46
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Monika Rogelj
Skrb za revne v Kranju v drugi polovici
19. stoletja
Problem revščine je eden tistih problemov, ki
se najbolj dotakne vsakdanjega življenja. Držav-
nim oblastem in visokim državnim uradnikom se
morda ni zdel tako pereč, kot so to vsak dan na
lastni koži občutili preprosti ljudje in lokalne ob-
činske oblasti, ki so se s problemom srečevale na
terenu. Socialno skrbstvo je v 19. stoletju postalo
sicer sestavni del državne uprave in skrb za po-
moči potrebne državljane je država prevzela iz rok
Cerkve, ki je že od srednjega veka imela vodilno
vlogo na področju karitativnih dejavnosti in ubož-
ne oskrbe. Vendar so bile v habsburški monarhiji
državno-pravne določbe na tem področju samo
okvirne in je država ubožno oskrbo prepuščala de-
želam, te pa so jo naprej nalagale na občine. Zato
so med deželami na tem področju obstajale ogrom-
ne razlike. Slovenske dežele oz. Kranjska so spadale
med tiste dežele, ki so državnim smernicam skušale
slediti tudi v praksi in so na deželnem nivoju
natančno določile 'pravila igre' pri dolžnostih glede
ubožne oskrbe. Skrb za revno prebivalstvo je bila
torej zaupana in naložena občinam in te so morale
pri tem pokazati precej gospodarnosti in iznajd-
ljivosti. To je še posebej veljalo za manjše in rev-
nejše občine, saj je vsaka večja naložba na področju
socialnega skrbstva lahko ogrozila že tako reven
občinski proračun. Tudi v Kranju so morali vsako
večjo naložbo skrbno pretehtati.
Prvi korak k ureditvi socialnega skrbstva v
habsburški monarhiji v drugi polovici 19. stoletja je
predstavljal občinski zakon iz leta 1849, ki je
zagovarjal načelo, da je temelj svobodne države
svobodna občina. Kljub kasnejšim spremembam
občinske zakonodaje so temeljna načela tega
zakona ostala v veljavi. Občine so imele precejšen
naraven delokrog, hkrati pa so opravljale tudi ne-
katere državne izvršilne funkcije. Občinam je bila
dana samouprava glede upravljanja občinskega
premoženja, skrbeti so morale za varnost oseb in
lastnine, za ceste in pota, živilski nadzor in
zdravstveno policijo. Na socialnem področju je bila
naloga vsake občine skrbeti za svoje občane,
predvsem za tiste, ki so se znašli v stiski. Zakon je
torej povzel načelo, ki je kot osnovno vodilo v
socialni politiki veljalo že od 16. stoletja naprej.
Prvič se je to načelo povezovanja ubožne oskrbe
in domovinske pravice uveljavilo v dekretih Fer-
dinanda 1. (1552), še posebej pa je veljalo za časa
Marije Terezije (Ureditev ubožne oskrbe in pre-
gona beračev 22. 11. 1754) in jožefinskih žup-
nijskih ubožnih institutov.^ Načelo, da mora vsaka
občina poskrbeti za svoje člane, je tudi v drugi
polovici 19. stoletja veljalo kot osnovno v vsej avs-
trijski državni in deželni zakonodaji, ki se je do-
tikala ubožne oskrbe.
Največji prelom v razvoju zakonodaje glede
ubožne oskrbe v habsburški monarhiji v drugi po-
lovici 19. stoletja je pomenil domovinski zakon iz
leta 1863. Z domovinskim zakonom, ki je bil izdan
3. decembra 1863 je bil s strani države dan okvir
za nastanek deželnih zakonov, ki bi natančneje
urejali ubožno oskrbo. Sicer je nov zakon le na
novo definiral že 350 le star princip, da je dr-
žavljan v primeru obubožanja lahko deležen le
podpore s strani domače občine, torej tiste, v ka-
teri je imel domovinsko pravico. Na tej državni
podlagi naj bi z deželnimi ubožnimi zakoni raz-
pustili nekdanje ubožne institute in skrb za revne
naj bi postala sestavni del javne uprave. Vendar je
šel od tu naprej razvoj po avstrijskih deželah zelo
različno. Predvsem v zahodnih deželah monarhije
so sprejeli nove zakone o ubožni oskrbi. Ponekod
so ob tem ukinili ubožne institute, tudi pri nas na
Kranjskem in Koroškem, na Štajerskem pa so kljub
temu, da so sprejeli deželni ubožni zakon, ubožni
instituti ostali. V južnih deželah monarhije (Pri-
morska, Dalmacija, Južna Tirolska) se nemški vpliv
ni uveljavil in so sledili razvoju italijanskega so-
cialnega skrbstva, ki je delovalo v obliki bratovščin.
Za vzhodne dežele monarhije je veljalo, da niso
sprejemali nobenih novih zakonov in so skrb za
revne urejali samo na podlagi osnovnih potez
domovinskega in občinskega zakona.^
V prvem členu domovinskega zakona^ je bilo
Ernsl Mischler: Armenpflege, Österreichisches Staat-
wörlerbuch, Handbuch des gesamten österreichischen
öffentlichen Rechtes, ur. Ernst Mischler, Josef Ulbrich,
Dunaj 1895 (dalje: Mischler: Armenpflege...), str. 65.
^   Mischler: Armenpflege..., str. 65 - 66.
3 Reichs-Geselz-Blatt für das kaiserthum Österreich 1863,
Wien 1863, zakon št. 105, 3. 12. 1863, str, 368 - 376.
55
3 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
določeno, da iz domovinske pravice v določeni
občini izhaja pravica do neoviranega bivanja v ob-
čini in pravica do ubožne oskrbe v tej občino.
Zakon je domovinsko pravico izpeljeval iz rojstva,
poroke (za ženske), če je nekdo v občini pridobil
javno službo ali pa je bil sprejet v domovinsko
zvezo občine (5. - 17. člen). O dolžnostih občine
glede ubožne oskrbe govori cel četrti odstavek za-
kona. Če je obseg potrebne ubožne oskrbe v občini
presegal zmožnosti ubožnih in dobrodelnih zavo-
dov, je bila naloga občine, da je v primeru ob-
ubožanja poskrbela za svoje člane (22. člen). Dolž-
nost občine je bila toliko časa skrbeti za obubožano
osebo, dokler se ni pojavila neka tretja oseba, ki je
bila po civilnem pravu dolžna poskrbeti za ob-
ubožanega (npr. sorodniki). Ubožna oskrba je mo-
rala obsegati nudenje nujne pomoči, potrebne za
preživetje, in bolniško nego v primeru bolezni ose-
bi, ki je bila brez sredstev. Pri otrocih pa so morali
poskrbeti zudi za primerno vzgojo. Za delo
sposobni siromaki so bili dolžni opravljati njihovim
zmožnostim primerno delo, čeprav jih je morala
občina v to prisiliti. S 25. členom je bilo določeno,
da način oskrbe ubožca v okviru veljavnih zako-
nov določi občina in ubožec od občine ni mogel
zahtevati določenega načina oskrbe. Glede tujih
ubožcev je zakon določal, da jim občina, v kateri
so trenutno živeli, ni smela odkloniti pomoči, ki je
bila potrebna za preživetje. Če so zboleli in so bili
brez sredstev za preživetje, je morala občina, kjer
so bivali, toliko časa skrbeti zanje, da so lahko
potovali. Seveda je občina od njihove domovinske
občine ali po civilnem pravu odgovorne osebe,
lahko zahtevala povrnitev stroškov za ubožno
oskrbo. Torej je po definiciji morala občina po-
magati in s tem omogočiti preživetje tistim ose-
bam, ki so bile prepuščene same sebi in so bile
brez sredstev za preživetje.
V 22. členu domovinskega zakona je bilo dolo-
čeno tudi, da je deželni zakonodaji prepuščeno,
kako bo podrobneje uredila zakonske dolžnosti
svojih občin na tem področju. Tako je kranjski de-
želni zbor izdal zakon, s katerim so odpravili farne
ubožne institute oz. naprave. Premoženje teh na-
prav se je moralo izročiti v oskrbovanje občinam, v
katerih so se ubožni instituti nahajali. To premo-
ženje se je moralo priključiti ostalemu občinskemu
ubožnemu zakladu in so ga morale občine uprav-
ljati po predpisih občinskega reda in ga voditi lo-
čeno od ostalega občinskega premoženja (1. in 3.
člen).^ Naslednje leto je kranjska deželna vlada iz-
dala še izvršitveni predpis, ki je natančneje določal
kako naj se premoženje farnih ubožnih institutov
izroči občinam ali ustanovnim upravam.^ Kljub
ukinitvi ubožnih institutov se je njihov duh čutil v
organizaciji ubožne oskrbe vse do konca stoletja
tako v upravi kot v materialni oskrbi novih ubož-
nih ustanov.
Hkrati je kranjski deželni zbor sprejel tudi
zakon, ki je določal kako morajo občine oskrbovati
uboge in je natančno narekoval dolžnosti občin do
njenih ubožcev.^ Zakon je v svojem prvem členu
definiral, kdo je ubog: to je bil tisti, "Kdor ni
zmožen s svojimi močmi in sredstvi sebi in svoji
obotelji priskrbovati za življenje neizogibno potreb-
nih rečij..."'' Dolžnost občine do ubogih je zajemala
oskrbovanje ubogih z najnujnejšimi potrebščinami
(hrana, obleka, stanovanje), nego v primeru bolez-
ni, pokopavanje umrlih ubogih, skrb za vzgojo
ubogih otrok (3. člen). Občina je svojim ubogim
lahko nudila popolno preskrbovanje, če je bil ubo-
žec popolnoma nezmožen, da bi si sam priskrbel
potrebnih stvari za življenje in od drugih ubožnih
in dobrodelnih ustanov, zasebnih dobrotnikov in
društev ni dobival nobene pomoči in če za nje-
govo oskrbo ni bila po civilnem pravu zadolžena
že neka tretja oseba (6. člen) S stalnimi in za-
časnimi podporami je občina pomagala ubogim pri
pokrivanju njihovih potreb. Ubožec si sam ni mo-
gel izbrati načine preskrbe oz. podpore, vendar je
bila dolžnost občine, da je z njim lepo in človeško
ravnala. Zakon je določal naslednje načine oskr-
bovanja ubožcev (15. - 23. člen): sprejem v ubožno
hišo oz. ubožnico, podpora v denarju oz. življenj-
skih potrebščinah, zasebna oskrba, oskrbovanje re-
vežev od hiše do hiše, skrb za bolnike, prevoz
ubogih in pokop umrlih ubogih. Oskrba v ubož-
nici oz. zaprti ustanovi je bila ponavadi stalna in
popolna, večinoma je bila naturalna in le redko v
denarju. Namenjena je bila predvsem delovno ne-
sposobnim in tistim, ki niso imeli lastnega pre-
bivališče. Podpora v denarju oz. življenjskih po-
trebščinah je bila lahko priložnostna ali trajna in je
bila namenjena predvsem tistim ubožcem, ki so
živeli izven ubožnice ali pa jim v ubožnici niso
mogli nuditi celotne oskrbe. V občinah kjer niso
imeli ubožne hiše so reveže na občinske stroške za
dalj časa izročili v oskrbo privatnega gospodinjstva
ali pa so reveže v določenem vrstnem redu poši-
ljali od gospodinjstva do gospodinjstva, ki so jih
vzela v oskrbo za nekaj dni. Iz take oskrbe so bili
izvzeti otroci mlajši od 14 let, poročeni, blazni,
slepi in pohabljeni ubožci in ubožci z nalezljivimi
boleznimi. Bolnim revežem je morala občina pri-
skrbeti zdravniško pomoč, potrebna zdravila in
primerno postrežbo. Če je ubožec živel izven do-
^   Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko 1883, Ljubljana
1883, deželni zakon šl. 16, 28. 8. 1883, sir. 19 - 21.
^   Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko 1884, Ljubljana
1884, deželni zakon šl. 15, 31. 7. 1884, str. 44 - 50.
" Deželni zakonik za Vojvodino Kranjsko 1883, Ljubljana
1883, deželni zakon šl. 17, 28. 8. 1883, Kako je občinam
oskrbovali uboge, (dalje; DZ 1883), str. 21 - 32.
7   DZ 1883, str. 21.
56

3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
movinske občine mu je morala le-ta plačati prevoz
nazaj domov. Občina je imela tudi dolžnost poko-
pavati uboge, ki so umrli na njenem področju.
