PREČRKOVANJE LASTNIH IMEN
0 Pod naslovom prečrkovanje čeških lastnih imen se je Albinca Lipovec v 2. številki Jezika in slovstva letnika 1982/83 na str. 53-54 odzvala na Načrt pravil za novi slovenski pravopis. Kakor sama pravi, je bil ta »prispevek prebran na strokovnem zborovanju, ki ga je aprila 1982 v okviru javne razprave o Načrtu pravil za novi slovenski pravopis organiziral Znanstveni inštitut Filozoiske iakultete v Ljubljani«.
1 Avtorica tega sestavka Načrtu kot prvo očita, da so v njem »premalo poudarjena pravila, ki upoštevajo našo dosedanjo pravopisno tradicijo« (53). (Poleg tega (54) še pripominja, da je bila »kritična pripomba te vrste prvič izrečena« (pač od nje) »18. 12. 1982 na okrogli mizi SD Ljubljana«.) Glede tega naj bi se raje zgledovah pri Čehih, ki v takih primerih na prvo mesto postavljajo izvirno latinično pisavo, nato prečrkovanje (npr. iz ruščine), končno pa črkovanje (npr. iz kitajščine) /izraz črkovanje je naš/, Načrt pa da »le mimogrede izreka misel, ki kaže na dejstvo, da avtorji Načrta za novi pravopis načeloma niso spreminjali pravil, veljavnih v našem dosedanjem izročilu. /.../ /M/isel iz oklepaja na str. 32, /.../ bi morala biti pravzaprav v izhodišču poglavja o zapisovanju tujih imen: »/.., črkam in črkovju pustimo vse lastnosti, ki jih imajo v tujih pisavah«.
Avtorica se ni znala ah mogla /morda celo hotela/ prilagoditi slovenskim razmeram, tj. iz čeških prestopiti v slovenske. Pravila, ki jih navajajo Cehi, veljajo za lastna imena, in še to - če avtorico prav razumemo - le za osebna in zemljepisna, ne pa tudi za stvarna. Načrt pa govori o »prvotno neslovenskih poimenovanjih« (27). V tem pa je velika razlika. In kdo bo dokazal, da pri prevzetih poimenovanjih vseh vrst - in za t o gre Načrtu - lahko izhajamo iz načela^ da črkam in črkovju pustimo vse posebnosti, ki jih imajo v tujih pisavah? Poglejmo si vendar slovar tujk (Verbinčev): občnoimenska poimenovanja, pisana po tuje, so odločno v manjšini. Pri lastnih imenih prečrkujemo vsa grška in cirihčna in sploh vseh nelatiničnih črkopisnih pisav, pri zlogovnih in ideogralskih pa jih prej še »io-netiziramo« in nato zapišemo večinoma po domače. Marsikaj od večbesednih zemljepisnih imen, stvarnih pa še posebej, tudi prevedemo, od latinično pisanih pa prav tako to in ono podomačimo (Temza, Pariz, Alpe, Pšemisl).
Torej ni mogoče niti smiselno prevzemati češkega modela, saj ta po avtoričinem prikazu sploh ne obravnava ne prevajanja ne domačenja (glasovnega, pisnega, oblikoslovnega) -ali pa ga vendarle, a se avtorici to iz določenih razlogov ni zdelo koristno navesti.
Mimogrede naj opomnim na komaj prikrito protislovnost avtoričinih izjav glede tega, koliko je v Načrtu upoštevano naše dosedanje pravopisno izročilo. Kako je mogoče uskladiti misel, »da so v osnutku premalo poudarjena pravila, ki upoštevajo našo dosedanjo pravopisno tradicijo« (53), z misüjo na naslednji strani, »da avtorji načrta za novi pravopis načeloma niso spreminjali pravil, veljavnih v našem dosedanjem izročilu«, in s tretjo mislijo o tem (prav tako na str. 54): »Pri kodihkaciji slovenskega pravopisa ne kaže v toliki meri spreminjati dosedanjih načel«!?
2 Drugi očitek (?) Načrtu je opozorilo na »svojevrstni stilistični učinek med pravopisno podomačenimi češkimi imeni in njihovo izvirno češko podobo« (54), npr. Dvoržak - Dvorak. Gotovo je, da je razlika tudi stihstična. To pa ne velja samo za češka imena, ampak za vsa, in sicer na vseh stopnjah prilagajanja: pri tipografskih zamenjavah, pri domačenju, pri nelatiničnih pisavah, pa tudi pri prečrkovanju itd. V uvodnem pasusu (prim. naslov Načela pri obravnavi pisav, 34) bi dodali ustrezna stilistična dopolnila pri vsakem tipu ob-
314 j
ravnavanja, tj. pri tipografskih zamenjavah (na splošno bi jih bilo bolje poimenovati »tipografske poenostavitve«) bi npr. zapisali, da tipografsko poenostavljena črkovna znamenja pomenijo osiromašenje pisne podobe prevzete besede, kot npr. Slask za pol. Slqsk, Lodz za pol. Lodz (s priporočilom, da je - po primeru Muenchen za München tudi tu boljši tip Šlonsk kot Slask). Med te primere pa nikakor ne gre mešati podomačenih imen, kot so Varšava ali Praga, Ren ali Luter ali Dvoržak. Napačno bi bilo torej z avtorico misliti, da je npr. tudi Dvoržak (nam. Dvorak) zmeraj zapisan »v skladu z našimi tipografskimi možnostmi« (54). To je tudi podomačeni zapis po slovenski slušni realizaciji prvotnega zHtega r (tj. /).
