpričati« in neomenjene oblike »spričati« (st> + pričati = con + firmare), »izpriditi« in »spri¬ diti«, »iz-vedeti« in »z v e d e ti«, . »izvečine« in »zvečine« itd. je v praksi brez vsake vrednosti. Za besede »izvedeti«, in Erfahrung bringen in »zvedeti« erfahren, vendar ni resno mogoče konstatirati razlike. izvun. Pravopis dodaje: (pravilneje nego izven). Enako pravi tudi, da je »vun« pravilna oblika, »ven« pa ima pri¬ stavljen križ. Stara slovenščina ima obliko »viairb«, hrvaščina »van«, Slovenci govorijo in pišejo »ven«; naenkrat pa je »ven« po Pravopisu nepravilna in neknjižna oblika. Takisto tudi »venkaj«; pač pa je našel milosti »vnanji« poleg »vu- nanji«. Najbrže je zopet naglašeni polglasnik, ki je sklonil 39 g. pravopisca, da je na smrt obsodil oblike »ven, venkaj« itd., ki popolnoma odgovarjajo oblikam stare slovenščine in sorodnih jezikov, ki so se popolnoma udomačile in ki po¬ snemajo narodni izgovor. Kako vrednost imajo zakoni o promeni naglašenega polglasnika, smo že videli pri besedah »prišedši, zmenši«. Miklošič ima v Et, W. obliki »v a n« in »vun«; to pa še ni dokaz, da je oblika »ven« nepravilna, ker njegov slovar nikakor ni popoln in ker govori za »ven« govorica baš onega dela slovenstva, ki je v književnem jeziku merodajen. Iz mnogih primerov se vidi, da se je staroslovenski »vu« izpremenil v novi slovenščini pred samoglasniki v čisti »v«, pred soglasniki pa v »u«. Ako bi torej Slovencem res bilo do olajšanja pravopisa, bi se vendar že okanili nespametne razlike med »vt« in »u«, ki se govorita v novi slovenščini povsem enako, če je pravopis sprejel pisavo »uvoz«, n. »vbvoz«, zakaj ne bi pisali tudi »udolbsti« m. »vdolbsti«, »ukoreniti« m. »vkoreniti«, »uvaliti, uvesti, uglobiti, udati, uzbibati, uzvreči, uzviditi, uzkloniti, uzeti, uzgoja« itd. Isto tako »udova« iz »vbdova«, »unuk« iz »vtnuk«. —Včasih je celo tenkočutnemu filologu težko razločevati, ali naj piše na pr. »udor« ali »vdor«, »ugrezniti«, ali »vgrezniti«, »urezati« ali »vrezati«. Kaj ni to vse eno, ali pravim »einen Schnitt machen« ali pa »einschneiden?« Saj kadar kdo naredi »einen Schnitt«, tedaj mora vendar orodje, s katerim reže, potisniti v tvarino, kakor takrat, kadar »vrezuje«. Takisto je vendar vse eno »upad« in »vpad«. — »upravičiti« se pravi vendar »koga uvesti v pravico«, »urediti = spraviti v red« itd. Proč torej z razliko med vb« in »u«! 1 ) stavbenik po Pravopisu ni knjižna oblika, nego samo »stavbnik«. Književniki drugih narodov gledajo na to, da postane tudi pisani jezik ugoden očesu in, kadar se besede izgovarjajo, ušesu. Blagoglasje pospešujejo samoglasniki in jezik je tem blagoglasnejši, čim manj trdih soglasniških skupin se nabere v poedinih zlogih. Pri Slovencih gre tudi v tem obziru vse rakovo pot. Tedencija ne pisateljev, ampak nekaterih filologov in urednikov, ki imajo v zakupu literaturo, skuša jeziku kar mogoče polglasnikov populiti; pač zato, da bi se videla jeziku gola rebra, kakor osku¬ beni ptici. To se vidi v primerih, kakeršen je »stavbenik«, t. j. pri. besedah, izvedenih iz imenskih podstav + suliksa. Res izpahuje slovenščina pred sufiksi, ki so imeli polglasnik «) Že izgovor nekaterih skupin soglasniških je absolutno nemogoč, na pr.: „vzb, vzp, vzk, vzh, vzt“. Ali ne bi bilo tu na mestu jih za¬ menjati za skupine, katere lahko z očesom spregledaš in izgovoriš „uzb, uzp, uzk, uzh, uzt, uzv“ ? — Tu bi trebalo korenite reforme. 