UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in clom.
---
Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani.
štev. 3.	V Ljubljani, 1. februvarja 1888. 1. XXVIII. leto.
K novemu letu.*)
Odkar je velezaslužni Bleiweis jel izdavati „Novice", začela se je ideja narodnosti širiti tudi mej slovenskim narodom. Prosti narod se je prej imenoval po deželi, v ka-terej je stanoval, oslanjajoč se tako rekoč na deželno avtonomijo n. pr. Štajarec, Kranjec, Korošec, Primorec i. t. d., kateri izrazi se še tudi danes mej prostim narodom rabijo. In če.se tudi rabijo, vender prosto ljudstvo, da spadamo vsi, naj smo Štajarci, Kranjci, Korošci^ Primorci i. t. d. v jedno mirodno skupino, v slovenski narod. Bleiweisove „Novice11 jele so prve posamezne naše deželane iz stališča narodne avtonomije imenovati Slovence. To stališče so za „Novicami" zavzeli vsi naši časopisi in knjige. I danes ni na slovenskih tleh mnogo ljudi, koji bi se ne zavedali svoje narodnosti. Svojo narodno individualnost smo razvili do tolike stopnje, da smo kompetentni zahtevati pred svetom enakih pravic z drugimi narodi.
Z razvitkom narodne individualnosti je tudi učiteljstvo v zvezi kot faktor ljudske izobraženosti. Z napredkom časa napredovalo je z narodom i učiteljstvo ter pripomoglo koliko toliko k razvitku narodne zavesti, če tudi se ta zadeva v prejšnjih časih ni toliko uvaževala, ker smo bili mi učitelji v obče po svojem slabo organizovanem stališči navidez malo merodajni nasproti drugim mogotcem, vender se dandanes gleda drugimi nazori na nas i naše šolstvo, da, ostali faktorji so uvideli, da spada učiteljstvo k najvažnejšim faktorjem narodnim, kar se tiče njegovega duševnega razvitka ter kulture sploh. Kakor se je pred 100 leti izrekla cesarica Marija Terezija „schola est politicum" (šola je politična zadeva), po katerem geslu se še dandanašnji državniki i politični faktorji ravnajo, istim pravom smatra narod šolo in učiteljstvo kot „res nationalis" (narodna zadeva). To istino vidimo dandanes v našej državi v vednem boji. Faktorji nemškega in madžarskega naroda hočejo pridobiti nenemško in nemadžarsko šolstvo in učiteljstvo za se skrivajoč se za državno koristjo. Mogoče, da bi se jim to posrečilo v prejšnjih časih, dandanes to ni več možno; kajti lastni „jaz" razvit je do samostojnosti v vseh narodih naše širne države.
V takej neprestanej borbi se je razvilo češko, hrvatsko in poljsko šolstvo in učiteljstvo do tolike stopnje, da tekmuje danes s svojimi francozkimi in nemškimi kolegi tudi z onimi za mejami našimi; kajti veliki shod češkega učiteljstva, kateri se je vršil pred jednim letom v Pragi, štel je ravno tako 2000 udeležencev, kakor letošnji shod francozkih učiteljev v Parizu in nemških v Gothi. Češko, hrvatsko in poljsko učiteljstvo
*) Nekoliko zakasnjeno, a še vedno umestno.	Uredn.

goji svoj razvoj na podlogi narodne individualnosti iz stališča narodne avtonomije ter izključuje popolnoma stališče deželne avtonomije. Oni imajo mnogobrojna društva, a vsa ta so spojena v osrednja društva, katera se nazivajo „Ustfedni spolek jednot učitelskych českych", „Towarzystvo pedag." in „Saveza hrvatskog ličiteljstva". Koncem leta lb87. gledajo ta društva ponosnim okom na dobre izsledke svoje delavnosti. Češko učiteljstvo ponaša sé s svojim dobro urejenim „Bolzanovim sirotčincem", z izdavanjem velikih knjižnic in s svojim dobro organizovanim osrednjim društvom, v katerega pošiljajo vsa ostala društva do 150 delegatov. Poljsko učiteljstvo izvršilo je v letu 1887. svoj veliki shod v Stanislavovu ter začelo izdavati veliko knjižnico za mladino, a hrvatsko učiteljstvo si je letos s svojo lotrijo pridobilo sredstev za zgradbo konvikta učiteljskih sinov in hčera učiteljski dom.
Če se začetkom novega leta ozremo mi slovenski učitelji v minolost, vidimo za seboj nanizanih mnogo borb za razvoj našega šolstva in stanú Prelistajmo svoje pedagogijske časopise! V njih čitamo dejanja in nehanja mnogih naših društev in če bi hoteli „skleniti račun", ga ne moremo, ker nam manjka knjigovodje in šefa „Osrednjega slov. uč. društva", s katerim bi nastopili stališče narodne avtonomije. Do sedaj delovali smo le vsak po svojem društvu v svojem okraji ne oziráje se na druga društva in sosednje tovariše svoje t. j. doslej smo delovali iz stališča deželne ali celó okrajne avtonomije. Tako delovanje ne zadostujejo niti uárodu, niti našim stanovskim potrebam. Národ in potrebe našega stanu pripisale so koncem minolega leta našemu „nesklenenemu računu" pravi pravcati „debet" ali „dolžan mi je". Slovensko učiteljstvo se torej naj združi v jedno celoto, smatrajoč svoj stan in šolstvo za „res nationalis". Le kot združena moč postanemo tudi mi merodajnejšim faktorjem za šolstvo, svoj stan in za národno individualnost. Brez združenja nam ni moči uspešno delovati niti na ustanovo organizovane knjižnice, niti na urejenje naših plač in pravic, sploh brez združenja nemarno istega vpliva, katerega ima učiteljstvo drugih národov. Ko se je leta 1885. obhajala na svetih tleh Vele-grajskih tisočletnica blagovestnikov naših, sv. Cirila in Metoda, obdrždvalo je češko učiteljstvo veliki shod na Velegradu, kojega se je udeležila tudi cerkvena oblast Moravska, ter se je pokazalo v vsej svojej vrednosti in dostojanstvu, da zna svojo zadačo izvrstno rešiti, a sedaj se uže pripravljajo na oslavo tristoletnice (1. 1892.) rojstva Komenskega (*1592.), koji se sme smatrati pravim trasatorjem moderne pedagogike. Kakó bode to tristoletnico slavilo slovensko učiteljstvo? In minulega leta bi se bila morala slaviti 25letnica našega pedagoga Slomšeka! Bože moj, kakó? Nobeno društvo se ni čutilo kompetentno pozvati druga društva na oslavo 25letnice Slomšekove, kar je samo ob sebi umevno; ker brez osrednjega društva se to ne dá izvesti. Ravno ista nebrižnost nas zna zadeti letos in leta 1892., ako si ne uredimo svojih stanovskih razmer po načiuu sosednjih tovarišev. Organizujmo se, brez organizacije ne moremo ničesar izvesti!
Nastopilo je leto 1888. Vsa država naša pripravlja se na oslavo 401etnega vladanja Njegovega Veličanstva. Posamezne dežele, občine in društva vseh stanov izražale bodo vladarju svojo udanost in ljubezen z različnimi človekoljubnimi podjetji. Kaj storimo mi slovenski učitelji? Ustanovimo si na oslavo 40letnega vladanja Njegovega Veličanstva „osrednje slovensko učiteljsko društvo"! Ker je Celjsko učiteljsko društvo začelo srečno razpravljati o takej zvezi, naj priobči isto poziv vsem učiteljskim društvom in ostalemu učiteljstvu po vseh naših deželah, s katerim jih pozove k izvolitvi delegatov, delegati pa osnujó zvezo našo. Leto 1888. nam vzbuja torej nado oživotvoriti naše nakane. „Viribus unitis" slavi letos svojo 401etnico, zapústimo o tej priložnosti stališče deželne avtonomije ter nastopimo pot narodne avtonomije z vladarjevim geslom „viribus unitis".
Od 1. 1848. šteje narod naš razvitek svoje individualnosti. In v teh 40 letih je tudi naše učiteljstvo napredovalo več ali manj, kakor so mu razmere dopuščale. Ustanovila so se mnoga okrajna učiteljska društva, izdavali se različni pedagogijski časopisi, od katerih sta se nam ohranila „Popotnik" in „Učit. Tovariš". Društva naša naliknj■jo raztresenim udom brez glave. „Popotnik" in „Tovariš" pa zastopata v prvej vrsti svi je deželane, na druge se jima ni možno toliko ozirati, dokler nemarno zveze naših društev „Viribus unitis" se poklonimo letos Njegovemu Veličanstvu z ustanovo osrednjega društva na oslavo 40 letnega njegovega vladanja, ki je ob jednem naša 40 letnica. Učiteljstvo slovensko se bojuje za se in svoj narod z ljubeznijo in udanostjo do prestola državnega, čeprav bi nam nasprotniki radi očitali nelojalnost, ako bi mogli. Leto 1888. nam pokaže, če umetno take imenitne priložnosti uporabiti, da izrečemo prestolu svojo uda-nost in ljubezen, šolstvu svojemu in stanu pa da zadovoljimo nujno potrebo, kojo smo dolžni namfriti.
