Marmor, 17. novemra 1933			Leto L	Posamezna številka Din ISO " Velja na mesec po pošti dostavljen Din 6*—, za inozemstvo Din 10-—	11 Uredništvo in uprava:	Gregoriiieva ul. 26 Teletom 29-70 // Poštni iekovni račun 15.546 n Izhaja vsak petek v Oglasi po tarifi		Sfev. 24
j vel general Maister in njegovi fantje!
Ko se spominjamo novemberskih dogodkov ob prevratnih dneh pred petnajstimi leti, se spontano zlijejo čuvstva vseh nacionalistov do moža, ki je smelo prekrižal račune našim sovragom in iztrga! iz njihovih rok najlepši kos slovenske zemlje in na mejo postavil svoje straže. Kdo je bi! prvi, ki je slutil resno in veliko nevarnost, ki je takrat pretila slovenskemu narodu? Kdo je bil tisti, ki je po komaj končanem svetovnem krvavem klanju pozval fante pod zastavo in zarožlja! s sabljo sovražniku v opomin, da bo branil Maribor in njegovo zaledje, da bo brani! Gosposveto, zibelj Slovenstva, do zadnje kaplje krvi? Bil je to general Rudolf Maister s svojimi junaškimi borci, ki je osvobodil Maribor in severno mejo. Da ni bilo takrat njega in še nekaterih odločnih mož, ki so ustanovili »Narodni svet« in da niso sledili njegovemu povelju slovenski fantje in možje, ki so bili pripravljeni s puško v roki ^taniti slovensko zemljo, bi biia prav gotovo zadela Maribor in njegovo zaledje žalostna usoda. .........
Mariborski »Narodni svet« je imel pred usodnimi in zgodovinskimi dogodki več važnih sej. Ker so Nemci odbili zahtevo predsednika Narodnega sveta dr. Karla Verstovška za ureditev narodnostnega vprašanja v Mariboru, je dalo to povod generalu Maistru, da je sklical sestanek slovenskih častnikov v Narodnem domu. Narodni dom je bil takrat zatočišče vseh slovenskih borcev in Posojilnica v Narodnem domu je denarno podprla slovenske bojevnike.
Takratni mestni poveljnik Holik je skoval s svojimi častniki načrt, po katerem bi pripadel Maribor Avstriji. Po-vabil je izvzemši generala Maistra na Posvetovanja tudi nekatere slovenske častnike, med njimi stotnika Vaupotiča, ki pa brez Maistra niso hoteli razpravljati o njegovem načrtu. Ko je Maister Uvidel nakano nemških častnikov in pretečo nevarnost za usodo Maribora, je na svojo pest progiasil Maribor za jugoslovansko posest in prevzel v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim.
Odločen nastop in strategična poteza kenerala Maistra je bila povod kapitula-
častniki Joža Malenšek, Franjo Luknar, Gustav Šilih, Metod Rakuša, Lojze Malenšek, nekateri podčastniki in 87 mož. Iz teh je stotnik Vaupotič sestavil prvo jugoslovansko stotnijo in imenoval za njenega poveljnika nadporočnika Joška Malenška. To je bila prva posadka generala Rudolfa Maistra.
Med svetovno vojno je bil Maister kazensko premeščen v Gradec. To je njegovo miselnost še bolj podkrepilo in je ob povratku koval načrte za primer razpada Avstro-Ogrske monarhije. Iz njegovega strategičnega in nacionalnega načrta za razmejitev slovenskega Podravja od nemškega, se je rodila meja južno od Št. Vida in Št. Pavla na Koroškem, po Kobanskem in Muri na Štajerskem ter do Rabe v Prekmurju, ki jo je kot jugoslovansko-avstrljsko mejo zastopala naša delegacija na mirovni konferenci v Parizu.
Z brezprimerno odločnostjo je general Maister iztrgal Nemcem iz rok vojaško oblast ter proglasil splošno mobilizacijo na slovenskem Štajerskem. Mobilizacija mu je omogočila armado, s katero je razorožil v zgodovinski noči na 23. novembra pred 15. leti nemško posadko v Mariboru in obvaroval Maribor od severa, ko je zasedel Špilje, Cmurek in Radgono, na Kobanskem pa Rabeljsko selo in Pernice.
Potočno izdelanem načrtu je v spremstvu svojih častnikov in svojih borcev v 47 minutah razorožil mariborsko varnostno sfražo. Na skrajnem levem krilu nje go Ve fronte pa je Malgaj zasedel Velikovec irf tako pripravil zasedbo Celovca, Ri je pa radi skrbi narodne vlade v Ljubljani, ki se je bala prelivanja krvi in kako aprovizirati Koroško, Maister ni smel izvesti. S svojim delom ob prevratu je general Maister odločil usodo Maribora, tako, da je mirovna konferenca v Parizu, ko je prisodila Maribor Jugoslaviji, sankcionirala po Maistru izvršeni dejanski stan.
Ko danes, po petnajstih letih, obujamo spomine na zgodovinske dogodke ob naši severni meji, lahko mirno trdimo, če bi ne bilo takrat generala Maistra in njegovih odtočnih častnikov ter vrlih njegovih borcev, ki so bili dovolj močni zadušiti z najostrejšo silo vsak upor in pre-
ci ji nemških častnikov. Na dan 1. novembra je padla meljska vojašnica v Ma-
veljstvom stotnika Edvarda Vaupotiča, dela slovenski Štaler ista usoda, kakor Generalu Maistru so po zasedbi ostali je zadela naše brate in sestre onstran
,	lucijisma vojašnica v/na- ueneram /naistru so po zaseam ostali je zadela naše brate ir
riboru v roke slovenskim fantom pod po- poleg imenovanega zvesti še slovenski krivično začrtanih mej.
Jugoslovani!
Udeležite se proslave ob 15letnici osvoboditve Mari-ora in severne meje, da osvežimo spomine na one Zgodovinske dni, ki so bili odločilni za ves naš narod.
Y soboto 18 novembra-bo ob 19. bakljada. Zbiralce na Kralja Petra trgu in na Tržaški cesti. Ob 20. uri vtuzabni večer v veliki unionski dvorani. Vstop prost.
^ nedeljo 19. novembra bo ob 9'30. uri zbirališče vseb društev z godbami na čelu na Glavnem trgu. Ob . uri služba božja za padle borce. Po maši oovori
O nato razhod.	'	'	^
Ue ho slabo vreme.ne bo bakljade, cerkveno opravilo Pa bo v stolni- .
Povelje!
Okrožna komanda vitežke sekcije NO v Mariboru ukazuje vsem četnikom, da se udeleže obhoda v proslavo osvoboditve Maribora in počastitev generala Maistra 18. novembra 1933.
Bataljonska komandanta in četni komandirji se morajo javiti okrožnemu komandantu ob pol sedmih zvečer na Kralja Petra trgu.
Zbor četnikov 18. novembra 1933 točno ob četrt na sedem zvečer na Kralja Petra trgu.
^pveza Maistrovih borcev.