40 pred soglasnikom, ta polglasnik, ali samo tedaj, kadar je pred sufiksom taka skupina soglasnikov, ki se da skupno izgovarjati v enem zlogu. Seveda, kaj se da skupno izgo¬ varjati, o tem bodo mnenja različna. Hotentotje in Bušmani se odlikujejo s takimi soglasniškimi skupinami, katerih evropska usta ne morejo nikoli pogoditi. Temu hotentotstvu približujejo naš jezik oni filologi, ki trebijo nemilice pol¬ glasnike iz slovenskih besed. One soglasniške skupine, ki se dajo na koncu besed izgovarjati, so lete: A) 1.) skupine iz trdega sičnika + trdega zobnika (na pr. »cest«), trdega šumnika + trdega zobnika (na pr. »kišt«, in trdega šumnika + č (na pr. »kašč)«. 2.) skupine iz mehkega sičnika + mehkega zobnika (»brazd)«, iz mehkega šumnika + mehkega zobnika žd. (samo v tujkah). 3.) mb (iz m ali pa n + h), mb (m + p, n + p), m + sičnik ali šumnik (ms, mš, mz, mž), na pr. »opomb« (č. opomp), »himb« (č. himp), »lamp, črems«. Slednjič n + sičnik in n + zobnik. — Te skupine se spoje v neločljive dvojne soglasnike, katerih ne moreš nikdar ločiti. B) Soglasniške skupine, katerih prvi del je »n, 1, r, m«, drugi del pa kak nezvončni (tonlos) soglasnik, se mogo skupno izgovarjati, na pr. »kane, opank; bele, opalk; jark, jarc; preme«. — Ako pa je drugi del kak zvočni (tonend) soglasnik, tedaj se čuje v izgovoru namesto zvočnika ne¬ zvočnik na pr. »štang« (govori se štank), »alg« (g. alk), »štang« (g. štank). C) Tudi soglasniške skupine 1 + n, 1 + m, r-J-n, r + m je mogoče skupno izgovarjati, na pr. »jarm, šoln«. — D) Skupina s ali š + kak trd soglasnik (razven pod A omenjenega »t«), se lahko izgovarja, na pr. »desk, šišk«. Kadar pa je skupina z ali ž + trd soglasnik, tedaj se v izgovoru premeni »z« ali »ž« v »s« ali »š«; torej »opazk« (izgovarja se »opask«,) »križk« (krišk). Zvonki so¬ glasniki se na koncu izpremene v nezvonke, in dosledno pred njimi »z« in »ž« v »s« in »š«, na pr. »rozg« (govori »rosk«). E) j + soglasnik, »pajk, gajb« (gov. gajp). F) v + trd soglasnik sc ne more izgovarjati, ker je »v« mehak, torej se izpremeni v govoru »v« v samoglasnik »u«, ali pa v nezvonki soglasnik »f«. »slave« (govori »slauc« ali slafc). Ker pa se tudi zvonki soglasniki na koncu redo- vito zamenjajo s nezvonkimi, zato se tudi »stavb« izgo¬ varja »staup« ali »stafp«. G) h + trd soglasnik se lahko izgovarja, »noht«; zvonki soglasnik se izpremeni v dotičnega nezvonkega. ■11 H) Ostale soglasniške skupine se ne dado izgovarjati; na pr. »povedb«; celo ne, kadar se spajajo zvonki in ne- zvonki soglasniki, na pr. »mrkv«. Da se olajša izgovor, si jezik pomaga s tem, da med soglasnike vtika polglasnik. To se pa godi v dveh slučajih: 1.) v imenovalniku moških samostavnikov b-deklinacije in ženskih na nosnik »m« ali »n«, ter moških pridevnikov in deležnikov; na pr. »kupec« (kup t>c b) n. »kupe«, »kosem« (kos mi>) n. »kosm«, »rekel« (rčklb) n. »reki«, »bolen« (bol t> n o) n. »boln«, »pesem«(pes m t>) n. »pesm«. 