Spiošne vesti. — lzjava ministra prosvete g. M. Trifunoviča o novem šolskem zakonu. Urednik »Narodne Prosvete« je posetil g. miru prosvete in ga v prvi vrsti prosil pojasnila v zadevi šolskega zakona. Gosp. minister je izjavil, da se sestane narodna skupščina 20. oktobra in na to 1. nov. Nadalje je izjavil: Uvidevam nujno potrebo novega zakona. Imamo več projektov, ki jih hočem proučiti in vzeti iz njih vse najboljše. Glavno je, da smo na jasnem v načelnih vpraša^ njih n. pr. glede vzdrževanja šol, nadaljevalnega šolstva itd., ostalo je go* tovo za dobro redakcijo zakona. Pro= jekt hočem izdelati v sporazumu z uči= teljskim Udruženjem, da bo ono lahko vneslo vanj svoje znanje, izkustva in učiteljske zahteve in resolucije. Isto= časno. s tem zakonom moramo obrav* navati zakon o učiteljiščih in srednjih šolah, ker so z njim v organski zvezi. — Ministrstvo prosvete je otvorilo meščanske šole v Mežici, srez Dravograd, na Rakeku. srez Logatec in v Trbovljah, srez Laško. Načelno je odločeno. da se premesti mešč. šola iz Dolnje Lendave v Beltince (kadar bodo tam prostori). — Kaj se plača s članarino? P. n. članstvu naznanjamo, da odpade od mesečnega organizačnega prispevka po= verjeništvu v znesku Din 11.— na sle= deče: na tisk Učit. Tovariša Din 4.50, na tisk Popotnika Din 4.—, na učit. na* raščaj Din 1.—, na centralo UJU v Beogradu kot članarina Din 1.— in na Pcverjeništvo UJU Ljubljana Din 0.50. Tcliko v vednost, da ne bo mogoče na* pačnega tolmačenja. ' — Za predlagani sestanek 1. 1919. upokojenih a potem na dinarsko pen= zijo prevedenih učiteljev priglasilo se je samo 5 tovarišev in 1 tovarišica, vsi iz maribcrske okolice; iz ostale Slovenije pa niti eden prizadetih tovarišev. Čudno, gospoda je baje zadovoljna s svojo usodo in res mirno čaka, da bodeta finančno ministrstvo in delegacija prav sama skrbela — kakor se je to svoj čas javno obetalo — da se dolžna razlika izplača. Toda kedaj le? — Nadaljne priglasitve je pošiljati na naslov: I. Rih= teršič, nadučitelj v p., Celje, Prešernova ul. 6. II. tPaulšek Ivan. Ko se je dne 11. avg. t. 1. po Mariboru nenadoma raznesla žalostna vest, da je v bolnici preminul znani in priljubljeni šolski upravitelj v p., g. Ivan Paulšek, so mi nehote prišle na misel besede sv. pisma, ki pravi: »Tisti, ki so jih mnogo učili v pravici, se bodo svetili kakor zvezde na nebu.« In blagopokojni Ivan Paulšek jih je res mnogo učil, a ne samo otroke, marveč tudi odrasle. — Rojen 1. 1850. v Žalcu, je najprej obiskoval nižjo realko v Celju in nato učiteljišče v Zagrebu. Pred dovršenimi študijami je moral k vojakom, da odsluži triletni kadrski rok. Po vojaški službi ga je ljubezen do učiteljskega stanu pripeljala nazaj na učiteljišče, kjer je 1. 1876. položil zrelostni izpit. Služboval je 5 let v Št. llju v Slov. goricah in potem celih 40 let v Račjem. — Njegovo učiteljevanje ni bilo posebno prijetno, kajti v Račjem je moral narod šele navaditi na šolo in dolga leta je poučeval razred, ki je štel okrog 150 učencev. Tako težavno delo je mogel dalje časa opravljati le mož, ki je s celim srcem ljubil narod in mladino, ki je čislal svoj stan in ki je bil vrbu tega od narave obdarovan z močnim telesom in krepko voljo. Toda korenjaku Paulšeku je bila šolska soba s 150 učenci še preozek delokrog in razširil ga je zato na gospodarsko in narodno polje. Lepi sadonosniki, stevilni čebelnjaki, požarna bramba, kateri je bil ustanovitelj, in zavednost prebivalstva njegove šolske občine so zanesljive priče njegovega uspešnega izvenšolskega delovanja. S posebno vnemo je gojil čebelice. Njegova ljubezen do teh živalic je bila nekaj naravnega: bil je sam marljiv kakor čebelica, ljubil je lepo prirodo, kakor jo ljubijo čebelice in imel je smisel za skupnost kakor one. Čebelarstvo je razširjal daleč izven svojega šolskega okoliša in smemo ga imenovati apostola umnejr^a čebelarstva v zahodnjem delu Dravskega polja in iztočnega Pohorja in gotovo bi bil danes marsikateri kraj brez čebel, ako bi jih ne bil pokojnik ljuciem naravnost vsiljeval. Mnogobrojne znance in prijatelje je učil s svojim vzgledom in ljubeznivo besedo, kako mora človek živeti, da izpolni svojo življensko nalogo in da je srečen on in njegova okolica. Resnično veselje je z;avladalo povsod, kamor je prišel. Bilo je, kakor bi bil prinesel v družbo s pestrih livad dehtečega cvetja in razlil iz svojega blagega srca oživljajoče žarke. Zato so se dne 13. avgusta na pokopališču v Pobrežju p. M. z bridko žalostjo od njega poslavljali g. soproga in gg. hčerki, zastopniki šolskih oblasti, mnogi tovariši, prijatelji in znanci ter številni njegovi učenci. V ginlji-vih govorih so ga za njegovo delo zahvaljevali v imenu občine Račje g. poveljnik tamošnje požarne brambe, v imenu prosvetne uprave g. oblastni šolski nadzornik Senkovič in za šolo v Račjem njegov naslednik g. Mohorko. Posebno otožni smo vzeli od njega slovo njegovi tovariši. Nismo klicali običajnih poslovilnih besed: »Slava Tvojemu spominu!«, saj njegovo ime se sveti kakor zvezda na nebu, marveč iz naših iskrenih src je kipela vroča želja: »Na svidenjc tam gor nad zvezdami!« Š. V. — Poverjenike Slov. Šolske Matice vljudno naprošam, da mi dopošljejo sigurno do 15. oktobra sezname članov svojega poverjeništva in nanje pripadajoče zneske. — Pavel Plesničar, blagajnik Slov. Šolske Matice v Ljubljani. — Kcnservatoriji marib. obl. Dragotin Hasl, Josip Šegula, Zinka Lovrcc. — Upokojitve: Sotcšek Martin, Bezjak Simon, Brumen Anton, Šerbak Ivan, Bajcr Alojziji. — Imenovanja: Slov. Bistricu .ianko Korže, Šoštanj Miloš Tajnik, Belica Drag. Kos. Vučia Vas za šol. tipr. Zdravko Kovač, Št. Jernej na Doi. Janko Golob za šol. upr., Maribor na II. deš. osn. šoli RudoH Mencin (prideljen sres. pogl. v Prevaljah), Silvester Rode in Peter Loparnik. — Nevesela vest. Kakor imamo poročila se v merodajnih krogih resno razmišlja. da bi se z novim finančnim zakonom dvignila služoetia doba vsemu uradništvu od 35 na 40 službcniii let. — Poročila se je tovarišica Ruša Kersnikova na Brdu z gospodofn Oilbert ZupančLčein, sodnikom istotam. Čestitamo!