70 Justo Jorge Padron NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET Umre samo roka, ki ti piše Justo Jorge Padrčn SPEČI Nemirni vonji razstavljenih vaz budijo kraljestvo noči. Ti si buden in medtem ko vsi spijo, spet mirno prebiraš knjigo o starih naukih za življenje. Z razgreto ljubeznijo jo neseš v sen. Po dolgem hodniku se vračajo v svoje temno kraljestvo grozljive sence, ki jih izumlja luč. Domače rjuhe te sprejmejo s svojim toplim šepetanjem in z vonjem varnega otroštva, nedolžne pozabljene kretnje, poljubi zvestega obreda ob kipu, ki je imel glavno besedo v tvojem dobrem snu in zdaj brezbrižno vzdihuje po svojem izgubljenem kraljestvu strahov. 71 Umre samo roka, ki ti piše In se vračajo vlažni hodniki in slepe šolske veže in tisti duhovniški glas s svojo mračno oblastjo. Z razdalje se smehljaš tistemu pozabljenemu času, otožno zmeden. In opazuješ nežnost svojih vsakdanjih oblačil, njihovo živahno druščino, ki na stolu zadrži tvojo toploto. Oslepiš luč. Tišina raste po prestrašenem prostoru. Slabotni žarki zvezd odsevajo v belih izbuljenih očeh, veje ogromnih dreves silijo naprej z mračnim profilom, veje nemirne kot ustnice, prsti. Toda začudene ptice prekrijejo sobo in veter maha z njimi po stenah. Narašča globoka negotovost in je neko temno morje, tisto, ki te nebrzdano potopi in preplavi mrak hiše. Tam v drhteči sobi na kraju, je še tam? Je bila temna brezsrčnost tvoj edini pomislek? Pustota odsotnosti potem nenadoma prekrije tvoje življenje, tvoj tesnobni strah joče, vzdihuje na blazini, iščoč sen, njegovo hitro pozabljenje. Po spominu krožijo kot neka zastava, ki zgoreva v vetru, zadnji skupni trenutki, njegova spremljajoča roka, dobrota, zavetje, mera sveta v njegovi besedi. Toda strati in naglica nenadoin^ odvržeta rjuhe 72 Justo Jorge Padron in ti se hitro odplaziš po temnem hodniku. Tam v družinski sobi spi moj oče in nek otrok sedi zraven v kotu, posluša, kako utripa življenje v vsaki stvari s svojo veselo pesmijo minljive resničnosti, in kot v drugih pozabljenih nočeh nežnosti in miru se sen zadržuje v njegovem nasmehu. SEVERNI SIJ NA ISLANDIJI Po strastnem ljubljenju sem šel na teraso in od tam opazoval sobo v mraku. Svetlo telo Sigurne na premaganih rjuhah, njeni brezbrižni lasje so spali, se spuščali do preproge. Vdihaval sem v zaokroženem jutru tisto sladko utrujenost, ki me je spravila z življenjem. Dih je ustvarjal bežeče obraze iz dima in neki nori veter je vdiral vanje in jih razstavljal. Z ozadjem ledu in vulkanov je Revkjavik stražil svojo nemirno jesen. Bila je noč na meji jutra. Tisti megličasti mrak je drhtel, nek silni strah, ne zaradi vetra, je naraščal, ne zaradi zamrznjenega morja, ampak zaradi rojevanja neke druge luči. Luči, ki je prihajala iz same sebe. Ogromne bele resice so se pojavljale iz neke svetle delte. Njena ogromnost je planila prek neba. Poplava svetlega poguma je poselila veje zraka. Ognjene barve so me pripenjale na svojo vrtoglavico. Umre samo roka, ki ti piše Tihe tožbe zelene zarje. Razkrile so se modrine, rumene barve, nemogoča vijoličnost, srečna oranžnost, barve ognja in jantarja, bežeče in legendarne, in neba in snega in luči in še več luči. Nenadoma se je zdelo, da je neukrotljiva barva zadržala svojo kozmično radost, mraz jo je naredil negibno, jo zaprl v svojo nevidno ječo in dal njeni luči