Okrožni komandant
Oprana
Mnogo je bilo prelitega črnila o zadevi mariborskega Prostovoljnega gasilnega in reševalnega društva, ki je zlasti zadnje čase razburjala duhove, ko je naše glasilo objavilo marsikatero pikro na račun naše nepojmljive tolerance. Danes, ko je oprana sramota našega obmejnega mesta, moramo na tem mestu konstatirati, da so bili v Mariboru ljudje, ki se tako radi bahajo z narodnostjo, in da so prav ti ljudje dajali potuho bivšemu poveljniku Vollerju, ki je sam odstopil, ko je končno uvidel, da so na delu sile, ki ga bodo zrušile.
Oprana je naša narodna sramota tik pred velikimi svečanosti ob 15-letnici osvoboditve Maribora. Razdejano je gnezdo zagrizenih in strupenih renega-tov, ki so imeli dolgih petnajst let svoje varno zatočišče pri mariborskem Prostovoljnem gasilnem in reševalnem društvu. Obsojena je njih zakulisna nemško- šovinistična propaganda in njihovega rovarjenja proti našim nacionalnim interesom je enkrat za vselej konec.
Na izrednem občnem zboru, ki so se ga poleg članstva udeležili tudi številni javni nacionalni delavci se je društvo reorganiziralo v smislu gasilskega zakona in je dobilo novo upravo, ki nam je porok, da bodo vse krivice popravljene in da se nikdar več ne povrne v društvo tisti duh, radi katerega so naši sosedje smatrali društvo za svojo trdnjavo na našem ozemlju. Za predsednika je bil izvoljen mnogozaslužni, požrtvovalni in nadvse agilni nacionalni delavec višji državni pravdnik g. dr. Ivan Jančič. V njega in še v nekatere izvoljene funkcionarje polaga nacionalna javnost vse nade in upe, da bo temeljito in brezobzirno obračunal z vsem kar je bilo v društvu, ki je
Žalostne
V naših kovinarskih industrijah so nečuvene razmere. Brezposelnost stalno na rašča, podjetja odpuščajo delavstvo in ‘krčijo delovni čas. In vzrok? Pomanjkanje dela. Ali pa je pomanjkanje dela v teh industrijah upravičeno? Če pogledamo stvari do dna, vidimo, da bi morale biti prav te industrije pri nas prezaposlene.
Mostovi v naši državi so deloma v slabem stanju. Izdelujejo se novi, "toda na žalost jih ne izdeluje domača industrija, marveč tuja. In tujim tvrdkam se oddajajo dela pod takimi pogoji, da je naši industriji absolutno nemogoče konkurirati. To pa ne mogoče kvalitativno, ampak samo v cenah. Znano nam je, da so se v poslednjem času oddala dela raznih železniških mostov tujim tvrdkam, ki so dobile prost prevoz vsega materijah do kraja izdelave, carine prost uvoz za vse
sramota
tako izzivalno in vnebovpijoče žalilo naš narodni živelj. Dovelj je bilo prizanaša-nja in popustljivosti! Preteklost ne sme biti tako hitro pozabljena! Grehi, ki so bili storjeni ne smejo biti odpuščeni! Vse krivice morajo biti maščevane!!! Vse kar je starega mora polagoma izginiti iz vrst, ki jih bo preveval nacionalni duh.
Zadnji občni zbor je bil 63. v društvenem delovanju. Prvič se je na zadnjem občnem zboru zborovalo slovenski po 63 letih in po petnajstih letih našega osvo-bojenja. Prvič so imeli priliko javni nacionalni delavci prestopiti prag dvorane v gasilskem domu, katerega stene bi nam mogle izdati marsikaj. Mučen vtis je napravilo na zborovalce, ker nekateri funkcionarji ne obvladajo našega jezika pa so poročali slovenski. Trdo jim gre iz ust slovenska beseda.
Ostal pa bo ta dogodek, ki je velepomemben v zgodovini naših narodnostnih bojev, zapisan z velikimi črkami in bo pričal še poznejšim rodovom, da je po 15 letih Jugoslavije prešlo mariborsko gasilno in reševalno društvo končno vendarle v roke Slovencev.
Da niso bile tudi pri ptujskem gasilnem in reševalnem društvu nič boljše, če ne še slabše razmere, kot pri mariborskem, nam je dokaz potek njegovega zadnjega občnega zbora, ki ga je moral zastopnik politične oblasti radi agresivnega nastopa nemčurskega članstva razpustiti. Član stvo se je uprlo izvolitvi novega odbora in hotelo tako kljubovati celo zakonu. Oblast bo postavila društvu komisarja, ki bo pripravil nov občni zbor, na katerem pa ptujski Nemci in nemčurji ne bodo imeli več nobene besede. Tako bo oprana še naša zadnja narodna sramota.
razmere
potrebščine pri teh delih in povrh tega še z lastnim delavstvom.
Znano nam je, da je Splošna stavbena družba v Mariboru podjetje, ki bi lahko opravilo vsa ta dela. Ni pa prišla v poštev nikjer. Če so že kakšne obveze države napram tujim tvrdkam, za katere pač javnost iz kateregakoli vzroka ne more in ne smo vedeti, je vendar pri vsem tem mogoče, da bi se pri teh delih upoštevale domače tvrdke, od katerih bi bile nekatere zadovoljne, če bi dobile naročilo samo za vijake in žeblje. Toda niti tega ne dobe.
Radi pomanjkanja naročil in dela, je morala tudi mariborska Splošna stavbena družba odpustiti večje število delavcev in zaposluje danes približno 40 delavcev, ki delajo le nekaj dni na teden.
Naše skromno mnenje je, da bi bila
dolžnost poklicanih oblasti, da bi ščitile v prvi vrsti domače delavstvo in mu preskrbele dela in mu dale kruha. Ni nam jasno komu naj bo v korist, če naše delavstvo strada in pohaja brezposelno ter gleda kako tujec v naši domovini lepo zasluži, domačin pa izgublja svojo silo in zdravje, ki ga država v gotovih primerih' tako nujno rabi ...
Menimo, da je dolžnost vseh onih, ki so od ljudstva izvoljeni, da mu pomorejo, da merodajne oblasti na to opozore in zastavijo svojo besedo za ubogo trpeče delavstvo, ki odklanja miloščino in zahteva dela, dela in kruha.
Izčrpan, fizično in moralno uničen delavec ne more koristiti državi! Zato pomagajte, dokler je še čas. Možnosti je dovolj, treba je samo dobre volje in socialnega čuta!
Noispoliena
oblluba
Radi stalnih pritožb delavstva v Ehrlichovi tovarni je NSZ po svojem odposlancu intervenirala pri tovarnarju gosp. Ehrlichu, da bi odpravil krivice, ki se gode delavstvu. Posebno hud udarec so za delavstvo kazni, ki se mu nalagajo za vsako najmanjšo zamudo delovnega časa. Znano je, da vse ure ne gredo točno in bi moral vsak podjetnik vpoštevati, če se delavcu slučajno pripeti, da zakasni nekaj minut.