2.) v množnem rodil¬ niku ženskih in srednjih imen, na pr. »igel« (ig Ib) n. »igl«, »ovec« (ovecb) n. »ovc«, »oken« (oknb) n. »okn«, »brven« jbnvbn«) n. »brvn«. — Iz navedenih primerov se jasno vidi, da nova slovenščina ne dela absolutno nobene raz¬ like med onimi slučaji, v katerih stoji v stari slovenščini polglasnik v deblu, in med onimi, pri katerih ga ni v deblu. Kdor torej razlikuje v pisavi »blisk, tresk« od »pesek, tresek«, ne ravna samo nedosledno, ker se je v stari slo¬ venščini poleg »trčskb« (imenovalnik moški) pisal enako tudi rodilnik ženski »treskb«, nego dela nasilje slovenskemu jeziku, ki tega razlikovanja kratko in malo ne pozna. Kdor hoče zaradi stare slovenščine pisati »tresk« (fragor), mora pisati tudi »tresk« (sarmentorum). — Se bolj se čudimo nedoslednosti, da piše Pravopis sicer »tisk, blesk«, vendar pa »vosek« (strsl. »voskb«); »bajk« (rodilnik množine) in »pajek« (imenovalnik ednine), »tresk« (imenov. ednine) in »tresek« (rodil, mn.). Kako načelo vlada v taki pisavi? Videli smo iz teh primerov, da se slovenščina ni za¬ ustavila pri onih besedah, pri katerih je izgovarjanje so¬ glasniške skupine nemogoče, nego da je zajela v to pravilo tudi druge besede, pri katerih bi se dala opravičiti pisava brez polglasnika. Kakor »tresek« in »pesek«, gre torej pisati tudi imenovalnike »kanec, opanek, belec, opalek, jarec, jarek, premec; jarem, šolen, nohet, pajek, slavec«, in kakor Pra¬ vopis ne piše »Ogr« ampak »Oger«, tako gre pisati tudi »tresek« ne »tresk«. — Kar velja za moški imenovalnik, to velja tudi za ro¬ dilnik ženskih in srednjih imen. Torej: »bunek, murek, parem, tiskaren, sester, šišek, desek, beder« itd. Izvzete pa so iz tega pravila tuje besede; torej pišemo: »fant, kant, karf, fakt« itd. Posebno velja to še za rodilnik ženskih imen, ki so^zvečine tuja in ki imajo torej rodilnik brez polglasnika, na pr. »alg, štang, form« itd. Ker je tujek tako pretežna večina, nagiba se slovenščina celo do tega, da ne vtika polglasnika niti v mnoge domače besede, kar pa ne gre posnemati že zaradi enostavnosti pravila. 4 42 Ge pa je slovenščina sprejela pravilo, da vtika pol¬ glasnik celo med take soglasnike, ki se skupnemu izgovar¬ janju ne upirajo, je to pravilo tem umestnejše pri onih besedah, v katerih je prvi del dvojnatega soglasnika kak zvonki soglasnik. Ker se namreč na koncu besed vsak nemi soglasnik nezvočno izgovarja, prehaja pred njim sto¬ ječi zvonki sičnik »z« ali »ž« vsekako v »s« in. »š«, »v« pa v »f« ali »u«. Ako hočeš torej v pismu in govoru sičnik in nebnik zvonko izgovarjati, moraš med njega in