telo. Ogromne oči ledu so se rojevale v meglah, pentagrami, jadra, prapori, iskre in rože luči so plule v višavah in so prižigale neskončne oboke. Minila so leta, hitro in počasi. Morda je bil večji del tega, kar sem živel, samo ponovljena izkušnja, ki se je zgubila v moji biti in v njenem spominu. Četudi nisem nikdar pozabil spečega nasmeha Sigurne, ko se je zbudila pred severnim sijem na Islandiji. Luč v višavi dežuje iz svoje bele kupe. Nežnost, neznana zarja napolnjuje svet. Zareče kipenje dviga lahni vetrič. Kot v prividu se blesti zrak. Safir. Popolna perspektiva jasnosti v sončevem vetru. Sen. Gola obsesija. JUTRO 73 74 Justo Jorge Padron Resnica neke legende prihodnosti v svetu razkošnih podob, kjer je vse svetloba. Naj jo čakam v tisti hotelski sobi, poslušam hrepeneči ropot dvigala in skrivnostne naglice nekih korakov. Naj jo čakam, vztrajno, kot na srečo, v postelji, ki zatrepeče ob vsakem vzgibu na hodniku. Naj jo čakam tiho, brez vsake besede, z umrljivo obzirnostjo ustnic in ognja. Naj jo čakam, naj jo čakam kot pekel na kazen, ki se zaklinja, da pride, a ne pride, kot na negotovost poslednjega. Naj jo čakam. Naj jo čakam s svojo smrtjo. INVAZIJA ATOMOV Na nekem čudnem kraju, daleč od tega glasu, ki ni moj, mora biti moj razum. Ta glas, ki ga niti veter ne širi, je izgubljen spomin, ki se je združil z nemirnim šepetom, s plaho tožbo, s tistimi, ki so že umrli. To so celice življenja, misli, razpršene zaradi strašne eksplozije luči. Trenutek, ki je živel stoletja, ki so samo tisti edini trenutek. Kasneje se ga komaj spomnimo. Bilo je tožeče ogledalo, planet - samomorilec. NAJ JO ČAKAM 75 Umre samo roka, ki ti piše ki se je drobil v nas, v nas natakal čisto norost svetlobe, čisti ogenj ognja, nepoznan krik bliska, ki bo nezanesljivo dvignil odvratno dno zemlje. Preplavilo nas je črno drhtenje brezna, zaslepljujoči madež kobalta, ki je brisal barve, rojeval ravnine, gubal hiše kot neme liste papirja, sušil rože, oblake, perje, morja. S kovinskim truščem je zrušil vrhove gora in šel skozi pore spečih otrok. Vse je prestrelilo njegovo uničujoče oko, življenje in svet, razjedena v svojem bistvu, voda se ni več vračala v vodo, zrak ni bil več zrak. Vse je bilo ob dušo in šepet. Vse zlomljeno, zgubljeno v sebi, otrplo, za vedno ustavljeno v trenutnosti obupa in smrti. To je bil obup časa in smisla, togotna preobrazba, bleščeča gobavost, popolno razdejanje človekove zgodovine. V sencah smo že pepel, komaj dim, ki ga je skupaj znesel slučaj, človekova sled v razpadlem atomu, nekaj kar se plazeče napaja s tekočimi delci blata in nič več besede ne oznanila za nikogar. JOK Zakaj ni nič drugega kot jok, samo jok na tem svetu, vrtoglava bolečina, izgubljenost, razpadanje, in jok, množica obsojenih, praznina in jok, obrazi neustrašne trpkosti, osamljenih, zgubljenih, ne da bi za to vedeli, in groza, ki se razrašča kot dno brezna, jok, jok, ječe, 76 Justo Jorge Padron pokopališča in jok, ruševine, jok, kot nenehno osvajanje, slepo, kot nadloga ta neminljiv jok, samo jok, na samotni obali, v nemirni tišini večera, za mokrimi okni, po razpraskanih stenah, v črnih avtomobilih, samo jok, jok, monoton, strašen, neutolažljiv, hermetičen, jok, litanije, bolnišnice, ukazi, jok, škornji in streli, jok, beda, jok, jok po pločnikih, v zaprtih hišah, jok med nohti in prsti in