Dobili smo na vpogled listke, kjer je zapisano: »5 minut zakasnitve, kazen 5.— Din«. Imamo tudi listek, iz katerega je razvidno, da je bil delavec za pet minut zamude kaznovan kar z 10.— Din globe. Poleg vsega tega se odtegujejo delavstvo naravnost horentne svote za pokvarjeno blago, ne da bi se to blago delavstvu vsaj vzelo v račun. Kdor ne ve, kako je delavstvo v tej tovarni plačano, bi morebiti mislil, da te kazni niso tako hude, če pa ima priliko spoznati razmere delavstva, se prepriča, da delavka zasluži za 14 dni od 100 do 200 Din!
Čudno pa je, da zahteva tovarnar Ehrlich od svojih delavcev, ki stanujejo v njegovih zasilniir stanovanjih na mesec po 200 din. Torej na eni strani plača tovarnar Ehrlich delavcu na mesec približno 5C0 Din, na drugi strani pa zahteva od njega 200 Din za stanovanje! O socialnem čutu tega gospoda menda ni potreba še posebnega komentarja.
Ob priliki intervencije zastopnika NSZ pa je g. Avgust Ehrlich obljubil, da bo kazni radi zamud opustil, oziroma tako preuredil, da se pet minut zamude ne bo vpoštevalo in da bodo kaznovani le oni delavci, ki zamude delovni čas iz zanikar-nosti. Te besede tovarnar g. Ehrlich ni držal.
Opozarjamo poslednjič g. Ehrlicha javno, naj izpolni svojo dano obljubo in od-
redi, da se te krivične kazni odpravijo ter naj vendar sprevidi, da živi od žuljev jugoslovanskega delavca, ki ni suženj in ki ima vso pravico do poštenega zaslužka. Tudi je g. Avgust Ehrlich izjavil, da ne želi spora z našo organizacijo. Če tega res ne želi, potem naj ugodi zahtevam nacionalnega delavstva, ki ne zahteva ničesar drugega, kot streho nad glavo in košček kruha.
„XYZ“
Novo ustanovljeni dramatski krožek Zveze mladih izobražencev je uprizoril preteklo sredo v Narodnem gledališču Labudovo igro »XYZ«. Vsa prireditev je uspela: igrali so povprečno dobro in tudi publike je'bilo Še precej. Do sem je vse v redu. — Vprašanje pa je, ali je bila predstava v skladu z idejnim delom Zveze mladih izobražencev? Ali ni to malce čudno: brezposelni inteligenti, pa igrajo različne kontese in grofe? Se kretajo po odru v frakih in hočejo zabavati publiko s plehko salonsko komedijo? — Ali bo ta dramski krožek samo sredstvo za dosego denarnih virov, ali pa naj bo kaj več? Prva predstava govori za prvo! Mnenja smo, naj bi novo ustanovljeni dramatski krožek prepuščal take in slične igre poklicnim gledališčem, sam pa bi naj uprizarjal dela, primerna stremljenjem, ki jih ZMI zasleduje. Za igre za zabavo pa itak v dovoljni meri skrbi naše gledališče in še prav lepo število diletantskih odrov. — Ne ustvarjajte si poleg življenjskih iluzij še — teater-ske!	B. A.
Državne zastave
Že več let opazujemo, da izobešajo ob priliki državnih praznikov hišni lastniki državne zastave pač v ožjem mestu Mariboru, zelo malo pa na periferiji i*1 še manj v njega bližnji okolici. Poznamo tamkaj hišne posestnike, ki so v državni službi, da, kjer sta celo oba — hišni lastnik in njegova žena — v državni službi, sta čisto dobro situirana, na kojih hišah pa ob priliki državnih praznikov ne plapola nikdar naša državna trobojnica. Tudi v Gosposvetski ulici v Mariboru iz-obeša gospod S a r f a le ca. 3 dm. dolgo zastavico. Prihodnji državni praznik bo dne 1. decembra 1933. Ako takrat in v bodoče ob takih prilikah ne bo na poslopjih vseh državnih nameščencev, ki imajo svoje hiše na periferiji ali v okolici Maribora, jugoslovanske državne zastave, se bo objavilo imena dotičnih j a v n o v narodnem časopisju in pod-vzelo pri kompetentnih oblastih tudi primerne korake, da bodo vsi, ki dobivajo dohodke iz državnih blagajn vedeli, kai je njih sveta dolžnost!
Spomini
Maistrovega borca
Bilo je proti koncu oktobra, leta 1918., ko so se proti pričakovanju vseh, ki smo v beograjski glavnjači čakali na sicer neizbežno maščevanje nad črno-žolto mačehovsko monarhijo, odprla s pomočjo čeških stražarjev vrata in zapahi. Slovenci, Srbi, Hrvati, Črnogorci smo se znašli na enkrat izven glavnjače — v prvem svitu svobode.
Kakor ptica, ki tja zleti, kjer se je zvalila, tako smo odfrleli tudi mi na vse strani in se prisrčno poslovili. Po osem dni trajajoči robinzonjadi sem se priklatil v Maribor, ki je bil tedaj okrog Vseh svetih pravcati Babilon. Srce se mi je širilo, ko sem izstopil na glavnem kolodvoru. Nikjer nisem našel nobenega znan ca, zato sem povprašal prvega častnika, kaj in kako je z nami, in mi je odgovoril skeptično: »Ne zna se tko pije, ne zna se, tko plati«...
Kljub večletni odsotnosti od ljubljenega kraja, kljub vroči želji, po pogledu ljubljene matere in svojcev, kljub vsemu, kar veže tudi nesentimentalnega realista na dom in drage, sem jo mahnil v meljsko vojašnico, kjer so baš sprejemali borce za domovino ... čeprav so bila za mano štiri dolga leta. ki sem jih preživel na bojiščih ter imel to srečo, da sem odnesel zdravo kožo, sem se takoj odločil, iividevši položaj, naše svete stvari.
Mlad narednik. Bog mu grehe odpusti,
me je nagovoril v podravski nemščini, nakar sem mu povedal, da nisem samo Slovenec, marveč še pohorska grča po vrhu. Ko je bilo konec popisovalnih formalnosti, sem izvedel, da sem dodeljen k drugemu bataljonu mariborskega, pozneje in danes 45. pehotnega polka in sicer k peti četi, ki ji je poveljeval stotnik dr. Anton Dolar, moj'bivši profesor, sicer pa za tiste težke dni vkljub svojemu poklicu prav tako izvrsten častnik, kakor šolnik v civilu.
Nastanili so nas v barakah na malem vežbališču, ki je bilo južno od Ljudskega vrta na kompleksu, kjer je danes letno telovadišče Sokola-matice. čim sem prestopil prag prve barake, že sem srečal stare znance. Krepko smo si stisnili desnice in naše oči so bile polne živega ognja. Zavedali smo se resnosti položaja in to nas je še bolj podžigalo.
Kakor se spodobi pravemu vojaku, kadar ga kliče domovina, sem svidenje s svojci opravičil kratko, saj sem bil doma in pozvan, da branim svoj dom. Prešinila me je misel, ki je na mah pregnala vso mehkužno sentimentalnost: če si se štiri leta boril za oslovo senco, ne smeš odpovedati sedaj, ko je v nevarnosti tvoja rodna gruda, stopi med Maistrove borce, da pomagaš priboriti svoji zemlji solnce svobode! In taka misel se je porodila v srcu marsikaterega. Stotine so nas bile takih, ki smo tvorili Maistrovo legne ki smo se odzvali niego^emu pove-lju in sledili njegovemu ukazu.
V mariborski garniziji... Kakor sem že uvodoma navedel, je takrat v november-skih dneh pred petnajstimi leti bil naš Maribor podoben Babilonu. Že prej, v civilu posvečen v mahinacije in nasilne metode mariborskih Nemcev ter njihovega žalostnega priveska nemškutarjev, sem se takoj znašel v položaju. Po neverjetno dobro zasnovanem načrtu je general Maister, moralno podprt od že pokojnih velemož dr. Verstovška in dr. Rosine, razorožil zloglasno »zeleno gardo«, nazvano tudi »Marburger Schutzwehr«. Kot takratni podčastnik, sem bil sicer aktivno udeležen pri razorožitvi »zelencev«, in čeprav nisem podrobno poučen o detajlnih načrtih, vendar moram kot priča tistih dni naglasiti, da je bila moralna vrednost našega »Schutzwehra«. tipično rečeno, pod psom, dočim so bili naši borci pravi fantje od fare.
Nas fante, Maistrove borce, je dvigal ponos, ki smo ga ob vsaki priliki podžigali s tem, da smo mlačneže sokolih s svetim geslom: »Za slovensko domovino se gfe!«
Okolnost, da so se naši fantje rešili nadutih avstrijskih častnikov, ki so jih nadomestili domoljubni idealni in skozinskoz demokratični slovenski častniki, te dvignila moralo naših vrst ter s tem olajšala našemu vodji, generalu Maistru, prevzeto težko delo. Ker so k »Schutz\veh-ru« sprejemali tudi mlečnozobe fantaline ki še nikoli niso imeli puške v roki, niti niso vedeli, kako smrdi smodnik: pob' ki niso imeli pojma o ustroju vojaške for-
macije, ni čuda, da niso- poznali discipline. Lahkoživi »buršaki« pa so se šli ofi- | cirje, ki so se menjavali kar čez noč.
Ta anarhija nam te prišla prav in ni čuda, da so se dogajali sirovi vandalski prizori ne samo v dravski vojašnici, mar več tudi po gostilnah in na ulicah. Ko je bil ubit vrli tovariš France Vauhnik, je prikipelo naše razburjenje do vrhunca. Naše častnike pa menda tudi našega vrhovnega poveljnika, je stalo mnogo trii- ! da, da ni dalo moštvo duška svojemu bes I nemu ogorčenju. Nismo se sicer poslužili orožja, zato pa je bilo podeljenih tiste dni nekaj tisoč zaušnic... »Kaj ho-čenmo, kri ni voda«, tako smo opravičevali svoj nastop.
Izvzemši nekaj primerov, so se naši fantje vedli zelo ponosno in disciplinirano. Dovzetni so bili za vsako dobro besedo. Najbolj žalostno vlogo pa so igrali mlačni nemškutarji, posili Nemci in marksisti, ki so svojo internacionalnost dokumentirali s tem, da so bili ob vsaki priliki bolj nemški kakor kajzer ViljerU' pač po starem slovenskem pravilu, da ie poturica hujši od Turčina.
Radi neprestanega hujskanja od strarf nemških petičnih velemož. je začela ma' riborska varnostna straža dvigati svoj greben. Bilo je menda 3. novembra pred petnajstimi leti. ko se je naš general Maister odločil in izdal razglas splošne mobilizacije. Motive tega ukrepa hrani prav ^otovo naš poveljnik, saj je to zadeva zgodovine našega takratnega generalu®'
O K 6 4«
MBMOm ■ ■■
Ponižani in lažni
Po svojih zmožnostih in možnosti si ustvarjajo ljudje svojo bodočnost. Nekaterim je že ob zibelji bilo sojeno, da bodo živeli v izobilju, ker so bili rojeni pod bogatinovo streho, drugim pa, ki so rojeni v borni koči, vsem tem so že rojenice po večini določile trpljenje tudi v življenju. Redki so, ki se iz revščine povspno na ono mesto, da brez skrbi gledajo na bodočnost. Povečini si z žulja-vimi rokami in ponižani služijo svoj vsakdanji kruh. Gorje pa njim in njihovim potomcem, če bo ostala ta revščina in to trpljenje še naprej. Izkoriščevalna strast velekapitala jim ne bo dala dihati, ker je njen smoter izpiti delavcu kri, izmozgati ga do kosti.
Žalostne so te besede, toda živa resnica so, vsak dan občutnejša in vidnejša. Ali pa je to trpljenje malega človeka v naši državi potrebno? Ali ni naša država bogata po svojem narodnem bogastvu, po svod rodovitni zemlji po bogatih rudah? Ali ni na njenih tleh dovelj za vse kruha? Ali je potrebno, da so tisoči in tisoči lačni in, da umirajo nekateri celo od lakote. Tega v naši državi ni potrebno! Ne drže izgovori, da irgovina v zastoju, da je kriza. R e s j e k r i z a, t o-da to krizo občuti samo delavstvo in nižji sloji, državni in privatni uslužbenci, takozvani »blaženi posedujoči« in kapitalisti pa te krize ne občutijo. Nasprotno, njim je kriza dobrodošla, za nje je molzna krava. Njihovi dobički se kopičijo vedno bolj, čim hujša je kriza.
In tisti, ki jih je ljudstvo izvolilo, so včasih naglašali, da bodo odločno branili interese socialno šibkejših in nujne pomoči potrebnih. Toda navajeni smo že, da se iz merodaine strani obljublja vse mogoče zlasti takrat, ko se gre za glasove. Ko pa so glasom prešteti, pa so vse obljube kaj kmalu pozabljene. Navajamo pa to zato, da bodo oni, ki se jih tiče, vedeli, da današnje trpljenje delavcev ne bo ostalo nemaščevano, da današnje trpljenje delavcev onim, ki ga niso hoteli ublažiti, pa bi ga lahko, ne bo več nudilo svoje pomoči. Bleda lica do kosti izmozganega delavstva, sloka telesa v strganih cunjah in premražena so viden dokaz lačnih in ponižanih. So dokaz pozabljenih in njihovih družin, ki hirajo v hudem siromaštvu. Izvoljeni pa hladnokrvno gledajo to trpljenje in niti ne obljubljajo več pomoči, da se izognejo pogledom trpečega delavca.