Poleg zdravstveno-policijskega pogreba je morala
po možnosti poskrbeti tudi za preprost cerkveni
obred. Občina tudi ni smela zavrniti nujno potreb-
ne pomoči ubogim, ki sicer niso imeli domovinske
pravice v občini, v kateri so živeli. Vendar je smela
občina, v kateri je ubožec bival in ga je trenutno
preskrbovala, od njegove domovinske občine ali
pristojne osebe oz. samega podpiranca zahtevati
povračilo stroškov za oskrbo. O tem oskrbovanju
je morala občina takoj obvestiti domovinsko ob-
čino. Dežela je bila občinam dolžna poravnati
stroške za tiste uboge, ki so se rodili v deželni
javni porodnišnici, če se ni dalo ugotoviti domo-
vinstva ubožca in za tujce. Občine so se precej
otepale plačevanja stroškov za oskrbo svojih ob-
čanov v drugih občinah in potekale so prave pa-
pirnate vojne za še tako majhne stroške.^ Strogo je
bilo prepovedano tudi beračenje tako po domači
kot po tujih občinah. Berače so občine lahko ka-
znovale z zaporom do pet dni. Le izjemoma so
smeli župani izdati dovoljenje za nabiranje darov
po hišah in javnih prostorih v občini (12. in 25. -
27. člen).
Za financiranje javne oskrbe ubogih je zakon
določal naslednje vire: premoženje ubožnega za-
klada, s katerim upravlja občina, zakonsko dolo-
čeni dohodki ubožnega zaklada kot so bile globe
od občine, c. kr. oblastev in drugih javnih orga-
nov, tretji del zapuščine brez oporoke umrlih du-
hovnikov in razmenišenih redovnikov in 1% od
prostovoljnih prodaj oz. licitacij, prostovoljni da-
rovi ter priklade in drugi občinski dohodki, npr.
različne pristojbine. Vsi ti dohodki so se nalagali v
ubožni zaklad. Premoženje ubožnega zaklada je
predstavljalo glavni vir dohodka in se je moralo
porabiti izključno za ubožno oskrbo ter se ni smelo
mešati z drugim občinskim premoženjem. Vse to
premoženje, tako nepremičnine kot različni vred-
nostni papirji, so se morali glasiti na ime ubožnega
zaklada. Glavnica zaklada je morala biti varno
naložena za primerne obresti. Če vsi ti dohodki
niso zadostovali za vse potrebne ubožne stroške, je
morala razliko pokriti občina iz preostalega občin-
skega premoženja.
Kranjski deželni zakon o ubožni oskrbi je tudi
določal, da vso občinsko ubožno oskrbo nadzoruje
in o njej sklepa občinski odbor, zanj pa jo upravlja
o
Gorazd Stariha: Zgodbe o Kranjčanih kol jih je pisalo
življenje v prejšnjem stoletju. Kranjski zbornik 1995,
Kranj, 1995, (dalje: Stariha: Zgodbe...) str. 111. V arhivu
fonda Občine Kranj za vsako leto v obdobju od 1851 do
1885 obstaja tudi zajetna mapa poizvedb iz drugih ob-
čin o domovinslvu in premoženjskem stanju Kranj-
čanov, ki so bivali izven svoje občine in so bili potrebni
pomoči.
in izvršuje sklepe občinskega odbora župan. Ob-
činsko zastopstvo je moralo nadzorovati izvajanje
zakona o ubožni oskrbi, skrbeti za primerno stanje
ubožne hiše in razsojati kdaj so določenega ubožca
sprejeli v občinsko oskrbovanje. Občinski odbor je
za to področje dela lahko izvolil ubožni svet in
enega ali več ubožnih očetov. Ti naj bi neposredno
skrbeli za pomoč revežem. Biti so morali v pomoč
županu, mu poročati in dajati predloge. Te funk-
cije so bile častne in neplačane (35. - 37. člen). Ob-
čina je morala na področju socialnega skrbstva
sodelovati tudi s Cerkvijo ter drugimi lokalnimi in
deželnimi zavodi in društvi. To je bilo potrebno
predvsem zato, da so imeli nadzor nad tem koliko
podpore so dobili posamezni ubožci. Kljub ukinitvi
farnih ubožnih institutov in prenosu njihovega
premoženja na občine je moč delovanja rimsko-
katoliške cerkve na področju socialnega skrbstva
ostajala eminentnega pomena. Ne moremo podce-
njevati tudi doprinosa posameznih redovnih skup-
nosti k javnemu skrbstvu, ki so se večinoma po-
svečali določenim področjem dela v različnih usta-
novah.^ V zadevah ubožne oskrbe so bile občine
podrejene deželnemu odboru in so büe dolžne iz-
polnjevati njegove ukaze. Ubožci so se lahko pri-
tožili deželnemu odboru, če so menili, da jih je
pristojna občina prikrajšala v njihovih pravicah.
Vendar ubožec ni smel po pravni poti zahtevati,
da bi ga občina oskrbovala (43. člen). Prvi člen dr-
žavnega domovinskega zakona govori o pravici do
ubožne oskrbe s terminom 'Anspruch', ki ga raz-
likuje od termina 'Recht'. Prvi termin je bil milejši
in ni zavezoval k obveznosti ter je imel bolj po-
men neke sugestije. Po drugi strani pa je bila ob-
čina zavezana, da je skrbela za svoje člane, ki so se
znašli v stiski. Tukaj so bila torej pravna razmerja
zelo nedorečena.^0
Vezanje socialnega skrbstva na domovinsko
pravico je bilo deležno vse večje kritike in od
osemdesetih let 19. stoletja se je začela velika
diskusija o tem po različnih publikacijah in časo-
pisih. Ta princip se je zaradi vse večje mobilnosti
prebivalstva, velikega priseljevanja v mesta in
masovnega obubožanja izkazal za neučinkovitega
in nerealnega. Meščanski reformatorji so se zavze-
mali za novo organizacijo mestnega socialnega
skrbstva po vzoru sistema iz nemškega mesta
Elberfeld. Tam je oskrbo mestnih revežev izvajala
Mestna uprava ubožnih, ki je bila najvišji organ in
so mu bili podrejeni vsi mestni zavodi za oskrbo
ubožnih. Ta sistem so po letu 1889 uvedli v nekaj
srednjih in manjših avstrijskih mestih. Sistem je
Hannes Stekl: Österreichs Zucht- und Arbeitshäuser
1671 - 1920, Institutionen zwischen Fürsorge und Straf-
vollzug, München, 1978, (dalje: Stekl: Österreichs...), str.
45.
Mischler: Armenpflege..., str. 75.
57
3 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
zahteval združitev in preureditev vseh faktorjev v
mestni ubožni oskrbi v organsko celoto s centralno
upravo. Za ta sistem so se navdušili tudi v Ljub-
ljani, predvsem župan Ivan Hribar ob gradnji no-
ve mestne ubožnice.
Eden največjih poznavalcev te teme v avstrij-
skih deželah v svojem času je bil Ernst Mischler.
Odločno se je zavzemal za reformo ubožne oskrbe,
saj so jo narekovale hitre družbene spremembe.
Menil je, da noben nov sistem ne bo uspešen, do-
kler bo šepalo v socialni upravi. Vsekakor bi ob-
ubožanje najbolj zajezili z uvedbo nezgodnega in
zdravstvenega zavarovanja in kasneje še starost-
nega in invalidskega zavarovanja. Glavna ovira, ki
je preprečevala učinkovitejšo pomoč revnim, je
bilo pogojevanje ubožne oskrbe z domovinsko pra-
vico, ki je večinoma izhajala iz rojstva. Mischler je
menil, da bi po deželah na področju ubožne oskr-
be bolje delovali, če bi to povezavo prekinili ali če
bi si domovinsko pravico oseba lahko pridobila na
podlagi krajšega bivanja v določeni občini.
Korak k izboljšanju teh razmer je pomenil nov
domovinski zakon z dne 5. decembra 1896, s ka-
terim so bila spremenjena nekatera določila iz do-
movinskega zakona iz leta 1863 o pridobitvi do-
movinske pravice. V drugem členu novega zakona
je bilo določeno, da lahko vsak avstrijski državljan
zaprosi za domovinsko pravico v občini, v kateri je
prostovoljno in nepretrgano bival vsaj deset let.
Vendar prosilec v tem času ni smel uživati ubožne
podpore. Zakon je začel veljati s 1. januarjem 1901,
desetletni rok pa so pričeli šteti s 1. januarjem
1891.^■^ Predvsem v mestih so po sprejetju novih
določil pričakovali, da se bo precej povečalo število
prosilcev za ubožne podpore in za sprejem v
ubožnico. Po pridobitvi domovinske pravice je
namreč oseba lahko zaprosila za dodelitev ubožne
podpore ali za sprejem v ubožnico. S tem se je
postavljalo vprašanje zadostnih sredstev za pove-
čan obseg ubožne oskrbe. Večinoma so se za do-
movinsko pravico po mestih potegovali tisti, ki so
takoj po pridobitvi domovinstva zaprosili za ubož-
no podporo.
S tem kako ta zakonska določila na področju
socialnega skrbstva udejanjiti v praksi pa so se
morali občinski možje in uradniki večinoma znajti
sami. To je bil problem predvsem v mestih ka-
kršen je bil Kranj. V drugi polovici 19. stoletja je
Kranj vse bolj začel izgubljati svoj pomen središča.
Glej: Slekl: Österreichs..., sir. 44 - 47; Mischler: Armen-
pflege..., sir. 74 in Žarko Lazarevič: Ubožna oskrba v
Ljubljani na prelomu iz 19. v 20. slolelje. Kronika, lelnik
35, 1987, šl. 1 - 2, (dalje: Lazarevič: Ubožna...), sir. 42.
1^ Mischler: Armenpflege..., sir. 79.
Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem
zboru zaslopane 1896, Wien 18%, zakon šl. 222, 5. 12.
1896, sir. 743 - 744.
^'^ Lazarevič: Ubožna..., sir. 39 - 40.
ki ga je imel v času pred velikim razmahom in-
dustrije, ki je bila omejena le na večja središča in
manjša mesta so začela životariti v senci indus-
trijskega razvoja. Predvsem je nazadovalo število
obrtnih podjetij, po izgradnji kranjske železnice
(1869/70) pa so tudi kranjski sejmi izgubili svoj
pomen. Slabšanje gospodarskih razmer se je od-
ražalo tudi v nazadovanju števila prebivalstva, ki
je občutneje začelo naraščati šele v začetku 20.
stoletja. Kljub skromnim občinskim financam je
občinski odbor z njimi dobro gospodaril. Tudi na
mestu župana 36 let ni prišlo do spremembe, saj je
to mesto od 1874 do 1910 zasedal kranjski lekarnar
Karel Šavnik.
Kar zadeva ubožno oskrbo v mestu je bila ta
do osemdesetih let precej neurejena in za socialno
skrbstvo v občini ni bilo kaj dosti smisla. Obstajala
je sicer mestna ubožnica, bolj dejaven pa je bil
župnijski ubožni institut. V arhivu fonda Občine
Kranj so zaključni računi kranjskega ubožnega
instituta za obdobje med 1850 in 1855.1^ Ubožni
institut je v tem času vodil kranjski župnik in de-
kan Anton Kos s pomočjo dveh ubožnih očetov,
Ferdinanda Mlakarja in Antona Ahčina. Premo-
ženje ubožnega instituta je temeljilo na različnih
ustanovah, ki so jih Kranjčani od druge polovice
18. stoletja ustanavljali za kranjske reveže. Te usta-
nove so bile različno velike, največja je znašala
4.800 goldinarjev in najmanjša 40 goldinarjev, veči-
noma pa so bile visoke po nekaj sto goldinarjev.
Premoženje je bilo večinoma naloženo v javnih
obveznicah, nekaj malega pa v privatnih zadolž-
nicah. Premoženje instituta v letih 1850 in 1851 je
bilo vredno okrog 14.000 goldinarjev (1850 -
13.925,23 gld) Ker je imel institut vsako leto nekaj
več dohodkov kot pa izdatkov, je tako premoženje
iz leta v leto počasi raslo in je leta 1854 znašalo
14.183,93 goldinarjev. Nekaj odstotne obresti od
tega kapitala naloženega v javne obveznice, so bile
glavni vir dohodka ubožnega zaklada. Letno so iz
tega naslova prejeli nekaj več kot 355 goldinarjev
oz. v letih 1854 in 1855 že 360 goldinarjev. Ostale
dohodke instituta so predstavljali darovani pri-
spevki (1852 - 11,50 gld), dohodki iz zakonsko do-
ločenih dajatev - procenti od licitacij (1852 - 63,39
3/4 gld), delež od kazni (1852 - 5 gld), obresti iz
ustanov v sosednjih župnijah (1852 - 31,16 gld),
cerkvene nabirke (1852 - 16,45 gld) in drugi ne-
določeni dohodki (1852 - 20,50 gld).
