31 6 3 0
Janko Kos
ODPRTA PIRJEVČEVA VPRAŠANJA
V	Piijevčevem delu za slovensko literarno vedo odkrivamo vrsto vprašanj, ki ostajajo še zmeraj odprta ali pa se nam odpirajo v drugačne smeri, kot jih je preskušal sam.
Med temi vprašanji jih je nekaj povezanih z marksizmom, in to na več ravneh, kot ima pač že pojem marksizma več različnih pomenov. Marksizem v pomenu dialektičnega materializma, tj. kot filozofska ontologija in gnoseologija, Piijevcu seveda ni bil nedomač, saj gaje tik pred vojno med prvimi v tej obliki uvajal na Slovensko; tedaj je po M. Mitinu priredil Poglavja iz filozofije (LZ 1940). Vendar mu po tej plati marksizem pozneje ni bil več pomemben, kar bi kazalo na to, da je že med vojno in takoj po nji opustil vero v takšne vrste filozofijo. Dlje mu je ostajal živ interes za marksizem v obliki historičnega materializma lent filo/nfcUf mctnHp ra razlatfn zgodovinskih pojavov. Vendar seje od
leijalna književnost (Ljubljana) 14/1991 št. 1
nje razmeroma zgodaj odmaknil v kritično distanco, na primer v razpravi Merila in metode (Beseda 1953), kjer je kritiziral njeno uporabo pri Lukacsu. Kljub temu jo je v 50. letih še zmeraj imel za upoštevanja vredno metodo literarne zgodovine, saj je v svoji ostri kritiki Matičine Zgodovine slovenskega slovstva (Naša sodobnost 1957) njenim avtorjem med drugim očital, da niso znali ravnati z metodo historičnega materializma. Vendar je sam v tem času skoraj ni več uporabljal, čeprav je njeno aplikacijo imel za mogočo. Po 1960 jo je omenjal samo še v polemičnih in kritičnih zvezah, tako v študijah o evropskih romanih; toda v tem času je historičnomaterialistično metodo odstranil iz svojega obzora hkrati z vsemi drugimi metodami, ki so se mu pokazale za nezdružljive z bitnozgodovinskim mišljenjem o umetnosti, ki si gaje po Heideggeijevem zgledu — toda hkrati zelo izvirno — izbral za svojega. Tretja oblika marksizma, s katero se je v svojem filozofsko-znanstvenem dozorevanju srečeval. Je bila mladomarksovska teorija o alienaciji. Ta mu je postala domača okoli 1960, sočasno z njenim vplivom na širši krog slovenskih intelektualcev, zlasti okoli Perspektiv. Njen vpliv na Piijevca torej ni bil izjemen, kljub temu pa poseben v tem smislu, da ga je proti letu 1964 prav mladomarksovska ideja o alienaciji pripravila z ene strani za sprejem Sartrovih tez o esenci in eksistenci, z druge za Heideggeijevo temeljno misel o “pozabi biti". Oboje se mu je leta 1964 izoblikovalo v zadnjem delu knjige Ivan Cankar in evropska literatura in v prvi študiji o evropskih romanih, posvečeni Sartrovemu Gnusu.
