598 Iz naših revij Mimo življenja V tem mesecu bo zaključenih pet letnikov revije „Misel in delo".1 Hoteli bi utrditi podobo, kot smo jo spoznali v teh letih in presoditi bi hoteli opravljeno delo. Vrednotiti pa se pravi, postaviti [misli v življenje, iz besed razbrati duha in iz ideje njen politični in moralni smoter. Ko je v letu 1934. izšla prva številka nove revije, je v uvodni besedi poudarila, da hoče ostati neodvisna in nadstrankarska.2 Dvom v iskrenost te izjave nam ne opravičujejo samo izdajatelji in navdušen sprejem, ki ga je reviji pripravil tisk takrat vladajoče stranke, ampak tudi še vzroki, ki so bili odločilni za rojstvo revije, in njena smer, kakor smo jo zasledovali teh pet let. Prav tako revija r mesečnih notranjepolitičnih pregledih verno sledi vsakokratni smeri JNS in ob petomajskih volitvah se je odkrito izjavila za „predstavnike nacionalne in državne ideje" proti „starhn voditeljem formalno ukinjenih strank."3 Ne mimo stranke, temveč zaradi nje je izšla „Misel in delo". Bil je samo politični račun, ki je zahteval, da sprejmejo bralci revijo, ki se je obračala predvsem na inteligenco in mladino, kot strankarsko nevezano. Smer revije naj bi nosila znak objektivnosti. Odpor proti politiki jugoslovanske nacionalne stranke je namreč takrat neprestano naraščal. Čim bolj pa je izgubljala stranka na Slovenskem svoje pristaše, tem bolj se je morala oklepati centralne oblasti, da bi v njenem imenu čim dlje gospodovala na tej zemlji. Z veliko naglico je naraščal pritisk in z njim so vedno hitreje rastla nasprotja. Sila in odpor sta se stopnjevala do skrajnih napetosti. Vsepovsod je doživljala stranka neuspehe. Ostala je brez svojega duhovnega orožja, brez svoje kulturne afirmacije. Poizkus s poživitvijo »Življenja in sveta" 1 „Misel in delo. Kulturna in socialna revija. Izdaja in zalaga Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin ,Nasta' v Ljubljani". 2 „Dnevno časopisje tej nalogi (ki jo ima revija op. p.) ne more zadoščati. Preveč je vezano na trenotne politične prilike in na strankarske ozire. Revija pa, ki je neodvisna od dnevnopolitičnih dogodkov in strankarskih ozirov, lahko dosledno varuje čistost idej, katerim služi". (M. i. d., L. L, str. i.) s M. i. d., L. L. str. 111. se je ponesrečil. Revija, ki naj bi ideološko branila interese takrat vladajočega političnega tabora med inteligenco, je morala zrasti vsaj na videz mimo stranke. Predstaviti se nam je morala kot nov pojav, kajti le neobremenjena s politično preteklostjo je mogla ..varovati čistost idej", ne da bi vsako besedo demantirala dejanja, ki so bila izraz teh idej v življenju. Zgrešili bi pot in napačno mesto bi našli reviji, če bi v njenem odmiku od strankine preteklosti videli tudi že dejansko ločitev od njenega političnega dela. Zanikavanje opravljene poti že dolgo ni več nov pojav v razvoju slovenskega liberalizma. Saj je njegova politična tradicija vse preveč polna idejnega baran-taštva, da bi mogla stranka v njej najti dokaze za upravičenost svojega obstoja in oporo za dnevno delo. Od tod lahkota, s katero je stranka po letu 1929. obsodila delo vseh političnih organizacij, jim naprtila odgovornost za vse zlo tiste dobe in stopila v diktatorsko vlado. Zavrgla je s tem tudi svojo dotedanjo pot in kljub temu obdržala celotno svoje vodstvo in ves svoj strankarski aparat. Vodili so jo isti interesi, samo besede so dobile drug zvok. Znova so nam utrdili mnenje, da je na Slovenskem liberalizem sinonim breznačelnosti. Zaostrena nasprotja med ljudstvom in diktatorsko vlado so takrat stavljala nacionalističnemu taboru nove naloge. Odpor ljudstva ni več grozil samo vladi stranke, zadeval je že na njene bistvene interese, rušil je osnove sedanje organizacije