Največji delež denarja, namenjenega za izdat-
ke, je šel za redne podpore, ki so jih delili ubož-
cem (1852 - 388 gld), ostali manjši stroški pa so bili
za zdravila (1852 - 25,18 gld), za mizarja - izdelava
krst (1852 - 2 gld) ter različni režijski stroški (1852 -
5,10  gld).  K vsakoletnim  zaključnim  računom
15 ZAL, KRA-2, 386, KRA-2, 429, KRA-2, 461 in KRA-2, 487.
58
_i__3 KRONIKA
1998 časopis za slovensko krajevno zgodovino
Ocena stanja na področju oskrbe v mestu, prva stran, 1882 (KRA-2, 785)
59
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
Dopis za povračilo stroškov za preskrbovanje Antona Leskovarja v Gradcu (KRA-2, 123)
60
6
1998
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
ubožnega instituta so bili priloženi tudi seznami
ljudi, ki so dobivali podporo. Njihova številka se je
gibala od 61 do 68. Med njimi je bilo 8 oz. 9
moških in od 53 do 59 žensk. Večina jih je pre-
jemala po en krajcar podpore dnevno, torej na leto
po 6 goldinarjev, 7 med njimi pa jih je dobivalo
večjo podporo.l6 Pq 2 krajcarja na dan, torej 12
goldinarjev letno, so dobivali Georg Engelman (od
leta 1853), Valentin Orešek in Marija Franža. Po 1
1/3 krajcarja dnevno, torej 8 goldinarjev letno, pa
so dobivali Marija Cuderman, Francka Zorman (do
leta 1854), Marija Strupi, Kata Sonekar in Gerta
VVilfan (od leta 1855). Zanimivo pri tem je, da se
nekatera imena iz seznama prejemnikov podpore
iz fonda ubožnega instituta pojavljajo tudi na
dveh seznamih kranjskega špitalskega fonda iz
leta 1861 in 1862; ta imena so Valentin Orešek,
Marija Foiker, Marija Šumi, Marija Franža, Rakove
in priimka Engelman (na starejšem seznamu Ge-
org, na novejšem Frančiška) in Sonekar (na sta-
rejšem seznamu Marija, na novejšem Josefa).
Leta 1890 se je začel postopek, da bi se pre-
moženje župnijskega ubožnega instituta v Kranju
na podlagi deželnega zakona iz leta 1883 razdelilo
med občine, na področju katerih je do tedaj de-
loval kranjski ubožni institut. Iz zaključnega ra-
čuna instituta za leto 1892 lahko vidimo, da je
premoženje instituta, naloženo v javnih fondih,
znašalo 11.750 goldinarjev in v privatnih fondih
1.050 goldinarjev.^'' Na poziv okrajnega glavarstva
so se 30. decembra 1892 v kranjskem župnišču
zbrali župani in predstavniki občin Kranj, Pred-
oslje in Hrastje. Iz kranjske občine sta prišla župan
Karel Šavnik in občinski svetovalec Franz Omerza.
S strani izročitelja premoženja so bili zbrani kranj-
ski dekan Anton Mežnarc kot upravitelj župnij-
skega ubožnega instituta in ubožna očeta Tomaž
Pavšlar in Johan Kumer. Premoženje je bilo sestav-
ljeno iz desetih različnih ustanov (pet je bilo višjih
od 1.000 goldinarjev), razdelili so ga na podlagi
števila prebivalcev v posamezni občini naslednici
premoženja. Tako je od skupnega premoženja
11.365,08 goldinarjev v papirnatih zadolžnicah in
gotovini kranjska občina dobila v oskrbo 7.828,30
goldinarjev ter od premoženja 400 goldinarjev v
dveh srebrnih rentah 280 goldinarjev. Te prejete
zadolžnice so občinski možje izročili v blagajno
ubožnega zaklada.
Poleg ubožnega instituta je v Kranju deloval
tudi meščanski špital. Njegovo zgodovino lahko
zasledujemo od 15. stoletja naprej, vendar je konec
^'^ Goldinar (srebrni) je bil do leta 1857 razdeljen na 60
krajcarjev, nato pa je bil goldinar vreden 100 krajcarjev.
Glej geslo Goldinar v: Enciklopedija Slovenija, knjiga 3,
sir. 259 ler geslo Krajcar v: Enciklopedija Slovenije, knji-
ga 5, sir. 360.
17 ZAL, KRA-2, 4021 (31. 12. 1892).
18 ZAL, KRA-2, 4021 (30. 12. 1892).
18. stoletja njegovo delovanje zamrlo, po požaru
1811 pa so prodali tudi špitalsko poslopje, ki je
stalo pri zgornjih mestnih vratih. Novembra 1850
so v mestu združili špitalski fond, ki ga je že do
tedaj upravljala občina in ubožni zavod, ki ga je
upravljal župnik z dvema ubožnima očetoma. Ta
datum so šteli za novo ustanovitev špitala (ubež-
nice), saj se tradicija srednjeveškega špitala v me-
stu ni ohranila.l^ Hkrati je občina konec leta 1850
od glavnikarja Franca Pezditza (Pezdič) kupila hišo
z vrtom na Pungertu, ki so jo namenili za ubož-
nico. Za hišo in vrt je špitalski zaklad plačal 1.000
goldinarjev.-^'' Kasneje je občina na Pungertu ku-
pila še dve sosednji hiši in jih je prav tako na-
menila za oskrbo revežev. Pungert je najjužnejši
del starega mestnega jedra Kranja. Zaradi svoje
lege na skrajni konici mestnega pomola nad so-
tesko Kokre in dolino Save je bil pomembna stra-
teška točka z obrambnimi stolpi. Hkrati pa je
zaradi oddaljenosti od mestnega jedra dolgo osta-
jal nepozidan. Še v prvi polovici 19. stoletja so bile
hiše v tem delu mesta grajene iz lesa. Na Pun-
gertu se je torej naseljeval slabše situiran del me-
ščanov. Zaradi primerne oddaljenosti od središča
mesta so v tem delu naselili mestne ubožce.
Dohodke je meščanski špital večinoma črpal iz
obresti od glavnice špitala. Glavnico so sestavljale
različne ustanove (Stiftungen), ki so jih kranjski
meščani in rojaki namenili za mestne reveže. Te
ubožne ustanove so bile večinoma ustanovljene od
osemdesetih let 18. stoletja naprej. Glavnice usta-
nov so bile zelo različne, od najvišje za 10.400 gol-
dinarjev pa do najnižje za 90 goldinarjev, veči-
noma pa so meščani za take vrste ustanove na-
menjali po nekaj sto goldinarjev. Špitalska uprava
je te glavnice naložila v javne fonde z okoli 4-
odstotnimi obrestmi. Skupna vrednost glavnice je
novembra 1861 znašala 18.469,18 1/2 goldinarjev.
Za obdobje od novembra 1860 do novembra 1861
so tako iz obresti na to glavnico dobili 368,18
goldinarjev, naslednje leto pa 539,48 goldinarjev,
enake so bile obresti tudi v naslednjih nekaj le-
tih.^1 Večino tega premoženja je špital namenil za
podporo ubožcem.
Mesto je torej dajalo revežem podporo v de-
narju in jim npr. niso nudili popolne oskrbe v
mestni ubožnici. V letu 1861 so tako podpirali 22
ubožcev. Pet jih je prejelo podporo 24 goldinarjev
V nadaljevanju bom večinoma uporabljala besedi ubož-
nica in ubožni zaklad, čeprav se v dokumenlih zanju
pojavljajo najrazličnejše oznake, kol npr. špilal, bolniš-
nica, špilalski zaklad, bolnišnično-ubožni zaklad... Mar-
sikdaj ludi ni jasna razlika med ubožnico in ubožnim
zakaladom.
Žonlar: Zgodovina mesla Kranja, Ljubljana 1939 (dalje
Žonlar: Zgodovina...), sir. 314 in 422 in ZAL; KRA-2,
4021 (11. 12. 1850, 16. 12. 1850).
21 ZAL, KRA-2, 634.
61
3 KRONIKA
6
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
letno, 16 jih je prejelo 16 goldinarjev letne pod-
pore, eden pa dva goldinarja (najbrž je nato umrl).
Večina je prejemala mesečno po en goldinar pod-
pore. Skupni strošek za podpore v letu 1861 je bil
torej 304 goldinarjev. Nekaj denarja so porabili še
za plačilo maš, letno plačilo špitalskemu upravniku
pa je znašalo 21 goldinarjev. Izdatke so imeli tudi
z manjšimi popravili na ubožni hiši in z drvmi za
kurjavo.^^ Blagajniškemu dnevniku meščanskega
špitala za leta 1850 do 1865, ki pa je nepopoln, je
bil priložen tudi seznam inventarja, ki je datiran z
18. julijem 1859 in ga je najbrž spisal novi špitalski
oskrbnik. Pred njegovim prihodom naj bi inventar
obsegal 4 železne postelje, 4 žimnice, 4 nočne
omarice, 2 mizi, 1 oz. 2 stola, 2 ženski in 5 moških
oblačil, 5 odej in 5 starih platnenih rjuh. Seznam
novih pridobitev pa je bil precej daljši. Poleg no-
vih postelj, odej, rjuh in pohištva so pridobili dve
novi sobi, peč in izvedli nekaj popravil v hiši in na
vrtu.^3 Kakor je razvidno iz popisa inventarja, v
ubožnici najbrž tudi niso mogli sprejeti več ubož-
cev, zato so zdravi siromaki večinoma živeli izven
ubožnice in prejemali denarno podporo.
Naslednji zapis o razdeljenih podporah iz
ubožnega zaklada najdemo za leto 1877. Tisto leto
so redno podporo izplačevali 35 osebam, od tega
11 ženskam in 24 moškim, za kar so v celem letu
porabih 388,92 goldinarjev. Večina je mesečno do-
bivala po 1 goldinar podpore, le trije so skozi vse
leto prejemali po 2 goldinarja (Valentin Orešek,
Franc Drinovc in Marija Fargar). Po dva goldinarja
je dobival Franc Gogala, ki pa je marca umrl in so
njegov delež nato razdelili med dva nova ubožca,
vsakemu po en goldinar. Franc Wahrheit je me-
sečno prejemal po 1,84 goldinarja, Johana Zupane
in Marija Puhar pa le polovico običajnega zneska,
torej po 1/2 goldinarja mesečno. Nekateri ubožci so
prejemali pomoč zelo dolgo, ponavadi do smrti.
Tako lahko na tem seznamu prejemnikov podpor
za leto 1877 srečamo nekaj imen, ki so se že po-
javljala na seznamu iz leta 1862. Ta imena so Va-
lentin Orešek, Franc Gogala, Marija Fargar, Franc
Wahrheit, Josef Stohinger, Marija Franža, Marija
Puhar in Katarina Novak.^
Za obdobje od 1873 do 1875 obstajajo tudi po-
datki o številu bolnikov, ki so jih oskrbeli v
kranjski bolnišnici (ubožnici). Te podatke je od
lokalnih oblasti zahtevala deželna vlada. Tako so v
Kranju leta 1873 oskrbeli 17 bolnikov, od tega 9
moških in 8 žensk, za kar so porabili 118 oskrbo-
valnih dni in 70,80 goldinarjev. Naslednje leto je
poskočilo število prošenj za sprejem v bolnišnico
(z 8 leta 1873 na 15), sprejeli in oskrbeli so 16
bolnikov, povprečna oskrbovalna doba za vsakega
bolnika pa je bila 27 dni. Od tega jih je pet
ozdravelo, trije pa so umrli. Najpogostejša bolezen
so bile koze.^5 Seveda je bila to samo zasilna
bolnišnica v ubožnici, kamor so sprejemali tiste, ki
so bili obnemogli in so jih oskrbeli z nujno zdrav-
niško pomočjo. Ubožnico so spremenili v zasilno
bolnišnico v primeru, če so se v mestu razmahnile
bolezni večjih razsežnosti. Tako se je ob zdrav-
stveni naredbi okrajnega glavarstva iz 9. 8. 1894
občina odločila, da bo prostor za zasilno bolnico za
obolele s kolero v občinski hiralnici (ubožnici), iz
katere bi se v primeru bolezni hiralci preselili na
drug primeren prostor. Enako so občinski možje
storili tudi leta 1892.^^ Kljub nenehnim priza-
devanjem, da bi v mestu dobili pravo bolnišnico,
se ta načrt in želja Kranjčanom nista uresničila. Iz
deželnega glavarstva v Ljubljani so županstvom
po Kranjskem pošiljali okrožnice, naj občine ne
pošiljajo v deželne javne bolnišnice bolnikov, ki so
bili neozdravljivo bolni, kajti, kot so navedli v
okrožnici, ti bolniki jemljejo prostor tistim, ki se
jim še lahko pomaga. V ljubljanski javni bolnišnici
so take bolnike lahko zavrnili ali pa so občini za-
računali visoke stroške oskrbe.^^ Tako manjšim
mestom kot je bil Kranj, ki so bila brez bolnišnice,
ni preostalo drugega, kakor da so svoje občane, ki
so bili neozdravljivo bolni in brez sredstev za pre-
živetje, oskrbovali v ubožnici. Vendar ubožnica ni
zadovoljevala niti potreb ubožcev, ki so imeli tam
le streho nad glavo in je imela bolj značaj hiral-
nice, kaj šele, da bi bila primerna za bolnišnico.
