študentski list Ljubljana, 23. februarja 1966 Letnik XVI. Številka 14 tribuna TRIBUNIN PREDLOG ZA UREDITEV TRGA RiVOLUCIJE 9. Na vrhnjo ploščad naj postavijo tveekend hišico tisti socialistični držav-Ijani, katerih mesečni dohodki presegajo sedemmestno število — s komunalnimi prispevki postane ploščad rentabilna. 8. V osmo nadstropje naj se postavi Dom za onemogle.: zanje dvigalo ne bo vozilo, in stopnice bodo obenem čudovit kriterij onemoglosti in varčevalna na-prava. 7. Operacijska dvorana — v najviš-jih nadstropjih — v smislu nekaterih priznanih slovenskih zamistli. 6. Prostori za slovensko ljudsko kul-turo: festivali popevk, veselice s pre-tepi, koncerti elektricnih kitar itd. — z dobičkom se krije izguba zgornjega nad-stropja, kateremu se obenem ustvarja vzpodbud.no ozračje. 5. Temnica in atelje za redakcijo Mila-dine, kjer bo lahko v miru proizvajala svoje fotografije. 4. Cetrto nadstropje je namenjeno tujskemu prometu: v njem se naj po-stavijo igralne mize, fulete itd., skratka vse igre na srečo in za visoke denarje, ki nenavadno ustrezajo našemu novemu duhu. Denar (v devizah) naj gre za fi-lozofsko fakulteto, ki bo z njim plačafa električni tok, naročnine za od,klopljene telefone, kredo in kurjavo, ki sedaj po zamislih nekaterim filozofom ni po-trebna. 3. Tretje nadstropje v celoti namenja-mo ljubljanskemu nočnemu zabavnemu življenju. Obisk omejen — prepovedan vstop nad 22 let starim. Obisk bodo za-gotavljali pestri programi od strip-teasa do električnih kitar. Za razliko od gor-njega nadstopja boc?.o cene označevane le v dinarjih, dobrodošla torej vsa naša zlata mladina in novinarji nekaterih naših ekskluzivnih časopisov. Tu dobi prostore tudi študentski plesni klub, ki se doslej o plesu (izven plesnih vaj) le po-govarja na svojih občnih zborih. 2. 1. nadstropji namenjamo raznim množičnim organizacijam, ki bodo tako v stiku z množicami, obenem pa iraele pregled nad, njimi. V samib temeljih te družbene stra-tifikacije dobi prostore Institut za soci-ologijo. Tu se bosta tako združili bo-dočnost (sociologija postane temelj) in sedanjost (institut je na tleh). Rijoči okrog stolpnice so filozofi. Druga stolpiiica se nameni: vrhnja nad-stropja Brambni odbor, ostala pa se razprodajo na licitaciji. Prednost pri licitiranju iniajo: SDK — ki nas stane prav toliko kot celotno vi-soko šolstvo — banke, nato pa razna podjetja po lestvici rentabilnosti. Med stolpnicama, pod soncem, ki je SIM-BOL, si naj uredi svoje plantaže naše kmetij-stvo, ki bo tako imelo zagotovljeno večno son-ce — z dodatno plahto pa ga bo lahko zakri-valo in se reševalo suše. In še zadnji predlog: denar, ki bo prihra-njen s tem, ko bo odpravljeno razpadanje nedo-grajenega trga, naj se nakaže Tribuni, da bo spet lahko izhajala na 12 straneh. OSTI TEDNA DRUGAČNE KAPE ALI KOM-PLICIRANA PREPOTENTNOST I. G. Phunen nam v prejšnji številki Tribune skuša dopovedati, da je v neki »družbeni delitvi dda« treba vse spre-jeti tako kot ni (ali pa je), z drugimi besedami, če že ne nečemu (ki ni kar naj bi bilo, ali je, kar ne bi smelo biti) odobravajoče prikimati, pa vsaj ostati nevtralen. Kapo je »v času in prostoru« do skrajnosti (če ne celo malo čez) anali-ziral in anatomiziral, pa tudi z dogaja-njem okrog te kape je storil skoraj prav tako. Sedaj je torej vsem Iahko popolnoma jasno, da je kapa kapa, vsa-ka naslednja kapa pa nadstavba tiste prvotne kape (enak proces se ponovi pri vsaki novi seriji kap) in tako na-prej — non multa, sed multum! Ob koncu vse skupaj zveni približno tako, kot da so lopoyj, prostitutke in huligani družbena nujnost — in kdor ima kaj proti njim, ne doživlja sveta v njegovi celovitosti. Vladimir Vidmar ""•'/• ~':.',': '% " JOIN AMERICAN ARMY! Do konca leta 200 000 metrov v vred nosti 250 000 dolarjev za ameriško ar-mado (Dnevnik, 16. febr.) Odločen korak naprej v našem go-spodarstvu. Baje bomo izvažali ameri-ški vojski, stacionirani v Zahodni Evro-pi tudi Union pivo, da se bodo vrli ameriški fantje v vročih poletnih me-secih z njim hladili. Menim pa, da prvi korak vsekakor ne sme biti tudi zad-nji. V izvozu našega blaga za potrebe ameriške vojske se nam odpirajo tako široke možnosti, kakršnih v dvajsetih povojnih letih še nismo imeli. Da ne-koliko osvetlim to široko področje možnosti, naj dam nekaj predlogov, ki bi jih bilo vredno v nadaljnjem razvoju našega gospodarstva upoštevati. Najprej naj povem, da k uniformam, katerih precejšen del bo odslej izdelan h našega blaga, nujno spada tudi obu-tev. Amerišfed vojaki, ki bodo hodili po Zahodni Evropi oblečeni v, recimo, čev-Ije Peko, bodo s tem posredno raznesli slavo naše kvalitete po dragocenem po-dročju konvertibilne valute in s tem od-prli naši obutveni industriji vrata tudi, recimo, zahodnonemški armadi, ki je v nekem smislu ameriški precej blizu. Morda bi čevlje, ki bi stražili Branden-burška vrata v Berlinu, prodajali po dvojni ceni, pač zaradi zgodovinskega pomena, ki bi tem čevljem v takem primeru po pravici pripadal. Da se vrnem k Amerikancem; kakor ni re-čeno, da bodo uniforme iz našega blaga ostale samo v Zahodni Nemčiji, ampak se bodo počasi razširile tudi v vojaška oporišča v Italiji ali Grčiji, kjer bo seveda dobrodošlo tudi naše pivo, tako se bodo gotovo tudi posadke ameriških raketnih oporišč obule v čevlje naše proizvodnje, ali pa vsaj v čevlje iz na-šega usnja. Ta predlog bi bilo torej vredno dobro premisliti in čim prej poslati štabu ameriške armade v Evro-pi določene vzorce. K vsaki uniformi seveda spada tudi perilo. V tem smislu bi bilo koristno priporočiti kaki naši tovarni, recimo Toper Celje, da se pozanima, kako je kaj s potrebami ameriške vojske po spodnjem perilu. Ameriški oficirji bi mogoče dajali boljša povelja svojim vojakom, vojaki pa bi jih bolj ubogali, če bi bili v našem spodnjem perilu. Za vojake v Zahodni Nemčiji bi delali bolj toplo perilo, za tiste v Grčiji, južni Ita-liji, španiji — navsezadnje tudi Turčiji — pa bi proizvajali posebno lahke srajce in spodnjice, prilagojene tople-mu podnebju. S tem bi si odprli vrata v Malo Azijo, dotok dolarjev pa bi se občutno povečal. Našim gospodarskim organizacijam, ki se ukvarjajo s spod-njim perilom, bi stvar resno priporočil. Zdaj, ko smo začeli uvažati špansko vino, bi kazalo premisliti tudj o našem izvozu vina ameriškim vojaškim opo-riščem v Evropi. Naša vina bi bila resen konkurent španskim, francoskim in italijanskim, ameriški vojaki bi bili z njimi gotovo zadovoljni, potem pa bi z dobljenimi devizami lahko nji uvozili še večje količine španskega vina. To bi zelo poživilo našo vinsko izbiro. Pri-poročam Slovenija vinu, da pošlje vzor-ce v Miinchen ali Berlin. Ko sem že pri pijači, naj omenim še možnost, da bi ameriški vojaki dobivali pri nas ludi hrano. Tu ne mislim obi-čajno, vsakdanjo hrano, pač pa naj se lovske zadruge zamislijo nad izvozom naše divjadi, ne samo individualnim v Italijo, ampak tudi bolj intenzivnim, ameriški vojski, stacionirani v Evropi. Predlagam, da gre nekaj naših strokov-njakov z vzorci fazanov, zajcev in srnja-di v Zahodno Nemčijo, ponudit to dragoceno dolarsko blago. Pozneje bi pošiljali tja mesečno nekaj vlakov div-jačine, to bi prineslo vsem, od lovskih zadrug do zveze, dragoceno ameriško konvertibilno valuto, s katero bi poma-gali našemu socialističnemu gospodar-stvu, da se še bolj utrdi na evropskem trgu. Morda bi kazalo premisliti tudi o tem, da bi ameriški vojski ponudili na-še tehnične proizvode ceneje, kot jih dobijo od General Motorsa ali Kruppa. Verjetno bi bila to remek-poteza na po-dročju našega izvoza, če bi ameriški tovornjahki znamke TAM zaprli včasih koridor pred Berlinom, ali če bi bile ameriške patrulje opremljene s teren-skimi vozili Crvena zastava in prenos-nimi oddajniki Iskra. Znana je reklama, s katero Pentagon vabi v svoje vojaške vrste mlade ame-riške fante: Pridruži se US Army in videl boš ves svet! Menim, da bi z mla-dimi ameriškimi fanti tudi naša indu-strija počasi prodrla iz Evrope na šir-še, svetovno blagovno področje, in to odločilno. Zdaj ifcvažamo naše proizvo-de v Azijo in Južno Ameriko na kredit, če pa bi vzeli za medij izvoza ameriško vojsko, bi dobili dobiček takoj na roko. še enkrat polagam roko na srce našemu gospodarstvu: »Join US Army ajid the world is yours!« Mate Art Dolenc Buchwald ZRCALCE, ZRCALCE POVEJ Ml si se tudi ti nasmejalo, ko si pre-bralo članek o Špeli Rozin v prvi letoš-nji številki Tovariša? Gotovo se še spo-minjaš prvega stavka, saj česa tako za-bavnega že dolgo nisva videla, daj, za-pišiva ga še enkrat, da se nama vrne vsaj malo dobre volje, ki sva jo tedaj užila: »Špela Rozin prebije večji del dneva pred zrcalom,« je pisalo, natanko tako — v Tovarišu, kj izhaja v sociali-stični Sloveniji in ki ga berejo Sloven-ci, ko se vrnejo z dela. Nisva se niti toliko smejala Špeli Rozin, saj nama ni, zrcalce, nič mar, kaj počenja s svojimi dnevi; tudi ni ves najin smeh veljal te-mu, da najde taka pisarija prostor v tedniku, ki je do nedavna vendarle ve-ljal za najbolj zmernega v našem (kdo-ve za koga) zabavnem tisku — ne, naj-bolj smešno se nama je zdelo, ko sva si skušala predstavljati, kako so na ta stavek reagirali ljudje, ki prebijejo več-ji del dneva v tovarnah, na poljih, po uradih in ob študiju... če so sploh reagirali, seveda. Če niso, potem stvar ni več zabavna, ampak tako žalostna, da bi midva, zrcalce, komajda imela dovolj solz zanjo. No, upajva, da se je vsaj kdo zamislil. Ni najin namen, zrcalce, da bi kramljala o vseh zabav-nih stavkih v tisti pisariji, spomniva se le še enega, ki je bil tndi posrečen. »Sama sem se prepričala, da fotoroma-nov ne berejo le neizobraženci, ampak tudi inteligentni ijudje,« pravi naša Špela. No, lepa reč, kaj neki privlači inteligentne Ijudi, da »berejo« fotoro-mane, ko je v njih vendar tako malo besedila? Pa sva se spomnila, zrcalce, in sva se spet smejala: morda inteligen-ti berejo fotoromane zaradi slik, hi-lii ... Ker je teksta tako malo, lahko fotoromane berejo tudi nepismeni, in lahko rečeva, zrcalce, da igrajo vlogo prosvetljiteljev najširših množic, in Iah-ko z iskreno zavzetostjo upava, da jih bo v kratkem začel izdajati tudi To-variš, če se že Nedeljski dnevniK" česa takega ni domislil. Sicer pa, zrcalce, dovolj sva se sme-jala. Toliko stvari je še, o katerih je treba govoriti resno. Za konec zaželiva Špeli Rozin še mnogo prijetnih dni pred njenim zrcalom, uredništvu Tova- riša pa čimveč sijajnih novinarjev, ki bi pisali še zanimivejše, še bolj poučne in.ne nazadnje, še bolj vzgojne reporta-že, kot je bila ta o špeli Rozin in nje-nem zrcalu. Aleš Berger IZ SKUPSČINE Na zadnji seji kulturno-prosvetnega zbora skupščine SRS je eden izmed po-slancev žalostno ugotovil, da stane v SRS služba družbenega knjigovodstva prav toliko kot celoten sistem visokega in višjega šolstva v SRS. Ce pustimo-ob strani vse začudenje, s katerim bi javnost sprejela to nezna-no, pa toliko bolj frapantno dejstvo, se nam zastavljata dve vprašanji, ki zaje-mata vrednotenje dela visokošolskih ustanov in vprašanje odnosa do samo-upravnih organov v podjetjih in usta-novah. Služba družbenega knjigovodstva je instrument, s katerim kontrolira družba poslovanje samoupravnih organov zno-traj gospodarskih organizacij in usta-nov. Ce je taka ogromna mreža kontrol-nih mehanizmov potrebna, potem se ta-koj postavi vprašanje, koliko in kdaj smemo zaupati odločitvam samouprav-nih organov in vodilnih tjudi v podjet-ju. če so te odločitve res toliko dvom-ljive, potem so nepotrebne. Vendar pa je resnica ravno nasprotna — podjetja upravljajo s svojimi sredstvi in * zato dvoma o upravičenosti odločitev ne bi smelo biti. (Da dvomi so in če so, gre na račun gospodarnosti odločitev.) Na drugi strani pa popravljamo in moramo popravljati slabo kvalifikacij-sko strukturo zaposlenih z novimi stro-kovnjaki, ki poleg vsega še vplivajo na optimalizacijo dela samoupravnih orga-nov. Če je delo univerze v naši družbi vredno res samo toliko kot delo SDK, potem pristajamo na dejstvo, da bo še dolgo potrebna cela vrsta birokratskih in kontrolnih ustanov. Ali res bolj rabimo kontrolo kot za-upanje v kvaliteto? Dejstvo, da fakulto te že od julija nimajo drugih sredstev kot tista za minimalne osebne dohodke in najnujnejše funkcionalne izdatke, ni tukaj prav nič važno. bz JOSIPA VIDMARJA TLAČI MORA Ta mora se imenuje: moderna »ah-straktna« umetnost. Zadnji čas je tudi odkril prave osno-ve, iz katerih raste. »Moderna umetnost je posledica propadanja, da, celo gnitja krščanstva«. Po vsem tem ni več res, da bi biia poezija izraz pesnikove najgloblje oseb-ne stiske ter preko tega tudi dilcm ča-sa. Naraščajoča odtujenost Ijutli. groza pred atomsko apokalipso, vse večja osamljenost in Lzgubljenost individuov, na sodobno »abstraktno« poezijo nima nikakrsneea vpliva. Nič takega. Rešimo torej spoštovanega in s čast-mi obsutega kritika te more ter odpra-vimo vzroke, ki jo povzročajo. Zato, Slovenci, na delo. Sanirajmo, kot že večkrat doslej, krščanstvo in »abstraktna«, moderna umetnost bo po-ginila sama od sebe. A. J. TRIBUNO UREJAJO: FRANCE ANŽEL (TEHNICNI UREDNIK), NADEŽDA ČAČINO-VIC, SPOMENKA HRIBAR, RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-NI UREDNIK), VILIBALD NO-VAK(SEKRETAR),MILAN PIN-TAR, DIMITRIJ RUPEL, VLA-DIMIR VIDMAR. TRIBUNA — IZDAJA UO ZSJ — UREDNIŠTVO IN UPRAVA TRG REVOLUCIJE l/II — TELEFON 21-280 - TEKOCI RAČUN 503-608-72 — LETNA NAROČNINA DESET DINAR JEV (TISOČ STARIH DINAR-JEV) — POSAMEZEN IZVOD 40 PAR (40 STARIH DINAR JEV) — ROKOPISOV IN FOTO-GRAFIJ NE VRAČAMO — TI-SKA ČP B-ELO, LJUBLJANA, TOMŠIOEVA 1, TELEFON 23-522 - POŠTNINA PLAČANA V GO roviNi. »... Človeška notranjost je teman in nepregleden svet, v kate-rem se nekoliko zanesljiveje znajde samo izkušeno oko« (Delo, 22. 