življenja. Nadaljevanje nasilja bi moglo zagon ljudstva stopnjevati do revolucionarnosti. Pripravljanje umika je zato postala glavna naloga strankinega vodstva in strankine publicistike. Le sem ter tja in še to bolj za preteklost kot za sedanjost opravičuje sedaj „Misel in delo" silo.4 V novem položaju so morali na nova pota. Izpodbiti je bilo treba temelje, iz katerih je rastel odpor. Svetovna gospodarska kriza teh let je namreč zaostrila probleme, diktatura pa je vzbudila zavest, da je pot k rešitvi političen boj. Preusmeriti resolutnost boja v počasnost razvoja in zastreti nujnost odločitve, to je, rekel bi, v vseh petih letnikih ,^Misli in dela" edino dosledno hotenje. Poizkus za zgradbo nove ideologije, ki bi ustrezala zastavljenemu cilju, zasledujemo pri reviji v več smereh. Izhodišče ji je malost našega naroda, ki se razvija kot ostali mali narodi v življenju, „ki ga jim dajejo trenotne kombinacije, ne pa lastna moč in pomembnost."5 Po tej misli, ki vsaj principielno priznava, da nismo ogroženi le s strani tega ali onega imperializma, ampak zanikava naš obstoj celotni imperialistični red današnjega sveta, bi pričakovali, da bodo namenjeni napori „Misli in dela" ustvarjanju novih, našemu narodu pravičnejših oblik življenja. Toda ne, tudi to dejstvo ji služi, da prenese odgovornost za notranji razvoj na zunanje prilike, ki se izvijajo našemu oblikovanju.6 Tako naj bi naš politični program odgovarjal le na vprašanje, kako naj se premetavamo v mreži, v katero smo zadrgnjeni, da pri tem svoje nesvobode ne bi premočno občutili. Stvarnost takih pogledov je pač samo navidezna stvarnost dneva, umik v breziz- 4 „če so razdvajajoča stremljenja prejaka, da bi jih mogel pravilno usmeriti zdrav preudarek, mora to storiti sila". (M. i. d., L. L, str. 183.) 5 M. i. d., L. III., str. 270. 6 „Naša država je nastala kot nacionalna država in ima zato v sebi vse prednosti in vse napake, ki jih imajo take države. Pri tem jemanj v a ž n o, ali je bila zavest skupnosti in edinosti res že popolnoma prežela Srbe, Hrvate in Slovence in tako ustvarila trdne temelje za sintezo naroda in države. Pomembnejše je dejstvo, da je dobila naša država mednarodno priznanje zaradi tega, ker je po tedanjih soglasnih izjavah vseh narodnih zastopnikov predstavljalo slovenstvo, srbstvo in hrvatstvo en sam jugoslovanski narod". (Podčrtali mi.) (M. i. d., L. III.. str. 270.) 599 hodnost, ki rodi malodušje in vodi v brezdelje. Je to misel, ki izvira iz zanikava-nja zakonov družbenega razvoja, misel, ki pozna le dnevne pojave ne pa smeri in prenaša zato vse politično delo na posamezne politične osebe. Politika postane nerazumljiva, zgolj intuitivna umetnost trenutka, kjer ne odločajo kavzalni, ampak finalni razlogi.7 Pojmovanje politike kot umetnosti ni nov pojav v evropskem življenju. Kot geslo reakcije proti racionalistični enakosti je tvorilo osnove politične romantike, kot geslo proti historičnemu materializmu jo je prevzel fašizem. Politika kot umetnost je rodila misel samovolje politika — umetnika. Pomanjkanje trdnih temeljev, neurejenost duha in čustev, ki ne poznajo nobene mere in nobene druge ovire za voljo, kakor izpremenljivo subjektivno hotenje, se je moralo kmalu izpremeniti v iskanje starih svetih avtoritet. Med cerkvijo in državo je še begala romantika, fašizem se je odločil za državo. V državi kot ideji, v državi kol najvišjemu izrazu genija rase je našel fašizem cilj in merilo. Toda, če zasledujemo v „Misli in delu" iste idejne osnove kot v fašizmu, se vendar v mnogih oblikah od njega oddeli in ga celo tam, kjer ga dejansko sprejema, sprejema le kot prehodno fazo duhovnega življenja.8 Njena obsodba fašizma pa ostane obsodba načina, ne principov. V tem oziru je revija izraz