Več o razmerah na področju socialne oskrbe do
osemdesetih let v Kranju lahko izvemo iz nekega
vprašalnika, ki je v arhivski mapi z naslovom Spi-
tal 1880 in iz ocene stanja na tem področju, ki ga
je županstvo leta 1882 poslalo deželnemu odboru.
Vprašalnik je brez datuma, brez označenega na-
slovnika in pošiljatelja. Dokument naj bi bil vpra-
šalnik za sprejem na neko listo. Vprašanja se nana-
šajo na ubožno oskrbo v mestu oz. na meščanski
špital. V vprašalniku najdemo splošne podatke o
špitalu, od vsega pa je najbolj zanimiva ocena, da
je razmerje med revnim in preostalim prebival-
stvom v mestu 4 : 1000.^8
Boljši pregled nad ubožno oskrbo v Kranju
nam daje poročilo županstva deželnemu odboru o
teh zadevah. Kranjski deželni odbor je namreč v
tem času pripravljal predlog zakona o ubožni
oskrbi za Kranjsko, ki je bil nato sprejet leta 1883,
in je občine oz. občinske odbore prosil za poročilo
o oceni stanja v njihovih občinah, o pomanj-
kljivostih in vzrokih za pomanjkljivosti ter o pred-
22 ZAL, KRA-2, 579, KRA-2, 596, KRA-2, 610, KRA-2, 634.
23 ZAL, KRA-2, 634.
21 ZAL, KRA-2, 889 (13. 4. 1878).
25 ZAL, KRA-2, 827.
26 ZAL, KRA-2, 1138 (21. 8. 1894).
27 ZAL, KRA-2, 827 (23. 6. 1875).
28 ZAL, KRA-2, 939.
62
46
1998
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Prošnja za podporo (KRA-2, 1209)
63
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
Seznam razdeljenih podpor iz fonda župnijskega ubožnega instituta za leto 1852 (KRA-2, 429)
logih za izboljšanje stanja.^^ Kranjsko županstvo je
v oceni stanja navedlo, da v Kranju ubogi do-
bivajo podporo iz občinske ubožnice (Pfrundner-
fond) in iz farne ubožnice oz. instituta (Pfarrar-
meninstitut), tisti ubožci, ki nimajo stanovanja pa
29 ZAL, KRA-2, 985 (22. 7. 1882).
imajo mesto v občinski bolnišnici oz. hiralnici. Bol-
nišnica je bila po besedah župana dobro oprem-
ljena s potrebščinami in v njej je v tistem času
prebivalo osem siromakov. Dohodki ubožne hiše
so znašali 455,70 goldinarjev, za preskrbovanje
ubožcev pa so letno porabili 600 - 650 goldinarjev.
Premoženje občinske ubožnice je bilo naloženo v
64
46
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
vinkuliranih obligacijah in intabuliranem dolžnem
pismu v skupni vrednosti 10.722 goldinarjev. Iz te-
ga je občina mesečno podpirala od 34 do 40 siro-
makov, ki so dobivali 1 - 2 goldinarja mesečno.
Poleg tega so siromaki dobivali miloščino ('al-
možno') še iz farne ubožnice, hrano so dobivali v
boljših hišah, ob petkih pa so prosili od hiše do
hiše. Čeprav je bila ubožna oskrba zadeva občin, je
župan menil, da je pomoč Cerkve pri tem iz-
rednega pomena. Županstvo je menilo, da je
pomanjkljivost ubožne oskrbe v tem, da ubogi
prosijo po hišah, s čimer pa se spodbuja beračenje,
vendar tega ne morejo prepovedati, ker nobena
občina, če sama sebe noče spraviti v finančne te-
žave, ne more tako popolno skrbeti za uboge, da
jim ne bi bilo treba več nabirati miloščine po
hišah. Sicer pa je županstvo menilo, da čim bolj
prepovedujejo beračenje, več ga je. Glavni vzrok
za tako neugodno stanje je županstvo videlo v
vedno večji množici proletariata. Preden naj bi se
spreminjali zakoni, se morajo odpraviti največji
vzroki siromaštva. V mestu se je siromaštvo širilo
zaradi svobodne trgovine, na podeželju pa zaradi
delitve zemljišč in kmetije niso bile več dovolj
velike, da bi omogočile preživetje družini. Poleg
tega se beračem in potepuhom ne bi smelo do-
voliti porok. Vsaka občina bi morala poskrbeti za
svoje uboge. Berače, potepuhe, postopače in pijan-
ce pa bi bilo pod zagroženo strogo kaznijo treba
prisiliti k delu. Za prave ubožce bi se morala tudi
na Kranjskem, tako kot je bilo to urejeno na Šta-
jerskem in Koroškem, ustanoviti deželna hiralnica,
v katero bi občine pošiljale svoje uboge. V primeru
odprave župnijskih institutov se župnikom ne bi
smelo odvzeti besede pri ubožni oskrbi v mestu,
čeprav po zakonu ta spada v občinski delokrog.
Cerkev je namreč z nabiranjem in razdeljevanjem
darov veliko pripomogla k boljši oskrbi ubogih. Na
koncu kranjsko županstvo dodaja, da naj bi se
novi deželni zakon sprejel šele potem, ko bi se
spremenil državni domovinski zakon, da občine in
ubožci ne bi bili postavljeni iz dežja pod kap.^O Iz
dopisa lahko razberemo, da se je občina zavedala
razmer na področju ubožne oskrbe in glavnih
vzrokov za tako stanje. Občina je namreč v praksi
čutila povečanje števila tistih, ki so bili potrebni
pomoči in se je hkrati zavedala, da sama ne more
v zadostni meri poskrbeti zanje, zato je pozivala k
sodelovanju s Cerkvijo, ki je pri vernikih spod-
bujala čut za dobrodelnost in je imela veliko vlogo
pri izvajanju ubožne oskrbe v mestu. Občinski
možje so se zavedali tudi, da bi moral biti prvi
korak k izboljšanju razmer v spremembi domovin-
skega zakona na državni ravni, kar se je zgodilo
šele konec stoletja.
Razmer na področju socialne oskrbe so se v
mestu izboljšale v osemdesetih letih, ko je občinski
odbor tem zadevam začel posvečati več pozor-
nosti. K temu je najbrž pripomogel novi deželni
zakon o ubožni oskrbi in ukinitev kranjskega
župnijskega ubožnega instituta leta 1892, katerega
večino premoženja je dobila občina Kranj. O ubož-
nih zadevah v občini in o premoženju ubožnega
zaklada je odločal občinski odbor na svojih sejah.^^
Ločeno od ubožnega premoženja je občinski odbor
upravljal premoženje ustanov, ki so jih darovalci
ustanavljali za točno določene namene in se to
premoženje ni smelo mešati z premoženjem ubož-
nega zaklada. V okviru občinskega odbora so de-
lovali razni odseki: finančni, stavbni, policijski,
tržni in tudi ubožni odsek. Ubožni odsek je na
sejah občinskega odbora poročal o tekočih zade-
vah pri ubožni oskrbi v mestu, dajal je v obrav-
navo in sprejem predloge in vsako leto pripravil
zaključni račun za premoženje, namenjeno ubožni
oskrbi, ki ga je moral potrditi občinski odbor. O
zadevah je sklepal občinski odbor, izvedbo teh
sklepov je naložil ubožnemu odseku oz. njego-
vemu načelniku ali županu. Poleg ubožnega od-
seka je odbor o tekočih zadevah obveščal tudi
župan. Pri tem je šlo predvsem za določena darila
ali volila, ki jih je župan sprejel v imenu občine
oz. ubožnega zaklada in je o tem redno obveščal
občinske odbornike. Članov ubožnega odseka je
bilo od šest do sedem in so jih odborniki izvolili
izmed sebe. Ubožni odsek je imel svojega načel-
nika, ki je bil oskrbnik mestne ubožnice in ubož-
nega zaklada, vodil je račune, razdeljeval mesečne
podpore, vodil seje odseka in o tekočih zadevah
poročal občinskemu odboru. Dolgo, vse od druge
polovice šestdesetih let pa do svoje smrti leta 1892,
je bil oskrbnik ubožnice in ubožnega premoženja
Kari Goetzl, izhajal je iz znane kranjske družine, ki
je imela v mestu svojo delavnico podobarstva in
pozlatarstva. Za njim je prevzel mesto načelnika
odseka Franc Omerza, kranjski trgovec in kasneje
občinski svetovalec. Po njegovem odstopu leta
1898 je načelstvo prevzel Ivan Rakovec, ki je na-
slednje leto že odstopil in ga je zamenjal Josip
Kovač. Kovač je svojo službo opravljal tudi še po
občinskih volitvah leta 1901. Za njim je leta
1910/11, ko je v kranjsko mestno hišo prišel tudi
nov župan Ferdinand Polak, prevzel vodstvo
ubožnega odseka trgovec in občinski svetovalec
Janko Sajovic.
Ko so občinski odborniki obravnavali ubožne
deve, je imel sedež in glas v občinskem odboru
tudi kranjski župnik in dekan. Pri tem je bil
najbolj dejaven Anton Koblar, ki je leta 1900 prišel
v Kranj za župnika. Koblar se je precej udejstvoval
30 ZAL, KRA-2, 985 (19. 8. 1882).
31
ZAL, KRA-2, Zapisniki sej občinskega odbora občine ■
Kranj 1883 - 1901.
65
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
S
1998
v političnem življenju mesta in je bil zelo dejaven
pri reševanju socialnih vprašanj. Leta 1901 je na
volitvah kandidiral v občinski odbor, vendar ni bil
izvoljen in je bil v odboru le kot namestnik vi-
rilista Pollaka. Tako je na seji občinskega odbora
12. julija 1901, ko so odborniki volili nov ubožni
odsek, izrazil obžalovanje, da se pri volitvah v
odseke ne ozira na manjšino in da bi npr. on prav
rad sodeloval v ubožnem odseku, kar je na seji
povzročilo nekaj hude krvi. Ciril Pire je zavrnil
dekanove očitke. V debati je Karol Florian uporabil
neprimeren izraz nasproti Cirilu Pircu, ki je
zahteval opravičilo. Po županovi intervenciji je
Florian preklical svoje besede in s tem so se du-
hovi nekoliko pomirili in izvolili so predlagani
ubožni odsek.
Glavnico premoženja sta si ubožnica in ubožni
zaklad povečevala z darovi kranjskih meščanov in
rojakov. Večinoma so se mestnih revežev Kranj-
čani spominjali v svojih oporokah. Vera je ljudem
narekovala in priporočala milosrčnost do ubogih,
ki so bili Bogu najbližji. Za časa svojega življenja
so premožni ubožcem dajali manjše darove, ki so
jih šteli za dobra dela. Pred smrtjo oz. ko so ob
pisanju oporoke mislili nanjo, pa so se hoteli bolj
odkupiti Bogu in hkrati poskrbeti za svoj dušni
blagor v posmrtnem življenju. Večinoma so zapu-
ščali zneske po nekaj sto goldinarjev. Če je bil
znesek večji, so ponavadi določili, da se je moral
denar dodati h glavnici ubožnega zaklada oz. v
špitalsko blagajno in se 'rodovitno' naložiti na hra-
nilno knjižico in v različne javne fonde. Če je
znesek dosegal do 100 goldinarjev, so večinoma
določili, da se je denar takoj razdelil med mestne
reveže in včasih so tudi določili dan, ko naj bi se
denar razdelil. Župan je občinske odbornike redno
obveščal o darovih in volilih, ki jih je prejemal v
imenu kranjskih ubožcev in ubožnega fonda.
