Z muko je spravil na kupček par dinarjev za klobuček fantku. Bolelo ga je, 
da ga ni mogel vsem. Na veliko nedeljo po kosilu je potegnil Tineta s seboj.
*Kam?“ se je čudil sin.
.Boš videl!"
V globeli je imela Matevževka krčmo. Butnila sta v zakajeno izbo in 
sedla za mizo.
Tinče se je čudil. Težak zrak ga je dušil.
„Saj ne bom pil, oče!*
»Molči! Velika nedelja je!"
Sklonil je glavo. Najprej se je vse uprlo v njem. Skočil bi in zbežal. 
Potem ga je zrak omotil. Posluhnil je govorico, pal še sam vanjo in po­
zabil na vse. — -------
Rezika je čakala, če bo prišel po pirhe. Videla je, kam sta šla z oče­
tom. Streslo jo je bridko. Nekaj se je zbudilo v njej, nekaj mehkega in toplega.
Vse popoldne je sedela pred bajto.
Nikogar ni bilo. *
Med večerjo je hodila gledat.
Proti osmi sta prikričala z očetom po kolovozu. Stekla je proti meji 
in se zasopla ustavila.
.Kaj strašiš tod?* je bruhnil Petron.
„Tinče!“ je zaječala.
Fant jo je gledal, sprva začudeno, potem si povesil glavo in opotekel 
se je k meji.
„Saj ne bom več,“ je zašepetal tiho.
„Spat, coprnica!* je kričal Petron.
Pred bajto je klicala Mejačica:
.Rezika! Rezika!"
.Saj ne bom nikoli več, —“ je mrmral Tinče sam zase.
Spal je v senu. Skozi lino je videl v dolino prav do Matevževkine 
krčme. Jutri bo oče spet klel. Dolg, davk, obleka. Pa samo enkrat je velika 
nedelja, samo enkrat.
„Nikoli več!*
Mejačeva koča je molčala. Rezika, Rezika.------------
Jutri bo spet vsakdanje. Če bi enkrat sredi delavnika lahko zavriskal, 
kakor zavriskajo v dolini.
Prav lepo je res na deželi . . .
Ta pesem je kot pravljica. Zapoješ jo in izgine . . .
V elik onočne pisan ice
France Belin
Okraševanje velikonočnih jajc — pirhov je pri Slovanih že star običaj 
in radi tega ponarodel. Ponosni smo lahko na to dejstvo, ker je to tudi 
zgodovinski dokaz naše skupne nekdanje domovine. Kar je posebno značilno 
pri tem običaju, je to, da ga ohranja zlasti kmetsko ljudstvo. Zaman iščeš te

slikovite narodne navade pri Germanih in Latincih. Zato ni tudi nikjer na 
svetu pri velikonočnih običajih podana globoka vernost in ljubezen do rodne 
grude kot le pri Slovanih v najlepših narodnih običajih. Ta izraz je najbolj
viden pri pisanicah. Žal, mladina opušča te lepe stare navade.
Pri nas okrašujejo velikonočna jajca na razne načine. Najbolj sta raz­
širjena z voskom in izpraskanjem. Z voskom okrašujejo naše vrle Belokra- 
njice, ki se imajo zahvaliti g. ravnatelju Božo Račiču ko jim je tehnično
olajšal postopanje in sodeloval s prof. A. Sičem pri zbiranju vseh okraskov,
ki so se izsledili kot pristno narodni.
Za okraševanje z voskom rabimo pisač. Vzemi nekaj čez 1 cm širok 
in enako visok do 13 cm dolg lesen klinček. Za 1 cm od enega konca iz­
vrta) stožčasto jamico, ki naj bo zgoraj nekaj čez pol cm, 
spodaj nekoliko manj široka. V to stožčasto jamico vtakni 
kovinast lijček, ki ima spodaj za debelino šivanke široko od­
prtino. V ta lijček vtakneš svaljkast košček čistega čebelnega 
voska in spodaj segrevaš. Ko se vosek stali priteče iz drobne 
jamice. Jajce držimo v levi roki in s pisačem v desni roki 
opisujemo — rišemo ornament. Vosek se na jajcu strdi.