drugi so¬ glasnik vtikati polglasnik. Treba je torej pisati »opazek«, ne »opazk« (poslednje bi se izgovarjalo in čitalo »opask«), »križek« (od križka), ne »križk«, »staveb«, ne »stavb«, »rozeg«, ne »rozg« (kar bi moral čitati »rosk«). Zato je pa tudi pi¬ sava »mozg« in »mezg« kriva, če prav ima stara sloven¬ ščina »mozgu« in »mezgu«, ker smo se osvedočili, da nova slovenščina nič razlike ne dela med prvotnim in vtaknjenim polglasnikom, in ker to zahteva zvočni izgovor sičnika ali nebnika. V tej stvari ni stara slovenščina prav nič mero¬ dajna. Pisati je »mezeg« in »mozeg«. Ako pišeš »mezg« in »mozg«, moraš čitati »mesk« in »mosk«; to pa menda vendar ni izgovor ljudstva. Povsem krivo je, ako se upotrebljujejo oblike »mrkv« namesto »merkev«, »povedb« n. »povedeb«. Krivo je pa tudi »družb« namesto »družeb«, ker »družb« ne moreš dru¬ gače izgovarjati kot »drušp«. Pisati je treba »izeb«, ne pa »izb« (izgovori »isp«). Občno pravilo za polglasnik v gori imenovanih oblikah je torej: Polglasnik se piše brez obzira na postanje soglas- niških skupin, ki stoje na koncu besede, v vseh slučajih. Izvzete so soglasniške skupine 1.) ki so nerazdružne in 2.) liquida + muta v tujih besedah. V onih slučajih, v katerih se mora med soglasniško skupino vrivati polglasnik, to je 1.) ako sta oba soglasnika mutae na pr. »nared eb« 2.), ako je prvi del kak zvočni sičnik ali »v«, drugi pa zvonek eksplozivni soglasnik, na pr. »družeb, staveb«, je polglasnik potreben tudi v izve¬ denkah s suliksom t>nu; ta polglasnik oživi na svojem mestu, ali pa skoči med oba soglasnika. Na pr. »naredbeni, druž¬ beni, stavbeni«, ne pa »stavbni«, kar ni mogoče izgovarjati. Obliko »stavbni« je možno izgovarjati le »staubni« ali pa »stafpni«. — Dosledno piši torej tudi: »naredbenik, druž¬ benik, stavbenik«. Da je v teh besedah res polglasnik, nam svedočijo besede, kakeršna je »služabnik«. Beseda »služabnik« je nastala iz »služb+ onik = služ¬ benih, potem pa je po metatezi skočil polglasnik med »ž« 43 in »b«: »služebnik«, in zaradi dolgega naglasa se izpremenil v »a«: »služabnik«, »družbbnik« v »družbenik« = »družabnik«. lavor. Slovenska oblika je »lovor«, kakor »Lovrenec« in »Lovro«, ne »Lavrenec« in »Lavro«. Ako pomenja narava »Natur«, zakaj je potem »naravo¬ slovje« neknjižno? jenjati. Da je »jenjati« menda popačeno iz »nehati«, to še ni noben vzrok, obsojati na smrt to besedo, ki je znana vsemu območju slovenskemu (in tudi kajkavcem hrvaškim) in ki je rabila doslej v knjigi. To je navadna metateza, kakor »gomila« in »mogila«; in vendar nihče ne smatra ene ali druge teh dveh oblik za krivo. neokusen. (+ neukusen). Kaj je pravilnosti pove Miklo¬ šičev slovar: »okusiti« tentare, audere; »okus« experimentum, »okušati« tentare; »ukusiti« gustare (schmecken), »ukušati, ukušenje«. Sedaj sam sodi, katera oblika je pravilna za pomen »geschmacklos«. papir. Nekaj časa je bil baš g. spisovatelj Pravopisa prvi pobornik oblike »popir«, katero narod res tako izgo¬ varja, in ki ima za izgovor ter pisavo analogije v besedah: »ponev« Pfanne, »grof«, Graf, »tobak« Tabak. pol. Ta odstavek je prav sposoben napraviti zmešnjavo. Kako naj nestrokovnjak sam polovi iz suhih primerov za¬ kone, kdaj je, pisati »pol«, kdaj »poli«, kdaj »polu«? Zakaj naj na pr. pišem »poldan«, pa »poluglasnik«, »polletje« in »poluletje?