Našel se bo morebiti kdo. ki bo dejal, saj ni tako hudo, le poglejte ob sobotah in nedeljah po gostilnah in videli boste, da ima naš delavec denar tudi še za pijačo. In če najdete delavca pri vinu ali žganju, ga pije iz obupa! Iz obupa
pije njegova žena, pijejo njegovi otroci! In tako delajo vsi, ki so pozabljeni in lačni, samo, da se čimpreje rešijo svojega trpljenja. Življenje, ki ga živi naš mali človek, je v neštetih primerih slabše od življenja navadnega psa. Če začnemo računati, pridemo do zaključka, da je natš mali človek pravi umetnik življenja. Pomislimo samo to, da jih je tisoče in tisoče, ki zaslužijo na mesec komaj po nekaj sto dinarjev in, da so tisoči in tisoči, ki ničesar ne zaslužijo, pa morajo imeti streho in morajo živeti. Vse siromaštvo pa se jasno zrcali iz računa, ki ga znesejo povprečne minimalne življenjske potrebščine na mesec za družino z dvema otrokoma.
Za hrano, kurivo, razsvetljavo in čiščenje potrebuje taka družina na mesec 5 kg bele moke, ki stane 15 Din; 25 kg krušne moke, ki stane 100 Din; 2 kg koruznega zdroba, ki stane 7 Din; 6 kg sladkorja, ki stane 91.50 Din; pol kg žgane kave, ki stane 26 Din; 2 kg Kneipove kave, ki stane 26 Din; pol kg Franka, ki stane 7 Din; 1 kg makaronov, ki stane 7 Din; 5 kg masti, ki stane 60 Din; 2 kg riža, ki stane 12 Din; 1 liter olje, ki stane 12 Din; 1 litra kisa, ki stane 4 Din;
2 kg soli, ki stane 6 Din; 2 kg mila, ki stane 32 Din; in razne druge potrebščine, med katero je všteto mleko, kurivo, razsvetljava in blago s trga ter razna druga drobnarija, kar znaša skupno 896 Đin. Za obleko in obuvalo potrebuje družina z dvema otrokoma na mesec 360 Din, za obnovitev stanovanja na mesec 30 Din, za razne kulturne potrebščine 150 Din, za stanovanje 400 Din, za šolanje otrok 150 Din. Celokupni izdatki znašajo za družino z dvema otrokoma na mesec 2086 Din. Omenjeni znesek bi torej moral zaslužiti naš mali človek, če bi hotel živeti človeka dostojno življenje.
Želeli bi, da bi vsi oni, ki z naslado na enem samem večeru zapravijo toliko denarja, kolikor bi ga delavčeva družina v svoji skromnosti komaj, porabila za preživljanje na mesec, da bi v svojih želodcih čutili glad. Morebiti bi se tedaj vzbudila v njih vsaj trohica socialnega čuta. Želeli bi, da bi oni, ki krojijo današnji družabni red, imeli priliko, da se vsaj mesec dni preživljajo s svojimi družinami, kakor se preživlja trpljenja in skrbi sita družina malega človeka. In če bi si to skusili, potem prav gotovo ne bi odrekali pravic, za katere se bori naš delavec, ko bi si skusili kako hud je boj za obstanek.
Ali je vojska zločin?
Pod vtisom strašnega svetovnega klanja se je rodila splošna želja, preprečiti vsako vojno. Miroljubneži so naglašali in naglašajo, da je vojna zločin, da je greh nad človeštvom. Kako hitro pa so pozabili vse grozote svetovne morije Nemci, so nam najboljši dokaz na nemških univerzah in drugih šolah tečaji o »novi znanosti«, ki uči, da je vojna »r a z o d e v a n j e na j več j e kakovosti morale ip značaja« vsakega naroda, da je" vojna »k u 1 m i n a-cija (višek) vsega duševnega« vsakega posameznega naroda v gotovem času. V tem primeru si torej nasprotujeta dve tezi: ena trdi, da je vojna zločin, druga pa, da je vojna največja etika.
Če nas kdo napade, imamo pravico, da se branimo. Morala (nravnost) dopušča, da v samoobrambi ubijemo sovražnika, ki nam preti z orožjem. To je moralno, ker odgovarja razumni naravi človeka. Vsak je samemu sebi najbližji in vsakemu je lastno življenje najdražje. Če hi se človek ne smel braniti, bi mogli razbojniki iztrebiti vse poštene ljudi. Torej je tudi vojna kot obramba dopuščena, vendar pa nastane vprašanje, kakšna vojna je dopuščena in kako se sme voditi. To bi bilo teoretično razmo-trivanje, hočemo pa naše čitatelje še-
ni«. ki jo propagirajo Nemci na vseh svojih šolah in o idejah, ki jih imajo Nemci o bodoči vojni.
Univerzitetni profesor E v a 1 d B a n-s e je naoisal brošuro, v kateri razvija načrt »nove vojne znanosti«. Po njegovih načelih se more mladina vzgajati šoantansko. v vojaškem duhu. Vsak moški. žena in otrok mora vedeti, kaj je voina. In to mora vedeti pred vsemi ostalimi znanostmi. Za Hitlerievce je namreč narod vse, vse mora služiti narodu in kar mu bolj koristi, pride na prvo mesto. zato je tudi vojna znanost kot teorija novega nemškega življenja na prvem mestu med znanosti. Mladina se mora že v dvanajstem letu najmanj po dve uri na teden teoretično učiti nauk o voinl. Pa ne samo teoretično, tudi praktično se mora »izživljati« v raznih vojnih igrah, da se vzbudi v niej »voini instinkt«
Voina je krvava. V njej igrajo svoje vloge plin in kuga. tanki in avijoni, glad in siromaštvo, življenje in smrt In vendar ie vojna »večna ob n ovit e-liica moči in morale, pogoj za napredek«. Zato je potrebno vsakega mlađega človeka vzgojiti za vojno. Nemci so namreč prepričani, da bo prišlo do vojne in zato mora biti z vojnim duhom prežet sleherni Nemec. Banseje-
Ztata nase hcane
Makacom, spaqeti in {.uhrne zakuhe
znaniti nekoliko z »novo znanostjo o voj-jva znanost o vojni se naslanja na »du-
šo«. Nemška duša živi za drža-v o! Mlado dušo se da in se mora vzgojiti za »smelost in napade«. Mladenič mora braniti svoje ideale. V tej obrambi se zrcali značaj mladega človeka. Da lahko živi država v miru, je potrebno, da so bojeviti njeni državljani. »D t ž a-va živi od bojevitega prebivalstva, umira pa, če so njeni podaniki miroljubni.«
Znano je, kako tretira Hitler pacifiste v svoji knjigi »M e i n K a m p f«. Profesor Banse hoče v stilu njegove ideologije o plemenih vzgojiti »bojevito nemško pleme«. Pacifisti se boje vojne. Oni žele samo mir in pred očmi imajo ekonomijo, bojeviti narod pa ima »ideje«, on je »idealen«. Vzgoji o bojevitosti morata nadalje služiti tudi vera in propaganda. Bog je morebiti najglobokejši izraz narodnega edin-stva. Mimo hitlerizma je v Nemčiji struja »nemških kristjanov«, ki hočejo nacionalizirati protestantizem. Drugi hit-lerjevci hočejo stare germanske vojne bogove, ker jim ni všeč križ. ki je simbol trpljenja in smatrajo, da so pojmi germanstva in krščanstva nezdružljivi. Banse uči, da mora protestantovska cerkev gojiti vero narodnega boga. Vojak lažje umira, če se zaveda, da teče njegova kri za narodnega boga
Propaganda, kino, radio, vohunstvo, vse mora služiti vojni. Avijoni in plini so »največji dar svetovne vojne«. V bodoči vojni bo pomagal ves narod, žene in otroci, vse kar leze in gre in to radi tega, ker bo imela posebno obiležje:' vojna z »bacili« in vojna v »zaledju«. Profesor Banse trdi, da so se Francozi v svetovni vojni posluževali sličnih sredstev, da bi zastrupili nemški narod, Angleži so se posluževali laži in je torej »za revanžo dobrodošlo vsako sredstvo«. Ker bodo imele le Rusija, Zedinjenje države in Anglija v bodoči vojni dovelj živeža, je potrebno, da se naveže Nemčija na eno teh držav, ker »pokazuje z ekonomskega s t a 1 i š č a v o j n a znanost«, da bi brez takega sporazuma Nemčija ne mogla dobojevati bodoče vojne.