1. 1966) OBVESTILO Predsedstvo UO ZS obvešča, da bo v petek, dne 25. februarja 1966 ob 19. uri v veliki dvorani UO, Trg re-volucije 1 PLENUM UO ZŠ s sledečim dnevnim redom: 1. Sprejeni resolucije skupščine ZŠ ljubljanske univerze, visokih in višjih šol ter akademij. 2 Programi dela komisij UO Zš 3. Sprejem pravilnika o finančno-materialnem poslovanju UO Zš. 4. Proračun UO. 5. Kadrovske spremembe. 6. Razno. Materiale za plenum sino naslo-vili na FO Zš oziroma odbore ZS visokili in višjih šol ter akademij. Ker je bila udeležba na pripravljal-nih sestankih za plenum izredno sla-ba, ponovno zahtevamo od vodstev ZŠ, da imenujejo svoje predstavni-ke za plenum po ključu: na vsakih 300 študentov visokošolskega zavoda 1 predstavnik + predsednik FO ozi-roma odbora ZŠ na visokošolskem zavodu. PREDSEDSTVO UO ZŠJ DIALOG NADAUUJEMO! Uredništvo Tribune se je odločilo, da bo na stra-neh Tribune nadaljevalo razpravo o problemih relf-gioznosti, ateizma, vere, Cerkve, svobode, političnega pritiska itd., ki se je začela v obliki Osti tedna: Ljubi bog za rekreacijo. Za ta dialog z bralci, ki izpovedujejo kakršnokoli religijo, se je odločilo kljub temu, da je po oceni uredništva Cerkev sama v tcm času kršila princip enakopravnega in na medseboj-nem spoštovanju in nenestrpnosti temelječey,a dia-ioga in v konkretni družbeni situaciji s političnim pritiskom dosegla obtožbo zoper študenta Gajška. Zavračajoč tak način uveljavljanja, s katerim Cerkev v obdobju demokratizaci.je in sproščanja od-nosov, v obdobju težnje po ustvarjalnem dialogu sa-ma postavlja svoje besede na neresnične temelje, se je uredništvo odločilo, da na obtožbo in obsodbo (ki je obenem obtožba in obsodba Tribune) ne odgo-varja na istem pristranskem in obso.janja vrednem nivoju, temveč na straneh svojega lista omogoči stvaren dialog. V tej števiiki objavljamo prispevek tov. Križnika, vendar ga zaradi teoretičnega nivoja prenašamo v teoretsko prilogo Tribune, Zasnove. S tem je dialog zavzel novo kvalitetno raven. Želimo, da bi se raz-prava nadaljevala ob sodelovanju čim večjega šte-vila bralcev. * Uredništvo ODPUSTI JIM (O, GOSPOD), SAJ NE VEDO, KAJ DELAJO(?) Pred dnevi smo bili priče pri nas skoraj že ne več tako redke sodne obravnave: proti mlademu pesniku. Okoliščine, povodi, vzroki in nameni te obrav-nave pa so take narave, da ne moremo ob njih ostati do te mere ravnodušni, da ne bi tudi javno reagirali. Proces proti Vladu Gajšku, pesniku »Svete dru-žine« (objavljene v Tribuni, št. 1, 1965) je bil zako-nito sprožen pri okrožnem javnem tožilstvu s tožbo vseh treh slovenskih škofov (točnih navedb žal nima-mo, ker gradiva sodišče žal še ni dalo na vpogled). Le-ti so pesem označili kot sodno kazniv primer žalitve verskih čustev slovenskih katoličanov ter pod-pihovanje verske mržnje. Kot argument, da so bila verska čustva slovenskih katoličanov žaljena, so nji-hovi škofje v celoti navedli pismo študentov teolo-gije, objavljeno v Tribuni; argumentacijo takratnega urednika kulturne rubrike Hermana Vogla pa so na-vedli samo v povzetku ter jo označili kot nespre-jemljivo. Na sodišču smo imeli priliko opazovati tragi-komičen dialog, ki se je odvijal na dveh popolnoma različnih nivojih, v okvirih dveh med seboj herme-tično ločenih svetov: svetom normativnosti oziroma pravniškega pozitivizma, in svetom simbolike, vizije in enkratne pesniške resnice. Komunikacijo med tema dvema svetovoma bi deloma lahko vzpostavil izvedenec, ki ga je obtoženi pesnik predlagal. Tožilec je predlagal, da se predlog toženca ne upošteva, ker da problem ni strokovne narave. Sodišče je v skladu s svojo pristojnostjo sprejelo predlog tožilca in zavrnilo zaslišanje izve-denca. Posebno pozornost zaslužijo tudi izjave tožilca, ki je v svojem govoru pokaral tudi Tribuno, češ, da ne pozna nobene mere pri »svojem pisanju«. Omenil je tudi Pajo Kanižaja, ki da je svojčas grdo pisal o sodniji itd. Na nesrečnega pesnika Gajška se je tako usul lep kup očitkov za stvari, pri katerih pravzaprav sploh ni bil nič udeležen. In sodba: JE KRIV — kazen: štirinajst dni za-pora, pogojno za dobo enega leta. Kljub vsemu odpira, čeprav ni prva »s tega pod-ročja«, ta sodba vrsto bolečih vprašanj in zaključkov. Ta sodba je v bistvu nevaren poseg v svobodo umet-niškega ter pesniškega ustvarjanja še posebej. Pa ne zato, kot bi kak gorečnež mogel ali želel zaključiti, ker se je kot tožnik pojavila cerkvena hierarhija. Sodba predstavlja precedens in v bistvu 'emlje pesnikom pravico do simbolne rabe besed. č<- bodo v tej smeri sodišča dosledna, lahko s pesniško pro-dukcijo pri nas skorajda zaključimo. Saj se bo lahko zaradi »napačne« rabe besed pojavil vedno kak ceh, ki se bo postavil »v bran« nekemu svojemu tolmačenju izrazov oziroma, skli-ceval na prizadeta čustva svojih pripadnikov. Danes se je v takem svojstvu, v obrambo lastne 'simbolike ter zaradi (čeprav ne dokazane) prizade-tosti čustev svojih pripadnikov pojavila cerkev; jutri bodo tak užaljen ceh lahko mesarji, pojutrišnjem rejci malih živali, obrtniki, prometna milica itd. Skratka vsi bodo imeli pravico do »lastne« simbolike, vsi bodo imeli pravico do sebi lastnega izražanja ču-stev; slovenski pesnik pa ne. Naj navedem en sam primer absurdnosti dosled-ne uporabe načela, ki ga precedenčno ustvarja ta sodba Za katoliško cerkev ima »dejstvo«, da je Marija devica in mati, globok siraboličen pomen. Za »normalnega človeka« (da ne rečem za na-• ravoslovca) pa je to eklatanten primer — contra-dictio in adiecto. Vendar po vsem tem niti peshik niti kdo drugi ne sme več v to podvomiti, ne sme o tem pisati kako drugače, kot to predpisuje cerkev. V nasprotnem primeru bo žalil čustva katoličanov; škofje ga bodo zato tožili in sodišče jim bo dalo prav itd. Slovenski besedni zaklad po vsem tem ni in ne bo več last nas vseh; posamezne socialne, religiozne itd. grupe si ga bodo razparcelirale med sabo ter določile edino ustrezno sakrosanktno uporabo besed. Poleg tega je potrebno pomisliti na to, da je v Jugoslaviji cela vrsta religij: pravosla\'na, musli-manska, evangeličanska, baptistična, adventistična, nazarenska, jehovska in še kakšna. Na sodišču smo slišali, da ni važno, da je pesnik ateist in da kot tak ne more imeti pravega odnosa do reiigioznih čustev ter da jih zato ni mogel, niti nameraval žaliti. Ta motiv, so rekli, da pri ugotav-ljanju krivde ni važen. če je temu tako, smo vsi v latentni nevarnosti, da nehote ali nevede žalimo čustva ali simbole ka-terihkoli zgoraj navedenih ter še tistih nenavedenih religij. Vsaka od teh skupnosti ima neka svojstvera religiozna čustva, svoj besedni in relikvijarni sank-tuarij itd. Zato bi bilo vredno razmisliti (zaradi prav-ne varnosti državljanov) o uvedbi neke vrste infor-mativnega verouka; ta bi nas moral (po zgledu pro-metne vzgoje) obvarovati pred podobnimi nesrečami. Posebno še, ker na sodišču sploh ni bilo dokazano, da je bila v pesmi žaljena prav katoliška Sveta dru-žina. Kaj pa če je bila ta recimo-pravoslavna? Ali so tudi v tem slučaju pooblaščeni katoliški škofje, da tožijo? Ali pa škofje izvajajo zaključek, da je tangirana pri tem katoliška sveta družina, izhajajoč iz predpo-stavke, da je Slovenec hkrati nerazdvojno tudi ka-toličan. Izgleda, da so slovenski škofje zanemarili tudi neko dokaj pomembno dejstvo: namreč, da imajo tudi ateisti čustva. Poslušanje večjega de\a pridig v katerikoli (npr. katoliški) cerkvi bi lahko globoko žalilo čustva atei-sta. Le-ta bi z isto pravico kot to pot škofje tožil pridigarja. Morda bi kdo svetoval: naj ateisti ne ho-dijo poslušat pridig. Res je. Potem ta nasvet lahko tudi razširimo: naj tisti, ki jih pesmi religiozno žalijo, le-teh ne berejo. Vrsta usodnih konsekvenc bi sledila, kolikor bi se dosledno uveljavila katerakoli od zgoraj navedenih premis. Sicer pa, saj ne gre za to; tudi na sodišču je padla izjava, da ne gre »za to«. Poskusimo torej, kolikor nam poznavanje razmer dopušča, razmisliti o tem, za kaj sploh gre. Najpogostejše mnenje je, da je slovenska cerkve-na hierarija želela preizkusiti »pripravljenost oblasti« v času, ko se urejajo odnosi med državo in Vatika-nom. Znano je, da urejanje teh odnosov jugoslovan-skim katoliškim škofom ni bilo in verjetno še vedno ni posebno pri srcu, saj je znano, da se je pričelo šele po letu 1959 na izrecen nasvet pokojnega papeža Janeza XXIII. Mogoče je to tudi indirekten opomin tistim kato-liškim intelektualcem pa tudi verjetrto duhovnikom, ki si »dialog cerkve s svetom« razlagajo preveč ši-roko. Prav katoliška inteligenca bi se morala ob tem procesu zamisliti ter sama poiskati praizvore teh nagibov. že ljubljanski škof Tomaž Hren je dal primer (in izgleda, da ne zadnji), kako se rešujejo podobni problemi. Dr. Anton Mahnič je bil v drugih razmerah nadaljevalec te nestrpnosti (za nagrado je postal škof). škof dr. A. B. Jeglič se tudi ni mogel otresti želja pq »urejevanju« literarnih problemov. Vendar on je bil toliko na slabšem, da je moral za svoj (ali pa škofijski) denar odkupiti celotno naklatfo Cankar-jeve Erotike, da jo je lahko dal sežgatLter tako ob-varoval vsaj za krajši čas Slovence brezmejnega po-hujšanja, nevere, pogube itd. Verjetno ni potrebno naprej razvijati tega raz-mišljanja v tej smeri, kar bi lahko postalo prenapeto. Slej ko prej zavisi od slovenskih katoličanov in med temi v prvi vrsti od katoliških intelektualcev, koliko bodo uspeli kultivirati hierarhijo lastne cer-kve. Ali ne bi kazalo obvarovati jo v bodoče pred sodbo, ki pa bo sramotna: pred sodbo slovenske lite-rarne zgodovine. Da ne bi to pisanje izzvenelo enostransko, je prav, da se ozremo tudi po drugih subjektih naše sedanjosti. Ugotavljamo, da je vse te dogodke t. i. sloven-ska kulturna javnost spremljala z lagodno nepriza-detostjo. Mogoče, da za vse skupaj sploh ni" vedela. Tako zaprepaščujoče stanje vsiljuje vrsto vpra-šanj Ali vse to te »javnosti« sploh nič ne briga? Ali »afirmiranim« literatom res na tihem godi, da jim nekdo drug na ta način odganja konkurenco? Ali pa, da je tak konflikt s sodnijq> oz. »oblastjo« res že nuj-no potrebna vstopnica za vstop v ta posvečeni medij? Kdo bi vedel, katera od takih grešnih misli je res prava? V popolni tišini, ki me obdaja, naj mi bo dovoljeno, da mi le-te nekontrolirano in nepojasnjeno blodijo po glavi. Poleg tega pa, saj imamo PEN klub. Vendar bilo ga ni nikjer. Ta ima baje celo komisijo, ki naj bi pomagala literatom, kadar zabredejo v take kon-flikte. Izgleda, da je potreben predpogoj za angažman te komisije mednaroden škandal tipa Mihajlov. Na vidiku mora biti še mednarodni PEN kongres, pa je aktivnost te komisije in kluba na višku. Inozemstvu je namreč treba dokazati, kako zelo smo demokratič-ni, kulturni, obzirni itd. Vsega tega tu ni bilo in PEN — je spal; menda tega ne počne vedno. Vredno bi tudi bilo prav sedaj prevrednotiti mi-sel (in tendenco), da predstavlja cerkev za sloven-skega človeka neko zvezo z Evropo. Verjetno je to res. Določiti bi bilo le še treba, s kakšno in katero Evropo. Prav je, da ob tej priliki skušamo, čeprav nekva-lificirano in brez formalnih pristojnosti, določiti od-nos do novo nastalega stanja: — »Dialog z vernimi« ne more biti in ne sme biti dialog s hierarhijo. — Urejevanje odnosov med cerkveno hierarhijo in državno administracijo raoramo pozdraviti. — Jasno pa je treba podčrtati dejstvo, da to nikakor ne sme vplivati na notranje politično in še posebej intelektualno življenje naše družbe. Verjetno se bodo pojavili najrazličnejši pritiski tudi v to sfero, ki pa se jim bomo morali energično upreti, pa naj prihajajo od koder koli. Na tem področju ni mesta za koncesije; svoboda umetniškega in inte-lektualnega snovanja ne more postati sredstvo za kakršnekoli kompromise. Zato se bomo morali še energičneje opredeljevati za avtonomnost in samostojnost sodišč. Ta morajo tako pozicijo ohraniti tudi v obdobjih, ko bodo od-nosi s cerkvijo n. pr. še boljši in pa, kadar ne bodo dobri. A. Jan IZJAVA UO ZŠJ Okrožno sodišče v Ljubljani je sodilo študentu Vladu Gajšku, avtorju pesmi »Sveta drušina«, objav-Ijeni v študentskem listu »Tribuna« XV/14-15, dne 19. 5. 