Najpomembnejša plast marksizma, ki ji je pripadla v Piijevčevem zrelem mišljenju o literaturi posebna vloga, je bila revolucijska ideologija, tj. ideja komunizma, revolucije, radikalne spremembe družbe, zgodovine in človeka sploh. Njen pomen za Piijevca je izhajal seveda iz “doživetja” predvojnih in vojnih let, ko je bil dejavno udeležen pri uresničevanju takšne ideje. Kmalu po vojni se ji je odpovedal, z obratom iz političnega dela v literamoznanstven študij leta 1948 je za njegovo mišljenje na videz izgubila pomen. V resnici je ostajala poglavitna tema Piijevčevega razmeija do sveta, kar seje pokazalo po letu 1964, ko jo je s pomočjo Sartrove, predvsem pa Heideggeijeve filozofije eksistence, bistva, bivajočega in biti tematiziral kot osrednji problem same literature in svojega razmeija do literarne vede. Pri tem mu je kot poglavitno pomagalo služila Lukkcseva teorija o junaku romana kot problematičnem junaku v svetu, ki so ga "bogovi zapustili". Toda eno od Izhodišč v razumevanje takšne tematizacije “ideje" In stvarnosti mu je bila tudi Tainova teorija o mimetičnosti umetniških del, ki da posnemajo “bistvo" ali “idejo" stvari; in navsezadnje tudi Heglova teorija o “koncu umetnosti", ki da je po Heglu bila “čutno svetenje ideje”, zdaj pa to ne more biti več, kar pomeni, daje “konec umetnosti" pravzaprav samo konec takšne umetnosti oziroma “ideje" v nji. Iz teh izhodišč se mu je pokazalo, da gre v vodilnih evropskih romanih ali pa v Cankarjevih Hlapcih za zlom nihilističnega subjekta, kije hotel uresničiti metafizično “idejo”, pa se izkaže, daje s tem grešil nad bitjo; njegov aktivizem je bil nasilje nad bivajočim v imenu takšne “ideje". Rezultat je zmeraj zunanji zlom junaka, hkrati pa prehod v prepoznanje ontološke diference in nove etike “pustiti biti". Šlo je seveda za tematizacijo in problematizacijo temeljnega Piijevčevega “doživetja” v času vojne in revolucije ter etično eksistencialnih dilem, ki so izvirale iz tega “doživetja". Za razvoj slovenske literarne vede je bilo pomembno, da je ta osebni problem prevedel v filozofsko-znanstveni jezik in z njegovo pomočjo opredelil vrsto literamoteoretskih, literarnozgodovinskih in umet-nostnofilozofskih vprašanj, ki so presegala problem, kot mu ga je odpiralo osebno “doživetje" revolucije, komunizma in zgodovinskega
aktivizma. Kako globoko je ta problematika segala v Pirjevčevo oblikovanje posameznih duhovnih tem, je razvidno ne le iz njegove obravnave Tainovih, Lukacsevih ali Heglovih teorij, ampak zlasti iz poglavitne formule ontološke diference, ki si jo je prisvojil iz Heideggerja: Heidegger jo je razumel kot razliko ali celo nasprotje med bitjo in bistvom, tj. “idejo", ki poskuša obvladati bivajoče in ga torej v temelju določa.
Iz istega poglavitnega vprašanja, ki gaje Piijevec po letu 1964 ne le odprl, ampak v svojih osrednjih spisih na sebi ustrezen način tudi razrešil, se dajo razumeti še vsi drugi posegi, s katerimi je odločilno vplival na razvoj literarne vede na Slovenskem v 60. in 70. letih. Vodilo ga je ves čas prav to temeljno vprašanje, ki ga je eksistencialno prizadevalo, tako da je vse druge probleme prilagodil tej osrednji intenciji.