Take so torej nemške perspektive bodoče vojne na zemlji in v zraku, kjer bo vse »dopuščeno«. Izgleda, da se človek »spopolnjuje« in da nas vodi evolucija naprej!
Ka štaba. Odziv je bil sijajen. Naše čete j tovariši, sem bil tudi jaz zaposlen do so se spopolnile z nbvitni močmi, pretežno samimi izvežbanimi vojaki.
Tedaj pa so dozoreli vsi načrti za razorožitev »Schutzwehra«, kar se je izvršilo neverjetno eksaktno in v ranih urah mrzlega 23. novembra. Nepozabni datum za naš bataljon, s stotnikom Dolarjem, ki >3 zasedel Glavni trg in državni most, nepozabni datum za vse druge edinice, ki so zavzele mesto, važne objekte in okolico. Potem smo si oddahnili... Kaj Še! Proglas o razorožitvi je bil manifest zmagovalca, ki ne sme in ni počival na svojih lavorikah!
Nemško časopisje je zagnalo huronski Krik v svet, klicalo je vse peklenske sile na pomoč in hujskalo na vse pretege. Seveda so prvi ugriznili v jabolko skušnjave tako zvani socialisti, ki so se dali Zapeljati v razne »štrajke« na železnici in drugih obratih. Kakor vedno, so se tuđi tokrat poskrili glavni hujskači in zapeljanci so nosili in trpeli posledice. Ob za nas veselem jubileju zmage, slave mariborski marksisti žalosten spomin, nam v opomin, da se še do danes niso prav nič poboljšali, ker so nesporno še danes iste miselnosti in hrbtenica mariborske nemškutarije.
Podrobnosti o razorožitvi je deloma pbjavil že naš poveljnik general Maister.
glave pri drugem bataljonu mariborskega pehotnega polka in se vseh podrobnosti že danes več ne spominjam.
Moje skromno mnenje je, da je spričo prirojene gobezdavosti širokoustih in nadutih Nemcev edina zasluga in, da se je edino zahvaliti dalekovidnosti in strate-gični rutiniranosti generala Maistra, da se je posrečil tak udar. Nemška gospoda se je čutila nekako zvišena nad slovenskim življem, toda spričo okolnosti, da je naš poveljnik zbral okrog sebe samo naj bolj zanesljive fante, so bili vsi prepričani, da bomo ali na tihem zapustili svoje postojanke, oziroma nas bi nasilno razorožili, za kar so že imeli pripravljen podroben načrt. Račun pa jim je prekrižal junaški udar zgodovinskega jutra 23. novembra. Zeblo nas je, da so nam šklepetali zobje, a v srcih nam je bilo toplo, toplo...
»Mi gremo naprej, mi Strelci«... Ko je bila vpostavljena varnost v mestu in so nas zamenjale stalne čete mariborske garnizije, smo odrinili v Špilje... Špilje, današnji »Soielfeld«, takrat od nas nazvan »Sovjak«, se nam je takorekoč brez boja udal. Vkljub- naporni službi v novi garniziji pod poveljstvom majorja Edvarda Vaupotiča, sedaj upokojenega podpolkovnika. živečega v Košakih, se je bata-
In v kolikor še niso docela napisane, da j Ijon pridno vežbal v vojaški službi, ki
bodo pričale poznejšim rodovom o važnem zgodovinskem dogodku slovenskega naroda v t''+ih hudih in kritičnih ča-
pa bodo še objavljene. Kakor vsi
pa ni bila tako monotona kot bi človek mislil Častniki so predavali moštvu o pomenr elikega časa ter ga sokolili za vztrajnost.
Jasno je, da sprva nismo imeli srbskega poveljevanja. Pomagali smo si s sokolskim vežbovnikom, a pozneje se je na iniciativo bataljonskega poveljnika majorja Vaupotiča vršil v gradu baronice Bračkove prvi jezikovni tečaj za srbski jezik, ki so ga pridno obiskovali častniki in podčastniki bataljona in, ki ga je vodil pisec teh spominov.
V	Špilju, tedaj »Sovjaku«, smo vršili varnostno obmejno službo deloma samostojno in stalno pripravljeni za primer kakega napada avstrijskega »Heimvveh-ra«, deloma na železnici in tudi v pomoč finančnim organom. Med moštvom je bilo vzgledno tovarištvo in vzorna disciplina v ponosni zavesti, da branijo Maistrovi borci na skrajnem braniku sveto zemljo svojih očetov. Bilo je tudi mnogo veselih dni v lovu za tihotapci, ker je večkrat zelo masten plen zapadel v smislu odr,edbe našega generala v prid dobro založenim kuhinjam naših edinic.
V	nepozabnem spominu bodo ostali vsem Maistrovim borcem naši vrli častniki. tedanji nadporočnik bojeviti Tone M-' ušek, sedaj učitelj v Mariboru in požrtvovalni podpredsednik Zveze Maistrovih borcev; nadporočnik vedno demokratični in veseli Franček Luknar, sedaj učitelj na Teznem in agilni blagajnik Zveze Maistrovih borcev; nadalje dobri Polak, previdni Pinterič, možati Goršič, resni Mordej, šegavi Štibler in drugi, razen že omenjenega našega bataljonskega r” —’:”Uca maioria Edvarda Vaupotiča
J ki je pr^v očetovsko skrbel za poverje-l
ni mu bataljon. Od podčastnikov je postal tovariš Anton Filipič intendantski ka petan, ki je še sedaj v aktivni službi, njegov pomočnik Ferdo Primec iz Orehove vasi je bančni uradnik, enoletnik Cirilček pa je zdravnik dr. Ciril Porekar v Ljutomeru. Ostali pa se z večjo ali manjšo srečo klatijo križem osvobojene domovine, pa tudi taki so vmes, ki jim je v tolažbo tista grenka Cankarjeva: »O domovina, ti si kakor vlačuga, kdor te ljubi. ga zasmehuješ« ...