1965. Obtošnica, ki jo je okrožni javni iožilec izdal na podlagi prijave slovenske cerkvene hierar-hije, dolži V. Gajška, da je s to pesmijo razpihoval versko nestrpnost. Okrozno sodišče je avtorja spo-znalo za krivega. Sodni senat ni dopustil strokovne analize pesmi, oz. strokovni zagovor specifičnosti pesniškega jezika nasploh. Sodba: 14 dni zapora po-gojno za eno leto. Odkar obstaja novodobna umetnost, obstaja po-sebna družbena služba, ki jo spremlja: to je obram-ba avtonomnosti umetniškega dela proti avtoritativ-nim posegom (od zunaj) (posegi cerkve, države, poli-tičnih grup itd.). To službo, ki navadno ne razpolaga z drugim kot z intelektualnim in moralnim vplivom ali silo stavk in samomorov, prevzema ob tem kon-kretnem posegu sodišča v umetniško delo tudi pred-sedstvo univerzitetnega odbora ZŠJ v Ljubljani. Raz-logi za to odločitev so predvsem: 1. Opažamo, da neustrezni posegi od zunaj y umetniško delo onemogočajo komunikacijo na ravni umetniškega in s tem resno ogrožajo druzbeno živ-Ijenje umetnine. Tako onemogočanje pa ni v interesu druzbe, ki jo konstituiramo. 2. Zadnji dve leti opažamo nov val prodiikcije na področju poezije pri nas (kateremu pripada tudi poe-zija Vlada Gajška). Pristajamo na celoto umetni-škega dela, ki ga proizvaja to mlado pesniško giba-nje in po tej odločitvi ne moremo pristati na no-ben avtoritativni poseg v to delo. 3. V tem trenutku si prizadevamo vzpostaviti na področju Ijubljanskih visokošolskih zavodov celovito kulturno gibanje. Ustanavljamo serijo institucij (dramski studio, filmsty klub, galerija, festivali, sim-poziji, eksperimentalni večeri, tribune), katerih mo-tor je lahko le umetniško in intelektualno delo študentov, tudi poezija, katere integralni del je poe-zija Vlada Gajška, vključno pesem Sveta družina. Poezija je delo. Pesnik je v službi poezije. Pesnifc razpolaga v tej službi z vsemi sredstvi, ki jih nudi pesniška stroka. Pesniška stroka nudi mnoga sredstva. Npr.: črke, besede, stavčne zveze, motive (tudi mo-tiv svete družine) itd. Ta sredstva uporablja pesnik, da naredi poezijo komunikativno, do-jem(ljivo), s či-mer je pesem zmaterializirana. Jasno pa je, da se ista sredstva, ki jih nndi pe-sniška stroka, lahko zlorabljajo za razpihovanje ver-ske nestrpnosti. Tu smo pri temeljnem vprašanju tega spora: kako z zanesljivostjo ugotoviti, ali gre za uporabo ali zlorabo nekega sredstva pesniške stro-ke (v tem primeru svete družine). Pristavljamo pa, da po našem mnenju nekega pesniškega sredstva ni mogoče vnaprej diskvalificirati. Pesem je samo del celotnega pesnikovega dela. Pesem Sveta družina je samo drobec celotnega dela V. Gajška, ki je bilo objavljeno v revijah in časo-pisih in v obliki zbirke predloženo založbi. V izkljucnem obravnavanju drobca neke celote je možno vsakršno izmišljanje in demagogija. Dokler se gibamo v ozkem prostoru ene same pesmi, ni nič gotovega; če pa bi zbrali vse objavljeno pesniško delo V. GAJŠKA IN BI NAŠLI V NJEM DOLOČENO LOGIKO IN DRUGE LASTNOSTI UMETNISKEGA DELA IN BI POTEM ISTO NAŠLI NA POSEBEN NAČIN V PESMI SVETA DRUZINA, potem bi z go-tovostjo lahko trdili, da ta pesem, del opusa V. Gaj-ška ni sredstvo razpihovanja verske nestrpnosti, ampak je umetniško delo z vsemi pravicami druzbe-no potrebnega dela. To logiko pa je mogoče ugotoviti le, če poezijo in vsako umetniško delo tretiramo kot STROKOVNO DELO. Pri tem ne smemo obravnavati enkratnega proizvoda, ampak vse objavljeno. in javno delo av-torja ali avtorske grupe. Celoto dela naj obravnava strokovno telo, na primer: v zadevi V. Gajška stro-kovni posvetovalni organ, v katerem bi sodelovali li-terarni kritiki, literarni zgodovinarji in sociologi. Predsedstvo univerzitetnega odbora ZSJ IZJAVA UK ZKS Na seji dne 26. I. 1966 (dan po obsodbi Vla-da Gajška) je univerzitetni komite ZKS raz pravljal tudi o novem položaju na področju naše sodobne umetnosti, ki je nastal z obsodil-no sodbo Vladimirja Gajška. Komite je potrdil svojo odločenost, da bo tudi vnaprej vztrajal na stališčih, ki jih je do sodobne umetnosti zavzel v svojih tezah »O ne-katerih aktualnih in družbeno-političnih prob-lemih« (objavljene so bile v Biltenu TJK ZKS št. 4 dne 15. 11. 1965). Obravnavajoč v teh tezah odnos do idejnih in umetniških tokov v spletu sodobne kulture, je univerzitetni komite ugotovil: — Edino napredna ter programsko utemelje-na orientacija je v smeri borbe za čim-večjo svobodo umetniškega in intelektu-alnega ustvarjanja. — Konfliktnost, s katero se uveljavljajo no-v4 tokovi v naši umetnosti, postaja, žal, že pravilo. Komunisti na univerzi se bomo zavžemali za to, da bi se mlade nastopa-joče generacije umetnikov uveljavljale v vzdušju primernega družbenega razu-mevanja. Ocenjujoč v luči teh stališč novo nastali po-ložaj ob obsodbi, je univerzitetni komite ZKS zavzel tale stališča: — Nujno je potrebno organizirati strokovne razprave o vrsti vprašanj, ki jih odpira ta sodba na področju družbene in umet-niške misli. — Smatramo, da je »dialog s katoličani« treba voditi, posebno še, ker to ne pome-ni dialoga s cerkveno hierarhijo. — Avtonomnost in neodvisnost sodišč je treba braniti ne glede na to, kakšni so trenutni odnosi med cerkvijo in državo. O tej razpravi bo UK ZKS preko Biltena podrobneje obvestil članstvo ZK univerze. PETER WEISS IN DRUGI Poznavanje »angažirane« dramatike nekate-riii nemških avtorjev bi nedvomno razširilo po-dročje razpravljanja, opisovania, raziskovanja o »književnosti in politiki«, kar je razloč-nejše poimenovanje vsebine večine razprav-Ijanj o »književnosti in družbi«. Tako pa smo slišali le za Hochhutohovega Name-stnika, čeprav je oder tudi za Weissa, Wal-sera, Hacksa, Kipphardta ,Grassa vedno bolj »moralnopolitična ustanova«. Najnovejši deli Grassa in Weissa sta velika dogodka sezone. Toda že preprosta informacija o njihovem de-lu vsebuje določen zorni kot, je mišljena vsaj nekoliko na političen način. Peter Weiss, avtor »Umara Marata«, ki ga bomo letos videli v naši Drami, živi na šved-skem. Njegova »spreobrnitev«, njegove izjave o sprejemanju marksizma so bile in so še vedno predmet najrazličnejših tolmaecnj v obeh Nemčijah. Giinter Grass (romani Pasja leta, Pločevinasti boben) je pri zadnjih volitvah ZR Nemčije aktivno sodeloval v volilni kampanji na strani socialdemokratov in Willy Brandta. Peter Hacks je 1955 emigriral v Vzhodni Berlin, takrat, ko se je začelo množičnejše preseljevanje v obratni smeri. Razlike so torej znatne, skup-no je le dejstvo, da se odločajo in oprede-Ijujejo. Weissova Raziskava (Die Ermittelung), »ora-torij v enajstih spevih« so že koncem oktobra praizvedli na sedemnajstih odrih hkrati, od Piscatorjeve Freie Volksbiihne v Zah. Berlinu do vrste vzhodnonemških gledališč, v Londonu pa je delo režiral Peter Brook v Aldwych Thea-. tru, sledila so številna scenska branja, priredbe za radio in televizijo, knjišna izdaja pri Suhr-kampu in podobno. Osnova komada je frank-jurtski proces proti zločincem iz Auschioitza. število izvedb in ostalo lahko sicer vzbuja ob-čutek, dd gre za veliko »Wiedergutmachungsen-sation«, za ne preveč globoko, čeprav spošto-vanja vredno antifašistično akcijo. Toda verjet-neje so razsežnosti še drugačne. Spremeniti do-godek, ki ga poznumo iz časopisnih poročil v odrsko delo, prevesti dogajanje v jezik, ki ne zdrsi mvmo naših ušes, razčleniti dejanskost v nekaj vprašujoče prisotnega in se obenem izog-niti »očiščevalnim« učinkom, zaradi katerih bi gledalci lahko odšli domov z mirno vestjo, je pomembno in ena od možnosti razvoja gleda-lišča. Grassovo delo PLEBEJCI VADIJO VSTAJO (Die Plebejer proben den Aujstand) je januar-ska premiera fSchillertheater, v Zah. Berlinu). Razmerje med resničnim dogodkom in to »nem-ško tragedijo«-je drugačno kakor pri RAZ-ISKAVI. Gre za vstajo 17. junija 1953 v Vzhod-nem Berlinu, 17. junij je za Zahodno Nemčijo eden od ključnih pojmov. Pri Grassu je to tako: delavci, zaradi previsokih delovnih norm organizirajo vstajo. Obrnejo se na »šefa«, ki je očitno Bertolt Brecht, z zahtevo, da jim sestavi manifest. Ta pa jih samo uporabi pri vajah za priredbo Shakespearejevega Kariolana. Koliko sporov, koliko polemike je vzbudil ta komad, sledi iz snovi same. Najprej je šlo za ugotavlja-nje dejstev, za Brechtovo vlogo pri vstaji, saj nikakor ni bil neaktiven. V svojih pismih in poslanicah je izražal prepričanje, da bodo do-godki pripeljali do razčiščevanja vrste vpra-šanj, do odprave napak, toda partijski časopis je tiskal samo zadnji stavek njegove poslanice, njegovo izjavo o svoji povezanosti s partijo. Kakor koli že, Grass je uporabil dogodke 17. ju-nija za osnovo svoje zgodbe, nastala pa je dra-ma a clef. Po kritikah sodeč ne preveč uspela zato ker »šef« po svojih razsežnostih nikakor ne dosega Brechta, še ma/nj pa je mogoče na osnovi teh oseb izvesti kaj novega na temo in-telektualec in akcija, intelektualec in revolu-cija. Nedvomno pa lahko sklepamo, da je tekst verjetno pomembna in razkrivajoča tema raz-govora, posebno v obeh Nemčijah. Ob koncu samo še ftekaj stavkov o Petru Hacksu, v primerjavo. Hacks naj bi prevzel Brechtovo dediščino. Toda videti je, da pri vsem spretnem brechtiziranju ostane res samo način. V predelavah bidermajerstiih Ijudskih iger na romantično obarvan historičnomateria-lističen način, v razigrano spretnih komedijah o planu in izpolnitvi počasi prehaja z Brechto-vih pozicij o epskem gledališču na zabavno književnost v »vzhodni« izdaji, ki ni bolj obve-zujoča kot »zahodne« inačice. Sicer pa težko sodimo. N. Cačinovič NAJIN POGOVOR (pisan po spominu) odgovarja. Branko Grubar Tudi tokrat fkot že večkrat prej) sem ga obiskal v njegovi garderobi. Po predstavi. Gle-dališče se imenuje: Slovensko Ijudsko gledali-šče Celje, predstava: Zasebno uho in javno oko, vloga: Julian Cristoforou. Z vazelino briše šmin-ko z obraza. Velika torba z jogurtom, jabol-kom, piškoti, uro in detektivskimi zapiski leži na stolu. Malo časa je na razpolago. — Kako je bilo? vpraša. — Zdi se mi, odgovorim, — da ne preveč dobro. Mislim tekst. Nevznemirljiv je, saj razumeš. — Seveda, pravi. — Od gledališke predstave si človek vedno obeta novo pretres-Ijivo spoznanje, resnico o nekem življenju, uda-rec v neodkrito področje čustev. Po predstavi si kot pijan, po zraku letaš ali pa zgrbljen k zemlji tehtaš razloge, ki te sploh še priklepajo k življenju.-V tem (Shafferjevem) tekstu tega ni bilo. Nekaj nasmehov na račun čtoveške na-ivnosti in konec. Sploh pa mislim, da ni bilo vredno prenašati predstave iz Ljubljane (tu jo igra Mestno gledališče), saj bi lahko Ljubljan-čani prišli gostovat. — In igralska plat? sprašuje gostitelj. — Ustvaril si novo figuro. Najprej te nisem prepoznal. Drugačen si bil kot kdajkoli prej. S tem je preprosto povedana vsa resnica o igralstvu. Vsakokrat nov človek, igralec je sa- mo posrednik, da skoz njegova usta spregovori vsakič druga oseba. In igralec, za katerega pra-vimo, da je vedno enak, je slab igralec. Pravi igralec nas mora presenečati, mora nam vzbu-diti dvom, če je to res on. — Igralec, ki se stalno spreminja (tega ne govori v resnici, morda je rekel kdaj prej ali bo rekel nekoč), igralec, ki z obleko tnenja tudi kretnje, način govora, značaj, se spreminja tudi kot človek. Z vsako spremembo, z vsakim li-kom izgubi košček sebe, v vsakem kostumu mora biti poleg prahu tudi drobec igralčevega duha in ta ostane zunaj igralca, človek ga je izgubil in pridobi ga le, če spet obleče tisti kostum. — In vendar te vleče? — Vse mi pomeni. — Kljub nevznemirljivemu tekstu tvoja fi-gura ostane. Ljudje bodo iz dvorane odšli po svojih vsakdanjih opravilih, pozabili bodo na avtorja in na besede, ki jih je razmetal po odru, ostali pa bodo igralci in njihove kretnje. Zapomnili si bodo tvoj obraz in tvoj glas, ko te bodo srečali na cesti, se bodo nehote vpra-šali, kje imaš veliko črno torbo in siv dežni plašč. — Zdaj bomo še malo posedeli in pokram-Ijali s kolegi. — Pogrešaš Ljubljano? — Včasih, vendar, Ujer je prijetna družba, je nasplph prijetno. — Vloga, ki so jo najrajši igral? — Naslovna vloga v poetičnem tekstu »Klovn in njegov cirkus«. — Vloga, ki si jo žeiiš? — Hugo v Umazanih rokah. Igral ga bom v alternaciji. (Vzame tekst in bere iz njega.) Sartre je po mojem tu prekoračil meje tezne ali politične drame, •» njem je prevagal pisatelj, ki ga roka vodi po najintimnejših prostorih člo-vekove zavesti, tja, kjer nastajajo odločitve. Gostitelj vključi magnetofon. Nathalie. V razliki med odrsko in resnično osebo čutim veličino. V tem prehodu, ki je sicer skrit (v njem so ure in ure umetniškegg, oblikovanja), je tisto, kar ločuje umetnika od ne-umetnika. — In kaj misliš o predstavi nasploh? spra-šuje gostitelj. — Solidna. V prvem delu (Zasebno uho) je več režiserske invencije kot v drugem (Javno oko). Presenetil me je Gabrovšek kot Bob. škoda, da Mencejeva ni nekoliko popustila v glasovni intenziteti — z nekoliko manj fortissi-mov bi bila privlačnejša. Predvsem pa bi črtal tretjino vsega teksta. Pridobil bi na zabavnosti in dinamiki. — Zdaj, pogleda na uro gostitelj, — zdaj grem h kolegom. fopit kak kozarček. Bežno po-gleda čestitke. — Hvala, reče. Nato ugasne magnetofon in luč. D. R. O MOLIEROVIH UČENIH ŽENJ(AH Gledališče se začne z izbiro literarnega bese-dila. To pomeni, da temeljno naravnanost gle-dališča določa literatura, pa naj kasneje na odru dobi še tako suvereno in neodvisno po-dobo. Vendar pa gledališče literature ne po stavlja pred nas kakor samozadosten in po-ljuben predmet, ampak jo interpretira. Lite-ratura