« V stari slovenščini imaš »poludono« in »polu- noštb«. Ali ne bi bilo edino pametno brez obzira na staro slovenščino pisati povsodi, kakor se govori, namreč edino obliko »pol«; torej: »poldan, polnoč«, pa tudi »polbog, polotok, polmrtev«. Tako bi se pisava znatno olajšala, pri tem pa nič pravilnosti ne v izgubila. + predno. človek bi mislil, da oblika »predno«, ki je nastala iz »pred nego«, vendar ne more biti manj pravilna, kot »preden«. + prižnica. Zahtevati, da naj se piše »pridižnica«, je ravno tako smešno, kakor ako bi kdo očital Grkom in Rim¬ ljanom, da niso znali pisati svojega jezika, ker so pisali »zjzooosč;« in ne »aapstpopsu;«, »vipera« in ne »vivipara«, »se- mestris« in ne »semimestris«. Take tvorevine si jezik ne da zabranjevati; nobena živa duša ne govori »pridižnica«; onih pa, ki. vedo, da je to bila prvotna oblika, je tako malo, da jih na prstih obeh rok lahko sešteješ. + skrinja. Iz »schielen« je postalo v slovenščini »škiliti«, ne »škiliti«; zakaj torej iz »schrin« »skrinja« in ne »skrinja«? Očividno zato, ker ima Miklošič obliko »skrinija« poleg »škrinja«. Slovenci govore in pišejo »skrinja«, Hrvati 44 in Srbi istotako; sedaj pa je treba uvesti nekaj novega, nenavadnega! sužen. Iz stsl. »saženu« postane novoslovenska oblika »sožen«, kakor »toga« iz »taga«. Da je navadna oblika »muka« iz »maka«, ne bi smelo motiti, da to nenavadno besedo prikrojimo po slovenskih glasovnih zakonih; »muka, sužen« je naravnost iz hrvaščine vzeto. Levec sam navaja besedi »krot«, krotež« n. hrvaških »krut, krutež«. včasi, včasih, časi, časih. Ako so tu štiri oblike knjižne, zakaj ne bi dovolili različnih oblik tudi v drugih slučajih na pr. »en« in »jeden«, »lepi« in »lepej«, »častit« in »čestit«, »ven« in »vun«? Na koncu naj izpregovorim še nekaj besedij o besedi »kajti«, ki je dobila v Pravopisu žig neknjižnosti. Mnogo let nihče ni vedel za drugo obliko; ako je kdo namesto nje upotrebil besedo »zakaj«, so ga celo javno smešili, menda pač zato, ker pristni Slovenci te poslednje res ne poznajo in je po vsej priliki zalezla v slovenščino iz italijanščine. Nekdo pa jo je izkopal iz pozabnosti in zdaj je celo posa¬ jena na oni sedež, kjer je dosedaj kraljeval »kajti«, češ, da »kajti« pomenja le »ker«, »weil«, ne pa tudi »denn«. Eksi- stencije te besede menda Pravopis tudi ne negira; beseda živi v narodu, v knjigi in ima prav primeren pomen; »kajti« znači namreč to, kar lat. »quod, quippe«, grški »xv£«. — V vseh nam pristopnih jezikih pa so stavki, katere uvajajo v lat. vezniki »nam, enim,« v grščini »-;žp«, v nemščini »denn« istovetni v pomenu s stavki, katere začenjajo »cum, quia, quod, avj,