Bežni spomini so to, vrženi v javnost na večer pred veliko proslavo osvoboditve Maribora in njegovega zaledja pred petnajstimi leti. pod smelim vodstvom generala Rudolfa Maistra, ki sem mu svoj čas, ko nas je svoje borce pozval, da opišemo objektivno dogodke tistih dni za njegovo knjigo, poslal obširnejša poročilo.
Žalostno, a značilno za naše razmere je, da mora naš poveljnik, ki je obenem tudi pesnik in pisatelj, objavljati svoje spomine iz največje epohe slovenske zgo dovine le fragmentarično i« da še ni mogla iziti toliko pričakovana publikacija našega največjega junaka. Vsaj ob tem jubileju je ta ugotovitev nad vse žalostna in bo morda le zganila merodajne kroge, ki so sicer za razne športne zadeve zelo radodarni. Bodi izdaja te knjige dragocenih spominov iz pod peresa osvo boditelja naše severne meje in obmejne postojanke, častna dolžnost in naloga Zveze Maistrovih borcev.
Sleparji ljudske lahkovernosti
Z NAŠIH POSTOJANI
V 17. številki naše »Borbe« smo posvetili nekaj vrstic poslovanju mariborske »Edinosti«, gospodarske zadruge za brezobrestna posojila. Pod geslom: »Vsi za enega, eden za vse!« je ponujala omenjena zadruga brezobrestna posojila vsem onim, ki so preje vložili primeren znesek v gotovini. Ob občudovanja vredni spretnosti voditeljev se je »Edinost« razpredla po vsej državi, največ pa je pridobila članov v Ljubljani, dočim je medtem preselila svojo centralo v Zagreb. Razvila pa je živahno reklamo tudi v Banjaluki, Splitu, Sarajevu, Zagrebu in Šibeniku. V Šibeniku so jik kaj kmalu raz krinkah zadrugarji in jih ovadili sodišču kot navadne »varalice«.
Nastala je afera, ki so jo obširno obravnavali zagnebški časopisi, kakor svoj-čas afero mariborske Kmetijske eksportne zadruge. V časopisnih poročilih smo čitali marsikatero pikro na račun slovenskega zadružništva, tako n. pr., da je naše zadružništvo sicer solidno in po vsej državi na dobrem glasu, vendar pa Slovenci ne znamo čuvati tega dobrega imena. Na ta račun lovijo razni brezvestni agenti lahkoverno ljudstvo z rafiniranimi »triki« in ga oškodujejo za težke milij-jone.
Posegle so vmes tudi naše oblasti iw odredile revizijo vseh takih ustanov. »Edinost« je prešla v likvidacijo. Izkazalo se je, da so pri »Edinosti« bili udeleženi skoro isti ljudje, kot pri prosluli mariborski Kmetijski eksportni zadrugi, ki ji je sleparsko delovanje izkopalo grob. »Edinost«, ki je živela komaj leto dni, je imela tri direktorje Krištoviča, Kendo in Žunkoviča, znane ljudske sleparje, ki so na račun upravnih stroškov pobasali v svoje žepe v tem kratkem času nart oftO.OOO dinarjev. Ko je zagrebška policija zapečatila poslovne prostore »Edinosti«, je pri reviziji njenega poslovanja našla celih 32 Din!, kar je dovelj jasen dokaz, kako dobro premišljeno so delali vsi za enega, eden za vse. Vse tri sleparje je policiia aretirala In jih vtaknila v zapor.
Med tem pa je bila pri mariborskem okrožnem sodišču razpisana proti vsem trem aretirancem, kot bivšim voditeljem Kmetijske eksportne zadruge, glavna razprava radi sleparij in ponarejanja menic. Direktorja Krištovič irl Žunkovič sta bila prepeljana v Maribor, direktor Kenda pa je zbolel in je bila razprava radi tega preložena. Nad 20, š strojem pisanih, strani obsega obtožnica proti njim, pre
pletena z samimi očitnimi sleparijami in goljufijami. Zaradi sleparij pri »Edinosti« pa se bodo zagovarjali najbrže pred zagrebškim sodiščem. Tako bodo torej prejeli občutno zasluženo kazen za vse grehe in zločine, ki so jih zagrešili nad našim zadružništvom in mu vzeli dobro ime. Neštete žrtve na sc lih proklela onkraj groba.
Čudimo se le, kako je mogoče, da se najdejo še ljudje, ki so prespali vse škandale Kmetijske eksportne zadruge in podobnih »Samopomoči«, ki so oškodovale naše ljudstvo za težke milijone, naše zadružništvo in solidnost slovenskih gospodarskih ustanov pa diskreditirale v vsej državi. Čudimo se tudi nadzornim oblastem, ki so čakale, da se je še le v praksi pokazala nemožnost takih zadrug in neizvedljivost njihovih obljub. Kdor gradi hišo, mora predložiti statične in gradbene načrte, po katerih se oblast prepriča, da se stavba ne bo podrla in da ne bo ogroženo človeško življenje, v gornjih primerih pa, ko se je šlo za veliko bolj važne zadeve, je . prišla kontrola Šele, ko so sleparji že opravili svoje.
V bodoče moramo sami gledati na to. da že v kali zatremo vsak tak poiskus ljudske sleparije, skrbeti moramo, da operemo dobro ime našega zadružništva in ne smemo dopustiti, da bi brezvestni ljudje sleparili naše ljudstvo pod geslom: vsi za enega, eden za vse!
Iziava in opozorilo g
Podpisana Narodno strokovna zveza, podružnica Maribor, je izvedela, da se je g. T o m a ž 1 č Ludvik (imenovan tudi Tomanič) predstavljal kot tajnik NSZ. Vsled tega javlja vsem članom in članicam, kakor tudi ostali javnosti, da gosp. Tomažič ni bil nikoli član, niti tajnik NSZ in da nima pravice nabirati članov in kakršnihkoli članskih prispevkov. Posebno pa opozarjamo vsa podjetja, da nima imenovani nikakega pooblastila v imenu NSZ in prosimo, da imenovanega takoj prijavijo oblasti, če bi se še kje pojavil kot zastopnik NSZ. O vsakem takem primeru pa naj obveste tudi nas. —
Narodno-strokovna zveza podružnica Maribor.
Širite „BOlBirg
Ptuj
Znižanje mezd občinskim delavcem.