torej tu ne biva saraa iz sebe in se ne obrača direktno k poslušalcu oziroma gledalcu, ampak je šele skoz nekaj zunaj sebe, skoz ne-kaj, kar je potem skupaj z njo šele gledališče, skoz igralce in režijo, torej skoz svoje inter-prete, se pravi, skoz njihovo razmerje do nje. Na začetku tega njihovega razmerja stoji — kakor rečeno — pobuda, ki jih je napotila k takemtf in ne drugačnemu izboru. Izbor je prvi korak iz zaprtosti in predmetnosti litera-ture v njeno komunikabilnost, je torej začetek omejevanja njene neskončnosti in to je hkrati začetek njenega bivanja. Gledališče je tedaj že po svoji temeljni strukturi proces omejevanja in skončavanja, zanikovanja slehernega abso-lutnega dejanja, saj ga v osnovi onemogoča že neposredna prisotnost igralčevega telesa in nje-gove igre kot poglavitnega interpretacijskega mediatorja. Gledališka interpretacija je tedaj ujeta v proces neposrednega trajanja, v kate-rem se kot trden, oprijemljiv fakt sproti po-končuje. Iz tega sledi, da literatura y gledališču ne more imeti nekega apriornega in trajnega po-mena, ampak je le toliko, kolikor biva skoz igralce in režijo kot trajanje z vnaprej dolo-čenim in izmerljivim koncem, toliko, kolikor je zanikana njena temeljna samozadostna me-tafizična struktura, se pravi, kolikor je osmiš-ljena v neposreden in neposredno živ konkre-tum, ki se rojeva pred našimi očmi na odru, podoben času. Govoriti je_tedaj mogoče samo o enem Molieru in edinole o tistih Učenih ženskah, ki jih zdaj dajejo v Drami. Slovenska kritika se je v glavnem strinjala, da so igralci slabo govorili verze, priznala pa je kljub temu, da je predstava dovolj okusno in slovesno dejanje, ker da je klasika redek gost na našem odru. Postavi se vprašanje, kaj to pomeni, in še posebej, kaj to pomeni, če gledamo z gledali škega vidika. Preden si odgovorimo na to vprašanje, je treba razmisliti o pomenu, ki ga ena izbira literamega teksta v gledališču zavzema do dru-gih izborov, z drugimi besedami, ali pri tem izbira literarnega teksta more biti naključna in poljubna. Na to vprašanje, ki je v tesni zvezi z gornjim problemom govorjenja verzov in okusnosti oziroma slovesnosti naše uprizo-ritve, si je mogoče brez posebnega premisleka odgovoriti, da izbira literarnega teksta v gle-dališču pač more biti naključna in poljubna še posebej je to res, če se spomnimo, da prav zaprav nikdar nimamo opravka z nekim gle-dališčem, torej z gledališčem nasploh, ampak vselej s konkretnim gledališčem, v našem pri-meru z ljubljansko Dramo, ki jo imenujejo tudi za osrednje slovensko, se pravi, za aa-rodno gledališče, v katerem je treba zraven specifičnih gledaliških kriterijev upoštevati tudi in zlasti njegov pomen v okviru celotnega življenja slovenskega naroda. Praktične skuš-nje kažejo, da je mogoče ta širši pomen iskati v dveh dovolj izrazitih smereh: prva — ki je skoraj v celoti delež preteklosti — je funkcija narodne samoohrane, oziroma tvorbe posebne-ga slovenskega kulturnega izraza kot afronta tistim, ki so tvorbo tega specifičnega sloven-skega kulturnega profila skušali tako- ali dru-gače onemogočiti, prva smer je torej smer nacionalne polemike, ki se ji v začetku tega stoletja pridruži še politična polemika in ko je začelo gledališče iskati sinteze med nacionalno-prebudniško idealiteto in politično realiteto, borilo pa se je vse skoz hkrati še za pravi, nediletantski in profesionalni delovni nivo — predvsem kot evropeizacija dotakratnega čital-niškega odnosa do teatra; — druga pa je funk-cija nacionalno kulturne reprezentance, torej le modifikacija prve vloge. Bistvo je v tem, da mora biti temeljni odnos do gledališča v obeh primerih na izrazito sekundarni ravnini in da ga vse skoz pogaja nekaj, kar je v osnovi izven Izzivanje, foto Tine Križnar PREŠRNOVE NAGRADE NA UNIVERZI Reja, Dorer, Pretnar, Ferjančičeva, Štalc, Bren-čič, Ocvirk* Ažman, Telenc, Drenovec s kemijsko temo, Jeseničnik in Zupančičeva ter Kcdre, Du-lar in Marun s f?zikalno temo. Na FAGG — Banovcc Jure in Tomaž, Černi-vec, Jančar, Medveš, Pregcl, Saje in Vogrinčič. Na fakulteti za elektretehniko — Pavlin, Perfeta, Špegcl, Berglez, čauš, Ložar, Divjak, Pečar, Šegula, Vukovič, Hostnik in Lorger. Na fakulteti za strojništvo — Jeglič. Na medicinski fakuJteti — Faganel, Rako-vec, Košorok, Leskoškova, Lenassijeva, Mulec, Predan, Ilakuša, Snoj, Zupančič, Ačkunova, Kuljiš-Novakova in Hieng. Na biotehniški fakulteti — Brecel, Slavič, Troha — Midovičeva, Šivic, Laznikova, Božič, Marischeva in Ogrinova. Na akademiji za glasbo: Gabrijelčič, Lorenz, Ivanchicheva, Ukmar, Ravnikova. Na akdemiji za likovuo umetnost: Lukeži-čeva. V imenu študentske organizacije čestitarao, posebno tisiim, ki so kdaj posvetili svoj prosti čas delu v ZŠ. Univerzitetni odbor OBVEŠČAMO V zadnji Tribuni je bilo objavljeno rnanife-stativno sporočilo o ustanovitvi likovnega raz-stavišča v avli filozofske fakultete. Ustano-vitelj: univerzitetni odbor ZŠJ. Razstaviščna konstrukcija je bila postavljena s privolitvijo tajništva fakultete 5. I. 1966. Istega dne je bila postavljena prva razstava: ciklus risb Marka Pogačnika z naslovom Dajla. Dne 7. I. je bila razstava odstranjeria na ukaz tajnika fakultete, ne da bi bila ustanovitelj (UO ZŠJ) ali raz-stavljavec (kulturna komisija) o tem obvešče-na. Dne 9. I. je bila odstranjena še razstaviščna konstrukcija, spet brez obvestila ustanovitelju ali razslavljavcu. Predsedstvo UO ZŠJ je na to poslalo pismo dekanu filozofske ¦fakultete, v katerem je: 1. ponovno izjavilo, da je to študentsko raz-stavišče in ne fakultetno, in da sprejema nase vso odgovornost za razstavljena dela in 2. predlagalo, da tovariš dekan dovoli, da se razstava M. Pogačnika postavi še za en dan in da se zvečer tam organizira razgovor, kjer bi avtor svoje delo lahko zagovarjal. Dekan filozofske fakultete je v odgovoru iz-javil splošno pripravljenost, da fakulteta nudi gostoljubje študentski kulturi, konkretno pa: 1. material razstave M. Pogačnika je dal pre-gledati predstojniku oddelka za umetnostno zgodovino prof. Stanetu Mikužu, ki je ugotovii, da material ni za razstavljanje, zaradi česar se ne sme razstaviti; 2. razstave so v avli lahko še naprej, ma-terial zanje pa tnora prej pregledati oddelek za umetnostno zgodovino na fakulteti (ki torej odloča). Kultuma komisija izjavlja, da ne more pri-stati na to, da profesorji umetnostne zgodo-vine avtoritativno odločajo o razstavah štu-dentov, ki jih organizira kulturna komisija zveze študentov Jugoslavije v Ljubljani. Ob-vešča tudi, da bo razstaviščno konstrukcijo do 21. II. 1966 prenesla v avlo Kazine na Trgu revolucije 1, kjer je tudi sedež ZŠJ in Tribune, in postavila naslednjo razstavo. Kulturna komisija pri UO ZŠJ ni dala v tej smeri nobene veljavne in odlo-čilne pobude. Okvir pričujočega spisa ne omogoča širine, ki bi bila potrebna za eksplicitnejšo razčlembo te problematike, saj bi jo bilo treba seveda ute-meljiti na konkretnih repertoarnih zgledih. Ostati moramo torej le na bežni skici proble-matike. Omeniti pa je treba vsaj še odnos med klasiko in aktualnimi teksti v repertoarju. Kla-sika je ponujala navidez idealno možnost sin-teze med delovno-gledališko in reprezentančno polemično zahtevo, ki jo je pred gledališče po-stavljal dani pfostor. Bila je most do Evrope, hkrati je bila skoznjo mogoča tudi dovolj pre-prosta in skoroda popularno manifestativna registracija nacionalivh potreb. Hkrati je od-pirala vpogled v trden in samo sebi zaklju-čen, nedotakljiv človeški svet, ki je zraven tega od vsega začetka stal v osredju naših nacio-nalnih prizadevanj in stoji tam še danes. Ob-enem je bila v njej dovolj očitna tudi čvrsta metafizična konstanta, ki se je neprenehoma spreminjala v pogoj znani potrebi po izven danih realnih, političnih in ekonomskih okvi-rov razvijajoči se nacionalni idealiteti, eksi-stirajoči le kot misel ali kot čustvo, le redko pa kot stvarni, v materiji temelječi sili. Vendar je večji del klasike, zlasti Shakespear, pri-hajal k nam preko zapoznelih romantičnih gle-daliških odmevov, torej preko posrednikov, in vedno je bil razumljen le kot idealitetna vizija nekega totalnega sveta, prisoten pa le kot izraz našega eksistencialnega manjkanja. Iz tega dej-stva izvira tudi slovenska gledališka potreba, ravno tako temelječa v romantičnih estetskih postulatih, po bolj ali manj sprefcno spekulativ-ni rekonstrukciji dobe, iz katere je prišel nek klasičen tekst, dobe, ki pa je v celoti pretekla. Ti rekonstrukcijski poskusi, ki smo jim bili v prevladujoči meri priča spet pri Molierovih Učenih ženskah, si gledališko interpretacijo, ka-tere poglavitna dimenzija je sodobnost inkon-kretnost, odmikali v varen in spet skoz in skoz romantičen svet pravljične fikcije nekega čistega koromandijskega sistema človeških vrednot, ki sproti obračunava s hudobneži in tustoličuje pravico in čast, ne da bi pri tem iz-razil najmanjši dvom v moč in možnosti te čiste človečnosti v sodobnem svetu, celo tedaj ne, če je sodobna evropska literatura, ki je dovolj sporadično prodirala k nam (res da ne vedno s svojimi najznačilnejšimi in najboljšimi primeri, ampak po diktatu danih polemično po-litičnih in nacionalno reprezentančnih zahtev) ta dvom še tako utemeljevala. Ni nenavadno tedaj, če je osnovna usmer-jenost slovenskega gledališča določala — ne-sklenjena in nenaključna izbira literarnih be-sedil, ampak — pojav in položaj igralskih oseb-nosti v njem, gledališče je torej temeljilo v mediatorju, kateremu je bila (literarna) osno-vasamo naključen medij, kinezavezuje po svo-ji eksistencialni resnici, ampak po možnostih, ki jih odpira v igralskih vlogah, torej vseskoz v smeri igre, katere resnico pa lahko bdkrije vedno le resnica literarnega teksta ali režijske-ga koncepta. Ni potem tudi nenavadno, da so skoro vsi prvi igralci slovenskega gledališča kasneje regrutirali v režiserje in tudi po tej plati vzdrževali izhodiščno, temeljno ne-resnič-nost slovenskega gledališča, saj jih jL položaj, ki so ga zavzemali v njem, naravnost tiral v to, medtem ko je tistih nekaj »pravih« režiserjev moglo formirati svoj eksistencialen odnos do sveta na literaturi, ki jim je to sklenjeno dopu-ščala in ki praviloma ni mogla biti slovenska, organizacijska struktura gledališča, v kateri je dominiral igralec, pa jih je spet sama postav-Ijala v slepo ulico vsebinskega naključja ali v službo bleščečega formalnega glumaštva. Uprizoritev Molierovih Učenih žensk, ki jih je zrežiral Slavko Jan, spotrjuje romantično izhodišče slovenskega gledališča in v marsičem ga potrjuje tudi ažurna gledališka kritika. Dej-stvo, da so igralci zelo slabo govorili verze, priča y veliki meri o tem, da je enoten in sam v sebi skladen svet klasične drame in njene »adekvatne« gledališke inkarnacije načet ravno v tistih dveh bistvenih značilnostih — enotno-sti in skladnosti, ki v gledališki interpretaciji v veliki meri zavisita od igralca, se pravi od njegove govorne perfekcije, kakor jo zahteva stih. To pa hkrati spet priča, da se tudi v igralcih zahteva po bleščavi in reprezentanci umika v potrebo po interpretaciji, torej s for-malnega v vsebinsko področje igralstva, iz predstavljanja vloge v odkrivanje sveta. To po-meni, da igra ni več razdeljena v monološke arije in slepe, tihe pasaže, ampak temelji v sklenjenosti, kateri je kajpak pogoj celostna igralčeva prisotnost na odru, vendar ne v de-korativnem pomenu bor;ede. Predstava Učenih žensk je odkrila, da te sklenjenosti igralci ne znajo graditi iz čistih baročnih gledaliških ele- mentov, npr.: iz kretnje, ki zgolj ilustrira, ne pa tudi izpoveduje in tako je bilo naravno, da je barok v kretnji ostal le ilustracija besede, neme pasaže pa so bile tudi v resnici slepe, s tem pa so se igralske vloge razbile na nekaj mozaičnih drobcev, ne da bi se ti drobci spri-jeli v enoten in skladen svet, kakor ga pozna tekst. Obenem je tudi struktura Molierovega dialoga nabita z eksplozivnostjo in energijo — izrazito monološka, aaj zahteva nenehno grupi-ranje igralcev v skupine, ki so se v Janovi pred-stavi resda ujele v prebijanju sentenc, niso pa odkrile tistega načina, ki bi celoten ansam-bel vezal v homogen organizem — in ta način je spet samo v dekorafcivni kretnji in v baroč-nem — z ozirom na glavno dejanje — nefunk-cionalnem mizanscenskem prometu. Isto na določen način velja za strukturo daljših pasaž, katerih vsebine ni mogoče obešati na psiholo-gijo, ampak jih je treba le krasiti, s tem pa tvegati ostrino poant in vsebinskih akcentov. Odmik od uklenjenega načina baročne igre je skušal edini ustvariti Jurij Souček kot Trisso-tin, vendar ne v smeri neke nove vsebine, saj je niti ta vloga niti celoten tekst ne more od-kriti, ampak v neko modernejše, burkasto spre-nevedanje, ki sicer ohranja sklenjenost igre, vendar je to še vedno variacija na temo sklad-nega sveta in srednje morale, kakor ga pozna ta Molierov tekst. Predstava določno priča o nekomunikabil-nosti tega sveta, hkrati pa dovolj razločno po-trjuje neko izhodiščno spoznanje: da v gledali-šču apriornih vrednost ni in da je, kar je, le dinamično razmerje do literature, v njenem od-piranju in omejevanju, ki