Darove je nato predal ubožnemu odseku oz. nje-
govemu načelniku, da je ta denar dal v ubožni
fond. O vseh zadevah, ki so zadevale naložbe in
porabo tega denarja, je moral odločati občinski
odbor in župan ter načelnik ubožnega fonda sta
morala nato te sklepe izvršiti. Tako je npr. Josipina
Trinčeva v korist ubogih mesta Kranja zapustila
500 goldinarjev, za katere so se občinski odborniki
odločili, da jih bodo dodali kot kapital k mest-
nemu sirotišničnemu fondu.■'^ Josipina Schiffrer je
v oporoki zapustila 500 goldinarjev ubožnemu
zakladu, obresti od tega denarja pa naj bi se vsako
leto razdelile med reveže.'^ Marija Hauptman je v
svoji oporoki zapustila 100 goldinarjev, ki naj bi se
takoj razdelili med revne in 100 goldinarjev, ki naj
32 ZAL, KRA-2, 1234 (12. 7. 1901).
33 ZAL, KRA-2, 1035 (30. 10. 1885).
34 ZAL, KRA-2, 1183 (19. 10. 1898).
bi se koristno naložili za namen ubožnice.35 Po-
kojni občinski svetovalec Franc Dolenc je v svoji
oporoki zapustil mestnim revežem 200 kron v ta-
kojšnjo razdelitev. Denar se je na željo sorodnikov
razdelil osmi dan po smrti pokojnika.36
Nekateri so ubožni zaklad oz. ubožnico določili
za glavnega dediča svojega premoženja. Leta 1887
je vdova muzikanta Marija Prek za svojega glav-
nega dediča imenovala ubožnico. Zapuščina je po
odbitkih znašala 1.080 goldinarjev in še dodatnih
672 goldinarjev. Denar so mestni možje naložili v
Kranjsko hranilnico v korist ubožnega fonda.3^
Precej dela je imela občina z zapuščino leta 1889
umrle Marije Berčič. Ta je za glavnega dediča ime-
novala kranjsko ubožnico. Ubožni fond kot dedič
je moral prodati vse nepremičnine in premičnine,
od tega denarja pa je moral Francu Berčiču, bratu
Marije Berčič, do njegove smrti letno plačevati 4 %
obresti od tega kapitala v mesečnih obrokih. Ob-
čina je leta 1890 za 1.310 goldinarjev odkupila
posest, ki je spadala k hiši iz zapuščine in nato vse
skupaj za 1.800 goldinarjev prodala mizarju Dru-
kerju. Naslednje leto je občina dobila še del pre-
moženja naloženega v Kranjski hranilnici v znesku
3.441,30 goldinarjev, in eno državno srečko iz leta
1860 za 100 goldinarjev.38 Leta 1884 je začela de-
lovati ustanova kranjskega trgovca Valentina Plei-
vveissa, ki je leta 1881 umrl na Dunaju, namenjena
za oskrbovanje revnih šolarjev z obleko. To usta-
novo je občina vodila ločeno od ostalega premo-
ženja ubožnega zaklada. Letno je imela ustanova
okrog 200 goldinarjev prihodka in prav toliko od-
hodka, z izjemo let 1884, 1885 in 1887, ko je bil
prihodek čez 500 goldinarjev.39
Seveda so meščani podarjali ubožnemu zakla-
du različne vsote tudi ob drugih priložnostih, ne le
v oporokah. Večinoma so bili to manjši zneski.
Tako sta Anton Hafner iz Škofje Loke in Janez
Sušnik kranjskega župana obvestila, da sta se po-
ravnala v neki zadevi in zato sta v kranjsko bla-
gajno revnih vplačala 80 goldinarjev.'^" Leta 1888
je ubožnemu zakladu za razdelitev med uboge iz-
ročil 12 goldinarjev čitalniški odbor kot preostanek
od slavnostne veselice.^l Ko so se v Kranju začela
prizadevanja  za  izgradnjo  nove  bolnišnice  oz.
35 ZAL, KRA-2, 1051 (1. 10. 1886).
36 ZAL, KRA-2, 1234 (1. 9. 1901). Sredi devetdeseti?! let 19.
stoletja je v Avslro-Ogrski krona zamenjala goldinar.
Razmerje krona: goldinar je bilo 2; 1. Stoti del krone je
bil en vinar. Krone v dokumentih zasledimo od leta
„ 1900.
37 ZAL, KRA-2, 1117 (9. 11. 1887) in KRA-2, 1118 (2. 9.
38 ZAL, KRA-2, 4012 (3. 7. 1889), KRA-2, 1119, KRA-2, 1120,
KRA-2, 1121.
39 ZAL, KRA-2, Zapisniki sej občinskega odbora občine
Kranj 1883 - 1901.
40 ZAL, KRA-2, 4012 (4. 8. 1883).
41 ZAL, KRA-2, 1118 (23. 11. 1888).
66
3 KRONIKA
46
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
ubožnice je kranjski podjetnik in lastnik elektri-
čnega mlina Vinko Majdič za gradbeni zaklad
ubožnice podaril 1.000 goldinarjev. Majdič je konec
prvega leta prve svetovne vojne podaril mestu
2.100 kg koruzne moke, ki naj bi jo za novo leto
razdelili med občinske revne družine.'*^ Jq jg edini
primer, ki sem ga zasledila, da bi kdo podaril
živila za razdelitev med reveže. S hrano so me-
ščani ubožce namreč preskrbovali vsakodnevno, ko
so ti na vrata hiš hodili po 'vbogajme'. Ta pri-
spevek večje količine moke je bila najbrž že po-
sledica prvih vojnih pomanjkanj.
Zelo primerno priliko, da so se meščani in ob-
čina izkazali v svoji dobrodelnosti, pa so pred-
stavljala praznovanja v cesarski hiši. Ob obisku
cesarja Franca Jožefa na Kranjskem leta 1883 je
kranjski trgovec Franc Omerza ustanovil fond v
vrednosti 1.000 goldinarjev v obligacijah srebrne
rente za podpiranje mestnih revežev. Tudi to usta-
novo je občina vodila ločeno od premoženja ubož-
nega zaklada. Vsako leto je dohodek ustanove
znašal 42 goldinarjev, ki so jih, kakor so nare-
kovala določila ustanove, razdelili med mestne
reveže.^3 qj, praznovanju poroke cesarjeve hčere
Marije Valerije z nadvojvodo Francem Salvadorjem
junija leta 1900 je kranjski občinski odbor na pred-
log Viktorja Globočnika sklenil, da v spomin na to
priložnost mestni ubožnici iz občinskega premo-
ženja darujejo 500 goldinarjev. Za ta denar naj bi
se kupile državne obveznice v srebrni renti. Ob-
resti iz te ustanove naj bi vsako leto na obletnico
poroke špitalsko oskrbništvo razdelilo med mestne
špitalarje oz. med ubožne sprejete v špital. Seveda
je tako ustanovo mestne občine Kranj rade volje
potrdil tudi deželni predsednik Winkler. Tako se je
za leto 1901 oskrbništvu mestne ubožnice iz tega
fonda izplačalo 20 goldinarjev."*^ Ko se je leta 1898
po monarhiji praznovala 50-letnica vladanja cesar-
ja, se je kranjska občina želji cesarja, naj se ne pra-
znuje bučno, ampak z dobrodelnimi napravami,
uklonila toliko, da je po 100 goldinarjev darovala
ubožnemu odseku za kranjske mestne reveže in
kranjskemu otroškemu vrtcu ter 200 goldinarjev
dijaški kuhinji, ki je tudi delovala v Kranju. Na
cesarjev sedemdeseti rojstni dan 18. avgusta 1900
so med ubožce razdelili 200 kron.^5
Glavni dohodek ubožnega zaklada in ubožnice
so torej predstavljale obresti od kapitala, nalože-
nega v obligacijah papirnate rente in srebrne rente
ter obresti od kapitala, naloženega v hranilnih
knjižicah. Ostale dohodke pa so predstavljali do-
42 ZAL, KRA-2, 1122 (23. 2. 1892), KRA-2, 1380 (21. 12.
1914).
ZAL, KRA-2, Zapisniki sej občinskega odbora občine
Kranj 1883 - 1901.
ZAL, KRA-2, 1120, KRA-2, 1121, KRA-2, 1122, KRA-2,
3995.
45 ZAL, KRA-2,1183 (20. 9. 1898), KRA-2, 1196 (7. 8. 1900).
hodki občine od pasjega davka, globe ter različne
licence in pristojbine (za prireditve, godbe in po-
dobno) ter dohodek od njiv in gozdov, ki so jih
dajali v najem. Po sprejemu občinskega proračuna
za leto 1899 so se odborniki odločili, da predviden
znesek 130 goldinarjev od privolitev za predstave
in igre, z ozirom na majhno vsoto, prepustijo
ubožnemu zakladu. Poleg tega so, kakor v pre-
teklih letih, ubožnemu zakladu prepustili tudi
dohodek od pasjega davka.^^
Vsi izdatki iz fonda ubožnega zaklada so bili
namenjeni mestnim ubožcem. Največji delež iz-
datkov so tvorile podpore in izdatki za delovanje
in vzdrževanje mestne ubožnice na Pungertu. V
kranjski ubožnici so prebivali tisti ubožci, ki niso
imeli stanovanja. V ubožnici niso dobivali hrane,
zato so bili vezani na podporo iz ubožnega za-
klada in na miloščino, ki so jo nabirali po mestu.
Hiša je torej bolj služila kot hiralnica. Hišo na
Pungertu, kjer je bila ubožnica, je občina leta 1850
kupila od Franca Pezdiča za 1.000 goldinarjev.^^
Po navedbah Josipa Žontarja je bilo v njej prostora
za nekako 18 revežev, ki so bili navezani na
miloščino. Leta 1890 je okrajni zdravnik dr. Edvard
Savnik predlagal, naj se v Kranju ustanovi okrajna
bolnišnica, ki bi lahko služila za vso Gorenjsko,
vendar se ta misel ni uresničila niti po ponavnih
prizadevanjih na začetku 20. stoletja.^^ Zaradi po-
večanja števila tistih, ki so dobivali ubožno pod-
poro iz ubožnega zaklada in zaradi nezadostnosti
obstoječe ubožnice, je občina leta 1895 kupila na
Pungertu Weinbergerjevo hišo z vrtom, ki je stala
poleg že obstoječe ubožnice. Ubožni zaklad jo je
kupil za 2.800 goldinarjev, Marija Weinberger in
njena hči pa sta si v hiši zase izposlovali sobo in
kuhinjo, kjer sta lahko živeli.^^ Občina se je v
naslednjem letu odločila za povečanje in popravilo
hiše za eno nadstropje. Stroški gradnje, ki jo je
prevzela Kranjska stavbinska družba, so znašali
12.500 goldinarjev. Na posebni seji se je občinski
odbor odločil gradnjo financirati iz volil in daril,
namenjenih ubožnici, vendar je še vedno nastal
primanjkljaj za 3.040 goldinarjev. Zato je župan-
stvo prosilo deželni odbor, da bi ta del stroškov
lahko krili iz vinkuliranega premoženja ubožnega
zaklada (hranilne knjižice in papirnate rente), kar
je deželni odbor tudi dovolil. Deželni odbor je mo-
ral namreč odobriti vsak poseg v glavnico pre-
moženja ubožnih zakladov. Občinski možje so me-
nili, da ima ubožni zaklad dovolj veliko premo-
ženje za to, poleg tega pa je morala občina od-
plačevati že posojilo za novo gimnazijsko poslopje
67
46 ZAL, KRA-2, 1183 (25. 11. 1898).
47 Žonlar: Zgodovina..., str. 324 in 422 in ZAL, KRA-2, 634,
KRA-2, 4021 (11. 12. 1850, 16. 12. 1850).
48 Žonlar: Zgodovina..., sir. 333, 342 in 350.
49 ZAL, KRA-2, 4021 (30. 6. 1885).
3 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
in prevzema še enega posojila ne bi zmogla. Sicer
pa bi se prostori v hiši, če bi bili prazni, dajali v
najem. Stavbinska družba je stavbo dala v uporabo
avgusta 1897. Leta 1903 je ubožni zaklad kupil na
Pungertu še tretjo hišo, tako da je imel ubožni
zaklad tri hiše, ki jih je lahko uporabljal za pre-
skrbo ubogih. Ubožni zaklad je to hišo z vrtom
kupil za 4.100 kron od lastnice Mine Zupane, ki je
skupaj z bratom v hiši dobila v uporabo lastno
sobo. Ker je občina menila, da je nakup zaradi
primerne lokacije zelo ugoden (hiša je stala poleg
že dveh obstoječih ubožnih hiš) in je bilo treba
hitro ukrepati, je kupnino za hišo poravnala iz
občinske blagajne proti povrnitvi stroškov s strani
ubožnega zaklada. Tudi deželno odbor je dovolil
nakup iz glavnice in obresti hranilnih knjižic pod
pogojem, da se je lastništvo hiše prepisalo na
ubožni zaklad.5" Kranjska mestna ubožnica na
Pungertu je tako na začetku 20. stoletja imela tri
hiše. Vrednost najstarejše hiše (takrat Pungert hiš-
na številka 26) je bila 5.000 kron. Bila je enonad-
stropna zidana hiša, krita z opeko. Ta del poslopja
je bil namenjen sirotišnici. Vrednost obnovljene
hiše (takrat Pungert hišna številka 27) je bila 28.000
kron. Bila je zidana enonadstropna hiša, krita z
opeko in je imela 7 sob in 2 kuhinji. Vanjo so leta
1912 napeljali tudi vodovod. Hiša je služila kot
ubožnica in zasilna bolnišnica. Zadnja se je kom-
pleksu ubožnice pridružila manjša hiša, ki je bila
zidana pritlično (takrat Pungert hišna številka 28).
Imela je sobo, kuhinjo in shrambo. Njena vrednost
je bila cenjena na 1.400 kron. Iz časa tik pred prvo
svetovno vojno je tudi popis inventarja ubožnice.