To velja že za njegovo razmerje do tradicionalne literarne vede, zlasti A. Ocvirka in A. Slodnjaka. Od začetka 50. let do 1960 In čez je bil ne le učenec In naslednik Ocvirkov, ampak tudi njegov javni privrženec, v literarni vedi je branil historični empirizem in v njem utemeljeno znanstvenost V imenu teh načel je odklanjal tradicionalno slovenistiko in zlasti Slodnjakovo delo, kar pa se je dogajalo tudi v posebnem političnem kontekstu poznih 60. let. Iz poznejših Pirjevčevih izjav in dejanj je videti, da mu pristanek na Ocvirkov model literarne vede, pristanek na empirizem, modernizirani pozitivizem in zlasti na poudarjeno estetsko stališče do literature že v tem času ni ustrezal, ker je bil v nasprotju s temeljnim vprašanjem, ki gaje nedvomno ves čas obsedalo. Njegov ostri napad na Slodnjaka je bil tembolj nenavaden, ker ga je utemeljil na zavrnitvi “Intuicije” in posredno tudi etične drže pri Slodnjaku, kar pa se je oboje kmalu izkazalo kot zanj samega bistveno in za literarno vedo neogibno. Prelom z Ocvirkom se je izvršil v letih 1962-64, sicer brez zunanje polemike. Šlo je predvsem za prelom z Ocvirkovim historičnim empirizmom, izvedel gaje s pomočjo Husserla In Ingardna, ki ju je tudi pozneje priznaval za izhodišče svoje nove usmeritve. V Husserlov! fenomenološki metodi je našel oporo za obračun z Ocvirkovim empirizmom, kar je utrjeval še s temeljnimi postulati Ingardnove ontologije literarnega dela. Vendar sta mu bila Husserl In Ingarden samo stopnica na poti k Heideggeiju. Za odprtje temeljnega problema, ki gaje mučilo, mu pač nista mogla biti odločilna Leta 1976 je v predavanju Filozofija in umetnost izrekel svojo končno misel o nezadostnosti Ingardnove literarne ontologije, kar je razumljivo spričo dejstva, da je svoje temeljno vprašanje lahko utemeljil šele s Heideggerjem. Kljub temu ni mogoče spregledati, da je nastavke v to smer vendarle našel že pri Ingardnu, v njegovih konceptih “kvazireal-nostf, “metafizičnih kvalitet" In zlasti v ideji o “zgolj Intencionalni’ eksistenci, ki daje toliko kot “nič". Čeprav je bila torej pot od Husserla in Ingardna k Heideggerju logična, pa je bil prehod v heideggerjanstvo vendarle nenavadno hiter. Se leta 1962 je Heideggerja odklanjal s političnimi argumenti zoper njegovo kratkotrajno zvezo z nacizmom, kar seveda pomeni, da Pirjevec v tem času še ni dojel smisla poznejšega Heideggerjevega obrata stran od vsakršnega aktivizma in političnega angažmaja v čisto “mišljenje biti". Dejstvo, daje bil Heideggerjev problem podoben njegovemu lastnemu, mu je postalo jasno proti letu 1964, s tem pa je bil šele prebit zid za odprtje temeljnega vprašanja, ki je po 1964 stopilo v sredo vseh njegovih literarnih raziskav, teorij in interpretacij. S tem seje pokazalo, daje bilo poglavitno vprašanje, ki se mu je odprlo s prehodom v zrelo delovno obdobje, res vprašanje “Ideje’ in
njene aktivistične realizacije na račun bivajočega, oziroma njene nesprejemljivosti v luči ontološko-etičnega vpogleda v bistvo “bili".
To vprašanje je stalo nedvomno v osredju Piijevčeve teorije in zgodovine evropskega romana. Tu ga je lahko ustrezno formuliral seveda predvsem s pomočjo Lukacseve zgodnje teorije romana, na katero je nanesel Heideggeijev pojem ontološke diference. Kot je izvirno domislil pomen te formule, je izvirno preinterpretiral tudi smisel Lukacseve teorije, o čemer priča zlasti dejstvo, da je dal Lukacsevemu izreku “pot se pričenja, potovanje je končano" pomen, ki ga pri Lukacsu gotovo ni imel. Nekaj zapletov je Piijevčevo pojmovanje romana doživelo ob srečanju s čisto drugačno Bahtinovo teorijo; to je poskušal upoštevati v svoji študiji o Cervantesovem Don Kiholu (1973), vendar z rezultatom, ki ni bil čisto jasen, saj je bil Lukacsev pojem romana, na katerega se je naslonil, historičen, Bahtinov pa ahistoričen. Pirjevčeva slika evropskega romana je zdaj zanihala v smer cikličnega razumevanja, s čimer je postalo vprašljivo, ali je zgodovino literarnih del sploh še mogoče razumeti v luči zgodovine evropske metafizike, kot bi sledilo po Heideg-geiju, ali pa gre za a temporalno, zunajčasno prisotnost literature kot umetnosti z zmeraj enakim razmerjem do “resnice biti". S tem v zvezi se je Piijevcu nehote odprla tudi zapletena hermenevtična problematika, ki pa je verjetno ni več utegnil do kraja premisliti. Že sredi 60.1et je seveda spoznal Gadameijev model filozofske hermenevtike iz dela Walvheit undMethode (1960). Kolikor je zrasla iz Heideggerja, jo je tudi sam načelno priznal. Vendar pa ni povsem jasno, do kod je sprejemal vse njene izpeljave. Po Gadameiju se razumevanje besedil nujno dogaja kot spajanje avtorjevega in interpretovega horizonta; interpretov horizont je seveda nekaj historičnega. Od tod je sledilo, da bi tudi Pirjevec svoj horizont, v katerem je osrednje mesto zasedalo vprašanje ontološke diference in s tem povezano vprašanje absolutne etike v smislu “pustiti biti", moral priznati za historično posebnost, ne pa za izstop iz vsake historičnosti. Zato lahko vidimo v tem vprašanje, ki ostaja po Piijevcu še zmeraj odprto, oziroma postaja to zmeraj bolj.