priča proti njeni samozadostnosti — in v njej se navsezadnje skriva tudi poglavitni delovni razlog gledali-šča. Ne tedaj v konserviranju sveta, ampak v njegovem izpostavljanju in preskušanju. S tega stališča je dejstvo, da so igralci slabo govorili verze, simptom nekega preveč objektivnega procesa, da bi mogli z njim dvomiti samo nad eno predstavo. Slej ko prej bo treba podrobne-je poseči v dualistično strukturo slovenskega gledališča in njegovega repertoarja in se za-vedati stiske tega gledališča, ki se potrjuje iz predstave v predstavo, ter obenem razumevati nemoč tega gledališča, podrobneje razmisliti' o tem s stališča možnosti in nemožnosti, ki jih je zanj odpirala oziroma zapirala preteklost. Andrej Inkret ožjega delovnega ob« gledališča, bodisi da je to vzporedno na ije nacionalnega, bo-disi da je to reprea anje nacionalnega in sprotno političnega. iališko delo je torej razklano na sredstv cilj, kar pomeni, da morajo biti tudi ki i izrazito dualistični, s tem pa je y osno lemogočena enovitost tistega deia, ki teme| irganski potrebi in ki ne postavlja svojega mekam ven iz sebe, ampak utemeljuje ršssvoje prisotnosti le v sebi. 1 Potemtakem je Aio razmišljati o iz-biri literamih del vlališču, ki ga imamo v mislih, v dveh meloj ločenih in celo ne-združljivih stališčih.lenska izvirna drama-tika je namreč le z mi in osamljenimi iz-jemami nudila sloi emu gledališču tiste adekvatne možnosti, z katere bi bilo mo-goče skoznjo dožive oblematiko, ki jo je v istem času živela opa, hkrati pa je ta problematika prodi v naš eksistencialni prostor kot neogibiM i je bila med drugim tudi pogoj našemu l lalnemu gibanju. Slo-vensko gledališče se neogibnosti zavedalo mimo dramske liten in se je kot vseskoz nacionalno preventivi i manifestativna insti-tucija formirala tudi aj nje. Slovensko gle-dališče tako rekoč ozna svojih »hišnih« avtorjev, ki bi mu irali iz sklenjenih in organskih potreb n o temeljno naravna-nost, ampak je živell intenzitete naključij, ki jih je predenj ppjal splošni evropski dramski (literarno-piški) svet, katerega meja se je bilo treažati, saj so predstav-ljale merilo njegovipnosti in s tem kaj-pak tudi merilo tistlaonalni splošnosti, ki ga je kot narodno gpče zahtevala in for-mirala. To gledališčelilo torej v osnovi ob zavezujoče motive mn literarnih tekstov, hkrati pa je bilo tulsvoji evropeizatorski poti neprenehoma ogioz dveh strani: prva stran je bila v vprali občinstva, druga v problemu ažurnosti liogostne nemožnosti vsklajati iiterarno oslz adekvatnim gleda-liškim jezikom, kateJje bilo seveda treba sproti improvizirati, aiu domača literatura Leiošnja PrešernovaAnja so dobili: Na filozofski faka- Hofler z muziko-loško temo, Kusov«senjak, Zajc, Dekle-va in Pišec z geografspo; Jazbečeva, šiljar-jeva, Nartnik, MušiMralj s slavistično te-mo, Kolenc in Dobrls pedagoško in Roz-man z zgodovinsko tl Na pravni fakulteBorjup. Na ekonomski fap — Ažman, Planinc, Poljšak, Rozman, šifaljat in Toplak. Na FNT — RebeBžnik z montanistično temo, Drofenik, Mekic, Pehanijeva, Šen, BERITE NEDELJSKI DNEVNIK REONO PRINAŠA NAJVECJO SODOBNO RESEDNO UMETMNO TOP POPS - Slovenija Pred varal Je top pops lestvlca petnajstlh nnjpepu-larnejšili zabavnih mrlodij, za katere ste se s svojlml glasovi na dopisnicah cdloflli ta teden. Stevitte * tfkle-pajlh opoiaijajo na uvrstitev v preJSnJi ftevUU »N«-deljskoga«. ¦¦¦: 1. (!) MOJ ORNI KON.J — Rafko trgoliJ 2. ( 3) PRIDI KMALU SPET — Treddv Qulnft 3. ( 4) XATAME — I.ado Leskovar 4. ( 2) SPANSKl HARLEM — Irena Kohont 5. ( S) SANTO DOMINGO — Nlno RoblC t. (1J) SATISFACTION — The Rolling StonM T. < I) XIMEKONI — Ivlca Serfezl 8. ( 5) HELP — Tlie Bcatlet. ». ( J) I,JUBIM TE MAMJA. — Ivlea B«rf«zt II. ( 7) POLETNA NOC — Marjana DerZaJ 11. (1.1) MALI VRAGEC — Berta Arabro* 12. (11) OGNI VOI.TA — Paul Ank« 13. (t4) SONCE IN MESECINA — Matlja CerM 14. (12) OTVORI SRCE — Ivica Scrffzl 15. (10) SEL SI MIMO — Ir*na Kohont VSAK TEDEN V VEDELJSKEM JNEVNIKU TOl* POPS je poljuhna razvrstitcv poljubnih popevk, ki učinkuje kot reklama. Prisotnust n.jihove poljubnosti je nujna (smiselna) in tticer prav kot reklama. Ce jc vse, kar ,je, uujnu poljubau, oziroma če je bit po-samezno bivajoče, potem se je treha cimbolj približati posameznemu bivajo-čemu, torej vsemu kar jc, takšnemu kot je.oziroma temu, kar je, koli-kor je. Čimbolj je trcba prisluhniti biti, ki je posamezno bivajuče, torej nujnosti, ki je poljubnost. Zato skusa TOP POPS priti do eimbolj posameznega bivajočega: stvar sknša stvar-iti in ne gledati, zvok skuša zvoč-iti in ne poslu-šati, besedo skuša besed-iti in ne razumcti. Ravno zato, ker besedo besedi in je ne gleda (kot človek), in je ne posluša (kot človek), in jc ne razume (kot človek), je beseda vloga. Ker je človek vloga (mrU-v). In komuniciranje med vlogami je vlož-enje » (njihuvo) vlož-nost Domišljanje, da neka beseda pomeni kaj drugega od nje same, je onanija. Domišljauje, da jc neka beseda v zvezi z drugo besedo, je onanija. Ker onanija je antiakcija ob misli, da bo akcija, ob misli, da se nekaj godi, pa se nič ne godi. Vloga ne more inieti simbolnega pomena. Vloge se ne da razumeti kot nekaj drugega od nje same. Vloga je natanko dolo-čena, bre« druge zveze z ostalinii vlogami, kot z natanko določeno zveio, ki je spet vloga. TOP POPS nas uči besedo le besed-iti v njeno besed-nost in nc razumeti jo ali gledati jo ali poslušati jo (kot človek). Uči nas gle-dati na.se kot na število vlog, razvrščenih v TOP POPS. ainpak SAMOMORIVCI, POZOR! V NAMl SI LAHKO PO NAJMZJIH UNEVNIH CENAH NABAVITE SMISEL ŽIVLJENJA! kajti NI DRUGEGA SMISLA ČLOVEKA KAZEN TEGA, DA TROŠI! KIK)R TROŠl, DELA DOBRO! Ce skuša najti kak drug smisel la/.fn tega, je-hogokletnež! In molitve potrošnje so reklame. NI DRUGEGA SMISLA BESED RAZEN SMISLA POTROŠNJE! In relikvije polrošnje so razstavijeni artikli. NI DRLGEGA SMISLA STVARI RAZEN SMISLA POTROŠNJE! In cerkve potrošnjc so trgovine. In duhovni potrošnje so prodajavke. In iz njihovih rok sprcjmite svcio hostijo ARTIKEL! VELEBLAGOVMCA NAMA IMA NA ZALOGI VEDNO DOVOLJ SMISLA ZA VAS! NAMA UBHAJA NA UEBELO IN DROBNO! BO2JA SLDŽBA V NAMI SE VRŠl HITRO IN SOLIDNO! POTROSNIKI, NE OBUPUJTE! POSEBEJ ZA VAS RAZODEVA NAIVJA NOVOST NA PODROČJli EVANtiELIJEV! POTROŠNIKOV EVANGELIJ! I. O-pletanje biti ( = ) bivajočega Da za-sije, jc treba čim-manj po-dob in misli Še gre za prd sta\ 1 janje kot po goj um-ctniškega. In ne gre več za pred-stavljanje Realileta po-sam-eznih preil-stav, barva, glas, črnilo Pri-stnost njihove pri-sotuosti in ne njihove pred-stavnosti Pred-stave so na-prodaj. Tvar o-stane Ta biva na drug na-čin. .Na na-čin pri-čujočnosti. Ne na na-čin strasti Pri-čarana pri-čujočnust pri-čevanja Bivajoče v nujno po-ljubni po-trošn,ji Tekst provocira in re-klamira: s tvar po-kliče ven in kliče k ljudem: Ni po-dobe v papirju, ampak od-tis s-tvari na papii-ju Po samo moru um-etniško ni več važno z-notraj um-etniškega dcla Po imenih vz-nika iz niča in se vanj iz-teka po-sam-ezno bivajoče, ki je bit II. U-sojen mi je začetek in konee in to jc tcmclj mojc u-sode V.meni je sodba: u-soda po-ljubnusti --. samo niora - niča Jaz sem v toliko jaz, v kolikor st- moja pri-s(o)lnost za-čne in konča. .I-a-z je od j do z. ,!az raz-pada(m) vsc bivajoče V s-po-znavanju (osmišljevan.ju) vse raz-pade na bivajoče p&de raz bivajočf, raz-pade bivajoče V po-imenovanju svel raz-pade na imena, pade raz imena, raz-pade imena Našel sem vse in nič. Vse im-plicira (v-pleta) nič, nič cks-pJicira (raz-pleta) vse V za-čctku je (vse in) nič. In (vse in) nič je v imenu. In ime jc (vse in) nič Prej je bil iiin kot svet, kot jaz. kot vse. Pre,) so ob-razili v niču po-dobo, ker so bili ne-kaj. ne nič Prej-šnji svet se je v-ničil. Zdaj od-ražaino zunaj niča od-tis Art-ikel je ob-enem bivajočc in simbol za bivajoče V-loge so iz-vir bivajnčega v serialnosti 111. Svet(loba) ni nič (not). Svct-Iobne re-klame so hož.ja doba »sanctus«) v njegovo svct-ost Svet(o) je tisto. kar je, v kolikor naj-je Svet(loba) ni nič (noč) Svet-lobnc rc-klame so božja podoba Raz-mišljanje kot rc-ligi,ja misli raz imena in pada v (vse) bivajoče IV Vse, kar do-gajam ali se mi z-godi mi ,je u-so.jono kot v-Ioga V-loge so rečene iz boga in napuh človeka je bugo-kfctstvo Človek živi po-božm) le k«t izven-človečna v-loga Boga ne imcmi,j(e)mo. kor jc imt- po sfhi. POSEBM UODAIEK KVANGELIJA! POTROAVIKOVE ZAPOVEDI! l. Cioveči člnveka v njegovo človečnost! 2. Tvoja /lovečnost bodi v izvenčlovečnem! ;>. Slu/i svoji Plovefnnsti! NAMINO ZVELICANJK JE NAJCENEJSE ZVEM^AN.IE! S TEIVl (HiLASOM STOPROCENiTE\ POPUST! Vse informacije vani daje pooblaščeni bož.ji zastopnik za [.juhl.jano: Aleš Korniauner PREŠERNOVIAA NAGRADAM NA ROB TRIBUNA STRAN 10 Letošnje Prešernove nagrade so podelili v tradi-cionalni slovenski kulturniški atmosferi nesoglasij in nesporazumov. Glavna dilema ob letošnji razdelitvi je naslednja: življenjske nagrade ali nagrade za po-membno umetniško kreacijo leta? Zdi se, da z razde-Htvijo, kakršna je bila letošnja. Prešernova nagrada kot pojem izgublja na vrednosti. Razdeljene so bile namreč nagrade za življenjsko delo, nagrade tistim, ki smo jim ob njihovem jubileju- ali visoki starosti dolžni zahvalo. S takšnim kriterijem je bila seveda pretrgana lanska tradicija in uveljavljena nestalna politika nagrajevanja zdaj življenjskega dela, zdaj pomembne umetniške kreacije brez ozira na starost. Da ob takšni labilnosti programa Prešernovega sklada ostaja ob strani in pozabi prepuščena vrsta pomemb-nih umetniških stvaritev, je jasno. Zdi se, kot da je letošnji akt Prešernovega sklada v direktnem nasprotju 2 besedami, ki jih je nagraje-nec Josip Vidmar govoril na proslavi. S tistimi bese-dami, ki so se tikale družbenega priznanja kulture in ki so le-to označile kot miloščino materjalne baze in pastorko finančnih proračunov. Ali ni nagrada za živ-Ijenjsko delo samo pol poti? Ali ne zmoremo nagra-diti obojega — zaslužnih mož in stvaritev, ki nada-Ijtijejo tradicijo Prešernovega duha, tradicijo nemi-ra in radoživosti, ustvarjalnega zanosa in nekonfor-mizma? Pomembna dela ostajajo ob strani in pogosto je zatajeno Prešernovo revolucionarno izročilo. Name- sto da bi spodbujali kreativne rezerve, jim priznali po-men in izkazali zaupanje, s tresočo roko vtisnemo pe-čat pietete zaslužnosti in starosti. Takšno početje je varno in zavarovano pred očitki, tveganja in revolu-cionarnosti pa ni v njem. Dimitrij Rupel REQUIEM ZA BEDUINA V 10. številki Tribune piše Marko Pogačnik o Karavani. Trditve, ki jili navaja v »dokunicntih«. so tendenciozne in potvorjene. To zlasti velja za »DOKUMENT« št. 1, kjer skuša prikazati družbeno politične organizacije kot izrazito antikulturno usmerjene in katerih edina tendenca je vseskozi bila ukinitev revije. Da je pisec prišel do takega prepričanja in do prepričanja, da »je razvidna trajna kriza navodobne družbe«, ni zaradi »zidov« njegovega »pusebnega brloga« in zaradi ozkosti (ekskluzivnosli) njegovih izhodišč nič čudnega. C.udno pa je to, da enako ozkost, iz katere izhaja, sam najholj srdito napada. Pripombe k »DOKUMENTU« št. 1 Konec avgusta 1965 ni bila ustanovljena nobena revija! Vsa slvar je bila tedaj takale: Skupina članov osrednjega filmskega kluba je predlugala, naj bi klub pričei izdajati reviju za filmska vpiašan.ja. Skupščina kluba je to sprejela in tudi demokratično izvolila uredniSki odbor rt-vije. Do seni je vse \ redu. Nato je prevladalo nincnjc, da bi bila r^vija (samo) za rilniska vprašanja preozka in kot laka ncperspektivna. Nekaj člaiiov uredni škega odbora je menilu. naj bo ta revija za filmska in kulturna vprašanja in naj se knt ustanovitelj priključi tudi Klub kranjskih študeniov. še preden pa se ,je odbor tfga kluba sestal, da bi odlo-čal o tem. ,je uredniški odbor suvercno delal daljo: mitno skupščine Osrednjega filmskega kluba, ki je tako majhna (20 članov), da bi se labko v;*ak čas zbrala, je zmanjšal števiio članov oziroma zamenjal Miega člana. glavni urednik je colo odbil možnost. da bi imel odbor Kluba kranjskib študentov kakršnokoli pravico soodločanja o čla nih uredmškega odbora, češ da so člani tega odbora že tako v uredništvu. Prav tako je uredniški odbor odn-kal KKŠ pravico odločanja o hnenu revije, s katerim se večina članov odbora ni strinjala, o profilu revi,je: za katerega ,je odbor smatral. da še ni določen ipd. Taku se ,ie sicer demukratično izvoljeni urednjški odbor revije za lilmska vprašanja mimo svojt-ga ustanovitelja (Osrednjega filmske-Sa kluba) vsilil za uredniški odbor nove revij«- (za filmska in kul-turna vprašanja), bodočemu soustanovitelju (Klubu kranj«kili štu-dentov) pa fliktiral pogojt- soustaiiovittl.jstva. Zato ,je večina članov udbora tetva kluba zahlevaia sejo odbora, slučajno na večer istega dne, kot jt bil »zadnji, samo organizacij-ski scstanck uredniškega odbora«. Na seji naj bi odlocili ali se bo Klub kran.jskih študentov priključil ali ne. A o tcm kasneje. Pred tem sestanknm uredniškega odbora so ob neki priložnosti med drugim govorili o reviji. Razpravijali so tudi o enem izmcd prispevkov, ki ga je večina urcdniškega odbnra še sprejela za ob-javo, ostali del njegovih članov pa je smatrnl. da pomeni tihotaplje nje nesocialističnih tendenc pod plaščem 'kulturncga ustvarjanja. Stališča o tem niso zavzcli. Tu .jf javni tožilec samo opo/oril na /akonitost, ko je dejal, da bi moralo biti v stalutih obcli klubov poscbno določilo za izda.jan.jr revije. Izjavo o zapleinbi si je pisec kratk«; malo izmislil Tudi za »zavudenje« ni bilo nobeuega pravcga vzroka, saj je republiški sckrelariat dobil samu sklep skupščinc o izdajari.ju reviie, ne pa tudi izpisa iz statutarnega določila. iMnenjc, da je potrcbna »dlo/itev za tri mescce, pa je temeljilo na tcm. da bi se redna skupščina Kluba kranjskih študentov zbrala kot uavadiio šele v novembru, torej čez dva meseea, medtem ko je bilo že ugolovljeno. da bi proces «d zaključka r^dakcije do izida trajal rušenju in anarhističnomii frazerstvu in na.j nasprotu.jp demora-liziianju in ubijanju vere v socialistieno pot. Lstvarja naj za člo-veka, naj ga plemeniti, ne pa. da cinično eleda naiij, kot na pred slavnika zaosiai«* množicr iakšnim idfjnim i/mtdišvcm s*1 ,jc IVIarko Pogatnik uprl in v svoji razpravi dejal. »da ga in da ga mora zclo malo brigaU idejnost«, toS da jc ta »sairo trcnutni intrres »olitike« (Judcm takcga kova se potem zdi, da je »skupščina sprejcla revijo brez plodne raz-prave«. Res. za ozke grupaškc intrresc je bila razprava v.se prej knt plodna Pred prvo sejo novcga urt-diii.