Ta je obsegal nekaj pohištva, od tega 13 postelj,
nekaj stolov in miz ter omare in skrinjo za shra-
njevanje obleke in perila. Inventar perila in po-
steljne oprave pa je med drugim obsegal 52 rjuh,
12 odej, 16 blazin s slamo, 1 žimnato blazino, 16
podglavnic, 2 koča, 3 posteljna pregrinjala, nekaj
moških in ženskih oblačil in perila ter nekaj dru-
gih drobnarij
Iz poročila o številu oskrbovanih v kranjski
ubožnici za leto 1899 izvemo, da je tega leta v
ubožnici bivalo 29 ubožcev, od tega 17 moških in
14 žensk, 22 jih je bilo v oskrbi že dalj časa, 7 pa je
bilo novih, od tega 4 moški in 3 ženske. V tistem
letu je en oskrbovanec odšel iz ubožnice, trije pa
so umrli, tako da je bilo konec leta 1899 v ubožnici
25 ubožcev, ki so bili prav tako kot ostali mestni
reveži navezani na podporo iz ubožnega zakla-
da.^2 Ubožnica je imela tudi hišnika, ki je skrbel za
vzdrževanje in red v hiši. O dolžnostih hišnika
izvemo tudi iz hišnega reda ubožnice, ki pa na
žalost ni datiran in ni v celoti ohranjen. Ohranjen
je prvi del, ki zadeva dolžnosti hišnika in del
drugega dela, ki zadeva dolžnosti stanovalcev v
ubožnici. Hišnik je moral skrbeti za snažnost, red
in mir v ubožnici. Opozarjati in nadzorovati je
moral, da so imeli ubožci sobe pospravljene in
brez nepotrebne navlake, da v sobe niso nosili
hrane, da so bili ubožci snažni in so opravljali
predpisane molitve. Z ubožci je moral hišnik
občevati prijazno in usmiljeno, če pa se mu kdo ni
pokoril, je to moral hišnik poročati načelniku
ubožnega odseka. Poleti so bila vrata ubožnice
odprta od 5. zjutraj do 9. zvečer, pozimi pa od 6.
zjutraj do 7. zvečer.53 Leta 1900 je občinski odbor
na predlog načelnika ubožnega odseka Ivana Ra-
kovca iz službe hišnika v ubožnici odslovil Antona
Puharja. Ta je namreč pretepal mestnega ubožca
Viljema Mayerja in je bil za to kaznovan z 48-
urnim zaporom. Po mnenju načelnika tudi sicer
službe ni opravljal vestno in je z ubožci ne-
usmiljeno ravnal, tako, da je prišlo do različnih
pritožb. Ubožni načelnik je menil, da mora hišnik
z ubožci sicer energično postopati, ne pa tudi
neusmiljeno. Za prosto mesto hišnika v mestni
ubožnici so tako izvedli razpis in prejeli so štiri
prošnje, med njimi tudi prošnjo odslovljenega
Antona Puharja. Občinski odbor je za novega
hišnika nastavil kranjskega čevljarja Franca Ko-
vača.54 V začetku leta 1914 so na seji občinskega
odseka govorili o tem, da bo popolna oskrba
občinskih revežev v mestni ubožnici mogoča šele
takrat, ko bo mesto imelo vsem zahtevam odgo-
varjajočo mestno ubožnico. Zato so sprejeli sklep,
naj se v najkrajšem času napravi nova, vsem za-
htevam in potrebam odgovarjajoča mestna ubož-
nica, županstvo pa naj čim prej predloži načrte za
prezidavo stare ubožnice. Te nove načrte je najbrž
preprečila prva svetovna vojna, ki je izbruhnila v
tistem letu.55
Glavni izdatek mestnega ubožnega zaklada so
predstavljale podpore, ki so jih v rednih mesečnih
obrokih plačevali mestnim revežem; izplačevanje
podpor je bil glavni način ubožne oskrbe v Kranju
v vsem obravnavanem obdobju. O prošnjah za
podporo so odločali na sejah občinskega odbora na
predlog ubožnega odseka oz. njegovega načelnika.
Tako so npr. Janezu Gonce, ki je vložil prošnjo za
podporo, določili mesečno podporo 2 goldinarja iz
mestnega ubožnega sklada. Leta 1892 so odklonili
prošnjo Florjana Veita, ker so menili, da so njegovi
otroci očetu zmožni dajati podporo. Leta 1900 sta
za podporo zaprosila Liza Debelak in Rudolf Stu-
bal. Debelakov! niso ugodili, Stubalu pa so za časa
njegove bolezni dodelili podporo 8 goldinarjev
5" ZAL, KRA-2, 4021.
51 ZAL, KRA-2, 4021, KRA-2, 4146.
52 ZAL, KRA-2, 4021 (2. 4. 1900).
53 ZAL, KRA-2, 4021.
54 ZAL, KRA-2, 1196 (2. 3. 1900, 27. 4. 1900).
55 ZAL, KRA-2, 1318 (10. 2. 1914.)
68
46
1998
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Dopis za povračilo stroškov za oskrbovanje Franca Weila v tržaški bolnišnici (KRA-2, 698)
mesečno.56 Leta 1889 je za podporo prosil tudi
stari znanec občinskih mož slepi Valentin Orešek.
Ta je že od petdesetih let naprej dobival podporo
iz mestnega špitalskega fonda (2 goldinarja) in iz
ubožnega fonda (1 goldinar). Bil je tudi v bol-
nišnični oskrbi, tako da mu ni bilo treba skrbeti za
stanovanje in hrano. Dnevno je tako dobival po 6
krajcarjev, medtem ko so nekateri drugi popolni
invalidi dobivali po 4 krajcarje. Leta 1869 mu je
občina zavrnila prošnjo za preskrbovanje, ker je že
užival podporo iz ubožnega zaklada in župnijske
ubožnice. Preden so občinski možje ponovno odlo-
čali o podpori slepemu Orešku, je dr. Savnik po-
ročal o stanju očesne bolezni prosilca. Zdravniki so
menili, da se očesi ne moreta več operirati, zato
naj se mu podpora za operacijo kot on želi, ne
dovoli, ampak se mu enkrat za vselej izplača zne-
sek 10 goldinarjev iz ubožne blagajne kot pribolj-
šek.57
56 Glej: ZAL, KRA-2, Zapisniki sej občinskega odbora ob-
čine Kranj 1884 - 1901.
57 Slariha; Zgodbe..., sir. 109 - 111, ZAL, KRA-2, 698 (29. 7.
Stroški za redne podpore za leto 1886 so tako
znašali 488,24 goldinarjev, leta 1899 pa so za redno
podporo 55 osebam izdali 781,40 goldinarjev. Ob-
stajajo tudi seznami rednih mesečnih podpor
mestnim revežem od leta 1906 do 1920. Po se-
znamu razdeljenih podpor za leto 1906 lahko
vidimo, da je bilo med 62 oseb razdeljenih 1.942
kron. Večinoma so ubožci prejemali mesečno po 2
- 4 krone, nekaj zneskov pa je bilo tudi po 5 - 6
kron mesečno, samo Gabrijela Markič je takrat
prejemala 9 kron mesečno. Na polo k seznamom
so pripete tudi poštne nakaznice, trije ubožci so
namreč prejemali podporo izven kranjske občine.
Tako so pošiljali podporo v Ljubljano Karlu Schif-
frerju (vsaka dva meseca po 12 kron), Mariji
Šifkovič (v Koloseum po 4 1/2 krone) in Ani Be-
ranek na Dunaj. Število prejemnikov podpor skozi
leta se je v splošnem gibalo od 60 do 65. Poleg
rednih podpor je načelnik ubožnega zaklada rev-
nim izplačeval tudi denar, ki so ga posamezni
1869), KRA-2, 1119 (6. 8. 1889).'
69
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
1998
meščani namenili za takojšnjo razdelitev med
uboge. Tako so leta 1907 med 57 revežev razdelili
300 kron, ki jih je mestnim revežem podaril Ivan
Majdič.58 Za leta od 1913 do 1916 se v arhivu v
mapah zapisnikov sej občinskega odbora nahajajo
tudi zapisniki sej ubožnega odseka, na katerih so
večinoma obravnavali prošnje za dodelitev oz.
povišanje podpor. Lahko sklepamo, da je že konec
19. stoletja o dodeljenih podporah začel odločati
ubožni odsek sam, ker v zapisnikih sej občinskega
odbora od leta 1892 ni več zaslediti te teme, vse-
kakor pa z začetkom 20. stoletja, ko je imel ubožni
odsek tudi rednejše seje. Preden so se člani ubož-
nega odseka odločili glede dodelitve podpore, so
najprej poizvedeli o razmerah, v katerih je živel
prosilec. Tako so nekaterim ugodili, pri drugih pa
ugotovili, da so sposobni za lažja dela in lahko
nekaj zaslužijo sami. Podporam tudi niso ugodili,
če je prosilec imel sorodnike, pri katerih bi lahko
živel. Glede nekaterih, ki so prosili za povišanje
podpore, so pripomnili, da če s starim zneskom
niso zadovoljni, naj pridejo živeti v mestno
ubožnico.
V mestu se tudi niso mogli domeniti, da bi vsaj
reveži v ubožnici dobili dnevno po en topel obrok
hrane. Leta 1900 je občinski odbornik Karun
predlagal, da bi ubožcem iz dohodkov ubožnega
zaklada dajali dnevno en topel obrok. Na naslednji
seji je načelnik ubožnega odseka Josip Kovač glede
tega poročal, da se to glede na gmotno stanje
ubožnega zaklada ne more izvesti. Čeprav je
glavnica sklada narasla, so po besedah Kovača
dohodki komaj zadostovali za razdelitev mesečnih
podpor. Predlog za topel obrok v ubožnici je spet
leta 1916 dal župnik Koblar, vendar so odločanje o
tem preložili.59
Ker torej v kranjski ubožnici revežem niso
mogli zagotoviti dnevno vsaj enega toplega obroka
in je imela ubožna hiša bolj značaj hiralnice, pod-
pore pa so bile majhne, so bili reveži v veliki meri
navezani na hrano in dodatno miloščino, ki so jo
dobili po hišah kranjskih meščanov. Občina je
namreč reveže pošiljala na hrano od hiše do hiše
in jim po stari navadi ob petkih dovolila pobirati
miloščino po kranjskih hišah. Sicer revežem ni bilo
dovoljeno beračiti po mestu. Seveda temu v praksi
ni bilo tako, poleg tega pa so bili v mestu tudi tuji
berači. Tujih beračev se je občina lahko znebila z
odgonom, za svoje pa je morala poskrbeti sama.
Preden so berača odgnali domov, so ga orožniki
zaslišali in moral je prestati še 48-urni zapor s
postom, ker berača niso mogli oglobiti.^O Berači bi
najbrž nekaj dni kar radi ostali v zaporu, če ob
58 ZAL, KRA-2, 4021.
59 ZAL, KRA-2, 1196 (30. 3. 1900, 7. 8. 1900), KRA-2, 1411
(11.12.1906).
^ Stariha: Zgodbe..., str. 106 - 109.
tem ne bi bili deležni še posta. Problem beračenja
je mestne može težil ves čas. Tako so na seji
ubožnega odseka leta 1913 razpravljali o uspehu
okrožnice o odpravi beračenja v mestu. Meščani so
podpisali, da bodo za namen odprave beračenja
prispevali skupaj 416,10 krone. Odborniki so me-
nili, da tak znesek nikakor ne zadostuje in bi ne-
kateri meščani lahko prispevali veliko več, ker je
meščane že tedaj beračenje po mest stalo več. Da
bi se beračenje v mestu popolnoma odpravilo, bi
bilo mestne reveže treba preskrbeti z vsem po-
trebnim, predvsem z redno prehrano, vendar bi to
precej stalo in bi nabrani znesek 416,10 kron ne
zadostoval. Predlagali so tudi, da se v ta namen
zvišajo doklade na direktne davke.^l
Bolj pereč je bil problem plačevanja podpor za
ubožce, ki so živeli izven svoje občine. Po držav-
nem in deželnem zakonu je morala vsaka občina v
primeru stiske pomagati vsem državljanom, tudi
tistim, ki niso imeli domovinske pravice v občini, v
kateri so živeli. Seveda je občina od domovinske
občine ubožca lahko zahtevala povrnitev stroškov
za oskrbo, česar so se občine redno posluževale.
Ob tem se je prelilo ogromno črnila. Dopisovali so
si glede pristojnost ubožca, glede njegovega dru-
žinskega in premoženjskega stanja. Občine, pred-
vsem manjše, včasih niso hotele plačevati oskrbe,
ker so menile, da je znesek previsok (predvsem, če
so morale povrniti stroške za oskrbo v velikih
mestih, npr. na Dunaju, v Gradcu) Velikokrat se je
končalo s tem, da je občina ubožcu izstavila ubož-
no spričevalo. Ta spričevala so izdajali krajevni
župniki, potrjevala pa jih je politična okrajna
oblast. Izdajali so se lahko le za točno določene
namene, ker so se bali, da bi prišlo do izrabe
spričeval pri beračenju. V ubožnem spričevalu oz.
ubožnem listu so oblasti potrjevale, da dotična
oseba nima nobenega premičnega in nepremič-
nega premoženja, da nima sorodnikov, ki bi lahko
skrbeli zanjo in da ni sposobna s svojim delom
zaslužiti sredstev za preživljanje. Pred izstavitvijo
spričevala se je moralo preveriti tudi realno pre-
moženjsko stanje prosilca. Ernst Mischler je menil,
da je bila ta oblika ubožnih spričeval popolnoma
zgrešena, saj so bila v majhnih občinah, kjer so se
vsi poznali, povsem odveč, v mestih pa brez po-
mena, ker župniki niso mogli poznati vseh svojih
ubogih. Ubožna spričevala oz. ubožni listi so služili
tudi za poravnavanje stroškov za oskrbo revežev
med občinami. Če ubožec ni imel denarja za po-
vrnitev stroškov oskrbe v tuji občini, mu je do-
mača občina izdala ubožni list.^^
Tako je dne 22. julija 1884 ljubljanski magistrat
pisal kranjskemu županstvu, naj Mariji Sturm, ženi
61 ZAL, KRA-2, 1368 (3. 4. 1913).
62 Mischler: Armenpflege..., str. 75; Stariha: Zgodbe..., str.
111 - 112.
