MOJI ŽENI VLADIMIR PREMRU 1. Tisoč misli je v meni v tem dnevu, tisoč misli, zakaj? Tudi ti, žena, ne veš, zakaj? Mar sem cmerikava breza, ki v jutranji rosi otresa vodo? Mar sem dete, ki mu uspavanko po jo: sem, tja, in mamica čelo mu pogladi z roko? — Ne, žena, te roke krepke postavile bodo stolp slonokoščeni tja pod zvezde in bodo zajele sinjine, sinjine in zvezd in stresle jo bodo v bedo zemlje — tudi tebi polno naročje — saj ti si mu razodetje, si moj sen iz daljnih prečutih noči. 2. Sedaj govorim in moj glas je kot grom: saj tvoje roke niso več tako hrepeneče kakor nekdaj, med naju se vsidral je led — led, cela planjava; preko njega hitim in te iščem, moj korak prekipeva sile in v duši mi je kakor praznik pomladni. Za mano je polje, življenje v njega se steka rn rože v trnju cveto, z bodic se odtekajo kaplje krvi — nad zemljo pa solnce žari. Ko do tebe dospem, več moja beseda ne bo kakor grom, v srcu bo tiho prisluškovanje, ob tebi skrivnostno bo le šepetanje. In k tebi hitim, da mi boš blagovest — knjiga odprta, da čital v njej bom bodočnost vseh dni, ki skozi spoznanja v njih bova šla v roki roko — jaz, žena, in ti. 3. Zavoljo resnice hitim za teboj, ker dana ni mi pravica, skozi viharje življenja, ki kličejo daljno nebo na odgovor, in te ni, ko vsa si v meni, ko čutim v žilah slednji tvojega In te iščem, srca utrip. ko v noč sprosti se večer in cesta odmeva v samotnih korakih mimoidočih kakor kladiva, ki me zabijajo v rakev samote zidov — 424 ko v noč razprostrt je mir tihotni, ki ga prekinja le težko dihanje ljudi — njih misli vkovane so med zidovje — in pod deskami tal drobna neznatna miš, ki gloda deske kakor jekleni zob časa — ko jutro zbudi se in s šumom korakov neštetih podi se v dan življenje dela, ki je ogromnega stroja zemlje mogočno kolo — In te ni? Vsa zemlja je polna tvoje prelesti, si kakor dih vsemirja: žarkovje se vsipa skozi njegovo neznanost. — Brezbrežna si kakor življenje, ki iz studenca se rojstva si, žena. pogreza v smrt — NOVO MESTO MIRAN J A R C Kruh in kri. I. Mesto preži. Hiša na hišo, človek na človeka. Stisnili so se, hiše in ljudje. Brez uradnega dovoljenja ne smeš iz mesta. Dvajset kilometrov obsega osebne svobode krog, v čigar središču stoji vsak državljan. Iz te zgoščenosti puhti mrak. Hiše so mrak, ulice so mrak, ljudje so mrak. Ni več dneva, ni več noči. Kaj je lep dan? Lep dan je idila v Gartenlaube iz leta 1900, ki jo prelistava zapuščena teta na verandi. Sprehod v mestni park, kjer igra vojaška godba. Udvorljivi častilci iz opere. Zaprašena harmonika v kotu je nagrobni spomenik nekemu življenju, ki je zdaj samo še sanjski spomin. Ali so se prevalili vekovi preko spavačev? Kje so svat je s šopki, veseli svat je z godbo? Njih prazničnost je bila obleka, — ogrodje je okostnjak. Okostnjak je temelj. Vekovit je spomenik smrti. Smrt, smrt. Gramofonska plošča se vrti. Pevka pleše. Pleše iz spalnice meščanske družine na oder, od tam v naročje gospodu iz Evrope. Plošča se vrti, vrti. Kaleidoskop spominov. Nočni kalei-doskop. Nekdanjih noči ni več. Čas so uzakonili. Ne več misliti, ne več čutiti. Moka se bo oddajala v sredo od dveh do treh za hiše št. 50 in 66, v četrtek od dveh do štirih za hiše št. 67 do 90. Mestni razglaševalec, stari Jerom, suhljat možiček, tolče na boben. Mogočno se ozira okrog sebe. Ne zna citati. Vendar drži oznanilo v roki. Na pamet so ga naučili. Vse mesto je osredotočeno vanj. Iz oken se sklanjajo gospe in služkinje, ljudje na cestah obstajajo. Napeto prestrezajo hripav glas bobnarja Jeroma: «... za hiše št. 91 do 100 v pee-teek od dveh do treh ...» Odbobna in samozavestno korači 425