miselnosti, ki označuje politično življenje današnje Evrope. Nasprotja naše dobe bi mogli sumarično označiti z besedami, s katerimi je Hegel orisal brezizhodnost nemške politike na meji osemnajstega stoletja: „Vsi se zavedajo, da je obstoječa politična stavba zrušena, vsi pa se tudi boje, da ne bi v svojem polomu zrušila vsega, kar varuje". Prepad med idejo in realnostjo se veča, misel se zastavlja daleč od življenja, filozof in politik hodita vsak svojo pot.0 Resnica prehaja v nedosegljiv ideal; izhodišče za precenjevanje političnega dela je edino še koristnost, ki jo določuje država kot najvišja ideja. Fašizem je šel dobesedno to pot; „Misel in delo" še bega. Diržava, narod in kultura so ji trajne vrednote.10 In vendar je tudi to vrednotenje pri „Misli in delu" samo navidezno ali bolje samo abstraktno. Povsod tam, kjer nastajajo danes konflikti med temi tremi izrazi življenja, se odloča revija za državo. Nasprotje med idejo države in idejo narodnosti vidi revija le v nenacionalnih državah, nacionalne države so ji 7 „Politika je v praksi umetnost trenutka". (Alojz Zalokar, M. i. d., L. IV., str. 56.) „Če bo kdo od naših zanamcev hotel na kratko označiti čas, v katerem živimo, bo gotovo zadel pravo, ako bo imenoval to dobo dobo prevrednotenja vseh vrednot. Ko se bo pa bolj poglobil v ta pojav, bo moral ugotoviti, da niso pri tem odločali (kavzalni, temveč finalni razlogi". (M. i. d., L. V., str. 123.) „Za presojo političnih vprašanj so potrebne one imponderabilne lastnosti, ki vodijo umetnika pri ustvarjanju umetniških del. Niti v učenosti niti v rutini ne morejo rasti politične sposobnosti". (M. i. d., L. II., str. 90.) 8 „Neomejena svoboda duha je lepa stvar, a ima v mirnih časih drugačno silo kakor v razkrajajoči se dobi. V današnjih časih, ko se majejo temelji družbe, je potrebna neka enotnost, neka skupnost, brez skrbi lahko rečem, solidarnost. Skrajni individualizem ne more prinesti odrešenja. V tem miselnem piavcu je šel nemški narodni socializem do ekstrema... To bo prehodna faza duhovnega življenja, ki je očividno potrebna". (Dr. Alojz Zalokar, M. i. d., L. L, str. 18.) 9 „Č'e filozofi razpravljajo o ideji demokracije, je nekaj drugega, kakor če o isti stvari govori minister Beneš, ki mora biti kot minister mož dejanja. To razliko, ki je v bistvu razlika med teorijo in prakso, je treba prav posebno podčrtati. Če te razlike ne razumemo, ne razumemo, kaj je naloga filozofskega spoznavanja in kaj naloga realnega dela". (M. i. d., L. L, str. 182.) 10 „. ..probleme presojati z vidika trajnih vrednot: države, naroda in kulture, je namen nove revije". (M. i. d., L. L, str. 1.) 600 sinteza obeh idej. S tem postavlja revija omenjeno nasprotje kot vprašanje zgolj zunanje svobode in zabriše osnovni problem, ki je problem notranje ureditve. Ta problem se izraža na eni strani v principu popolne suverenosti ljudstva in na drugi v principu nadrednosti države, ki je kot inkarnacija »svetovnega duha" prvi zakon. Kakšna je funkcija države, tega nam „Misel in delo" ne pove, opredeli pa se v zanikavanju superiornosti naroda nad državo.11 Spontanost ljudslkega odpora, ki se je odločilo, če se lahko tako izrazimo, za princip suverenosti naroda, je reviji plod zgodovinskega razvoja. Izhaja iz stoletij, ko so narodi na zapadu Jugoslavije živeli pod tujo, nenarodno državo, kar je rodilo negativistično gledanje teh narodov na dTŽavo. Država pa je očitno potrebna in že proglaša revija nacionalno državo kot aksiom. „Edini realni problem, ki izhaja iz zamisli jugoslovanske nacionalne države je ta, kako naj se izvrši sinteza močanskega državnega rezona s kulturnimi, socialnimi in gospodarskimi zahtevami..."12 "V tem miselnem pravcu reducira revija problem v dve komponenti