Izven tega veselega dogodka presenečuje novo leto slovensko učiteljstvo z neko neljubo postavo deželnega zbora štajerskega glede premeščenja učiteljskega osobja. Z Dunaja sem pa dohajajo resni glasovi. Preti nam konfesionalna šola. Torej novi boj! Ne! Cerkev smatra šolo in učiteljstvo za „res confessionalis", narod pa za „res natio-nalis". Cerkev in narodnost si ne nasprotujeta, temveč se ujemata, kar svedoči družba sv. Mohorja in društvo sv. Cirila in Metoda. Ne bojmo se konfesionalne šole, če se tudi uvede, ne bode v smislu prejšnje konfesionalne šole, temveč v duhu sedanjem. Nad Evropo se zbirajo temni politični oblaki, nek tajni strah navdaja prebivalstvo in časnike, da zna s prihodnjo vzpomladjo bukniti občni nemir. Leto 18881 odstrani vsako nevarnost državi, narodu in stanu našemu! Uresniči nam vroče želje, združi nas, da porečemo z Njegovim Veličanstvom „v viribus unitis je naša moč!"
Veselo novo leto šolstvu in učiteljstvu slovenskemu in vsemu njegovemu delovanju!
Otroška individualnost.
Fr. Gahršek.
VI.
V vsaki šoli se nahaja nekaj otrok, ki se odlikujejo pred vsemi drugimi s svojo bistroumnostjo. Take otroke navadno imenujemo nadarjene ali talentovane. Vender je velika razlika v talentih. Pravi talent se kaže v vztrajnem naporu po dosegi stavljenega si smotra. Takov napor se pojavlja tudi v manj ugodnih okolnostih, kadar bi kakov drug učenec omagal pod težo sovražnih ovir. Take učence je najbolje prepustiti lastni sili, o kateri so uverjeni, da jim pomore do zmage. Podpirati jih gre še le tedaj, ko se pridruži njihovemu duševnemu naporu tolik trud, da je razvidno, da bi opešali v svojem teženji. V takih slučajih bodo uvideli blagohotni namen podpore, kar jih bode še le vzpodbujalo k nadaljni duševni borbi. Od pravega talenta pa gre razlikovati vsako površno živahnost, kateri se morda često pridruži še dovtipno domišljevanje ali uganjanje kakih neumnih šal. Takovega duševnega pojavljanja ne moremo smatrati za podlogo pravemu talentu. Tako niso talenti niti take prebrisane glave, ki imajo najboljšo voljo, prisvojiti si duševnih dober; vender jim često nedostaje duševnih sil, s katerimi bi vzprejeli in obdržali učno tvarino. Iz tega razloga je takim učencem pravi pouk skoraj nepristopen. Uče se bolj mehanično, manjka pa jim notranje razboritosti o vrednosti podanega gradiva. Pri tacih otrocih se o kaki odločnosti niti govoriti ne more; zato pa je jako težavno odpraviti to nepovoljno duševno stanje. Ozdravijo se le, ako jih uveriino, da se
3*
more s pridnostjo nadomestiti marsikak duševen nedostatek in da sama prebrisana glava brez marljivosti ni še znak uporabnega talenta.
Večkrat opazimo, da manjka boljšim učencem onega dobrodejnega čustva, ki tako lepo znači svojstvo nepokvarjenega srca. Taki učenci so potem često razposajeni, in ni jih lehko vladati in v redu vzdržati. Tako bitje priča, da je notranjost otroška prepolna vsakojakih in nasprotnih čuvstev, pri katerih se je v ugodnih trenotkih zamudilo, da bi se bili dovedli v soglasje z vnarjim svetom. V otroku se menjavajo predstave hitreje, nego si jih more primenjavati ter jih urejevati. Ker se mu ne more novo predstavljanje zaprečiti ali ustaviti, rodi se v njem neko napeto stanje, ki mu razburja živce in učini, da postane otrok nestalen in za koristno učenje nesposoben. Ker so navadno taki otroci vzprejemljivi tako za dobre kakor za slabe vtiske, vplivaj nanje nepretrgoma z jedno-vrstnimi vzornimi sredstvi in ne pusti jim časa, da bi njihovo domnevanje motile kake postranske predstave. S tem se bodo navadili, dalje časa osredotočevati svoje misli na jednolike predmete in pri istih vztrajati. Naposled se bode njih duševna sila opazljivosti tako ojačila, da bodo mogli brez truda pripenjati nove nazore na prejšnje, ki so se jim uže utrdili v notranjosti. Vender bode tako vplivanje le tedaj imelo (povoljen uspeh, ako se niso uže preveč udali ljubezni do zložnosti in ako kažejo v svojem delovanji vsaj nekoliko pridnosti in srčnosti.
S pravim talentom tudi onih otrok ne smemo zamenjati, ki so sicer vzprejemljivi za vsak vtisek, tako tudi sposobni, da svoje misli prilagode vsakemu izpremenjenemu nazoru in vsaki novi predstavi, ki pa vender svojih misli ne morejo posebno oživiti, t. j. dati jim novo obliko ter jih tako dejanski obistiniti. Taki otroci govore prijetno, a brez temeljitega preudarka, rabijo posebne prispodobe, a manjka jim duhovitosti, radi bi bili dovtipni, kar pa ne prija otroškemu življu. Svojih sodrugov se hitro oklenejo, toda ne toliko iz ljubezni do njih, temveč iz potrebe po družbi. Taki otroci se sicer lehko uče, a ker so jim misli nestalne površne, zato hitro pozabijo priučeno tvarino.
Prav zato je nestalnost in vedna nemirnost pri dobrem zdravji dvoumno znamenje, sosebno kadar ni nobenega vnanjega mika, ki bi vzbujal nehotno nemirnost. Taka nestalnost je vzlasti zaradi tega še posebno kvarna, ker se takov otrok najraje peča z nebistvenimi mislimi in ker se mu v mišljenje vrivajo take predstave, ki škodujejo nežnemu čutu njegovemu. Ako pa se predstave tako menjavajo in v taki obliki porojajo, da otrok vedno obdrži neko glavno misel vodnico, tedaj tudi nemirnost, iz tacega predstavljanja izvirajoča, ni popolnem nevarna. Naopako more tako stanje učencu pripomoči do celo obsežnejše razvidnosti in do širjega duševnega obzora, ako ga namreč vodi umen učitelj, ki ve, koliko in kakih vtiskov je treba učencu, da se mu vzbudi napominano svojstvo.
Pred vsem pa je potrebno, da imajo taki otroci vedno kako opravilo, ker uprav brezdelica provzročuje, da se otroška duša ne poprime kake določene predstave s toliko močjo, da bi se zaprečilo pojavljanje sorodnih a nebistvenih predstav. Ako pa nam je otroka tako voditi, da ga obvarujemo nemirnosti in s tem raztresenosti, opazovati moramo vnanje okolnosti, v katerih živi ali v katerih je vzrastel, da le-tem priličimo naše postopanje. Na mah ga nikakor ne smemo prestaviti v drugačne okolnosti, niti ne smemo vplivati nanj z novimi sredstvi, ne da bi ga poprej pripravili in usposobili za vzpreje-manje tacih vplivov. Vrhu tega je treba otroka navaditi na natančen red in ga prisiliti, da izpolnuje vse ono, kar se mu nalaga. Najbolj pa nam gre paziti na to, da deluje otrok iz lastnega nagiba, ker le takovo delovanje more postopati trajno in roditi značaj. Zato je treba tudi minljivim razburjenostim modro in previdno prizanašati, ako se pojavljajo brez kljubovanja in brez strasti. Pred vsem pa je gledati, da se otrok sploh ne razburja. Ker se v skrajnostih redkokdaj nahajajo vrline, zato se tudi razburjenosti
in strasti ne morejo smatrati za pravi izraz otroške individualnosti. Močna razdraibe zelo škodujejo duši in telesu; zdrava duša pa biva le v zdravem telesu; zato je posebna dolžnost vzgojiteljeva, da jih zapreči in brzda.
§. 5.
Slovani odkod? — Iz lepe Indije, pravijo nekteri. Kakor so Germani iz Perzije, tako so Slovani iz Indije za njimi pomikali se ter priselili v Evropo. Iz srednje Azije, pišejo drugi; iz prednje, velijo tretji, nekako iz Armenije, kar se vjema s sveto povest-nico, da smo Slovani sploh — Jafetovci, kteri so v last dobili severo - zapadno Azijo pa Evropo.
Da so Slovani iz Azije prišli v Evropo, to je res; ali — kedaj in kod? V p!r e dzg odo v i n s k i dobi, trdijo zgodovinarji malo da ne vsi, in štejejo jih torej med narode evrjopske. Kedaj pa so dospčli v sedanje svoje domovje, vtem se ne vjemajo-
Od perviga tukaj
Stanuje moj rod, če ve kdo za druj'ga, Naj reče, odkčd?
