Cesar Jožef in pijanček 
Nekega večera se preobleče cesar Jožef v navadnega vojaka ter se sprehaja 
potem po mestu. 
Pride pa do neke žganjarije, od koder se je slišalo glasno kvakanje. Stopi notri 
in se usede k neki mizi, kjer je že tudi nek vojak dobro kimal. Pozdravi ga, kakor 
se spodobi, in on mu pomoli glažek slivovke. Cesar vzame in pije. 
Potem se začneta pogovarjati o mnogovrstnih rečeh, posebno pa o pijači. Vojak 
cesarja ni spoznal, marveč je mislil, da je kar navaden vojak, zato je pa govoril ž 
njim kar po domače, cesar pa ravno tako. Pijeta tako dolgo, da je vojak že vse svoje 
novce izdal. 
Nato pa jame cesar dajati za pijačo. Bila sta naposled celo tako vesela, da sta 
bratovščino pila. Zdaj pa zmanjka tudi cesarju denarja. Vojak bi bil pa še rad pil 
in reče: 
»Ti prijatelj, jaz sem suh in nimam več bora pri sebi.« Cesar pravi: »Jaz tudi 
ne, kaj nama je pa zdaj začeti.« »Jaz že vem kako,« reče vojak, »samo bojim se, da 
bi vsega ne obklepetal, če bi ti jaz povedal.« 
188 
Cesar ga zagotavlja, da bo molčal, če bi tudi za glavo šlo. Vojak se da naposled 
preprositi ter pove vse rekoč: »Veš ti prijatelj, jaz sem bil nekdaj ključavničar in 
sem naredil ključ od cesarske denarnice (= blagajne). Notri greva in si naloživa 
denarja, da ga bova imela še dolgo časa dovolj. Pa Bog obvari komu kaj omeniti o 
tem.« 
Cesar mu da roko, da bo molčal na vse večne čase. Potem gresta in vojak res 
odpre s svojim ključem denarnico. 
Cesar si hoče precej v prvi sobi žepe napolniti z denarjem ali vojak mu tega 
ne dovoli rekoč: 
»To je cesarjev denar, pusti ga, on je ravno tako potreben denarja, kakor midva, 
ker ima tudi svoje stroške. Le pojdi z menoj, ti bom že jaz pokazal, kje si ga bova 
naložila.« 
Tedaj gresta dalje. Prideta v drugo sobo, kjer je bil denar za duhovne shranjen. 
Cesar si ga zopet hoče naložiti ali vojak mu brani rekoč: »Tudi duhovni imajo svoje 
potrebe, le pustiva ga jim, saj dobiva drugega dovolj.« 
Prideta naposled v tretjo sobo, kjer je bil oni denar shranjen, ki si ga gosposka 
prisvoji od samih kazni, s katerimi ljudstvo kaznuje. 
»Tukajle,« reče vojak, »si pa le naloži denarja, kolikor hočeš, saj si ga bodo 
tako ali tako škrici med sabo razdelili.« 
In res nabereta si denarja za potrebo ter gresta. 
Ko pa prideta zopet v prvo sobo nazaj, zagrabi cesar zopet z roko po denarji 
rekoč: »Še tukaj si ga moram malo vzeti.« 
Vojak mu pa pritisne zaušnico, da je mu sv. Peter ne odvzame, in reče: »Ali ti 
nisem že poprej rekel, da ima cesar sam dovolj potreb za svojo veliko družino, da 
potrebuje potem sam denarja. Zakaj pa nisi tam nabral si denarja, kjer sem ti 
ukazal, da ga vzemi?« 
Gresta tedaj iz denarnice in vojak jo zopet zaklene potem mu pa še s prstom 
požuga rekoč: »Pa ja ne sčvekati, kar sva storila nocoj,« ter se razideta. 
Drugo jutro pa že navsezgodaj dobi vojak povelje, da naj pride v cesarsko palačo. 
Silno se prestraši ter pravi: »Gotovo je oni hlinjenec cesarju me zatožil, ki se 
mi je hlinil za prijatelja. O ti prekleti hinavec ti! In jaz sam sem pa še večji veči 
butelj,« pravi ter ob čelo udari s pestjo,« ko sem mu povedal, da imam ključ od 
denarnice. »Pa naj bo, kar hoče, ako prav glavo izgubim, jaz grem vsejedno k 
cesarju.« 
Cesar ga je že čakal v ravno tisti obleki, kakor jo je včerajšnji dan imel. Ko 
stopi vojak v cesarjevo sobo, zagleda ondi svojega včerajšnjega prijatelja in ostrmi. 
»Oho!« zakliče mu, ko sta sama, »tudi ti tukaj, ravno prav prileze se ti, ker ne 
moreš jezika za zobmi držati. Sem mislil, da bom sam na vislicah visel, zdaj bom 
saj tovariša imel.« 
Cesar se mu nasmeje in sleče plašč. 
Vojak se pa tako prestraši, da skoro v medlevico pade. 
Cesar ga pa potolaži rekoč: »Ne boj se, ker si tako blagega srca, da nisi pustil 
včeraj mojega denarja vzeti, marveč oni, ki ga res nihče drug ne dobi, kakor res le 
škrici, nič zalega se ti ne bo zgodilo. Tudi za vojake si preveč prebrisan, zatorej 
bodeš odslej le na mojem dvoru in prost si vojakov.« 
In res vojaku se je odslej neizrečeno dobro godilo. 
189