Seveda je treba neprestano spodnji konec lijčka segrevati nad
svečo ali primerno lučjo in nadaljevati s potezami ornamenta. 
Ko smo jajce opisali — orisali, tedaj ga potopimo v rumeno 
barvo. To, kar smo z voskom opisali ostane od barve ne­
pobarvano. Zopet opisujemo rumeno barvano jajce dalje z 
ornamenti in ga potopimo nato v rdečo barvo, modro, vijoličasto ali zeleno. 
Tako jajce lahko skuhamo in pri tem se bo vosek stopil. Na raztopljenih 
mestih se bodo pokazali ornamenti, ki smo jih opisali. Lahko opisujemo tudi 
trdo kuhano jajce. Tako jajce po končanem opisovanju segrevamo nad pe­
trolejko, vosek se bo raztopil in okraski so vidni. Najlepše se dela s suro­
vimi jajci. Po končanem opisovanju jajce izpihaš in ga segrevaš praznega 
nad petrolejko. Taleči se vosek obrišeš v krpo in pokažejo se ornamenti. 
Pomakaš lahko v poljubnih barvah, vendar se morajo kriti, to je, temnejše 
rabimo vedno kot slednje. V čimveč barvah pomakamo in opisujemo, tembolj 
okrašena je pisanica. Najlažji način je s surovimi jajci, ki jih izpihamo in je 
tudi najbolj slovanski. Tako postopajo Moravani in Slovaki. Skozi jajce lahko 
potegneš dvakrat zavito vrvico, ki jo izdelaš iz barvnih nitk in na koncu 
napraviš cofček. Nitke naj bodo istobarvne kol so ornamenti. Tako jajce se 
lahko obesi v stanovanju kot okrasek in spomin. Lahko ga tudi prevlečeš z 
lahkim lakom, tedaj se lepo sveti in barve so bolj žive. Lak je sicer moderen, 
ni pa neobhoden. Trdo kuhana jajca večkrat izcejajo čez čas beljak in nam 
kvarijo ornamente. Ako surova kuhamo rada popokajo. Zato je način z iz- 
pihanjem najbolj enostaven.
Uporabljamo anilinske barve, ki sč raztopljive v vodi. Pazi da jajce v 
drugi in tretji barvi dalj časa držiš v barvanju, ker lupina prijemlje postopno 
počasneje. Izpiti jajce ni zdravo, ker so barve strupene in radi luknjičavosti 
barva pronica v beljak. Pogoj lepih uspehov pa je največja potrpežljivost.

Ponekod in to posebno rdeče, trdo kuhana jajca okrašujejo z izpras- 
kanjem barve. Vzemi iglo ki jo utrdiš v lesen klinček tako, da konica gleda 
nekaj cm iz nje. S tako iglo lahko izpraskaš razne ornamente in je ta način 
tudi zelo razširjen, iglo drži poševno, sicer lahko predereš lupino.
Narodni ornament bodi res pristno naroden. Zbirka, ki nam jo je podal 
prof. Šič je zelo bogata. Dobi se jo v vsaki šoli. Predvsem ne uporabljajte 
ornamente iz živalstva kot zajčke, metulje, jagnje itd., ker to ni naše narodno 
blago, temveč nemško. Napise lahko tudi uporabljamo in celo verze, vendar 
beseda ne sme prevladovati ornamenta. Običajno rabimo n. pr. Tebi, Francka, 
Tončka, Iz prijateljstva itd. Napisi naj bodo beli, ker so bolj vidni. Vsaka 
pisanica naj bo opisana z narodnimi ornamenti in motivi tako, da ves okrasek 
in barvanje postane harmonična celota
Foto Venger Sejalec