škcga odbora jo ob nt-ki prilož-nosti glivni urcdnik »fiLASA« povcdal da obstoj:i možnost za izda-janje ktiUurnt prilog. vsaka dva mesca v okvim tega časopisa. Piilosa bi sj- sf-asotna odrfvo.Mla od easiiika v samosto.jjio rovijo. Povabilo k ^ndelovanjn ji1 bilo zavrnjpno. Marko Pogačnik ,je menil. da bi »prilairmlitpv nivo.iu hralca pnm^nila izdajn Karavanec Ko se ,jc seslal novi uredniški odhor, je v nasprotju s stališčem ndlioia Kluha kranjskib študentov i večino ijla.sov ponovno imeno-val revi.jo »Kanivana« \a bodo prispevks pr".vi!oma \i Gorenjske i;i le izjemoma iz-ven njiv kar naj sili odhnv Kluha kr;>.njskib študentov in iiredni-ški odbor, da zainteresirata kar največji krog študentov s tega ob- močja z« pisanje in omogočila afirmacijo tistim. ki se š«le razvijajo v pisce; — naj tsak sodeluje v isti številki samo z enim pri.spevkom, kajti v do telaj pripravl.jenem gradivu za prvo številko je 50 odst. prispevkov ali 46,5 odst. strani pripadlo samo dvema avtorjema! Stališča so ostala v manjšini. Medtem ko se nekaj članov med-ništva ni opredetilo, so bili drugi proti, češ da je uvodnik imcla samo Teorija in prak.su, da je kultura internacionalna ne pa gorenj-ska in da je treba gledati samo na kvalitetu, ne glede na to, kdo piše (pn tej logiki n vso številk» lahko napisal en sam dovolj kvalite-ten avtor). Edino, kar je uredniški odbor sprejel, je bila zaiiteva po ponovni kalkulaciji. ker smo pričeli dvomiti v resničnost prvol-nih (avgustovskih) in na skupščini ponovl.jenih trditev da bo šte-vilka stala.samo 37.000 din. Zdaj je manjšina sklenila, da bo lahtevala obravnavo svojih sta-lišč na prvi naslednji svji odbora Kluba kranjskih študentov. Pred lo sejo pa sta bila še dva pomembna dogodka — se.ja izvr^nfga odbora občinskega odbora SZDL in občinska konferenca ZMS. «)i>a foruma sta se zavzela za revijo. vendar s pogojem, da se ugotovi družbeni intcres zanjo (S/f)D in da sprejmc jaseii idejni koncept (ZMS). Na prvi naslednji seji »dbora Kluba kranjskih študentuv jc eden od članov urednislva zahtrval razpravo o stališčih manjšine (uvodnik in kriteri.ji za prispevkp). polcg tega pa še o sredstvih in imenu rcvije. Prav tako naj velja aačelo, da imaju člani uredniškega ndbora pravico obruiti se na odbor Kluba kranjskib študentov. čc se in doklrr se uredniški odbor ne bo ravnal po sprejptih načelih. Na isti seji je Marko Pogačnik dejal. da se bo priktjučil tudi Klub kulturnih delavcpv To nas je zpIo presenetilo. saj s<) bili prav on in njcgovi somišljeuiki ob ustanavljanju revije največji nas-protnik priključitve tega kluba. rotcni smo zvedeli, da je bil občni zbor ktilturnpga kluba. da ni usppl. da je imenoval »kritično« ko-misijo, ki naj obračuna s preteklostjo pripravi nov program. itd. Bpsede »se bo priključil« so napravile vtis. da »kritika« že sniatra sebe za novi odbor in si !asti pravico odlofati o imenu kluba. Odbor KKš je sklpnil, da sc bodo o priključitvi kluba kulturnih delavcev dogovorili vsi trije odbori po drugem obOnem zboru KKD in da bo o stališčih manjšine odlnčal na svoji »>ivt prihodnji seji. Ko pa je hila ompnjena seja sklkana, odbor o načelih politike uredniš;:'!;a odbora ni mogel oi!loi;rti: predstavniki večine v uredniškem odbo-m sp spjp niso ud«-lcžili! Očitno sp je pričel manever: prodrPti naj-prej v klubu kulturnih dclaveev. nato pn priti.sniti na Klub štu-ripntov ali ga celo obiti foda . . Medtem je nova kalkulacija pokazala več k<»t 120 odst. poriraži-tev revije (90.00. za štt-vilko). Občinski komite ZMS je zato poslal odboni KKŠ priporočilo. naj prične razgovore z »(¦lasom« o kul-turni prilogi, ker bi izdajanje samostojne revije »v sedan.ji gospo-darski situaciji predstavljalo preveliko breme« Končno se je težko pričakovani občni zbor Kluba kultumih dp-iavcev sestal. Bpduini so šli nezadržno svojemu cilju nasproti. S tonoin, ki jp bol; zaMeval kot predlagal, so skušali zboru v-iliti glasovanje o soustanovit« ljstvu. Kmalu pa so z grozo spoznali: fata morgana. Predsednik jt- dejal, da klub ni dobil nobenega urarincga vahila /.a to Metoda grupe pril^ska je ponovno doživela poraz. Z gotovostjo pričakovani puč se jp izjalovil. /daj so sodelavci umaknili pri-spevke. Manever in nafin, kako so to starili, vzbuja dvom v trditev: »smo ^matrali, da jc r;'vi.ja dokončno t>n»-ir.ngočpnaa. Kajti: DOKUMENT št. 3 »Odboru Ktuba kran.jskib študpntov! Podpisani Marko Pogačnik, šturie^* na akadpmi.p za likov-no umctnost v Ljubljan.i. odstopain kot predsednik nadznrnpga od-bora Kluba kranjskih študentov in izstopam iz istpgn odbora in iz Kluba kranjskih študeniov. litemeljitpv: Skupina posamexnikqr. zbrana okrog predsednika ZMS, Ogriz ka Petra, izkorišča Klub (še posrljcj pa kuhurno dplo Kluba) za svojo eskalaci.jo v birokratsko poIUieni hiprarhiji kran.jske občine. v skladu z možnostli in priložnostmi. ki jini jih za to izkuriščanjp nudi la družba. Na primtrv: S permanentnim onpmogočanjpm izida formiianp prve številkp ustanovl.jenc »fvi.jc Karavana. si ta skupina posamp/niknv prifl(Tbiv;i pri nadrcji-iih politični kapital. ki je v tej družbi temeljno sredstvo za dosczanje privatnega izobilja. Kpr pa v tej družbi tioPi-m izvirati n mnirati umetnost in kulturo z drugini smislom kot ,]e privatno blagostanje P. Ogrizka. M. Batiste in Co , odhajam. Predlagam. da odbor Kluba potrdi moj odslop in rpgistrira moj izstop. ker nboje tako ;:!i '.:«.ko nstaja fakt. Marko Pogačnik« DOKUMENT št. 4 »OBVESTILO UbvPKČam upavni odbor Kluba kran.jskih študentov, da z da-našnjim dnem prpnpbam biti funkeionar organa, na katercga se obračam. in da fnrmalno izstopam iz članstva KKŠ. Svoj odstop utempl.jii.ipm takole: 1. Ko sem kot pvropski človpk (nosilpc grškega kultur-npga izroeHa) m tniadinpr (nosilec avtenličnih pohud bivanja v druž-bi) na uhmoč.iu kran.jske komune. k.jer stanujem. na organiziran način (javnO) iskal možnnsti (vsaj delne) identifikacije s suhjekti-vitpto mi jp družbpna r<»alnost na mo.je vpliko presenpčpnjp ponu-dila povspni in i^iaziin rpvclahip «truktnrp. Opazil spm. da jp bilo področ.jp kulturnega d-iovanja dano v fpvri Bojaim Pisku in Mifanu Batisti. podrneje mlaflinsk^ga dplovan.ja pa Pptni Ogrizku. To pletn-stvn seveda ravna tako. kot to .'iočp tisti, po čigar volji jp bilo postavljeno. ker sicer Sp isti trpnutpk i/suhi svoj raison d'etrp .la-«no ,je da particmaci.jskr variantp i-nako kot sair. položaj nudi.jo idealnp. kot matprialnp ugodno^ti vpndar zaradi svoje devinskp konstitucije nikakršnp avtentičnost) »p zmorpjo šp več. Takšna nznrpacija lastnp dpfiniranosti np dpfinira zgol* sama sebp. ampak cplo in tudi tiste. ki nas ta realitpta usmerja v tlako. In ko sem končno v situaci.ji ko 7 tnenoj upravlja.jo mrliči (dt-finitivni ljud.je). zato umreti več nr Riorfin Tako vztr^in.T« ori tcmppraturi. pri katpri mp ni. zato izginjasn. 2. Ornenjeni poHjud.j«- na potoža.iii; prpnašajo iluzi.jo da je ob-stoj revi.jp Karavana pogojeti po njibnvi polvolji. Resnifna konstittici.j-ska vol.ja je bila in jp volja sodplavrpv revi.jp Ko sodelavci umak-iipmo n-.iše konstitucijsko grariivo in \pzivo. rpvi.ša kot'. driižhena rpaliteta prpsahne obsta.jati in o njci kot potencialnero faktu ni vpč mogoče govoriti. knt ni mogočp sovonti npr. n mpni kot po-tencialnem mrliču Istok Geister« Očitna ugotovitev. da revija np ho dovolj njihova lastna. Bo.ja-zpn, da ho odbor Klitba kranjskih študentov sprejel stališča manj-šine v uredništvu, je narekovala, da razjašejo kamele in likvidiraio karavano. EPILOG: Odbor Kluba kran.jskih študentov je oba odstopa zavrnil in oba študenta izključil iz Kluba. PETER OGRIZEK PISMI UREDNIŠTVU DRAGI TOVARISI! V 13. številki Vašega lista ste objavili dopis neke-ga M. Perka z naslovom »še o Koroških borcih in nji-hove pravice«. čeprav dopis objave ni zaslužil,ste pa vendar deloma zavrnili njegove trditve. Danes vemo, da M.Perko ni Maistrov borec, kakor se je podpisal, in da sploh ni osebe s tem priimkom. Rad bi dopolnil Vaš pripis kot bivši Maistrov borec in kot bivši parti-zan. Dopis ne more biti nič drugega kot zlonamerna provokacija anonimnega pisuna, sicer bi si ne do-volil tako absurdnega pisanja o španskih borcih in par-tizanih. Vsakdo ve, da sta Nemčija in Italija pošiljali španskim fašistom vojaško pomoč in da so napredni Ijudje vseh narodov, tudi jugoslovanskih narodov, v mednarodni brigadi pomagali v boju na strani repub-likanskih sil. šlo je za boj med fašizmom in demo-kracijo sploh in ne za boj klik za strankarske inte-rese v popolnoma tuji državi, kakor piše dopisnik. Posledice zmage fašizma v Španiji so fcmalu občutili vsi evropski narodi. Naši španski borci so se v španiji prav tako bojevali za zmago demokracije in socializ-ma, kakor pozneje partizani v naši NOV. Zato pa jim daje Jugoslavija isto varstvo. »Mislim, da se vsak pa-meten Jugoslovan zgraža« nad stališčem pisca, ki nasprotuje temu, da je našim španskim borcem pri-znan status borca. Pisec nato prav demagoško napihuje delo Maistro-vih borcev, da bi lažje omalovaževal delo partizanov v NOV. Objektivno je zasluga Maistrovih borcev, da so — celo proti volji slovenske vlade — 1.1918 za-sedli in krepko držali v svojih rokah vso poznejšo do-bo mesto Maribor in sedanjo severno mejo. Sreca Mai-strovih borcev pa je bila, da so zavezniki na mirovni konferenci to stvarno stanje (izvzemši Radgono) upo-števali. S tem pa.Maistrovi borci seveda niso postavili temeljev sedanje Jugoslavije, kakor nesmiselno trdi pisec. Tudi partizani so zasedli slovensko Koroško in Celovec, niso pa imeli iste sreče, ker zavezniki tega niso upoštevali. Vzroki so v odnosih zaveznikov do Avstrije ih pa pri zaveznikih med seboj — pa je zato namigavanje, zakaj so se »partizani brez boja umakni-li za mejno črto, katero smo mi (Maistrovi borci) s puško v roki isbojevali« ne le ignorantsko, temveč tudi hudobno. Pisec ni Maistrov borec in to tudi ni po svojem ^ pisanju, ker je njegov dopis provokacija, ki naj samo škoduje ugledu in prizadevanju Maistroeih borcev, ki si upravičeno prizadevajo, da bi dosegli priznanje za io, kar so storili, pri tem pa nihče od njih ne zmanj-šuie pomena zaslug partizanov, ki so osvobodili in zgradili novo Jugoslavijo. Takih neJcvalificiranih iz-padov bi pa res ne bilo, če bi že enkrat vstregli zares upravičenim željom borcem za severno mejo. Saj je prikriti pisun ravno to porabil za napad na tiste, ki so se borili za demokracijo in novo Jugoslavijo. Bodite v bodoče previdni pri objavljanju takih napadoii. ^roL M. Šnuderl ZVEZA: OBSOJAMO TAKO PISANJE Po Nahbarjevem pismu, objavljenem dne 12.12. 65 v Delu z naslovom »Koroški borci in njih pravice« je prišlo do živahne razprave v tisku. Izgleda pa, da iz te razprave ne bi bilo nič, če se ne bi v Tribuni pojavil dopis M.Perka »še o koroških borcih in njihove pra-vice«. če nič driCgega, se je šele to pismo z vsebino, kakršna mu je bila dana, in obliko, kakršno ima. do-slej pakazalo kot edino učinkovito dramilo, na kate-rega se je nekaterim zdelo vredno reagirati. Doseda-nja razprava pa se žal ni zadrževala ob bistyenih pro-blemih, ampak je bila usmerjena na stranski tir. Žato tudi ni prispevala dosti novega k razjasnitvi proble-ma, označenega z naslovom, pod katerim se je začela. Kljub temu je po mojem mnenju uredništvo Tribune ravnalo pravilno. ko je objavilo Perkov dopis, ne sa-mo zato, ker ima to uredništvo bolj razčiščene pojme o svobodi tiska Tcot npr. uredništvo glasila SZDL Delo, ampak tudi zato, ker nekateri ob argumentiranih be-sedilih dremajo in se prebudijo^ele tnkrat. ko slišijo besede, ki jih spominjajo na psovke. Uredništvo Tri-bune ni krivo, če nekateri sprejemajo in reagirajo le na Perkovi valovni dolžini. Oglejmo si torej dosedanjo številčno dokaj zajet-no, vsebinsko pa sorazmerno skromno šetev razprave o pravicah koroških borcev v našem tiskv od Nahbar-ja dalje. Kolikor mi je znano, je bilo v tem času ob-javljenih 7 člankov; J. Nahbarja, I. žunka in J. Gač-nika v Delu (12. 