Posebna vrsta vprašanj se odpira ob Pirjevčevem razmeiju do starejše ali novejše slovenske literature. V svoji historično-empirični fazi 50.1et se je ukvarjal s Cankarjem, Murnom in Župančičem, pozneje je iz novih perspektiv interpretiral predvsem Prešerna in Cankarja, vendar oba samo še delno, kar je pomenilo, daje za svoje temeljno vprašanje o “ideji" in zlomu njenega aktivizma v tradicionalni slovenski književnosti našel le malo zares reprezentativnega gradiva. Razloge za to je odkril v svoji raziskavi o začetkih slovenskega romana (1972) — tu je prišel do važnega spoznanja, da Slovenec kot posameznik in slovenstvo kot kolektiv še nista bila subjekt v pravem pomenu besede, kar seveda pomeni, da nista mogla biti nosilca metafizične “ideje" v tisti obliki, ki vodi k usodi tipičnega romanesknega junaka. Bolj zamotano je bilo Pirjevčevo razmeije do sodobne slovenske literature. Do književnosti, ki je nastajala v krogu okoli Besede, pozneje Revije 57 in Perspektiv, je bil zadržan, deloma iz kulturnopolitičnih razlogov, saj je bil do Perspektiv vse do leta 1963 v izrazito polemičnem razmeiju. Morda je s tem nehote sledil zgledu A.Ocvirka; ta je 1957 odklonil “mlado" literaturo, ki se je usmeijala v eksistencializem in modernizem. V skladu s tem je tudi Piijevec leta 1962 še odklanjal Kozakovo Afero, sočasno kot Heideggeija, in branil srednjo generacijo pred napadi “kritične generacije". Toda to seje spremenilo po letu 1964, kar gaje obrnilo med drugim k izrazito pozitivnemu razlaganju Kozakove dramatike. Glavni razlog obrata je bil seveda ta, da je v tej literaturi našel tematizacijo vprašanja “ideje" in
njenih tragičnih realizacij v zgodovinskem svetu, se pravi vprašanja, ki je bilo zanj samega kot teoretika in interpreta literature temeljno.