Tako menijo eni, da so Slovani prvotni stanovniki ob jugu in na zapndu — v starodavni Iliriji in Germaniji — in da so odtod selili se pozneje na sever in vzhod. Drugi učijo, da so še le v dobah občnega ljudskega preseljevanja prišli v te kraje. Spet drugi kažejo, da so eni došli vže v dobi predzgodovinski, eni pa so dospeli o splošnjem preseljevanju narodovskem ter se sklenili tod s prvobitnimi rojaki svojimi in to dokaj verjetno dokazujejo.
Mej prvimi je novejši čas vzlasti A. V. Šembera, kteri v knjigi „Zapadni Slovane v pravčku" 1. 1868 našteva tudi pisatelje, ki so mnenja njegovega; mej Slovenci sta na pr. Vodnik, J. Zupan itd. Tako je trdil vže A. Bohorič (Arct. Hor. 1584), da so v starodavnih časih Slovani bivali ob Jadri, do Pada, v Helveciji, do Rena, ob virih Drave in Donave, ob Labi, med zalivom Venediškim in Venetskim (inter sinum Venedicum et Venetum), na vzhod do morja črnega in Egejskega itd. — »Vindisa, Vindona — Slovenski ste ble — Na Nemcih Slovencu — Je Vindec ime (Vodnik)«. — Dotod so pa preselili se iz Azije ne le ob severu, po ravnini med Uralskimi gorami in morjem Hvalinskim, ne le po Kavkaziji, ampak tudi ob jugu, preko Male Azije in po morju, kajti:
Že močen na morju
Ilirjan je bil, K' se ladie tesat Je Rimic vučil.
§. 6.
Ob času občnega preseljevanja narodskega začne se daniti v zgodovini. Bolje vzlasti nemški podkovani učenjaki kažejo, da je prvotna domovina Slovanom v Evropi v V. stoletju pred Kristusom vsaj že bila zemlja med izvirom Dona in Dnjepra, proti zahodu do Baltiškega morja in do srednje Visle, proti jugu le do Pripeta. Odtod so se Slovani razširjali ob severu, na jug in zahod. Tako so se nekoliko vže v II. stoletju po Kristusu selili ob Severnem morju (Pomorjani) nekteri slovanski rodovi in do IV.
veka naselili ob Labi proti zapadu na pr. B o d r i c i, med Odro in Labo L u t i č i ali Veleti, v Lužicah po Braniborskem in Saksonskem Sorbi ali Srbi itd.
Živejše preseljevanje se prikazuje po razdejanju Hunskega kraljestva in Rimskega cesarstva. Srbom ob jugu so se naselili Cehi v sedanje dežele mej 1. 454—495, njim na vzhod od reki Moravi Moravci in pod Tatro na jug do Panonije Slovaki.
Okoli Novgoroda in jezera llmenskega bival je rod z imenom S1 o v e n i, kteri so se vže v III. veku po Kr. jeli umikati iz dotedanje domovine proti jugu, nekaj podložni Gotom, nekaj poznej Hunom; v IV. stoletju so stali poleg črnega morja in v Podonavju. Koncem V. stoletja so začeli siliti čez Donavo v dežele Grške in Ilirske. V prvi polovici VI. veka so se vseskozi bojevali z Grki tako, da se je tresel pred njimi Carigrad in da so nameravali pridobiti si tedaj mogočni Solun (Tesaloniko). Da so se mnogi po omenjenih krajih stanovitno naselili, pa tudi pozgubili med ondotnimi narodi, spričuje povest-nica. V drugi polovici VI. stoletja prišli so Slovenci pod jarem silovitih Avarov, kteri so jih hudo stiskali ter pred seboj dalje tirali proti zahodu. Kedar so 1. 568 Langobardi v Italijo odšli iz Panonije, prišli so vanjo ter v Norik in Karnijo Sloveni. Pomikovali so se ob Donavi po sedanjem Hrvaškem, Kranjskem, v Furlanijo in daleko na Benečansko, celo do reke Nadiže, pa po zapadnem Ogerskem, sedanjem Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem, nekoliko na Švicarsko, Tirolsko in Solnograško. Z Bavarci imeli so prvi boj 1. 595. Po Istriji so z Avari in Langobardi vred razsajali 1. 598 itd. Osvobodivši se Avarov vdarili so jo nekteri v Dalmacijo in zapadno Ilirijo. Po tem takem so vsaj konec VI. veka v svoji sedanji domačiji gotovo vže bili — Slovenci.
V prvi polovici VII. stoletja so iz pokrajin zatatranskih — iz Bele Hrvatije — priselili se na jug Hrvatje ter razširili po južni Panoniji, po Dalmaciji in Iliriji, in za njimi — iz Bele Srbije — prišli Srbi ob desnem bregu dolenje Donave po sosednih deželah 1. 620—640, kterim na vzhodu in jugu so se 1. 678 vstanovili Bolgari. Dežele za Karpati ob Odri in Visli posedli so slovanski rodovi, ki so zvali se Le hi in poslej Poljaki, in za njimi proti severu in jutru rodovi, ki so klicali se naposled Rusi.
Proti koncu VII. stoletja so ustavile se selitve Slovanov proti zapadu in jugu, in v VIII. in IX. veku prikazujejo se njih posebni rodovi po neizmernih prostorih skoro zdržema od morja Jadranskega in Baltiškega do Črnega in Egejskega v svojih gotovih stanovih.
§• 7-
Slovani so po svoji naravi bili kakih lastnosti? — Bili so po spričevanju prijateljskih in neprijateljskih pisateljev verni in pobožni, pridni in delavni, mirni in pohlevni, pošteni in gostoljubni. Vendar se nekterim rodovom oponaša, da so bili lokavi, prekanjeni, duha tlačanskega, malo snažni; sicer miroljubni, po zmagi pa divji in neusmiljeni, gojili so vzajemno osveto ali krvavo maščevanje. Sploh se jim očita grda nesloga in slepo posnemanje tujstva, preveliko čislanje tuje besede in navade.
Nekteri opisujejo Slovane tako, da jim je vse zlato, a nekterim je vse blato! Pravo ima pač Jungman, kteri piše: „Davni Slovani so bili narod močen, pogumen, in so imeli vsakoršne čednosti in napake mladih narodov; ljubezen do prostosti, pohotnost in krutost na vojni, dobrotljivost in gostoljubnost doma. Od najdavnejših časov so se ba-vili z živinorejo, poljedelstvom, trgovino in rokodelstvi. Ljubili so godbo, in skladali sebi pesmi narodne in bojne, znali so računstvo in brez dvoma tudi pismo". Tako primeroma jih opisuje tudi Herder (Ideen z. Phil. d. Gescb.).
Kar so tu in tam hudega učinili divji Huni in Obri (Avari), podtika se morda časih nepravedno Slovenom. Sicer pa: „Slavus sum, nil Slavici a me alienum puto (Kollar)".
§• 8.
Slovani v družinskem in narodskem življenju — kaki? — Od nekdaj so živeli Slovanje v rodovinah ali zadrugah. Zadruga je imela vse premoženje skupaj; eden je delal za vse, vsi za enega. Da je šlo v tem gospodarstvu vse po redu in pravici, za to je skrbel starešina ali gospodar. Zadružniki so po prvem starešini dajali si skupno ime, ktero je prehajalo tudi na njihovo stanovanje ali selo. — Iz zadrug in iz-selbin okoli nastale so župe ali županije. V zadrugi je sam starešina oskrboval skupne reči; kedar so pa te zadevale vso županijo, posvetovali so se o njih vsi zbrani starešine in njim na čelu je stal župan, t. j. starešina cele župe, celega roda. Župan je imel za ves rod vse tiste dolžnosti, ktere je imel gospodar do zadruge. Vzlasti je bil svečenik, sodnik in vodnik v boju. Za župana je mogel biti voljen samo kak ud posebne družine, iz kterih družin je nastalo plemstvo slovansko. Županija je imela svoj grad, kjer so hranili dragocenosti in da so ob vojnih časih starci, žene in otroci v njem imeli zavetje.
Ker so rodovi naravno naraščali, druge županije in posamezne družine dobrovoljne ali primorane k drugim pristopale, osnovalo se je iz rodov celo ljudstvo, narod. Tako ljudstvo je imelo svoj višegrad. Tam so se hranile svetinje vsega naroda, tam je stanoval knez in je bilo zbirališče narodne skupščine. Vse ljudstvo je bilo pokorno vladarju, ki se je samo iz ene družine volil. Izvoljenec se je usedel na knežev stol in dopolnil razne obrede, ki so bili s tem sklenjeni. Knezi so potem stali ljudstvu nasproti ravno tako, kakor starešine v zadrugi.