12. 1965, 4. in 22. 1. 1966), M. Fabjan-čiča in M. Perka v Triluni (29. 12. 1965 in 12. 1. 1966) ter sekretariata predsedstva ZZB NOV Slovenije in pripr. odbora ZB za sev. meje 1918—19 v TV 15 dne 18. 1. 1966. Nahbar je s svojim člankom ponovno sprožil enega od najaktualnejših vidikov problema statusa koroških borcev v novi Jugoslaviji, namreč problem njihovih pravic v sistemu našega pokojninskega zava-rovanja in delno tudi delovnega prava, ki upravičeno dajeta določene pravice borcem NOV in španskim borcem. čeprav temelfni zakon o pokojninskem zava-rovanju ne omenja posebej koroških borcev* kot uži-valcev pravic, ki jih le-ta določa za borce NOV,-je po mojem mnenju upravičena teza, da so v pojmu »borci NOB pred 9.9.1943« zaobseženi tudi koroški borci. Zakon namreč tudi ne omenja posebej štajerskih, do-lenjskih ali primorskih borcev NOV. Problem se začenja ob nedoslednem stališču or-ganizacije ZZB NOV Slovenije, ki koroškim borcem v tej tezi ne nudi podpore, kar je razvidno prvič iz pri-pisa te organizacije k Nahbarjevemu pismu, v kate-rem oporeka koroškim borcem pravico na članstvo v ZB NOV. če bi bil morda zaradi partijske sramežlji-vosti vodstva te organizacije problem samo v ustano- * V tem sestavku je z izrazom »koroški borci«, Kjer -ni .pojasnje-no drugače in kjer ne citiram ali parafraziram drugih avtorjev, ra-zumeti proslovoljce, ki so se borili na juiroslovanski strani za osvo-boditev severaega dela Slovenije v času od konca prve svetovne voj--•ne do plebiscita na Koroškem, dne 10. 10. 1920. Pravilneje bi bilo reči »borci za severno mcjo pred korošldm ple*>iseitom«, vendar se je krajši izraz »Uoroški borci« vsaj v obfrv^l^em 'ptiUu •«¦ uvcljavil. Zato sta ta dva izraza in nekateri podobni v mojera besedilu sino-nimi. vitvi posebne organizacije po mojem ne toliko de-jansko kot navidezno bolj nacionalistično motiviranih koroških borcev, le-ti ne bi bili bistveno prizadeti. Ven-dar iz opisanega stališča vodstvo ZZB NOV izvaja konsekvenco, po kateri koroški borci sploh nimajo statusa borcev NOV. To pa je teza, ki lahko nastane samo ob skrajno neobjektivnem in pristranskem gledanju na proct,s NOB v Sloveniji. Če se tega zavedarno, lahko rečemo, da Perkova teza o slrankarskih interesih ni čisto iz trte izvita, čeprav se seveda ne moremo strinjati z vsemi njegovimi formulacijami in trditvami. Zaradi tega je Perkova ogorčenost nad do sedaj veljavnimi stališči do koroških borcev bolj upravičena kot bi se dalo razbrati iz večine navedenih člankov. Kratko lahko ugotovimo, da vodstvo ZZB NOV nima do ko-roških borcev nič manj krivičnega stališča kot M. Per-^ko do španskih borcev, in še to, da je škoda, ki jo mo-rajo trpeti španski borci zaradi Perkovega stališča v primerjavi s škodo, ki jo imajo koroški borci zaradi stališča vodstva ZZB NOV — manj kot neznatna. Če je torej hitro in delno neobjektivno Perkovo reagira-nje psihološko dokaj razumljivo, je treba del odgovor-nosti zanj pripisati tudi neobjektivnemu, nedosledne-mu in neopravičcnemu stališču vodstva ZZB NOV do koroških borcev — prostoyoljcev, ki je neposreden povod za Perkovo reagiranje. V čem pa je bistvo tega stališča? Mislim, da ga je možno razbrati v glavnem iz dveh trditev vodstva ZZB: 1. V pripisu k pismu J.Nahbarja čitamo: »Iz pisma Jožeta Nahbarja pa se vidi, da je on in morda še kdo nepravilno razumel stališče organizacije ZZB NOV, kajti udelezba v prostovoljski akciji ne daje po-gojev za članstvo v naši organizaciji, kakor trdi.« 2. V pismu sekretariata predsed&tva ZZB NOV Slovenije pa je zapisano: »Naš narodnoosvobodilni boj je bil del svetovnega spopada med demokratično fronto in fašističnimi silami. Ta spopad se ni začel še-le 1939., temveč že leta 1936, ko so enote generala Franca vdrle v svobodno španijo iri začele krvavo ob-računavati s španskim Ijudstvom.« Ker za koroške borce ni osnovni problem članstvo v sedanji organizaciii ZB, ampak problem njihovega statusa borca NOV in pravic, ki izvirajo iz njega po veljavnih kriterijih, se prvi citirani stavek koroških borcev na videz ne tiče neposredno. če pa upošteva-mo, da je vodstvo organizacije ZZB NOV bilo gotovo vsai doslej trdno na stališču, da so v organizaciji, ka-tero vodi, načelno zbrani vsi borci NOV, uvidimo, da ta stavek koroškim borcem oporeka status borcev NOV, kar je v skladu tudi z nadaljnjim besedilom v istem pripisu. Ne vem, kaj naj pomeni stavek, da udeležba v prostovoljski akciji ne daje pogojev za članstvo. Kaj je torej po mnenju vodstva ZZB NOV osnovno za status borca NOV, iz tega besedila ne moremo zvedeti, pač lahko v njem najdemo le težnjo, da se koroškim borcem ta status ne bi priznal. K sreči pa ivnamo uradno navodilo o kriterijih za na-tančnejše določevanje posebne dobe na osnovi ude-ležbe v NOV. V duhu tega navodila in drugih veljav-nih določil, če niso za koroške borce pomanjkljiva, naj bi se po mojem mnenju doJočali tudi statns in pravice koroških borcev. Kot vidimo iz drugega citiranega stavka, se je za sekretariat predsedstva ZZB NOV Slovenije naš narodnoosvobodilni boj zaeel 1.1936, kar je baje jugo-slovanskemu delovnemu Ijudstvu že zdavnaj znand. Imamo pa se avtorje, ki trdijo drugačd. Citirajmo npr. dr. B. Grafenauerja, ki v publikaciji Koroški Slo-venci v zgodovini (Ljubljana 1945), na str. 39, 40 pravi dobesedno: »Zlasti od 1.1938 dalje so koroški nacisti v obsež-nejših publikacijah razkrili, da je bilo vse vodstvo bo-ja za Koroško v letu 1918 v njihovih rokah, 1918. se je na Koroškem bil že prvi obmejni spopad Hitlerjeve Nemčije s Slovenci. Začetki nacistične stranke na Ko-roškem namreč izvirajo še iz konca 19. stoletja.« Mislim, da komentar ni potreben. O okoliščinah spodbijanega narodnoosvobodilnega boja v severni Sloveniji nam dr. Ervin Mejak v publi-kaciji V boju za našo severno mejo (Celje, 1937), pove na str. 44 tole: »... iz šoštanja (od poveljstva — op. M. F.) smo bili opozorjeni na to, da ni znano, če sovražnik nas le-gionarje smatra za člane regularne vojske, da torej vsak legionar,^ki bi prišel v ujetništvo avstrijskih čet, utegne biti tam takoj usmrčen ...« V publikaciji Vojnozgodovinskega inštituta JA: Vojne akcije u Koruškoj 1918/19 (Beograd 1950) pa najdemo na str. 52 še tole informacijo: »Pljačke, svakodnevne pretnje, hapšenja, interna-cije itd. neželjenih Slovenaca bili su na dnevnom re-du. Isto tako su postupali i sa zarobljenim slovenač-kim vojnicima, koji su ponekad na zverski način ubi-jani (o svemu ovome postoje verodostojni dokumenti, koji pokazuju istovetne postupke s onima, što su ih primenjivali fašisti u okupiranim krajevima i prema partizanima u Drugom svetskom ratu)«. Slaba informiranost sekretariata predsedstva ZZB NOV Slovenije o procesu našega slovenskega narod-noosvobodilnega boja ali pa pristranskost skoraj v Perkovem smislu je pripeljala ta forum do enostran-skega poudarjania zaslug španskih borcev ob istočas-nem znanem ignoriranju koroških borcev. Domalega vse zasluge, ki jih sekretariat pripisuje španskim borcem, mislim, da so dokazane tudi za ko-roške borce: Sekretariat sam priznava (v pripisu k Nahbarje-vemu pismu), »da je velika večina borcev za severno mejo tako ali drugače sodelovala v NOB«. Ali niso to-rej tudi ti borci kot španski borci prispevali narodno-osvobodilnemu boju od aprila 1.1941 svoje izkušnje? Ali se niso s temi izkušnjami lahko okoriščali že tudi španski borci v svojem boju? So pa še zasluge za slovenski narodnoosvobodilni boj, s katerimi se lahko ponašajo samo borci za našo severno mejo v letih po prvi svetovni vojni. Sodelo-vali so v prvčm obsežnejšem organiziranem oborože-nem boju na domačih tleh kot prostovoljci proti iste-mu sovražniku, proti kateremu se je vodil tudi na-rodnoosvobodilni boj narodov Jugoslavije med drugo svetovno vojno. Kot pionirji NOB so ustvarili trdno bojno tradicijo Slovencev brez kakršnihkoli izkušenj, s katerimi so se lahko okoriščali že tako španski bor-ci kot borci NOV od leta 1941. dalje Bolj kot sekretariat ZZB NOV pa izgleda da so se zavedali in se še zavedajo pomena dogodkov vzdolž naše severne meje neposredno po prvi svetovni vojni tisti. kr so v bojih stali na drugi strani. Eden od pri-merov, ki to dokazuje, je primer Hansa Steinacher-ja, »ki/je po prevratu leta 1918 bil eden tzmed vodil-nih avstrijskih častnikov, ki so v Celovcu organizirali oborožen odpor proti težnjavi koroških Slovencev, da se zedinijo z ostalimi Slovenci, ter bil duša in prvi organizator nemške propagande in koroškega Heimat-diensta v Celovcu«. (Citiram iz študije Ivana Tomši-ča: Plebiscit na Koroškem, Koroški zbornik 1946). Ta možakar nam zaupa v svoji knjigi Sieg in deutscher Nacht (V/ien 1943) tole: »Vedno mi je bilo popolnoma jasno, da ne vodimo boja za priključitev k Avstriji, avipak za veliko nemško bodočnost.« Ta »zaslužni« mož je dobil največje odlikovanje in to ne 1.1943 od velike Nemčije, čeprav ji je kot vodja berlinskega ura-da za utrjevanje nemštva v tujini (nacistična peta ko-lona) služil z vsemi svojimi močmi, ampak leta 1965 od Zvezne republike Avstrije iz rok njenega predsed-nika z naslovom »Veliko odlikovanje za zasluge za Avstrijo.« Iz tega lahko vidimo še nekaj drugega, namreč, da je bil boj proti fašizmu in imperializmu na naših domačih tleh po I. svetovni vojni za naš narod res večjega pomena kot boj v oddaljeni španiji. Izkazalo se je namreč, da celo zrnaga takšne demokracije, ka-kršno poznamo iz naših časopisnih poročil o Sovjetski zvezi, ni dala poroštva pred nationalnim zatiranjem in genocidom. Primeri iz SZ so delno znani tudi naši javnosti in se ob njih ne bi ustavljali. Kaj bi nam to-rej pomagala sicer iskreno željena zmaga demokra-cije v španiji, pa celo v Avstriji, če bi se v naših me-stih bohotili napisi Marburg, Cilli, Windischgraz itd. z vsem, kar taki napisi simbolizirajo. Kjer se bije boj za nacionalno svobodo, je vse ostalo tako majhnega pomena, da se bi vsekakor moralo podrediti temu bo-ju. Kdorkoli je kdaj od tega odstopal, je bil blizu iz-dajstvu ali pa že v njem, o čemer nam je žal dala na-ša NOB v vseh svojih obdobjih preveč primerov. V letih po prvi svetovni vojni bi bila naša severna meja določena brez dvoma drugače, če ne bi bilo pra-vočasne zavestne akcije slovenskih prostovoljcev. Iz-gleda pa, da se nekateri posamezniki izmed njih še danes ne zavedajo v vsej pbpolnosti pomena teh do-godkov, ker sicer ne morem razumeti načina, s kakrš-nim se zavzemajo za svojo afirmacijo. Janko Gdčnik nam npr. precej samozavestno za-trjuje, da govori v imenu bivših koroških in Maistro-vih borcev v Mariboru. čeprav navaja nekaj kar do-brih argumentov v prid borcev za severno mejo, pa mu očitno zmanjka samozavesti, da bi določneje for-muliral iz tega izvirajoče upravičene zahteve koro-ških borcev, arnpak progiaša odlok občine Maribor-Center o priznavalninah tem borcem za znak, da so pravice koroških borcev že toliko priznane, da je na-daljnje razpravljanje o njih odveč. Da se ne bi »osovra-žil pri tako zaslužnih in uglednih borcih, kakor so špan-ski borci, pa tudi pri drugih naših organizacijah«, oz-merja uredništvo Tribune, da ne bi smelo objaviti Per-kovega članka in Perka, »zakaj se ni že prej oglasil, ampak se oglaša šele sedaj, ko čedalje bolj prodira misel, da je treba borcem za severno mejo dati primer-no moralno, pa tudi materialno priznanje?