70
46
1998
3 KRONIKA
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Ubožni list za Uršulo Matjažič (KRA-2, 1209)
zaprtega krojača Frana Šturma, ki trenutno stanuje
v Ljubljani, izplača primerno podporo, 4 goldinarje
mesečno zanjo in za njene štiri otroke. Pri tem se
je ljubljanski magistrat skliceval na ubožni zakon
iz leta 1883. Hkrati naj bi kranjska občina povrnila
še 2 goldinarja, ki so ji ju za podporo že izplačali
na tamkajšnji račun. Kranjsko županstvo je odgo-
vorilo, da se ji podpora ne more odobriti in tudi
ne vrniti že izplačane podpore. Franc Sturm po
besedah kranjskega župana namreč ni bil pristojen
v kranjsko občino in je kranjske 'poselske bukvice'
1874 dobil po pomoti. Njegov oče Lovrenc Sturm
je bil v Kranju sicer od 1860 do 1864 okrajni ra-
nocelnik, vendar v Kranju ni imel domovinske
pravice. Kranjsko županstvo je bilo mnenja, da je
Franc Šturm mogoče pristojen v občino Cerklje,
ker je bil tam rojen in je njegov oče tam več let
stalno bival.63
63
ZAL, KRA-2, 1019 (22. 7. 1884).
Precej slabe volje so na Kranjskem povzročile
nove uredbe o oskrbi ubogih, ki so jih sprejeli v
Gradcu leta 1899. O tem je kranjski deželni zbor
poslal občinam obvestilo, da ima lahko to po-
sledice tudi za kranjske občine, ki podpirajo svoje
uboge na Štajerskem, še posebno pa v glavnem
mestu Gradcu. V mestu so namreč povečali me-
sečno tarifo za oskrbo tujih ubožcev. Po novem je
ta mesečni znesek znašal 15 kron. O tem je
razpravljal tudi kranjski občinski odbor na posebni
seji 26. junija 1900. Povod za to razpravo je bila
podpora za 79-letnega krojača Antona Leskovarja.
Zanj je mestni blagajni v Gradcu kranjska občina
od februarja 1897 mesečno plačevala 1,50 gol-
dinarja, od marca 1899 pa po 3 goldinarje meseč-
no. Septembra 1899 je Leskovarju grašici mestni
svet začel mesečno plačevati še dodatnih 2,55 gol-
dinarja. Kranjsko županstvo te dodatne podpore,
ki je bila izven rednega dogovora, ni hotelo plačati
in se tudi ni strinjalo z zvišanjem podpore na 7,50
71
3 KRONIKA___±—
Hišni red kranjske ubožnice (del) (KRA -2, 4021).
71
-—----- 1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
46
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
goldinarja oz. 15 kron mesečno. Zato se je Anton
Leskovar pritožil na kranjski deželni odbor in ta je
glede tega interveniral pri kranjskem županstvu.
Iz okrožnice iz 28. maja 1900 je razvidno, da je
graški mestni svet povišal podporo na podlagi
novega zakona o ubogih. Kranjski občinski odbor
je glede tega na seji sklenil, da se Antonu Le-
skovarju podpora v višini 15 kron ne dovoli in
odborniki so pristavili, da če Leskovar ni zado-
voljen z določeno podporo 6 kron, naj se zglasi za
sprejem v kranjsko mestno ubožnico. Poleg tega
so se odločili, da mora graški mestni svet vrniti
znesek, ki je presegal redno določeno podporo,
ker ni dokazov, da je bila pomoč nujno potrebna.
Obenem so glede tega sprejeli tudi splošen sklep,
da ubožcem, ki so bivali izven kranjske domo-
vinske občine, kranjska občina ne bo izplačevala
večje podpore, kot je to v navadi v Kranju, če se
je slučajno občina, v kateri je kranjski ubožec bival,
odločila za podeljevanje višje podpore. Ubožcem
naj se hkrati da na izbiro, da se lahko vrnejo v
domačo občino. V smislu tega sklepa so ravnali
tudi, ko so na seji zavrnili zahteve po povišanju
podpore Avguštinu Prenetu in Jakobu Prausu, ki
sta bivala na Štajerskem. Kljub temu so naslednji
mesec iz Gradca v Kranj poslali dopis o zamujenih
plačilih za Leskovarja, ki so takrat znašala 98,50
kron, z dodatno razlago, da so Leskovarju povišali
podporo za 4,50 krone zaradi stiske v kateri se je
znašel. Krojač Leskovar je umrl v Gradcu de-
cembra 1900 in od tam so januarja naslednjega
leta v Kranj poslali dopis o zamujenih plačilih
podpor, ki so za obdobje od 1898 do 1900 skupno
znašale 217 kron. O tem ali je kranjska občina
plačala zaostali znesek iz gradiva ne zvemo.^^
Občine so se med seboj tudi težko dogovorile
za plačilo stroškov za prevoz ubožca v domačo
občino. Te prevozne stroške je morala ponavadi
plačati domovinska občina. Za revne meščane, ki
so umrli, je bila občina dolžna poskrbeti za pokop
in po možnosti plačati tudi skromen cerkveni ob-
red. O ureditvi stroškov glede pogrebov revežev
so govorili tudi na seji ubožnega odseka kranjske
občine leta 1913. Po zakonu iz leta 1874 naj bi bili
pogrebi revežev prosti pristojbin za zvonenje in
cerkvene obrede duhovnika pri pogrebu, vendar
so se vse do takrat te pristojbine zahtevale. Kranj-
ski župnik Koblar je na to dejal, da je zvonenje
treba plačevati, ker drugače ne bo pustil zvoniti,
pa tudi nihče ne bo hotel zastonj zvoniti. Tako so
se dogovorili za naslednje pristojbine pri pokopu
mestnih revežev: za grobarja 4 krone in za zvo-
nenje 2,40 krone, odpade pa pristojbina 4,10 krone
za cerkvena opravila. K sklepom seje je nato žup-
nik pripomnil, da v pristojbino 4,10 krone ni vštet
samo duhovnikov obred, ampak tudi pristojbina
cerkvi in zvonenje, 2 kroni za zvonarje, mini-
strante, križ... Župnik je namreč menil, da njegova
izjava v zapisniku ni bila pravilno interpretirana.^^
Potem, ko je leta 1901 začel veljati nov do-
movinski zakon, ki je zelo olajšal pridobitev
domovinske pravice v občini, kjer je posameznik
že dalj časa prebival, se je precej povečalo število
tistih, ki so v Kranju hoteli pridobiti domovinsko
pravico. Med njimi je bilo veliko tistih, ki so bili
potrebni občinske oskrbe. O prošnjah za prido-
bitev domovinstva je odločal občinski odbor na
predlog policijskega odseka. Vse tri obravnavane
prošnje, ki jih lahko zasledimo v zapisnikih ob-
činskih sej za leto 1901, so zavrnili. Tako so npr.
prošnjo sosednje občine Hrastje, naj v kranjsko do-
movinsko zvezo sprejmejo Marijo Kristan, zavrnili,
ker je bila ta za časa svojega bivanja v Kranju in je
bila takrat še v ubožni oskrbi. Zakon je namreč v
drugem členu določal, da prosilec za časa svojega
vsaj 10-letnega bivanja v občini ni smel prejemati
podpore ali biti v ubožni oskrbi.^^ Mesto se je torej
otepalo revnih prosilcev za domovinstvo, saj bi jim
s sprejemom v kranjsko domovinsko zvezo morali
takoj podeliti ubožno pomoč in bi bili v breme
občini. Tako so v kranjski občini pazili, da se šte-
vilo tistih, ki bi bili s strani občine potrebni po-
moči, ni občutno povečalo in je to število vseskozi
ostajalo nekje pri 60 ali nekaj več.
Posebno poglavje ubožne oskrbe v mestu pa je
vprašanje sirotišnice. Prav sirotišnico so poleg bol-
nišnice v Kranju najbolj pogrešali. Zanjo je že v
sedemdesetih letih 19. stoletja Viljemina Skarja vo-
lila 4.000 goldinarjev. Takrat so sirotišnico hoteli
združiti z meščansko ubožnico, česar pa deželna
vlada ni dovolila. Do izvedbe te zamisli, kljub več-
kratnim prizadevanjem, ni prišlo niti v naslednjih
desetletjih. Premoženje, ki so ga dobili za siro-
tišnico, so najbrž vodili skupaj s premoženjem
ubožnega zaklada. Posebej so zaključne račune
sirotišničnega zaklada obravnavali na sejah občin-
skega odbora za leto 1896, 1898 in 1899. Nena-
vadno visoki so bili dohodki in izdatki za leto 1896
(dohodki 10.418,20 gld, izdatki 10.239,61 gld). Ker
se je v tem letu popravljala stavba ubožnice, se je
denar najbrž porabil za ta namen. V letu 1898 in
1899 so bili izdatki nekaj večji od dohodkov in pri-
manjkljaj so pokrili iz dohodkov ubožnega za-
klada. Po dograditvi nove stavbe ubožnice, so za
sirotišnico nekako določili staro stavbo ubožnice,
kakor to lahko vidimo iz popisa poslopij za leto
1913, vendar najbrž to ni bila prava sirotišnica.
Za sirotišnico si je zelo prizadeval kranjski žup-
64 ZAL, KRA-2, 1209 (28. 5. 1900), KRA-2, 1196 (26. 6. 1900),
KRA-2, 1239.
65 ZAL, KRA-2, 1386 (6. 8. 1913).
66 ZAL, KRA-2, 1234 (4. 10. 1901, 27. 11. 1901).
67 ZAL, KRA-2, 4021 in KRA-2, Zapisniki sej občinskega
odbora občine Kranj 1896 - 1900.
73
3 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno ;
1998
nik in dekan Anton Koblar, ki je poudarjal, da
mora občina storiti veliko več za socialne namene
in da sta Kranju nujno potrebni bolnišnica in siro-
tišnnica. Leta 1904 je ustanovil dijaški konkvikt in
Vincencijevo družbo.^^ Namen družbe je bil pod-
pirati reveže in bolnike, poseben poudarek pa je
bil na podpori ubožnim družinam. Družba je raz-
deljevala mesečne podpore, ubožce preskrbovala z
življenjskimi potrebščinami (hrana, obleka, kurja-
va) in zanje so skrbeli tudi v svojem zavodu. Prvih
članov družbe leta 1906 je bilo 172, podpiranih
revežev pa 33. Od ustanovitve pa do leta 1929 je
bila predsednica Vincencijeve družbe Leopoldina
Šavnik in tudi preostali člani družbe so bile pred-
vsem ženske. V prvih letih je družba kupila nekaj
posestva ob župnijskem zemljišču v Kokrskem
predmestju (danes Stritarjeva ulica). Leta 1909 je
župnik Koblar na tem mestu zgradil manjšo stav-
bo sirotišnice, leta 1913 pa je na sosednjem žup-
nijskem zemljišču postavil še drugo zgradbo s ka-
pelo in zavodom. Župnik je v Kranj za oskrbo-
vanje zavoda najprej poklical usmiljenke sestre
Vincentinke iz Zagreba (leta 1906), ki so vodile
sirotišnico in oskrbovale bolnike tudi po hišah.
Leta 1926 so jih zamenjale šolske sestre iz Mari-
bora. Poleg sirotišnice sta v prostorih zavoda, ki se
je od leta 1929 imenoval Marijanišče, delovala tudi
otroški vrtec ter kmetijska in gospodinjska šola.^^
Ker v Kranju dolgo ni bilo prave sirotišnice, je
občina sirote in otroke, za katere starši niso mogli
ali hoteli skrbeti, dajali v ljubljanske zavode ali
rejnikom. O tem, kako so se občine med seboj
dogovarjale o oskrbi sirot in si jih podajale iz rok v
roke, nam zgovorno priča primer iz let pred prvo
svetovno vojno, ki bi mu lahko kar rekli 'akti
Miklavčič'.70 Septembra 1909 je v Kranju umrl tr-
govec Engelbert Miklavčič, sicer doma iz Železne
Kaple, vendar je že od leta 1892 živel v kranjski
občini. Zapustil je vdovo in pet nepreskrbljenih
otrok. Ker Miklavčič v Kranju ni imel domovinske
pravice, ampak v Železni Kapli, so med občinama
in družino Miklavčič začeli potovati dopisi o tem,
kdo bo preskrboval vdovo in otroke ter prošnje za
sprejem Miklavčičeve družine v kranjsko domo-
vinsko zvezo. Glede tega se je zelo mudilo zaradi
dokončne odločitve, kdo bo prevzel skrb za otroke.