Slovanje po svoji naravi niso bili bojaželjno ljudstvo. Poglavna skrb jim je bila ohraniti in obraniti, kar so imeli, pri kmetijstvu, obrtniji in raznih rokodelstvih. Da bi bili v sosedne dežele z orožjem v desnici po plen hodili, tega stari Sloveni niso poznali. Le malo rodov je, o kterih se to ne more reči. Tuje dežele so posedli še le potem, ko so je poprejšnji prebivavci popustili prazne.
Slovanski knezi so bili iz prva samo vrhovni svečeniki in sodniki narodovi in ob vojnem času njegovi vojvodje. Deželne ali splošnje reči so obravnavali v očitnih zborih, kterih so se vdeleževali starešine večih rodovin, ali kedar se je kaj posebnega ukrepalo, tudi gospodarji plemenitih in svobodnih družin. Določevalo in razsojevalo se je po večini glasov. — Slovani so imeli vsi enako pravico. Ženske so bile samostojne in spoštovane, in mogoče jim je bilo za starešine, županje ali kneginje izvoljenim biti. Suž-njih in siromakov niso imeli med seboj. Rob jim je bil le, kogar so v vojski vjeli, ali kdor se je tako pregrešil, da so ga obsodili ali prodali v sužnost. Zakon (postava) jim je bil kakor starodavna sveta zapuščina in v varstvo izročena bogovom. Živeli so sploh po očakovsko (patrijarhalno).
Družinsko in državopravno življenje nekdanjih Slovanov slikata najbolje H. Jireček pa Bogišič; ta bolj z ozirom na južne, oni pa na severne rodove, kakor se meni dozdeva. Sicer glej: Glasnik Janežičev 1. 1866 str. 35—104.
Iz šole za šolo.
Kazalui uk.
Učenje na pamet. Seničica.
B'lo je zadnji teden grudna, V hiši sem doma sedel,
Sev'ra sapa zunaj studna Brila je, pa sneg je šel; Kar na oknu zunaj ptica Kavsat pride s kljunom s'nica.
Milo vpira v me očesa, Pčti pesmico začne, Mili glas za moja všesa, Srcu mili bolji še; In poslednjič melodije Žalostno tako zavije:
Daj me k sebi	3. Sirotice
V hišo vzeti,	Revne bore
Se pri tebi	Se senice,
Mi pogreti;	Ki ne more
Zunaj piše	Najti piče.
Sapa studna,	Sneg, lej, krije
Zima više	Log in griče,
Rep si grudna.	Krme ni je.
Lakot grusti	Torej k sebi
Mene v sili	Daj me vzeti,
Saj ne pusti!	
Vsmili, vsmili	
6. Ino jesti, piti zvesto	7
1. 3S'rote vsmili Mene ptice Vboge v sili Se senice; Lej nožica Prezebuje, Perutnica Omaguje Vbogi meni Revni ptici Zapuščeni Zgolj samici!
5. Meni se pa revca smili, Pesem gane me v srce, Iz očes teko po sili Vroče, grenjke mi solze; Oknice tedaj odklčnem, Ptico k sebi v hišo dčnem.
8. Ino moja draga ptica Si želi na vrt nazaj, Veseli jo log, gorica, Rada bi zletela v gaj, Z drugim' pticam' peti slavo, Radovati se z naravo.
Vsaki dan sem ji dajal, Stanovanje sem ji, mesto V kletici široki zbral. Ino dan na dan mi poje Ona sladke pesmi svoje.
9. Torej zvedši njene želje Kletke odprem ji vratica — Vun zleti, in o veselje! Na drevč se vrteča Prosta vsedša peti jame, Se hvaležno ozira na me.
4. Se pri tebi Mi pogreti; Bom ti pela, Prepevala, Srce grela, Zveselj'vala; Vsmili, vsmili Sirotice Vbogo v sili Se senice!"
. Zdaj pa pride vzpomlad mila, Travniki se zelene, Ptičev truma se vrnila Je v logove, na vrt d, Vsa zelena je dobrava, Prerojena je narava.
10. Ino z mnogo drugim' pticam' Vred zleti v zeleni gaj, Toda mnogokrat s sestricam' Vrne se na vrt nazaj, Ino tukaj žvergoleva, Se hvaležno razodeva.
Drevje po zimi.
Listovje na drevji jeseni rumeni in spada. Listovje pokriva potem na zemlji speče cvetice in zelišča. Drevje nima listovja. Veje in mladike so prazne. Drevje je golo. Vidi se, kakor bi bilo suho in mrtvo. Na vejicah so še majhna očesca. Jelov ali hvojev les ima iglam podobno listovje in po zimi ne spada. Jelovina po zimi ni gola. Jelovina je tudi po zimi zelena.
Učenje na pamet.
Kaj žaluješ, drevce moje, Kje je lepo cvetje tvoje, Kje zeleno listovje, Kje obleka tvoja je?
Golo drevce.
Vsa zgubilo si peresa, Gôlo gledaš tje v nebesa, Veje imaš vse nagé, Mrzel veter brije v té!
Nič ne maraj, drevce moje, Konec bode reve tvoje, Kmalu pride k nam vzpomlad Oživelo boš takrat!
Jelka.
Jelka ima iglam podobno listovje, in se imenuje hvojev les ali šilovka. Deblo je ravno ko sveča. Raste visoko. Skorja je rudečerjava in ni zelo razpokana. Korenine
ne segajo globoko v zemljo. Zatorej je vihar rad podere. Veje stoje največ vodoravno od debla. Jelka ima tudi po zimi zeleno listovje. Tudi ima češarke (štorže), v katerih je seme shranjeno.
Delo z lesom.
V gozdu delajo drvarji. Posekujejo drevesa se sekiro. Štorovi ostanejo v tleh. Rujejo in razsekajo se pozneje ter se rabijo za kurjavo. Tanje veje se povežejo v butare in so tudi za kurjavo. Deblo je veliko vredno. Nekatera debla vozijo na žago, kjer iz njih žagajo deske in letve. Druga pridejo precej iz gozda v delavnico k mizarju, tesarju, strugarju i. dr. Ti rokodelci les razno rabijo. Nekatera debla razžagajo se z žago na manje kose. Žaga je orodje. Jeklena je. Ima precej velike in ostre zobe. Drvarji z žago debla žagajo. Žaganje pada na tla. Male deblove konce razsekajo se sekiro na polena. Polena se zlagajo in uravnajo v krado.
Cvetice po zimi.
Po zimi ni cvetic v gozdu, ne na polji in ne na travnikih. Vse cvetice so zvenile in se posušile ter počivajo v zemlji. Ljubi Bog jih je se snegom pokril, da ne zmrznejo. Kadar bode sneg skopnel, se bodo cvetice zopet iz zemlje prikazale.
Nekaterikrat se po zimi na oknih naredč in pokažejo ledene cvetice. Ko jih solnce obsije, se stajajo in so voda.
Učenje na pamet. Ledene cvetice na oknu.
Zunaj huda sapa brije,	Zdaj na oknu nam cvetice
Cvetke več nobene ni,	Vsem v zabavo rastejo,
Debel sneg vso zemljo krije,	Kakor lepe srebrnice
V gorko hišo vsak hiti.	Mrzlo zimo lepšajo.
Kdo naredil je cvetice, Ki na oknu nam cveto, Kakor lepe srebrnice Druga z drugo se vijo?
Huda zima.
Sapa razmrzna pribrija ostro, Ljuti viharji razsajajo z'16,	Stvarnik pa vzbudil naravo bo spet,
Skorja ledena pokriva vodo.	Zemlja počiva pod snegom sladko. Dal jej bo mlado zelenje in cvet.
Petje.
Na sanšh.
-¡ki-n-				0 m		0	t	--		h FH	i } -
Mfi			m k -	Z{=fc=	' 0 S "				^--—'-'	« 9 *	iM-
1.	De-bel sneg kri-je breg, Zdaj pa vsak le po sa - ni!
2.	Ka-kor vlak te -če vsak, Za-dri - či - mo se do dna!
		---^^ — - 0	* t				FTfV\	i
\j—	i	0			—V-	ti—J	0--9 0-	9 * 1
1.	V kla - nec gor', zo - pet dol' Ur-no vsak naj zdaj hi - ti!
2.	Če s sa - ni spod-le - ti, Pa-dem le na meh-ka tla.
Opis šolske občine Blagovica
v zemljepisnem, prirodopisnem in zgodovinskem oziru v korist metodiki
domovinoslovnega pouka.
Sestavil Fran Marolt.
Tj) I^tročLozncunsT^i opis. a) Orografija.
Povsem ves svet šolske občine je gorat, a poleg tega rodoviten!
Hribje pokriti so z bukovimi gozdi, mešani se smrečjem. Vmes pa so lepe doline in rodovitne njive.
Kar je doline — ravnine, pa je tudi okinčana z lepimi rodovitnimi njivami in zelenimi senožeti, mej katerimi se vijete bela Dunajska cesta in šumeča Radomlja.
Večji del občine je gorat, leži v hribih. Severni del je gorat; le od zahoda proti vzhodu vije se v dolini ravan, a še ta je majhna!