lasmi, moči prsi, se razliva po svetu, duši človeka, samo jok, jok, jok. NE VEM, KOLIKO ČASA Ne vem, koliko časa bom še vztrajal v tem nekoristnem zaporedju trenutkov. Po ulicah hodim s smrtjo v očeh. Čeprav mi srce utripa v prsih in telo uboga glasove nagona ali nekega naključja, čeprav čutim, da še lahko opravljam delo pri strojih, sedim med živimi, ne spadam več sem. Svoj pogled uperjam proti obzorju, toda nihče mi ne vrača nemira v očeh. Kje je tisti zadovoljni ogenj? Ničesar več nimam, toda življenje še kar traja. Poslušal bom počasno razpadanje nevidnega trajanja v ruševine. PRED BREZNOM Med prazno stranjo belega lista in menoj PRAZNEGA BELEGA LISTA se spušča galeb vrtoglavega zanosa. In samo šumenje te prihodnosti in tišine, ki blesti od obljub popolnosti. 77 Umre samo roka, ki ti piše Vsa vprašanja neprestano padajo v njegovo izgubljeno brezno. Življenje se pomirja z neskončnostjo. V tem blagem pogledu ugaša oko v beli senci nekega morja, ki izžareva imena v sovražno prozornost. ROKA, KI TI PIŠE Niso datumi ne zgodbe ur to, česar se oklepamo, niti prgišče besed ali jate podob v zgovornem zraku. Z mojega čela se kruši razkošje tvojega imena, toda v tisti negibni vodi, ki te opazuje iz preteklosti, živiš še naprej enaka sebi, ne da bi te leta lahko poapnela. Narišem tvoj snežni profil, znamenja, ki mi jih narekuje zima s svojo strogo resnico. Bel nasmeh, breze, počasna fascinacija, čas brez časa, dnevi v nočeh, sonce, ki se vrača v svoj izvir iz vonjav, poleg ognja, ki ga kroti zavetje. V tvojem pogledu odseva svet, list, želeč obvarovati te pred večnostjo, ki boli in traja. Umre samo roka, ki ti piše. V BREZNU SVOJEGA TELESA V stekleni časi se blesti vino, pleše z uganko neke sence. Je glasba ali šepet njena skrivnost? Grem naprej skozi mrak svoje najbolj drhteče polovice, kjer izdihava smrt svojo pohlepno lakomnost. Čutim, kako mineva njen obraz, njen videz sfinge, ki jo spaja in razdvaja nek ostuden vozel. Slutim, kako se na moje čelo spuščajo njene veke. 78 Justo Jorge Padr6n Kdo me sili in me peha ven iz samega sebe? Noč mojega telesa me napolnjuje s strahom. Odgovori mi, koža moja, ti, ki poslušaš strmi jezik moje krvi in kot nihče drug čutiš njeno drobovje in sokove, ki mi prinašajo sporočila o breznu mojega jedra. Brez strahu mi razkrij, kateri organ se je zarotil, kateri vsiljivi sovražnik opazuje naš sen? Nič ne moreš storiti s svojim naporom na utrdbi ali na meji, samo polet ji lahko vzameš. Vsak dan te opazujem v ogledalu kot val, ki se dviga skozi prozornost. Je res, da sem se rodil zato, da bi bil glas, beseda, nezavarovana pred nekim uporom? Reci mi, zakaj pojem, zakaj me poučuješ? Zvesti vihar, iztrošen v svojem minljivem transu. Odstrani z mene požrešne podobe, ki me preganjajo. Živi z menoj, ljubljeni občutek, zato da bo jutri v tebi odprla svoja vrata moja beseda, moje nemirno telo. OBLJUBA Ko se bom nekega dne spremenil v prst, v pustoto, ki je nihče ne opazi ali v jutro, krožeče po oblakih, bosta še dve kaplji vode, ki se bosta hoteli upirati nespravljivemu večnemu razdejanju. Bodo moje oči. Še naprej bodo opazovale naš svet, naš otok, to sončno obalo. Kot zdaj bodo njihove solze padale pred senco neke budne vrbe na gori Monte Lentiscal, spominjale se bodo vsega, kar sem ljubil med morjem in zemljo življenja. Izbral in prevedel Ciril Bergles