Bolj zapleteno, morda celo dvoumno je bilo njegovo razmeije do “mlade” literature, ki seje okoli leta 1970 usmerila v ultramodernizem v okviru takratnih modemih avantgardnih gesel, skupin in gibanj. To literaturo je javno branil, utemeljeval in opravičeval, kar je uskladil s hkratnim zagovarjanjem, razlaganjem in sprejemanjem modemih smeri literarne vede, se pravi strukturalističnih, infor-macijskoteoretičnih in semiotičnih. Njegovo razmeije do teh novosti je bilo dvostransko. Z ene strani je videl v njih dobrodošel dokaz za tezo, daje s tradicionalno literarno vedo, zlasti z njenim historičnim empirizmom, biografizmom in sociologizmom konec, češ da šele nastop strukturalističnih smeri pomeni prodor prave znanstvenosti v literarno znanost; z druge strani seje od teh tokov omejeval; sam jih ni prakticiral, ampak se od njih načelno zelo očitno oddaljil z dognanjem, da takšna moderna, do kraja scientizirana literarna veda ne more do “umet-niškosti”; pač pa je ta dostopna filozofsko-pesniškemu “mišljenju biti" oziroma razpiranju ontološke diference v doživljanju, razumevanju in tolmačenju literarnih del. S tem je odprl posebno vprašanje o razmerju med znanostjo in filozofijo znotraj literarne vede, vendar tega razmerja ni natančneje tematiziral, tako da se zdi še zmeraj odprto, morda celo v drugačno smer, kot se mu je pokazala okoli 1970. Tu je seveda potrebno misliti na to, da je bilo Piijevčevo razumevanje sodobne umetnosti, njenih prihodnjih perspektiv, njenega "konca” in mogoče preobrazbe močno določeno z razmahom modernizma v 60.1etih in na začetku 70.1et; da pa seje ta položaj začel spreminjati ravno sredi 70.1et v smeri, kije še ni mogel predvideti.
Dosti manj je bilo s časovnimi razmerami določeno drugo vprašanje, ki gaje začel odpirati ok. 1970 ob raziskavah Vebrove Estetike. V sklepu teh razmišljanj, zapisanih v spisu Estetska nusel Franceta Vebra (1975), se mu je pokazala nujnost “konca estetike”, vendar še ne tako zelo jasno, da bi razločil med estetskim in umetniškostjo, med estetiko in filozofijo umetnosti. Bolj se mu je to posrečilo v zadnjem velikem spisu Bratje Karamazovi in vprašanje o bogu (1976), kjer je bistvo literarnih del nedvomno premaknil iz čiste estetičnosti v bližino absolutne etike “pustiti biti”, zgolj biti in celo boga. Sočasno se je v predavanju Bog ateistov (1977) odpovedal tradicionalnemu ateizmu. S tem se mu je odprlo vprašanje boga, za zdaj kot notranje vprašanje poezije, literature, umetnosti, saj je “lepoto” v umetnosti povezal s pojmom boga, ki da je “pesniška beseda” za bit V teh formulacijah je mogoče prepoznati združitev spodbud, ki so mu prihajale iz Dostojevskega in Cankarja, s Heideggeijevo mislijo o biti in ontološki diferenci. V tej povezavi je ostajalo odprto predvsem pojmovanje boga. Istovetenje boga z bitjo, češ da gre za besedo, ki v pesništvu pomeni isto kot filozofom bit, je bilo seveda s stališča čistega heideggeijanstva neustrezno. Hkrati je pa bilo takšno, daje tudi s stališča pristne teološke misli odprlo možnost novih pomislekov, med drugimi predvsem tega, ali ni tak bog, postavljen znotraj literature, samo kvazirealnost po Ingardnovi formuli in s tem zgolj predmet estetskega doživljanja, ne pa nova utemeljitev umet-niškosti, ki presega tradicionalno raven estetskega mišljenja o umetnosti. S tem ostaja tudi Piijevčevo vprašanje o bogu eno od odprtih vprašanj današnjega mišljenja o literaturi — seveda v tistem obsegu, kot ga lahko sprejme vase literarna veda.
Temeljni paradoks, na katerem je Pirjevec utemeljil svoja zrela in pozna dela, je najbrž dejstvo, da vprašanje, ki se mu je odprlo po 1964 v razumevanju in interpretiranju literarnih del kot osrednje —vprašanje
o aktivistični “ideji" In njenem zlomu v zgodovinski praksi—zaradi svoje historične enkratnosti ne more veljati za bistveno last literarne vede v celoti, pa tudi ne njenih posameznih predstavnikov; da pa je prav na sledi tega vprašanja odkrival tudi takšna razmerja, ki so za današnjo literarno vedo še zmeraj bistvena in odločilna.