Vincencijeve družbe oz. društva so bila verska društva,
ki so skrbela za ubožno oskrbo. Nastajati so začela v 50.
letih 19. stoletja in se čez dve desetletji razširila tudi na
manjša mesta. Taka društva so bila značilna predvsem
za notranje avstrijske in alpske dežele. Kasneje je na-
stala tudi konferenca Vincencijevih družb. Za ubožno
oskrbo v teh društvih je značilno predvsem upoštevanje
družinskega principa v oskrbi, torej podpiranje ubožnih
družin. Glej; Mischler: Armenpflege..., str. 78.
Žontar: Zgodovina..., str. 350 - 398; Vincencijeva družba,
v: Kranjski zvon, župnijski list za Kranj in okolico, 1929,
št. 2, str. 4.
70 ZAL, KRA-2, 4177 (23. 10. 1909 - 6. 2. 1920)
Poleg tega je tudi mati Ivana Miklavčič kmalu
odšla po svetu služit denar in se ni več kaj dosti
zanimala za svoje otroke. Občina Železna Kapla je
plačevala za Mikalvčičeve otroke od 4 do 20 kron.
Okrajno sodišče je določilo, da se vseh teh 20 kron
plačuje Jerici Urbančič iz Ljubljane, kamor so v
oskrbo dali oba dečka, Engelberta in Valterja. Za-
nju je kranjska občina plačevala še dodatnih 20
kron. V mapi z dopisi o preskrbi Miklavčičevih
otrok najdemo vse polno dopisnic rejnice Urban-
čičeve županstvu v Kranj, naj ji pošlje denar za
otroke. Vendar sta se sredi leta 1911 oba dečka
odvzela Urbančičevi in dala v oskrbo Mariji Pajk v
Ljubljani. Pri njej sta otroka najbrž ostala, ker
naprej o obeh dečkih ni več govora.
Tri deklice, Ljudmilo, Ivanko in Marico, pa je
Društvo za mladinsko oskrbo namestilo v zavetišče
Angela varuha v Spodnji Šiški, oskrbovalnino za-
nje je plačevalo omenjeno društvo oz. dobrodelne
gospe, ki so delovale v tem društvu. Za vsako
deklico so mesečno plačevale po 16 kron. Mati se
za otroke ni več brigala in se je v Renčah pri
Gorici poročila s tamkajšnjim zidarskim mojstrom.
Tako je vsa skrb za otroke prešla na občino Kranj.
Vincencijeva družba v Kranju zaradi prostorske
stiske in pomanjkanja sredstev dekleta ni mogla
takoj sprejeti v sirotišnico. Leta 1911 so se odločili,
da bodo Ljudmilo v kranjski zavod sprejeli brez-
plačno, Marico pa za 20 kron mesečno. Iz za-
pisnikov sej ubožnega odseka je razvidno, da je
Ljudmila do svojega 14. leta živela pri kranjskih
družinah, ki so se hitro menjavale med seboj,
zavetišče je namreč leta 1913 za njeno oskrbo od
občine zahtevalo 16 kron mesečno.71 Ivanka, ki je
bila bolehna, je še naprej ostala v ljubljanskem
zavetišču in ni bila v breme občilu, ker so stroške
pokrivale dobrodelne gospe. V kranjsko sirotišnico
je bila sprejeta leta 1912 z občinsko mesečno pod-
poro 12 kron. Tako je kranjska občina prevzela
skrb za vseh pet Mikalvčičevih otrok. Naslednji za-
pis o usodi Miklavčičevih otrok zasledimo 6. febru-
arja 1920, ko je župnik Anton Koblar občini spo-
ročil, da je Ivanka Miklavčič zapustila sirotišnico 1.
februarja 1920 in stopila v službo v Ljubljani kot
pestunja. O nadaljnjih usodah preostalih otrok iz
zapisov ne zvemo nič več.
Kot neke vrste dobrodelna ustanova je v Kra-
nju od leta 1894 delovala tudi dijaška kuhinja.
Tega leta se je namreč v mestu spet obnovila gim-
nazija in med dijaki je bilo veliko kmečkih in
obrtniških sinov iz okolice, ki so se težko pre-
življali. V dijaški kuhinji so se revni dijaki lahko
prehranjevali. Iniciativo za ustanovitev kuhinje je
dal okrajni zdravnik dr. Edvard Šavnik, ki je tudi
sicer veljal za velikega podpornika dijaštva. Dr.
71 ZAL, KRA-2, 1368, KRA-2, 1380.
74
46
3 KRONIKA
1998
časopis za slovensko krajevno zgodovino
Šavnik je prvih dvajset let tudi vodil to ustanovo.
Fond dijaške kuhinje se je večinoma polnil z
darovi meščanov, ki so se dijaške kuhinje kar radi
spominjali.''^
Občinski možje v Kranju so se torej povsem
zavedali splošnih problemov, ki so se pojavljali na
tem področju in so hkrati poznali vsakdanje te-
gobe ljudi, ki so bili brez lastnih sredstev za
preživljanje. Sicer so se zavedali potrebnosti po-
moči, vendar so hkrati skrbno pazili, da se je
denar v ta namen zelo racionalno uporabljal in
zato se tudi niso spuščali v večje naložbe. Kakor je
bilo torej značilno za tisti čas, so bili tudi kranjski
meščani razcepljeni med čutom za dobrodelnost in
dobra dela ter prepričanjem, da so revni za svojo
revščino krivi tudi sami, ker pač niso hoteli delati,
da bi zaslužili zase in za svojo družino. Dokler so
problem lahko obvladovali s starimi in utečenimi
načini in sredstvi, se jim ni mudilo, da bi izboljšali
položaj najrevnejšega sloja prebivalstva v mestu.
Reven mestni proračun namreč ni zdržal naložb
na več področjih hkrati, zato so imele druge mest-
ne potrebe večinoma prednost. Meščani so kon-
kretno reševanje problema prepuščali občinskim
možem, ki so si po svojih možnostih trudili za-
dostiti zakonskim zahtevam. Vendar tudi pristojni
državni in deželni zakoni niso ponujali nobenega
napredka na področju socialne politike. Tako so se
morale občine večinoma znajti same in urediti
zadeve na tem področju glede na lastne možnosti.
Mestni reveži so torej še naprej ostajali sestavni
del življenja v mestu. Podobne težave so najbrž v
tem času imele tudi druge, predvsem manjše
občine v monarhiji.
ZUSAMMENFASSUNG
Die Armenfürsorge in Krain in der zweiten
Hälfte des 19. Jahrhunderts
Die soziale Fürsorge wurde im 19. Jahrhundert
Bestandteil der Staatsverwaltung, die die Sorge für
hilfsbedürftige Staatsbürger aus der Hand der
Kirche übernahm. Letztere hatte seit dem Mittel-
alter die führende Rolle im Bereich der Wohl-
fahrtspflege und Armenfürsorge inne. Die Habs-
burgermonarchie setzte in diesem Bereich nur
staatsrechtliche Rahmenbedingungen fest, so daß
die Armenfürsorge den Ländern überlassen wur-
de,  diese  wiederum  übertrugen  sie  den  Ge-
''2 Žonlar: Zgodovina..., sir. 342 - 344, ZAL, KRA-2, 1380 (6.
11. 1914).
meinden, die dabei viel Wirtschaftssinn und
Erfindungsgeist zeigen mußten. Das war auch der
Grund dafür, daß in diesem Bereich gewaltige
Unterschiede entstanden. Die slowenischen Län-
der, genauer Krain, versuchten, den staatlichen
Richtlinien auch in der Praxis zu folgen und
bestimmten auf Landesebene die "Spielregeln" hin-
sichtlich der Pflichten bei der Armenfürsorge. Be-
reits das Gemeindegesetz aus dem Jahre 1849
erlegte jeder Gemeinde die Pflicht auf, für Bürger
Sorge zu tragen, die in eine Notlage geraten.
Dieses bereits 350 Jahre alte Prinzip, daß nämlich
dem Armen von seiner Heimatgemeinde Hilfe zu-
teil werden könne, wurde noch zusätzlich durch
die Bestimmungen des Staatsgesetzes über das
Heimatrecht aus dem Jahre 1863 gefeshgt. Auf-
grund dieses Gesetzes entstand auch das Krainer
Landesgesetz über die Gemeinde-Armenfürsorge
aus dem Jahre 1883. Das Gesetz legte die Art und
Weise der Verpflegung von Armen und die Pflich-
ten der Gemeinden hinsichtlich deren Finan-
zierung näher fest. Wegen der immer lauter wer-
denden Forderungen nach einer Reform der ein-
schlägigen Gesetzgebung wurde im Jahre 1896 ein
neues Gesetz über das Heimatrecht erlassen, das
die Erlangung des Heimatrechtes in einzelnen
Gemeinden etwas vereinfachte.
In Kranj (Krainburg) übernahmen das Pfarrar-
meninstitut und das städtische Armenhaus die
Sorge um die Armen. Das Pfarrarmeninstitut, das
vom Kranj er Pfarrer geleitet wurde und seit den
josephinischen Reformen bestand, wurde im Jahre
1892 aufgehoben, sein Vermögen auf die Ge-
meinde übertragen. Die Gemeinde bzw. der Ge-
meindeausschuß begannen erst seit den achtziger
Jahren des 19. Jahrhunderts für soziale Ange-
legenheiten in der Stadt Sorge zu tragen, davor
hatte in diesem Bereich die Kirche die führende
Rolle gespielt. Zu diesem Zweck wurde ein Ar-
menfond eingerichtet, der aus gesetzlich be-
stimmten Quellen und Bürgerspenden finanziert
wurde. Aus den Kapitalzinsen des Armenfonds
wurden regelmäßige monatliche Unterstützungen
an die Stadtarmen ausgezahlt, was die Hauptform
der sozialen Fürsorge in der Stadt darstellte. Über
die Verteilung der Einnahmen des Armenfonds
und des Armenhauses entschied der Gemeinderat,
seine Beschlüsse wurden vom Bürgermeister und
vom Armenausschuß des Gemeinderates bzw.
vom Vorsitzenden des Armenausschusses aus-
geführt. In Krain wirkte auch ein städtisches
Armenhaus (Spital) mit einer langen Tradition, die
bis ins 15. Jahrhundert reichte. Im Armenhaus auf
dem Pungert wurden jene Minderbemittelten auf-
genommen, die keine Unterkunft hatten und sonst
auf der Straße landen würden. Im Armenhaus
konnten die Armen nicht regelmäßig geköstigt
75
3 KRONIKA
46
časopis za slovensko krajevno zgodovino
1998
werden, weil die Gemeinde dafür keine Mittel zur
Verfügung stellen konnte, und die Bedürftigen
aus dem Armenhaus waren, wie die anderen
Stadtarmen auch, auf regelmäßige Monats-
unterstützungen und Spenden der Kranjer Haus-
halte angewiesen. Da die Kranjer Armen von den
Kranjer Haushalten ernährt wurden und das
Recht besaßen, freitags bei Familien um Spenden
zu bitten, war das Problem des Betteins in der
Stadt stets gegenwärtig. Am Ende des 19. Jahr-
hunderts faßte die Gemeinde Kranj den Beschluß,
ein zweites Haus, zu Beginn des 20. Jahrhunderts
aber noch ein drittes Haus auf dem Pungert zu
kaufen. Diese Armenhäuser dienten nach Bedarf
auch als Krankenhaus, da die Stadt über kein
Krankenhaus verfügte und in dieser Hinsicht auf
Ljubljana angewiesen war. Große Probleme er-
gaben sich für die Gemeinde auch mit jenen
Kranjern, die außerhalb ihrer Heimatgemeinde
lebten, jedoch in Kranj ihr Heimatrecht hatten. Bei
ihnen war die Gemeinde zur Zahlung von Unter-
stützungen verpflichtet.
Außer dem Krankenhaus vermißte man in
Kranj am stärksten ein Waisenhaus, dessen Ein-
richtung seit den siebziger Jahren des 19. Jahr-
hunderts angestrebt wurde. Das erste Waisenhaus
ließ im Jahre 1909 der Kranjer Pfarrer Anton
Koblar errichten, der im sozialen Bereich stark
engagiert war. Er gründete auch ein Vincentius-
Verein, dessen Zweck es war. Arme und Kranke
zu unterstützen mit besonderer Betonung auf
frommer Unterstützung für die Familien. Für arme
Schüler des Kranjer Gymnasiums sorgte seit 1894
die Schülerküche.
76