Severno hribovje so prvi južni obrouki Menine planine, južno pa je tako zvano Moravško pogorje. Dviga se v nekaterih vrhuncih mogočno proti nebu. Oglejmo si najbolje poznate višine!
Špilk zove se vrhunec nad vasjo Gabrje, vzhodno od Š i peka*), kateri mu je skoraj enako visok. Stoji ravno na meji mej Blagoviško in Špitališko faro, meri pa 954 m.
Tu ti je diven, veličasten razgled! Ako se obrneš jasnega dne proti jugu, razprostira se pred taboj cčlo Mengiško in Ljubljansko polje!
Celo gori do Kranja vidiš! Proti vzhodu pa se razteza lepa Savinjska dolina doli do Žavca. Cerkvic vidiš in šteješ več nego 30!
Pokrit je Špilk z redko bukovino in na Špitališkem pobočji se smreko. Večji del pa je gol. „Špiljak", ali kakor ga ljudstvo imenuje „Špilk", (špi „Ija" — špil „ja" k) pomeni tu gol, pust hrib.
Sosed Špiljaku proti zahddu je Konjik (887 m). Ljudstvo zove ga le „Volčje jame" in to ne brez vzroka! Vsaj je poln tako zvanih „volčjih jam". Prebivalci tu gori napravili so navlašč umetne volčje jame, katere so pa sedaj uže po vsem zasute.
Pred kakimi 100 leti bili so tu gori v velikih gozdih gotovo volkovi in medvedje. Saj so pastirji podružnice Pišanjevica — Cešnjiske fare — vsako leto darovali sv. Klemenu nekaj ovčje volne, da bi njih črede varoval napadov divjih volkov. **)
Istina pa je, da so leta 1882. — bila je huda zima — volkovi posestniku „Jakel-novcu" raztrgali več ovac!
Zahodno od Konjika dviga se Vobiki in Mali Rakitovec (898 in 890 m). Ta dva pa stojeta uže v sosednjej fari.
Pesna in severna stran šolske občine je ob jednem i gričasta. Ti griči zarasteni so se smrečjem ali obdelani v zelo rodovitne njive.
Solnčna stran je v obče jako rodovitna.
Idimo od najvišje (900 m) ležeče vasi Gabrje proti Blagovici! Kake pol ure hodimo po strmih, kolovoznih potih, pa doidemo v dolino, katera se po vasi Zlatenek zove „Zlateniška dolina".
Ta stranski del Črnega Grabna razteza se od središča Blagovice (t, j. od cerkve) 1 km na dolgo proti severu. Dolino to moči Zlatenšica, katera z dotoki vred goni 5 mlinov in 2 stopi.
*) „Šipek" je velikanski gozd.
**) Solnimi; „Arcliiv" 1882/3, Bd. I. pag. 56.
Pri „Ahčanovem mlinu" odcepi se proti zahodu — Žirošca dolina. Po njej pretaka se češnjica.
Tisti del Črnega Grabna, kateri se razteza od cestnega kamna 293/5 km do istega 34'/, km od zahoda proti vzhodu, zove se, ker leži v šolskej občini Blagoviškej, — „Blago viška dolina", ali v ljudstvu „Bvagojška", — „Bogojška dolina".
V	tej dolini leže vasi: Zgornje Loke, Podsmrečje, Blagovica in Petelinek.
Po dolini pretaka se šumeča Radomlja, katerej Zlatenšica nasproti Piskarja največ vode donaša.
Obrnimo se sedaj proti senčnej strani!
Tu gleda kaj prijazno nad farno vasjo Blagovica podružnica farne cerkve — cerkev sv. Neže, v ljudstvu „Golčajska cerkev".
Ta cerkev stoji na 674 m visokem hribu, kateri se zove Gol čaj (a ne „Golčar", kakor je čitati na generalštabnem zemljevidu „Ljubljana — okolica"!) ali gora sv. Neže.
Po grebenu tega Moravškega pogorja v<5di steza skozi bukovino na goro sv. Valentina ali Limbarško goro (778 m). Ta pa stoji uže v Moravškej šolskej občini.
Gozdi, pravi velikanski gozdi, kateri se od Golčaja na desnej in levej strani teh gričev raztezajo, zovejo se „Planjava" — v ljudstvu „Planava".
Posamezni gozdi imajo zopet svoja imena, kakor: Lipovca, Jelovca, Kar-lovca, za Kalom i. t. d.
Razne steze in kolovozna pota jo križajo. Lepšega sprehoda, nego je tu lepega poletnega jutra, ga ni! Prijetno je vonjati „hribovski" zrak Planjave, a še lepše, veseliti se tu gori svete gozdne tišine, katero moti le piskanje jereba, glasni ku — ku in petje neštevilnih gozdnih pevcev! Tudi flora, osobito apneniška, je tu gori mnogobrojno zastopana!
Planjava, bogata na lesu, bila je do 1832. 1. vlast Belneške graščine na Moravškej dolini.
Pozneje, 1. 1872. pa se je razprodala. Največji del je sedaj imovina posestnikov Frana Cerarja — „Piskarja" in Janeza Petriča — „Krištofca".
Valvazor pripoveduje, da je bilo pred kakimi sto leti v Planjavi še polno volkov, medvedov, divjih prašičev in jelenov.
Sosed Golčaju proti vzhodu je Voblek (685 m).
Na senčnem pobočji je selo Uranke. Voblek pomeni tu „pooblan hrib" (rasierte Hohe).
Kakih 10 minut od Golčaja, mej tem in Voblekom je „Špajndov" (670 m). Beseda ta navstala je brž ko ne iz „Županji dol"; na desnej „Španjdova" je namreč dolina, katerej pravijo „Županja dolina" ali „Županji dol".*)
Tudi se njive na desnem pobočji zovejo „Županje njive".
Istina je, da je jedna teh njiv, precej obširna je, vlast sedanjega župana!
V	Blagoviškej dolini, za poslopjem posestnika Piskarja razteza se velik travnik s petimi njivami, kateremu v obče „Piskarjev travnik" pravijo. V zgodovinskem opisu ga bodemo še omenili! ________(Dalje prih.)
K XIJ i š e V » O © t-
— „Kočevsko okrajno glavarstvo". Zemljepisno - zgodovinski opis. S sodelovanjem nekaterih učiteljev Kočevskega okraja spisala Št. Tomšič in Fr. Ivane, učitelja. Založila in izdala okrajna učiteljska knjižnica v Kočevji. V Ljubljani. Natisnila „Narodna Tiskarna". 1887. — Knjižica obsega 108 str. v 8. in je prav marljivo in pregledno sestavljena, kar kaže, da sta se
*) Schumi „Archiv", 1882/3, Bd. I. pag. 250.
vrla gg. pisatelja pri tem delu mnogo trudila. Namenjena je v prvej vrsti učiteljem in učencem, v drugej pa vsakemu, ki se zanima za zemljepisne razmere in zgodovino Kočevskega okrajnega glavarstva. Priporočamo jo tedaj slovenskemu učiteljstvu in sploh vsem rodoljubom. Dobiva se po 55 kr. (po pošti 60 kr.) pri gosp. Fr. Ivancu v Velikih Laščah, pri g. učitelju A. Lapajne - tu v Ribnici in v „Narodni Tiskarni" v Ljubljani.
—	„Vrtnar" imenuje se nov slovenski ilustrovan strokovni list, ki ga izdaja kmetijska družba v Ljubljani kot brezplačno prilogo k gospodarskemu listu „Kmetovalcu". „Vrtnar" je namenjen v prvej vrsti za pospeševanje „šolskega vrtnarstva". Prav toplo priporočamo gg. učiteljem, ki se bavijo z vrtnarstvom, da si naroče „Kmetovalca", kateremu je pridejan „Vrtnar". Prva številka „V r t n a r j a" ima sledečo vsebino: Kaj hočemo ? Kmetu pomoči! (Izvrsten članek od g. nad-učitelja Žirovnika.) Vzgoja divjakov in semena (s petimi podobami). Deset pravil, kako drevje rezati. Raznotere vrtnarske reči. — „Kmetovalec" s prilogo „Vrtnar" stane za gg. učitelje in šolske knjižnice 1 gld. na leto in izhaja dvakrat na mesec.
—	„Popotnik", list za šolo in dom, je letos začel svoje IX. leto. Prva številka ima to-le vsebino: Vabilo na naročbo. — Novo leto. — Kako naj slovenska mladina obhaja 401etni spomin vla-darstva Njih Veličanstva Franca Jožefa I. — Marka Fabija Kvintiljana govorniški pouk. — Železo. — Književna poročila. — Dopisi. — Razne stvari. „Popotnik" izhaja v Mariboru dvakrat na mesec ter stane za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 60 kr.
—	„Slovanski Svet" (nov list) izhaja po dvakrat na mesec, vselej 10. in 25. dne meseca, in se plačuje ali pošilja naročnina upravništvu „Narodne Tiskarne" v Ljubljani. Naročnina je: za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 kr., za četrt leta 75 kr. Za ljubljanske naročnike in dijake veljd vse leto 2 gld. 80 kr., za pol leta 1 gld. 40 kr., za četrt leta 70 kr. „Slovanski Svet" želi vzbujevati in utrjevati naše naobraženstvo, torej zlasti tudi učiteljstvo, kateremu ga priporočamo.
—	„Stritar-jevlh zbranih spisov" izšli so 28., 29., 30. in 31. snopič.
© © p i s i»
0(1 Adrije. K najblažim čustaom, katera je vzprejelo človeško srce iz stvarnikove roke, prištevamo hvaležnost. Kako visoko čisla človeško to čustvo, kaže nam najbolje epitet, koji je nadelo nasprotnemu čustvu: črni ne h valežnosti. Zgodovina vseh časov in narodov nam ve povedati, da se je hvaležnost od nekdaj smatrala najlepšim čednostim. Kot tako jo je slavil uže Cicero, rekoč: »Če tudi želim imeti vse čednosti, vender ni ničesar, kar bi mi bilo ljubše nego biti in kazati se hvaležnega«. — Prirodnost hvaležnosti nam spričuje tudi živalstvo. Komu ni znana pripovestica o hvaležnem levu? Kdo ni še opazoval svojega zvestega psička, kako se izkuša kazati hvaležnega z dobrikanjem, cviljenjem itd.? Kako surov mora biti človek, ki se da od živali osramotiti zarad svoje nehvaležnosti! Vzvišena in plemenita je torej naloga vzgoje-vanja. Da vzgojevalec vzbuja in razvija v mladem srci hvaležnost, povzdiguje človeka nad ne-utnno žival. Sicer pravi pregovor, da je nehvaležnost plačilo tega sveta, — in če kdo, občutimo mi učitelji nevšečnost tega pregovora, vender menim, da imamo tudi mi hvaležni biti in to v prvi vrsti svojim umrlim tovarišem, ki so nam v svojem življenji pomagali izvrševati težavno nalogo vzgojevanja, in za to se nam ponuja najlepša priložnost prav sedaj ob prestopu v novo leto. Naše skromne moči nam ne dopuščajo zadoščevati tej dolžnosti s postavljanjem bogatega spomenika, a nekaj moremo vender storiti: spomniti se moremo vkupno svojih preminolih tovarišev ob sklepu leta, v kojem jih je Bog poklical v boljšo prihodnost ter vkupno zabeležiti njihova imena poznim potomcem v hvaležni spomin.
Umrlo je lani na Kranjskem 5 učiteljev in 3 učiteljice, in sicer: Matija Japelj, učitelj V Senožečah, Kristij Lavrič, učitelj na Trebelnem, Jarnej Pirnat, nadučitelj v Pre-čini Ferd: Šareč, učitelj v Topli Rebri, Franc Vencajz, učitelj v Postojini; Marija Jak-hel učiteljica v Idriji, Loj i za Koblar, učiteljica v nunskem samostanu v Škofji Loki in M. Filomena Kraševec, učiteljica v uršulinskem samostanu v Ljubljani.
Na Štajarskem nam je pobrala smrt tudi 5 učiteljev in 2 učiteljici; ti so: Blaž Ve-ranič, nadučitelj na Zgornji Polskavi, Josip Kokolj, učitelj v Št. Marjeti pri Rimskih toplicah Josip Rojko, učitelj v Ulimji, Franc Maurus, podučitelj pri sv. Janži na Dr. Polji, Fr. Koceli, podučitelj na Zidanem Mostu; Florijana Brus, podučiteljica v Zrečah in Fani Zakrajšek, podučiteljica v Šoštanji.
Na Primorskem je umrl A nt. Hribar, voditelj c. kr. deške vadnice v Gorici.
Naj v miru počivajo!
Potemtakem bi bili lani izgubili 11 tovarišev in 5 tovarišic. Če primerjamo to številce mrtvecev se številom vseh slovenskih učiteljev in učiteljic (okolu 2000), moramo reči, da nam je bila smrt še precej mila. Seveda je veliko vprašanje, ali so ti podatki (posneti po »Učit. Tovariši«, »Popotniku« in »Popotnikovem koledarji«) tudi natančni. Skoraj bi rekel da ne, osobito še glede našega Primorja. Da bi se bila smrt pri nas zadovoljila le z jednim učiteljem, to mi je težko verjeti. — Kdaj doživimo primorski učitelji, da nam bode kak šolski list donašal redua sporočila o premeščenji učiteljev in razpisu učiteljskih služeb na Primorskem, kakor to čitamo v »Tovariši« za Kranjsko in v »Popotniku« za Štajarsko? — Gospodje okrajni šolski nadzorniki in zastopniki učiteljev v okrajnih šolskih svatih ganite se!
Pri tej priliki spomnimo se še dveh mož, katera nam je zasula smrtna lopata v prešlem letu, mož, ki nista bila sicer naša tovariša, a bila sta naša učitelja v marsikaterem pogledu; menim namreč naša umstvena orjaka Frana Erjavca in Frana Levstika. Oba imata poleg neizmernih zaslug za naš narod še posebno važnost za nas slovenske učitelje.
Erjavec je bil stoprv nekaj mesecev pred svojo smrtjo imenovan členom izpraševalne komisije goriške. Kdor pozna novi predpis o izpitih učiteljske usposobljenosti in primerja njega zahteve iz ljudskošolske prakse se šolanjem naših srednješolskih profesorjev na vseučilišči, mora priznati, da ni prav tako lehko za profesorja izpraševati ljudskega učitelja o metodičnem postopanji pri poučevanji v ljudski šoli. A prijatelj, ki je delal učiteljski izpit pod Erjavcem, pravil mi je večkrat, s kako bistroumnostjo, preglednostjo in gotovostjo mu je zastavljal ranjki Erjavec vprašanja o ljudskošolski praksi, drže se strogo postavnega predpisa. In to je bil prvi začetek!
—	Koliko bi nam bil ta mož še koristil!
Levstik se sicer ni poskusil na tem polji, a pokazal nam je dovolj se svojimi otroško-kras-nimi, nedosegljivimi pesmicami v »Vrtci«, s kakimi vzmožnostimi za zdravo pedagogiko in metodiko je razpolagal njegov orjaški duh; pokazal nam je, kako je treba govoriti z nežno mladino; da nas razume, da gre poučna beseda iz srca v srce. Občudovanja in posnemanja vredna je tudi Levstika vzgledna skromnost, kakor tudi njega bistroumna, pravična in neizprosna razsodnost: dve poglavitni lastnosti, ki dičiti vsacega pravega pedagoga. Posebno pa je Levstik se zadnjo koristil našemu narodnemu slovstvu. Bilo je pred dobrim desetletjem in še prej, ko se je jel iz slovenskega pisateljstva javljati neki nevaren in pogubonosen izrodek; Levstik ga je krstil »slovenski pisači«,......kojim »ni bilo nič do prve pisateljske dolžnosti, katera neizprosna
ukazuje: poprej se uči sam, o čemer hočeš potlej druge učiti v knjigah!«......kojih knjižni
proizvodi so bili nagneteni »duševnega uboštva, nekritičnosti, nezrelosti, vihravosti, nevednosti in prevzetnosti«. Tem pisačem je zagrmil Levstik mogočni svoj »quos ego« ter tako »zaprl za-tvornice temu nečistemu curku v slovenskem slovstvu, ki je žugal pokončati mej nami ves napredek, pokopati vse narodno izobraževanje«. Ta zasluga Levstikova ostane slovenskemu narodu nepozabna, zarad nje zasluži Levstik v naši slovstveni zgodovini častni naslov zaslužnih starih Rimljanov »pater patriae«. Slava njegovemu spominu!
Iz Primorja, 20. jan. (»Popotnikov« koledar.) Zopet leži pred nami lična knjižica, II. letnik »Popotnikovega« koledarja. Vi, gospod urednik, naznanili ste uže to v 1. štev. »Učit. Tovariša« ob kratkem, a meni se zdi, da zasluži knjižica tudi malo oceno ter se tako opozorijo na njo tudi oni gg. tovariši, kateri si je niso še naročili. Nočem o tem reči, da bi bilo to delce Bog ve kak narastaj v našem slovstvu, a za nas slov. učitelje je važnejše, nego marsi-kaka druga knjiga slovenska.
Razcepljenost našega naroda na več pokrajin občutimo mi učitelji bolj kakor noben drugi stan. In kakor so voditelji naroda našega uže davno pripoznali to razcepljenost za glavno oviro narodnemu razvoju našemu, tako bi morali tudi mi enkrat sprevideti, da smo si sami krivi, ako si naš stan ni še pridobil onega spoštovanja, ki mu tiče zastran potrebnosti, važnosti in omike, da se v zborih naših narodnih zastopnikov čez naše prošnje za zboljšanje sramotne plače naše še vedno prehaja z lehko vestjo na dnevni red, in da smo v obče le mi tisti, katerim se vedno kaže s prstom na prazne denarnice. Aki bi bilo naše združenje zvezano s takimi težavami, kakor »zjedinjena Slovenija«, no, potem naj še bode, a ko v resnici zavisi le od nas in jedino od nas, ne vem uže, kako naj bi se nam reklo? In sedaj, ko se je v nas vender enkrat začelo bolje vzbujati čustvo za lastno čast, sedaj, ko so začeli naši vrli tovariši štajerski kazati tudi v dejanji navdušenost za naše združenje, sedaj, mislim, zasluži »Popotnikov« koledar še večo našo pozornost
—	kot nekak predhodnik naši zvezi.
Z večine je letošnji koledar podoben lanskemu. Izostale so letos tiskovine za »urnike« in »imenik« (učencev), »na občno željo«. To utegne kedrt pogrešati. A pomisliti je, da je s tako drobnjavo težko pogoditi prav celo večini učiteljev - odjemalcev, da o neučiteljili kar ne govorim, in letos je bilo to tem potrebnejše, ker je koledar izšel davno po pričetku šolskega leta. Za ta izostanek nas je pa gosp. izdajatelj odškodoval se »statistiko učiteljskih društev v slov. pokrajinah« in z »imenikom primernih knjig za šolarske knjižnice«. Času primernejšega berila bi ne bil mogel omisliti svojej knjižici. Posebno pa ugaja prvo našim sedanjim težnjam. Iz njega posnemljemo, da ima Štajerska 19 (in 3 nemška), Primorska 4 in Kranjska tudi le 4 učiteljska društva (»Slov. učit. društvo«, »Nar. Šolo«, »Vdovsko učit. društvo« in »Pedagogiško društvo«). Te številke delajo čast vrlim štajerskim tovarišem. Kranjski kolego bi pa pri svojih ugodnih odnošajih imeli lehko kaj več učit. društev. — Šematizem je jako pomnožen in spopolnjen. Rojstveni letnici je pridejana še službena letnica. To je se ve da pri posamnem učitelji malenkost, a zvedeti to o tolikobrojnem osebji in s tako različnih strani, ni gotovo igrača. Prav tako so usovršeni podatki o izpraševalnih komisijah za ljudske in meščanske šole, da je imenu izpraševalca dodan tudi učni predmet, katerega izprašuje. S tem bode ustreženo učiteljskim začetnikom - neizprašencem. Pomnožitev pa zadeva posebno naše Primorje. Pomnožen je imenik z učitelji tržaškega mesta, lošinjskega, pazinskega in puljskega okraja. Izdajatelj ima prav, da je obrnil svojo pozornost temu najvažnejšemu delu svojega koledarja. Pravim : najvažnejšemu; kajti koledar ima svojo posebno veljavo le zaradi šematizma. A ravno šematizem je, ki dela izdajatelju največo preglavico, in letos menda bolj, nego lani, iz česar sledi — menim — tudi zakasnjenost v letošnjem izdanji. Ni čuda! Za izdavanje knjig zadostuje v obče vzmožnost in marljivost pisateljeva, da o drugih potrebnostih ne govorim; za šematizme ste te lastnosti sami problematične veljave. Izdajatelju šematizma je treba pridnih in veščih sporo-čevalcev. A teh navadno manjka. In to pomanjkanje zavira tudi koledarjevega izdajatelja. Sam mi je tožil, koliko dopisnic (s pridejanimi dopisnicami za odgovor) je pisal posamnim učiteljem prose jih kratkega sporočila, a prejel ni niti tega, niti odgovora. Sramota! Ali bi ne zaslužili taki ljudje, da bi se njihova imena objavila?! Ako bode slovensko učiteljstvo tako hvaležno možem, ki se ne boje ne troškov, ne truda za njegovo čast, potem bi človek res uže obupal nad našo bodočnostjo. Kedo se naj za nas še trudi, ako smo preleni podpirati ga le z dvema vrsticama! — Pa upajmo, da je število tacili nezavednežev vender le pičlo, in da se ogromna večina slovenskih učiteljev zaveda vzvišenega svojega stanja v človeškej družbi ter hoče po svojih močeh podpirati vsako podjetje, ki bi mu blo v čast. Zatorej slovenski učitelji, naročajte se pridno na »Popotnikov« koledar!
Da je koledar izšel še le po novem letu, utegne nekoliko zavirati njegovo razpečanje. Dobro bi bilo, da bi bil izšel pred novim letom. Da, najbolje bi morda bilo, da bi izhajal uže septembra mescca. Takrat se prične po nekaterih krajih šolsko leto, in marsikateri učitelj si mora preskrbeti ročni katalog, za katerega bi mu koledar dobro služil. Tembolj, ako bi imel tudi tiskovine za imenik in urnike. Pa uže vem, kaj poreče g. izdajatelj......da mu takrat še
ni mogoče dobiti vseh potrebnih podatkov, katere prinaša šematizem o tekočem šolskem letu. Prav. Pa, ako bi imel šematizem podatke za prešlo šolsko leto ter bi za prihodnje leto prinesel premenjene le one podatke, ki se dajo določiti do konca julija?
Iz Celovca, jf Monsignor Andrej Einspieler je v 16. dan januvarja t. 1. o 9. uri zjutraj, v 75. letu svojega prezaslužnega življenja umrl. Družba sv. Mohorja žaluje za njim kot svojim očetom. Podrl so je ž njim najmočnejši steber mnogim dobrodelnim napravam in družbam; odstopil je z bojnega polja neprestrašeni boritelj za »vero, dom, cesarja«. S krvavečim srcem plakajo ne le Koroški, temveč vsi drugi Slovenci za svojim preblagim prvakom. Tudi slovensko učiteljstvo kliče na njegovem grobu kot svojemu velikemu prijatelju: Slava in hvaležnost njegovim visokim zaslugam!
Iz Ribnice. Naš mnogospoštovani nadučitelj gosp. Josip Raktelj je 16. preteč, m. mej sprehodom tako nesrečno padel, da si je nad dlanjo zlomil levo roko.
Iz Metlike. (Zahvala.) Blagorodni gospod Pran Stajer, c. kr. notar v Metliki, blagovolil je nižeje podpisanemu podariti deset (10 gld.) goldinarjev v nakup raznega šolskega blaga ubogim učenccm tukajšnje čveterorazrednice. — Za ta velikodušni dar se blagemu dobrotniku in šolskemu prijatelju v svojem in v imenu uboge šolske mladine najprisrčneje zahvaljuje
Andrej Šest,
šolski voditelj.
Iz ^martina pri hran ji- (Zahvala.) Slavno društvo »Národna Šola« je naši šoli za uboge učence poslala raznega šolskega blaga, za katero se prisrčno zahvaljuje
Nik. Stanonik,
učitelj.
Iz Krškega. Vabilo h koncertu, kateri se priredi dne 5. februvarja t. 1. v prostorih »Bralnega društva« v Krškem na korist »Pedagogiškemu društvu«. — Spored: 1. A. Scliuller: »Sirena«, overtura. 2. Nagovor. 3. A. Nedvéd: »Na goro«, mešani zbor. 4. A. Nedvéd: »Oblakom«, mešani čveterospev. 5. Deklamacija. 6. Flotow: »Marta«, potpuri. 7. G. Meyerbeer: Arija iz opere »ltobert«, sopran-solo. 8. Iv. pl. Zajec: »Večer na Savi«, možki zbor. 9. F. Schubert: »Na morji«, bariton-solo. 10. A. Foerster: »Venec Vodnikovih pesnij«, mešani zbor. 11. V. Parma: »Pozdrav Gorenjskej« , valček po slovanskih napevih. 12. Ples. — Začetek točno ob 8. uri zvečer. — Vstopnina za osebo 80 kr. za obitelj 1 gld. 50 kr. Pre-plačila se hvaležno vzprejemajo.
V Krškem, meseca januvarija 1888.	Odbor.
Iz Ljubljane. Kako so bile učiteljske peticije v VIII. seji v deželnem zboru kranjskem rešene. (Poročevalec finančnega odseka gospod profesor Šuklje.) »Izročili so peticije učitelji litijskega, postojinskega in črnomaljskega okraja, potem bila je izročena tudi prošnja ped. društva na Krškem, katera se je v nekem oziru obravnavala tudi v finančnem odseku, dočim bode upravni odsek o večini njene vsebine imel poročati. V vseh peticijah nahajamo skoraj ene in iste želje, da si lehko usojam poročati o teh peticijah sumarično.
Učitelji imenovanih okrajev prosijo prvič, naj se jim v pokojnino v šteje tudi provi-zorna službena doba, t. j. službena leta pred učiteljskim izpitom. Finančni odsek je bil tega mnenja, da tej prošnji ne gre pritrditi in sicer 1. zaradi tega ne, ker bi taka izprememba bila v nasprotji s §. 56. drž. šol. zakona z dné 14. maja 1869. 1. — Ta §. določuje, da je vštevna le ona službena dóba, katero je dotičnik dostal po svojem učiteljskem izpitu bodisi kot definitivno, bodisi kot provizorno nameščeni učitelj.