« Ali Gač-nika nič ne moti, da je bilo doslej na drobtiničarski način rešeno le materialno vprašanje dela borcev za severno mejo in da im.a vsaj odločujoči del vodstva ZZB NOV Slovenije načelno negativno stališče do ko-roških borcev kot borcev NOB? Menim, da v tej fazi razprava o borcih za severno mejo še ne vfore biti zaključena. Tudi pripravljalni odbor ZB za severne meje 1918 do 1919 v svojem članku ob pojasnjevanju Perku, za-kaj naše partizanske enote 1.1945 niso premaknile se-verne meje bolj proti severu, očitno ni zajel vsega smisla vprašanja, ki ga je iztrgal iz konteksta in že zato ni mogel dati zadovoljivega odgovora. Vso kriv-do za umik naših čet 1.1945 je naprtil Stalinu. Kljub temu, da je sialinizem bil vedno tuj, surov in nehu-man, pa se ne morem strinjati s tako pavšalno eno-stransko obsodbo Stalina, celo če njegova grozodejstva nekateri tudi pri nas še danes ne označujejo $ pravim imenom zločini, ampak s taktičnim pojmom napake. NOB navsezadnje le ni igra na šahovnici, ampak zgo^ dovinski proces. Res je, da je Stalin zagotovil takrat-nernu avstrijskemu predsedniku dr. Rennerju, da se bo zavzel, da bodo meje Avstrije iz leta 1938 ostale ne-spremenjene. Kot vidimo, naš tedanji preljubi zavez-nik Stalin kljub svoji vsemogočnosti ni mogel oblju-biti Rennerju za Jugoslavijo bolj neugodne meje kot je bila tista, ki je bila določena po prvi svetovni vojni in je veljala leta 1938. Veliko bolj neugodno mejo za Jugoslavijo pa bi ista Stalinova obljuba pomenila, če bi bila naša severna meja v tem času pri Zidanem mo-stu, za kar so se Avstrijci po I. svetovni vojni zavze-mali (primerjaj dr. E. Mejak: V boju za našo severno mejo, str. 27). Borci za našo severno mejo so imeli ve-lik del častnih zaslug, da 1.1938 severna meja ni bila pri Zidanem mostu, ampak tam, kjer je bilo. Zato se tudi naši NOV 1.1945 kljub Stalinovi »usluglc ni jHj potrebno umakniti tako daleč. če je treba torej odgovoriti še na vprašanje, zakaj naše partizanske enote 1.1945 niso premaknile sever-ne meje bolj proti severu in zakaj so se brez boja umaknile na današnjo mejno črto, na katerega zelo pavšalno odgovarja Pripravljalni odbor zveze borcev za severne meje 1918—1919, mislim, da je treba iz spo-štovanja do zgodovinske resnice in do koroških bor-cev reči tole: V zgodovinskem procesu NOB slovenskega naro-da se je izkazalo, da so bili borci za severno mejo po prvi svetovni vojni moralna in materialna sila, ki je v objektivnih okoliščinah, ob katerih je delovala, od-ločilno vplivala na trajno nacionalno osvoboditev precejšnjega dela slovenskega etničnega ozemlja na severu. Njegov najsevernejši del je ostal kljub temu neosvobojen. V poznejšem procesu NOB doslej še ni bilo moralne in materialne sile, ki bi bila v objektiv-nih okoliščinah svojega delovanja sposobna trajno raz-širiti osvobojeno slovensko etnično ozemlje severno od ozemlja, osvobojenega trajno v letih po prvi sve-tovni vojni. Perkov članek brez dvoma ni popolnoma y skla-du z zgodovinskimi dejstvi. Ne glede na to,*ali je M. Perko pravo ime ali psevdonim, pa gre za človeka, ki izraža iskreno ogorčenje in iskren ponos, česar v da-našnjih časih tolikokrat pogrešamo. Za nobenega od obeh njenovih čnstev po mojem mnenju ne more nih-če pošteno reči, da ni utemeljeno. Milan Fabjančič Ekonomske dileme na Kubi Intenzivnim ekonomskim razpravam o problema-tiki socialističnega gospodarstva v evropskih sociali-sticnih dešelah so se že pred dvemi leti pridružili ku-banski ekonomisti. Razprave tujih (svetovalci kuban-ske vlade) in kubanskih ekonomistov so potekale pred-vsem v teh treh revijah: Comercio Exterior, Nuestra Industria Economica in Cuba Socialista. Prva je re-vija kubanskega zunanjetrgovinskega ministrstva, ki ga vodi Mora, ministrstvo za industrijo izdaja revijo Nuestra Industria Economica, medtem ko je tretja revija partijskega značaja. hazprave niso vzbudile posebne pozornosti v na-še?,, tisku, čeprav bi to zaslužile. Ta očitek bi bilo mo-goče omajati z dejstvom, da so diskusije potekale v senci podobnih razprav v Sovjetski zvezi. Vendar na Kubi ni šlo zgolj za podobnost, temveč tudi za dolo-čeno izvirnost in specifičnost. Ob odhodu Che Guevare s Kube so se pojavila različna ugibanja o vzrokih in posledicah njegove od-sotnosti v kubanskem političnem življenju. Mnenja so se razlikovala, toda k bistvu so se približala le ne-katera. Che Guevara ni zgolj revolucionar pustolovskega tipa, temveč je bil predstavnik zgodovinsko pogo-jene politične situacije, ki jo družbena praksa pre-rašča. Tega Guevara verjetno ni sprevidel. Njegova stališča na področju ekonomske misli so se vedno bolj spopadala z mnenji, ki so polemizirala s preti-rano centralizacijo, improvizacijo in birokratsko de-generacijo centralnega planiranja. Na drugem ekonomskem seminarju držav afri-ško-azijske solidarnosti v Alžiru leta 1964 je Guevara trdil, da vodi upoštevanje zakona vrednosti v trgo-vini med sociaiističnimi državami k neenakopravno-sti. Neenakopravno trgovino, po mnenju Guevare, je mogoče odpraviti le takrat, kadar se menjava blaga vrši na nivoju meddržavnih odnosov, ki temeljijo na »bratskih in humanističnih nAčelih«. Ta izjava sicer zajema sfero zunanjepolitičnih odnosov, obenem pa kaže na istovetnost pogledov, ki jih Guevara zastopa na notranjem in zunanjem področju. Na Kubi sta že pred dvema letoma obstajala dva sistema v upravljanju socialističnega gospodarstva: sistem enotnega proračuna in sistem avtonomnega finansiranja. Kakšne so značilnosti prvega sistema, ki je deloval na javnem scktorju in pod pokrovitelj-stvom ministrstva za industriio? To ministrstvo, kot je znano, je vodil Che Guevara. Podjetja, vezana na sistem enotnega proračuna, so strogo podrejena cen-tralnemu planu. Cilj produkcije je torej realizacija postavljenih nalog v planu; rentabilnost, ekonomič-nost in produktivnost so drugotnega pomena. Plače so fiksno določene, materialni stimulans se uvaja predvsem za nadurno delo, sicer pa igra veliko vlogo moralni stimulans. Nasprotje temu sistemu je sistem avtonomnega finansiranja, ki so ga Kubanci prevzeli od Sovjetske zveze. Podjetja so pravno samostojna. Manevrski pro-stor je tukaj razširjen tudi na ekonomsko aktivnost, ki temelji na ekonomičnosti poslovanja in ustvarja-nju, profita. Produkti, ki se izmenjujejo med razni-mi podjetji na tržni bazi, pridobijo značaj blaga celo v okviru javnega sektorja. Upravljanje teh podjetij je pod kontrolo kreditnih ustanov, medtem ko cen-tralna telesa le kontrolirajo finančno poslovanje pod-jetja. Materialno stimuliranje proizvajalcev je glav-ni vzvod njihovega prizadevanja v produktivni de-javnosti. Obstoj dveh tako različnih metod v ekonomskem sistemu je povzročil mnoga protislovja in probleme, s katerimi so se leta 1963 začeli temeljiteje ukvarjati ekonomisti. Na eni strani so se zbrali tisti, ki so za-govarjali centralistični sistem enotnega proračuna (minister za industrijo Che Guevara in finančni mi-nister Ernest Mandel), na drugi strani pa zagovorniki bolj svobodnega sistema avtonomnega finansiranja (minister za zunanjo trgovino Mora in Charles Bet-tleheim). < Problemi, o katerih je tekla včasih posredno, vča-sih neposredno naperjena polemika med pristaši obeh tendenc, so se dotikali predvsem delovanja za-kona vrednosti v socialističnih družbenih odnosih, procesa socializacije produktivnih sil in pa vpliva ekonomskega razvoja pri ustvarjanju socialtstičnega humanizma. Junija 1963 je Mora kritiziral nekatere tovariše, ki so trdili, da zakon vrednosti ne deluje na področ-ju državnega sektorja. Mora je utemeljeval, da bo zakon vrednosti prisoten ne le v prehodnem obdob-ju, temveč tudi v fazi približevanja komunizmu. Oktobra istega leta je Guevara v svoji reviji napisal članek, kjer poudarja, da se najvišje razvite oblike zakona vrednosti pojavljajo na kapitalističnem trži-šču. Zanj je zakbn vrednosti ekonomski zakon, ki kot tak izraža neko tendenco. Ta tendenca v sociali-stični družbi ne more odražati ničesar drugega kot tendenco po odmiranju. Nasprotje med zakonom vred-nosti in planom se mora rešiti z dialektično nega-cijo prvega. Guevara prav tako ostro zavrača enače-nje centralizma z birokratizmom. Centralistično upravljanje ni samo oblika socialističnega upravlja-nja, temveč tudi edini realni način eksistence so-cialistične druzbe. Centralistično upravljanje, ki je administrativno vodeno, je edino lahko popolnoma v skladu s principi plana. Po začasnem zatišju je aprila 1964 leta izšel v Cuba Socialista znani Bettle-heimov članek o oblikah in metodah socialističnega planiranja in nivoju razvoja produktivnih sil. Po avtorjevem mnenju je bil namen članka opo-zoriti na to, da naj se vodstvo ne ustraši novih me-tod in oblik v upravljanju gospodarstva. Pri tem naj išče take metode in oblike, ki ne bodo zgolj meha-nično posnemanje in aplikacija tujih izkušenj. Bettle-heim poudarja, da problemi, s katerimi se srečuje kubansko gospodarstvo, niso toliko rezultat blokade in birokratskih metod, kot pa zaostajanja produk-cijskih odnosov za produktivnimi silami. Ali drugače, konkretneje: pravni izraz socialističnih odnosov v produkciji ne odgovarja njihovi realni vsebini. V praksi je to protislovje razvidno iz empirično ugo-tovljenega dejstva, da država ne obvladuje sredstev za produkcijo kljub njihovemu državnemu značaju. Družbeni nivo državne kontrole ni odvisen od člove-kovih rešitev in posegov, temveč od hitrosti razvoja produktivnih sil. Bettleheim se je jasno opredelil za tisti obstoječi sistem v kubanskem gospodarstvu (av-tonomno finansiranje), ki temelji na prlznavanju de-lovanja občih ekonomskih zakonitosti. Stališča mi-nistra za industrijo so bila tako ocenjena za volun-taristična in kvazi revolucionarna. Odgovori na Bettleheimov članek so se že junija pojavili v revijah Nuestra Industria Economica in Cuba Socialista. Mandel je svojo kritično ost uperil na Bettleheimovo tezo o neskladnosti proizvajalnih sil in proizvodnih odnosov. Postavil je nasprotno tezo, da je popolnoma nemogoče ugotoviti, ali so pra-dukcijski odnosi v skladu s produktivnimi silami. »Zavest avantgardnih skupin, ki je rezultat sve-tovnega stanja produktivnih sil in izkušenj Sovjet-ske zveze, piše Guevara v Cubi Socialisti, predpostav-Ija mošnost socialistične revolucije, čeprav še niso dani vsi objektivni pogoji na nacionalnem nivoju«. Che očita Bettleheimu, da mehanično poenostavlja razmerje med produktivnimi silami in produkcijski-mi odnosi. V sklepu članka se sprašuje: »Zakaj mi-slijo nekateri Ijudje, da je vse neizbežno, kar se do-gaja v prehodnem obdobju in zakaj se raje ne vpra-sajo, kako odpraviti napake tehničnega in administra-tivnega vodenja?« Guevara je često poudarjal, da marksisticna koncepcija ne zajema le preobrazbe ekonomskega življenja, temveč tudi človekovo misel in zavest. Ge na kratko strnemo njegovo misel: na današnji razvojni stopnji kubanske družbe je nujno razvijati socialistično zavest Kubancev, ki bo mnogo bolj pripomogla k višji produkciji, kot pa bi to tre-nutno povzročilo kakršnokoli materialno nagraje-vanje. Ob neki priložnosti je Guevara izjavil: »Ne za-nima me suhi ekonomistični socializem. Borimo se tako zoper revščino kot tudi alienacijo. Marx je po-udarjal ekonomske faktorje in njihov vpliv na zavest. če marksizem zanemari vpliv mvesti, se spremeni le v metodo distribucije blaga, nikdar pa ne postane revolucionaren način življenja.« Misli, ki jih Guevara alternativno postavlja pred kubanske ekonomiste in politike, so izredno zanimi-ve tudi za perspektivo socialističnega družbenega razvoja v drugih socialističnih deželah. Lahko reče-mo, da je socialistična praksa prej zanemarjala kot pa poveličevala probleme humanizma. Seveda je vprašanje, koliko je mogoče to mark-sistično koncepcijo humanizma v interpretaciji Gue-vare uresničiti zgolj na humanistični koncepciji re-volucije, ki zanemarja objektivni značaj družbenih procesov ter se opira na administrativno centrali-stično usmerjanje družbe. Rudi Rizman TEZE ZA II. REPUBLIŠKO KONFERENCO ZMS (IZVLECKl) % ŠOLA — PRVI POMEMBNEJŠI VZGOJNI ČINITELJ Mladina se v času pripravljanja in vključevanja v družbeno politično življenje, v obstoječe družbene odnose in v procese njihovega razvoja, nahaja obe-nem y obdobju intenzivnega idejnega in moralnega iskanja ter osebnostnega zorenja. Mlada osebnost se oblikuje pod najrazličnejšimi vplivi. V naših družbe-nih pogojih imajo odločilen vpliv družbeno-ekonom-ski odnosi, šola, družbeno-politične organizacije, sred-stva obveščanja, življenjska sredina, cerkev in dru-gi. Delovanje vseh teh vplivov je celovito. Svetovni nazor mladega človeka je odvisen od vseh, od njihove vsklajenosti . in prevlade. Veliko prednost imajo družbenotpolitične organizacije, ki te najrazličnejše idejne vplive analizirajo in jih zavestno usmerjajo preko šole, sredstev javnega obveščanja in svoje lastne dejavnosti. šola je prvi pomembnejši organizirani družbeni činitelj, ki vpliva zavestno na razvoj mlade osebno-sti in na njeno idejno podobo. Mladi ljudje so pri nas pod vplivom šole relativno dolgo obdobje (8—16 let). Vloga šole je zato pri pripravljanju človeka za vključitev v ustvarjalno delo na najrazličnejših pod-ročjih strokovnega in družbeno-političnega življenja izredno pomembna. Težave, v katerih se že daljše obdobje kljub druž-benim naporom nahaja naš izobraževalni sistem, so velike. Materialna osnova našega izobraževalnega si-stema v najširšem smislu je še vedno taka, da čeda-lje bolj omogoča selekcijo mladih ljudi ob vpisu v šole druge in tretje stopnje le po njihovih materi-alnih možnostih, ne pa po resničnih sposobnostih in kvalitetah. Dosedanji neurejeni položaj financira-nja šol je zahteval in omogočal, da so se prosvetni delavci ukvarjali vse preveč z urejanjem šolskega in svojega finančnega vprašanja kot pa z uresničeva-njem osnovne naloge šole. Slaba opremljenost šol, nezadostno število strokovnega in družbeno angaži-ranega kadra, neurejenost in nevsklajenost šolske mreže, predvsem pa slabi učni rezultati na šolah vseh stopenj (40 odstotkov generacije ne konča osem-letke, 12 odstotkov dijakov srednjih strokovnih šol ponavlja razrede, po vpisu študentov na univerzo smo na prvem mestu v Evropi, po številu diploman-tov pa na zadnjem itd.) kažejo, da je odnos mladih do učenja slab in da družbena skrb za zagotavljanje objektivnih učnih pogojev kljub znatnim. naporom ni bila povsod zadostna. POUDARJEN POMEN ŠOLE OB URESNICEVANJU REPORME O samoupravljanju v šolah se veliko razpravlja, resničnega samoupravijanja pa je znatno manj. Ob- stojijo samonpravni mobaii/mi brez prave življenj- ske vsebine. Novi o