Ptujski mestni svet je na svoji zadnji tajni seji sklenil znižati plače vsem občinskim delavcem in to za znesek 100.000 Din za prihodnje proračunsko leto. Rdeči mestni očetje, zlasti oni, ki so v upravnem odseku, se niso nič brigali za svoje pristaše; marveč so se oglasili k besedi šele v splošnji seji, da jih slišijo njihovi poslušalci. Skušali so sicer nekoliko u-blažiti gorje, toda le z besedo in ne z dejanji. Pojasniti moramo, da je pretežna večina ptujskih občinskih delavcev politično naslonjena na marksiste. Naš zastopnik v mestnem svetu je obžaloval in grajal storjeno dejstvo, toda on ni v odseku, ki je s svojim sklepom pripravil ubogemu dejstvu-novo skrb. S tem, da se bodo delavstvu znižale mezde bodo prizadeti tudi trgovci in obrtniki. Naglasil je, da bi bil že skrajni čas, da bi se občinski delavci zavedali, da žive v Jugoslaviji in, da so njeni državljani. V političnem življenju pa naj se vedejo tako, da jih bo lahko zagovarjal vsak slovenski mestni zastopnik. Naj delavstvo samo pomisli, kdo ga bo boljše zastopal ali slovenski zavedni zastopnik, ali pa od vseh nacionalistov osovraženi rdečkar?
Upravičena pritožba naših železničarjev. Železničarji vseh postaj ljubljanske direkcije naročajo premog za lastno uporabo in ga morajo plačati pri naročilu vnaprej. So pa tudi naši železničarji izmed tistih, ki za svoje trdo delo In odgovorno službo niso tako plačani kakor si zaslužijo. Vsak si težko pritrga denar od ust, da naroči premog na katerega pa mora čakati po mesec in pol. Premoga, ki So ga naročili že v začetku septembra, še do danes ni. Dobro bi bilo, če bi direkcija podučila gospoda, ki tam vodi naročila, da ima vsak človek piravico zahtevati, kar je že plačal. Radovedni smo zakaj pa po drugih direkcijah ni tega zavlačevanja. Ubodi Birokracijus poleg u-bogih železničarjev!
Ptujske »miši in »tiči«. Ko prideš, dragi moj čitatelj, v Ptuj in ko čitaš napisno tablo gostilne pri »Zvezdi« katere lastnik je neki Da-misch, si misliš res, da ti »da« krčmaf »miš«. Toda motiš se. On te prijazno sprejme kakor je svoječasno sprejemal tiste, ki so povzročili po ptujskih septembefskih tragične ljubljanske dogodke. Ptujski tiči pa so svojevrstna pe-
rutnina. Naši »tiči« Slawitschi so se pisali svoj čas, ko so ustanavljali njihovi predniki v Cvenu pri Ljutomeru konjerej-ske podružnice Slaviči. Ti so bili torej res pravi slovenski tiči,, če je že hotel g, Slavič imeti nemško ime potem bi se moral prekrstiti v »Nachtigala«, ker bi le na ta način lahko ponemčil pristno in lepo slovensko ime. Torej vi »mischi« in »titschi« vi nalašč izzivate!
Na naslov železniške direkcije v Ljubljani. Pred leti je upeljala železniška u-prava pri vlaku štev. 515., ki odpelje ob 5.24 iz Maribora proti Ljubljani in pri vlaku štev. 625, ki vozi v nasprotni smeri garniture štirih osebnih voz. Ti vozovi pa so priključeni koncu vlaka in so zelo primerni za potnike, ki potujejo v Ljubljano. Oba vlaka vozita namreč direktno v Zagreb in bi morali potniki v Zidanem mostu prestopati, tako pa, ker so ti vozovi direktni jim tega ni potreba. Toda gorje potniku, ki potuje sedaj ko je že pritisnil mraz. Ti direktni vozovi niso zakurjeni in je potovanje v njih skrajno neprijetno. Ker sta oba vlaka, katerim so vozovi priključeni, zelo dolga je nemogoče, da bi en sam stroj v kratkem časti ogrel ves vlak. Prosimo direkcijo naj odredi ogrevanje obeh vlakov tudi od zadnje strani in naj upoišteva, da je dragoceno naše zdravje. Eden za vse z Ptujskega polja.
C@J!e
Kompromisi*.. Vsem bo še v spominu nečuven škandal, ki ga je povzročil član mariborskega »Rapida« v Celju. V nedeljo je gostoval SK. Celje v Mariboru, ter mu je bila ob tej priliki izražena želja od strani »Rapida«, naj se stvarca mirno likvidira. Ker pa poznamo predsednika celjskega nogometnega moštva kot zavednega Jugoslovana, smo trdno prepričani, da ne bo likvidiral psovke »Verfluchtes \vindisches Schwein« kar s preklicom v klubu. Javnost hoče imeti tudi zadoščenje! — Prav presenečeni smo čitali o kompromisu za volitve v Pokojninski zavod za nameščence. Slutili smo, da se nekaj kuje za našim hrbtom, ali verjeti nismo mogli, da se kaj takega lahko pripeti. Ali sta v Celju samo dva nacionalna nameščenca in eden »gospod«? Kje je bila pri volitvah za Delavsko zbornico ta trojica? K stvari Se še povrnemo!	-
Perje	Morska trava	Divani	Žični vložki	Spalnice
Puh	Vata $	Madrace	Železne zlož. postelje	Kuhinjske opreme
Blazine	Afrik	Otomane	Belo etnalj. postelje	■ Jedilnice
Odeje	Volna	Naslonjači	Otroške postelje	Pisarniške opreme
Zavese	Žima	Stolci	Palice za zavese	Predsobne stene
F. NOVAK, MARIBOR
VETRINJSKA ULICA 7
KOROŠKA CESTA 8
Zenski in moški svet rad knpnje v
TRPINOVEM
BAZARJU
Popravita ur
in zlatnine, točno in hitro z jamstvom
A. STOJEČ, MARIBOR
Jurčičeva ulica št. 8
Maribor, Vetrinjska ni. 15
Po stenske ure pridem na dom!
Točno,
solidno In poceni
izvršuje vsa kleparska dela
M. Romi!?
kleparski mojster
Maribor, Slovenska u . 3S
Širite
Borbo,,
Vse Šolske in pisarniSke potrebščine
dobite najceneje
V PODRUŽNICI UČITELJSKE KNJIGARNE
Gosposka (Tyrševa) ulica 44
■■iMmiRiiMRMeiiisnHRMauiRMKnsaMmiiaeiijimRtMij^^
Kreditna zadruga uslužbencev drž. železnic v Mariboru
Frankopanova ulica 34
:
s
a
S
e
da e posolila po 8%
Vse vloge izplačale promp'no	»Pojema vloge in obrestuje nevezane po 47, vezane pa po 5VU
Železničarji, poslužujte se samo Vaše Kreditne zadruge
isamsnaBaaaaaeRRRRRnaaRsneBeaeReBBBeainBUBea. saBffiigBaBnaate@iRt«%3i»d9£i0eiftS::.

Predstavnik In izdajatelj Tone Bajt, predsednik Narodno-strokovne zveze v Mariboru. Ureribe in odgovarja Rudolf Germ v Mariboru. Tiska Mariborska
tiskarna d. d., predstavnik ravnatelj Stanko Detela .v Mariboru.