Zelo hvalevredno bi bilo, ko bi bila avtorica kaj bolj podrobna glede »različne stopnje slo-venjenja /zakaj ne podomačevanja?/« v naših prevodih iz češkega leposlovja, »odvisno od jezikovnega znanja pa tudi od prevajalske poetike slovenskih avtorjev« (54). To je vendar tako mikavna naloga za lektorja češčine na Slovenskem! Napačna pa je spet avtoričina misel, da bi v »znanstvenih besedilih (enciklopedije, strokovne revije) /kaj pa knjige?/ zapisovaU imena v izvirni češki pisavi« (54). Treba se bo sprijazniti z dejstvom, da tudi ta, prav po pravilih Načrta, deloma tudi prevajamo (prim. v Načrtu Vaclavski trg (29), Bela gora (28); sem bi šla še imena jezer ipd, deloma podomačujemo (ŠpindlerjevMlin (29), Nova Ves (20), Praga, Plzen -zna (31), ČešAa (30), Krkonoši (31), in šele nato »črkam in črkovju pustimo vse posebnosti, ki jih imajo v tujih pisavah«, če jih seveda nismo prisiljeni tipografsko poenostaviti. (Poseben problem je še slušno podomačenje besed glede naglasa (prim. [dobröuski], [marijanske läzne] ipd.)
3 In smo tako pri tretji točki očitkov. Najprej, da so »primeri poslovenjenih čeških lastnih imen v slovenskem časopisju prikazani drugače, kot jih najdemo v načrtu za novi pravopis« (54), tj. »da se v slovenskem tiskanem besedilu črtajo češka diakritična znamenja, tj. strešica in znak za dolžino samoglasnika« (r. t). Načrt-bodi povedano še enkrat- strogo ločuje tipografske zamenjave in domačenje, medtem ko izraza slovenjenje, ki ga tako vztrajno piše kritičarka, ne pozna. V tipih Katefina, Husdk -» Katerina, Husak gre za tipografske zamenjave, za katere je (34) natančno povedano, dado njih prihaja / .../ iz tehničnih razlogov, tj. zaradi pomanjkanja ustreznih črk v tiskarni aH na pisalnih strojih«. »Navadno gre,« piše dalje Načrt, »za tuje črke z ločevalnim znamenjem« (r. L), kamor se dasta brez vseh težav uvrstiti tudi češka strešica in ostrivec, tudi če ne pogledamo na str. 39, kjer sta pri tipografskih zamenjavah izrecno navedena tudi ostrivec in strešica, in sicer strešica tako na e kot na n in r. Zakaj nas torej Albinca Lipovec uči tudi tega v svoji kritiki? Drugi očitek v točki 3 je, da naj »bi pravilo o tipografskih zamenjavah ne navajali povsod in za vsako ceno« (54). Kdo jih pa? Načrt gotovo ne, kakor kaže pogled na njegovo 39. stran. Poenostavitve tipa Bechovice - Behovice so predvidene za dctoiačenje, ne za tipografsko zamenjavanje, iz preglednice na str. 40 pa razmerje Chrudim - [hrüdim], Hav-ränek - [hävranek] jasno kaže, da gre za slovenski izgovor teh besed, torej spet ne za kakšno »zamenjavanje za vsako ceno«. Na isti »višini« je tudi nadaljnje dociranje tipa Uhošt', Plzen Uhošt, Plzen, ali Tona -* Tanja (54), saj ima vendar tudi Natrt Radhošt, Plzen in Mana ->¦ Manja. Upamo, da avtorica malo drugačnih primerov ne navaja samo zaradi tega, da bi bilo drugače, kakor je v Načrtu.
Tudi avtoričin predlog, da bi bilo »pravopisno problematiko o presajanju čeških lastnih imen v slovenščino /.../ treba obdelati tudi po besedotvorni strani (prim.: namesto ustrezne sklonske oblike Chnoupka beremo v časopisih Chnoupeka)«, je odveč. Prvič zato, ker ne pove nič o besedotvornih problemih, drugič pa zato, ker glede tega v Načrtu jasno stoji zapisano: » Neobstojni samoglasniki slovenskega knjižnega jezika so: polglasnik, i, a, o in (v tujih imenih) e« (137); prav sem gre torej tudi Chnoupek. Malo niže pod točko 3 še enkrat »Namesto polglasnika imamo o in e ah nenaglašeni a v imenih tujega ali narečnega izvora (tudi v besedi blagor).« In med primeri je čisto jasno zapisan tudi češki: Ja-kubec - Jakubca (138). Ali se je »za vsako ceno« hotelo najti pomanjkljivosti tudi tam, kjer jih ni?
315
4 Spričo splošne kakovosti teh kritičarkinih pripomb k Načrtu pravil za novi slovenski pravopis, si lahko predstavljamo tudi vrednost dveh nasvetov (ki tudi nista nič prav povezana z obravnavano problematiko), namreč, da bi »morda bil res že čas, da bi izšU dve knjigi - pravopis in pravorečje«, ter da bi »tudi uvodni del v pravopis / ... to je Načrt, domnevamo/ skrajšah in metodično predelali« (54). Dvomimo, da bi metoda, ki jo je v svoji kritiki Načrta uporabila avtorica, vodila k temu, da »bi se povečala uporabnost« pravil. (Pripomnim naj, da je pasus o češki pisavi v Načrtu pregledal A. Štih, jezikoslovni znanstvenik in Stilistik povrhu.)
Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani