Miscellanea VICTOR DAVIS HANSON,JoHN HEATH: WHO KILLED HOMER? THE DEMISE OF CLASSICAL EDUCATION AND THE RECO- VERY OF GREEK WISDOM Recenzija Victor Davis Hanson, John Heath: Who killed Homer? The Demise of Classical Education and the Recovery of Greek Wisdom. The Free Press (Si- mon & Schuster lnc.), New York, 1998. - Kritičen pogled na položaj klasič­ ne filologije v Združenih državah Ameri- ke. 290 strani. Knjigo, o katerije govora, bi težko oz- načili kot znanstveno. Ne zato, ker bi strokovnih kvalifikacij manjkalo kate- remu od obeh avtorjev, saj je vsak od njiju habilitiran na svoji kalifornijski univerzi in to na oddelku, ki po ame- riški kategorizaciji ustreza naši klasič­ ni filologiji. Ravno tu je kleč; ker sta oba avtorja po naravi in po stavi filo- loga, sta pri zgornjem naslovu po de- finiciji obsojena na pisanje de damo sua. In takoj na prvih straneh se po- kaže, daje takšno pisanje vse kaj dru- gega kot pa neobremenjen in suh tekst, ki bi se ga avtorja lotila sine stu- dio, kmalu potem pa postane jasno, da besedilo ni napisano niti sine ira. Ravno nasprotno; če že iščemo pri- merno vzporednico, je to kvečjemu Juvenal, ki mu facit indignatio versum. Podobno kot z njimje namreč tudi s Hansonom in Heathom; osebni pri- zadetosti navkljub je njun slog oster, iskriv in duhovit, tako da se ga ne bi bilo treba sramovati nobenemu sati- riku. V prvem delu se pisca ukvarjata pred- vsem z enkratnostjo grške civilizacije. V nasprotju z velikokrat slišanimi raz- lagami, ki »grški čudež« kategorično 179 zavračajo in ga razlagajo kot nujen re- zultat stikov s sosednjimi civilizacija- mi, ubereta pristop, kije v določenih krogih veljal za preseženega. Grška kultura, trdita, torej ni bila samo dru- gačna od vseh civilizacij v svojem pro- storu in času, ampak jim je celo radi- kalno nasprotovala. Institucija, kakr- šna je bila polis, ni imela svojih kore- nin ne v Afriki ne v Aziji. Še več, na glavo je postavila vsako vzhodno poj- movanje vladanja, književnosti, vere, vojne, posameznikovih pravic, držav- ljanstva in znanosti. Podobno obrav- navata tudi temeljne vrednote klasič­ ne Grčije, ki v resnici so enkratne, ne- spremenljive in daleč od vsake multi- kulturnosti; brez njih je vsako razu- mevanje in razlaganje dinamike in tra- janja zahodne kulture vsaj sporno, če že ne kaj hujšega. V svojih izvajanjih ostajata predvsem pri Grkih, čeprav hkrati povesta, da gre tu predvsem za nazornost in deloma samovoljno iz- biro, saj bi knjigo z isto pravico lahko poimenovala tudi » VVho Strangled Vir- gil?« Drugi del govori o izginjanju antike iz šolskih sistemov in posledično izjav- nega življenja. Propadanje antike na tem področju je v Združenih državah resnično in tudi merljivo, pravita Han- son in Heath. Res je, da se je v zad- njih štiridesetih letih število strokov- nih publikacij podvojilo in da je dva- krat več tudi raziskovalcev, ki jih na- vaja L 'Annee Philologique, vendar je to bolj kot kaj drugega le pesek v oči. V istem obdobju se je v ZDA število štu- dentov latinščine vsaj prepolovilo, šte- vilo obiskovalcev začetnega tečaja la- tinščine po univerzah pa je s 700.000 v začetku šestdesetih do konca sedem- desetih padlo za neverjetnih 80 od- stotkov, na 150.000. Novejših uradnih podatkov še ni, vendar vse kaže, da se trend nadaljuje. P8leg tega težava ni 180 samo vtem, daje študentov manj, tudi drugačni so. Eksterni preizkusi zna- nja so v Ameriki še v sedemdesetih ka- zali najvišja povprečja med humani- sti ravno pri bodočih študentih kla- sične filologije, ki so denimo študen- te angleščine prekašali za petdeset točk. Do srede devetdesetih je razlika izginila, premik pa je bil povsem eno- smeren: medtem ko je povprečje pri anglistih ostalo praktično nespreme- njeno,je pri klasičnih filologih padlo za štiriinštirideset točk. Proces je s se- boj prinesel tudi predvidljive posledi- ce; oddelki na univerzah se zapirajo, profesorji z doktoratom ostajajo brez služb, če pa jih imajo, so se v povpreč­ ju prisiljeni zadovoljiti z drugo najniž- jo plačo na področju humanistike. Daleč najbolj drzna pa je tretja teza knjige, kjer avtorja nastopita v neko- liko zoilovski maniri, le da z bičem ne udarita po Homerju, temveč po - pars pro toto - homeroslovcih. Zelo narav- nost pišeta, da je današnja generacija raziskovalcev antike pomagala pri uni- čevanju klasične izobrazbe. Govora je o zelo določenih znanstvenikih, ki so »S svojim obskurnim besednjakom in slogom, s svojo novo religijo postmo- dernizma, teorije, družbenih kon- struktov in relativizma« antiko izrabili za lastno promocijo ter javnosti do- kazovali, da prav oni najbolje vedo, kako zelo seksistični, rasistični in iz- koriščevalski so Grki v resnici bili - na- mesto da bi razlagali o pomembnosti grške misli in vrednot v dobi informa- cijske revolucije. Avtorja se pritožuje- ta nad današnjo antropologijo in so- ciologijo, ki se »paseta na anomalijah, namesto da bi se posvetili fenome- nom, ki presegajo prostor in čas,« hkrati pa se celo izogibljeta vsaki uni- verzalnosti in se jima ne zdi iskanje primerjav sodobnega človeka z grškim prav nič bolj legitimno kot iskanje pri- Keria II - 1 • 2000 merjav s kulturami v Polineziji ali v deževnem gozdu ob Amazonki. Avtor- ja si z obsežnim citiranjem akadem- skih cvetk privoščita raziskovalce, ki skušajo ob antičnih besedilih z zamu- do vnovčiti svoj napaberkovani žargon iz razrednega boja, psihoanalize, fe- ministične teorije, gejevskih in lezbič­ nih študij in podobnih modnih po- dročij. V nasprotju z njimi izpostav- ljata nekaj velikih imen, ki so si upala misliti po maaj popularnih kalupih, od Heinricha Schliemanna pa do Mic- haela Ventrisa. Zadnji del knjigeje obširen in uteme- ljen predlog reforme. Ameriškim ko- lidžem, kjer je izbira predmetnika precej arbitrarna, ponujata avtorja je- dro predmetov, ki se izogibajo pre- zgodnji specializaciji ter poudarjajo bogastvo antike, diplomantu pa omo- gočajo široko področje zaposlitve in nadaljnjega študija. Radikalna sta tudi pri profesorjih: od njih zahtevata pre- davanja širokega spektra (kjer je za- drževanje ob lastnih monograftjah in člankih strogo prepovedano), skrajša- nje doktorskega študija na štiri leta, ukinitev postdoktorskih štipendij in ponovno ovrednotenje pedagoškega dela. Hkrati se zavzemata za novo eti- ko: nobenih simpozijev med šolskim letom, povečanje delovnih obvezno- sti (na šest do osem ur tedenskih pre- davanj), ukinitev habilitacijskih kri te- rijev, ki so krivi za hiperprodukcijo ne- potrebnih in nepomembnih člankov, predvsem pa nagrajevanje kvalitetnih predavateljev- to je zdravilo, ki bi na- pol mrtvi ameriški Filologiji lahko spet pognalo kri po žilah in jo nema- ra celo naredilo spet privlačno za Mer- kurja. V dodatku je naštetih deset primar- nih in deset sekundarnih del, ki naj dajo ameriškemu bralcu pravo pred- stavo o antiki: med prvimi so recimo Miscellanea Sofoklov Ajant, Tukididova Peloponeš- ka vojna in Platonova Apologi,ja, med zadnjimi pa The Greek and Macedonian Art oj War Franka Adcocka, Homer on Lije and Death Jas perja Griffina in From Alexander to Actium Petra Greena. Reči je treba, da ima Hansonovo in Heathovo utemeljevanje splošnemu prepričljivemu vtisu navkljub tudi ne- kaj pomanjkljivosti. Avtorja sta zamol- čala nekaj stvari, ki bi jih bilo dobro povedati, zapisala pa sta jih nekaj, ki bi jih bilo bolje zamolčati, bi rekel Mommsen. Med zadnje sodijo trivial- ni detajli iz različnih osebnih biogra- ftj, tako recimo podrobnosti o tem, kako in kje je končal Milman Parry (o katerem sicer pišeta z največjim spoštovanjem), med prve pa nekaj šir- ših pogledov. Njuno izpeljevanje za- hodne civilizacije izključno iz grške včasih deluje kar malo naivno, saj ni nikjer najti besedice o vplivu kakega krščanstva ali razsvetljenstva. Vendar gre tudi pri tem za odpustljiv greh; končno njun cilj ni analiza zahoda, ampak poudarjanje antike, kar jima tudi ob hoji po tenki črti kontroverz- nosti zelo dobro uspeva. Celo knjigo tako lahko mirno opišemo z beseda- mi filozofa Alexisa de Tocquevilla o njegovi knjigi Demokracija v Ameriki: vemo, da bodo ameriški akademski bralci knjigo glasno obsodili, hkrati pa smo prepričani, da ji bodo v svo- jem srcu mnogi dali prav. Na koncu recenzije se lahko vpraša- mo, v čem je sploh smisel prebiranja knjige o ameriških problemih v Slo- veniji. Kaj ni stanje pri nas povsem drugačno? Kaj nista latinščina in gr- ščina v srednjih šolah po mračnih de- setletjih spet na svojem zmagovitem pohodu? Vse to še nič ne pove in kaj slaba tolažba je, da smo bili pri nas pred časom že precej na slabšem, kot so Američani danes. Problemi, ki se 181 jih lotevata Hanson in Heath, so pro- blemi univerzitetnega študija po vsem zahodnem svetu. Slovenska klasična filologija je danes v nekem smislu res bojevita in angažirana, vendar je taka predvsem zato, ker jo je po Nietzsche- jevem načelu močnejšo napravilo to, kar je ni ubilo (čeprav ni prav dosti manjkalo); nobenega razloga nima- mo, da bi po normalizaciji razmer v novem stoletju mirno pričakovali bis- tveno drugačen razvoj, kot ga je v prejšnjem doživela Amerika. Zlasti zato, ker si ga lahko v marsikateri hu- manistični ali družboslovni stroki em- pirično ogledamo že danes. Posloven- skem univerzitetnem svetu se je tre- ba samo malo ozreti, pa bomo brez prevelikega truda našli večino v knji- gi omenjenih simptomov: prazno be- sedičenje v nesmiselnih razpravah, obširne cikluse (povrh vsega še obvez- nih) predavanj o profesorjevi lastni subspecialni raziskavi, pomanjkanje širine in razgleda pri absolventih. O vsem tem seje tudi že pisalo: med gla- snejšimi kritiki obstoječega sistema sta recimo Ivo Urbančič in Boštjan M. Zu- pančič. Knjiga zato lahko služi kot dragoceno opozorilo in učbenik s tu- jimi napakami, ki nas utegne čez leta rešiti podobne knjige izpod slovenske- ga peresa. Morda najprivlačnejša značilnost be- sedila pa je nalezljivo navdušenje za antiko, s katerimje napisano. Podob- nih knjig, ki bi bile primerne za za- četnika, ni veliko: ena od ajihje bila Antični in moderni svet Tadeusza Zie- linskega, ki pa se je bila zaradi svoje častitljive starosti pred časom prisilje- na umakniti celo s seznama obvezne lektire za latiniste in greciste. In ker je prav navdušenje pri študiju nema- ra ena najbolj ključnih lastnosti, sije želeti, da bi knjigo lahko brali dijaki v knjižnicah vseh slovenskih klasičnih 182 gimnazij in ne le študenti v knjižnici Oddelka za klasično filologijo, kjer trenutno sameva edini izvod pri nas. David Mavrin Bremena Grkov V. D. Hanson,J. Heath: Who killed Homer? Odlomek Skrbi današnjega sveta - jedrsko uniče­ nje, učinek tople grede, konec zaloge fosil- nih goriv, novi in grozljivo odporni viru- si, naraščajoče porabništvo, povečevanje razlike med bogatimi in revnimi, morebit- no opustošenje naravnih virov in luknja v arktičnem ozonskem plašču - so težave, ki so posledica zahodne kulture in značil­ no zahodnega pogleda na napredek in raz- voj. Priznati je treba, da se lahko za vse te neprijetne pridobitve zahvalimo grški pa- radigmi. Po isti logiki pa lahko tudi zdravila za vse te ekološke, biološke, socialne in poli- tične katastrofe, ki se kopičijo na obzorju, najverjetneje iščemo samo na zahodu. Al- ternativnih motornih goriv najbrž ne bodo razvili v arabskem svetu. V afriških ple- menskih kulturah ne bodo iznašli zdravi- la, ki bo ustavilo AIDS. Novih načinov za mednarodno sodelovanje ni jJričakovati iz tistega dela orienta, ki se upira okci- dentu. Čista prevozna sredstva, ki jih bo poganjalo obnovljivo in neškodljivo gori- vo, prejlwne ne bodo prišla s Karibov. Združeni narodi se ne nameravajo prese- liti v Kolumbijo. Univerze v Iraku in Ira- nu ne morejo izučiti inženirjev jutrišnje- ga sveta. Druge kulture vsej nasprotni pro- pagandi navkljub ne morejo ponuditi po- vsem drugačne družbene paradigme, ki bi zagotavljala podobno stopnjo materialne- ga udobja in varnosti, vendar brez fizič­ nega izkoriščanja pokrajine. Grki nas bodo bodisi uničili bodisi rešili, vse dokler Keria II - 1 • 2000 bo svet hrepenel po svobodi in razkošju, ki si ju v tem trenutku privošči samo zahod. Čeprav se danes na univerzi o vsem tem ne spodobi govoriti, pa večina tako na njej kot zunaj nje vendarle ve, da je tako. To ne pomeni, da kje drugje na svetu ne morejo vznikniti pomembne književnosti, verstva, izvirna glasba ali običaji. Seveda lahko, celo zelo pogosto. Toda jedro nove mednarodne kulture - znanost, vlado, je- zik in sredstva komunikacije, kmetijstvo, medicino, gospodarstvo, ekonomske in vo- jaške trende ter družbeno organizacijo - bodo v veliki meri določali prav dogodki v Evropi, v Ameriki in v državah, ki so do nedavnega spadale pod britansko krono in so zato s svojo kulturno dediščino pove- zane z Grki. Vse ostale velike kulture - še zlasti kitajska, japonska in korejska - bodo imele pomembno, mogoče celo glavno vlo- go, vendar jo bo skoraj povsem določala stopnja, do katere bodo prevzele in prila- godile ekonomska in politična izhodišča za- hoda. Milijarde se danes pospešeno rav- najo po zahodnem ekonomskem in politič­ nem zgledu, s katerim so začeli Grki. Do- kaz za to naglo - in včasih motečo - pre- vlado lahko najdemo v sami besedi »Za- hodni«, ki danes ni več samo geografski termin. Če je država zahodna, to več kot o njeni legi pove o mentaliteti njenih prebi- valcev. Na isti način je daljnovidni Jzo- krat definiral pridevnik »grški«: kot »izraz, ki bolj kot rojstvo določa miselnost in ga v večji meri uporabljamo za oznako skupne kulture kot pa skupnega izvora. « Temu se upira New Age s svojimi pripad- niki in mnogi drugi, ki so siti brezosebno- sti in omejitev zahodnega racionalizma; iščejo akupunkturo, zdravilne rastline, vzhodne načine meditacije in podobno. Toda s temi alternativnimi življenjskimi stili in terapijami eksperimentirajo pod udobno egido zahodne svobode, demokra- cije, tržne ekonomije in materialnega bla- gostanja, predvsem pa vseprisotnega za- točišča znanosti in tehnologije. Še celo ti Miscellanea čemerni puščavniki, ki se z bojnim krikom »Nazaj k naravi!« po vsej Ameriki zate- kajo v odmaknjena oporišča in tam priča­ kujejo armagedon, počnejo to z baterijski- mi svetilkami, plastiko, bencinom, strelnim orožjem, knjigami, zdravili in kratkova- lovnimi radijskimi sprejemniki, naravna- nimi na necenzurirane preroke grozeče ka- tastrofe. Skrivajo se v upanju, da bodo nji- hovi uskladiščeni ostanki zahodnega obi- lja in svobode zadosten tehnološki in in- formacijski arzenal, s katerim se bo dalo boriti proti prihajajočim mračnim stolet- jem. Njihov eksodus iz onesnaženega ur- banega zahodnjaštva je še vedno povsem drugačen od zapovedanih in grozljivih po- hodov v pozabo iz mest v Kambodži sredi sedemdesetih let ali od brutalnosti, ki so ji na Kitajskem še pred tem rekli »kulturna revolucija. « Ko kdo v resnici zavrne za- hod, se začnejo trupla grmaditi. V nasprot- ju s tem pa lahko vsakdo, hi se ukvarja z Grki, takoj razloži, zakaj tako jugovzhod- na Azija kot Kitajska danes v dobrem in slabem postajata bolj podobni zahodu kot pa zahod njima. Vzpon zahoda ni moralno vprašanje, vsaj v celoti ne; tudi priznavanje zahodne pre- vlade ne pomeni kulturnega šovinizma. Gre za pošteno vprašanje dinamike. Ko se državljan sveta danes seli, se običajno seli na zahod in drugorazredni položaj v za- hodni državi mu je očitno ljubši od usode v rodnem kraju. Ko državljan sveta išče najboljšo izobrazbo, se bodisi odpravi na zahod bodisi poišče zahodnjaški univerzi- tetni kampus. Ko državljan sveta išče boljše orožje, s katerim bo lahko poklal več svo- jih sovražnikov, pošlje svoje tehnike in ge- nerale v zahodne orožarske centre in zahod- ne vojaške akademije. Državljan sveta iš- če uveljavitev z učenjem evropskih jezikov in načinov izražanja, hi so v veliki meri zahodnega izvora, talw v tehnološkem kot v ideološkem smislu. Državljan sveta one- snažuje, odmetava, izsekava, mesari in uničuje kot zahodnjak zato, ker si želi re- 183 zultate tega smrtonosnega porabništva in fizične varnosti - videorekorderje, toplejšo hišo pozimi, hladnejšo hišo poleti, čistejšo pitno vodo, cilindrična očala, prevozna sredstva, stranišča z izplakovanjem, žep- ne robčke, cepiva, obilico neonesnažene hrane, varnost pred oboroženim vdorom in status, ki ga zagotavljajo materialne do- brine. Le malo je ljudi, hi niso zahodnjaki in si želijo pobegniti pred tem zapeljivim vpli- vom ali pred njegovo usodno zamenjavo za izkoriščanje. Krhko pokrajino ob Ama- zonki brezobzirno obdelujejo, hkrati pa predstavniki kozmetike Avon odkrivajo obetavno tržišče za svoje elegantne lepotne pripomočke med neolitskimi plemeni vzdolž velike reke. Ameriška ekološko ozaveščena tovarna sladoleda začne zato kupovati amazonske oreške neposredno od indijan- skih domačinov in skuša na ta način okre- piti domorodsko skupnost ter preprečiti iz- koriščanje okolja ob veliki reki - potem pa z grozo opazuje, kako ti nenadoma oboga- teli domorodci pograbijo motorke in bagre ter sami še pospešijo uničenje, v želji po še večjem številu materialnih dobrin. Očitno bi amazonski Indijanci najprej radi to, kar korporativna Amerika že ima. Šele potem bodo našli dovolj časa in zaskrbljeno opa- zovali propadanje svojega naravnega oko- lja. Domorodske kulture, marksizem, j1lemen- ske družbe in verski fundamentalizem se tako v tretjem kot v islamskem svetu hkra- ti umikajo pred surovim in nebrzdanim vdorom popularne zahodne kulture, od Pepsija do Michaela Jordana, od televizij- skih kvizov do revije People. Še več, vse to se je zdaj okrepilo še s tehnologijo sateli- tov, optičnih vlaken, računalnikov in vi- deorekorderjev. Pobesneli materializem, skrajni in pošastni pojav nekontrolirane- ga izražanja, vpliva in individualizma, vse to se je na nek način začelo z Grki. Treba je nehati s trkanjem po prsih zaradi grške dediščine in se stvari lotiti z več po- 184 g;uma in poštenja ter priznati tako lepoto kot nevarnost strašne dediščine zahoda. Gre za neizogi,bno dilemo vsakega sistema, ki človeku dopušča, da se v polnosti izra- zi. Pet minut pred dvanajsto se je treba naučiti, zakaj moramo na novo odkriti an- tiko, da bi lahko razumeli, zakaj počnemo to, kar počnemo. Grška dediščina, hi se jo da uporabiti prav ali narobe, daje svojim lastnikom never- jetno moč, da lahko radikalno in skoraj v trenutku spremenijo - ali uničijo - trenut- no intelektualno in fizično okolje. Grki so nam zapustili orodje, ki nam je omogočilo spreminjanje snovnega in duhovnega sve- ta, v dobrem in slabem. Najstrožji kritiki zahoda, ki so globoko in pogosto upraviče­ no sumničavi glede te dinamike, njej nav- kl:Jub spoštujejo, posnemajo in uporablja- jo zahodno filozofijo celo takrat, ko objo- kujejo izumiranje krhkih domorodskih kul- tur. Pred pol stoletja je Arnold Toynbee ne- jevoljno priznal politično in ekonomsko hegemonijo zahoda. Opozarjal pa je, naj si nihče ne domišlja, da bosta tega naraš- čajočega vpliva deležni tudi zahodna kul- tura in religi,ja. Toynbee je pronicljivo opa- zil, da so se starejše in bolj temeljne alter- native vedno držale paradigem, ki so nas- protne zahodni izkušnji, in je mislil, da se jih bodo držale tudi v prihodnje. V pol stoletja po njegovem j1isanju pa so se za bolj prebrisane zgodovinarje od njega iz- kazali njegovi ozkogledi in evrocentrični kritiki, četudi iz napačnih in vse prej kot plemenitih razlogov. Toynbee je - prav kot pred njim Spengler - spregledal, da se po- pularna zahodna materialna kultura ne sesiplje v svoji dekadenci, temveč se bohot- no razcveta celo v svoji nemoralnosti. Zahod danes grozi z goltanjem običajev, Keria II - 1 • 2000 tradicij in religi,j vseh, s katerimi stopa v stik. Internet in celotna elektronska revo- lucija je povsem logi,čna kulturna posledi- ca grške dediščine odkritega spraševanja, samokritike, protiaristokratske miselnosti, svobodnega izražanja in trgovanja, ter gr- ške vere v nepristranski razum in znanost, na katero ne morejo vplivati odloki gene- rala, svečenika ali kralja. Glede na to je precej čudno, da sodobna Amerika ve tako malo o Grkih, ki so vse skupaj pravzaprav začeli. Vračamo se to- rej k osrednji temi, ki smo jo nakazali že v prvem poglavju - da ignorirati ali celo uničiti antiko pomeni zagrešiti kulturni samomor, in da se morajo krivci zanj za- govarjati. Če je problem res tako resen, se moramo od Grkov na koncu dvajsetega sto- letja še marsičesa naučiti: zakaj je sposob- nost uničevanja ali reševanja naravne de- diščine samo v naših rokah; kako in za- kaj se borimo v tako uničujočih vojnah; kaj je smisel in cilj izobrazbe; zakaj je strast vedno dvorezen meč; kje nas razum lahko vodi in kje ne zadostuje več; zakaj smo več­ rasna, ne pa multikulturna družba; za- kaj so potrebni kriteriji, čeprav včasih kruti in boleči; kako tesno so egalitarne vredno- te zahoda povezane z našim agrarnim iz- vorom; zakajje treba iskati dobro življenje in zakaj je »dobro življenje« tako slabo de- finirano; zakaj so skupnosti in družbena sramota močnejše od golih zakonov in oseb- ne krivde; zakaj je v svetu, kjer vsakogar čaka smrt, življenje vprašanje značaja. In konec koncev, zakaj smo to, kar smo. Zakaj je potem antika mrtva? In kdo je v resnici ubil Homerja? Prevedel David Mavrin