Torej dež. zbor ni kompetenten predrugačiti določil drž. šol. zakona; to pa se lehko uže naprej pove, da drž. zbor ne bode voljan, iz svoje inicijative prenarediti kaj v tem vprašanji iti zaradi tega se lehko odkloni ta prošnja.
Z druge strani je pa pomisliti, da bi s tem le škodovali šolstvu našemu in ravnali ne na korist, ampak v kvar našemu šolskemu interesu.
Sedaj namreč se vštevajo le leta po učiteljskem izpitu. V interesu našega šolstva je gotovo, da so vsi učitelji kar hitro mogoče v istini postavno kvalifikovani, da imajo v istini sve-dočbe o vseh postavnih izpitih. Ker se sedaj doba pred izpitom ne všteva, je to nagib za učitelje, da kar hitro mogoče skrbé napraviti svoj izpit. To bi, ako vstrežemo želji dotičnih peticij, odpadlo, in imeli bi mnogo starejih učiteljev brez učiteljskega izpita, kar bi le na kvar bilo našemu šolstvu. — Iz teh razlogov misli finančni odsek, da ne gre pritrditi temu petitu in nasve-tuje: Slavni zbor naj to točko učiteljskih peticij odkloni.
Druga želja učiteljev meri na to, naj se sedanja 401etna službena dóba skrajša na 3 5 let. Tudi temu finančni odsek ne more pritrditi, kajti razviditi je, da učitelji v primerno mladih letih lehko pridejo do svojega učiteljskega izpita, torej do pravice glede pokojnine — učitelj počez rečeno lehko z 22. do 23. leti, učiteljce pa navadno še nekoliko prej. Ni torej povoda, da bi se službena dóba, ki sedaj obsega 40 let, skrčila na 35 let.
Učitelji postojinskega okraja zahtevajo 3., naj se drugače razvrstijo učiteljske plače na Krasu. Vsled večje draginje, ki obstoji na Krasu, mislijo namreč postojinski učitelji, da bi trebalo tako razvrstiti učiteljske službe na Krasu, da se uredi po številu razredov in da bi na pr. na vseh Kraških 4razrednicah ne samo nadučitelj, temveč tudi drugi in tretji učitelj bila v prvem plačilnem razredu, torej z letno plačo 600 gld.
Finančni odsek ni bil tega mnenja, da bi se pritrdilo tej želji. On opozarja na to, da bi se s tem morala predrugačiti §§. 38. in 39. deželnega zakona z dné 29. marca 1879. 1. Istina je po mojem mnenji, da določba tega deželnega zakona ni ravno ideal, da je uvrstitev po golih odstotkih učiteljskega osobja nekako preveč mehanična. Z druge strani pa se mora priznavati, da bi se ta zgolj vnanji moment še mnogo bolj poostril, ako se ne bi gledalo na starost, ne na sposobnost, ne na kvalifikacijo dotičnega učitelja, temveč zgolj na faktum, ali službuje na eno-ali večrazredni šoli.
Vsled tega je bil finančni odsek tega mnenja, da gre odkloniti tudi to prošnjo.
Učitelji litijskega okraja prosijo dalje, naj se počitnice raztegnejo iz 6 tednov na 2 meseca. Tukaj je zopet opozarjati, da bi se temu petitu moralo ugovarjati ravno iz peda-
gogičnega stališča. Uže na srednjih šolah se čujejo sodbe od skušenih pedagogov, da so 2me-sečne počitnice predolge, da mladina v tem času veliko preveč pozabi, kaj pa celo v ljudskih šolah! Potem je poudarjati, da za to ni pristojen ne deželni, ne državni zbor, ampak da to spada v eksekutivno področje, v katero segati deželnemu zboru ni mogoče.
Prosilo se je dalje in sicer v vseh peticijah, naj se 51etnice odmerijo, ne kakor sedaj po minimalni plači, temveč po dejanskih plačah. — Tu sem pridenemo tudi prošnjo pe-dagogičnega društva Krškega, katero se izraža v istem smislu, kakor vse druge učiteljske peticije, s katerimi se je nam danes baviti. Glede tega je moral finančni odsek razjasniti najprej neko pomoto, v katerej se očividno nahajajo naši učitelji. Oni poudarjajo v svojih prošnjah, da je enako razmerje tudi v drugih kronovinah. Temu ni tako, temveč je razvidno iz do-tičnih deželnih zakonov, da v vseh tistih kronovinah, kjer so ustanovljene petletnice, se odmerjajo le od najmanjše plače, ne pa od dejanske. Opozarjam zlasti na sosedne dežele, tako n. pr. na §. 27. štajerskega deželnega zakona z dne 4. februvarja 1870. 1., na §. 19. koroškega zakona z dne 17. jan. 1870. 1., na §. 30. goriškega in na §. 29. istrskega deželnega zakona. Povsod vidimo, da ravno tako računajo, da se te 51etnice v sosednih deželah ravno tako odmerijo, kakor pri nas. — Potem pa je treba pomisliti tudi finančni efekt, katerega bi morala taka izprememba imeti. Deželno knjigovodstvo, katero je poprašal poročevalce, predno je se svojim nasvetom stopil pred finančni odsek, izračunilo je, da bi bilo, ako se ustreže tej želji, treba zvišati normalno-šol-skega zaklada potrebščino za 4.190 gld. Ako mislimo, da potrebščina tega zaklada raste z vsakim letom, da smo od lanskega leta poskočili za 8.300 gld. in ako gremo do leta 1883. nazaj, poskočili smo skoraj za 48.000 gld., potem je razvidno, da deželni zbor sedaj ni v položaji, da bi tej prošnji mogel ustreči.
Zadnja želja, katera se nahaja v teh peticijah, meri na to, naj se dovoli stanarinska priklada onim učiteljem na večrazrednih ljudskih šolah, kateri nimajo prostega stanovanja, ali primerne stanarine.
Finančni odsek je bil pač tega mnenja, da je položaj takih učiteljev v istini težaven, da je posebno učitelju — ne tako učiteljici težavno službovati s 400 — 450 gld. na leto v kakem trgu ali mestici in plačevati drago stanovanje, akoravno nima nobenih opravilnih doklad, čestokrat tudi nobenega stranskega zaslužka. Finančni odsek pa je moral gledati na denarni efekt in iz računov deželnega knjigovodstva je razvidno, da bi v tem slučaji, ako bi le po 40 gld. hoteli dati takim učiteljem stanarinske priklade, morali zvišati kredit za naše ljudsko šolstvo zopet za 7.560 gld. To so številke, katere tako jasno govore, da jim v sedanjem položaji tudi finančni odsek ni mogel ugovarjati.
Finančni odsek je bil torej tega mnenja, naj se za letos odkloni tudi ta terjatev ljudskih učiteljev. Zato pa bode pri proračunu normalno-šolskega zaklada, pri oni točki, katera zadeva podpore, nasvetoval, ravno z ozirom na take učitelje neko večjo vsoto. Vsled tega in ozirajoč se na navedene razloge nasvetuje finančni odsek, da se prošnje učiteljev litijskega, posto-jinskega in črnomaljskega okraja, ob enem pa tudi prošnja pedagogijskega društva na Krškem v kolikor pride v poštev pri tej priliki, odkloni«. — In to je obveljalo.
— Po sklepu c. kr. deželnega šolskega sveta z 20. in po sklepu c. kr. mestnega šolskega sveta z 21. preteč, m. so se v soboto 21. preteč, m. tukajšnje srednje in vse druge javne in zasebne ljudske šole zaprle, dokler traje osepična epidemija. Tudi v ljubljanski okolici v Šiški, na Brezovici, na Dobrovi, v Šent-Vidu in v Šmartinem pod Šmarijno Goro je šolski pouk zaradi osepnic prenehal.
Razpisi učiteljskih služeb.
Na enorazredni ljudski šoli na Smuki je izpraznjena učiteljska služba s 400 gld. letne plače, s stanovanjem in z opravilno doklado 30 gld. Prosilci naj svoje prošnje postavnim potom do konec meseca januvarja t. 1. vlagajo pri podpisanem okrajnem šolskem svetu.
C. kr. okrajni šolski svčt v Novem Mestu v 11. dan januvarja 1888. 1.
Na čveterorazredni ljudski šoli v Bolci (v tolminskem šol. okraji) se bode umestil podučitelj oziroma podučiteljica s postavnimi dohodki. Prošnje se vlagajo pri c. kr. okrajnem šolskem svetu v Tomi ni. Prosilci, ki bi hoteli orglati, dobijo za to še posebej 100 gld. plače.
Listnica nredništva. G. A. R. v Ž.: Imenovana serija in br. nima dobitka. — Vse p. n. g. g. naročnike, ki kaj pozvedujejo o razpošiljanji in plačevanji našega lista, prosimo, naj se o tem zglašajo pri založništvu in upravništvu (v Milic-evi tiskarni), kajti uredništvo se ne peča z vnanjimi zadevami.
Odgovorni urednik Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik J. R. Milic.