Sami moramo skrbeti za ugled lastnega stanu Ni to prvič v zgodovini našega stanu, da se učiteljstvo obrckuje in blati prcd širšo javnostjo. Pred preprostim ljudstvom, ki je njemu in njegovemu naraščaju učitelj določen za vzgojitelja in svetovalca, ga hačejo ponižati in mu vzeti ves ugled. Hočejo ga onemogočiti s podcenjevanjem njega samega, njegovega dela in tudi njegove sposobnosti. — Hočcjo! — Nas pa mora zanimati, v koliko bi bili tako hotenje in njemu slcdeči poizkusi učinkoviti, v koliko lahko ovirajo pravilen razvoj našega stanu — nam škodijo in v koliko bi jih mi z lastnimi močmi lahko preprečili, onemogočili, ali pa vsaj ovirali. Nepravilno bi bilo misliti. da ostanejo taki napadi brez posledic, da nam ne morejo škoditi. Prav zaradi tega, ker lahko povzroči)o stanu kot celoti neprecenljivo škodo, ker ovirajo njegov razvoj in strcmljenje po ab solutni demokratizaciji šolstva, je naša dolžnost upreti se takim poizkusom. Povsem razumljivo je, ako nam drugi kratijo ugled in s pavšalnimi obdolžitvami blatijo ves stan, da nastaja iz tega posledica, ki nalaga vsemu stanu dolžnost, da stopi v obrambo svojc časti. svojega ugleda in tudi svoje avtoritete. Sami moramo pravilno vrednotiti svoje delo in se zavedati odgovorne naloge, ki jo imamo. V prvi vrsti moramo sami skrbeti za svoj uglcd z izrazitim ponosom na pripadnost tako važnega stanu. To in pa zavest, da kdor blati ccloten stan, ni upi*avičen in tudi nc poklican, da išče in določa »častne izjeme« med nami, nas mora še bolj povezati v trdno in homogeno celoto, ki se bo spontano uprla vsakemu napadu in tudi poizkusu omalovaževanja našega poklicnega šolskega in izvenšolskega dela. Pogled vase in objektivna lastna ocena naj pokažeta vsakemu učitelju in vsaki učiteljici, da škodi najbolj samemu sebi, ako s prištevanjem med »častne izjcme« dopušča izpade in napade na svoje sotovariše(ice) ali pa na ves stan. Bodimo trdni v obrambi samega sebe in lastne easti, pa tudi, in to v prvi vrsti v obrambi časti celotnega učiteljskega stanu. Samovzgoja, samozavest in kritično presojanje samega sebe so najvažnejše osnove našega skupnega prizadevanja dvigniti ugled stanu na ono vi|ino pomembnosti in veljavnosti, ki mu pripada zaradi važnc in odgovorne naloge med narodom. To prizadevanje nas bo nujno dovedlo do pravega iskrenega tovarištva, ki ne izključuje medsebojnega starostnega in starešinskega spoštovanja. Kajti prav pomanjkanjc tovarištva je često vzrok, da se mnogi tudi iz naše srcde pridruži nerazsodnim obrekovalcem, ki blatijo posameznike in ves stan. Pogled na zgodovinski razvoj učiteljskega poklica nam pokaže povsem jasno in razločno, kako težka in z najrazličnejšimi ovirami prepredena je bila pot našega stanu od učiteljacerkovnika do učitelja- državnega uradnika. Dobro se zavedamo kakšen je bil ugled in položaj učitelja v konkordatski dobi in kako, rekli bi z naravnost nadčloveškimi napori naših tovarišev in stanovske organizacije v preteklosti, se je posrečilo dvigati pomen in tudi ugled učiteljstva od stopnje na stopnjo do sedanje višinc. Toda sama potreba in pomen stanu nc ustvarjata tudi ugleda, spoštovanja in veljavnosti, pač pa je nujno potrebno. da za ugled in avtoriteto stanu skrbijo njegovi posamezni pripadniki, ki morajo prav zaradi poznanja preteklosti jasno in odločno usmeriti svoje korake v bodočnost. Ne samo kot delavci v šoli in med narodom, marveč tudi kot izraziti in borbeni člani stanovske organizacije, morajo skupno z vsemi pripadniki učiteljskega stanu s ponosom stopati v vrste branilcev naše časti, našega ugleda. In prizadevanje in delo za ugled, ki nam ga drugi osporavajo, skušajo zmanjšati ali povsem odvzeti? Spoštovanje učitelja, ki se je s svojim delom povzpel do osebnosti, ne morejo omajati razni papirnati pamfleti. S temeljitim proučevanjem razmer v službenem kraju spoznava potrebe ljudstva, iz šolske sobe stopa med ljudi, svetuje in pomaga, a nikoli ničesar ne vsiljuje. S lastnim delom dokazuje pravilnost svojih nasvetov in si s tem pridobiva zaupanje in spoštovanje ljudi, med katerimi dela. Ugleda tako priljubljenega učitelja ne more nihče omajati z raznimi natolcevanji, a tudi premestitev po službeni potrebi ga ne more zabrisati. Današnji učitelj — učitelj, ki hoče biti osebnost, se ne udinja nikomur več za propagatorja raznih strankarskih načel, marveč •velja za neposrednega kulturnega delavca med Ijudstvom. Doba, ki je Cankarju dala pobudo za »Pohujšanje v dolini Šentflorijanski« in za »Hlapcc«, jc za nami. Odlcčno pa se moramo upreti vsakemu poizkusu, ki bi stremil za ustvarjanjem pogojev za povratek učiteljstva v take čase. S spopolnjevanjefn samega sebe in z izkristaliziranjem značajev, a predvsem s ponosom na stan in s svojim delom onemogočimo vsako podcenjevanje, vsako oma- lovažcvanje in sramotenje učiteljskcga stanu. S tako obrambo bomo orožje napadaleev povsem skrhali in napadi bodo prenehali. Sami smo v prvi vrsti poklicani, da si priborimo ugled in spoštovanje. To hočemo in tudi bomo!